Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 6. april 2011 - Strasbourg

20. Revizija evropske sosedske politike – vzhodna razsežnost – Revizija evropske sosedske politike – južna razsežnost

  Predsednica. – Naslednja točka je skupna razprava o izjavah Komisije:

– Pregled evropske sosedske politike – vzhodna razsežnost (2010/2958(RSP))

– Pregled evropske sosedske politike – južna razsežnost (2011/2642(RSP)).

  Štefan Füle, član Komisije. – Gospa predsednica, zelo sem vesel, da imam priložnost, da izmenjam s Parlamentom stališča o evropski sosedski politiki.

V okviru sedanjih razmer v južnem Sredozemlju prenova te politike ne bi mogla biti pomembnejša. Pravzaprav je Komisija v preteklih devetih mesecih opravila revizijo te politike. To priložnost bi rad izkoristil, da se zahvalim članom za njihov prispevek k posvetovanju, ki je vključevalo odzive držav partneric, držav članic EU, akademikov in skupin civilne družbe.

Prebral sem tako poročilo Mária Davida o jugu pa tudi poročilo Mareka Siwieca o vzhodu in obe se mi zdita pomembni in uporabni. Zadovoljen sem, da gredo naša razmišljanja v isto smer.

Opazili boste, da se rezultati naših prejšnjih razprav o sosedski politiki že odražajo v sporočilu o partnerstvu za demokracijo in skupno blaginjo z dne 8. marca. Torej, pripravljamo širše sporočilo o rezultatih revizije, ki bo po pričakovanjih objavljeno maja. Ključni izid revizije je nov poudarek na razlikovanju sosedske politike, v skladu s potrebami in željami vsake države partnerice. Medtem ko bo politika še naprej nudila vključevanje vsem partnericam, pa je vsaka soseda drugačna in ima drugačne ambicije. Nekatere države partnerice hočejo čim bolj napredovati k Evropski uniji – pravzaprav kar zadeva pristop –, druge pa želijo čim bolje izkoristiti sosedsko politiko. Torej bo dosegla več za več držav na točno določen in različen način, skupaj z močnejšim političnim usmerjanjem odnosa z našimi partnericami.

Kljub temu pa bosta, kot sta v svojih poročilih priporočila oba, gospod David in gospod Siwiec, pravna država in spoštovanje človekovih pravic v središču pregledane sosedske politike za vse države partnerice. Vidnejše bi morale postati v močnejših skupnih zavezah k prvinam, nepogrešljivih za demokracijo. V mislih imam zlasti svobodne in poštene volitve, svobodo izražanja in zbiranja, neodvisnost sodstva, boj proti korupciji in reformo varnostnega sektorja.

Kot je izpostavljeno v obeh poročilih, bo pregledana sosedska politika prav tako priznala pomen civilne družbe in ukrepala v zvezi s tem. Nevladne organizacije imajo strokovno znanje in izkušnje z uresničevanjem demokratičnih in tržno usmerjenih reform od spodaj navzgor, ki temeljijo na skupnih vrednotah. Civilna družba, ki dobro uspeva, pritegne državljane k sodelovanju in pomaga pozivati vlade k odgovornosti, tako da bo Evropska unija izpopolnila svoje odnose z vladami, ki se bolj posvečajo civilni družbi. To je pomembno tudi na regionalni in podregionalni ravni, kjer je denimo forum civilne družbe vzhodnega partnerstva dosegel dober napredek.

Prihodnje sporočilo bo zagotovilo več podrobnosti glede pristopa k dvema podregijama v našem sosedstvu. Podrobno bom pojasnil, kako si predstavljamo, da se bo vzhodno partnerstvo razvijalo naprej po vrhunskem srečanju v okviru poljskega predsedstva. Na jugu ima Uniji za Sredozemlje potencial, da se resnično kaj spremeni, a odkrito povedano se to še ni zgodilo in zdaj jo je treba oživiti. Zaradi razvoja izdelanih gospodarskih projektov s poudarkom na zaposlovanju, inovacijah in rasti je obetavno. Sekretariat Unije za Sredozemlje je v najboljšem položaju, da deluje kot pobudnik in poveže države, mednarodne in finančne institucije in zasebne družbe, da bodo sodelovale pri tovrstnih gospodarskih projektih.

Bežno bi rad omenil tri druge prvine, razkrite pri reviziji, ki bodo ključne za pregledano sosedsko politiko: prvič, vloga trgovine in gospodarskega povezovanja, da bi pomagali izboljšati stabilnost in razcvet v državah partnericah. Najučinkovitejše orodje za dosego tega je obsežno in celovito območje proste trgovine. Uspešno obsežno in celovito območje proste trgovine ima preoblikovalno moč. Zakonodajne reforme, ki so jih izvedle države partnerice, se spodbujajo prek trgovine.

Dalje, potreba po izboljšani mobilnosti med državami partnericami in Evropsko unijo, saj ni boljšega načina za spodbujanje evropskih vrednot kot ravno prek osebne izmenjave izkušenj. Sosedska politika bo poskušala izboljšati mobilnost, ne da bi pri tem pozabila na varnost.

In še zadnje, želja, ki so jo na posvetovanju izrazile mnoge države partnerice, po večjem političnem vključevanju v Evropski uniji. Tesnejši in bolj otipljiv dialog na vseh področjih našega odnosa nam bo pomagal rešiti težka vprašanja v duhu vzajemnega zaupanja.

Najlepša hvala za vašo pozornost. Zelo se veselim razprave v nadaljevanju, vaša stališča pa bom upošteval.

  Mário David, v imenu skupine PPE. – (PT) Gospa predsednica, komisar, gospe in gospodje, zgodovinski časi, ki jih prestajamo, zahtevajo trdno in odločno ukrepanje. Kot mnogi od vas smo opazovali dogodke, ki so se odvijali v sredozemski regiji, z mešanimi občutki upanja, zaskrbljenosti in pričakovanja. Vendar sem zadovoljen s proaktivnim stališčem, ki ga je Parlament pripravljen sprejeti glede revizije evropske sosedske politike (ESP) – južna razsežnost, ki bo, upam, privedel do večje prisotnosti EU na tem območju, ne le kot odjemalke, temveč tudi kot predane partnerice. Že od začetka pa je treba poudariti brezpogojno nujo po zagovarjanju naših temeljnih vrednot v odnosih z našimi sosednjimi državami. Ne moremo več popuščati pri zagovarjanju demokracije, človekovih pravic in zlasti družbene pravičnosti. Ne moremo se več osredotočati na kratkoročno stabilnost, ki gre na račun najboljših interesov naših državljanov, nenehnega zagovarjanja le-teh in na račun njihove osebne in skupne svobode, s posebnim poudarkom na pravicah žensk.

V prihodnosti mora Unija dajati prednost pristopu k sosedski politiki od spodaj navzgor. Ključnega pomena je, da se to zgodi. Le večje vključevanje lokalnih skupnosti in civilne družbe bo zagotovilo največjo učinkovitost njenega izvajanja. A ne morem si kaj, da ne bi izrazil svojega nezadovoljstva: Obžalujem dejstvo, da Parlament in Komisija nista bila pripravljena najbolje izkoristiti te priložnosti, da bi enkrat za vselej ločili ESP na vzhodu – z državami, ki bi lahko v prihodnosti morda postale naše partnerice v Uniji – od ESP na jugu.

Prav tako pozivam Komisijo, da v svojem postopku revizije 20. aprila pokaže prizadevnost, ki jo zahtevajo sedanje razmere, in sicer da s sosedsko politiko po meri, prilagojeno vsaki državi, z jasnimi merili in pazljivo presojo, ki bi lahko privedli do prihodnjega sredozemskega gospodarskega območja, na jugu vključuje nove demokracije.

Za konec, komisar, zaupamo, da bosta dobro vzdušje in sodelovanje, ki sta zaznamovala delo v zvezi s to temo, privedla do tega, da bo Parlament trajno vključen v načrtovanje in ocenjevanje te politike.

  Marek Siwiec, v imenu skupine S&D. – (PL) Gospa predsednica, komisar, danes smo prišli v finale, ali bolje, v polfinale dela v povezavi z revizijo vzhodne politike Evropske unije. Lahko bi rekli, da je bila sosedska politika nekoč oblikovana kot svojevrstna „tolažilna nagrada“ za države, ki se ne bi priključile Evropski uniji. Kakšne so razmere danes? Kakšne so države, ki so vključene v politiko?

Lahko bi rekli, da je ta politika spisek uspehov – raznovrstnih uspehov –, saj ne moremo z eno besedo povzeti, kaj je v tistih letih dosegla Moldavija v primerjavi z Ukrajino in, denimo, v primerjavi s tragičnimi razmerami v Belorusiji. Vsekakor pa lahko rečemo, da se je v teh državah pojavilo več evropskih vrednot, da se izvaja več prava in boljše pravo, da opažamo večjo skrb za ljudi in da gospodarstva delujejo učinkoviteje – in pri tem smo odigrali svojo vlogo. To je učinek vzhodne politike, ki jo danes imenujemo vzhodno partnerstvo.

Če danes razpravljamo o dejstvu, da želimo opraviti revizijo te politike, potem je bistvenega pomena povedati, da želimo biti priča temu, kako se bodo te države na različne načine in različno hitro približale našim vrednotam – temu, kar jim Evropska unija nudi. Če je to politika po naročilu, potem naj te države izrazijo pobudo, na te pobude pa moramo dobro odgovoriti. V večji meri hočemo, in to je zapisano v poročilu, da bo sosedska politika storila nekaj za državljane, elito, novinarje in mlade. Želimo si, da bi spoznali, kakšno je naše življenje in da si je vredno življenje urediti tako, kot to počnemo mi. Dolgoročno hočemo, da bo potovanje v Evropsko unijo lažje – hočemo, da bo vizumski sistem enostavnejši.

Povejmo tudi, kot govorimo v poročilu, naravnost: da, politika potrebuje denar. A denar, ki ga Evropska unija dodeljuje za to, bi moral biti porabljen bolje, moral bi doseči tiste, ki jim je namenjen, in bi moral včasih zaobiti države in katero koli državno upravo, ki je zmožna ta denar zapraviti. Za konec povejmo še nekaj o navzkrižju. Kajti v tej dvorani vlada navzkrižje glede dejstva, da nismo zmožni ali se nočemo izjasniti glede tega …

(Predsednica je prekinila govornika)

  Ivo Vajgl, v imenu skupine ALDE. – (SL) Spoštovana podpredsednica, vedno nasmejana, gospod komisar, o nujnosti reformiranja evropske sosedske politike na vzhodu in jugu govorimo že vsaj od začetka tega mandata Evropskega parlamenta zelo intenzivno, zelo živahno. In seveda je takšna reforma, ki naj prinese bolj učinkovito povezovanje interesov v tej regiji, postala v resnici aktualna in akutna, postala je nujnost po dramatičnih spremembah in po procesih, ki so se začeli v regiji.

Resolucijo, ki jo je pripravil odlični poročevalec, kolega Mário David, in ki smo jo v širokem odzivu poročevalcev v senci in kolegov dopolnjevali, kakor so se razvijali dogodki, je danes celovit dokument. Poudarja našo odgovornost, da odnose z državami v regiji razvijamo na osnovi vrednot modernega časa, demokratičnih svoboščin, človekovih pravic.

Pri tem ni naključje, da bolj kot doslej poudarjamo – posebej mi, liberalci – enakopravnost žensk, priznavanje različnosti, varstvo vseh manjšin. Vse to mora postati sestavni del politike, ki jo Evropska unija v prihodnosti tudi s pomočjo svoje diplomatske službe promovira v svojem okolju. Biti moramo učinkovitejši, ko podpiramo tiste, ki se v različnih državah borijo za isto stvar: za svobodo, pravico do soodločanja, pravično razpolaganje z naravnimi resursi.

Resolucija opozarja na nujnost bolj operativnih finančnih instrumentov, s katerimi podpiramo gospodarski razvoj, modernizacijo infrastrukture in vlaganje na področja, kjer so učinkoviti ... kjer so učinki nekoliko manj vidni, toda bolj dolgoročni, na primer v izobraževanje, povezovanje raziskovalnih in univerzitetnih ustanov in uvajanje novih tehnologij.

Končno, ni naključje, da resolucija opozarja na nujnost oživitve Unije za Mediteran v funkciji razvoja, dialoga in reševanja odprtih problemov v regiji. Čas je, kolegice in kolegi, da odpremo škatlo odprtih problemov in zamrznjenih konfliktov, da bi val demokratizacije odpravil preostale politične blokade na poti miru, sprave in nove razvojne paradigme v regiji.

(Govornik se je strinjal s tem, da odgovori na vprašanje, ki mu je bilo postavljeno z dvigom modrega kartončka (člen 149(8) poslovnika).

  William (The Earl of) Dartmouth (EFD). – Gospa predsednica, sprašujem se, ali je gospod Vajgl pomislil na stroške, ki jih bodo predstavljale te zunajozemeljske pobude, predložene v poročilu in ki jih tudi sam podpira, za davkoplačevalce?

  Ivo Vajgl (ALDE). – (SL) V vsakem primeru mislim – če govorite o pobudi v celoti, ki jo pokriva poročilo – mislim, da bodo naša vlaganja vsekakor zelo zelo ... vložena zelo koristno in v proporcu s škodo, ki bi nastala, če se mi ne bi bolj angažirali na tem področju. Posebej to velja za Unijo za Mediteran, kjer je očitno, da moramo bolj razdelati instrumente za neko učinkovito politiko Evropske unije.

  Werner Schulz, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospa predsednica, vzhodno partnerstvo je še zelo novo. Zato je pomembno, da ocenimo, kot to počnemo v poročilu, ali so se naše vzhodnoevropske partnerice kaj približale ciljem demokratičnih reform. Jasno je, da beležimo napredek na tem področju, a priča smo tudi nazadovanju. Za Belorusijo in tudi za Ukrajino je ruski avtokratski sistem, za katerega je značilen prožen pristop k zunanji politiki in nepopustljiv pristop k domači politiki, prav tako pa zatiranje in tlačenje, očitno privlačnejši in zagotavlja več usmerjenosti kot pa to, kar lahko nudi EU. Vendar pa izkušnje in napake, ki so bile storjene v Uniji za Sredozemlje, kjer je bil cilj s podporo tiranskih režimov doseči varnost, kažejo, da moramo zaupati v drugačne sile kot v podkupljive vlade.

Naš cilj dejavne civilne družbe, ki temelji na svobodi in temeljnih pravicah EU, je mogoče doseči le od spodaj navzgor, tako da spodbujamo in podpiramo samoorganizacijo civilne družbe. Forum civilne družbe, ustanovljen kot del vzhodnega partnerstva, predstavlja dober začetek. Zaenkrat je tudi edini organ, v katerem je vključena beloruska opozicija. Žal bodo sedeži v skupščini Euronest ostali prazni, dokler v državi ne bo svobodnega in pravilno izvoljenega parlamenta.

Forum civilne družbe potrebuje našo podporo, kot smo opisali v odstavku 20 v poročilu. Vendar pa bo ostal prazna izjava o nameri, če ga ne bomo podprli z učinkovitimi ukrepi. Zato vas pozivam, da jutri nujno podprete predlog spremembe 5, ki zagotavlja stalno finančno podporo in sekretariat za organizacijo. Prosim vas, da jutri podprete predlog spremembe 5, tako da bomo lahko napredovali na področju razvoja civilne družbe. To je resnično odličen pristop. V Berlinu sem sam doživel, da lahko ljudje dosežejo tovrstne cilje, če gradijo od temeljev navzgor.

  Charles Tannock, v imenu skupine ECR. – Gospa predsednica, bližnjevzhodne in severnoafriške države južnega sosedstva jasno potrebujejo dolgoročno politično in – kjer je ustrezno – finančno pomoč EU. V državah, kot so Egipt, Tunizija in Libija, bi morali naša prizadevanja usmerjati v utrjevanje porajajočega se demokratičnega prebujenja v trajno zapuščino stabilnega, posvetnega in naprednega vladanja.

V Siriji bi morali bolj podpirati demokratične nasprotnike predsednika al-Asada ki nedvomno ni prijatelj zahoda, kot smo se lahko prepričali na podlagi njegovih prizadevanj, da s Severno Korejo razvijejo jedrsko orožje, in na podlagi njegove politične podpore Irana in terorizma.

Nenehni nemiri neizogibno zahtevajo ponovno usmerjanje prednostnih nalog ESP proti jugu. Vendar pa se to ne bi smelo zgoditi na račun naših partneric v vzhodni razsežnosti. Nekatere od teh držav so se prav tako podale v dolgotrajen proces demokratičnega prehoda, odprtosti in reform. Bilo bi sprevrženo, če bi jih za ta napredek nagradili z odrekanjem sredstev in podpore za ohranjanje njihove zahodne usmerjenosti zgolj na podlagi dejstva, da južna razsežnost zdaj kaže hudo potrebo po pozornosti EU.

V zvezi z Libijo odločno podpiram območje prepovedi letenja in nujno potrebo po spremembi režima. Podpiram priznanje prehodnega nacionalnega sveta in odmrznitev sredstev, ki jih je EU zamrznila Gadafiju, ter sprostitev denarja Bengazijevim prodemokratičnim silam za nakup zalog in, da, celo za nakup orožja. Prepričan sem, da resolucija varnostnega sveta ZN iz leta 1970 prodajo orožja izrecno prepoveduje le Jamahiriji in torej ne Bengazijevim upornikom, a žal jo zakonodaja EU očitno napačno prenaša z vsesplošnim embargom na orožje.

(Predsednica je prekinila govornika)

  Helmut Scholz, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospa predsednica, gospod Füle, gospod Siwiec, hvala, da ste se posvetili tej temi. Skoraj soglasno mnenje Parlamenta je, da sosedska politika še ni prinesla pričakovanih rezultatov. S tem se strinjam. Vendar pa se ne strinjam z analizo vzrokov. Rezultati ne izpolnjujejo naših pričakovanj, ker nismo osredotočeni na skupne interese z našimi sosedami. Namesto tega smo osredotočeni na naše lastne interese in lastne zamisli o tem, kako bi se naj sosednje države razvijale.

Zelo očitno je, da moramo ubrati drugačen pristop. Potrebujemo politiko, ki postavlja sodelovanje med obema stranema za osrednje načelo in ki spoštuje suvereno pravico državljanov v državah partnericah, da izoblikujejo svojo prihodnost brez zunanjega vmešavanja. Vsebina politike mora biti osredotočena na naše skupne evropske izzive in spremeniti partnersko politiko v trajno orodje za iskrene skupne razprave in za iskanje rešitev skupnih problemov.

Na področju sosedske politike ne bomo dosegli napredka, če ne bomo spremenili svojih pogledov in razvili novih političnih pristopov.

  Bastiaan Belder, v imenu skupine EFD. – (NL) Gospa predsednica, v pripravah na to razpravo sem ponovno prebral odprto pismo, ki ga je Svetlana Aleksijevič, zagotovo najpomembnejša intelektualna glasnica v Belorusiji, naslovila na predsednika Aleksandra Lukašenka. Piše, citiram, „Tudi naše ljudstvo je strah revolucije. A nihče ne želi nadaljevati s takšnim življenjem. Pred volitvami se je politični dialog v naši družbi komaj začel, vendar pa ste ga takoj prepričljivo zatrli v kali. Našo državo je ponovno ohromil strah.“ Konec citata.

Aleksijevičeva je Lukašenka pozvala, naj nadaljuje dialog z ljudmi. Ali je bilo to morda lahkomiselno? Navsezadnje je pisateljica v intervjuju za časnik Neue Züricher Zeitung z dne 31. januarja 2011 o Lukašenku spregovorila kot o ugrabitelju, ki ima celotni beloruski narod za talce, in kot o diktatorju z Napoleonovim kompleksom, na katerega bi lahko dejansko vplival le Kremelj.

A gre za to, da nimamo nobenega dokaza, da bo Lukašenko z veseljem vse stavil na Moskvo. Glede na to bi lahko evropske institucije kljub sedanjim težavnim razmeram zagotovile strateško premik. Komisarju Füleju želim mnogo modrosti, vztrajnosti in resnično popolno podporo našega Parlamenta pri vzpostavljanju odgovornega stika z Belorusijo in tudi pri njegovem popolnem izkoriščanju.

  Marietta Giannakou (PPE). - (EL) Gospa predsednica, zahvaljujem se komisarju za njegove pripombe. Drži, da sta evropska sosedska politika in vzhodna razsežnost predstavljali odločilen korak v prizadevanjih za poglobitev odnosov z našimi sosedami na vzhodu.

Kljub temu obstaja danes nujna potreba po tem, da damo tem prizadevanjem nov zagon. Kriza, ki je izbruhnila v severnoafriških državah, vključenih v južno razsežnost evropske sosedske politike, si je prilastila mednarodno pozornost, vendar pa se je vzhodna razsežnost srečevala in se še vedno srečuje s podobnimi izzivi. Dogodki v Belorusiji so zelo jasno sporočilo in budnica Evropski uniji v smislu odgovornosti, ki jo mora prevzeti v takšnih primerih. Potrebujemo dolgoročni strateški načrt za rast in stabilnost v regiji. Posledično mora revizija evropske sosedske politike – in vzhodne razsežnosti – odražati prevzem večje politične obveznosti na strani naših partneric.

Že na začetku mora biti jasno, da predstavljajo spodbujanje in spoštovanje demokratičnih postopkov, pravna država, temeljne človekove pravice in zaščita manjšin pomembne točke pri ocenjevanju napredka, ki so ga dosegle naše partnerice. Zato potrebujemo v prihodnje jasne prednostne naloge in izmerljive cilje. Seveda pa tovrstna ocena ne bi smela biti enotna; razlikovati moramo odnose z našimi partnericami, saj bo treba vsako državo ocenjevati ločeno v smislu napredka, ki ga je dosegla, na podlagi jasno opredeljenih meril.

Demokracija in človekove pravice ne dopuščajo nobene nedorečenosti; Evropska unija je bila ustanovljena na podlagi teh načel in ima zato moralno dolžnost, da jih ohranja v prihodnosti. Znotraj tega okvira mora revizija evropske sosedske politike dati nov zagon prizadevanjem za spodbujanje oprijemljivega političnega okvira za sodelovanje z našimi vzhodnimi partnericami.

  Hannes Swoboda (S&D). – (DE) Gospa predsednica, zelo na kratko bi rad povedal nekaj v odziv na pomislek mojega kolega poslanca glede stroškov, pa čeprav je zopet izginil. Dva poročevalca, ki sta izdelala zelo dobri poročili in ki bi se jima rad prav lepo zahvalil, precej jasno navajata, kakšni bi bili stroški, če sosedske politike ne bi imeli. Bili bi dosti višji v smislu stroškov, povezanih z ljudmi, če se ozremo na begunsko krizo na jugu, a tudi seveda v smislu gospodarskih in socialnih stroškov, če se ozremo na vse svoje sosednje države na jugu in vzhodu.

Nekaj besed bi rad posvetil vzhodnemu partnerstvu. Drugi poslanci bodo spregovorili o južnem partnerstvu. Drži, da so razmere v Belorusiji slabe, vendar pa si moramo prizadevati, da stopimo v stik z neuradnimi organi, posameznimi državljani, mladimi in študenti, da bi spodbudili resnično pozitiven in demokratičen razvoj od znotraj navzven.

V odgovor gospodu Schulzu, ki je prej dejal, da sta Belorusija in Ukrajina v enakem položaju, bi rad pojasnil, da so razlike med njima vendarle velike. V Ukrajini bi si morali ogledati probleme, a opaziti tudi tisto, kar poteka dobro, in pozitivne spremembe.

Še bežna pripomba o južnem Kavkazu, saj je pomembno, da se osredotočimo tudi na to območje. Razvoj dogodkov v Azerbajdžanu, kjer zapirajo pisce spletnih dnevnikov in protestnike, je zaskrbljujoč. Za državo, kot je Azerbajdžan, in za njenega predsednika je sramotno, da počne kaj takšnega. Zaskrbljeni smo zaradi novega morebitnega spora med Azerbajdžanom in Armenijo.

Gospoda Füleja bi rad prosil, da pozorno spremlja to regijo in ji pomaga, da pride iz zagate, iz teh konfliktnih razmer, v katerih se je znašla.

  Kristiina Ojuland (ALDE). – Gospa predsednica, vašo pozornost bi rada usmerila na zamrznjen konflikt v regiji Gorski Karabah, ki je neločljiv del Azerbajdžanske republike. Kadar koli razpravljamo o sosedskih politikah ali drugih politikah, ki vključujejo regijo Južnega Kavkaza, ne bi smeli nikoli pozabiti na ozemeljsko celovitost Azerbajdžana, pa tudi Gruzije.

Parlament mora spoštovati dejstvo, da je regija Gorski Karabah mednarodno priznana kot del Azerbajdžana, čeprav so jo zavzele armenske vojaške sile in je, kot vemo, deležna politične podpore kremeljskih oblasti. To priznanje bi se moralo vedno odražati v dokumentih in izjavah Parlamenta, pa tudi Sveta in Komisije. Vse pobude na strani EU, da bi se to dejstvo prikrilo, je treba preprečiti, da bi se približali k miroljubni in zakoniti rešitvi zamrznjenega koflikta v Gorskem Karabahu in v regiji.

  Hélène Flautre (Verts/ALE). – (FR) Gospa predsednica, komisar, ljudska gibanja v južnem Sredozemlju so jasno osvetlila slabosti naše evropske sosedske politike.

Po mojem mnenju se težava ne skriva toliko v ciljih sosedske politike, ki so določeni v členih 8 in 21 Lizbonske pogodbe o spodbujanju in spoštovanju človekovih pravic in demokracije – ki so tudi družbeni cilji –, temveč prej v našem pomanjkljivem izvajanju teh ciljev. Posledično moramo priti do spoznanj za prihodnost. To zdaj počnemo z delom v zvezi z revizijo politike. Prvo vprašanje, ki ga je postavil gospod Schulz, je naša sposobnost, da zagotovimo pravo in učinkovito podporo civilni družbi v vseh sosednjih državah, ne glede na njihov pomen v trgovinskem ali strateškem smislu ali glede političnih razmer.

Ko so sosednje države v procesu prehoda, je to izjemno koristno in nujno. Nedvomno je to tudi lažje kot pa trud pod jarmom avtoritarnega režima, kot se to dogaja v Siriji, a to je izziv, vprašanje, ki se ga moramo naučiti učinkovito obravnavati. Prepričana sem, da se bomo prav tako morali naučiti razpravljati o teh zadevah z našimi partnericami ne le na forumih, ki so posvečeni človekovim pravicam, kot so pododbori, temveč tudi na najvišji politični ravni. A obenem moramo zagotoviti, da dnevni redi zasedanj pododborov ne bodo ločeni od sedanjih razmer, kot se jo dogajalo v preteklosti, ali pa da ne se ne bodo odražali v drugih organih, kot je denimo Svet za pravosodje in notranje zadeve (PNZ).

Podpiram sporočilo o partnerstvu za demokracijo in skupno blaginjo z državami južnega Sredozemlja, za katerega menim, da je ključnega pomena. Zdi se mi, da bi morali prav tako dodati poseben cilj za družbeno pravičnost in boj proti neenakostim. Seveda pa bomo morali tudi ponovno pretehtati svoje pojmovanje mobilnosti v sredozemski regiji. Mislim, da je partnerstvo za mobilnost pozitivna značilnost, a prav tako se bomo morali naučiti, kako spodbujati koristi mobilnosti za posameznike, ki potujejo med severnim in južnim Sredozemljem, in to tako za državo gostiteljico kot za državo izvora. Prav tako bomo morali ta spremenljiva gibanja upoštevati pri temeljnih pravicah tistih, ki prečkajo Sredozemlje in se naselijo v Evropi.

  Paweł Robert Kowal (ECR). – (PL) Gospa predsednica, ta razprava poteka v času, ko sprejemamo novi pristop k sosedski politiki. Zagotovo bi radi naredili konec časom, ko se je koncept stabilnosti uporabljal kot uspešno pogajalsko sredstvo, ko se je koncept stabilnosti uporabljal v zameno za človekove pravice in načela demokracije. Zato bi rad izkoristil to priložnost in vašo pozornost usmeril v celosten pristop k sosedski politiki. Ne zrimo le nekaj mesecev nazaj; spomnimo se tudi starejših dogodkov, kot so denimo tisti, ki so se zgodili v Belorusiji. Danes poudarjamo potrebo po zagovarjanju načela prijateljskega dogovora glede dodelitve tiste tretjine sredstev, ki so kot del sosedske politike na voljo vzhodni politiki. Ne mislimo na delitev bogastva, temveč na delitev varnosti. Gre za temeljno varnost in prihodnje sodelovanje držav članic EU z državami, ki bodo morda v prihodnosti prav tako postale države članice Unije.

  Marie-Christine Vergiat (GUE/NGL) . – (FR) Gospa predsednica, revolucije v arabskem svetu so vzbudile precej upov v zadevnih državah in drugod. Dokazale so, da lahko demokracija in človekove pravice predstavljajo splošne vrednote.

Vendar pa ljudje teh držav še vedno precej dvomijo v Evropsko unijo. Ob upoštevanju pretekle zgodovine in podpore, ki so je deležni diktatorji, lahko to povsem razumem. Prav tako lahko to razumem, če upoštevam, da smo nezmožni razpravljati o demokratični pomoči, ne da bi jo lahko neposredno povezali z gospodarskim pristopom, ki se ne zmeni za izbiro teh držav – in še huje, ko sem priča, da nekatere vlade, vključno z mojo nacionalno vlado, še vedno zahtevajo, da je evropska pomoč pogojena s sporazumi o ponovnem sprejemu. To je nenavadno pojmovanje mobilnosti.

Komisar, sprašujem se, ali v zvezi s Tunizijo res ne bi mogli poslati močnega signala s pozivom k moratoriju na dolg te države, dokler ni vzpostavljena demokratično izvoljena vlada, kar bi se naj zgodilo julija. Prav tako bi predlagala, da bi jim morali pomagati pri reviziji dolga in dopisati nezakoniti dolg, s katerim se je okoristila družina Bena Alija-Trabelsi na račun tunizijskega ljudstva. Želim si podroben odgovor na svoje vprašanje, komisar.

  Nikolaos Salavrakos (EFD). – (EL) Gospa predsednica, menim, da komisar Füle pravilno obravnava vprašanje nadzora evropske sosedske politike, obseg katere se razprostira na 16 držav, od spodnje strani Afrike pa do spodnje strani Rusije.

A nedavni dogodki v arabskem svetu, ki so razkrili nezadovoljstvo ljudi z njihovimi avtokratskimi režimi in obenem neuspeh gospodarskih in družbenih reform v teh državah, ki jih je podpirala Unija, so evropsko sosedsko politiko postavili na preizkušnjo. Avtokratski režimi v Libiji, Tuniziji, Egiptu in drugih državah so obstajali dolga leta in mi smo z njimi sodelovali. Zdaj pa nenadoma ukrepamo proti njim. Zato moramo pregledati strategijo evropske sosedske politike, tako da bo spodbujala demokracijo in človekove pravice in nadzorovala načrtovano financiranje. Glavni dejavnik, ki ga je treba pravilno oceniti, je ta, da so mladi v teh državah bolj izobraženi in hkrati nezaposleni; žal se je 7.400.000 evropskih državljanov znašlo v popolnoma enakem položaju.

  Kristian Vigenin (S&D). – Gospa predsednica, razvoj dogodkov v južnem sosedstvu je izzval val kritik glede sosedske politike EU, pri kateri smo vztrajali do zdaj. Seveda moramo biti kritični, a vendarle bi morali biti tudi pošteni.

Sosedska politika je veliko prispevala k razvoju odnosov s temi državami – in ne le s temi državami, temveč tudi z njihovimi družbami, ki bodo predstavljale eno glavnih vprašanj, ki jih je zdaj treba dodati reviziji sosedske politike. Ta razvoj dogodkov do določene mere izhaja iz sodelovanja Evropske unije s temi državami. Torej moramo v tem pogledu pregledati to politiko in jo prilagoditi, vendar ne bi smeli zgolj izražati nezadovoljstva glede tega, kar smo storili do zdaj. Kot takšna predstavljajo poročila EP pomemben prispevek k reviziji ESP in upam, da jih bo Komisija upoštevala.

Rad bi posvaril pred poskusi nasprotovanja vzhodu in jugu ne le v zvezi s preusmerjanjem pozornosti, temveč tudi morda v zvezi s prerazporeditvijo sredstev in virov. Glede tega moramo biti zelo previdni in upoštevati dejstvo, da se po eni strani seveda srečujemo z izzivom, kako pomagati demokratičnim procesom v Egiptu in Tuniziji in kako podpreti demokratizacijo na jugu, vendar pa gre tudi za ohranjanje miru, denimo v regiji južnega Kavkaza, in za prispevanje k miroljubni rešitvi zamrznjenih konfliktov in k utrjevanju demokracij.

  Riikka Manner (ALDE). – (FI) Gospa predsednica, zelo pomembno je, da bi poleg južne sosedske politike spregovorili tudi o vzhodni sosedski politiki. Obstaja veliko notranjih upravnih problemov, ki so povezani z njo, in vsaj upravljanje ruskih programov bi bilo treba prenesti na generalni direktorat za regionalno politiko. Temu botruje dejstvo, da bi lahko organi, ki upravljajo programe, slednje pregledali tako, da bi odražali bolj natančne regionalne značilnosti in razmere. Na takšen način bi tudi lahko zagotavljali njihovo stalnost.

Moramo si zapomniti, da ta sprememba sama po sebi ne bi zahtevala nobenih posebnih sprememb pravne podlage programov ali proračuna EU. Namesto tega bi bila bolj zadeva notranje odločitve na strani Komisije. Zdaj obstaja mnogo težav znotraj teh programov in v zvezi z njimi bi morali izvesti nekaj strukturnih sprememb. To bi predstavljalo jasno sporočilo in upam, da bo Komisija storila vse, kar je v njeni moči, da bo to odločitev tudi podprla.

  Jacek Olgierd Kurski (ECR). – (PL) Gospa predsednica, evropska sosedska politika in vzhodno partnerstvo, kot del nje, predstavlja ključno področje in izziv za Evropsko unijo. Gre za pomemben političen okvir za krepitev odnosov z državami partnericami – državami, s katerimi bi se morali približati gospodarskemu in političnemu povezovanju. V primeru Ukrajine bi se ta proces moral zaključiti z možnostjo polnopravnega članstva v Evropski uniji, seveda po izpolnitvi københavnskih meril, in za to je bistvena večja politična predanost oblasti v Kijevu.

Ne pozabimo na Evropejce v Belorusiji, državi, katere prebivalstvo je podobno našemu, a ki ga utesnjuje Lukašenkov režim. Storimo vse, kar je v naših močeh, da se bodo Belorusi prepričali, da Evropa nanje ne pozablja in da podpira njihova prizadevanja za dosego demokracije. Svoja prizadevanja lahko pristno izrazimo tako, da zmanjšamo stroške, povezane s pridobivanjem schengenskih vizumov, z lajšanjem stikov med ljudmi v Belorusiji in preostali Evropi in s podpiranjem skupnostnih in državljanskih pobud v Belorusiji. Z olajšanjem potovanja in stikov med Unijo in Belorusijo lahko oslabimo Lukašenkov režim dosti učinkoviteje kot z mnogimi izjavami in resolucijami. Za konec bi rad poudaril, da mnoge države, vključene v sosedsko politiko, še vedno pestijo resni problemi na področju spoštovanja svobode izražanja, zlasti v medijih, svobode združevanja in svobode zbiranja. Kot Parlament v svobodni Evropi, moramo …

(Predsednica je prekinila govornika)

  Jiří Maštálka (GUE/NGL). – (CS) Gospa predsednica, upam, da ni tukaj nikogar iz držav vzhodnega partnerstva, saj bi na podlagi naše prisotnosti tukaj utegnili pomisliti, da nas vzhodno partnerstvo ne zanima. Tudi jaz bi želel poudariti pomen vzhodnega partnerstva in potrebo, da o njem razpravljamo.

Pomembno je, saj območje vzhodno od meja EU nudi poslovne priložnosti, ki so nepogrešljive v smislu ohranjanja konkurenčnosti Unije v prihodnjih desetletjih. Območje prav tako predstavlja neusahljiv izvir kulture, ki igra vlogo pri ustvarjanju evropskih tradicij in brez katere evropske identitete ni mogoče doumeti. Razprava o vzhodnem partnerstvu je nujna tudi zaradi dejstva, da ni povsem jasno, da temu projektu vsi pripisujemo enak pomen. Vse večstranske pobude, povezane z vzhodnim partnerstvom – demokracija, stabilnost, gospodarsko povezovanje, energetska varnost in stiki med ljudmi –, so nedvomno koristne tako za EU in za šest sosednjih držav. Zmedo so povzročile izjave nekaterih politikov, ki govorijo o sinergiji Črnega morja ali o demokratičnem tamponskem območju. Na tej točki pa vzhodno partnerstvo preneha biti instrument …

(Predsednica je prekinila govornika)

  Jaroslav Paška (EFD). – (SK) Gospa predsednica, verodostojnost Evropske unije kot globalne politične akterke je odvisna tudi od njene zmožnosti in volje za spodbujanje razvoja in reform za stabilizacijo v sosednjih državah. Sodelovanje EU z državami vzhodnega partnerstva daje tem državam priložnost, da dosežejo politični napredek v zvezi z vrednotama svobode in demokracije. Vendar pa mora glede na različen političen razvoj posameznih držav EU uporabiti različen pristop in zagotoviti več pomoči in sredstev EU tistim vzhodnim partnericam, ki so pripravljene izpolniti več svojih obveznosti in to storiti hitreje.

Lahko bi storili več v spodbudo Ukrajini in še posebno Moldaviji, da dosežeta napredek pri pogajanjih in poskušata doseči sporazum o širokem in celovitem območju proste trgovine. Menim, da bi morali nadaljevati tudi pogajanja z Armenijo, Azerbajdžanom in Gruzijo. Belorusija bo morala poiskati obliko sporočil, primerno političnim razmeram. A prebivalci države ne smejo postati talci svojih političnih predstavnikov, ki so se namenili izvajati svojo lastno različico demokracije.

  Lambert van Nistelrooij (PPE). – (NL) Gospa predsednica, danes polagamo pomemben temelj za razvoj Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva. Pri tem bi poudaril le eno točko, posebno točko za komisarja o programih za zunanje meje, čezmejne programe.

Imamo 15 programov s proračunom v višini 1,1 milijarde EUR. A vendar z vseh strani slišimo, da ne potekajo dobro. Razvoj je počasen. Prožnost je le omejena in na podlagi tega, kar sem slišal danes tukaj, razumem, da se namerava poljsko predsedstvo spopasti s tem. Poljaki se želijo resnično premakniti naprej in preveriti, ali je treba kar koli spremeniti, da bi tem programom povrnili povezanost, jih približali k cilju 3, pristopu INTERREG, ki ga poznamo že več let.

Moje vprašanje komisarju se glasi: kako se boste tega lotili? Dejansko bi glede na Uredbo o EISP oceno morali izvesti že lani. Nisem videl nobenih dokumentov v zvezi s tem. Kako nameravate to vključiti v svoje objave maja in ali ste morda pripravljeni skupaj s Parlamentom prirediti obravnavo, kamor bi lahko povabili ljudi, ki jih to najbolj zadeva, in prisluhnili njihovim izkušnjam? Imam občutek, da je nekatere stvari resnično treba spremeniti.

  Pier Antonio Panzeri (S&D). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, s to revizijo sosedske politike EU se podajamo na pot, ki je zlepa ne bo konec. Dogodki v Sredozemlju nakazujejo proces korenite spremembe in pustili bodo trajne posledice ne le za države v regiji, temveč tudi za Evropo.

Moramo se zavedati, da prehod k polni demokraciji ne bo enostaven in da te prehode spremlja mnogo nevarnosti in negotovosti. Zato je treba postoriti še mnogo stvari in to bo trajalo. Za odziv Evrope mora značilna strategija, ki temelji na takojšnjih in dolgoročnih ukrepih.

Moramo spodbuditi dostop do evropskih trgov in omogočiti večjo mobilnost. Morali bi prirediti konferenco, da bi raziskali možnosti za preklic ponovnih pogajanj o dolgu teh držav, ki so izbrale pot k demokraciji; zagotoviti moramo ustrezna finančna sredstva in pomoč za demokratični proces s krepitvijo parlamentarnih institucij in političnih strank, pri tem pa zagotavljati polno udeležbo vseh državljanov. To bi se moralo zgoditi znotraj okvira ponovno oživljenega evro-sredozemskega dialoga.

Gre za strateško, politično prihodnost Evrope. Menim, da mora Evropa razumeti, da si moramo prizadevati za vzhod in jug, a zdaj je treba posebno prednost dati jugu. Te politike je treba temeljito spremeniti; končno moramo odpreti novo poglavje.

  Zbigniew Ziobro (ECR). – (PL) Gospa predsednica, vzhodna razsežnost predstavlja eno najpomembnejših območij za razvoj Evropske unije v okviru evropske sosedske politike. Vključuje države, kot so Ukrajina, Belorusija, Moldavija, Gruzija, Azerbajdžan in Armenija. Unija ima v teh državah zelo pomembne gospodarske in finančne interese, na katere ne gre pozabiti, a največ pomena je treba pripisati zadevam, povezanim z energijo. Prav prek nekaterih od teh držav se lahko zgradijo alternativne poti za oskrbo z energijo do ruskih plinovodov, kot sta denimo Sarmatia in Nabucco. Da bi okrepili sodelovanje med državami, ki sem jih omenil, in Evropsko unijo, je treba liberalizirati trgovinsko območje EU, kar bi omogočilo več poslovanja in te države približalo Evropski uniji, in Unija je navsezadnje že danes največja gospodarska partnerica teh držav. Konec koncev bi seveda morali pomisliti na prostotrgovinsko območje, ki bi nas jasno povezalo na poseben način. Na koncu ne smemo pozabiti na omilitev vizumskih obveznosti, krepitev programov sodelovanja med ljudmi in zagotavljanje finančne podpore izmenjavam mladih iz držav vzhodnega partnerstva z mladimi iz EU.

  Krzysztof Lisek (PPE). – (PL) Gospa predsednica, komisar, vsi si želimo, da bi bila politika Evropske unije učinkovita, vendar če naj bo učinkovita, mora biti popolnoma usklajena tako v smislu vzhodne razsežnosti sosedske politike, pa tudi južne razsežnosti. Kar zadeva vzhodno razsežnost, bi rad posebno pozornost pritegnil k tistemu, kar poznamo kot zamrznjene konflikte, k razmeram v Moldaviji in še posebno k razmeram v Pridnjestrju in Gorskem Karabahu, prav tako pa bi želel nekaj besed nameniti – zlasti zato, ker sem stalni poročevalec Evropskemu parlamentu za Gruzijo – razmeram v Abhaziji in Južni Osetiji.

Danes potrebujemo v zvezi s temi zadevami usklajeno politiko Evropske unije. Usklajena politika Unije mora pomeniti skupno, pa tudi usklajeno politiko, ki je enaka tako tistemu, za kar si prizadevajo evropske institucije, vključno zlasti z visoko predstavnico, in drugi člani Evropske komisije, pa tudi države članice. Do ruskih voditeljev moramo danes nastopati enotno in jim povedati, da ne izpolnjujejo zavez, ki so jih dali leta 2008, in, denimo, da bi bilo treba opazovalni misiji Evropske unije čim prej omogočiti dostop do Abhazije in Južne Osetije.

  Ana Gomes (S&D). – (PT) Gospa predsednica, ljudske vstaje v severni Afriki razkrivajo napake evropske politike in diplomacije, ki jo je vodila nekakšna realpolitika, ki je podpirala diktatorje in razvrednotila stremljenja k svobodi, pravici in priložnostim za vse ljudi.

Posledično je EU ponovno določila svoje prednostne naloge za evropsko sosedsko politiko (ESP) do juga. Strinjam se z novimi usmeritvami, poimenovanimi s „tremi M-ji“: „money (denar), market access (dostop do trga) in mobility (mobilnost)“. A seveda se strinjam glede pojmovanja, da mora biti podpora, ki jo zagotavljamo našim sosedam, pogojena z izkazovanjem politične volje in konkretnim napredkom na področju demokratizacije. Ni demokracije brez političnih strank. Podpiranje usposabljanja demokratičnih političnih sil v smislu financiranja in organizacije bi zato moralo predstavljati prednostno nalogo, saj bo dalo moč mladim in ženskam, ki so pogumno začeli arabsko pomlad.

V družbah, kjer še vedno prevladuje državni verski nazor in se jih vodi po patriarhalnih metodah, bo vsaka prava demokratična sprememba temeljila na udeležbi žensk in spoštovanju človekovih pravic. To mora biti temeljna usmeritev politične podpore EU južnemu Sredozemlju.

In za konec, EU bi morala prav tako spodbujati vključitev vseh novih akterjev v političnem dialogu, vključno z versko usmerjenimi stranmi, kot so tiste, povezane z muslimansko bratovščino, ki ne bi smele biti izključene, temveč povabljene k udeležbi v demokratični igri.

  Marek Henryk Migalski (ECR). – (PL) Gospa predsednica, če želimo, da bo politika, o kateri razpravljamo, prinesla pričakovani pozitivni rezultat, bo treba imeti denar. Zato bi se morali držati prijateljskega dogovora o razdelitvi ene do dveh tretjin denarja, ki je na voljo. To je nujno, če se želimo politiki posvečati učinkovito. Drugič, potrebujemo jasno diagnozo stanja. Zato ne smemo primerjati Belorusije, ki jo vodi jasen, pregleden in, lahko bi rekli, klinični primer režima, z Ukrajino, ki se spopada s problemi na področju demokratizacije. Tretjič, takšna politika nudi možnost članstva državam, ki si prizadevajo zanj. Jasen pogled na članstvo pomaga ustvarjati samoizpolnjujočo se prerokbo, in če imajo družbe in tisti, ki vodijo te države, občutek, da je polno članstvo v EU dosegljiv cilj, potem ga bo zagotovo lažje doseči.

  Francisco José Millán Mon (PPE). – (ES) Gospa predsednica, komisar, obžalujem, da Svet ni prisoten pri tej razpravi. Kar zadeva južno sosedstvo, bom omenil tri točke. Prvič, Evropska unija mora podpirati in omogočati proces demokratičnih sprememb. V preteklosti so oblasti v sosednjih državah negotovost glede stabilnosti uporabljale za opravičevanje svoje nedejavnosti.

Drugič, za naše južne sosede si želim gospodarsko blaginjo; to zahteva veliko reform, naložb, finančne in gospodarske pomoči, pa tudi trgovanja, ne le s severom, temveč tudi trgovine jug-jug, ki zdaj sploh ne obstaja.

Zaskrbljen sem zaradi stališča, ki sta ga zavzela Komisija in visoka predstavnica, gospa Ashton: v članku, ki je bil 18. marca 2011 objavljen v časopisu The New York Times, se zdi, da tem državam priporoča, naj se usmerijo v kmetijski izvoz na evropske trge. Ne strinjam se. Komisar Füle to zelo dobro ve, čeprav kaže, da zmajuje z glavo. Te države potrebujejo raznolika gospodarstva in kmetijstvo. Ponavljam: raznoliko. Prav tako morajo poskrbeti za svoje domače potrebe po hrani in se ne smejo omejevati na le nekaj izvoznih proizvodov, ki povrhu vsega povzročajo skrbi evropskim kmetom. Zato moramo v zvezi s tem vprašanjem ohraniti zdrav razum in biti preudarni.

Tretjič, nujno je, da oživimo Unijo za Sredozemlje in njene projekte, ki lahko pomagajo pri posodabljanju gospodarstva v sredozemskih državah. Žal je Unija za Sredozemlje še vedno na mrtvi točki, še vedno nima generalnega sekretarja, prav tako pa ne more še naprej trpeti posledic zaradi pomanjkanja napredka med Izraelom in Palestino.

Gospe in gospodje, priča smo velikim izzivom.

  Evgeni Kirilov (S&D). – Gospa predsednica, vzhodno sosedstvo EU bi se lahko izkazalo za najboljši preskusni kamen zunanje politike EU. Unija se mora ravnati po svojem lastnem zakonodajnem okviru in zlasti varnostni strategiji EU, ki poudarja „potrebo, da ima na svojih mejah veliko držav z dobrim vodenjem“. To bi morala izvajati tudi v svoji lastni celoviti strategiji, da bi izzvala pozitivno spremembo.

Vendar pa najhujšo prepreko za ureditev ESP do vzhoda še vedno predstavljajo nerešeni spori v Pridnjestrju in južnem Kavkazu, ki so temeljni vzroki nestabilnosti ter političnih in gospodarskih težav v regiji. Zadostuje, če le omenimo današnjo eksplozijo v Pridnjestrju, ki je hudo poškodovala plinovod.

Nujno je, da EU podpre prizadevanja za rešitev spora, vključno z neposrednim posredovanjem, s krepitvijo zaupanja in s človekoljubno pomočjo milijonom notranje razseljenih oseb in beguncev. Zato bi morala EU zagotoviti, da znatno finančno in tehnično podporo v regiji spremlja okrepljena politična prisotnost in dobro opredeljena pogojenost.

  Jacek Protasiewicz (PPE). – (PL) Gospa predsednica, komisar, rad bi začel s čestitkami avtorjema obeh poročil in še zlasti avtorju poročila o vzhodni razsežnosti sosedske politike, gospodu Siwiecu. Teh čestitk ne izražam zgolj iz vljudnosti. Izhajajo iz mojega iskrenega prepričanja, da smo končno priča poročilom, ki kažeta, da bi morala evropska sosedska politika v dosti večjem obsegu temeljiti na vrednotah, ki so za nas najpomembnejše: spoštovanju človekovih pravic, svobodi medijev in demokratičnih vladah.

Ponovil bom tisto, kar sem dejal tukaj v tej dvorani v ponedeljek: nauk dogodkov v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu dokazuje, da tamkajšnji ljudje, zlasti mladi, ne zahtevajo le več kruha; zahtevajo tudi več svobode in več spoštovanja njihovih pravic kot državljanov in ljudi. Enako velja za naše sosede na vzhodu in še zlasti v državi, ki je neposredna soseda Evropske unije, Belorusiji. Rad bi vam pripovedoval o škandaloznih dogodkih, ki so se danes popoldan zgodili v Grodnem v Belorusiji, kjer je KGB novinarju Andrzeju Poczobutu, ki je obdolžen razžalitve predsednika v člankih, napisanih za mednarodni tisk v povezavi z njegovim novinarskim delom, odvzela prostost, da bi mu tako preprečila spregovoriti pred nami, poslanci Evropskega parlamenta, na jutrišnjem zasedanju beloruske delegacije. To so škandalozne prakse. Evropska sosedska politika bi nam morala pomagati preprečevati situacije, kot je ta, ki se je pripetila to popoldne v primeru Andrzeja Poczobuta.

  Christofer Fjellner (PPE). – (SV) Gospa predsednica, hvaležen sem, da se je Komisija odločila predložiti to revizijo vzhodne razsežnosti evropske sosedske politike. Resnično je nujna. Moramo priznati, da se je Evropa z diktaturami prej spoprijemala s strpnostjo kot pa z nepopustljivimi zahtevami po demokraciji. To nas je stalo zaupanja v Evropo. Zato potrebujemo novo politiko, ki bo po desetletjih nereda pomagala ponovno zgraditi te države. Evropa lahko v zvezi s tem veliko stori, predvsem kot najpomembnejša trgovinska partnerica regije. Najboljši pristop bi najbrž bile naložbe prav v to ponovno izgradnjo in v trgovino, da bi ponovno pridobili izgubljeno zaupanje. Zato sem zadovoljen, da Komisija v tem sporočilu govori o trgovinski razsežnosti – da bi morali povečati dostop do trga za naše severnoafriške sosede, da bi jim pomagali izkoristiti trgovino za doseganje blaginje.

Vendar pa so zdaj evropske carinske ovire, zlasti v kmetijskem sektorju, tiste, ki najbolj ovirajo razvoj. Vzemimo na primer najnižje cene kmetijskih proizvodov, ki pričajo o tem, da so dajatve, ki jih je treba plačati za sadje in zelenjavo, tem višje, kolikor učinkovitejša je njuna pridelava. To predstavlja oviro za razvoj in blaginjo. Zato bi rad predlagal, da je prvi ukrep, ki bi ga Komisija lahko sprejela, ta, da bi tistim državam v severni Afriki, ki so ubrale pot demokracije, dala prost dostop do trga v Evropi. To je nekaj, kar smo po vojni v Jugoslaviji storili za zahodni Balkan, in čemu se torej ne bi učili iz te izkušnje? Blaginjo Evrope gradimo na prosti trgovini v Evropi, zakaj torej ne bi pomagali našim severnoafriškim sosedam, da si izgradijo blaginjo na podlagi proste trgovine skupaj z nami?

  Georgios Koumoutsakos (PPE). – (EL) Gospa predsednica, evropska sosedska politika je nedvomno uspešna politika. A moramo jo preoblikovati v bolj razgiban in učinkovitejši instrument. Neugodno gospodarsko vzdušje, s katerim se zdaj srečujemo, ne bi smeli uporabljati kot opravičilo ali pretvezo, da je ne krepimo še naprej. To mora veljati v glavnem za južno razsežnosti.

To je zdaj nujno potrebno po nedavnem dramatičnem razvoju dogodkov, nedavnih dramatičnih spopadih v severni Afriki. Te družbe potrebujejo našo podporo; potrebujejo našo ključno, a nevsiljivo podporo in besedo „nevsiljivo“ poudarjam iz očitnih zgodovinskih in političnih razlogov. V teh državah moramo podpreti njihovo civilno družbo, njene demokratične ukrepe in njene zahteve po večji svobodi.

Poleg tega ne smemo pozabiti, da se Sredozemlje spreminja v priseljensko tempirano bombo; to je še en razlog več, da v teh državah prek sosedske politike podpremo stabilnost, demokracijo in rast.

  Jacek Saryusz-Wolski (PPE). – Gospa predsednica, komisarju bi rad čestital za sporočilo o partnerstvu, v katerem je zavzet hiter in daljnoviden pristop.

Priča smo preoblikovanju sosedske politike in Komisija je zagovornica celostnega pristopa. Nasprotovanje južnemu in vzhodnemu sosedstvu se mi zdi usodno. Smo sredi preoblikovanja, in medtem ko prihajajo z juga dobre novice o tamkajšnjih dogodkih, pa pomembnost tega preoblikovanja in ponovnega premisleka sega dlje od juga. Vključuje tudi vzhod. Od vladne ali vladno usmerjene politike bi se morali premakniti k družbeno usmerjeni politiki in od kratkovidne politike gospodarskih interesov k politiki, usmerjeni v človekove pravice in demokracijo. V svoji politiki bi morali postati bolj velikodušni do družb in dosti zahtevnejši in bolj neprizanesljivi do vlad. Prav tako ne bi smeli zamenjevati sedanjega stanja s stabilnostjo. Premakniti bi se morali k nekakšnemu prehodnemu pristopu.

Oblikovanje tega novega modela sosedske politike poraja potrebo, da spremenimo vzhodno politiko v isto smer. Enako mero pozornosti bi morali nameniti tako jugu kot vzhodu. Financiranje bi moralo biti somerno, saj obstaja izključevalno razmišljanje, ki je v nasprotju z obema, in to bi moralo biti pametno financiranje. Tukaj gre za strukturno podfinanciranje. Vsako leto državam, vključenim v sosedsko politiko, plačujemo 20 % tistega, kar plačujemo za preostali svet. Vem, kako težko je danes govoriti o financiranju. A to politiko je treba preoblikovati in to zahteva tudi dodatno financiranje.

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE). – Gospa predsednica, zdaj je pomembno, da temeljito pretehtamo in vzpostavimo pravo ravnovesje med obema dejavnikoma evropske sosedske politike. ESP bi morala postati prožnejša, proaktivna in optimizirana. Če želimo v Evropi ustvariti območje stabilnosti, skupnih vrednot in napredka, se, prvič, ne bi smeli več omejevati s predhodno opredeljenimi kvotami. Finančna pomoč bi morala biti uravnotežena skladno s političnim vključevanjem in voljo, da se približajo vrednotam, svoboščinam in standardom EU. Usmerjena bi morala biti v rezultate in odvisna od cilja in jasnih meril glede demokratizacije in napredka, doseženega z reformami.

Drugič, znotraj ESP bi morali razmisliti o vzpostavitvi orodja za hitro odzivanje za takojšnje in prožno odzivanje na politične spremembe v državah partnericah, kot se je to nedavno zgodilo v južnem sosedstvu.

Tretjič, prav tako je pomembna ugodnost pomoči EU. Poenostavitev postopkov dodeljevanja sredstev EU in dejavna izmenjava strokovnega znanja držav članic v zgodnjih fazah načrtovanja bi lahko predstavljala dodatno pobudo.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D). – (RO) Gospa predsednica, prihajam iz Galaţija, romunskega mesta na meji Evropske unije z Republiko Moldavijo in Ukrajino. Zato bom konkretneje omenila revizijo vzhodne razsežnosti evropske sosedske politike. Moram poudariti njen pomen tako za izvajanje strategije Evropske unije za Podonavje in za energetsko varnost Evropske unije.

Komisijo in države članice pozivam, da sprožijo celovito strategijo Evropske unije za Črno morje in zagotovijo zadostne finančne in človeške vire za njeno učinkovito izvajanje. Pozdravljam pristop Ukrajine in Republike Moldavije k Pogodbi o energetski skupnosti, ki bo pomembno prispevala k doseganju ciljev Unije za energetsko varnost in k varnosti teh držav.

Kar zadeva prednostne energetske projekte Unije, bi rada poudarila pomembnost južnega plinskega koridorja. Mislim, da je plinovod Nabucco, skupaj s čezjadranskim plinovodom, z vseevropskim naftovodom, s povezovalnim plinovodom med Turčijo, Grčijo in Italijo ali …

(Predsednica je prekinila govornico)

  Tatjana Ždanoka (Verts/ALE). – Gospa predsednica, evropsko sosedsko politiko podpiram kot pomemben političen okvir za krepitev demokracije v vzhodni in južni razsežnosti, a zdaj sem prosila za besedo, da bi nam vsem zastavila vprašanje: ali je moralna pravica Evropske unije, da tretjim državam kaže pot k pravi demokraciji, resnično utemeljena.

Oba predloga resolucij obujata vrednote ESP, kot so denimo demokracija, pravna država, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vključno s svobodo medijev, z neodvisnostjo sodstva in bojem proti korupciji. Ali je Evropska unija sama prvakinja na vseh teh področjih, če upoštevamo denimo razmere v medijih v Italiji in na Madžarskem, ogromno število oseb brez državljanstva v Latviji in Estoniji in sum korupcije v našem Parlamentu?

Močno upam, da bomo ohranili …

(Predsednica je prekinila govornico)

  Seán Kelly (PPE). – Gospa predsednica, sosedstvo je tukaj ključna beseda. Celo v zasebnem življenju so dobri sosedje velika prednost za vsakogar. Dober sosed je oseba, ki je prijazna, se ne vmešava pretirano v tuje zadeve, a je pripravljena priskočiti na pomoč, ko je to potrebno.

To je tisto, kar bi morala Evropska unija izvajati kot politiko. Zadostuje že, če so sosednje države enako prijazne in stabilne in demokratične. Če niso, potem ima nekdo problem.

Predlog, da se naj posvetimo civilni družbi, zlasti v teh državah, je zelo dober. Moj kolega, gospod van Nistelrooij, je izpostavil, da za obmejne dejavnosti porabljamo 1,1 milijardo EUR in da potrebujemo bolj povezan pristop. S tem se strinjam.

Tudi predlog, da naj priredimo obravnave, še posebno s civilno družbo iz nedemokratičnih režimov, je dober, tako da lahko slišijo, kaj imamo povedati, mi pa jim neposredno prisluhnemo.

  Malika Benarab-Attou (Verts/ALE). – (FR) Gospa predsednica, komisar, v vaših opisih pogleda na evropsko sosedsko politiko v južnem Sredozemlju ste omenili morebitne pobudnike. A pozabili ste omeniti eno skupino, h kateri spadam sama. V Evropi smo ljudje kot jaz – priseljenci in otroci priseljencev –, ki prihajamo z območja, kjer je nekoč Evropa ustanavljala kolonije, še vedno ožigosani. A smo in bi postali človeški viri: vplivni posredniki med severom in jugom v teh zgodovinskih časih.

Komisar Füle, kakšno je vaše razmišljanje o tej možnosti? Ali jo boste upoštevali?

  Laima Liucija Andrikienė (PPE). – (LT) Gospa predsednica, revizija evropske sosedske politike je ena najpomembnejših nalog. Dogodki v Egiptu, Tuniziji, Libiji, Jemnu, Bahrajnu in drugod neusmiljeno rušijo mnoge stereotipe v naših umih: da večini ljudi na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki ni mar za človekove pravice in da so vajeni živeti pod diktatorskimi režimi. Revolucija v arabskem svetu je pokazala, da je to prepričanje zmotno.

Pred nekaj tedni sem obiskala Egipt na dan, ko je v državi potekal referendum o spremembah ustave. Vsi, s katerimi smo se sestali, so govorili o svobodi, pravici in demokraciji. Večina jih je poudarila, da potrebujejo od Evropske unije drugačno vrsto podpore. Podpora je potrebna za krepitev civilne družbe, ustanovitev političnih strank in varovanja človekovih pravic, tako da bodo parlamentarne in predsedniške volitve v prihodnosti demokratične, svobodne in poštene. Demokratični procesi, ki se odvijajo tam, so zelo krhki in ranljivi, mi pa jim moramo pravočasno nuditi pomoč.

  Štefan Füle, član Komisije. – Gospa predsednica, cenim zelo pomembno prvino, in sicer, da se Komisija in Parlament približujemo reviziji naše sosedske politike skupaj. Tukaj ne gre za stanje, kot pri mnogih drugih politikah, ko bi prišli semkaj z dokončno oblikovanim rezultatom in nato razpravljali o njem. S procesom smo začeli že pred časom in prek medsebojnega sodelovanja smo že lahko sprejeli številne dobre zamisli Parlamenta in pojasnili številne izmed naših. Dolg seznam govornikov, ki so postregli s številnimi dragocenimi predlogi in zastavljali dobra vprašanja, je dokaz, da je ta pristop ustrezen.

V Lizbonski pogodbi, s katero smo soglašali in jo izglasovali v tem parlamentu, smo zastavili visoke ambicije. Soglašali smo, da bo Evropska unija globalni akter. Catherine Ashton, podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, in sam sva oba mnenja, da bi komajda uspeli izpolniti ta pričakovanja zlasti brez igranja resnično tvorne vloge v našem sosedstvu in da bi komajda uspeli odigrati takšno vlogo brez osredotočanja na izzive v našem sosedstvu, vključno z dolgotrajnim sporom.

S tem v mislih smo skupaj začeli z revizijskim postopkom junija lani. Takrat so naše ambicije zajemale najprej premislek o novih instrumentih, ki jih je uvedla Lizbonska pogodba. Gre za velike spremembe, kar zadeva zunanje delovanje, pri čemer prihaja na mesto šestmesečnega predsedstva in njegovih prednostnih nalog na področju zunanjih odnosov dosledna in skladna politika, ki jo zagotavlja oseba z dvojno vlogo, prav tako pa gre za združevanje instrumenta Skupnosti SZVP in tudi za to, da bomo prvič imeli kapacitete v službi za zunanje delovanje. Prav tako so bila nadgrajena veleposlaništva, da bi zastopala ne le Komisijo, temveč tudi Evropsko unijo. To so ogromne stvari.

Vem, da je veliko izzivov, vprašanj ter tu in tam celo kritik, vendar sem prepričan, da bodo te spremembe poskrbele za skladnejšo politiko zunanjega delovanja EU. Želeli smo, da to odraža naša sosedska politika. Prav tako smo želeli storiti eno od pomembnih zadev, za katero smo imeli občutek, da manjka. Ko smo premišljevali o sosedstvu, nismo imeli občutka, da v sosedski politiki tem državam kaj lastnega. Nekatere od naših partneric so pravile, da jih je bila sosedska politika vsiljena in da se z njimi dejansko ni nikoli posvetovalo. Torej verjamejo, da njihovi pogledi niso bili upoštevani in da je bila uporabljena ena shema za vse, neupoštevaje posebnosti. A nato je sledila revolucija v arabskem svetu. Pridržala nam je ogledalo – kar je bilo po mojem mnenju še kako potrebno –, da smo si zastavili vprašanja kot, v kolikšni meri smo pripravljeni dopolniti prizadevanja nastajajočim demokracijam, kako daleč smo pripravljeni iti, da bi obvladali razmere, kot so te, s katerimi se srečujemo v Libiji, in kako dolgo naj tu in tam sklepamo kompromise in povezujemo stabilnost z avtokracijo, in sprejmemo, da naše vrednote niso bile vedno tam, kjer so bili naši interesi.

Naše sporočilo z dne 8. marca je predstavljalo poskus, da odgovorimo na nekaj teh vprašanj – če sem povsem odkrit, na enostavna vprašanja –, saj smo dejansko dogovorili le na tista, ki so povezana z nastajajočimi demokracijami. Težja vprašanja smo prihranili za revizijo ESP. Odgovoriti je treba še na mnoge izmed njih.

V tem sporočilu z dne 8. marca smo opredelili tri osnovne stebre, ki jih boste tudi našli v strateškem pregledu. Prvi nudi podporo demokratičnemu preoblikovanju in vzpostavljanju institucij v naših sosednjih državah. Pri drugem poudarek leži na odnosu z družbami in podpori civilnih družb. Tretji podpira vključujočo in trajnostno rast med našimi sosedami.

Mnoge države na jugu se spreminjajo; sprememba, ki ni omejena le na te države, temveč na vso regijo. Prav tako spreminjajo nas in način, kako se odzivamo na razmere – način, kako se bomo proaktivno odzvali in sledili tem novim pojavom v našem sosedstvu. To bo imelo posledice za vzhod in pri našem skupnem razmišljanju z našimi vzhodnimi partnericami gre za proces učenja iz izkušenj. To razmišljanje o vzhodu pa ne gre na račun juga in dogodkov na jugu in naš sedanji interes ter usmeritev na jug ne gresta na račun vzhoda. Revizijski postopek ESP bo okrepil potrebo po uravnoteženem pristopu k našemu sosedstvu, bodisi do vzhoda ali juga.

Gre za nov zagon, da v našem sosedstvu nadomestimo realno politiko, ki ji dajemo včasih prednost, z velikopotezno in dosti bolj proaktivno politiko, ki temelji na naših vrednotah. Gre tudi za zagon, da jasno vemo, kaj želimo doseči z in prek instrumentov sosedske politike. Pred nekaj leti smo govorili o območju miru, stabilnosti in blaginje. Gre za pomemben koncept, ki velja še danes, toda partnerice želijo več. Na vzhodu so nekatere izmed njih zelo jasne, kar zadeva evropske težnje. Tiste na jugu želijo doseči bolj institucionalno opredeljen okvir za gospodarsko povezovanje. Ali bi se morali bati izražati svoje poglede v zvezi s temi vprašanji? Mislim, da ne. Mislim, da bi morali pojasniti, da vzhodno partnerstvo ni način, kako državam na vzhodu preprečiti članstvo v EU, temveč je način, kako bodo znotraj svojih držav bolje oblikovale Evropsko unijo. Mislim, da moramo državam na jugu, ki so dosegle največji napredek, dati ponudbo – nekakšen okvir zanje, ki bo del oblikovanja odločitev in ne odločanja.

Ne pričakujte zelo tehničnega prisilnega jopiča za dvostranske odnose z našimi sosedami. Pričakujte le malo, a zelo jasnih in pomembnih meril. Kot rezultat te revizije ESP pričakujte prožno in posameznim državam prilagojeno strukturo, pa tudi dobro sodelovanje med političnim usmerjanjem na eni in našimi programi ter tehnično in finančno pomočjo na drugi strani.

To ne bo enostaven proces. Nobena sprememba ni enostavna, toda če ga primerjamo s predhodnim, bo to stalni proces, kjer bodo revizijske sposobnosti ali, če se tako izrazim, odzivna zmožnost ali dejansko stanje predstavljale pomembno lastnost, vključeno v to revizijo ESP.

Mnogi ste govorili o denarju. Večje kot so naše ambicije, več sredstev bodo zahtevale. Logika je tukaj zelo jasna. Toda, ali gre zgolj za denar? Nikakor ne. Gre tudi za našo ustvarjalnost, našo povezanost, da jemljemo interese naših partneric resno in da smo velikopotezni, kar zadeva odpiranje našega trgovinskega trga in reševanje vprašanja mobilnosti.

Jasminova revolucija je v veliki meri šlo za dostojanstvo in enakost. Spremenimo torej ti dve vprašanji – dostojanstvo in enakost – v načela, na katerih bo temeljila naša politika. Parlament mora v zvezi s tem odigrati zelo pomembno vlogo.

  Predsednica. – Prejela sem dva predloga resolucij⁽¹⁾, predložena v skladu s členom 110(2) Poslovnika.

Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo v četrtek, 7. aprila.

Pisne izjave (člen 149)

  Tunne Kelam (PPE), v pisni obliki. – Vse evropske države, ki izpolnjujejo merila za pristop k EU, bi morale imeti možnost za članstvo v EU. Vzhodna razsežnost ESP bi morala nedvoumno spoštovati to osnovno načelo kot takšno in zagotoviti, da bodo lahko naše sosede v vzhodni Evropi konkretno videle zanesljivo možnost prihodnjega članstva v EU.

Najmočnejša pobuda za demokratične in politične reforme in vzpostavitev civilne družbe je in bo še naprej članstvo v EU. Medtem ko bi morale prihodnje prosilke svojo domačo nalogo narediti v celoti, pa mora EU brez dvoma dokazati, da naša zavezanost širitvi še naprej velja in je verodostojna. Da bi to verodostojnost okrepili in razblinili sleherni dvom v zvezi z dvojnimi standardnimi, bi morala EU povsem jasno pokazati, da morajo naši odnosi z našimi vzhodnimi sosedami temeljiti predvsem na demokratičnih vrednotah, spoštovanju človekovih pravic in pravni državi. Kajti vsako državo bi bilo treba presojati glede na njene lastne odlike, v vsaki državi bi morale biti osnovne vrednote enako spoštovane, ne glede na konkretne gospodarske in politične interese določenih držav članic. Enaka načela bi bilo treba uporabiti v odnosih z Rusijo, kjer so razmere na področju pravne države in človekovih pravic slabše kot v večini držav evropske sosedske politike.

  Jaromír Kohlíček (GUE/NGL), v pisni obliki. – (CS) Moram priznati, da sem bil precej osupel, ko sem bral resolucijo, ki jo je predlagal Odbor za zunanje zadeve. Enačenje protestov v Belorusiji, kjer so bili tako imenovani protestniki deležni veliko podpore iz tujine, z viharjem upora v Egiptu in Tuniziji, ki so ga povzročile naraščajoče cene hrane in brezposelnost, precej presega moje razumevanje. Menim, da je nesmiselno sklepanje značilno za nesmiselnost tako imenovanih politikov. Gospod Siwiec očitno ni opazil protestov, ki so terjali ogromno smrtnih žrtev v monarhijah arabskega sveta, ali pa vojne v Libiji. To je verjetno v redu. V točki 12 ni nobene izjave o negativnih gibanjih v Moldaviji. Nekatere poslance Poslanske skupine Evropske ljudske stranke je Julija Timošenko tako očarala, da se jim ukrajinska vlada brez nje zdi nedemokratična, in to kljub dejstvu, da je vladi v zadnjem letu uspelo precej izboljšati gospodarske in politične razmere. Mislim, da poziv v točki 13 k večstranski podpori razvoja demokratičnih strank v Belorusiji predstavlja neposredno poseganje v notranje zadeve druge države. Škoda, da nismo priča podobnim prizadevanjem glede razvoja demokracije v državah EU, kot je denimo Madžarska. Menim, da je točka 52 resolucije še en primer nezaslišane predrznosti, enako kot podpora različnih prevratnih dejavnosti, kot so televizijski program Belsat ali Radio Rusije ali Evropski radio za Belorusijo. Zelo me spominja na obdobje hladne vojne, kot jo poznamo zgodovinskih knjig.

  Elżbieta Katarzyna Łukacijewska (PPE), v pisni obliki. – (PL) V današnji razpravi v Evropskem parlamentu smo dodatno razpravljali o vzhodni razsežnosti sosedske politike Evropske unije. Ne smemo pozabiti, da bi moral biti njen cilj krepitev odnosov med Unijo in njenimi vzhodnimi sosedami, zlasti z Ukrajino, s spodbujanjem vseh vrst državljanskih, družbenih in gospodarskih pobud. Mladi državljani Ukrajine pričakujejo podporo držav članic Unije, predvsem pa želijo odprtje mej, tako da se bodo lahko prosto gibali med državami, študirali in razvijali svoja hrepenenja in interese. Zelo je pomembno zagotoviti boljše izvajanje sporazumov o poenostavljenih vizumskih postopkih in prostotrgovinskem območju med EU in Ukrajino. Prav tako bi morali razširiti sistem štipendij za študente iz vzhodnih držav evropske sosedske politike in jih spodbuditi, da sodelujejo pri večji družbeni in politični dejavnosti.

  Cristian Dan Preda (PPE), v pisni obliki. – (RO) Pozdravljam skupno razpravo o dveh poročilih o evropski sosedski politiki, saj moramo sprejeti dosleden pristop k našim sosedam na jugu in vzhodu. Najprej bi rad poudaril, da je za nas neproduktivno, če bosta obe geografski regiji druga z drugo tekmovali. Tu ne gre za tekmovanje za sredstva, temveč za učinkovito usmerjanje sredstev tistim partnericam, ki dosegajo napredek v zvezi s skupnimi merili, ki tvorijo osnovo za našo sosedsko politiko. V mislih imam zlasti spoštovanje človekovih pravic, demokracije in pravne države. Zato mislim, da moramo biti dovolj pogumni, da priznamo pozitivne rezultate, ki jih je dosegla naša sosedska politika, kot v primeru Gruzije in Moldavije, pa tudi neugoden razvoj dogodkov, kot se je žal pripetilo v zvezi z Belorusijo in Ukrajino. Razlikovanje mora biti osnovno merilo, ki se uporablja tudi za južno sosedstvo. Po drugi strani pa morajo biti naše zahteve v smislu spoštovanja skupnih vrednot Unije s strani naših evropskih partneric dosledne in zelo visoke.

  Fiorello Provera (EFD), v pisni obliki. – (IT) Ko pregledujemo evropsko sosedsko politiko, je pomembno oceniti vpliv te politike na migracije. Nobena sosedska politika ne more biti v celoti učinkovita na tem območju, ne da bi se spopadli z vzroki nestabilnosti, ki sprožijo migracijo.

To pomeni regionalno sodelovanje, morebiti prek dvostranskih sporazumov, in sicer tako z državami izvora kot tudi s tranzitnimi državami. Da bi preprečili nenaden porast, moramo sodelovati s tranzitnimi državami in državami izvora migracij. Državam izvora migrantom moramo pomagati pri demokratizaciji in uresničevanju dobrega upravljanja tako, da jim damo dostop do naših vrednot in naših izkušenj.

V zvezi z evropsko sosedsko politiko potrebujemo gospodarsko agendo, ki lahko poveča stopnjo zaposlenosti in trgovinske sporazume, ki lahko porodijo pravi, tržno pogojeni, gospodarski razvoj. Komisar Füle in visoka predstavnica Ashton s formulo „več za več“ podpirata koncept pogojev za pomoč, ki je usmerjena v nagrajevanje držav, ki so najbolj dejavne v smislu demokratičnih reform in spoštovanja človekovih pravic. Ta pristop bi morali spodbujati, saj je združljiv z našimi vrednotami, učinkovit za razvoj in pravičen do evropskih davkoplačevalcev.

  Debora Serracchiani (S&D), v pisni obliki. – (IT) Po nedavnih dogodkih v jugovzhodni Evropi moramo evropsko sosedsko politiko pregledati v povezavi z južnimi partnerskimi državami z zagotavljanjem sredstev in pomoči, ki so potrebni za pristen demokratičen prehod, in z vzpostavljanjem temeljev za poglobljene politične, družbene in institucionalne reforme. Pomembno je, da bodo v reviziji politike dobila prednost merila neodvisnega sodstva, spoštovanje temeljnih svoboščin, vključno s svobodo medijev in bojem proti korupciji, vendar pa je prav tako pomembno, da znova obravnavamo in temeljito preučimo strategijo EU za Sredozemlje, da bi okrepili politični dialog in podprli vse demokratične in družbene sile.

  Csaba Sándor Tabajdi (S&D), v pisni obliki. – (HU) Kriza arabskega sveta je dokazala, da je usmeritev, pri kateri smo v sosedski politiki vztrajali do zdaj, neuspešna. Financiranje instrumentov mora biti oblikovano bolj pregledno in pri dodeljevanju pomoči je treba uporabiti pristop, ki je usmerjen v rezultate. To drži tudi v zvezi z vzhodno razsežnostjo politike. Prihodnja evropska sosedska politika mora temeljiti na čezmejnih odnosih med ljudmi; to še zlasti velja za vzhodno razsežnost, saj imajo države, vključene v vzhodno partnerstvo, prav tako možnost pridobiti status držav kandidatk. Zadevo v zvezi z obojestranskim izvzetjem iz vizumske obveznosti med Ukrajino in EU bi bilo treba obravnavati s pragmatičnega vidika in je ne bi smeli uporabljati za izvajanje političnega pritiska. Ukrajinska vlada mora postoriti veliko dela na področju krepitve človekovih pravic in demokracije. A zadnji, ki bi jih morali za to kaznovati, so državljani Ukrajine. Če Evropski svet podpira državljane Belorusije, medtem ko uvaja sankcije proti Belorusiji, potem tudi za Ukrajino ne bi smel uporabljati drugačnega standarda. Čimprejšnje izvzetje iz vizumske obveznosti – upamo, da še letos – bi lahko položilo temelje gospodarskega zaupanja, ki je potrebno za vzpostavitev prostotrgovinskega območja. Verjamem, da bo poljsko predsedstvo to zadevo obravnavalo kot prednostno nalogo. Žal vrh vzhodnega partnerstva ni mogel potekati v času madžarskega predsedovanja. Madžarska bi lahko partnerice EU v vzhodnem sosedstvu obravnavala dosti bolj nepristransko kot Poljaki, ki so zaradi svojih zgodovinskih izkušenj vztrajali pri pristranskih politikah v številnih odnosih v preteklih letih.

  Traian Ungureanu (PPE), v pisni obliki. – Evropska sosedska politika bi morala ostati evropska in ne francoska, romunska ali poljska. Razlikovanje med sosedami na jugu in vzhodu po prenosu sredstev z vzhoda na jug bi lahko koristilo scenariju države pokroviteljice, vendar pa bi naredilo konec evropski sosedski politiki. Pritisk Francije, da financiramo jug, obenem pa prikrajšamo programe za vzhod, bi lahko ustvaril neprijeten precedens. Evropa bi se morala ukvarjati s svojim sosedstvom in ne s prednostnimi sosedami. Prenos sredstev od vzhoda na jug bi lahko poslal poguben signal našim vzhodnim sosedam. Podpiranje demokracije na jugu tako, da jo omajamo na vzhodu, je nesmiselno. Prenagljena politika liberalizacije vizumov bi lahko prizadejalo evropskim težnjam in demokratičnim vrednotam vzhodnih partneric še več škode. Na tem področju ni prostora za politiko „najprej Rusija“. Ruski državljani imajo pravico do prostega potovanja, vendar ne prej kot naše partnerice na vzhodu. Odobritev brezvizumskega režima Rusiji bi ruski potni list spremenilo v zlato listino, zelo iskano v Gruziji, Moldaviji in Ukrajini. To bi zamajalo notranjo stabilnost teh držav. Zahtevam, da EU resno razmisli o teh problemih.

(1) Glej zapisnik