Dobesedni zapisi razprav

Četrtek, 7. april 2011 - Strasbourg

1. Otvoritev seje

PREDSEDSTVO: LIBOR ROUČEK
podpredsednik

(Seja se je začela ob 9.00)

2. Predložitev dokumentov: gl. zapisnik

3. Letno poročilo EIB za leto 2009 (razprava)

  Predsednik. – Prva točka je poročilo o letnem poročilu Evropske investicijske banke za leto 2009, ki ga je v imenu Odbora za ekonomske in monetarne zadeve predložil gospod Cutaş (2010/2248/INI) (A7-0073/2011).

  George Sabin Cutaş, poročevalec. – (RO) Gospod predsednik, predstavitev tega poročila o dejavnostih, ki jih izvaja Evropska investicijska banka, je del letne demokratične naloge, za katero je banka odgovorna Evropskemu parlamentu.

Čeprav se ta naloga redno opravlja, ne smemo zmanjševati njenega pomena, saj vključuje priporočila o pomembnih zadevah za prihodnost Evropske unije. Ko je decembra 2009 začela veljati Lizbonska pogodba, je Evropska investicijska banka postala instrument podpore zunanjih politik Evropske unije, obenem pa je delovala tudi kot pomemben partner za zagon gospodarstva Unije.

Rad bi se zahvalil svojim kolegom poslancem za izboljšave, ki so jih vnesli v poročilo. Zahvaljujem se tudi celotnemu osebju banke za odlično sodelovanje, zlasti predsedniku Maystadtu in podpredsedniku Kolatz-Ahnenu.

Vsi skupaj iščemo metodo za uskladitev naraščajočih dolgov in primanjkljajev držav članic s cilji gospodarske rasti, ki so na primer določeni v strategiji Evropa 2020, za kar so potrebna velika vlaganja v izobraževanje, zdravstvo, tehnologijo, trajnostno energijo in infrastrukturo. Mislim, da je rešitev za ta problem evropska in da Evropska investicijska banka pri tem igra pomembno vlogo.

Tu bom predstavil dva pomembna primera, kako je Evropska investicijska banka spodbujala in bo še naprej spodbujala evropsko gospodarstvo. Prvič, imamo posojila za mala in srednje velika podjetja in nato še projektne obveznice. Ne smemo pozabiti, da mala in srednje velika podjetja predstavljajo 99 % evropskih podjetij. Vlaganje v MSP pomeni pomemben prispevek dejavnostim na področju inovacij, raziskav in razvoja, ki se izvajajo v Evropski uniji. Evropska investicijska banka je malim in srednje velikim podjetjem v letih 2009 in 2010 ponudila sredstva, ki presegajo njen letni cilj v višini 7,5 milijarde EUR.

Leta 2010 je bil vzpostavljen tudi evropski mikrofinančni instrument, v katerem se zbirajo sredstva v višini 200 milijonov EUR, namenjena tistim, ki potrebujejo mikro kredite. Kljub temu opažamo, da imajo podjetniki ves čas težave pri dostopu do sredstev.

Mislim, da moramo povečati preglednost postopkov izbora finančnih posrednikov banke in zagotavljanja posojil podjetnikom. Naloga Evropske investicijske banke je tudi ta, da ponuja strokovno pomoč in sofinanciranje konvergenčnim regijam, da bi jim tako omogočila hitrejše črpanje iz razpoložljivih skladov.

Druga tema, ki jo želim omeniti, so projektne obveznice. Ali smemo polagati tako veliko upanje v ta finančni instrument? Mislim, da smemo. Njegov namen je zvišati bonitetne ocene obveznic, ki jih izdajajo podjetja, s pritegnitvijo naložb zasebnega sektorja, s čimer bi se dopolnila domača vlaganja in vlaganja prek kohezijskih skladov. Zahvaljujoč temu multiplikacijskemu učinku bodo podjetja pridobila več denarja za izvajanje infrastrukturnih projektov na področju prometa, energetike, IT in trajnostnega razvoja. Pomembno je, da se osredotočimo na nekatere ključne projekte, kot so trajnostni razvoj, cestna in železniška infrastruktura in povezovanje pristanišč z evropskimi trgi, in na tiste projekte, ki bodo zagotavljali energetsko neodvisnost, kot je plinovod Nabucco ali projekt ITGI.

Ker danes razpravljamo o možnih rešitvah za izhod iz finančne krize, nas to pripelje do teme preglednosti in davčnih oaz. Pomanjkanje preglednosti na strani finančnih posrednikov je dobilo posebno obliko davčne utaje in goljufije in je prispevalo k resnim razmeram, s katerimi se zdaj spopadamo.

Dolžnost Evropske investicijske banke kot evropske banke je, da se ne vključuje v dejavnosti, ki se izvajajo prek nesodelujočih jurisdikcij in ki jih v tem trenutku odkrivajo različni mednarodni organi. Hkrati pa ti seznami še vedno ne zadostujejo. Evropska investicijska banka lahko na tem področju prispeva z rednim izvajanjem ustreznih ocen in objavljanjem njihovih rezultatov.

Nenazadnje želim omeniti še vlogo, ki jo je banka igrala zunaj Evropske unije, v državah, ki so na poti, da se pridružijo EU, in v tistih državah, ki sodijo v okvir politike sodelovanja in razvojne politike. Evropska investicijska banka v teh državah podpira zunanjepolitične cilje Evropske unije. Zato mislim, da moramo na tem področju imeti več strokovno usposobljenega oseba in hkrati tudi povečati raven udeležbe lokalnih akterjev v projektu.

Z veseljem bom prisluhnil stališčem vseh vas v dvorani in ponovno spregovoril še na koncu.

  Philippe Maystadt, predsednik EIB. – (FR) Gospod predsednik, gospe in gospodje, najprej se vam želim zahvaliti, ker ste me ponovno povabili k razpravi o vašem poročilu o dejavnostih Evropske investicijske banke – to je zdaj že prava tradicija.

Predvsem bi se rad zahvalil vašemu poročevalcu, gospodu Cutaşu. Imel je dober občutek za to, da zadev ni preučeval samo za nazaj, temveč je ponudil tudi smernice za prihodnost. In prav to je tisto, o čemer bi rad govoril z vami, če mi dovolite. Omenili ste, da je naš svet direktorjev oblikoval tristranski pristop k delu Evropske investicijske banke v naslednjih nekaj letih. Naše delo bo potekalo na treh področjih: to so izvajanje strategije Evropa 2020, boj proti podnebnim spremembam in podpora zunanji politiki EU.

Države članice so spričo finančne in nato še gospodarske krize, ki je izbruhnila leta 2008, ponudile kratkoročen odziv: različne nacionalne načrte, katerih prvotni namen je bil, da preprečijo propad bank in nato spodbudijo oživitev gospodarstva. Te nacionalne načrte je, kot veste, podpiral evropski načrt za oživitev gospodarstva, ki ga je Evropski svet sprejel decembra 2008. Naloga EIB je bila povečati obseg svojih posojil z 48 milijard EUR v letu 2007 na 79 milijard EUR v letu 2009 in to finančno injekcijo za realno ekonomijo usmeriti na področja, ki jih je Svet opredelil kot prednostna, zlasti v podporo malim in srednje velikim podjetjem, kar je vaš poročevalec pravkar poudaril.

A po tem kratkoročnem odzivi, ki nam je omogočil, da se izognemo najhujšemu, je zdaj potreben dolgoročen odziv. Tu nastopi strategija Evropa 2020, ključni del te strategije pa je povečanje stopnje zaposlenosti in produktivnosti, kar mora temelji na pogosto tako imenovanem trikotniku znanja: usposabljanju, raziskavah in inovacijah. EIB je pripravljena dati pomemben prispevek k izvajanju te strategije. Že leta 2010 je zagotovila več kot 4 milijarde EUR finančnih sredstev za projekte v sektorju izobraževanja in več kot 7 milijard EUR za projekte na področju raziskav, razvoja in inovacij.

EIB namerava povečati financiranje na teh področjih in zato namerava še naprej skupaj z Evropsko komisijo izvajati skupne instrumente financiranja namerava na modelu sklada za financiranje na osnovi delitve tveganja za raziskave, saj imajo tovrstni instrumenti učinek vzvoda pri evropskem proračunu. Z enako količino sredstev bi evropski proračun lahko prenesel veliko večji obseg vlaganj, obenem pa bi ti skupni instrumenti odpravili kapitalske omejitve, s katerimi se spopada EIB. To pomeni, da bi EIB z enakim obsegom kapitala lahko povečala obseg svojih posojil.

Omenil sem sklad za financiranje na osnovi delitve tveganja za raziskave. To je dober primer. Konec leta 2010 smo s proračunskim prispevkom v višini približno 390 milijonov EUR in razporeditvijo kapitala EIB v višini približno 700 milijonov EUR lahko dejansko zagotovili več kot 6 milijard EUR posojil, in s katerimi so se financirala vlaganja v raziskave v višini več kot 16 milijard EUR. Lahko torej vidite dve vrsti vzvoda, ki jih takšen instrument ponuja, zato nam je jasno, da bo prispevek EIB k strategiji Evropa 2020 toliko učinkovitejši, saj bomo lahko računali na pragmatično sodelovanje s Komisijo in tudi z drugimi finančnimi ustanovami.

Drugo področje: boj proti podnebnim spremembam in njenim včasih tragičnim posledicam. To je zdaj prednostna naloga za Evropsko unijo in s tem tudi za EIB. Jedrska nesreča v Fukušimi in vprašanja, ki so se ob tem pojavila, še povečujejo potrebo po velikih vlaganjih v varčevanje z energijo, obnovljive vire energije in nove energetske tehnologije.

Leta 2010 so posojila EIB za projekte, ki neposredno prispevajo k zmanjšanju količine emisij toplogrednih plinov, narasla na skoraj 20 milijard EUR ali skoraj 30 % naših skupnih posojil. Posojila za projekte obnovljivih virov energije so znašala 6,2 milijarde EUR naših skupnih posojil in so se uporabila predvsem za projekte vetrne in sončne energije. Posojila za projekte izboljšave energetske učinkovitosti so leta 2010 narasla na 2,3 milijarde EUR. V naslednjih nekaj letih bodo še naraščala, saj obstaja veliko možnosti za varčevanje z energijo, predvsem v javnih stavbah in domovih v številnih evropskih krajih in mestih. Kar zadeva investicije za razvoj mestnega prometa in s tem zmanjšanja onesnaževanja iz posameznih prevoznih sredstev, je EIB leta 2010 zagotovila 7,9 milijard EUR v posojilih.

Zato si bomo v tej smeri prizadevali še naprej. Še naprej bomo podpirali varčevanje z energijo, energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije, poleg tega pa smo tudi na čelu pri razvoju metodologije – ki bo glede na tehnične težave neizogibno zapletena –, da bi natančneje ocenili ogljikov odtis vseh projektov, ki jih financiramo. To posebno prizadevanje priča o naši pripravljenosti, da boj proti podnebnim spremembam opredelimo kot glavno prednostno nalogo.

In za zaključek tretje področje: nobena sila ne more pričakovati, da bo izvajala zunanjo politiko brez finančne podpore. Tega se je naučila Kitajska. Finančno posreduje po vsem svetu, da bi podprla svoje zunanjepolitične cilje. Če Evropska unija zares želi razviti zunanjo politiko, ki bo imela nek vpliv v svetu, potem mora tudi sama imeti finančno vejo. Ta veja je lahko EIB, če Evropski uniji to ustreza. To je eden izmed sklepov poročila gospoda Camdessusa o zunanjem mandatu EIB. Videli bomo, ali bodo države članice, ki so hkrati tudi delničarke EIB, upoštevale ta priporočila in sprejele jasno odločitev pri pripravi finančne perspektive za obdobje 2014–2020.

Gospod predsednik, gospe in gospodje, to je pregled tristranskega pristopa EIB za prihodnja leta.

  Maroš Šefčovič, podpredsednik Komisije. – Gospod predsednik, najprej bi se rad zahvalil našemu poročevalcu, gospodu Cutaşu, za njegovo zelo dobro poročilo. Želel bi tudi pozdraviti gospoda Maystadta na tem plenarnem zasedanju, saj je zelo pomembno, da Komisija čestita tako njemu kot EIB za njegov stalen odločen odziv na učinke svetovne finančne krize.

Pomoč EIB je bila temeljnega pomena. EIB nam je pomagala, da se lotimo pomanjkanja posojil na trgu, to pa ni bilo ključno samo za države članice EU in države kandidatke, temveč tudi za naše partnerje po svetu. EIB je uspela bistveno povečati svojo posojilno dejavnost in obenem usmeriti povečanje v ključna področja, ki spodbujajo rast.

Komisija se strinja s stališčem Parlamenta, da sta podpora kohezijski politiki EU, kakor tudi prehod na nizkoogljično gospodarstvo osrednja cilja za EIB. Zaradi tega je Komisija združila moči s skupino EIB, da bi konvergenčne režime podprla s skupnimi finančnimi instrumenti, ki jih zelo dobro poznamo – JASPERS, JEREMIE in novim ELENA –, in se tako spopadla s podnebnimi spremembami. Pozdravljamo tudi povečanje obsega posojil MSP in se strinjamo z vašo zahtevo po več kvalitativnih ukrepih, da bi se povečala dodana vrednost in preglednost posredovanja skupine EIB na tem področju.

V tem okviru se zdi potrebna ocena optimalne delitve dela med EIB in EIS. V središču velikih prizadevanj EIB je pomen optimizacije uporabe kapitala EIB. Pomembno je, da se vzpostavi pravo ravnovesje med višjimi obsegi in visoko tveganimi dejavnostmi, ki porabijo več kapitala, vendar ustvarjajo več dodane vrednosti posredovanju skupine EIB.

Rad bi povedal še nekaj besed o finančnih instrumentih. Menimo, da bi bilo treba razširiti uporabo inovativnih finančnih instrumentov, skupaj s ključnimi finančnimi ustanovami, kot je EIB. Instrumenti, ki uporabljajo takojšnja posojila, lastniški kapital in jamstva, pomagajo povečati učinek proračuna EU s pritegovanjem dodatnih sredstev od tretjih strani. Poleg tega bi večja uporaba skupnih finančnih instrumentov in delitev tveganja s proračunom EU lahko imela učinek sprostitve kapitala, hkrati pa bi omogočila večji učinek vzvoda lastnih sredstev EIB ter povečanje njegovega dosega. Na koncu to pomeni več projektov v podporo strategiji Evropa 2020 in večjo podporo njenim ciljem.

Zelo dober primer je pobuda za projektne obveznice v okviru strategije Evropa 2020, o čemer trenutno poteka javno posvetovanje. Strategija Evropa 2020 poziva k večjim čezmejnim vlaganjem, ki naj bi podprla vodilne ukrepe strategije in s katerimi bi se razvile pametne, posodobljene in v celoti povezane infrastrukture. Pobuda za projektne obveznice bi podprla financiranje posebnih projektov na področju prometne, energetske in komunikacijske infrastrukture, po možnosti pa tudi v drugih sektorjih, ki lahko pomagajo postaviti temelje za trajnostno prihodnjo rast in zaposlovanje. Vesel sem, da v vašem poročilu to pobudo podpirate.

V okviru pripravljanja predlogov Komisije za naslednji večletni finančni okvir Komisija opravlja strateško preučitev in analizo, da bi zagotovila optimizirano uporabo novih instrumentov, in sicer v dialogu z EIB in drugimi finančnimi ustanovami, pri čemer izkorišča njihovo finančno strokovno znanje in izkušnje na trgu.

Na koncu želim povedati še nekaj o zunanjih dejavnostih EIB. Kar zadeva financiranje, ki ga EIB izvaja zunaj EU, Komisija podpira povečanje najvišjih določenih zneskov, ki ga Parlament predlaga v okviru vmesnega pregleda zunanjega mandata EIB, zlasti pa povečanje v višini 1 milijarde EUR za sredozemsko regijo. Vemo, kako pomembno je to danes. To je bistvenega pomena zato, da lahko EIB nadaljuje s svojim posredovanjem na dolgoročni ravni in da lahko podpre demokratične spremembe v naših partnerskih državah. Prav tako ponovno poudarjamo, kako pomembno je, da EIB ponovno uporabi ponovnih tokov iz prejšnjih vlaganj v sredozemsko regijo, da bi opravila naložbe tveganega kapitala v zasebni sektor MSP v regiji. Podpiramo tudi postopno okrepitev razvojne zmogljivosti EIB, saj bi te dodatne potrebe zahtevale postopno povečanje kadrovskih virov, usposobljenih za razvojne vidike.

Komisija bo v skladu s svojim predlogom, ki bo sledil vmesnemu pregledu zunanjega mandata EIB, ustanovila delovno skupino, ki bo preučila možnosti za razvoj platforme EU za sodelovanje in razvoj. Cilj tega je optimizirati delovanje mehanizmov z združevanjem donacij in posojil, ki vključujejo Komisijo, EIB in druge večstranske in dvostranske ustanove. Z vzpostavitvijo takšne platforme bi bilo mogoče oblikovati sinergije in spodbuditi sodelovanje med EIB in drugimi finančnimi ustanovami. V tej zvezi želim omeniti, da so Komisija, EIB in Evropska banka za obnovo in razvoj na začetku marca podpisale memorandum o soglasju.

  Jean-Pierre Audy, pripravljavec mnenja Odbora za proračunski nadzor. – (FR) Gospod predsednik, gospod komisar, rad bi pozdravil pozornost, ki ste jo namenili poslancem Evropskega parlamenta, gospod Maystadt, saj kot predsednik medvladne banke tega niste dolžni storiti; to cenimo. V svojem govoru se bom dotaknil varnosti in prenos Evropske investicijske banke v okvir Skupnosti.

Kar zadeva varnost, gospod Maystadt, ste rekli, da želite postati sila v ozadju in finančna veja Evropske unije. Da, vendar z oceno AAA. Poleg tega v Odboru za proračunski nadzor že več let govorimo, da bi morali biti podvrženi bonitetnemu regulativnemu nadzoru. Predlagamo, da ta nadzor izvaja Evropska centralna banka ali – na podlagi prostovoljnega pristopa EIB – nov evropski bančni organ, v kar bi se lahko vključil tudi eden ali več regulatorjev, vas, gospod komisar, pa pozivamo, da oblikujete predloge.

Na koncu, gospod predsednik, naj omenim naš predlog, da naj Evropska unija postane članica Evropske investicijske banke, tako da bi ta medvladni instrument postopoma postal instrument Skupnosti.

  Danuta Maria Hübner, v imenu skupine PPE. – Gospod predsednik, tudi jaz bi tako kot predsednik Maystadt želela spregovoriti o prihodnosti, omenila pa bi tri točke. Prvič, Evropa potrebuje rast in prestrukturiranje, to pa pomeni naložbe in financiranje naložb.

Upravičeno vprašanje, ki ga danes lahko postavimo, je, od kod lahko to financiranje pride. Pomemben element odgovora na to vprašanje je Evropska investicijska banka in njena družina ustanov. Mislim tudi, da se je pomembno spomniti, da bomo v prihodnjih letih imeli ogromno svetovno konkurenco za finančna sredstva. Imeli bomo nacionalne proračune, ki jih bo treba še zmanjševati. Imeli bomo tudi bančni sektor, ki se bo srečeval s številnimi negotovostmi, ko bo nadaljeval z izvajanjem običajnih dejavnosti financiranja, in imeli bomo seveda evropski proračun, ki bo kot ponavadi še naprej premajhen, da bi bil učinkovit in da bi lahko reševal naše probleme. Zato bo EIB nujno potrebna.

  Thijs Berman, v imenu skupine S&D. – (NL) Gospod predsednik, rad bi čestital mojemu kolegu poslancu, gospodu Cutaşu, za njegovo odlično poročilo o letnem poročilu EIB za leto 2009. Čestitam tudi za pregled, ki nam ga je tukaj podal.

Vendar bi želel spregovoriti o enem posebnem vidiku, tj. o odnosu med Svetom in Parlamentom. Evropski parlament je sozakonodajalec za zunanji mandat Evropske investicijske banke, za vse dejavnosti banke zunaj EU, v sosednjih državah in državah v razvoju. Videti pa je, da Svet prav nikakor ne more resno jemati predloge tega parlamenta o pregledu zunanjega mandata. Na moje presenečenje je Svetu že prišlo v navado, da vse vrste novih predlogov, ki jih predstavi ta parlament, mirno odpravi kot „nesprejemljive“.

Govorim predvsem o predlogih, da naj bi EIB prevzela dejavno vlogo pri ukrepih za reševanje podnebnih sprememb in večjo vlogo pri mikrofinanciranju. Ali so ti predlogi „nesprejemljivi“? Ali je naloga Sveta, da določa področje tem, o katerih Evropski parlament sme razpravljati? Ne, Evropski parlament in Svet sta enakopravna sozakonodajalca, ki morata skupaj in v tesnem stiku z Evropsko komisijo skupaj določati pravila, ki urejajo zunanje dejavnosti EIB. Za to so potrebni posvetovanje, skupne presoje, kompromis, odprta drža na strani obeh zakonodajalcev. Torej je nesmiselno in kontraproduktivno uporabljati besedo „nesprejemljivo“ za predloge, za katere velika večina v Evropskem parlamentu meni, da so pomembni. Če vprašate mene, je nesprejemljiva prav ta drža Sveta, ki nima nobene zveze z resničnim svetom. Dejstvo, da tukaj ni prisoten nihče iz Sveta, je smešno in jasno kaže prav na to.

EIB je temeljni instrument za zunanje dejavnosti EU v vsem svetu. Javna banka, banka, ki lahko prispeva h gospodarski rasti in izboljšanju infrastrukture s posojili, je nepogrešljiva za razvoj naših sosednjih držav. Isto velja za naš odnos z državami v razvoju. Tudi tu je ključnega pomena javna banka. Takšna banka mora upoštevati Lizbonsko pogodbo in njene cilje. Eden od takšnih ciljev je zmanjšanje revščine. Evropski parlament želi jasno določiti to vlogo banke v okviru njenega zunanjega mandata. Od Sveta pričakujem odprto in konstruktivno držo, kar nam bo omogočilo, da skupaj pridemo do tega pojasnila.

  Sylvie Goulard, v imenu skupine ALDE. – (FR) Gospod predsednik, gospod Maystadt, želim poudariti eno točko.

Ko smo začeli delati na tem poročilu, se je zaradi tega, kar se je zgodilo v Evropski uniji, že jasno pokazala potreba po dolgoročnih naložbah. Kriza je pokazala, da smo pri našem delu bili preveč kratkovidni, kot bi rekel Tomasso Padoa-Schioppa. Resnično potrebujemo dolgoročne naložbe, vaša ustanova pa pri tem igra glavno vlogo.

Vse, kar se je zgodilo v zadnjem času – mislim predvsem na južno Sredozemlje in recimo na osveščenost v zvezi s številnimi težavami pri naših energetskih izbirah –, je zgolj razlog več, da vas spodbudimo pri vašem delu in vas podpremo. V tem parlamentu bodo vedno poslanci, ki podpirajo to, kar počnete. Vendar pa se strinjam s tem, kar je dejal gospod Audy: zelo pomembno je tudi, da se odpravimo v smeri proti večjemu nadzoru, kot smo storili pri številnih ustanovah.

Hočem reči, da si, čeprav osebno podpiram projektne obveznice in številne izmed zamisli, ki zdaj krožijo, močno želim, da bi zagotovili, da se ne bomo zaleteli v rešitev, ki jo ponujajo javno-zasebna partnerstva, ne da bi natančneje preučili, kako točno so oblikovana in koliko bodo na koncu stala davkoplačevalce in vse tiste, ki so vanje vključena. Mislim, da so lahko zelo uporabno orodje, vendar pa v Evropi danes obstajajo tudi skladi – mislim na sklad Marguerite in delo depozitnih in konsignacijskih blagajn, ki so svoje pobude odnesli prek meja – in zato sem želela pozvati k večjim dolgoročnim naložbam in spremljanju, ki ustrezajo temu, kar poskušamo skupaj doseči. Mislim, da je to najmanj, kar bi morali pričakovati.

V vsakem primeru vas podpiramo in si želimo, da bi vsi nedavni dogodki, ki so se zgodili, spodbudili bolj daljnosežno, obširnejšo razpravo.

  Pascal Canfin, v imenu skupine Verts/ALE. – (FR) Gospod predsednik, gospod Maystadt, gospod komisar, kot veste, je Skupina Zelenih/Evropske svobodne zveze že tradicionalno zelo povezana z EIB. Mislimo, da je to izredno pomemben instrument javne politike, in prav zato, ker smo z njim zelo povezani, od njega tudi veliko zahtevamo – to gre eno z drugim.

Naše stališče o EIB je, da je to navsezadnje prav posebna banka in da zato zanjo veljajo bančne omejitve, kar je treba upoštevati. Več mojih kolegov poslancev je upravičeno omenilo dejstvo, da bi EIB mogoče morala upoštevati nove omejitve, povezane z bančnim sektorjem. Obenem je to tudi zares izjemna banka, saj se dejansko financira z denarjem davkoplačevalcev. Tu je tudi zato, da stori, česar drugi ne počnejo, in da sprejema pravila, ki presegajo tisto, kar lahko stori zasebni sektor.

Rad bi poudaril eno ali dve točki, pri katerih bi se po mojem mnenju EIB lahko celo bolje odrezala, kljub temu da je v zadnjih mesecih dosegla napredek. Prva točka se nanaša na vprašanje davčnih oaz. To je izredno pomemben boj ne samo za nas, temveč po mojem mnenju tudi za zelo veliko večino mojih kolegov poslancev v tem parlamentu. Kriza je pokazala, da davčne oaze ovirajo, spodkopavajo in slabijo celoten finančni sistem in svetovno gospodarstvo.

Zato v tem poročilu večina poslancev Evropskega parlamenta podpira zamisel, da bi morali zagotoviti še večjo preglednost glede posojil, ki jih zagotavljate podjetjem in ki gredo skozi davčne oaze. Menim, da je to prakso treba ustaviti. Dobro se zavedam, da se spopadate z operativnimi omejitvami na terenu, vendar gre tu za politično točko, kar pomeni, da se morate boriti, če predstavljate silo v ozadju Evrope. Če se borite, potem menim, da mora ena od teh bitk biti bitka proti davčnim oazam.

Kar zadeva nas, je očitno, da si želimo iti naprej; z drugimi besedami, želimo, da pripišete pogoje posojilom EIB za podjetja, ki niso del celotne vrednostne verige v davčnih oazah in ki so nenazadnje na črnem seznamu OECD, ki se zdaj dopolnjuje.

Druga točka, ki smo jo želeli omeniti, se nanaša na vprašanje spremljanja in upravljanja. O tem je pravkar govorila gospa Goulard. Mislim, da bi morali razširiti izbiro, da bi morali povečati raven odgovornosti, da bi se izbor projektov, ki vključujejo denar davkoplačevalcev, opravil čim bolj demokratično in pregledno.

Tretja točka se nanaša na merjenje koristi vašega ukrepanja. Seveda jih merite tudi v finančnem smislu. Kot sem prej rekel, ste posebna banka, kar pomeni, da morate reševati izzive v smislu razmerja med tveganji in koristmi. Vendar pa želite zagotoviti tudi druge koristi in zato se uporablja javni denar. Želite zagotoviti koristi v smislu socialne kohezije, v smislu boja proti revščini in v smislu varstva okolja. Mislim, da bi lahko dosegli še večji napredek pri poročanju in merjenju teh nefinančnih koristi, ki predstavljajo samo središče vašega ukrepanja in vaše legitimnosti. Namesto da te finančne koristi primerjate z nefinančnimi, bi po mojem mnenju morali opraviti čim širšo oceno, pri čemer se ne bi smeli omejiti samo na monetarna in finančna vprašanja.

Moja zadnja točka se nanaša na podnebne spremembe. Poročilo predvsem navaja, da si morate prizadevati za vse cilje EU. Eden od uradnih ciljev Evropske unije je zagotoviti 80-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2050. To pa ne bo mogoče, če bomo še naprej financirali termoelektrarne, katerih življenjska doba je 40 let in ki izpuščajo ogromne količine CO2.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8) poslovnika)

  William (The Earl of) Dartmouth (EFD). – Gospod predsednik, ali je gospo Canfin upošteval, da bo uporaba EIB kot instrumenta javne politike – kar zagovarjata tako njegova stranka kot on sam – povzročila neposredne finančne stroške davkoplačevalcem EU, še posebno pa britanskim davkoplačevalcem? Ali je to sploh upošteval?

  Pascal Canfin (Verts/ALE). – (FR) Imam zelo preprost odgovor na to. Mislim, da je EIB povzročila davkoplačevalcem Združenega kraljestva precej manj stroškov kot druge, v celoti zasebne banke iz Združenega kraljestva, in mislim, da bo EIB splošnemu interesu, kakor tudi interesu davkoplačevalcev Združenega kraljestva, služila precej bolje kot druge banke iz Združenega kraljestva, ki jih morajo reševati davkoplačevalci.

  Kay Swinburne, v imenu skupine ECR. – Gospod predsednik, Parlament je v tej dvorani veliko ur razpravljal o tem, kako naj bi evropski nadzorni organi, ki so zadolženi za naše finančne storitve, postali najpreglednejše in najodgovornejše organizacije. Rezultat je bil, da je treba ustanoviti evropske nadzorne organe, ki bodo v celoti pod drobnogledom tega parlamenta. Vendar pa moramo v tej novi dobi odgovornosti, ki prihaja po finančni krizi, in zaradi sprememb, ki jih je prinesla Lizbonska pogodba, vzpostaviti primerljive ravni nadzora in natančnega pregleda obstoječih institucij EU, vključno z EIB.

Ker je vloga EIB pri financiranju strategij držav članic in čezmejnih dejavnosti EU postala pomembnejša, je zdaj čas, da se izboljša raven odgovornosti za dejavnosti EIB pred tem parlamentom. Knjigo posojil in splošne bančne in posojilne dejavnosti EIB je treba oceniti enako, kot bi ocenjevali naše komercialne banke. Opraviti morajo stroge teste izjemnih situacij, vse finančne dejavnosti pa morajo biti vsebovane v bilanci stanja. Ko se uporablja vzvod ali tveganje, moramo sankcionirati omejitve tveganja, saj na koncu vsaka kršitev pomeni, da bodo spet plačevali davkoplačevalci. Čas je, da si ta parlament prizadeva za večjo vlogo pri natančnem pregledovanju dejavnosti EIB, zlasti zdaj, ko se povečuje vloga banke pri razvijanju novih finančnih instrumentov.

  Jürgen Klute, v imenu skupine GUE/NGL. – (DE) Gospod predsednik, gospod Maystadt, gospod komisar, gospe in gospodje, osrednja vloga Evropske investicijske banke (EIB) je, da podpira cilje EU z dolgoročnim financiranjem vzdržnih instrumentov. To tudi pomeni, da mora EIB spoštovati vrednote EU; z drugimi besedami, spoštovati mora socialne standarde, preglednost, visoke okoljske standarde, razvoj trajnostnega gospodarstva in ustvarjanje delovnih mest. Vendar pa od NVO, ki so vključene v lokalno izvajanje projektov, ki jih financira EIB, slišimo, da upoštevanje teh standardov nikakor ni dosledno zagotovljeno. Nekaj govornikov je to že omenilo. NVO kritizirajo pomanjkanje preglednosti pri tem, kako se posojila spremljajo v EU in drugod po svetu, kako se uporabljajo in kako o njih poročajo finančni posredniki EIB. V kolikšni meri se EIB zaveda teh kritik in v kolikšni meri jih dejansko preučuje? To je tisto, kar nas zanima.

Z našega vidika je vsaj nekaj tega, kar NVO zahtevajo od EIB, dokaj verjetno: večja preglednost v zvezi z odobravanjem kreditov s strani finančnih posrednikov in oblikovanje jasnejših pogojev financiranja za finančne posrednike, kakor tudi meril učinkovitosti za odobravanje posojil. Za izboljšanje preglednosti NVO predlagajo tudi, da bi se okoljske in finančne informacije o projektih, ki jih financira EIB, objavile, še preden bi bili ti projekti odobreni. Predvsem je treba pri projektih EIB v tretjih državah opraviti neodvisne ocene vzdržnosti, da bi se ugotovil gospodarski, socialni in ekološki vpliv zadevnega projekta.

Vendar se zdi, da obstajajo še drugi problemi poleg preglednosti. NVO so izrazile kritike tudi v zvezi s spremljanjem skladnosti z okoljskimi in socialnimi standardi EU in njenimi standardi javnega naročanja. Strogo spremljanje izpolnjevanja takšnih standardov bi moralo biti samoumeven del vseh finančnih dejavnosti EIB. Projekti, ki ne izpolnjujejo teh standardov, je treba izključiti iz podpore.

Na koncu bi rad povedal še nekaj o energetski politiki. Dobro je, da je podpora trajnostni in varni oskrbi z energijo že postala eden izmed sedanjih ciljev EIB. Glede na nesrečo v reaktorju v Fukušimi morata podpora naprednemu in obnovljivemu pridobivanju energije brez CO2 in jedrske tehnologije, kakor tudi podpora energetski učinkovitosti na vseh področjih, v katera vlaga EIB, postati glavna prednostna naloga.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8) poslovnika)

  Hans-Peter Martin (NI). – (DE) Gospod predsednik, predsednik Evropske investicijske banke (EIB) je v svojem vizionarskem stališču navedel, da bi EIB poleg Kitajske lahko postala gonilna sila v državah v razvoju. Vi ste zdaj omenili nekaj kritik v zvezi s tem razvojnim sodelovanjem. Ali ste lahko nekoliko bolj natančni in kakšno je vaše mnenje o temeljni zamisli, da bi EIB lahko dejansko bila ustrezen instrument, ki bi deloval kot protiutež ali dopolnilo temu, kar zdaj v državah v razvoju počnejo Kitajci?

  Jürgen Klute (GUE/NGL). – (DE) Gospod predsednik, glede na čas, ki ga imamo na voljo, se je zdaj težko spuščati v podrobnosti o tem vprašanju. Vendar pa imam veliko poročil od NVO, ki vam jih bom z veseljem dal na voljo. Mislim, da je z njimi seznanjena tudi Evropska investicijska banka (EIB). Ta poročila govorijo o tem, kako EIB na lokalni ravni podpira razvojno pomoč v afriških in azijskih državah, in v zvezi s tem izražajo tudi nekatere kritike. Z veseljem vam dajem ta poročila na voljo, vendar pa vam v tem trenutku na vprašanje ne morem podrobneje odgovoriti.

  Godfrey Bloom, v imenu skupine EFD. – Gospod predsednik, danes bi pred Parlamentom želel omeniti eno ali dve stvari, ki bi mogoče lahko bili v pomoč. Petintrideset let sem preživel kot investicijski bančnik, kot investicijski direktor, kot investicijski svetovalec in gospodarski strateg, in nikoli v življenju nisem kupil slabe banke. Nikoli nisem kupil slabe banke za svoje stranke, sem pa v zadnjih letih doživel, da so mi politiki in birokrati kot davkoplačevalcu uperili pištolo v glavo in me prisilili, da sem dejansko kupil več kot preveč slabih bank. In to niti niso slabe britanske, temveč tuje banke, danes pa slišim, da se od britanskih davkoplačevalcev zahteva, da sežejo v žepe in rešijo Portugalsko.

Če želim vlagati v čezmorske države, bom vlagal v sklad na rastočih trgih. Ne želim, da bi nekakšna nepomembna nacionalizirana banka na silo vlagala moj denar ali denar mojih volivcev. Pravim „nepomembna banka“, gospod Maystadt, ker je vse, kar sem do zdaj od vas slišal, to, da nameravate denar vlagati v spreminjanje vremena. Še nikoli v življenju nisem slišal toliko neumnosti. Ne vem, kdo vam svetuje, a statistično gledano se vreme dejansko ni spremenilo že 15 ali 16 let, zakaj bi potem v to zmetali ves ta denar?

Sam ne želim vlagati v vašo banko in tega ne želijo niti Britanci. Svetoval bi vam, če želite obdržati svoj status AAA, da se ne menite za pozive tega parlamenta – ki je poln ekscentrikov, zelencev in zdolgočasenih gospodinj – , zlasti pa ne v zvezi z odstavkom 48 poročila. S sončnimi ploščami v deželi gnujev, žiraf in bongov boste v trenutku izgubili svojo oceno AAA.

  Hans-Peter Martin (NI). – (DE) Gospod predsednik, ko poslušamo pripombe, ki jih je pravkar podal britanski govornik, in si nato ogledamo dejanski razvoj dogodkov, ki je v zadnjih letih potekal na finančnih trgih in v bankah, v katere naj bi tako močno zaupali, opažamo nekakšno pomanjkanje stvarnosti.

Naj se vrnem h konkretnim točkam: Evropska investicijska banka (EIB) je pomemben instrument na treh področjih. Mislim, da bi to, kar pravi gospod Klute, moralo biti del strategije v preostalem svetu. Strašno je, ko vidimo, kako kitajski vlagatelji, državni vlagatelji čedalje bolj spodkopavajo politične sisteme, zato ker so vključeni v nekaj lokalnih projektov gradnje mostov. Če začnemo iskati prispevek Evropske unije, dejansko nimamo česa najti. Menim, da bi morali nadaljevati po tej poti.

Moja druga točka se nanaša na mala in srednje velika podjetja, ki jih tradicionalne banke brezobzirno zanemarjajo, saj so usmerjene zgolj v ustvarjanje čim večjih dobičkov.

Tretjič, gre za spremembo v energetski politiki. Nesreča v japonskem reaktorju je prav res tragedija, vendar vam lahko zagotovi veter v hrbet, da boste tukaj v Evropi lahko storili kaj v tej zvezi.

  Jean-Paul Gauzès (PPE). – (FR) Gospod predsednik, gospod Maystadt, gospod komisar, po izjavah, ki smo jih pravkar slišali in ki niso vredne tega parlamenta, bi vam rad rekel, da večina med nami verjame, da je ukrepanje EIB zelo pozitivno. Izboljšave, ki jih je prinesla Lizbonska pogodba, ponujajo nove možnosti za ukrepanje, kar bi moralo pomagati EIB, da postane še učinkovitejša in ponudi ustrezne rešitve za svetovno finančno krizo.

Kot ste poudarili, EIB ponuja pravo podporo malim in srednje velikim podjetjem in bistveno prispeva h konvergenčnemu cilju kohezijske politike EU. Te ukrepe je treba izvajati in po možnosti tudi povečati.

EIB mora storiti več, da bi podprla strateške naložbe v Evropo, zato vas želim povabiti, da podprete vse tiste, ki so dali pobudo za izboljšanje dolgoročnega financiranja, predvsem pa depozitne in konsignacijske blagajne – caisse des dépôts in cassa dei depositi – in banko KfW. Mislim, da jih je treba podpreti, saj nas bančni in računovodski predpisi, ki se razvijajo danes, ne spodbujajo k temu, da bi upoštevali dolgoročne naložbe in kaznovali tiste, ki se zanje odločijo. Poleg tega pa v nasprotju s tem, kar se pogosto govori, potrebujemo spremembe in ne zgolj prilagoditev. Dolgoročno financiranje je, kot ste tudi dejali, bistvenega pomena, da se odpre novo obzorje za Evropo.

Prav imate, da mora EIB zunaj Evropske unije delovati kot gonilna sila in predlagati pobude, zlasti za financiranje sredozemskih držav. V sedanjih nemirnih razmerah, ki so prizadele veliko število teh držav, lahko EIB s svojim usmerjenim financiranjem Sredozemlju zagotovi koristen prispevek h gospodarskemu razvoju v okviru Unije in s tem pomaga pri oblikovanju demokratične civilizacije v tistih državah, katerih prihodnost je še vedno negotova.

Opazil sem, da ste pripravljeni dati ta prispevek, če vas bo Unija to prosila, in upam, da vas bo.

  Antolín Sánchez Presedo (S&D). – (ES) Gospod predsednik, gospod Maystadt, gospod komisar, gospe in gospodje, najprej bi želel čestitati gospodu Cutaşu za njegovo odlično poročilo.

Evropska investicijska banka mora ustvariti večje, boljše, hitrejše rezultate. Pomen njene vloge pri financiranju projektov v vseh sektorjih gospodarstva, ki so v interesu Evropske unije, je še bolj okrepila gospodarska kriza.

Zaradi krize je težje dostopati do posojil, toliko očitnejša pa je tudi potreba po ponovni preučitvi našega gospodarskega modela. EIB igra ključno vlogo. Da bi jo izpolnila, mora ohraniti visoko raven solventnosti in finančni položaj, ki bo dovolj močan, da ji bo omogočil, da po ugodnih pogojih dostopa do finančnih sredstev na kapitalskih trgih. Na voljo mora imeti tudi instrumente za izvajanje potrebnih projektov, ki pri komercialnih bankah sicer ne bi dobili nobene finančne podpore in ki bi tudi drugje zelo težko pridobili sredstva pod ugodnimi pogoji.

EIB je dosegla nekaj pozitivnih rezultatov v letu 2009, ko je prišlo do 40-odstotnega povečanja njenih dejavnosti, do 55-odstotnega povečanja financiranja malih in srednje velikih podjetij, do 36-odstotnega povečanja financiranja manj razvitih regij in do 73-odstotnega povečanja financiranja boja proti podnebnim spremembam in energetske učinkovitosti.

Vendar pa je treba storiti še več, za izpolnitev strateških ciljev Evropske unije pa je potrebno vzdržno, dolgoročno financiranje. Možnosti za takšno financiranje so se zaradi krize zmanjšale.

Zato moramo podpreti euroobveznice. Uvesti moramo nove instrumente in ustvariti nove dosežke na področju finančnega inženiringa, kakor tudi skupno platformo, ki bo vključevala druge finančne ustanove. To morata spremljati tudi izboljšanje lastnega upravljanja EIB in pregled njenega notranjega mandata. EIB mora biti torej most, ki bo uspešno povezoval naložbe in potrebe EU.

  James Elles (ECR). – Gospod predsednik, oglašam se kot britanski predstavnik in menim, da bi morali biti v Evropski uniji in da bi jo morali spreminjati. Gospod Bloom, v imenu Neodvisne stranke Združenega kraljestva, ne predstavlja britanskih prebivalcev. Njegova stranka nima nobenih predstavnikov v spodnjem domu in nobenega upanja ni, da jih bo v bližnji prihodnosti tudi imela.

(Aplavz)

Mislim, da v tej konkretni razpravi govorimo o pragmatični politiki in o tem, kako zagotoviti vrednost za denar za evropske državljane v odnosu do pomanjkljivih virov. Predsedniku Evropske investicijske banke čestitam za delo, ki ga je opravljal toliko let in s katerim si je prizadeval za verodostojnost te ustanove. Moja vprašanja se nanašajo na projektne obveznice.

Ko junija pride dokument, ali bo besedilo, ki ga boste predložili, ločeno od besedila Komisije, da si bomo lahko ogledali vaša stališča, ko bomo pripravljali večletno finančno perspektivo, ali pa bosta besedili združeni?

Ali bodo ti skladi mogoče projektne obveznice za namene zunaj Unije ali samo projektne obveznice za promet in druge stvari, ki jih je omenil gospod komisar?

In kar je mogoče še najpomembnejše, ali bomo lahko preučili možnost za ustvarjanje prihrankov v strukturnih skladih in Kohezijskem skladu glede na to, da ponujate dodatna finančna sredstva za infrastrukturo, saj bo to ključno vprašanje, ko se bomo lotili možne zamrznitve finančne perspektive do leta 2020?

  Claudio Morganti (EFD). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, poročilo o dejavnosti Evropske investicijske banke (EIB) poudarja nekaj pomembnih in dobrodošlih točk. Prva od teh je, da moramo naša prizadevanja čedalje bolj usmerjati v to, da malim in srednje velikim podjetjem omogočimo lažji dostop do posojil. Pozdravljam tudi sklicevanje na pobudo za projektne obveznice, ki je po mojem mnenju koristno orodje za rast in razvoj v tako strateškem sektorju, kot je infrastrukturni sektor.

Nekoliko me bega sklicevanje na zunanje dejavnosti EIB, za katere se zahteva čedalje več finančnih in človeških virov. Poročilo EIB za leto 2009 navaja države, ki imajo korist od takšnih posojil, in z razočaranjem ugotavljam, da Turčija prejema levji delež s skoraj tretjino vseh posojil, ki so odobrena vsem državam, ki niso članice EU. Ta številka je tudi le nekoliko višja od četrtine zneska, odobrenega Italiji, eni izmed glavnih delničark EIB. Tudi Italija potrebuje precej posojil in donacij. Zato menim, da je to neravnovesje nesmiselno. Mislim, da je nesprejemljivo, da se tako velika sredstva odobrijo državi, kot je Turčija, ki je zunaj EU in ki bi po mojem mnenju tam morala tudi ostati.

  Dimitar Stoyanov (NI). – (BG) Gospod predsednik, najprej bi želel reči, da smo v tem parlamentu redko priča tako kratkemu, jedrnatemu in jasnemu poročilu o zadevnem vprašanju. Evropska investicijska banka nedvomno igra temeljno in zelo pomembno vlogo v razvoju Evrope. Vendar pa bi rad podal nekaj pripomb v zvezi s poročilom in s tem, kar je bilo povedano v tej dvorani.

Prvič, z notranjega vidika podpiram politiko Evropske investicijske banke za razvoj malih in srednje velikih podjetij. Mislim, da je to vprašanje za Evropo veliko pomembnejše od podnebnih sprememb. Banka mora svoja prizadevanja usmeriti v to in ne toliko v razvoj zelenih tehnologij. Res pa je, da se bo tudi to področje razvilo, ko bodo mala in srednje velika podjetja dobila podporo.

Z notranjega vidika se strinjam tudi z mnenjem Odbora za proračunski nadzor o možnem nadzoru, ki bi ga izvajal evropski bančni organ, ki je nov organ, odgovoren za takšne ukrepe.

Za konec naj povem, da so podatki, ki jih je pravkar navedel gospod Morganti, skrajno zaskrbljujoči. Strinjam se tudi z mnenjem, da je zlasti v primeru tujih naložb ustrezno, da vzpostavimo parlamentarni nadzor, saj je nesprejemljivo, da zunanje države prejemajo več evropskih sredstev, kot jih dejansko prejemajo evropske države.

  Alfredo Pallone (PPE). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, v celoti se strinjam z gospodom Gauzèsom. Evropska investicijska banka (EIB) je vedno igrala pomembno in ključno vlogo v razvoju Evropske unije. Njena vloga in dejavnost sta toliko pomembnejša v času krize, s kakršno se spopadamo danes.

Zadnje reforme na področju gospodarskega upravljanja, ki so povezane z učinki krize, bi lahko pripeljale k temu, da bi države članice namenjale manj sredstev za pomembne projekte, kot je gradnja infrastrukture, ki je strateškega pomena za razvoj celotne Unije. Primer za to je projekt na področju železniškega prometa TEN-T.

Strinjam se s pobudo Evropske komisije za projektne obveznice. Projektne obveznice so odlična rešitev kot vir financiranja in podpore za infrastrukturo, ki ga Evropa potrebuje, da bi se posodobila in v celoti izkoristila možnosti, ki jih ponuja notranji trg. Vloga EIB pri izdaji in upravljanju teh obveznic je torej ključnega pomena.

Poročilo vztraja pri povečanju finančnih sredstev za mala in srednje velika podjetja in strinjam se, da mora biti dejavnost EIB osredotočena in usmerjena v rezultate. Gospod predsednik, dovolite mi, da povem, da so se v zvezi z dejavnostjo banke pojavila nekatera ključna vprašanja. Predvsem želim poudariti, da številna mala in srednje velika podjetja pogosto ne morejo izkoristiti priložnosti, ki se jim ponujajo, saj projekti, ki prejemajo finančna sredstva, zahtevajo velike naložbe in organizacijo, kar pa je dejansko ovira za udeležbo malih in srednje velikih podjetij.

Čas, potreben za postopke, je drug problem. Ti so pogosto nejasni in birokratsko in v neskladju z dejavnostmi in zahtevami zadevnega sektorja. Ne bom ponavljal, kako pomembna so ta podjetja za našo socialno-ekonomsko strukturo, zato upam, da bomo lahko začeli dialog z malimi in srednje velikimi podjetji, ki nam bo pomagal pospešiti postopke in odpraviti čim več birokracije.

EIB lahko igra in mora igrati pomembno vlogo pri usmerjanju nedavnih dogodkov v Sredozemlju. Evropa ne sme misliti samo na izredne dogodke, ampak mora izvajati dolgoročno strategijo, da bi zagotovila finančna sredstva in naložbe na kraju samem in na podlagi skupnih odločitev, s čimer bi dala podporo demokraciji in razvoju socialnega in tržnega gospodarstva.

  Olle Ludvigsson (S&D). – (SV) Gospod predsednik, želel bi poudariti dve glavni točki tega poročila. Prvič, Evropska investicijska banka ima osrednjo vlogo v strategiji Evropa 2020. Ta se predvsem nanaša na naložbe v zeleno infrastrukturo. Da bi evropsko gospodarstvo lahko postalo močno in trajnostno, so potrebne večje naložbe v železnice in pristanišča. Ta morajo biti tudi povezana s cestnimi omrežji v učinkovita prometna središča. Infrastruktura se mora oblikovati v dobro delujočo celoto. Evropska investicijska banka mora biti na teh ključnih področjih še dejavnejša. Ko bo prišlo do prožnih finančnih rešitev, bo treba razmišljati na povsem nov način. Evropske projektne obveznice so odličen korak v pravo smer, vendar jih mora dopolnjevati še več možnosti financiranja. Predvsem vidim priložnost za razvoj modela, v katerem bo več produktivnega sodelovanja na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni.

Drugič, Evropska investicijska banka ima pomembno vlogo v razvojni politiki EU. Tu je zagotovo možnost za izboljšave. Dejavnosti banke morajo postati preglednejše, biti morajo bolj lokalne in jasno usmerjene v glavne cilje prizadevanj Unije pri razvoju. Evropska investicijska banka mora v svojih odločitvah vedno upoštevati vidike, ki se nanašajo na okolje, revščino in razvoj.

  Struan Stevenson (ECR). – Gospod predsednik, EIB za gradnjo vetrnih turbin in drugih projektov obnovljivih virov energije v Združenem kraljestvu zagotavlja sredstva v višini 1 milijarde EUR. Medtem ko se to lepo ujema s strategijo za boj proti podnebnim spremembam, me zelo skrbi, da pri sedanjih merilih, ki urejajo finančna sredstva EIB, ni preglednosti in odgovornosti, ko gre za preučitev in skrben pregled teh projektov. Po besedah gospoda Maystadta je za razvoj vetrnih elektrarn po EU zagotovljenih 6 milijard EUR, vendar pa EIB prošnje za sredstva od zadevnih vlad zgolj sprejema, ne da bi jih tudi preučila. Mislim, da to ni zadovoljivo.

Podjetja, ki se ukvarjajo z obnovljivimi viri energije v Združenem kraljestvu, trdijo, da je faktor obremenitve njihovih turbin 30-odstoten. V resnici je bil njihov faktor obremenitve v celotnem preteklem letu samo 21-odstoten. Ko so temperature najnižje in povpraševanje po elektriki največje, ne delajo. Ekonomsko so neuspešne in bodo podvojile ali potrojile ceno elektrike za potrošnike, medtem ko ne bodo uspele zmanjšati emisij CO2. To je finančni škandal, ki prihaja na dan, zato mora EIB ustaviti financiranje vetrne energije.

  Mairead McGuinness (PPE). – Gospod predsednik, želela bi se samo zahvaliti Jamesu Ellesu za njegove besede v zvezi s pripombami gospoda Blooma in mojim kolegom iz stranke UKIP svetovati, da nas drugič, ko bodo želeli nekaj povedati ali izraziti nestrinjanje s kolegi, pri tem ni treba žaliti. Gospod Bloom je poslance in poslanke označil za čudake, zelence in zdolgočasene gospodinje; predlagam, naj nam pove, v katero od teh kategorij uvršča sebe.

Zdaj pa k bolj bistvenemu vprašanju v zvezi z Evropsko investicijsko banko. Irska je imela koristi pri finančnih sredstvih za MSP, a mogoče bi predsednik - ali kdo drug - lahko kaj povedal o tem, kako dostopna so ta sredstva, saj so bile dane napovedi in MSP so nad temi napovedmi navdušena, a ko bodo iskali kreditno linijo, se lahko zgodi, da bo dostop do nje izredno težek. Mislim, da gre tu za vprašanje, ki je praktičnega pomena za sektor MSP, zato prosim za odgovor v zvezi s to zadevo.

  Jaroslav Paška (EFD). – (SK) Gospod predsednik, Evropska investicijska banka (EIB) je bila ustanovljena zato, da bi podpirala cilje in politike Evropske unije, in sicer tako v okviru same Unije kot tudi drugod. Sama banka se financira z obveznicami, ki jih zagotavljajo države članice EU.

Poročevalec, gospod Cutaş, je poudaril, da so jamstva za dejavnosti EIB v proračunu EU ob koncu leta 2009 znašala skoraj 20 milijard EUR, kar je veliko tudi za EU, zato Parlament po mojem mnenju popolnoma upravičeno pričakuje pojasnilo o tveganjih, povezanih s to obveznostjo. Dobro bi bilo tudi izvedeti kaj več o tem, kako se bodo uporabile obresti na odobrena posojila, in tudi o upravnih provizijah, ki jih zagotavlja proračun EU.

EIB je odgovorna državam članicam EU, Računskemu sodišču in uradu OLAF. Predlog za uvedbo možnega regulativnega nadzora, ki bi vključeval spremljanje kakovosti financ, finančnega položaja, natančno merjenje rezultatov in upoštevanje pravil najboljših praks, vključenih v poročilo gospoda Cutaşa, se mi zdi dobra zamisel, zato predlagam, naj Komisija resno premisli o njegovi vzpostavitvi, kar bo prispevalo k večji preglednosti pri upravljanju sredstev EU.

  Elena Băsescu (PPE). – (RO) Gospod predsednik, tudi jaz bi želela čestitati gospodu Cutaşu, ker je pripravil tako zelo dobro strukturirano poročilo.

Dejavnosti Evropske investicijske banke morajo biti bolj osredotočene, selektivne in usmerjene k rezultatom. Banka se mora povezati z odgovornimi in preglednimi finančnimi posredniki. Povečati je treba strateške dolgoročne naložbe v Evropi. Osredotočiti se moramo na infrastrukturo in kohezijo na evropski ravni. Pozdravljam osredotočenost banke na področja, ki jih je kriza najbolj prizadela: to so MSP, konvergenčne regije in ukrepi v zvezi s podnebjem.

Kar zadeva odobrena posojila, mora EIB dejavno razkrivati informacije na svojem spletnem mestu. V središču morajo biti izplačani zneski, število odobrenih posojil in regije, ki so ta sredstva prejela.

  Antonio Cancian (PPE). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, zaradi gospodarske krize, krize v Sredozemlju in energetske krize, ob Japonski, kot trenutnemu primeru, kar zadeva jedrsko energijo, mislim, da mora Evropska investicijska banka (EIB) kot operativna veja te politike igrati ključno vlogo. Po mojem mnenju mora ukrepati tako znotraj kot zunaj Evrope. Pomemben nov načrt, ki ga je treba čim prej sprejeti, nam danes ponuja Sredozemlje.

Kako naj se tega lotimo? Z novimi finančnimi mehanizmi, kot so projektne obveznice, kar smo velikokrat ponovili. Gospod komisar, prosim, da nam poveste kaj več o časovnem okviru in izvajanju teh projektnih obveznic.

Predsednika EIB bi rad vprašal, kaj se je zgodilo s skladom, ki je bil oblikovan iz tega, kar je ostalo od načrta za oživitev, ki smo ga sprejeli pred nekaj meseci. Ker je čas tokrat ključnega pomena, nam povejte kaj o tem načelu, kakor tudi o skladu Marguerite, saj ne vem, kaj se je z njim zgodilo. Kar zadeva te sklade, ki bi morali spodbuditi in okrepiti gospodarstvo, je ključni dejavnik v tem trenutku časovni okvir izvajanja.

  Alfreds Rubiks (GUE/NGL). – (LV) Gospod predsednik, letno poročilo banke za leto 2009 je treba po mojem mnenju odobriti in sprejeti. Če govorimo o prihodnosti, se strinjam s številnimi tukaj prisotnimi govorniki. Mislim, da bi bilo koristno, če bi se opravil strateški pregled in analiza financiranja naložb (vključno s subvencijami), vračila kapitalskih prispevkov držav članic Evropski investicijski banki (EIB), posojil, inovativnih instrumentov, finančnega načrtovanja in upravljanja, usmerjenega v takšne dolgoročne projekte, ki ne ustvarjajo takojšnjih rezultatov, izboljšav jamstvenih shem, oblikovanja oddelka za naložbe v proračunu Unije, finančnih konzorcijev med evropskimi, nacionalnimi in lokalnimi institucijami, političnih in javnih partnerstev ter drugih možnosti. S tem bi bile dejavnosti banke še kakovostnejše. Hvala.

  Iosif Matula (PPE). – (RO) Gospod predsednik, usmerjenost naložb EIB v konvergenčne regije, MSP in ukrepe za boj proti podnebnim spremembam je odgovor na vpliv krize na najbolj prizadetih območjih.

Konvergenčne regije uživajo precejšnjo podporo EIB. Namen posojil za strukturne programe je povečati raven črpanja in učinkovitost uporabe sredstev evropske finančne pomoči ter povečati njihov učinek vzvoda, zlasti tam, kjer je dostop do skladov na nizki ravni. EIB in Komisija si s skupnimi pobudami v podporo konvergenci prizadevata povečati dostop MSP do finančnih sredstev, oblikovati mikro posojila za namen gospodarske rasti in ustvarjanja delovnih mest in zagotoviti podporo za trajnostne naložbe v mestnih območjih. Finančni instrumenti JESSICA, JEREMIE in JASPERS so ustvarili prave koristi. Ker je bila njihova uporaba tako uspešna, podpiram povečanje njihovega obsega in opredelitev inovativnih finančnih produktov v prihodnosti.

Gospodu Cutaşu čestitam za odlično poročilo, ki ga je predstavil.

  Werner Kuhn (PPE). – (DE) Gospod predsednik, gospod Maystadt, ta razprava je zelo pomembna za gospodarstvo naših držav članic. Pokazala je, da so države z dobrim ravnovesjem med velikimi koncerni ter malimi in srednje velikimi podjetji s krizo najbolje opravile. Če si ogledamo Nemčijo, vidimo, da 70 % gospodarstva tvorijo MSP, kar nam omogoča, da zagotovimo ustrezno število delovnih mest in mest za usposabljanje.

Različnim bankam v državah članicah moramo sporočiti, da je tako lažje opravljati naložbe, da se mala in srednje velika podjetja lahko razširijo in da Evropska investicijska banka to podpira. To je zelo pomembno, če želimo naša gospodarstva ponovno usmeriti v rast in če želimo biti konkurenčni Ameriki in jugovzhodni Aziji. Zato menim, da je ta pobuda Evropske investicijske banke izredno pomembna. Vendar pa mora biti tudi uspešna pri ustvarjanju rasti, če nas želi rešiti iz gospodarske in finančne krize.

  Maroš Šefčovič, podpredsednik Komisije. – Gospod predsednik, nekaj cenjenih poslancev je govorilo o vprašanju ustreznega regulativnega nadzora. Želim jim zagotoviti, da Komisija vprašanje regulativnega nadzora EIB skrbno preučuje. Zares je treba vzpostaviti ustrezen nadzorni okvir, da bi zagotovili, da se bo odlična boniteta EIB ohranila za vse čase. Vendar pa je temu primerno treba upoštevati tudi nadnacionalno naravo EIB in zakonske predpise v zvezi z EIB, ki so del pogodbe.

EIB je nedavno sprejela konkretne korake, da bi to rešila, predvsem v okviru izvrševanja njenega revizijskega odbora, ki ima pomembne izkušnje pri bančnem nadzoru. Ker je ECB Evropski investicijski banki odobrila refinanciranje, upošteva tudi potrebne zahteve glede poročanja ECB.

Na drugi strani pa menimo, da evropski bančni organ in ECB ne moreta zagotoviti regulativnega nadzora nad EIB, seveda pa ne bomo izključili možnosti, v okviru katere bi EIB lahko financirala druge vrste dogovorov z drugimi organi, ki temeljijo na prostovoljnem pristopu EIB.

Kar zadeva sodelovanje in vlogo Komisije v sodelovanju z EIB, želim poudariti, da Komisija že igra pomembno vlogo pri upravljanju EIB, saj posreduje mnenje o vseh posojilih EIB in lastnih sredstvih, v svetu direktorjev EIB pa ima tudi svoje predstavnike. Lahko vam zagotovim, da je sodelovanje med Komisijo in EIB vzorno in odlično.

V zvezi z nadzorom zunanjih programov EU in z njimi povezanih postopkov razrešnice, razen dejavnosti EIB, ki spadajo pod okrilje Evropskega razvojnega sklada, to pa je predvsem sklad za spodbujanje naložb v državah AKP, ki se izvajajo v okviru posebne finančne ureditve ERS, moram reči, da ne poznamo nobene druge dejavnosti iz proračuna EU, ki bi se izvajala v kombinaciji s sredstvi EIB, za katere ne velja običajen postopek razrešnice.

V odgovor gospe Hübner naj povem, da se v celoti strinjam z zahtevo po povečanju možnosti EIB z ustvarjanjem novih vzvodov za povečanje možnosti ponujanja posojil in pomoči MSP, zlasti v času po finančni krizi in pritiskih na posojila. Zaradi tega iščemo tudi inovativne pristope za reševanje tega vprašanja. Parlament bi rad samo še spomnil, da je bila pred kratkim spremenjena finančna uredba EU, ki zdaj izrecno priznava to zahtevo po inovativnih instrumentih. Prav tako jo tudi že uporabljamo, zlasti pri programih, ki so usmerjeni k financiranju raziskav in inovacij. Prepričan sem, da bomo s pomočjo izkušenj, ki jih bomo pridobili v tem projektu, inovativne finančne instrumente lahko uporabljali tudi na drugih področjih.

  Philippe Maystadt, predsednik EIB. – (FR) Gospod predsednik, vsem govornikom se zahvaljujem za njihove pripombe, čeprav menim, da je bila ena od njih še posebno netočna. Seveda v tem času, ki ga imam na voljo, ne morem natančno odgovoriti na vsa izredno zanimiva vprašanja, ki so bila postavljena. Mislim, da bi nekatera od njih lahko temeljiteje preučili v odboru.

O pomembnem vprašanju je predvsem spregovorila gospa Hübner. Če želite, da EIB resnično močno prispeva k izvajanju strategije Evropa 2020, predvsem tako, da s Komisijo razvije skupne instrumente, potem ji mora seveda to dovoljevati regulativni okvir. Medtem ko govorite o osnutku novih finančnih predpisov, mislim, da bi morali poskrbeti za to, da bo Evropska investicijska banka ta prispevek dejansko lahko dala. Predlog Komisije se nam s tega vidika zdi v celoti primeren. Vendar pa ga morata Svet in Parlament še sprejeti. Odigrati morate torej svojo vlogo pri pregledu finančnih predpisov.

Mislim, da bi poglobljena študija bila koristna tudi za druga vprašanja, o katerih ste govorili: za vprašanje davčnih oaz, ki jih je omenil gospod Canfin. Lahko mu potrdim, da ima Evropska investicijska banka pri tem vprašanju strožjo politiko od drugih mednarodnih finančnih ustanov, kar pojasnjuje tudi, zakaj smo pred kratkim morali zavrniti sofinanciranje nekaterih projektov z Afriško razvojno banko, Svetovno banko in Evropsko banko za prenovo in razvoj: niso namreč uspele izpolniti strožjih meril, ki jih določamo v zvezi s tem.

Kljub temu lahko gospodu Canfinu povem, da se nikakor ne more zgoditi, da bi financirali organizatorja, ki se nahaja v državi, ki je na črnem seznamu OECD, sem pa popolnoma pripravljen podrobneje preučiti to vprašanje skupaj z vprašanji, ki jih je omenil gospod Klute in ki so se nanašala na posojila za mala in srednje velika podjetja ter s tem povezano preglednost. Mislim, da ni veliko finančnih ustanov, ki bi bile pripravljene dati toliko informacij o odobrenih posojilih za mala in srednje velika podjetja, in rad bi poudaril, da je prišlo do občutnega povečanja v številu teh podjetij, ki so imela korist od posojil, ki jih je Evropska investicijska banka odobrila posredniškim bankam. Leta 2010 je bilo 60.000 takšnih malih podjetij.

Rad bi poudaril tri lastnosti, zaradi katerih je Evropska investicijska banka dokaj izjemna ustanova. Prva od teh je, da v nasprotju s tem, kar je rekel eden od vas, ne uporabljamo denarja davkoplačevalcev.

Naj jasno povem, da od davkoplačevalcev iz Združenega kraljestva ne zahtevamo niti enega samega centa.

(FR) Ne uporabljamo denarja davkoplačevalcev; uporabljamo sredstva, ki jih vsak dan zbiramo na svetovnih finančnih trgih. Prav zato je pomembno, da ohranimo oceno AAA. Sposojamo si v Aziji in v Združenih državah in lahko s tako zbranimi sredstvi financiramo projekte pod ugodnimi pogoji. Edini vpliv na proračun je jamstvo, ki se daje v zvezi s političnim tveganjem pri izvajanju zunanjega mandata, ki nam ga podeljujeta Svet in Parlament. Pravzaprav gre za jamstvo, ki predstavlja začasen strošek za evropski proračun, saj temu namenjamo 9 % vseh posojil, odobrenih v okviru zunanjega mandata – to storimo dve leti po prvem izplačilu –, ta znesek pa se seveda zmanjšuje z vračanjem posojil. Ker nam torej tega jamstva v resnici ni treba uporabiti, evropski proračun na koncu ne utrpi nobenih stroškov. Nobenih! Pomembno je torej, da se zavedamo, da dejansko nismo ustanova, za katero bi morali plačevati davkoplačevalci.

Druga lastnost: smo edina prava evropska finančna ustanova; naši delničarji so vse države članice, ki so izključno države članice Evropske unije. Smo edina finančna ustanova, ki ima v okviru pogodbe pravno dolžnost, da finančno podpira politične cilje Evropske unije. Smo tudi edina finančna ustanova, ki ne more financirati projekta, če Evropska komisija zanj ni izdala ugodnega mnenja. Evropska komisija to mnenje izda po oceni, ki jo opravijo vse službe, vsi generalni direktorati od Generalnega direktorata za konkurenco do Generalnega direktorata za okolje. Evropske predpise in politike smo torej dolžni strogo upoštevati. Računsko sodišče pri nas izvaja revizije, kot to zahteva tristranski sporazum. Ves čas sodelujemo z Evropskim uradom za boj proti goljufijam (OLAF) in želim dodati, da smo tik pred tem, da se dogovorimo o nadzoru, ki ga bo izvajal nov evropski bančni organ. Kar zadeva Evropsko investicijsko banko bi bili v vsakem primeru zelo veseli, če bi postali predmet uradne oblike bančnega nadzora. Nadzor nad nami se izvaja posredno, izvajajo ga na primer ljudje z izkušnjami pri bančnem nadzoru, ki jih vključimo v naš revizijski odbor. Vendar pa želim še enkrat jasno povedati, da smo v celoti pripravljeni na ustrezen nadzor, ki ga bo izvajal ta nov evropski organ.

Tretja lastnost, ki jo želim še poudariti, je dejstvo, da je Evropska investicijska banka dokaj izjemna zaradi strokovnega znanja in izkušenj, ki jih je razvila. Smo ustanova, v kateri je za nedoločen čas zaposlenih 100 inženirjev in še cela vrsta strokovnih svetovalcev, kar je za banko dokaj redko.

Poleg tega imamo tudi potrjene izkušnje in strokovno znanje na določenih področjih. Prejemamo na primer pozive, da ponudimo strokovne nasvete za projekte, ki jih ne moremo financirati, ker se izvajajo v regiji, za katero nimamo mandata. Zato mislim, da bi bilo škoda, če tega strokovnega znanja ne bi izkoristili. EIB je na nekaterih področjih, kot so mestni prevoz, energetska učinkovitost, vodni cikel in podpora MSP, razvila dokaj izjemno strokovno znanje. Zato želim za konec povedati, da bi bilo škoda, če ne bi v celoti izkoristili teh možnosti v sodelovanju z Evropskim parlamentom, ki je mogoče bolj sistematičen in bolj strukturiran.

Postavljenih je bilo nekaj zelo umestnih vprašanj. V Turčiji financiramo več preprosto zato, ker je to naš mandat, o čemer sta se skupaj odločila Svet in Parlament. Naša naloga je, da financiramo več v državah kandidatkah, kar pomeni, da sorazmerno več sredstev namenjamo Turčiji in Hrvaški kot drugim državam. Tu smo zato, da izvršimo mandate, ki so nam jih podelili evropski organi, predvsem Svet in Parlament. Zato menim, da to verjetno upravičuje sistematično in bolj strukturirano sodelovanje z Evropskim parlamentom.

(Aplavz)

  George Sabin Cutaş, poročevalec. – (RO) Gospod predsednik, na začetku bi se rad zahvalil vsem govornikom v tej konstruktivni razpravi. Moram priznati, gospod Maystadt, da so kljub nekaterim kritičnim pripombam vsi moji kolegi poslanci, ki so govorili, priznali pomembno vlogo, ki jo Evropska investicijska banka lahko igra v času sedanje gospodarske in finančne krize.

Očitno je, da v Evropski uniji potrebujemo naložbe in projekte na področju trajnostnega razvoja. Zato menim, da moramo izpeljati in preučiti velikopotezne zamisli in da nas ne sme biti strah, da bi te zamisli oblikovali in predlagali.

Za zaključek pa želim poudariti še naslednjo točko, ki ni nič manj pomembna: ne pozabite na preglednost in boljšo komunikacijo z vsemi evropskimi institucijami.

Gospod Maystadt, mislim, da lahko v imenu mojih kolegov poslancev rečem, da v prihodnosti lahko računate na podporo Evropskega parlamenta.

  Predsednik. – Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo opoldne.

Pisne izjave (člen 149)

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Zavedamo se, kako pomembna so posojila Evropske investicijske banke za razvoj in družbeni napredek glede na njene nizke obrestne mere in dolgo odplačilno dobo.

Vendar pa možnosti, ki ji ponuja, niso ne pregledne ne dovolj jasne, prav tako pa ta posojila ne pridejo do držav in regij, ki jih najbolj potrebujejo. To poročilo, ki ga podpiramo, vsebuje torej nekaj kritik, predlogov in priporočil.

Kljub temu se ne strinjamo s preoblikovanjem EIB v orodje za EU, s pomočjo katerega bi lahko izvajala svoje politike, kakor tudi ne z reševanjem problemov socialne in ekonomske kohezije in socialnega razvoja, ki bi jih morali upoštevati v proračunu EU in strukturnih skladih ter Kohezijskem skladu EU. Očitno je, da EIB lahko spremlja in izboljša ta prizadevanja, vendar pa ne more nadomestiti proračunskih politik EU.

  Edit Herczog (S&D), v pisni obliki. – (HU) Najpomembnejše zahteve se nanašajo na to, da morajo biti dejavnosti Evropske investicijske banke še bolj pregledne za Evropski parlament in da je treba finančne instrumente, ki jih izdaja, uporabiti še bolj usmerjeno. V preučitev ponujamo predlog, da se tudi za to ustanovo uvede bonitetni nadzor, kar bi bilo dobro za natančno merjenje kakovosti finančnega položaja EIB in njenih rezultatov ter usklajenosti z učinkovito in uspešno poslovno prakso. Želim poudariti, da tega ne predlagamo zato, ker bi dvomili v pravilnost dejavnosti EIB, temveč zato, ker bi po našem mnenju moralo kot splošno pravilo obveljati to, kar je bilo pred dvema letoma jasno navedeno v londonski deklaraciji skupine G20, in sicer „da je treba za vse sistemsko pomembne finančne ustanove, trge in instrumente določiti ustrezno raven ureditve in nadzora“. Naš predlog je, da od Evropske komisije zahtevamo, da Evropskemu parlamentu do 31. novembra 2011 posreduje pravno analizo možnosti za bonitetni nadzor EIB, saj na podlagi veljavne zakonodaje nobena evropska institucija nima pravice, da bi nadzorovala EIB. Vendar pa je zaradi povečane vloge EIB in tudi zaradi razširitve jamstev EU za EIB, nujna sprememba tega stanja upravičena. Upravičeno bi bilo vzpostaviti večji strokovni in družbeni nadzor, podoben praksi, ki so jo nedavno začele izvajati druge nebančne finančne ustanove. Posojilna dejavnost EIB mora v prihodnosti postati selektivnejša, učinkovitejša in bolj usmerjena k rezultatom, zlasti ko gre za financiranje MSP. Zato je treba tudi informacije o odobrenih posojilih zbirati in objavljati bolj sistematično.

4. Cepljenje proti bolezni modrikastega jezika (razprava)

  Predsednik. – Naslednja točka je poročilo o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2000/75/ES glede cepljenja proti bolezni modrikastega jezika, ki ga je v imenu Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja predložil gospod Janusz Wojciechowski (COM(2010)0666 – 05499/2011 – C7-0032/2011 – 2010/0326(COD)) (A7-0121/2011).

  Janusz Wojciechowski , poročevalec. – (PL) Gospod predsednik, z velikim zadovoljstvom predstavljam Parlamentu svoje poročilo o spremembah direktive glede cepljenja proti bolezni modrikastega jezika, tj. bolezni, ki predstavlja veliko nevarnost za govedorejo, ovčerejo in kozjerejo v mnogih državah članicah EU. Predvsem sem vesel zato, ker sem pred tremi leti v tej dvorani, v času prejšnjega mandata, imel priložnost predstaviti poročilo o novi strategiji za zdravje živali, ki je temeljila na načelu „bolje preprečiti kot zdraviti“. Današnja sprememba direktive glede cepljenja proti bolezni modrikastega jezika predstavlja uresničitev prav tega načela v praksi. Izboljšujemo zaščito pred to boleznijo in prispevamo k boljšemu zdravju živali. Stroški njihovega zdravljenja bodo manjši, celoten postopek cepljenja pa bolje organiziran.

Sprememba se nanaša na dejstvo, da je bila veljavna direktiva iz leta 2000 prilagojena razmeram tistega časa in pred vsem cepivom, ki so bila na trgu na voljo takrat. Ta cepiva so se uporabljala in jih je treba še vedno uporabljati, vendar z nekaterimi omejitvami, saj obstaja nevarnost, da se bo virus s cepljenih živali prenesel na tiste, ki niso bile cepljene. To pomeni, da se v postopku cepljenja zahtevajo različne omejitve, na primer cepljenje na posebej določenih območjih in omejitve gibanja živali. To predstavlja kar veliko breme za rejce, zato je učinkovitost cepiv manjša. Znanost je naredila korak naprej. Imamo drugo generacijo cepiv, ki so bila preskušena in ki se lahko uporabljajo brez strahu pred prenosom virusov na necepljene živali. Zato jih je možno uporabljati brez sedanjih omejitev. Uporaba teh cepiv bo torej prinesla koristi rejcem, saj bodo pomenila manjšo obremenitev in zagotovila večjo učinkovitost. Uporabiti jih bo mogoče v veliko širšem obsegu.

Postopki v zvezi s to zadevo se premikajo zelo hitro. Odbor za kmetijstvo je opravil svoje delo kmalu po prejemu osnutka zakonodaje, ki ga je posredovala Evropska komisija, in ga zdaj predstavlja Parlamentu. Upam, da bo z novim cepivom letos poleti možno opraviti množično cepljenje. To je tudi razlog za te spremembe in Parlament je zaradi tega v svojih predlogih sprememb poročila, ki sem ga predložil, vključil roke, v okviru katerih je treba zakonodajo držav članic prilagoditi zahtevam direktive, da bi se cepljenje opravilo letos in da nam ne bo treba čakati na naslednjo sezono.

Želim vas opozoriti na polemiko okrog poročila in predlogov sprememb direktive v zvezi s korelacijskimi tabelami, ki jih je predlagala Komisija. V mojem poročilu se strinjamo z obveznostjo vključitve korelacijskih tabel, ki vsebujejo informacije o prenosu direktive v nacionalno zakonodajo in o tem, katere posebne določne prenašajo določbe direktive v nacionalno zakonodajo. Upravni organi nekaterih držav članic menijo, da je ta zahteva birokratska, vendar je na to treba gledati drugače. Zahvaljujoč uvedbi te zahteve bo evropsko pravo postalo preglednejše. Državljani bodo lahko lažje preverili, katera direktiva se prenaša v nacionalno zakonodajo in kako. Mislim, da je to dobra praksa. Kolikor vem, je to prva ali ena od prvih direktiv, ki jo bomo sprejeli in ki vsebuje to zahtevo, in mislim, da je slednje popolnoma upravičeno. To bi morala postati stalna praksa v naši zakonodaji.

Še enkrat se vam želim zahvaliti, ker ste mi omogočili, da sem predstavil poročilo; mislim, da izboljšujemo življenje rejcev in obenem tudi zmanjšujemo trpljenje živali v EU.

  Maroš Šefčovič, podpredsednik Komisije. – Gospod predsednik, Komisija se zahvaljuje Parlamentu za njegovo podporo predlogu, da bi še olajšali cepljenje proti bolezni modrikastega jezika, in za njegova priporočila v zvezi s tem pomembnim vprašanjem. Predvsem se želim zahvaliti poročevalcu, gospodu Wojciechowskemu, za njegovo zavzetost za to stvar.

Bolezen modrikastega jezika povzroča veliko zaskrbljenost pri vseh kmetovalcih v Evropski uniji. Do devetdesetih let je ta bolezen v EU veljala za eksotično, saj je prihajalo le do posamičnih izbruhov v južni Evropi. Vendar je v zadnjih letih prišlo do več epidemičnih valov bolezni, ki so prizadeli več držav članic, tudi v srednji in severni Evropi, zaradi česar so nastale precejšne izgube v živinoreji in kar je oviralo trgovino z živimi živalmi.

V preteklih nekaj letih je prišlo do precejšnjega izboljšanja pri bolezni modrikastega jezika v EU, za kar se lahko močno zahvalimo kampanjam množičnega cepljenja, ki ga je v veliki meri sofinancirala Evropska unija. EU je leta 2008 sofinancirala 150 milijonov EUR, leta 2009 dodelila 120 milijonov EUR, za naslednja leta pa 100 milijonov EUR. Na podlagi veljavnih predpisov je cepljenje dovoljeno samo na območjih, za katera zaradi prisotnosti bolezni modrikastega jezika veljajo nekatere omejitve. Predlagane spremembe direktive uvajajo možnost uporabe inaktiviranih cepiv povsod po Evropski uniji. Spremembe bi omogočile širšo uporabo preventivnih cepiv proti bolezni modrikastega jezika, to pa bo zagotovilo boljši nadzor bolezni in zmanjšalo obremenjenost kmetijskega sektorja zaradi te bolezni.

Poročilo Parlamenta prihaja ob pravem času in je pomembno za zdravje živali v Evropski uniji. Upravičeno potrjuje potrebo po nujnem ukrepanju, da bi se državam članicam zagotovilo dovolj časa za cepljenje živali še pred začetkom naslednje sezone bolezni modrikastega jezika. Ne smemo spregledati dejstva, da bolezen modrikastega jezika še ni izkoreninjena, čeprav se je stanje na področju te bolezni v zadnjih letih precej izboljšalo. EU bodo v prihodnosti še naprej ogrožali novi epidemični valovi bolezni modrikastega jezika in pomembno je, da se državam članicam v tem času omogoči, da zaščitijo živali pred virusom. Države članice bi morale imeti možnost, da izboljšajo svoje programe cepljenja, da bi lahko zmanjšale vpliv prihodnjih izbruhov bolezni modrikastega jezika v Evropski uniji. Številne države članice so dejansko že naznanile, da želijo izvajati ta ukrep takoj, ko bo to mogoče.

Poročevalec govori o zares zelo težkem vprašanju korelacijskih tabel, ki so zelo pomembne za sledenje pravilnemu in ustreznemu prenosu zakonodaje EU v nacionalne pravne sisteme. To je staro vprašanje in v tem parlamentu smo imeli že veliko razprav o tem, kako nadzorovati in spremljati ustrezen prenos prava EU v nacionalne pravne sisteme. Lahko vidimo, da so korelacijske tabele najboljše orodje, da to storimo, da to spremljamo in zagotovimo ustrezen prenos prava EU.

Obenem pa se zelo zavedamo, da si moramo še zlasti pri tako nujnih vprašanjih, kot je to, o katerem govorimo danes, močno prizadevati, da bi našli rešitev s Parlamentom in Svetom in se tako izognili nepotrebnim oviram. Upam, da bo Svet pokazal dovolj prožnosti, da bo ta zakonodaja lahko sprejeta pravočasno, še pred začetkom naslednje sezone, v kateri lahko pride do izbruha bolezni modrikastega jezika.

  Elisabeth Jeggle, v imenu skupine PPE. – (DE) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, kot je bilo že povedano, je predlog direktive glede cepljenja proti bolezni modrikastega jezika zelo pomemben korak v smeri k izkoreninjanju te nevarne bolezni živali. To je bolezen, ki prizadene prežvekovalce, kot so govedo, ovce in koze. Lahko povzroči pogin živali. Nova inaktivirana cepiva pomagajo, da se izključi tveganje okužbe, zato se to cepivo lahko uspešno uporablja tudi na območjih, kjer se ta bolezen še ni pojavila.

Države članice bodo zato lahko učinkoviteje uporabljale cepiva, kar bo v veliki meri zmanjšalo obremenjenost kmetijskega sektorja zaradi te bolezni. Nova cepiva omogočajo, da se bolezen dejansko za vedno premaga na vseh ravneh, in upam, da bodo države članice in kmetovalci to priložnost izkoristili. Ta priložnost ponuja večjo varnost in nedvomno pomeni veliko izboljšanje pri zdravju živali.

Bolj ko bomo z novimi cepivi zajezili širjenje bolezni modrikastega jezika, večje bodo priložnosti za izvoz domačih živali, kar bo prineslo koristi gospodarstvu.

Pomembno je, da odločitev hitro sprejmemo, da bi direktiva lahko začela veljati in da bi bila nova cepiva na voljo. Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja je v ponedeljek s enoglasnim sprejetjem poročila poslalo jasen signal, Poslanska skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) pa bo na današnjem glasovanju na plenarnem zasedanju sledila temu zgledu. Podpiram poziv poročevalca, da se korelacijske tabele ohranijo v poročilu. Navsezadnje v Evropi ne moremo sprejemati odločitev, če nas države članice ne obvestijo, kako te odločitve izvajajo. To preglednost potrebujemo tudi zato – in to zelo jasno sporočam Svetu –, da bi povečali verodostojnost EU.

Za konec se želim zahvaliti poročevalcu za njegovo delo in konstruktivno sodelovanje. Najlepša hvala! Poročilo bomo podprli.

  John Stuart Agnew (EFD). – Gospod predsednik, namesto vprašanja bi rad podal samo eno izjavo. Glasovanje ni bilo enoglasno, ker sem glasoval proti.

  Sergio Gutiérrez Prieto, v imenu skupine S&D. – (ES) Gospod predsednik, bolezen modrikastega jezika predstavlja nenehno grožnjo živini in s tem tudi javnemu zdravju.

Zato smo za boj proti tej bolezni uporabljali aktivirano cepivo, zaradi česar pa je treba na nekaterih območjih omejiti gibanje živali, da bi se preprečilo širjenje virusa na neokužene živali.

Uporaba cepiv – cepljenje – je bila torej omejena na območja, kjer so bile okužene živali odkrite že v preteklosti. To je imelo posledice za prizadete kmetovalce, ki so tako dvakrat utrpeli škodo: prvič, zaradi bolezni, in drugič, zaradi omejitev.

Kaže, da se je vsem tem problemom mogoče izogniti z uporabo novega, inaktiviranega cepiva, ki bo poleg tega, da bo preprečil možna izkrivljanja na notranjem trgu za živino, omogočil tudi razvoj novih, daljnosežnih – kar je dejansko bistveno – preventivnih strategij za boj proti tej bolezni.

Za živinorejski sektor je torej ključno, da spremenimo direktivo in omogočimo uporabo tega cepiva in da to storimo čim prej.

Gospe in gospodje, spoštovanje naših pogodb, zlasti kadar gre za korelacijske tabele, ne sme biti izgovor, da tega predpisa nismo sprejeli še pred poletjem. Takšno odlašanje bi povzročilo samo še večjo škodo kmetovalcem.

  Marit Paulsen, v imenu skupine ALDE. – (SV) Gospod predsednik, gospod Wojciechowski, želim se vam iskreno zahvaliti za odlično in uspešno delo. Predhodni govorniki so povedali, za kaj dejansko gre: za novo, učinkovito cepivo. Zato želim izkoristiti teh mojih nekaj sekund, da poudarim, da je to verjetno prvi oprijemljiv dokaz za to, kaj se bo zgodilo našemu kmetijstvu, ko se bo podnebje močno spremenilo. Na Švedskem, od koder prihajam, si pred štirimi ali petimi leti ne bi mogli niti zamisliti, da se bomo kdaj spopadali z boleznijo, kot je bolezen modrikastega jezika pri prežvekovalcih. Ta se je pojavljala le občasno v južni Evropi. Danes predstavlja resničnost in imeli smo že prvo epidemijo. Zato je zelo pomembno, da se lotimo cepljenja, izredno pomembno pa je tudi, da ko govorimo o podnebju, okolju in prihodnosti, razumemo, da se ne bodo spreminjale samo sušnost in padavine. Velike spremembe v podnebju bodo prinesle tudi nekaj popolnoma drugega: epidemije bolezni in kužne živalske bolezni med ljudmi in živalmi. To moramo vključiti v naše razprave na primer o strategiji Evropa 2020. V katero smer nameravamo iti? Ti moramo razumeti tudi mi kot zakonodajalci. Odločitve lahko sprejemamo samo na podlagi tega, kar vemo danes, vendar moramo biti dovolj prožni, da bomo lahko sprejemali tudi nove odločitve, ki zahtevajo novo znanje in – v tem primeru – nova cepiva.

  James Nicholson , v imenu skupine ECR. – Gospod predsednik, najprej se želim zahvaliti gospodu Wojciechowskemu, da je to poročilo lahko tako hitro predstavil Parlamentu. V poročilo je vložil izjemno veliko truda. Želim se vrniti na vprašanje korelacijskih tabel. Gospod komisar je rekel, da upa, da bo to dovolj dobro, vendar mu moram povedati, da upanje ni dovolj. To je zelo resna bolezen, ki jo moramo še to poletje spraviti pod nadzor. Prenašajo jo mušice in še to poletje jo moramo spraviti pod nadzor.

Gospod Wojciechowski je opravil svoj del naloge in ga nikakor ni mogoče kriviti za kakršno koli odlašanje. Zelo neugodno bi bilo, če bi zaradi medsebojnega obračunavanja v Bruslju ali prekomerne birokracije prišlo do odlašanja. Nedvomno moramo ukrepati, saj se bolezen zelo hitro širi in imeti moramo možnost, da cepljenje opravimo tudi zunaj prizadetih območij. Parlament moram spomniti, da so gospod Wojciechowski in drugi že velikokrat rekli, da je bolje preprečiti kot zdraviti. Mislim, da tokrat moramo ukrepati, zato želim, da nam Komisija zagotovi, da nas birokratski postopki pri tem ne bodo ovirali.

PREDSEDSTVO: EDWARD McMILLAN-SCOTT
podpredsednik

  John Stuart Agnew, v imenu skupine EFD. – Gospod predsednik, to je bolezen, v zvezi s katero bi kmetovalci morali sami sprejemati svoje odločitve na podlagi lastnih posebnih okoliščin. Kot kmetovalec iz Združenega kraljestva bom upošteval veterinarska priporočila in ne mnenj birokratov iz drugih držav. Cenim podporo britanskih davkoplačevalcev, ki financirajo moja cepiva, in jezi me, da se mora EU sploh vpletati v to. Vi ste nam dali to bolezen. Prosim, nikar zadev še ne poslabšajte.

O tem vprašanju zdaj razpravljamo kljub trditvam, da Lizbonska pogodba ni predstavljala temeljne spremembe. Če je to res, zakaj je potem treba toliko ukrepov, velikih in majhnih, kot je ta, prenoviti, da bi bili skladni s Pogodbo o delovanju Evropske unije? Ne vemo, kako se bo razrešil ta problem korelacijskih tabel, vendar ta tema zelo nazorno prikazuje nejasnosti, do katerih lahko pripelje tako imenovano soodločanje. Medtem ko bo britanska vlada porabila, kolikor bo potrebno, da bi se uskladila z vašim načinom razmišljanja, se lahko zgodi, da bodo druge države članice na stvari gledale precej drugače.

  Diane Dodds (NI). – Gospod predsednik, zahvaljujem se poročevalcu za to poročilo. Na splošno sicer podpiram načelo, na katerem sloni to poročilo, vendar želim dodati, da bi bilo treba to cepivo uporabljati samo, ko pristojni organ ugotovi večje tveganje za populacijo živine. Na Severnem Irskem si tako kmetovalci kot Ministrstvi za kmetijstvo in razvoj podeželja izjemno močno prizadevajo, da bi Severna Irska ostala območje brez bolezni.

Pomembno je, da Komisija in Svet priznata status območja brez bolezni znotraj EU in da začnejo zanje izvajati zaščitne ukrepe. Vendar pa v Evropi še vedno obstaja precejšnje tveganje širjenja te bolezni, zaradi česar menim, da mora Severna Irska imeti možnost za uporabo cepiv. Pristojni organ mora obvezno spremljati gibanja in uvesti prepovedi trgovanja, kjer je to potrebno, da bi se ustavilo širjenje bolezni modrikastega jezika in da bi vsi akterji spoštovali dobro prakso.

Pomembno je, da vse države članice konstruktivno sodelujejo, da bi zmanjšale tveganje širjenja te bolezni in zaščitile sektor pred velikim izbruhom. Komunikacija med državami članicami in Komisijo je ključni del spremljanja in nadzora izbruhov bolezni. To bi želela spodbuditi.

  Rareş-Lucian Niculescu (PPE). – (RO) Gospod predsednik, epidemija, kot je bolezen modrikastega jezika, nima samo resnega vpliva na živinorejce, temveč tudi na potrošnike in evropsko gospodarstvo na splošno, saj povzroča umrljivost živali in ovire v trgovini.

Omejitve gibanja živali so močno prizadele gospodarske vire lokacij ali regij, kjer so bile uvedene. Na primer, s kampanjo preventivnega cepljenja v okviru veljavne zakonodaje, se mora ohraniti območje omejitve, tudi če ni bil zabeležen noben primer bolezni modrikastega jezika. Zato je ukrep, ki ga predlaga Komisija, pravičen in ekonomsko koristen za živinorejce in potrošnike. Hkrati pa je ukrep v skladu z načelom uporabe vseh novih znanstvenih dognanj v kmetijstvu.

Omeniti moram tudi pomemben prispevek, ki so ga evropski skladi dali izboljšanju stanja v zvezi z epidemijo bolezni modrikastega jezika. Unija je sofinancirala večje kampanje cepljenja in v zadnjih treh letih temu namenila 370 milijonov EUR, kar je omenil tudi gospod komisar. Mislim, da bi se sofinanciranje programov cepljenja glede na njihovo učinkovitost in nov, precej enostavnejši zakonodajni okvir, o katerem razpravljamo danes, moralo nadaljevati tudi v prihodnjih letih.

  Paolo De Castro (S&D). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, najprej se želim zahvaliti gospodu Wojciechowskemu in vsem poročevalcem v senci za delo, ki so ga opravili pri tem poročilu, katerega cilj je prispevati k večji prožnosti predpisov o cepljenju proti bolezni modrikastega jezika. Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja si je na vso moč prizadeval, da bi besedilo potrdil po nujnem postopku in tako omogočil, da se kampanja cepljenja prične še pred poletjem.

Evropska komisija je predstavila predlog, v katerem ni upoštevala potrditev Lizbonske pogodbe. Z drugimi besedami, moč odločanja prepušča zgolj Svetu in v celoti izključuje Parlament. Po intenzivnih razpravah, za katere se želim zahvaliti pravni službi Parlamenta in sekretariatu Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja, smo se uspeli dogovoriti o spremembi pravne podlage v skladu s členom 43(2) Pogodbe, torej v okviru rednega zakonodajnega postopka.

Zdaj pričakujemo od Sveta, da bo enako učinkovit pri sprejetju našega stališča in vključitvi korelacijskih tabel, da bi lahko evropskim živinorejcem hitro odgovorili.

  Liam Aylward (ALDE). – Gospod predsednik, cepiva so skupaj z omejitvami gibanja živali prispevala k precejšnjem zmanjšanju števila izbruhov bolezni modrikastega jezika v zadnjih letih. Bolezen povzroča pri prizadetih živalih hudo trpljenje in smrt in ima občuten negativen vpliv na podeželsko gospodarstvo in kmetijsko skupnost. Pozdravljam ukrepe, ki državam članicam omogočajo, da uporabijo inaktivirano cepivo proti bolezni modrikastega jezika na območjih, ki jih bolezen ni prizadela, poročevalcu pa se zahvaljujem za delo, ki ga je opravil pri tem vprašanju.

Državam članicam je treba omogočiti prožnost, da lahko dejavno ukrepajo in se oprejo na tehnološke dosežke pri proizvodnji cepiv, s čimer se bo zmanjšala obremenjenost kmetijskega sektorja, ki jo ta bolezen ustvarja, in preprečil pojav te bolezni, ne da bi se državam članicam odrekel status območja brez bolezni, kar se je dogajalo prej. Cepljenje predstavlja učinkovit veterinarski ukrep proti bolezni modrikastega jezika, ki skupaj z dodatnimi ukrepi, kot je nadzor, pomeni, da je izkoreninjenje te bolezni v Evropi resnično možno.

Cepljenje pri nadzoru in končno tudi izkoreninjenju bolezni bo zmanjšalo gospodarske izgube in koristilo evropski živinoreji.

  Julie Girling (ECR). – Gospod predsednik, z veseljem lahko rečem, da bo ta zakonodaja kmetovalcem prinesla prožnost, izbiro in upanje.

Našo strategijo cepljenja je predolgo oviralo dejstvo, da nismo razvili dovolj naprednih proizvodov, ki bi omogočali cepljenje živali zunaj izključnih območij. Biti v izključnem območju je lahko pogubno za preživetje kmetovalcev. Prav tako pa je lahko pogubno tudi, če živali ne zaščitimo pred boleznimi, zlasti pa pred boleznijo, ki je lahko tako uničujoča in močno nalezljiva, kot je bolezen modrikastega jezika. Razvoj novih cepiv in predpisi se spreminjajo, kar bo – in upam, da se bo Parlament s tem danes strinjal – Združenemu kraljestvu omogočilo, da dobi status območja brez bolezni modrikastega jezika. Gibanje živali bo še svobodnejše, podeželje pa bo prihranilo denar.

Vendar pa je zelo pomembno, da ti predpisi začnejo veljati čim prej. Kmetovalci na jugozahodu Anglije morajo imeti možnost, da živali cepijo še pred koncem maja, s čimer bodo lahko zagotovili njihovo polno zaščito. Vsi tukaj razumemo ozadje medinstitucionalnega boja, ki se je vnel zaradi korelacijskih tabel, vendar vam lahko rečem, da kmetovalci, ki jih predstavljam, tega ne razumejo in da na nas, na svoje izvoljene predstavnike, računajo, da bomo to zanje uredili. Gre za nujno vprašanje, prevladati pa mora zdrav razum. Lotimo se tega takoj, dogovorimo se o hitri obravnavi za nujna vprašanja, kakršno je to, in poskrbimo, da bo naša živina cepljena.

  Elisabeth Köstinger (PPE). – (DE) Gospod predsednik, bolezen modrikastega jezika je epidemija, ki prizadene prežvekovalce in je že povzročila veliko škodo v vsem živinorejskem in proizvodnem sektorju. Epidemija, ki je v številnih državah članicah izbruhnila leta 2000, je do danes povzročila precejšnjo gospodarsko škodo. Kot vedno, ko pride do gospodarskih izgub, pa finančna škoda prizadene tiste, ki so najbolj na dnu naše proizvodne verige. Predvsem je propadla uspešna trgovina z govedom. Kljub cepljenju se je izvoz v nekaterih državah popolnoma ustavil. Tudi v Avstriji, kjer govedoreja predstavlja dolgoletno tradicijo, so se številni kmetovalci zbali za svoje preživetje.

Zdaj si moramo vzeti čas za sprejetje preventivnih ukrepov. Bolezen ni izkoreninjena in se lahko kadar koli ponovno pojavi. Učiti se moramo iz izkušenj in biti zmožni hitro ponuditi pomoč. Kar je bilo res pred desetimi leti, več ne drži. Staro direktivo iz leta 2000 o ukrepih za boj proti bolezni modrikastega jezika je treba izboljšati in dopolniti.

Da bi bil boj proti bolezni modrikastega jezika uspešnejši in da bi se zmanjšalo breme kmetovalcev, je treba predpise o cepljenju, ki so veljali takrat, prilagoditi novim tehnološkim dosežkom. Predpisi so bili takrat oblikovani za uporabo živih inaktiviranih cepiv, ki so bila pred 10 leti, ko je bila direktiva sprejeta, edina razpoložljiva cepiva. Današnja cepiva so naprednejša. Tega dejstva ne smemo pozabiti.

Pozdravljam hitro ukrepanje Komisije in Parlamenta ter zagovarjam hitro izvajanje nove direktive. Kot predstavnica kmetijske skupnosti vem, kako pomembno je razmišljati v smislu letnega cikla. Če se bo to hitro zgodilo, bomo še pred jesenjo dobili koristno in enotno odločitev, kar je v interesu držav članic in predvsem rejcev in kmetovalcev. Najlepša hvala poročevalcu.

  Luis Manuel Capoulas Santos (S&D). – (PT) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, ker nimam nobenih pravih zadržkov glede predlogov v tej zakonodajni resoluciji, bi rad čestital Komisiji za to pobudo, katere namen je priznati znanstvene dosežke in dovoliti uporabo cepiv proti bolezni modrikastega jezika zunaj območij, v katerih velja omejitev gibanja živali, saj ta vrsta cepiva ne predstavlja nobenega tveganja neželenega kroženja virusa.

Rad bi tudi čestital in se zahvalil poročevalcu Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja, gospodu Wojciechowskemu, za opravljeno delo, kakor tudi predsedniku odbora, gospodu De Castru, ki je Svetu in Komisiji omogočil, da sta hitro dosegla sporazum o pravni podlagi tega predloga. V nasprotju s prvotnim predlogom si zakonodajna pooblastila delita Parlament in Svet v okviru rednega zakonodajnega postopka, ki ga uvaja Lizbonska pogodba.

Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja je obravnaval in potrdil svoje poročilo v kratkem času, da bi lahko glasovanje opravili danes, s čimer se bo lahko čim prej naredil naslednji korak k sporazumu s Svetom, to pa bo nato pripeljalo do začetka veljavnosti novih določb te direktive. Želim torej pozvati Svet, da oblikuje kompromis s stališčem Komisije in Parlamenta, in prepričan sem, da ga bo danes tukaj potrdila velika večina.

  Horst Schnellhardt (PPE). – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, prilagoditev predpisov o cepljenju proti bolezni modrikastega jezika je v skladu z novo politiko EU o cepljenju, kot jo izraža strategija za zdravstveno varstvo živali 2007–2013 pod sloganom „bolje preprečiti kot zdraviti“.

Če se proti epidemijam, kot je bolezen modrikastega jezika, želimo učinkovitejše boriti in zmanjšati njihov vpliv na kmetijstvo, potrebujemo prožnejši postopek za cepljenje živine. Večja prožnost in preprečevanje bi bila zagotovo zaželena za več epidemij bolezni živali.

Stroga politika necepljenja, ki smo jo v EU dolgo izvajali, ni več ustrezna. Zato menim, da tukaj delamo pravi korak. Želim izraziti tudi podporo gospe Paulsen, ki je dejala, da moramo v bližnji prihodnosti zaradi podnebnih sprememb pričakovati tudi druge epidemije bolezni živali. To pa pomeni, da potrebujemo jasno strategijo in tukaj seveda lahko to pravilno izvajamo. V tej zvezi želim še enkrat povedati, da se tudi v Komisiji ne bi smelo več razpravljati o zakolu.

V primeru bolezni modrikastega jezika nam je seveda koristilo dejstvo, da smo podprli raziskave, zato imamo zdaj inaktivirano cepivo in lahko opravimo temeljito cepljenje, ki je bilo prej zelo nevarno in zelo težavno. Gre torej za nove okoliščine.

Poročevalki se želim tudi zahvaliti, da je delala tako hitro. Izkušnje so nas naučile, da lahko prve izbruhe pričakujemo pozno poleti in jeseni. Države morajo torej izdelati strategije cepljenja in jih tudi izvajati.

Gospodu Agnewu bi rad povedal, da bo dober veterinar priporočil cepljenje, kajti veterinarji, ki jih poznam jaz, to želijo, to pa sem tudi večkrat slišal na razpravah.

Seveda to še ni vse. Komisija mora oblikovati izvedbene predpise in jih prilagoditi novemu procesu, to pa je treba opraviti enako hitro kot tukaj v Parlamentu. Zato pozivam Komisijo, da se hitro loti dela, da lahko ta znanstveni napredek izkoristimo še pred koncem leta.

  Marc Tarabella (S&D). – (FR) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, našemu kolegu poslancu, gospodu Wojciechowskemu, se zahvaljujem za njegovo poročilo, ki nas opozarja na pomen ustrezne zakonodaje o tem vprašanju.

A ne glede na to ali gre za oslabljeno živo ali inaktivirano cepivo, nam glede na sedanje znanje, ki ga imamo, krvne preiskave ne omogočajo, da bi ugotovili, kako so patogeni organizmi prišli v kri živali - z drugimi besedami, ali izvirajo iz cepiva ali iz narave. Če torej ne bomo razvili označenega inaktiviranega cepiva – tj. cepiva, katerega patogeni organizem izvira iz cepiva –, ne bo mogoče razlikovati med cepljeno živaljo in živaljo, ki je okužena z virusom. To pa je temeljni pogoj, če naj se regija ali država razglasi za varno pred katero koli okužbo. Obstaja torej veliko tveganje, da bodo države, ki so zaščitene pred okužbami, postavile trgovinske ovire med sabo in državami, ki uporabljajo to inaktivirano cepivo.

Naloga Evropske unije zato je, da spodbudi stalne raziskave označenega inaktiviranega cepiva, s čimer bo zagotovila večjo biološko varnost v Uniji, tj. nekaj, kar nam bo omogočilo, da učinkoviteje združimo naše pristope na področju zdravja in trgovine.

  Mairead McGuinness (PPE). – Gospod predsednik, dobro bi bilo zabeležiti izjavo komisarja, da število primerov bolezni modrikastega jezika upada: z 48.000 primerov v letu 2008 na 120 v letu 2010. Torej še vedno nismo prepričani, kako bo to potekalo v prihodnosti, zato sta razvoj tega inaktiviranega cepiva in razprava o podrobnostih v zvezi z njegovo uporabo zelo dobrodošla.

Bilo bi koristno, če bi v dvorani bil tudi Svet, da bi lahko spregovorili tudi o tem, ali je dejansko pripravljen zagotoviti korelacijske tabele, ki so po mnenju Parlamenta in Komisije temeljnega pomena – in to je mogoče nekaj, s čimer bi nas Svet lahko zelo hitro seznanil. Preprečevanje vseh, zlasti pa te bolezni, je usmerjeno v živinorejo, v omejitev gibanja živali, v zaščito pred prenašalci in v vprašanje, o katerem smo razpravljali danes dopoldne – tj. v cepljenje.

  Oldřich Vlasák (ECR). – (CS) Gospod predsednik, problem uporabe inaktiviranega cepiva za cepljenje zunaj zaprtega območja je v tem, da bodo rezultati seroloških preiskav pri živalih pozitivni; da bi določili, ali so bile živali cepljenje oziroma ali so v resnici bolne, bo treba opraviti dražje virološke preiskave. To bo ustvarilo probleme v zvezi s trgovino z živalmi in njihovim prevozom. Glede na dejstvo, da to vključuje prenos direktive v nacionalno zakonodaji, bo zaradi postopkovnih razlogov težko doseči tudi rok 30. junija 2011. Osebno se tudi ne strinjam s spremembo datuma začetka veljavnosti direktive, in sicer s prejšnjega datuma dvajsetega dne na dan po njeni objavi. Moramo tudi razumeti, da bo priprava korelacijskih tabel še dodatno povečala upravno breme.

  Giommaria Uggias (ALDE). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, mislim, da napredujemo pri razumevanju tega, da tu ne gre za problem, ki bi bil povezan z nekaterimi območji Evrope, južne Evrope ali severne Afrike. Vendar pa je moje mnenje o ukrepu pozitivno.

Gospoda Tarabello bi vprašal, ali on oziroma Komisije ne menita, da bi bilo treba takoj obravnavati tudi problem uporabe veterinarskih storitev, da bi tako dobili ukrep, s pomočjo katerega bi se problem lahko odpravil po vsej Evropski uniji.

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospod predsednik, izboljšanje ureditev cepljenja za bolezen modrikastega jezika je izredno pomembna zadeva. Nova inaktivirana cepiva prvič omogočajo proizvajalcem, da izključijo tveganje okužbe s to potencialno zelo nevarno boleznijo, saj se cepiva zdaj lahko uporabljajo tudi na območjih, kjer bolezen modrikastega jezika prej ni bila odkrita. Zato moramo vedno znova poudariti, da je kmetijstvo - vključno z izvozom plemenskih živali - pomemben dejavnik v vseh državah Evrope. Kmetovalcem je zato treba omogočiti, da izkoristijo najnovejša dognanja na področju zdravja živali, ki se uporabljajo za razvoj teh cepiv.

Zdaj potrebujemo predvsem dve stvari. Prvič, potrebujemo hitro rešitev v zvezi s prakso v Evropski uniji. Drugič, po mojem mnenju je treba prav tako nujno uradno obvestiti o obveznosti v zvezi z ukrepi, ki se uvajajo v državah članicah, tj. o obveznosti držav članic, da poročajo Komisiji.

  Maroš Šefčovič, podpredsednik Komisije. – Gospod predsednik, najprej se želim zahvaliti Parlamentu za močno podporo temu predlogi in priznanje glede nujnosti zadeve in zelo hitrih postopkov.

Nekaj vas je spregovorilo o problemu korelacijskih tabel. Želim vas samo spomniti, da je konferenca predsednikov dala svežo spodbudo reševanju tega vprašanja in mu pripisala tudi večji pomen, predvsem kar zadeva priznanje problema prenosa zakonodaje EU v nacionalno zakonodajo.

Rad bi vprašal, ali je za države članice res tako težko, da Komisijo uradno obvestijo o pravni podlagi, v skladu s katero so prenesli predpise EU v svoj nacionalni pravni red. Ali je to res tako težko? Prepričan sem, da takrat, ko preučujejo načine za prenos zakonodaje, gotovo opravijo nekaj priprav in se odločijo o tem, kako jo bodo prenesli.

Mislim, da se vsi zavedamo dejstva – in o tem vprašanju smo imeli nekaj razprav –, da Evropska unija trpi posledice, kadar prenos pravnega reda EU poteka enakomerno. Predvsem bi nepravilen prenos lahko imel škodljive učinke pri vprašanju, ki je tako pomembno kot to, o katerem razpravljamo danes.

Obenem, kot sem rekel že v uvodni izjavi, bi rad poudaril, da Komisija jasno nasprotuje nepotrebnim zamudam. Popolnoma se zavedamo nujnosti te zadeve. Upam torej, da bomo z večjo prožnostjo in intenzivnimi pogajanji lahko našli rešitev za ta problem. Komisija se bo trudila biti čim bolj v pomoč, da bomo to zakonodajo lahko sprejeli še pred začetkom sezone potencialnega izbruha bolezni modrikastega jezika.

V zvezi s pripravljenostjo Komisije na izvajanje tega ukrepa bi rad gospodu Schnellhardtu in gospodu Uggiasu zagotovil, da je Komisija svojo nalogo opravila. Naši izvedbeni ukrepi so skoraj dokončani. Potrebujemo samo še odobritev tega predloga s strani zakonodajalca. Ko bomo to dobili, lahko zelo hitro napredujemo.

Še enkrat se želim zahvaliti našemu poročevalcu, Parlamentu pa se zahvaljujem za močno podporo temu ukrepu.

  Janusz Wojciechowski, poročevalec. – (PL) Gospod predsednik, želim se zahvaliti vsem poslancem, ki so se udeležili razprave in izrazili podporo mojemu poročilu. Zahvaljujem se vsem poročevalcem v senci in članom Odbora za kmetijstvo, saj smo z njihovo pomočjo lahko tako hitro in učinkovito napredovali s poročilom. Ne zgodi se pogosto, da bi bili tako soglasni pri sprejemanju pozitivnega dokumenta, katerega očiten cilj je izboljšati sedanje stanje.

V zvezi s korelacijskimi tabelami, o katerih ste med razpravo govorili kot o možnem viru problemov, menim, da bi bilo tukaj težko pritrditi upravnim organom ali vladam držav članic. Priprava tabel in njihovo posredovanje Komisiji zares ne bo velik problem. Večje probleme bodo gotovo imeli državljani, ki bodo želeli preveriti, ali je zakonodaja njihove države članice skladna s pravnim redom Evropske unije. Oni so tisti, ki bodo morali vložiti nekaj truda in se lotiti raziskav, če ne bomo imeli tabel, kar se je tudi dogajalo do danes. V zakonodaji EU se je zelo pogosto težko znajti. Mislim in upam, da bo ta instrument na voljo vsakomur, ki se bo za to zanimal, in ne samo Komisiji in da bo to tudi vedno dostopen dokument, ki bo na voljo vedno, ko bo potreben. Ta dokument bo tudi zelo koristen.

Svet pozivam, naj ne oporeka korelacijskim tabelam, če pa že mora, potem naj tega ne stori v tem primeru, da bi se nova cepiva lahko začela uporabljati že v tej sezoni, kot je pričakovano. Ne moremo dopustiti nobenih zamud, saj bi se s tem izničilo naše hitro in učinkovito delo. Še enkrat se zahvaljujem vsem skupaj za vaše sodelovanje pri tem poročilu.

  Predsednica. – Razprava je zaključena.

Glasovanje bo potekalo kmalu.

5. Uvoz paradižnika iz Maroka v EU (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka je razprava o vprašanju za ustni odgovor o uvozu paradižnika iz Maroka v EU (Peticija 1565/2009, ki jo je vložil José Maria Pozancos (španski državljan), ki ga je Komisiji v imenu Odbora za peticije postavila Erminia Mazzoni (O-000040/2011 – B7-0211/2011).

  Erminia Mazzoni, vlagateljica.. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, vprašanje, ki smo ga predložili kot Odbor za peticije, kaže, da naš odbor ni bil zadovoljen z odgovorom Komisije na vprašanje španskega združenja proizvajalcev in izvoznikov sadja, zelenjave, rož in živih rastlin.

Komisija se je dejansko osredotočila na odgovornost držav članic pri določanju cen, pri čemer ni upoštevala posebne točke, navedene v peticiji, in sicer o poročanju o nepravilnem uvozu paradižnikov in druge zelenjave iz Maroka.

Na te domnevne nepravilnosti že nekaj let opozarja regulativni organ OLAF, ki je pokazal na zlorabo metode odbitkov, zagotovljene z Uredbo (ES) št. 3223/1994, ki vzpostavlja tri različne metode za izračun. Posledice teh okoliščin so nižji prihodki za Evropsko unijo, nepoštena konkurenca in kršenje pravil trga, kakor tudi postopno osiromašenje evropskih proizvajalcev in izvoznikov, pri čemer o močno zaskrbljujočih razmerah poročajo predvsem Španija, Grčija, Portugalska, Francija in Italija.

Komisija se pogaja o novem dvostranskem sporazumu z Marokom in zdi se, da ta sporazum spet ne upošteva teh zaskrbljujočih dejstev, temveč nadaljuje v smeri k uresničevanju toka izvoza iz Maroka v Evropsko unijo, ki je popolnoma nereguliran in ni v skladu z evropsko zakonodajo.

Mislim, da je to tisto vprašanje, na katero se moramo osredotočiti. Gre za vprašanje, ki se nanaša na trenutno občutljivo točko, tj. migracijske tokove. Ta velika množica ljudi, ki v Evropsko unijo prihajajo iz držav, ki ležijo ob severnoafriški obali, med drugim tudi iz Maroka, pogosto vključuje kmetijske delavce, kar kažejo nedavni dogodki v Rosarnu.

Trudimo se, da bi jih sprejeli. Predvsem se Evropska unija in zlasti Italija trudita, da bi jim ponudila možnost preživetja. Nadaljnje zmanjševanje možnosti za kmetijsko proizvodnjo v naših državah in s tem torej tudi v Franciji, Španiji, Italiji in Portugalski, ki se v tem trenutku spopadajo z resnimi problemi, bi imelo vse mogoče škodljive posledice. Zanima me, kaj namerava storiti Komisija.

  Maroš Šefčovič, podpredsednik Komisije. – Gospod predsednik, če mi dovolite, bom poskusil odgovoriti na več vprašanj, ki so bila zastavljena v tej peticiji. Želim se zahvaliti gospe Mazzoni, ker je odprla to vprašanje, saj bomo lahko tako pojasnili naše stališče o tej zadevi.

Najprej bi rad Parlamentu zagotovil, da Komisija tesno in pozorno spremlja količino paradižnikov, ki se uvažajo iz Maroka, pri tem pa uporablja sistem navzkrižnega preverjanja, ki temelji na določitvi količin, ki jih uvažajo maroški izvajalci, in evidence dnevnega uvoza, ki jih vodijo nacionalni carinski organi. Komisija do danes še ni prejela nikakršnih dokazov o sistemskih goljufijah ali napakah v sistemu, ki je bil vzpostavljen. Imamo pa informacije o enem primeru, k čemur se bom vrnil nekoliko kasneje. To je povezano z letom 2007, ko je Evropski urad za boj proti goljufijam dejansko poudaril, da bi tak sistem, kakršen obstaja zdaj, lahko pripeljal do oportunističnega vedenja, ki pa ne bi nujno vključevalo nepravilno vedenje.

Treba je opomniti, da sta uporaba sistema vstopne cene in odmera možnih uvoznih dajatev v zvezi s tem mehanizmom v izključni pristojnosti carinskih organov držav članic.

Drug vidik tega vprašanja, ki je dokaj pomemben, je mednarodni okvir te zadeve, pri čemer dejansko prevladuje krog pogajanj v Dohi, ki se še ni zaključil. Vsaka sprememba sistema vstopne cene in njegovega sedanjega mehanizma izvajanja bi lahko imela škodljiv vpliv za dosedanje rezultate. Novi dvostranski sporazum z Marokom ščiti interese evropskih proizvajalcev, saj ohranja sistem mesečnih tarifnih kvot paradižnikov in strog nadzor nad uvoženimi količinami.

Poleg tega zagotavlja boljše sodelovanje in večjo preglednost v smislu tržnih podatkov v sektorju sadja in zelenjave. Količinsko povečanje kvot paradižnikov je omejeno na 52.000 ton, kar je precej nižje od tradicionalnih trgovinskih ravni, povečanje pa poteka postopno in je porazdeljeno na štiri tržna leta, s čimer se ohranjajo sedanji tržni deleži in tradicionalna dobava v Evropsko unijo. Komisija torej meni, da mora vsaka sprememba sedanjega sistema vstopne cene upoštevati pogoje ustreznih mednarodnih sporazumov.

Komisija zagotavlja, da se ureditev ustrezno izvaja, in zato je prek Evropskega urada za boj proti goljufijam opravila preiskavo. To je verjetno tisto, kar omenja gospa Mazzoni; ali gre za nepravilnosti zaradi napačne razlage izvedbenega predpisa. Vendar pa je dolžnost nacionalnih carinskih organov, da spoštujejo rezultate preiskave. Škoda se popravlja, a za objavo podatkov so izključno odgovorni nacionalni carinski organi.

Kar zadeva organizacijo nadzora: to je bila ena od točk, o katerih je govorila gospa Mazzoni. Pri tem moram reči, da Komisija, kot sem že dejal, spremlja uvoz paradižnika iz Maroka s pomočjo sistema navzkrižnega preverjanja. Spremljajo se količine, ki se uvažajo in o katerih tedensko poročajo maroški organi. Podatki se nato primerjajo s podatki, ki jih predložijo nacionalni carinski organi, ki nadzorujejo sistem, in tudi Eurostat. Mislim, da imamo zelo dobre in natančne informacije in da bi, če bi prišlo do kakšne sistematične goljufije in sistematičnih nepravilnosti, slednje zagotovo odkrili in ukrepali.

  Esther Herranz García, v imenu skupine PPE. – (ES) Gospod predsednik, najprej bi se želela Odboru za peticije zahvaliti za njegovo trdo delo, ki je sledilo pritožbi španskega združenja proizvajalcev in izvoznikov sadja, zelenjave, rož in živih rastlin, ki temelji na poročilu, ki ga je leta 2007 objavil Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF). Menim, da so sklepi tega poročila izredno jasni in da zelo dobro upravičujejo ukrepanje Evropske komisije – ki bi morala to zadevo obravnavati že zdavnaj –, da bi vsaj v zvezi s sektorjem paradižnika pojasnila delovanje sistema vstopne cene.

A ne gre samo za to, da Komisija ni sprejela nobenega ukrepa, da bi preprečila različne oblike goljufije, ki jih omogoča veljavna uredba o vstopnih cenah; Komisija se z Marokom pogaja tudi o novem kmetijskem sporazumu, ne da bi prej odpravila pomanjkljivosti veljavnega uvoznega režima.

Gospe in gospodje, čas je, da Evropska komisija resno prevzame svojo odgovornost, da začne preiskovati, kje in kako je do goljufije prišlo, in, če je mogoče, da zahteva plačilo vseh neplačanih carinskih dajatev. Mislim, da nikakor ne more biti mogoče ratificirati novega sporazuma z Marokom, če se prej ne rešijo vse podrobnosti, ki smo jih opredelili.

Naš cilj ni ovirati novih mednarodnih sporazumov; želimo samo zagotoviti, da takšni sporazumi ne bodo resno škodovali interesom evropskih proizvajalcev in da se bodo pravila, ki so v teh sporazumih določena, tudi spoštovala.

Kar zadeva nov sporazum z Marokom, je vse, kar zahteva evropski sektor sadja in zelenjave, zagotovilo, da se bodo dogovorjeni pogoji dejansko spoštovali. To pa bo mogoče samo z reformo režima vstopne cene. Ne moremo skleniti novega sporazuma z Marokom, dokler ne bomo imeli novega sistema za vstopne cene. Sporazuma, ki ga je Komisija že sklenila, ne bomo mogli ratificirati.

In če naj nadzorno vlogo igrajo države članice, potem je treba od njih zahtevati velik finančen prispevek. Res pa je tudi, da že dolgo pozivamo k evropskemu sistemu meja in carin, ki bi bil podoben sistemu Združenih držav, da bi zagotovili učinkovit nadzor.

  Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, v imenu skupine S&D. – (PL) Po besedah španskih kmetovalcev, ki so Evropskemu parlamentu posredovali peticijo, uvoženi maroški paradižniki s prenizko ceno predstavljajo grožnjo evropskim pridelovalcem hrane. S tem mislijo na prenizko najnižjo stopnjo, ki je bila v preferencialnem uvozno-izvoznem sporazumu med EU in Marokom določena na približno 46 EUR za kilogram. V skladu s podatki Eurostata je Maroko decembra 2010 izvozil več kot 70.000 ton paradižnikov, kar za več kot dvakrat presega kvoto, ki je predvidena v sporazumu med EU in Marokom. Prav to pa je povzročilo hude izgube na strani evropskih pridelovalcev, da ne govorimo o izgubah zaradi plačil carine. Evropski urad za boj proti goljufijam je že posredoval svoje mnenje o tej zadevi in v poročilu iz leta 2007 navedel, da je mogoče, da pri uvozu paradižnikov iz Maroka prihaja do nepravilnosti v zvezi z določanjem prenizke cene paradižnikov v primerjavi s prvotno ceno, dogovorjeno z EZ, kar dejansko daje prostor neplačevanju dodatnih carinskih dajatev. Soglašam z drugimi člani Odbora za peticije, vendar pa želim Komisijo še vprašati, ali namerava tovrstna pravila spremeniti in po možnosti zbrati neplačane carinske dajatve.

  Ramon Tremosa i Balcells, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, oktobra lani sem vložil vprašanje za pisni odgovor Komisiji v zvezi z razhajanji med številkami v različnih službah EU o uvozu paradižnika iz Maroka v EU.

Leta 2008 je med podatki GD TAXUD in Eurostata prišlo do razlike za približno 100.000 ton. Komisija je odgovorila, da problem spremlja in ga rešuje, vendar pa mi ni jasno, ali bo tudi dosegla tisto, kar si evropski državljani in evropski proizvajalci zaslužijo.

Paradižnikov v Evropsko unijo ne uvažamo samo iz Maroka, temveč tudi iz ostalih tretjih držav. Poiskati moramo način, da bodo pogajanja pravična za vse in da ne bodo šla na račun evropskega kmetijskega sektorja. Poiskati pa moramo tudi način, da bomo nadzorovali to, kar uvažamo iz drugih držav zunaj EU, zlasti v nekaterih severnoevropskih pristaniščih. Brez učinkovitega nadzora meja bo prihodnost evropskega kmetijskega sektorja zelo težka.

Če bo sporazum med EU in Marokom povzročil škodo evropski pridelavi paradižnikov, bo pridelavo na tleh EU zelo težko obnoviti. Pravila in obveznosti morajo veljati za vse, to pa pomeni pošteno konkurenco. Česar ne moremo sprejeti, je to, da za evropske proizvajalce in kmetijske proizvajalce zunaj EU veljajo različna pravila in dolžnosti. Če bi to sprejeli, bi sprejeli izgubo konkurenčnosti našega kmetijskega sektorja in ogromen vpliv na delovno silo v Evropi. Podpiram prosto trgovino, vendar pod somernimi pogoji pridelave in informacij. Če tega ni, potem prosta trgovina ni poštena trgovina, konkurenca pa ni poštena konkurenca.

Mislim pa tudi, da Parlament tega sporazuma ne bi smel ratificirati, dokler se vanj ne bi vključile določbe o trgu dela, socialni razsežnosti in okolju v Maroku. Če se to ne zgodi, lahko izgubimo našo evropsko kmetijsko dejavnost in naš sektor prehranjevalne verige.

  João Ferreira, v imenu skupine GUE/NGL. – (PT) Gospod predsednik, v okviru razprave o trgovinskih sporazumih o kmetijskih pridelkih med Marokom in drugimi sredozemskimi državami, kot sta Egipt in Izrael, smo dali več opozoril. Opozorili smo, da bodo ti sporazumi, če bodo sklenjeni, še bolj povečali zahteve po zmanjšanju cen pridelave, ki pritiskajo na kmetovalce v EU, zlasti v državah, kot je Portugalska, in zaostrili dodatne težave pri odstranitvi njihovih pridelkov. Obsojamo liberalizacijo trgovine s sadjem in zelenjavo, ker gre za značilne sredozemske pridelke; to bi namreč pripeljalo do tega, da bi se veliki supermarketi začeli oskrbovati s pridelki po nizki ceni, za katere pogosto ne veljajo enaka pravila in standardi, ki veljajo za kmetovalce v EU. Želimo poudariti, da liberalizacija trgovine s kmetijskimi pridelki podpira modele intenzivne pridelave za izvoz, ki so naklonjeni velikim kmetijskim podjetjem na račun malih in srednje velikih kmetij, družinskih kmetij in oskrbe lokalnih in regionalnih trgov. Vse to ima negativne posledice za neodvisnost, varnost in kakovost hrane in za okolje.

Te razmere so bile razlog za naša opozorila, za katere se Komisija žal ni zmenila in se še vedno ne zmeni. Ni se zmenila za potrebo po zaščiti interesov pridelovalcev iz EU, in sicer z zagotovitvijo pravičnih cen za neprekinjeno pridelavo in poslovanje, zlasti za male in srednje velike kmetije. Poleg tega zdaj vemo, da se Komisija ni zmenila niti za poročilo Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF), ki je pokazalo na nepravilnosti pri uvozu paradižnika iz Maroka, in sicer v poročilu, ki priznava vpliv tega uvoza na znižanje cen paradižnika na trgu EU. To očitno ni bilo dovolj, saj se je Komisija v novem poglavju o kmetijstvu v pridružitvenem sporazumu z Marokom odločila, da uvoz paradižnika v EU še poveča.

Kdaj se bo ta liberalni fundamentalizem, ki v interesu peščice velikih evropskih korporacij in multinacionalnih izvoznih podjetij žrtvuje vse, končno ustavil? Kdaj se Komisija namerava evropskim pridelovalcem odkupiti za škodo, ki jim jo je očitno povzročila? S tema vprašanjema bomo zaključili.

  Gabriel Mato Adrover (PPE). – (ES) Gospod predsednik, pridelovalci paradižnika s Kanarskih otokov, iz Murcie in Andaluzije, ki so vsi pridelovalci iz Evropske unije, potrebujejo Komisijo, ki bo sprejela stroge ukrepe v zvezi z nepoštenim položajem, ki jim povzroča resno škodo. Dogaja se goljufija in vi to veste.

Maroko ima zahvaljujoč svojemu sporazumu z EU koristi od vstopne cene, ki je ne spoštuje. Poleg tega ne smemo gledati samo leta 2007, temveč tudi leto 2010. Komisija se dobro zaveda, da je konkurenca med španskimi pridelovalci paradižnika in maroškimi pridelovalci nepoštena, saj so proizvodni stroški prvih veliko večji zaradi evropskih standardov kakovosti, varnosti hrane in varnosti na delovnem mestu, pa tudi zaradi omejitev pri uporabi pesticidov, kar se od tretjih držav ne zahteva.

A kljub temu naši pridelovalci z velikim trudom in zavezanostjo kakovosti še naprej trdo delajo, da bi ohranili svoje pridelke. Nesprejemljivo je torej, da se Komisija ne zmeni za slabo delovanje sistema vstopne cene, katerega zapletenost spodbuja h goljufijam, kar je pokazal Evropski urad za boj proti goljufijam, in da se obrača stran, ko gre za kršenje kvot paradižnikov, dogovorjenih z Marokom.

Ni dovolj, da nam Komisija pravi, da so za nadzor odgovorne države članice. Če te ne opravijo svojih dolžnosti, mora Komisija ukrepati. Nedopustno je, da se kršijo predpisi o maroških uvoznih kvotah in da veljavne carinske dajatve ostajajo neplačane, ne da bi Komisija pri tem kakor koli ukrepala.

Komisija bi si želela, da bi potrdili nov sporazum z Marokom. A če ne dobimo zagotovil, da se bo sistem cen spremenil, da bi se preprečila nepoštena konkurenca med maroškimi in španskimi pridelki, te pobude zagotovo ne bomo podprli.

Vaša obveznost je, da zagotovite upoštevanje sporazumov, hkrati pa tudi, da zaščitite interese pridelovalcev na Kanarskih otokih, v Murciji, Valenciji in Andaluziji. Storite to, še preden bo prepozno.

  Josefa Andrés Barea (S&D). – (ES) Gospod predsednik, pozivi k spremembi uredbe o vstopnih cenah so se začeli že leta 2003. To so zahtevali ta parlament, države članice, Španija in Francija, skupaj z Italijo, Grčijo in Portugalsko.

Razlog za to leži v dejstvu, da se uredba ne uporablja pravilno: nekatere dajatve ostajajo neplačane in uporablja se pristranska metoda izračuna. Zaradi tega sektor trpi, imamo nepošteno konkurenc, države članice pa iz carinskih dajatev prejmejo manj prihodka.

To je potrdila posebna služba inšpektorjev sadja in zelenjave, ki je poudarila, da člen 5 uredbe omogoča pristransko uporabo, OLAF, tj. Evropski urad za boj proti goljufijam, pa je – kot je bilo v tem parlamentu prej že omenjeno – navedel, da metoda izračuna, ki se uporablja, omogoča neplačevanje dodatnih dajatev.

Naloga Komisije je, da reši ta problem. Zagotoviti je treba rešitev, tako za sistem pridelave kot za države članice. To stanje traja že 16 let.

Sektor trpi. Trpi evropski sektor sadja in zelenjave in skupaj z njim tudi španski sektor sadja in zelenjave v Valenciji, Murciji in Andaluziji, zato potrebujemo rešitev. To vpliva tudi na potrošnike.

  Paolo De Castro (S&D). - (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, peticija, o kateri govorimo danes, prihaja v času, ko parlamentarni Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja in Odbor za mednarodno trgovino razpravljata o novem poglavju v sporazumu z Marokom.

Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) potrjuje, da je pri izračunavanju dajatev na uvoz paradižnika prišlo do nepravilnosti in da je to škodilo evropskim pridelovalcem, tj. točno tistim pridelovalcem, ki izražajo zaskrbljenost nad pričakovanim povečanjem uvoza paradižnika ter sadja in zelenjave na splošno, do česar bo prišlo, če bo sporazum podpisan.

Očitno smo občutljivi na pomisleke, ki jih ustvarjajo dvostranski sporazumi, kjer se kmetijski element tako pogosto žrtvuje zaradi širših industrijskih interesov. To ni dobra pot za naprej in to bomo Evropski komisiji še naprej ponavljali. Vendar pa želim poudariti, da bi zaradi sedanje gospodarske in politične krize v celotnem območju Magreba, morali ta sporazum preučiti natančno in z večjo solidarnostjo.

  Iratxe García Pérez (S&D). – (ES) Gospod predsednik, kot so zahtevali vlagatelji peticije iz španskega združenja proizvajalcev in izvoznikov sadja, zelenjave, rož in živih rastlin, Komisija mora spremeniti – in tukaj ponovno izražam zahtevo Španije in drugih držav članic – nekatere člene uredbe, ki jo omenjamo.

Če se osredotočimo na metodo izračuna za namen določitve vstopnih cen, je treba odstraniti eno izmed treh metod, ki se uporabljajo, predvsem tako imenovano metodo „odbitkov“. To je najpotrebnejša sprememba, če upoštevamo, da uvozniki izbirajo metodo, ki jim v katerem koli danem trenutku omogoča, da se izognejo plačevanju dodatnih dajatev.

Zdaj ko nov sporazum z Marokom čaka na sprejetje s strani tega parlamenta, da bi lahko začel veljati, bi se Komisija zagotovo izkazala, če bi ta sistem enkrat za vselej popravila. Danes k temu še enkrat pozivamo, saj pravilno delujoče vstopne cene predstavljajo nadomestilo, ki ga naši pridelovalci lahko upravičeno pričakujejo, ko bo sklenjen dogovor o njegovem začetku veljavnosti.

  Giovanni La Via (PPE). - (IT) Gospod predsednik, gospod komisar, gospe in gospodje, mislim, da je današnja razprava po peticiji, ki jo je vložilo špansko združenje proizvajalcev in izvoznikov sadja, zelenjave, rož in živih rastlin, primerna in da prihaja v pravem času, saj Parlament sočasno razpravlja tudi o trgovinskem sporazumu z Marokom.

Jasno je, da peticija odpira vprašanje, na katerega Komisija nekako še ni ponudila odgovora. Ta parlament odločno poziva k temu, da se odgovor posreduje še pred podpisom novega sporazuma, kajti nesprejemljivo je, da morajo evropski kmetovalci še naprej plačevati za to željo po prosti trgovini, ki je v Evropi vseprisotna.

Naše kmetovalce moramo zaščititi in varovati, ne samo v zvezi s pridelavo paradižnikov, temveč tudi v zvezi s pridelavo vsega sadja in zelenjave, ki bi jo to vsesplošno odprtje trga hudo prizadelo.

  Pier Antonio Panzeri (S&D). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, očitki, ki jih danes poslušamo v zvezi z vloženo peticijo, so razumljivi. Mislim, da je pred nami še dolga pot, preden bomo lahko zagotovili, da bo možni splošni sporazum o kmetijskih proizvodih z Marokom prejel soglasno odobritev. Po eni strani mora sporazum spoštovati potrebo po ravnovesju in ne sme povzročati resnih težav evropskim kmetijskim pridelovalcem. Po drugi pa mora spoštovati potrebo po jasnih in preglednih pravilih konkurence na kmetijskih trgih. To je pot, ki ji moramo slediti, če želimo zagotoviti pozitiven odnos med Evropsko unijo in Marokom.

Zato pozivam Komisijo, da poišče ustrezne rešitve, ki bodo upoštevale interese pridelovalcev in hkrati tudi prenovljeno politiko velikodušnosti do Maroka, zlasti glede na dogodke, ki se dogajajo v Magrebu.

Bilo bi zelo koristno, da bi razumeli; ne želim, da bi na koncu dejansko uvažali pobiralce paradižnika, namesto kmetijskih pridelkov in paradižnikov. Pomembno je torej, da se opravi temeljita preiskava za namen oblikovanja nove evropske politike.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE). – (ES) Gospod predsednik, mislim, da je politika „običajnega poslovanja“ že bila razlog mnogih naših nesreč v preteklosti. Biti moramo torej zelo previdni, zlasti v zvezi s sedanjimi razmerami v Severni Afriki. Ravno zaradi tega se želim pridružiti tistim, ki so dejali, da je v sedanjih okoliščinah komajda primerno nadaljevati s trgovinskim sporazumom z Marokom.

Kot poročevalec mnenja Odbora za ribištvo menim, da potrebujemo temeljito pojasnilo napredka, doseženega v sedanjem okviru. Zelo jasno moramo tudi zahtevati, da mora za prihod vseh paradižnikov – ali katerega koli drugega pridelka –, ki vstopajo v Evropsko unijo, veljati enaki pogoji, ki se zahtevajo tudi od lokalnih pridelovalcev. Če tega zagotovila ne bo, moramo obvezno ponovno preučiti celoten okvir in upam, da bo ta parlament to tudi storil.

Menim, da namesto sprejemanja protekcionistične politike obstaja potreba po trdni zavezi pošteni trgovini. Prav tako ne sme biti nobenih dvomov glede tega, kaj ta okvir pomeni, da bi lahko vedeli in ukrepali čim bolj odgovorno.

  Cristina Gutiérrez-Cortines (PPE). – (ES) Gospod predsednik, moram se zahvaliti svojim kolegom poslancem, ki razumejo problem sredozemske regije, španski delegaciji in vsem tistim, ki razumejo, da vsi mi s Kanarskih otokov, iz Murcije, Valencije in Almerije nismo samo nezadovoljni, ker Komisija ni spoštovala svojih sporazumov in ker je veliko podjetij bilo prisiljeno prenehati s poslovanjem, temveč da ostajamo vstopna točka za priseljence iz podsaharske Afrike, vstopna točka za maroške priseljence in tampon pred krizo. To pa zato, ker v času skrajnega gospodarskega pomanjkanja podpiramo ljudi, ki prihajajo na delo in lahko pošiljajo denar domov svojim družinam.

Menim torej, da mora tudi Komisija ravnati odgovorno v zvezi s pristojnostmi, ki jih ji podeljujejo pogodbe. Mislim, da Komisija ni namenila nobenega premisleka temu, da je treba zaščititi interese javnosti oziroma preprečiti neselektivno politiko, ki nas poleg vsega sili k uvozu pridelkov, ki so bili pridelani v skrajno dvomljivih fitosanitarnih pogojih.

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospod predsednik, eden izmed razlogov za vzpostavitev notranjega trga je bil zagotoviti boljšo zaščito evropskim potrošnikom. Potrošniki imajo pravico, da lahko po vsej Evropski uniji kupujejo zdrave proizvode, ki so bili proizvedeni pod poštenimi pogoji.

Za namen odprtja trga – oziroma nadzorovanih uvoznih kvot – morajo biti torej izpolnjeni najmanj trije pogoji. Prvič, vzpostaviti je treba jasen nadzor nad dovoljenimi uvoženimi količinami. Pri tem gre predvsem za količinski vidik. Drugič, nadzorovati je treba tudi kakovost proizvodov. To se nanaša tudi na proizvodne standarde. Tretjič, upoštevati je treba vpliv na kmetovalce v Evropski uniji. Preprečiti je treba poslovanje, ki škodi tretjim strankam – in to tukaj na splošno pomeni poslovanje, ki je naklonjeno industriji na škodo kmetijstvu.

Zato pozivam Komisijo, da naj sporazum z Marokom še natančneje preuči in ga ne podpiše, dokler ne opravi dodatnega pregleda.

  Michel Dantin (PPE). – (FR) Gospod predsednik, želim se zahvaliti španskim pridelovalcem, ki so nam predložili to pravočasno peticijo.

V Parlamentu dejansko že več mesecev opozarjamo Komisijo na nevarnost, ki jo številni dvostranski sporazumi predstavljajo našemu notranjemu trgu. Jasno je, da smo dovzetni za vprašanje razvoja Maroka. Jasno je, da vemo, da je ustvarjanje stabilnosti za prebivalce Maroka v njihovi državi najboljša možna rešitev in da nam zaradi tega v prihodnosti ne bo več treba reševati številnih problemov, ki jih povzroča priseljevanje. A ko nam Komisija reče, da bo nov sporazum stanje preprosto potrdil to stanje, lahko iz poročil Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) jasno vidimo, da stanje, o katerem govori Komisija, ni dejansko stanje.

Poleg tega bi rad Komisijo opozoril na še eno točko. Pravijo nam, da nam bodo sporazumi, o katerih se pogajamo – ponovno pogajamo – omogočili, da podpremo maroške pridelovalce. Toda o katerih pridelovalcih govorimo? Izvozniki so predvsem velika kmetijsko-živilska podjetja, ki so v Maroku razvila ogromne kmetije. Naši sporazumi ne bodo prinesli koristi malim maroškim pridelovalcem, saj ti nimajo zmogljivosti, da bi pridelovali pod pogoji, ki so sprejemljivi za evropski trg. Nikar ne zapletajmo vprašanja, prav tako pa tudi ne smemo zavajati poslancev Evropskega parlamenta: to je moja prošnja Komisiji.

  Maroš Šefčovič, podpredsednik Komisije. – Gospod predsednik, če dovolite, bi začel z nekaj številkami, saj je o njih v svojih izjavah govorilo več govornikov. Pri tem bom uporabil podatke Comext.

Uvoz paradižnika iz Maroka v EU se je povečal s 185.000 ton v sezoni 1999–2000 na 295.000 ton v sezoni 2009–2010 v skladu z običajnim trendom uvoza svežega sadja in zelenjave iz vsega sveta. Obenem se je skupen dodaten uvoz paradižnika v EU povečal z 242.000 ton na 493.000 ton. Moram poudariti, da se je delež uvoza iz Maroka v skupnem uvozu EU dejansko zmanjšal s 76 % na 59 %. Pridelava paradižnika v EU niha od 16 do 18 milijonov ton na leto, od tega pa je 6,5 do 7,5 milijona ton namenjenih na trg svežega sadja in zelenjave. Mislim, da je zelo dobro, da upoštevamo te številke, da bi ta razprava ostala v ustreznem razmerju z obsegom problema.

Kar zadeva nov sporazum z Marokom, smo v Komisiji prepričani, da je zmeren in uravnotežen. Če bo sprejet, bo Komisija seveda zagotovila, da se bodo vsi njegovi pogoji in pravila v celoti spoštovali. Dodatne količine v okviru tarifne kvote bodo ostale pod tradicionalnim povprečjem zalog za EU. Sedanja povprečna letna raven znaša 300.000 ton. Z dodatnimi 52.000 tonami bomo v okviru tarifne kvote imeli 285.000 ton, torej bo še vedno nekaj prostora za 15.000 ton uvoza v okviru običajnega režima erga omnes.

Če se obrnem k še enem problemu, ki je bil omenjen, in sicer k trditvi, da nismo uspeli ukrepati, tega dejansko ne morem sprejeti, ker v sistemu nismo odkrili nobene sistemske napake. Danes je bil tukaj predstavljen še en primer, v katerem je Evropski urad za boj proti goljufijam preiskal problem in vso dokumentacijo z ugotovitvami predložil francoskemu sodišču, ki ni podprlo celotne vsebine ugotovitev urada, a kljub temu se je že začela delna izterjava neplačanih dajatev.

Parlamentu bi želel tudi zagotoviti, da Komisija v zvezi z nadzorom fitosanitarnih standardov zagotavlja največji možen nadzor in največjo možno raven standardov za vsak uvoz svežega sadja in zelenjave v Evropsko unijo. Obenem moram reči, da razumem previdnost poslancev Evropskega parlamenta in previdnost kmetijskega sektorja pri teh zelo pomembnih vprašanjih. Želim jim zatrditi, da so v primeru, da imajo organizacije konkretne dokaze o goljufiji, vabljeni, da na to opozorijo Komisijo, ki bo vse skupaj natančno analizirala in po potrebi ustrezno ukrepala.

  Predsednik. – Razprava je zaključena.

(Seja je bila prekinjena ob 11.35 in se je nadaljevala ob 12.00.)

PREDSEDSTVO: DIANA WALLIS
podpredsednica

6. Čas glasovanja

  Predsednica. – Naslednja točka je glasovanje.

(Za izide in druge podrobnosti glasovanja: glej zapisnik)

****

  Nigel Farage (EFD). – Gospa predsednica, v skladu s členom 110 našega poslovnika lahko Komisija kadar koli zaprosi za dovoljenje, da poda izjavo o nujnem vprašanju. Čez noč smo dobili gospodarsko katastrofalne, vendar pričakovane novice, da je še ena država potegnila kratko in da bo treba Portugalsko reševati. Ali lahko vprašam, če ste od Komisije prejeli kakšno prošnjo, da bi danes podala izjavo o Portugalski? Če ne, ali lahko komisar pojasni zakaj ne? Ali meni, da reševanje Portugalske ni dovolj pomembno vprašanje, da bi o njem razpravljal ta parlament, ali pa zgolj potiska glavo v pesek?

  Predsednica. – Gospod Farage, razumeli smo vas in prepričana sem, da vas je komisar Šefčovič slišal. Pravica vsake institucije je, da se odzove. Slišali smo vas in videli bomo, kaj se bo zgodilo.

  Nigel Farage (EFD). – Gospa predsednica, sprašujem: ali je odgovor da ali ne? Ali ste od Komisije prejeli prošnjo, da poda nujno izjavo o razmerah na Portugalskem, ali ne?

  Predsednica. – Gospod Farage, to je pravica Komisije in imeli ste priložnost, da vas slišijo. Sedaj bomo nadaljevali z našim glasovanjem.

6.1. Cepljenje proti bolezni modrikastega jezika (A7-0121/2011, Janusz Wojciechowski) (glasovanje)

– Pred glasovanjem:

  Paolo De Castro, predsednik Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, rad bi podal kratko izjavo, da poudarim pomen poročila gospoda Wojciechowskega o bolezni modrikastega jezika pri institucionalnem vprašanju, ki zadeva vse nas.

Kar zadeva vsebino, med Komisijo, Parlamentom in Svetom ni nikakršnega nestrinjanja. Vendar pa je vključitev korelacijskih tabel v besedilo še vedno zelo občutljivo vprašanje. Kljub dejstvu, da je Svet temu v celoti nasprotoval, se je Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja odločil, da podpre besedilo, ki vključuje korelacijske tabele, s čimer se državam članicam nalaga dolžnost, da poročajo o prenosu direktive.

Zdaj je na vrsti Svet, da se odloči, ali bo sprejel korelacijske tabele in sklenil sporazum na prvi obravnavi, ali pa bo zato, da pri tej točki ne bi popustil, odgovarjal evropskim kmetovalcem, ker je povzročil, da se bo kampanja cepljenja proti bolezni modrikastega jezika letos izpustila.

Mislim, da je to poročilo lahko precedens v prihodnjih pogajanjih s Svetom. Ko od držav članic zahtevamo največjo preglednost in zagovarjamo popolno skladnost z zakonodajo EU, moramo biti enotni in odločni.

  Predsednica. – Mislim, da želi besedo tudi poročevalec.

  Janusz Wojciechowski, poročevalec. – (PL) Gospa predsednica, gospod De Castro je v načelu povedal, kar sem želel povedati jaz. Želel bi se samo pridružiti pozivu, da naj Svet ne ovira hitrega izvajanja nove direktive. Korelacijske tabele so začetek in precedens, ki bodo po mojem mnenju oblikovale najboljšo prakso za prihodnost in pomagale lažje spremljati skladnost evropske zakonodaje z nacionalno zakonodajo.

6.2. Nauki glede jedrske varnosti, ki se jih mora Evropa naučiti iz jedrske nesreče na Japonskem (B7-0236/2011) (glasovanje)

6.3. Razmere v Siriji, Bahrajnu in Jemnu (B7-0249/2011) (glasovanje)

6.4. Četrta konferenca Združenih narodov o najmanj razvitih državah (B7-0228/2011) (glasovanje)

– Pred glasovanjem o odstavku 16:

  Nirj Deva (ECR). – Gospa predsednica, za besedami „presoja učinka podnebnnih sprememb“ bi želel vključiti besede „ki ne škodi trgovini“.

(Ustna sprememba ni bila sprejeta.)

6.5. Poročilo o napredku Islandije za leto 2010 (B7-0226/2011) (glasovanje)

– Pred glasovanjem o spremembi 2:

  Cristian Dan Preda (PPE). – (RO) Gospa predsednica, želim, da nadomestimo:

„poziva prebivalce Islandije, da podprejo ta sporazum“ s „ spodbuja prebivalce Islandije, da podprejo ta sporazum “.

  Predsednica. – Gospod Preda, oprostite, a mislim, da ste prebrali napačno ustno spremembo. Imate dve, ali lahko poskusite z drugo. To bi bilo v pomoč.

  Cristian Dan Preda (PPE). – (RO) Gospa predsednica, želim, da nadomestimo spremembo 2:

„začne s konstruktivnimi pogovori“ z „nadaljuje s konstruktivnimi pogovori“.

  Gerard Batten (EFD). – Gospa predsednica, vse poslance pozivam, da ne sprejmejo spremembe, Islandijo pa pozivam, da zaščiti svoje staleže rib…

(Predsedničina prekinitev)

(Medklici)

(Ustna sprememba je bila sprejeta)

6.6. Poročilo o napredku Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije za leto 2010 (B7-0225/2011) (glasovanje)

– Pred glasovanjem:

  Nikolaos Salavrakos (EFD). – (EL) Gospa predsednica, želim podati predlog v skladu s členom 177 za preložitev razprave, saj gospod Zoran Thaler, ki je bil pri tem poročilu poročevalec, po resnih obtožbah, objavljenih v Sunday Timesu, ni več z nami. Po mojem mnenju uživa pravico do domnevne nedolžnosti; vendar pa spričo obtožb proti njemu sedanje poročilo o Nekdanji republiki Makedoniji ne uživa domneve verodostojnosti. V najboljšem primeru bo to poročilo posejalo seme dvoma. Zato predlagam, da se ta razprava preloži, da se imenuje nov poročevalec in da se ponovno začne čez tri mesece, da bi Parlament ohranil svojo celovitost.

  Predsednica. – Novega poročevalca, ki je prevzel poročilo, že imamo. Gospod Vigenin, če želite, vam bom dovolila kratko izjavo.

  Kristian Vigenin (S&D). – Gospa predsednica, ne smemo se podajati v to propagando. O tem poročilu smo že razpravljali.

(Aplavz)

Med vsemi političnimi skupinami je obstajalo široko soglasje o tem poročilu. Z veliko večino ga je sprejel Odbor za zunanje zadeve. Včeraj smo imeli dobro razpravo, zato bi vas prosil, da zdaj nadaljujete z glasovanjem.

(Zahteva po preložitvi glasovanja je bila zavrnjena)

– Pred glasovanjem o spremembi 1:

  Eduard Kukan (PPE). – Gospa predsednica, za končno glasovanje o tej resoluciji bi rad predlagal poimensko glasovanje.

  Predsednica. – Počakajmo, da pridemo do končnega glasovanja, in videli bomo, ali Parlament to želi.

– Pred končnim glasovanjem:

  Gerard Batten (EFD). – Gospa predsednica, navedeno je, da se poimensko glasovanje lahko napove 24 ur vnaprej. Če obstaja kakšen drug člen, ki je nad tem in v skladu s katerim se o poimenskem glasovanju lahko odloča Parlament, potem vas prosim, da mi poveste njegovo številko. Sicer bi lahko prav vsi zahtevali poimensko glasovanje, kadar koli bi se nam zahotelo.

  Predsednica. – Kot vaša današnja predsedujoča podpredsednica se lahko odločim, ali bomo imeli poimensko glasovanje ali ne. To mi omogoča člen 20, a kljub temu bom vprašala Parlament. Dvignimo roke. Ali želite poimensko glasovanje? Parlament očitno želi poimensko glasovanje, kar je tudi v skladu z mojo željo, zato odpiram glasovanje o končnem predlogu resolucije.

(Parlament je privolil v zahtevo po poimenskem glasovanju)

6.7. Razmere v Slonokoščeni obali (B7-256/2011) (glasovanje)

6.8. Revizija evropske sosedske politike - vzhodna razsežnost (B7-0198/2011) (glasovanje)

6.9. Revizija evropske sosedske politike - južna razsežnost (B7-0199/2011) (glasovanje)

– Pred glasovanjem o spremembi 7:

  Paweł Robert Kowal (ECR). – (PL) Gospa predsednica, rad bi vprašal, ali je mogoče narediti majhen popravek pri predloženi spremembi I. Ta popravek je dejansko v celoti opredeljen na koncu seznama glasovanja. Na splošno gre za to, da ne bi smeli govoriti samo o dogodkih v Libiji, da ne bi naredili vtisa, da ima ta popravek, to naše delo, samo določen namen. Govoriti bi morali o vseh dogodkih v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu ter poudariti pomen dejstva, da sta bili dve tretjini finančnih sredstev (z razdelitvijo na eno in dve tretjini) namenjeni kot izraz dobre volje in dejstva, da nam je južna razsežnost pomembna.

(Ustna sprememba ni bila sprejeta.)

6.10. Uporaba spolnega nasilja v spopadih v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu (B7-0244/2011) (glasovanje)

6.11. Letno poročilo EIB za leto 2009 (A7-0073/2011, George Sabin Cutaş) (glasovanje)

  Predsednica. – S tem je glasovanje končano.

7. Obrazložitev glasovanja

Ustne obrazložitve glasovanja

Poročilo: Janusz Wojciechowski (A7-0121/2011)

  Ville Itälä (PPE). – (FI) Gospa predsednica, mislim, da je zelo pomembno, da smo to poročilo podprli z izrazito večino. Prav to mora delati Evropski parlament, da bi ohranil zaupanje ljudi v ta sistem.

A zakaj želim še enkrat odpreti to temo, zdaj ko je glasovanje končano? Tako kot poročevalec želim poudariti, da gre za pomembno zadevo, zlasti v okviru institucij, in da so te korelacijske tabele pomemben začetek. Upam, da bo to delovalo do konca, brez prepirov med institucijami, da bi lahko to čim prej izvedli.

  Giommaria Uggias (ALDE). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, to je pomemben ukrep za kmetijski svet. Vendar pa temu ukrepu mora nemudoma slediti zaveza Sveta in nacionalnih vlad, da ga bodo sprejeli takoj, še pred koncem sezone, da bi rešili ta problem, ki ne vpliva samo na južni del Evrope, temveč na celotno Evropo, kar je pokazalo današnje glasovanje.

Bolezen modrikastega jezika prizadene ovce in govedo na naših kmetijah. Zato je ukrepanje za njeno popolno izkoreninjenje cilj zdravstvene politike, h kateremu lahko nacionalne vlade najbolje prispevajo tako, da s tem ukrepom pokažejo prožnost. Nemudoma pa ga je treba sprejeti tudi s prenosom direktive.

– Predlog resolucije RC-B7-0236/2011 (Nauki glede jedrske varnosti, ki se jih mora Evropa naučiti iz jedrske nesreče na Japonskem)

  Ville Itälä (PPE). – (FI) Gospa predsednica, to je bila izredno pomembna tema za razpravo in mislim, da bi bila pomembna, če bi Parlament jasno sporočil, da smo zaskrbljeni zaradi tega, kar se je zgodilo. Javnosti želimo pokazati, da delamo vse, kar je v naši moči, da bi bile jedrske elektrarne v Evropi in svetu na splošno čim varnejše. Želimo pa tudi pokazati, da lahko z jedrsko energijo nadaljujemo, kadar je pri tem vprašanju več gotovosti. Škoda je, da večina tukaj tega ni podprla in da zato danes nismo poslali jasnega sporočila.

  Bernd Lange (S&D). – (DE) Gospa predsednica, nekoliko sem razočaran, da Parlament danes tega ni mogel potrditi z večino, da bi se lahko iz nesreče v reaktorju na Japonskem naučili kaj pametnega. Mislim, da sploh ni več vprašanje, da to mora pomeniti organizacijo jasnega odmika energetske politike od jedrske energije – oziroma začetek postopnega ukinjanja – na evropski ravni. Drugič, jasno mora biti tudi, da je treba, če opravimo teste izrednih situacij, vsako jedrsko elektrarno, ki teh testov ne opravi uspešno, odstraniti iz omrežja.

Nobeden od teh predlogov na glasovanju ni dobil večine. Zato te resolucije nisem mogel podpreti. Upam, da bomo kmalu uspeli oblikovati enotno energetsko politiko, ki nam bo zagotavljala varno in pametno energijo v prihodnosti, kar pomeni premik k energetski učinkovitosti in obnovljivim virom energije.

  Sergej Kozlík (ALDE). – (SK) Gospa predsednica, zagotovo nihče ne dvomi, da je nesreča v Fukušimi pokazala, da je treba poostriti ocenjevanje obratovanja obstoječih jedrskih elektrarn in gradnje novih elektrarn. Treba bo pregledati in prilagoditi zakonodajo, kakor tudi parametre testov izrednih situacij v evropskih jedrskih elektrarnah, ki temeljijo na skupnih merilih, ki veljajo v vsej EU. Glede na to, da gre za svetovni problem, ki ne pozna meja, bi lahko imeli celo medcelinski sporazum, ki bi ga pripravili svetovni organi.

Vendar pa se pri tem ne smemo prenagliti, da ne bi poleg slabega zavrgli še vse tisto, kar je dobro. Gre za reševanje čisto strokovnih problemov, katerih politizacija bi lahko povzročila škodo. Vsak dan smo v medijih, pa tudi tukaj, v Evropskem parlamentu, priča številnim demagoškim trditvam, da nimamo prav nobene strokovne podlage.

Ker sklepi razprave Evropskega parlamenta v celoti odražajo to navzkrižje mnenj, sem se vzdržal končnega glasovanja o stališču Parlamenta.

  Mitro Repo (S&D). – (FI) Gospa predsednica, tudi sam nisem mogel podpreti te resolucije, vsaj ne v tej obliki, o kateri smo glasovali.

Naši državljani v Evropi se bojijo za svojo varnost in za to imajo dober razlog. To bi morala zdaj za nas biti prednostna naloga. Potrebujemo konkretne ukrepe, ki bodo povečali občutek ljudi za varnost.

Mnenja o tej resoluciji so bila deljena po vsem Parlamentu. Ne bi smelo iti za to, ali jedrski energiji nasprotujemo ali jo podpiramo: vztrajamo na minimalnih standardih varnosti za Evropo kot celoto. Testi izrednih situacij, ki jih predlaga Komisija, sami zase ne bodo dovolj, da bi pomirili javnost. Komisija mora preučiti alternativne energetske rešitve za prihodnost, pri čemer mora hkrati upoštevati različne energetske potrebe držav članic EU. Po mojem mnenju vlaganje v jedrsko energijo ne bi smelo pomeniti manj raziskav ali razvoja proizvodov na področju obnovljivih virov energije.

  Miroslav Mikolášik (PPE). – (SK) Gospa predsednica, nesreča v Fukušimi je sprožila upravičen strah javnosti zaradi uporabe jedrske energije, zato je prav, da premislimo o sedanjih okoliščinah v EU in sprejmemo odločne ukrepe za izboljšanje varnosti, s čimer se strinjam, kakor tudi preglednosti v delovanju jedrskih elektrarn in varovanja zdravja ljudi. V sedanjih okoliščinah si niti z najboljšo voljo brez prispevka jedrske energije v uravnoteženi mešanici energetskih virov na svetu ni mogoče predstavljati delujočega, konkurenčnega trga z električno energijo, pa če nam je to všeč ali ne.

EU in države članice so dolžne oblikovati energetsko politiko, ki bo zagotovila suverenost, politično neodvisnost in gospodarsko varnost vsake države. Instrumenti za doseganje tega cilja vključujejo ustrezno mešanico energetskih virov, ustrezno raven proizvodne zmogljivosti, ravnovesje med ponudbo in povpraševanjem, zmanjšanja energetske intenzivnosti gospodarstva in tako dalje.

Ne bojim se poudariti, da je jedrska energija pomemben vir za pridobivanje električne energije, saj prispeva k večji energetski varnosti, zlasti v državah z omejenimi rezervami trdnih goriv. Končnega glasovanja sem se vzdržal, ker je vključeval predlog za izvedbo moratorija na nove reaktorje. S tem se seveda ne strinjam.

  Paul Murphy (GUE/NGL). – Gospa predsednica, spremembo, ki zahteva prihodnost brez jedrske energije za Evropo, sem podprl. Tragedija v Fukušimi poudarja veliko nevarnost, ki jo jedrska energija predstavlja za človeštvo in okolje. Možnost za velikansko katastrofo in dejstvo, da ni varnega načina za odlaganje porabljenega jedrskega goriva, pomenita, da jedrska energija ni varno sredstvo za razvoj proizvodnje energije.

Tragedija poudarja tudi dejstvo, da zasebnim dobičkarjem ni mogoče zaupati pomembne naloge proizvodnje in distribucije energije. Navsezadnje je za to krizo odgovorna prav kapitalistična gonja za dobičkom, ki se ne zmeni za življenje in varnost ljudi ali okolje.

Pozivam k nacionalizaciji energetskega sektorja pod demokratičnim nadzorom delavcev in vodstva. Na tej podlagi bi lahko razvili smiseln in trajnosten načrt za proizvodnjo, distribucijo in porabo energije, da bi zagotovili poceni in varno energijo za vse, obenem pa zaščitili okolje. V središču tega načrta mora biti dolgoročen program naložb v obnovljive vire energije, ki vodi k postopnem nadomeščanju nafte, plina, premoga in jedrskih elektrarn.

  Francesco De Angelis (S&D). – (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, po tragediji v Fukušimi se moramo vsi skupaj ustaviti in premisliti. Jedrska energija je ponovno v središču pozornosti in mislim, da moramo predvsem misliti na prihodnost, na prihodnost naših otrok. Res je, da potrebujemo energijo, vendar potrebujemo čisto in varno energijo. Z varnostjo je vse lepo in prav, vendar ni dovolj. Moratorij ni dovolj; moramo iti dlje.

Tragedija v Fukušimi nam pravi, da ni ničesar takšnega, kot so jedrske elektrarne z ničnim tveganjem. Predvsem nam pravi, da moramo organizirati hiter izhod iz jedrske energije in usmeriti našo pozornost na obnovljive, alternativne vire energije. Evropa potrebuje novo energetsko politiko, da bi ustavila gradnjo novih jedrskih elektrarn zaradi strašnega vpliva, ki bi ga te elektrarne lahko imele na varnost, okolje, podnebje in prihodnje generacije. Potrebna je korenita sprememba perspektive za varno prihodnost, ki bi temeljila na varčevanju z energijo in uporabi obnovljivih virov energije.

  Filip Kaczmarek (PPE). - (PL) Gospa predsednica, glasoval sem za sprejetje resolucije. Resolucija naj bi bila izraz solidarnosti z žrtvami naravne nesreče in jedrske nesreče, ki je sledila, ter tudi izraz hvaležnosti in priznanja vsem tistim, ki tvegajo svoje življenje, da bi preprečili še hujšo katastrofo. Tudi sam v celoti občudujem solidarnost, pogum in odločnost, s katerimi se prebivalci Japonske odzivajo na to nesrečo.

Strinjam se s sklepom, da mora Evropska unija opraviti celovit pregled svojega pristopa k jedrski varnosti, vendar pa ne moremo prisiliti držav članic, da bi opustile dejavnosti, namenjene zagotavljanju njihove lastne energetske varnosti, zato sem vesel, da smo zavrnili to nerealno in nevarno določbo v naši resoluciji.

  Giommaria Uggias (ALDE). - (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, italijanska delegacija iz stranke Italia dei Valori besedila resolucije o jedrski energiji ni podprla, ker v njem ni dovolj jasno izražen odločni ne jedrski energiji.

Na žalost pa so bile zavrnjene prav vse spremembe, ki bi lahko izboljšale besedilo in se odločile za Evropo brez jedrske energije, za Evropo, ki bi nemudoma zaprla obstoječe jedrske elektrarne in v kateri ne bi bilo nobenih jedrskih elektrarn v prihodnosti. Evropa brez jedrske energije je edina možna pot, če želimo našim otrokom in prihodnjim generacijam zagotoviti prihodnost, ki bo varna pred ponavljajočimi se katastrofami, kakršni sta se zgodili v Fukušimi in Černobilu.

Ti nauki nas učijo, da ni nič takšnega, kot teoretična varnost. Zato moramo reči odločen ne izbiri jedrske energije in vlagati v raziskave in inovacije drugih virov, ki so zares zeleni, obnovljivi in čisti.

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospa predsednica, predlog resolucije sem podprl in mislim, da je obžalovanja vredno, da Parlament danes ni uspel oblikovati enotnega stališča. S tem se obračam predvsem na tiste poslance, ki so zahtevali več. Mislim, da bi bilo bolje, če bi glasovali za kompromis, saj se zavedam, da imamo v Evropski uniji zelo različna mnenja o vprašanju jedrske energije.

Menim, da je treba prav zato, ker okoljski vplivi in vpliv nesreč ne poznajo nobenih nacionalnih meja, sprejeti minimalne zahteve. V Evropski uniji predvsem potrebujemo enoten varnostni standard. Drugič, oblikovati moramo določbo za vse prihodnje dogodke ali nesreče; z drugimi besedami, potrebujemo evropski načrt za okrevanje po nesrečah. Tretjič, razširiti bi morali tudi raziskave, a ne samo na področju obnovljivih virov energije, temveč tudi jedrske fuzije in gradnje skladiščnih zmogljivosti ter recikliranja ogljičnih goriv.

  Eija-Riitta Korhola (PPE). – Gospa predsednica, tudi jaz sem razočarana, da ta parlament ni uspel poslati uravnoteženega in sprejemljivega sporočila. Nobenega dvoma ni, da škoda v jedrski elektrarni v Fukušimi predstavlja katastrofo, vendar na koncu smrtnih žrtev ne bo na tisoče ali stotine in mogoče tudi ne na desetine.

Zaradi najhujšega potresa na svetu, ki je bil zabeležen na tem območju, bo število smrtnih žrtev zaradi uničenih cest, mostov, železniških prog in stavb doseglo predvidoma 30.000 do 40.000. Ali naj za vsak primer v EU podremo vse podobne konstrukcije? To je moje vprašanje.

Z jedrsko tehnologijo na Japonskem ni nič narobe; problem je v lokaciji. Paničen odziv v Evropi torej ni samo smešen, temveč lahko škodi okolju, saj nimamo nikakršne zanesljive oskrbe z nizkoogljično energijo, ki bi lahko nadomestila jedrsko, zato se bo povečala uporaba fosilnih goriv. Ali si to res želimo?

  Hannu Takkula (ALDE). – (FI) Gospa predsednica, vsi v Evropi morajo poskrbeti za varnosti in to je pomembno. Zgraditi moramo sisteme, ki bodo varni.

Seveda je treba reči, da je po Fukušimi prišlo do določenega pretiravanja. Po eni strani je to popolnoma naravno. Spomnim se časov, ko se je potopila ladja Estonia: nekateri so menili, da je treba prepovedati vse ladje, češ da so nevarne. No, posamezniki lahko tako razmišljajo. Ne smemo pozabiti, da testa s cunamijem in potresom ni uspešno opravila samo ena od 54 jedrskih elektrarn.

Kljub temu moramo zdaj mirno preučiti vso zadevo in pri tem ne smemo pozabiti, da posameznih primerov ne smemo posploševati. Konec koncev vsako leto zaradi učinkov emisij fosilnih goriv umre 300.000 Evropejcev in to je nekaj, kar bi morali najprej obravnavati. Zelo pomembno je, da poskrbimo, da bo jedrska tehnologija varna, in vem, da bomo v prihodnosti v Evropi varno gradili elektrarne, čemur moramo posvetiti pozornost. Kljub temu ni prav nobenega razloga za tolikšno neprimerno histerijo.

  Gay Mitchell (PPE). – Gospa predsednica, dovolite mi, da povem, da sem se pri tem v celoti vzdržal glasovanja. Ne zato, ker me to vprašanje ne bi skrbelo – to vprašanje me namreč zares skrbi –, vendar pa sem spoznal, da ga je treba reševati večplastno in da ni na voljo nobenih lahkih odgovorov.

Živim na Irskem in zastopam Dublin, ki leži na vzhodni obali Irske. Na zahodni obali Britanije je pet delujočih jedrskih elektrarn; proti njim nimam prav nič. Vendar pa menim, da bi na področju jedrske varnosti in v interesu dobrih sosedskih odnosov bilo pametno, če bi imeli nekakšno obliko skupnega britansko-irskega – in ko rečem irskega, mislim na severno-južno irskega – pregleda varnosti v delovanju teh elektrarn, da bi lahko bili obveščeni o tveganjih, v kolikor ta obstajajo. Poleg tega bi v primeru nesreče lahko sodelovali v vseh evakuacijah, ki bi bile mogoče potrebne za prebivalce Walesa ali Anglije, s čimer bi lahko odigrali našo vlogo dobrega soseda.

Države članice, katerih sosednje države članice imajo tovrstne zmogljivosti, morajo vzpostaviti dobro sosedsko sodelovanje. To je razlog za moje pojasnilo.

Predlog resolucije RC-B7-0249/2011 (Razmere v Siriji, Bahrajnu in Jemnu)

  Mitro Repo (S&D). – (FI) Gospa predsednica, prebivalci Sirije, Bahrajna in Jemna so se poskusili postaviti za človekovo dostojanstvo, preglednost, temeljne pravice in pravico do demokracije.

Evropska unija je pokazala pripravljenost in sposobnost, da zaščiti civilno prebivalstvo Libije in podpre demokratično revolucijo. Izogniti se moramo dvojnim merilom in pokazati, da bomo ukrepali v skladu z našimi vrednotami zunanje politike Evropske unije.

Razmere v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu so pravi temeljit preskus nove Evropske službe za zunanje delovanje. Uspešna, pravična družba potrebuje odkrit dialog in vzajemno delovanje med civilno družbo in oblikovalci političnih odločitev. Ljudem je treba prisluhniti in prav na to želimo opozoriti Sirijo, Bahrajn in Jemen. Ne podžigamo revolucije.

Zadovoljstvo, varnost in blaginja ljudi so prednostna naloga države, ki spoštuje pravico. S to resolucijo smo pokazali, da Evropa v svoji zunanji politiki stoji za vrednotami, zaradi katerih je bila tudi ustanovljena.

  Paul Murphy (GUE/NGL). – Gospa predsednica, glasovanja o razmerah v Siriji, Bahrajnu in Jemnu sem se vzdržal. Revolucionarna gibanja, ki so se začela v Tuniziji, so dala navdih in spodbudo več milijonom ljudem v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu, da se udeležijo ljudskih uporov proti surovim režimom, ki so desetletja na diktatorski način vladali tem državam.

Ti upori so še enkrat dokazali, da imajo delavski razred in revni potencialno moč, da vstanejo in premagajo svoje zatiralce. Obsojam hinavščino voditeljev EU in drugih zahodnih držav, ki danes obsojajo surovo represijo teh diktatorskih voditeljev, čeprav so še včeraj podpirali in ponujali rešilno vrv njihovim režimom.

Zdaj je pomembno, da se množice združijo tako na etnični kot verski ravni in preženejo pokvarjene elite ter zgradijo pravo demokratično družbo, ki bo lahko zagotovila dostojna delovna mesta in dostojno izobraževanje ter odpravila revščino. Da bi to dosegli, morajo delavski razred in revni prevzeti nadzor nad gospodarstvom in bogastvom v svoji regiji in ju izkoristiti v interesu večine.

  Adam Bielan (ECR). – (PL) Gospa predsednica, nedavno smo bili priča množičnim demonstracijam v državah, kot so Sirija, Bahrajn in Jemen. Protestniki zahtevajo demokracijo v javnem življenju, odstop diktatorjev in, zlasti v Siriji, tudi ukinitev izrednih razmer. Vendar pa oblasti v teh državah uporabljajo surovo silo za napad na protestnike, pri tem pa ubijajo veliko ljudi. Predvsem zaskrbljujoče je, da je ogrožena celotna regija. Uporaba sile proti lastnim državljanom pomeni kršitev prav vseh zakonov. Uporaba pravih nabojev je nesprejemljiva in jo je treba odločno obsoditi. Vlade teh držav pozivam, da ustavijo represijo v imenu človekovih pravic, vključno s pravico do mirnih protestov in svobode govora. Evropske institucije in ustrezne mednarodne organizacije pa pozivam, da začnejo izvajati diplomatske ukrepe, da bi zaščitili protestnike. Upam, da bomo s sprejetjem današnje resolucije prispevali tudi k zaščiti temeljnih človekovih pravic v teh državah.

  Hannu Takkula (ALDE). – (FI) Gospa predsednica, Evropska unija očitno ve, da mora v svoji politiki izvajati lastne temeljne vrednote. Eno ključno področje so človekove pravice; te je treba izvoziti na Bližnji vzhod. Predstaviti moramo okvir in razumevanje tega, kaj človekove pravice so. To ni lahko, sa kultura na Bližnjem vzhodu temelji na različnih vrednotah. V Evropi smo odraščali v svetu judovsko-krščanskih vrednot, medtem ko njihove izhajajo iz islamske miselnosti. Pri obeh se ljudi različno obravnava, razlikuje pa se tudi sam pojem človeka.

V vsakem primeru v Siriji že od leta 1963 velja zakon o izrednih razmerah. Ta omogoča usmrtitev ljudi brez sojenja. Ta upora pa nam kaže, da moramo v Evropi zares odpreti oči in spoznati, da je edina zgodba o uspehu na Bližnjem vzhodu njena edina demokratična država: tj. Izrael, kjer obstajajo človekove pravice, svoboda mnenja in demokracija.

Zdaj moramo v tem smislu bolj vplivati na Sirijo, Bahrajn in Jemen, da bi lahko sprejeli človekove pravice za vse, kakor tudi pravice žensk in otrok; na ta način bi mogoče krenili po poti demokracije. Vendar pa nisem lahkoveren in vem, da je v islamskem svetu takšne vrednote težko spraviti naprej. Kljub temu pa jih moramo kot Evropejci poskusiti izvoziti in jih spodbujati.

Predlog resolucije B7-0226/2011 (Poročilo o napredku Islandije za leto 2010)

  Paul Murphy (GUE/NGL). – Gospa predsednica, glasovanja o poročilu o Islandiji za leto 2010 sem se vzdržal. Islandija je zaradi finančne in gospodarske krize kot peta najbogatejša država na svetu postala država, ki jo je kriza močno pretresla: njen bančni sistem se je sesul, 40 % gospodinjstev ni moglo plačevati svojih računov, upokojenci pa so izgubili svoje življenjske prihranke.

Lansko leto je 93 % prebivalcev Islandije na referendumu zavrnilo zamisel o plačilu več kot 3,5 milijard EUR vladi Britanije in Nizozemske. Kljub nekaterim spremembam bodo 9. aprila glasovali o dogovoru, ki je v osnovi popolnoma enak. Ne sme se jih ustrahovati, da bi ta dogovor sprejeli; treba ga je zavrniti. Prebivalci Islandije niso dolžni plačevati za krizo. Delavci, upokojenci in revni te krize niso ustvarili in zanjo tudi ne smejo plačevati; ne v Islandiji ne v Grčiji ne na Portugalskem ne v Španiji ne na Irskem ne kjer koli drugje. Plačati morajo tisti mednarodni špekulanti, ki so z deregulacijo finančnih trgov ustvarili ogromne dobičke.

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospa predsednica, vedno sem vesel, ko se Evropski uniji pridružijo nove članice, zaradi česar sem podprl tudi ta predlog. Vendar pa bi rad videl, da bi se vsa vprašanja jasno predstavila v okviru pristopnih pogajanj in da bi se jih obravnavalo in reševalo vnaprej. Problemi, ki se ne rešujejo zaradi neumestne prijaznosti, ne bodo izginili. Proces njihovega naknadnega reševanja je pogosto težji in dolgotrajnejši, rezultat tega pa je obojestransko razočaranje. Naj ponovim: vedno sem vesel, ko se nova članica pridruži EU, toda vsaka članica nima samo pravic, temveč tudi dolžnosti.

Predlog resolucije B7-0225/2011 (Poročilo o napredku Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije za leto 2010)

  Mitro Repo (S&D). – (FI) Gospa predsednica, opravičujem se za neljubi dogodek pred glasovanjem. Imeli ste popolnoma prav.

Evropska unija je balkanskim državam obljubila priložnost, da prispevajo k širitvi. Menim, da je to tam edino zagotovilo miru, kar je pred mano povedal že Martti Ahtisaari.

Komisija že drugo leto zapored priporoča začetek pogovorov o članstvu v zvezi z Makedonijo. Evropska unija se ne more skrivati za sporom zaradi imena Makedonije v njenem pristopnem procesu. Formalne zahteve za članstvo je treba seveda izpolniti in opraviti reforme.

Ne bi bilo prvič, da s sporom zaradi imena Makedonije nova država članica prinese s seboj nerešljive probleme. Vsi skupaj bi se morali pogledati v ogledalu. Zakaj bi Makedonijo obravnavali drugače? Napredek Makedonije je predvsem odvisen od nje same, EU pa ji zaradi političnih razlogov, kot je spor zaradi njenega imena, ne sme zapreti vrata pred nosom.

  Martin Kastler (PPE). – (DE) Gospa predsednica, tudi jaz sem podprl to poročilo in to resolucijo – v korist Makedoniji. A če naj bomo v zvezi s tem pošteni, potem je treba omeniti eno podrobnost. Prebivalcem in etničnim skupina v drugih državah ne moremo reči, naj preimenujejo svoj jezik, ker drugim državam ni všeč, kako ga imenujejo. To je določeno v mednarodnem pravu in kot Evropejci moramo biti gotovi, da smo o tem ves čas pošteni.

Zato sem bil zelo nezadovoljen, da je bil žal sprejet en predlog spremembe, ki ga nisem podprl in v katerem je navedeno, da se ne sme dovoliti, da bi se makedonski jezik imenoval makedonski. Makedonija je država, ki ima velike obete v Evropi predvsem zato, ker ima tudi velike gospodarske obete na Balkanu, tj. v regiji z resničnimi težavami; poleg tega napreduje tudi na gospodarskem področju in zagnano vodi pogajanja, kar je zelo pozitivno.

Glede na to pozitivno držo bi se rad zahvalil vsem poslancem, ki so podprli to resolucijo, kakor tudi vsem tistim, ki so kot člani delegacije Evropskega parlamenta sodelovali s tamkajšnjim parlamentom. Te obete moramo jasno predstaviti tamkajšnjim prebivalcem, ki želijo postati del Evrope. Sodelujmo torej, da bi to dosegli.

Predlog resolucije RC-B7-0256/2011 (Razmere v Slonokoščeni obali)

  Adam Bielan (ECR). – (PL) Gospa predsednica, surovi boj za oblast med odhajajočim in novo izvoljenim predsednikom Slonokoščene obale, ki divja že več kot štiri mesece, je v nasprotju z vsemi načeli, na podlagi katerih deluje sodoben svet. Krvavi boji so zahtevali smrt več sto prebivalcev te države. Več kot milijon prebivalcev Slonokoščene obale je zapustilo svoje domove, številni begunci pa še vedno iščejo zatočišče v sosednjih državah. Treba je storiti vse, da bi se tisti, ki so zakrivili zločine, privedejo pred sodišče. Predvsem je treva preiskati, ali so se zgodili genocid in zločini proti človeštvu. Postalo pa je tudi zelo pomembno, da se državljanom z odpravo vseh oblik nasilja zagotovita red in varnost. Ustrahovanje lokalnih prebivalcev in tujih opazovalcev se ne sme dogajati. V celoti je treba spoštovati izide demokratičnih volitev. Zato je treba obsoditi ukrepe nekdanjega predsednika, ki so v nasprotju z voljo naroda. Ustrezni mednarodni organi morajo obsoditi prilaščanje oblasti, podžiganje nasilja in kršenje človekovih pravic.

Predlog resolucije B7-0198/2011 (Revizija evropske sosedske politike – vzhodna razsežnost)

  Ville Itälä (PPE). - (FI) Gospa predsednica, rade volje sem podprl resolucijo. Mislim, da je predvsem zelo pomembno, da sprejmemo jasno in trdno stališče o Belorusiji, ki je očiten madež na zemljevidu Evrope. Izvajati moramo ukrepe, ki Belorusiji omogočajo, da poišče pot do demokracije.

Predvsem in v zvezi z glasovanjem pa bi šel rad še enkrat skozi predlog spremembe 1 do točke 10, ki ga je predložila Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu, v kateri navajajo, da imajo partnerske države EU dolgoročno priložnost, da se pridružijo EU. Tega nisem podprl, ker mislim, da ne bi smeli avtomatično sprejeti ali se poigravati z zamislijo, da lahko vsaka država postane članica, v kolikor je partnerka. Vemo, kaj si ljudje mislijo o prenagljeni širitvi, in zato takšnih predlogov ne bi smeli sprejeti. Zato tega nisem podprl.

  Adam Bielan (ECR). – (PL) Gospa predsednica, vzhodna razsežnost evropske sosedske politike je strateški element mednarodnih odnosov Evropske unije. Nadaljnjo širjenje bo potekalo v tej smeri. Bistveno je torej, da se poveča poraba za namen razvoja demokratičnih struktur teh držav. Pomen podpore pobudam, kakršna je Bielsat, sočasno z ukinitvijo pomoči medijem, ki jih nadzoruje država, za neodvisnost medijev v Belorusiji ni zanemarljiv. Pozivam k zagotavljanju dejavne podpore lokalnim demokratičnim oblastem v teh državah, in sicer prek partnerskih programov. Pridružitveni sporazumi ostajajo pomembno orodje za spodbujanje reform: več finančnih sredstev in tehnične podpore, kot jih lahko zagotovijo, boljši so njihovi rezultati. Dodatna sredstva zahteva tudi širitev intelektualnega temelja prek programov štipendiranja. Pozivam k povečanju finančnih sredstev za namen podpore človekovim pravicam in razvoja civilnih družb. Poglobitev socialnega vključevanja bo pomagala vplivati na družbene in politične spremembe, obenem pa predstavlja ključno naložbo v prihodnost. Zato resolucijo podpiram.

Predlog resolucije B7-0199/2011 (Revizija evropske sosedske politike – južna razsežnost)

  Cristiana Muscardini (PPE). - (IT) Gospa predsednica, gospe in gospodje, 21 sklicevanj na dokumente, 21 obrazložitev in 63 točk, ki v predlogu resolucije povzemajo zahteve Parlamenta, predstavlja skupaj 105 točk. To se zdi veliko preveč, da bi bilo učinkovito. Vendar pa v zvezi s tem vprašanjem ni nobenega predloga, kako naj razvoj mednarodne trgovine pomaga pri doseganju stabilnosti, s tem pa spokojnosti in miru na območjih južnega Sredozemlja.

Mednarodna trgovina je postala oblika nove zunanje politike in bi lahko pomagala ustvariti boljše življenjske pogoje v celotni regiji. Evropska unija ne sme zanemariti ničesar, kar bi lahko podprlo oblikovanje ustreznih trgovinskih odnosov, ki bi spodbudili proizvodnjo v različnih sektorjih. Vsak napredek na tem področju bo pomagal podpreti demokracijo in človekove pravice, s tem pa zaščitil dostojanstvo žensk, povečal varnost, stabilnost, napredek in pravično razdelitev dohodka in premoženja ter se izognil tragediji več tisoč ljudi, ki bežijo pred lakoto in se izseljujejo brez kakršnega koli pravega upanja.

Pisne obrazložitve glasovanja

Poročilo: Janusz Wojciechowski (A7-0121/2011)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasujem za to poročilo, ki spreminja Direktivo 2000/75/ES. Tako Svet kot Parlament se strinjata o spremembi pravne podlage glede na dejstvo, da je bil predlog Komisije podan še pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe. Po mojem mnenju so te spremembe upravičene zaradi širjenja bolezni in zato, ker znanstveno odkritje cepiva ne predstavlja grožnje, kot jo je predstavljalo prejšnje odkritje.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) Podprla sem poročilo gospoda Wojciechowskega, ki si z vrsto zanimivih sprememb besedila Komisije prizadeva za dopolnitev in večjo prožnost zastarelega dela zakonodaje, ki ne gre več v korak z morebitnimi potrebami. To bi državam članicam pomagalo, da učinkoviteje izkoristijo cepljenje proti bolezni modrikastega jezika in s tem zmanjšajo pogostost bolezni v kmetijskem sektorju.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Zadovoljna sem s spremembami, določenimi v tej direktivi, ki prispeva k večji prožnosti predpisov o cepljenju. Zahvaljujoč novi tehnologiji so zdaj na voljo „inaktivirana cepiva“ proti bolezni modrikastega jezika, ki ne predstavljajo nobenega tveganja za necepljene živali. Tako je zdaj obveljalo, da je cepljenje z inaktiviranimi cepivi najboljše orodje za nadzor bolezni modrikastega jezika in preprečevanje klinične bolezni v EU. Razširjena uporaba teh cepiv je v času kampanje cepljenja med letoma 2008 in 2009 pripeljala do velikega izboljšanja v zdravstvenih razmerah. Želim pozvati k spremembi veljavnih predpisov o cepljenju, ki so določena v Direktivi 2000/75/ES, da bi se upošteval najnovejši tehnološki napredek pri proizvodnji cepiv, zagotovilo boljši nadzor nad širjenjem virusa bolezni modrikastega jezika in zmanjšala bremena, ki jih ta bolezen povzroča kmetijskemu sektorju.

  Diane Dodds (NI), v pisni obliki. – To poročilo sem podprla. A čeprav verjamem v načelo, po katerem je treba pristojnemu organu, tj. državi članici, omogočiti, da opravi cepljenje proti bolezni modrikastega jezika, nasprotujem temu, da je treba v zakonodajo vključiti zahtevo po zagotavljanju tabel o prenosu v nacionalno zakonodajo.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) V preteklosti je cepljenje proti bolezni modrikastega jezika potekalo z uporabo oslabljenih živih cepiv, kar je zahtevalo vrsto omejitev pri samem cepljenju, da bi se izognili širjenju virusa na necepljene živali. A znanstveni napredek je omogočil ustvarjanje novih inaktiviranih cepiv. V nasprotju z „oslabljenimi živimi cepivi“ je ta mogoče uporabiti varno in brez kakršnih koli omejitev, saj ne predstavljajo nobenega tveganja kroženja aktivnega virusa. Glede na resne posledice bolezni modrikastega jezika za živinorejo, je treba sprejeti vse ukrepe, ki omogočajo lažje in učinkovitejše cepljenje, da bi se kmetovalci zaščitili pred izgubo živali in navsezadnje zagotovila zanesljiva preskrba s hrano.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Bolezen modrikastega jezika je bolezen, ki predvsem prizadene prežvekovalce, kot so ovce, koze in krave, in se lahko razvije v epidemijo, če so temu naklonjene okoljske in podnebne razmere, zlasti pozno poleti in zgodaj jeseni. Čeprav ni bilo zabeleženo, da bi ta bolezen prizadela ljudi, je ključnega pomena, da se je zavedamo in si prizadevamo za izvajanje ukrepov, ki jo bodo izkoreninili. Na ravni EU je bila ta bolezen prvič opažena na jugu, nato pa v srednji in severni Evropi. Zaradi zaporednih kampanj cepljenja, ki jih je sofinancirala EU, uporaba določenih cepiv mogoče ne bo izkoreninila bolezni, temveč bo dovolila, da bo krožila še naprej. Zato smo razvili vrsto cepiva, ki zagotavlja nadzor in preprečevanje te bolezni v EU, toda katerega uporaba je v okviru veljavnih predpisov omejena. Sprememba veljavne direktive je torej potrebna. Ker je ta predlog spremembe Direktive Sveta 2000/75/ES skladen s strategijo za zdravstveno varstvo živali (2007–2013) in ker kaže proti prožnemu pristopu v sistemu cepljenja, s tem pa prispeva k boljšemu nadzoru težjih bolezni živali, sem to podprl.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Cilj poročila je dopolnitev Direktive 2000/75/ES, ki sprejema nekatere določbe v zvezi z ukrepi za boj proti bolezni modrikastega jezika in njeno izkoreninjenje. V zadnjih letih je bil dosežen napredek na področju cepljenja živali. Tveganja, ki jih povzročajo tako imenovana „oslabljena živa cepiva“, ne predstavljajo več nevarnosti, saj so zdaj na voljo nova, inaktivirana cepiva. Ta inaktivirana cepiva v nasprotju z „oslabljenimi živimi cepivi“ ne predstavljajo tveganja neželenega kroženja virusa iz cepiva in se lahko varno uporabljajo zunaj območij, za katera veljajo omejitve. To je navedeno v poročilu.

Mislimo, da bo večja prožnost pri cepljenju proti bolezni modrikastega jezika ob upoštevanju tehnoloških dosežkov pri proizvodnji cepiv prispevala k boljšemu nadzoru bolezni in zmanjšala bremena, ki jih bolezen povzroča kmetijskemu sektorju. Menimo tudi, da je treba spremembe te direktive začeti čim prej izvajati, da bi lahko koristile kmetijskemu sektorju.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) To poročilo sem podprl, ker je bolezen modrikastega jezika bolezen, ki prizadene prežvekovalce (npr. govedo, ovce in koze). Od leta 2000 se je v številnih državah članicah pojavilo več epidemičnih valov bolezni, tudi v osrednji in severni Evropi, kar je povečalo obolevnost in umrljivost ter oviralo trgovino z živimi živalmi, zaradi česar so nastale precejšne izgube. Določbe o nadzoru in izkoreninjenju bolezni modrikastega jezika so doslej temeljile na izkušnjah pri uporabi oslabljenih živih cepiv, ki so bila edina razpoložljiva cepiva. Ta cepiva lahko privedejo do nezaželenega kroženja cepilnega virusa tudi med necepljenimi živalmi. V zadnjih letih pa smo dobili tudi nova, inaktivirana cepiva. V nasprotju z „oslabljenimi živimi cepivi“ ta inaktivirana cepiva ne predstavljajo tveganja neželenega kroženja cepivnega virusa in se zato lahko uspešno uporabljajo zunaj območij, za katera veljajo omejitve gibanja živali. S tem predlogom bi omilili nekatere omejitve, ki so ob nedavnem razvoju v proizvodnji cepiva postale nepotrebne. Novi predpisi bodo državam članicam v pomoč pri učinkovitejši uporabi cepljenja za nadzor bolezni modrikastega jezika in zmanjšanju obremenjenosti kmetijskega sektorja zaradi te bolezni.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Tehnične inovacije so na trg pripeljale novejše oblike cepiv proti bolezni modrikastega jezika, ki v času, ko je Komisija pripravljala svojo direktivo, še niso bile na voljo. Zato podpiram mnenje poročevalca, da je treba predpise, ki urejajo cepljenje, dopolniti, kar bo rejcem živali omogočilo vzrejo zdravih živali. Večja prožnost in liberalizacija predpisov bosta omogočili učinkovitejšo vzrejo, predvsem pa učinkovitejšo zaščito živali pred neželenimi in nevarnimi boleznimi. To pobudo v celoti podpiram tudi z vidika njene narave, saj moramo pravni sistem, če želimo, da bi postal učinkovitejši, čim bolj poenostaviti in ga narediti prožnejšega, omenjeno poročilo pa ta cilj izpolnjuje.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. – (DE) Bolezen modrikastega jezika je strašna živalska epidemija, ki prizadene prežvekovalce in je že povzročila veliko škodo v celotnem živinorejskem sektorju. Gospodarska škoda in izgube, ki so posledica tega, da se je trgovina ustavila, so močno prizadele kmetijski sektor. Tudi v Avstriji, kjer govedoreja predstavlja dolgoletno tradicijo, so se številni kmetovalci zbali za svoje preživetje. Zdaj je pomembno, da začnemo izvajati podporne ukrepe in spremenimo staro uredbo, še preden izbruhne naslednja epidemija. Da bi bil boj proti bolezni modrikastega jezika uspešnejši in da bi se zmanjšalo breme kmetovalcev, je treba predpise o cepljenju, ki so veljali takrat, prilagoditi novim tehnološkim dosežkom. Pozdravljam hitro ukrepanje na ravni EU in se zavzemam za hitro izvajanje nove direktive. Kot predstavnica kmetijske skupnosti vem, kako pomembno je razmišljati v smislu letnega cikla. Če bomo odločitev hitro sprejeli, bomo še pred jesenjo dobili koristno in enotno odločitev, kar je v interesu držav članic in predvsem tistih, ki se ukvarjajo z vzrejo živali.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Bolezen modrikastega jezika je bolezen, ki prizadene prežvekovalce. Od leta 2000 je povzročila velike izgube med obolelimi živalmi. Evropa je posredovala z Direktivo Sveta 2000/75/ES, da bi se tega problema lotila z določbami, ki urejajo uporabo „oslabljenih cepiv“, in uspešno premagala posledice tega pojava. Cepiva, ki so se uporabljala do tedaj, tj. tista cepiva, za katere je veljala zgoraj omenjena direktiva, so povzročile nevarnost prenosa virusa na necepljene živali, zaradi česar je bilo cepljene dovoljeno samo na posebej določenih območjih. V nasprotju s cepivi, ki so bila na trgu v času, ko je bila sprejeta Direktiva Sveta 2000/75/ES, so nova razpoložljiva cepiva „inaktivirana cepiva“, ki ne predstavljajo takšnega tveganja. To poročilo sem podprl, ker bodo nove določbe omogočile državam članicam, da nadzorujejo ta pojav in tako zmanjšajo negativen vpliv te bolezni na veliko število evropskih živinorejcev. Upam, da bo na ta način mogoče čim prej sprejeti nujne ukrepe, in sicer v naslednjih nekaj mesecih.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – To resolucijo sem podprl. Podpiram vsebino iz predloga Komisije. S tem predlogom bi omilili nekatere omejitve, ki so ob nedavnem razvoju v proizvodnji cepiva postale nepotrebne. Novi predpisi bodo državam članicam v pomoč pri učinkovitejši uporabi cepljenja za nadzor bolezni modrikastega jezika in zmanjšanju obremenjenosti kmetijskega sektorja zaradi te bolezni.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Cepljenje proti bolezni modrikastega jezika je potekalo z uporabo oslabljenih živih cepiv, kar je zahtevalo vrsto omejitev pri samem cepljenju, da bi se izognili širjenju virusa na necepljene živali. Najnovejši tehnološki napredek pa je pripeljal do odkritja novih cepiv brez živega virusa. Ta cepiva je mogoče uporabiti varno in brez kakršnih koli omejitev, saj ne predstavljajo nobenega tveganja kroženja aktivnega virusa. Glede na resne posledice bolezni modrikastega jezika za živinorejske kmetije, je treba sprejeti vse ukrepe, ki spodbujajo dobro prakso pri cepljenju, da bi se kmetovalce zaščitilo pred izgubo živali, ki bi lahko povzročila škodo, ki je za takšne kmetije pogosto pogubna.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Epidemije bolezni živali lahko kmetovalcem še vedno uničijo možnosti za preživetje. Ena izmed teh bolezni je bolezen modrikastega jezika; epidemije te bolezni so se od leta 2000 večkrat ponovile v severni Evropi, povzročijo pa lahko še posebno veliko škodo. Ta bolezen, ki jo povzroča virus, ki ga prenaša vrsta mušice, še najbolj prizadene govedo in ovce. Bolezen je bila odkrita tudi pri kozah, vendar je potek bolezni pri njih precej lažji kot pri drugih vrstah. Možnost cepljenja je bila prvič odobrena leta 2000, vendar so zanj veljali strogi predpisi, saj bi virus iz cepiva lahko okužil tudi necepljene živali.

Toda zdaj je tu nova metoda cepljenja, ki ne predstavlja tega tveganja in omogoča izvajanje prožnejših oblik cepljenja. Poročilo sem podprl, ker menim, da je pravilno, da našo živino zaščitimo pred epidemičnimi boleznimi. Prožnost, ki se tu zahteva, bo kmetovalcem omogočila, da zaščitijo svoje živali.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Bolezen modrikastega jezika se je še posebno v severni Evropi že večkrat pojavila. To je epidemija bolezni živali, ki prizadene prežvekovalce, kot so govedo, ovce in koze. Posledice so bile hude, tako za živino kot za kmetovalce. To poročilo sem podprl, ker se zavzema za uvedbo inovativnega cepiva, ki v nasprotju s prejšnjim cepivom ne predstavlja nikakršnega tveganja, da bo cepljenje povzročilo okužbo tudi med zdravimi živalmi.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Cilj predloga Komisije o bolezni modrikastega jezika, ki ga to poročilo izboljšuje, je vnesti več prožnosti v predpise o cepljenju proti tej bolezni, in sicer predvsem z omogočanjem uporabe inaktiviranih cepiv zunaj območij, za katera veljajo omejitve gibanja živali. Novi predpisi bodo državam članicam v pomoč pri učinkovitejši uporabi cepiv za nadzor bolezni modrikastega jezika in zmanjšanju bremena, ki ga ta bolezen povzroča kmetijskemu sektorju. Ukrepi za omejitev mobilnosti in možnosti dajanja na trg so zahtevali velike omejitve pri prizadetih proizvodih, kar je vplivalo na običajne trgovinske kanale na območju, za katero so veljale omejitve, in povzročilo višje stroške za proizvajalce. Zato sem poročilo o cepljenju proti bolezni modrikastega jezika podprla.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. ─ Glasoval sem za. Bolezen modrikastega jezika je bolezen, ki prizadene prežvekovalce, kot so govedo, ovce in koze. Od leta 2000 se je v številnih državah članicah pojavilo več epidemičnih valov bolezni, tudi v osrednji in severni Evropi, kar je povečalo obolevnost in umrljivost ter oviralo trgovino z živimi živalmi, zaradi česar so nastale precejšne izgube. Direktiva Sveta 2000/75/ES z dne 20. novembra 2000 določa posebne določbe za boj zoper bolezen modrikastega jezika in njeno izkoreninjenje, vključno s pravili o cepljenju. Ta pravila so namenjena za uporabo „oslabljenih živih cepiv“, ki so bila edina cepiva na voljo, ko je bila navedena direktiva pred desetletjem sprejeta. Ta cepiva lahko privedejo do nezaželenega kroženja cepilnega virusa tudi med necepljenimi živalmi. Zaradi tega Direktiva 2000/75/ES dovoljuje cepljenje le na posebej določenih območjih, kjer se je bolezen pojavila in v katerih je omejeno gibanje živali. V zadnjih letih pa smo dobili tudi nova, inaktivirana cepiva. V nasprotju z „oslabljenimi živimi cepivi“ ta inaktivirana cepiva ne predstavljajo tveganja neželenega kroženja cepivnega virusa in se zato lahko uspešno uporabljajo zunaj območij, za katera veljajo omejitve gibanja živali.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Veljavne predpise o cepljenju je treba dopolniti, da bi se omogočil učinkovitejši boj proti bolezni modrikastega jezika in zmanjšalo breme, ki ga ta bolezen povzroča kmetijskemu sektorju. Cilj poročila, o katerem smo glasovali danes, je vnesti večjo prožnost v veljavne predpise, saj so zdaj na voljo tudi inaktivirana cepiva. Ta je mogoče uspešno uporabljati zunaj območij, za katera veljajo omejitve gibanja živali. Predlog je v skladu z novo strategijo za zdravstveno varstvo živali za Evropsko unijo (2007-2013) z naslovom „Bolje preprečiti kot zdraviti“, saj vključuje prožnejši pristop k cepljenju in izboljšanje sedanjih ukrepov za boj proti glavnim boleznim pri živalih.

  Brian Simpson (S&D), v pisni obliki. – Stranka EPLP v celoti podpira poročilo, katerega namen je spremeniti Direktivo 2000/75/ES, da bi bila uporaba inaktiviranih cepiv proti bolezni modrikastega jezika možna tudi zunaj območij, za katera veljajo omejitve gibanja živali. Novi zakon utira pot prvi uporabi novega cepiva proti bolezni modrikastega jezika, ki izkorišča znanstvene dosežke od začetka veljavnosti prejšnjih predpisov. Novo cepivo bo „inaktivirano“ cepivo in bo pomirilo strahove kmetovalcev zaradi tradicionalnih „živih“ cepiv. Stranka EPLP je zelo zadovoljna, da je EU sprejela ta nov zakon, ki kmetovalcem iz Združenega kraljestva prinaša prave koristi. Ob prihodu sezone bolezni modrikastega jezika, ki jo prinaša toplejše vreme, bo pomiril tiste kmetovalce, ki so zaskrbljeni zaradi smrtonosne bolezni in razpoložljivih cepiv. Kmetovalci bodo imeli zdaj na voljo novo in varnejše cepivo in bodo lahko še bolj vplivali na lastne programe cepljenja. Do zdaj je veljalo, da lahko izgubijo pravico do cepljenja svojih živali, če bi Združeno kraljestvo bilo razglašeno kot območje, v katerem ni nobenega primera bolezni modrikastega jezika. V skladu z novim zakonom pa bodo kmetovalci imeli pravico, da nadaljujejo s cepljenjem zaradi lastnega boljšega občutka, kar jim bo obenem tudi olajšalo izvoz in prinašalo dobiček.

  Catherine Stihler (S&D), v pisni obliki. – To poročilo, ki bo pomagalo v boju proti bolezni modrikastega jezika v EU, sem podprla.

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. – Podprl sem spremembo predpisov o cepljenju proti bolezni modrikastega jezika, da bi se omogočila uporaba učinkovitejših cepiv in zmanjšali birokratski postopki za kmetovalce. Nov zakon bo prinesel prave koristi kmetovalcem po vsej Evropi in zlasti v Walesu. Združeno kraljestvo bo pridobilo status območja brez bolezni modrikastega jezika, kmetovalcem pa bo še vedno dovoljeno, da cepijo svoje živali proti tej smrtonosni bolezni. Podelitev več moči kmetovalcem pri tem, da se sami odločajo v zvezi s cepljenjem, je dobrodošla spodbuda kmetijskemu sektorju v Walesu, ki bo tudi zagotovila, da se bo živina lahko izvažala brez sedanjih omejitev.

– Predlog resolucije RC-B7-0236/2011 (Nauki glede jedrske varnosti, ki se jih mora Evropa naučiti iz jedrske nesreče na Japonskem)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) To resolucijo podpiram, ker je njen glavni cilj zagotoviti najvišjo raven varnosti za prebivalstvo po nesrečah, kakršna je bila tista, ki se je nedavno zgodila na Japonskem. Zelo natančno je treba preučiti tehnične vidike zadrževanja varne energije, saj imajo razmere, kakršnim smo priča zdaj, poleg materialnega vpliva lahko še hujše posledice tako v smislu zdravja ljudi kot okolja.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Resolucije o naukih glede jedrske varnosti, ki se jih mora Evropa naučiti iz jedrske nesreče na Japonskem nisem podprla. Nisem je podprla zato, ker je večina v Evropskem parlamentu pri glasovanju o petem pododstavku potrdila njegov drugi del, ki poziva k moratoriju na razvoj jedrske energije in gradnjo novih jedrskih elektrarn v Evropski uniji.

Ta določba je bila sprejeta, čeprav jo mora skupina – Poslanska skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) – ni podprla. Ker smo izgubili glasovanje pri tako pomembnem vprašanju, te resolucije nisem mogla podpreti. Zato sem glasovala proti, saj bi v nasprotnem primeru glasovala proti energetski strategiji svoje lastne države Litve, katere glavni cilj je energetska neodvisnost. Litva se namreč že nekaj let pripravlja na gradnjo nove jedrske elektrarne.

  Roberta Angelilli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Jedrska nesreča v Fukušimi ima vrsto posledic za evropsko politično življenje. Prvi nauk, ki se ga EU lahko nauči iz japonske katastrofe, je, da mora sprejeti takojšnje ukrepe za poostritev varnostnih pregledov v objektih jedrskih elektrarn s pomočjo testov izjemnih situacij. Vsak objekt jedrske elektrarne znotraj ali zunaj Evrope lahko postane orožje za uničenje. Mislim, da nihče od nas ne želi ponovno doživeti černobilske nesreče, ki se je zgodila 26. aprila 1986.

Drugi nauk je ta, da znanost in tehnologija lahko na vseh področjih izredno napredujeta, vendar morata ves čas upoštevati glavni zadržek, to pa sta narava in njena nepredvidljivost. Prav zaradi vsega tistega, na kar ljudje ne morejo vplivati, moramo povečati raznolikost naših virov energije, kar vključuje tudi spodbujanje izkoriščanja obnovljivih virov energije, ki jih imamo na voljo.

Če pa bi kot vir energije bila izbrana jedrska energija, potem bi bilo treba ljudi najprej seznaniti s stroški, koristmi in posledicami takšne izbire. Pomembno je, da ne pozabimo, da mora biti odločitev za takšno tehnologijo potrjena s soglasjem prebivalcev in da je treba prisluhniti mnenju ljudi in ga upoštevati.

  Pino Arlacchi (S&D), v pisni obliki. – Tega poročila nisem podprl zaradi več pomanjkljivosti, vse od njegovega pristopa k jedrskemu vprašanju. Po tragediji na Japonskem vprašanja v zvezi z jedrsko energijo ne moremo več reševati zgolj v smislu varnosti. Naslov poročila je „o naukih glede jedrske varnosti, ki se jih mora Evropa naučiti iz jedrske nesreče na Japonskem“, vendar pa ni nikjer nobenega posebnega nauka, razen tistega, ki potrjuje, da je v praksi nemogoče nadzorovati tako tveganja kot posledice velike jedrske nesreče. Resolucija o tej temi se ne more osredotočiti na vprašanje jedrske varnosti, ne da bi obravnavala najpomembnejši jedrski zaščitni ukrep, tj. izhodno strategijo iz same jedrske energije.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Na jedrsko nesrečo na Japonskem se moramo odzvati. To ne pomeni, da moramo sprejemati kakršne koli prenagljene zaključke. Imeti moramo umirjene, objektivne razprave o stanju jedrske energije v Evropi in o sredstvih za zagotovitev kar največje varnosti. Zato podpiram namero, da naj evropske jedrske elektrarne opravijo obsežne teste izjemnih situacij, kar je vključeno v skupni resoluciji. Kar zadeva širše vprašanje virov energije v Evropi, vas želim opozoriti, da moramo upoštevati cilj 20-odstotnega zmanjšanja emisij CO2 do leta 2020, kakor tudi zaščito energetske neodvisnosti EU.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) To resolucijo sem podprl, čeprav pri glasovanju niso bili podprte vse spremembe, ki jih je predlagala skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov. Besedilo resolucije vsebuje še posebno pomembne določbe o načrtovanih jedrskih elektrarnah v Kaliningrajski oblasti in v Belorusiji. Resolucija navaja, da obstajajo veliki problemi v zvezi z navedenimi gradnjami, ki se nanašajo na standarde jedrske varnosti in skladnost z ustreznimi zavezami v okviru mednarodnih konvencij. Ti problemi ne zadevajo samo Litve, ki meji na Belorusijo in Kaliningrajsko oblast, temveč celotno Evropo. Dokument vsebuje tudi pomembne predloge za zagotovitev skladnosti z najvišjimi zahtevami glede jedrske varnosti in za izvajanje celovitih preskusov v jedrskih elektrarnah, ki v EU že obratujejo, da bi bilo mogoče oceniti pravi varnostni status teh elektrarn.

  Ivo Belet (PPE), v pisni obliki. – (NL) EU se je primerno odzvala na nesrečo na Japonskem: odzvali smo se hitro, a brez panike. Takoj smo omogočili temeljito preiskavo pod evropskim nadzorom. Pomembno je, da, prvič, teste izjemnih situacij opravijo neodvisni strokovnjaki, in, drugič, da se rezultati teh testov strogo upoštevajo. To pomeni, da je treba jedrske objekte, ki niso v skladu s standardi, ki torej nikoli ne dosežejo pozitivne ocene, zapreti. Seveda je treba enake neodvisne teste opraviti tudi v jedrskih elektrarnah drugod po Evropi, zunaj EU, in sicer pod okriljem Mednarodne agencije za atomsko energijo. Vsaka država, ki v tem ne želi sodelovati, bo iz sebe naredila mednarodno izobčenko, tudi v smislu mednarodne trgovine. Jedrska energija je in ostaja prehodna tehnologija, tj. tehnologija, ki se je bomo žal morali oklepati še desetletja. Vložiti bomo morali celo nova sredstva, da bi izpolnili naše energetske potrebe in obenem utrdili naše podnebne cilje. V tem času moramo storiti vse, kar je mogoče, da bi nevarnost nesreč zmanjšali na raven, ki meji na nič.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE) , v pisni obliki. – (FR) Projedrski lobiji imajo pred seboj svetlo prihodnost! Nima smisla pregledovati kontekst te resolucije, ta je bil popolnoma očiten. Vendar Evropski parlament stališča o jedrski energiji ni oblikoval. To je prava škoda. Predstavljenih je bilo več jasno opredeljenih vprašanj: tj. moratorij na gradnjo novih jedrskih elektrarn, izvajanje neodvisnih testov izjemnih situacij, razvoj obnovljivih oblik energije in prizadevanja na ključnem področju energetske učinkovitosti. Vendar pa so se prvotne dobre namere skupne resolucije hitro sesule v prah: ker se je vsaka parlamentarna skupina odločila bodisi za ali proti, je bilo na koncu ta osnutek, ki nima nikakršnega političnega sporočila, nemogoče podpreti. Bodimo jasni: od Evropskega parlamenta pričakujem veliko več. Jasno je, da imajo projedrski lobiji še vedno svetlo prihodnost pred seboj in da obenem številni poslanci Evropskega parlamenta še vedno ne razumejo mnenja in občutkov ljudi o tem vprašanju.

  Jan Březina (PPE), v pisni obliki. – (CS) Skrbi me, da Evropski parlament (EP) danes ni odobril kompromisne oblike resolucije o jedrski varnosti v Evropi po jedrski nesreči na Japonskem. Mislim, da je sramotno, da EP ljudem ne more pojasniti svojega mnenja o jedrski energiji. Zaradi te neenotnosti se lahko zgodi, da se EP na prihodnjih pogovorih med evropskimi organi o obliki testov izjemnih situacij v jedrskih elektrarnah, ne bo upošteval. Zeleni in socialisti očitno niso mogli sprejeti dejstva, da njihovi predlogi o prekinitvi uporabe jedrske energije ali zaprtju jedrskih elektrarn, ki so bile zgrajene pred letom 1980, niso bili sprejeti.

  Françoise Castex (S&D), v pisni obliki. – (FR) Tega skupnega predloga resolucije nisem podprla. Kompromisna resolucija je bila dobro izhodišče, zato sem podprla predloge sprememb v korist natančno načrtovanega in pripravljenega postopnega ukinjanja jedrske energije, ki odraža boj proti globalnemu segrevanju. Podprla sem tudi predloge sprememb, ki pozivajo k vlaganju v raziskave in inovacije, da bi se podprlo varčevanje z energijo in močno povečalo število obnovljivih oblik energije. Vendar pa me je izid glasovanja – nepovezanega glasovanja – prisilil, da glasujem proti spremenjeni resoluciji. Zdaj je pomembno, da imamo temeljito razpravo o vseh teh vprašanjih in da prehod na druge vire energije opravimo v duhu solidarnosti, ob upoštevanju razmer v vseh državah članicah.

  Nessa Childers (S&D), v pisni obliki. – Razočarana sem z glasovanjem o tej resoluciji. Govorimo o naukih v zvezi z jedrsko varnostjo v Evropi po krizi na Japonskem. Vendar pa sem trdno prepričana, da ne obstaja nič takšnega, kot varna jedrska energija, in da testi izjemnih situacij, ki se izvajajo letos, samo preusmerjajo pozornost od resničnega vprašanja – prehoda na Evropo, ki pridobiva energijo iz obnovljivih virov energije. Na podlagi najnovejših študij je jasno, da je tehnično nemogoče, da bi do leta 2050 95 % naše oskrbe z energijo lahko prišlo iz obnovljivih virov, kot so veter, plima, valovi, sonce in biomasa. S tem ciljem v mislih in ker danes opravljamo dolgoročne energetske izbire, bi morali v naslednjih letih po vsej Evropi postopoma zapreti jedrske elektrarne.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Obžalujem, da se Parlament ni naučil prav ničesar iz tega, kar se je zgodilo na Japonskem. Nenehno zanikanje velikih tveganj pri uporabi jedrske energije ni najboljši način služenja javnosti. Parlament na plenarnem zasedanju ni mogel sprejeti resolucije, saj je prišlo do mučnega prizora, v katerem so skupine druga drugo izključevale in zavračale predloge drugih, ne da bi zmogle sprejeti kar koli skupnega. O prehodni naravi tveganj in posledic teh nesreč ter varnosti ljudi bi morali biti glasnejši. Očitni sklepi bi morali biti postopno povečanje jedrske varnosti, preskušanje šibkih točk, zamrznitev projektov razširitve uporabe jedrske energije v EU in učinkovitejše vlaganje v čisto energijo in varčevanje z energijo. Zapirati oči pred tem, kar se je zgodilo na Japonskem, in se pretvarjati, da ni bilo ničesar, je brezčutno in nevarno. Černobil in Fukušima sta samo povečali zahtevo po večji preglednosti in boljši obveščenosti glede tveganj in nesreč.

  Brian Crowley (ALDE), v pisni obliki. – Želim poudariti dejstvo, da se glasovanja o posameznih odstavkih skupne resolucije in predlogih njenih sprememb nisem udeležil. Čeprav jedrski energiji vztrajno nasprotujem, menim, da se je razprava na obeh straneh pri vprašanju glede jedrske energije izkoristila za izražanje skrajnih mnenj, zaradi česar Parlament ni mogel oblikovati skupnega stališča. Mislim, da moramo zagotoviti pregled vseh objektov, da bi s tem poskrbeli za največjo zaščito objektov in, kar je še pomembneje, za varnost in zaščito prebivalcev na njihovih lokacijah. Očitno je, da moramo zagotoviti zanesljivo oskrbo z energijo na trajnosten način in da imamo priložnost premisliti o alternativnih virih energije, ki jih lahko izkoriščamo, hkrati pa pomagamo okolju. Vendar pa ideološka razprava ne sme zmanjšati trenutne potrebe, da japonskemu prebivalstvu na vse mogoče načine pomagamo, da si opomorejo od nesreče. Zato sem se končnega glasovanja vzdržal.

  Christine De Veyrac (PPE), v pisni obliki. – (FR) Močno obžalujem, da se nesreča, ki je prizadela Japonsko, izkorišča za strankarske namene. Evropski parlament je izpustil priložnost, da pošlje močan signal državam članicam in Evropski komisiji s ciljem izboljšanja varnosti jedrskih elektrarn v Evropi in sosednjih državah, in sicer predvsem s testi izjemnih situacij. To bi namreč morala biti osrednja točka današnje razprave, da bi lahko v imenu javnosti zagotovili, da bo oblika energije, ki je v večini evropskih držav še vedno glavna sestavina mešanice energetskih virov – in bo to v naslednjih nekaj letih zagotovo tudi ostala, dokler je ne bo mogel nadomestiti trajnosten in obnovljiv vir energije, ki ne izpušča CO2, ter izpolniti potrebe družbe po električni energiji –, čim varnejša.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) 11. marca je Japonsko prizadel močan potres, za njim pa cunami, ki je povzročil največjo jedrsko krizo v zgodovini te države, v kateri je jedrska elektrarna Fukušima utrpela resne strukturne poškodbe, in od takrat grozi nevarnost, da bo sprožila jedrsko nesrečo ogromnih razsežnosti. Ti dogodki so pripeljali do vala odzivov v Evropi, pri čemer je komisar Oettinger zaprosil za sklic izrednega zasedanja Mednarodne agencije za atomsko energije, nemška kanclerka se je odločila, da še tri mesece počaka z odločitvijo o podaljšanju življenjske dobe jedrskih elektrarn v njeni državi, avstrijski minister za okolje, gospod Berlakivich, pa je zahteval, da se opravijo testi v evropskih elektrarnah. Pomembno je, da se iz nesreče v Fukušimi naučimo čim več, zlasti kar zadeva varnostne predpise, ki veljajo za jedrske elektrarne v EU, da bi zagotovili njihovo varnost in nenazadnje tudi varnost evropskih prebivalcev. V tem težkem trenutku bi rad izkoristil to priložnost, da izrazim iskreno sožalje in solidarnost do vseh tistih, ki jih je prizadela nesreča na Japonskem.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Zaradi problemov, ki so se zgodili v jedrski elektrarni v Fukušimi, se je na dnevni red uvrstila razprava o energiji iz jedrske fuzije, saj od tod izvira 30 % energije, ki se porabi v EU, tu pa so države, kot je Francija, katerih domača proizvodnja dosega 80 %, in tudi države, ki nimajo nobene jedrske elektrarne, kot sta Portugalska in Avstrija. Zato je nujno, da EU podpre program za namen pregledov varnosti v svojih jedrskih elektrarnah, zlasti z izvajanjem tako imenovanih „testov izjemnih situacij“. Te ocene bi morale temeljiti na modelu strogega in usklajenega vrednotenja, ki pokriva vse vrste možnih tveganj v stvarnem scenariju na evropski ravni, opraviti pa jih je treba konec tega leta, in sicer na neodvisen in usklajen način, ki bo zajel vse obstoječe in načrtovane jedrske objekte v EU. Jedrska energija je trenutno ključnega pomena, da se v Evropi zagotovi zanesljiva oskrba z energijo z nizkimi emisijami ogljika. Vendar pa se moramo premakniti k večji energetski učinkovitosti in povečanju uporabe obnovljivih virov energije. Komisija in države članice bi morale vlagati v posodobitev in razširitev evropske infrastrukture na področju energije, kakor tudi v medsebojno povezavo omrežij, da bi zagotovile zanesljivo oskrbo z energijo.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Zagotavljanje varnih jedrskih objektov in preprečevanje tveganja nesreč na vse mogoče načine sta pomembni vprašanji, ki jih obravnava ta resolucija, ki države članice tudi poziva, da uvedejo „moratorij za razvoj in začetek obratovanja novih jedrskih reaktorjev, vsaj v obdobju izvajanja in ocenjevanja testov izjemnih situacij“. Vendar pa moramo zagotoviti, da tragedija, ki se je zgodila na Japonskem, ne bo priložnost za prodor lobijev, oziroma da se ne bo zgodilo, da bi se napredek, ki je dosežen danes, v prihodnosti obrnil v nasprotno smer. Nauke je treba vzeti resno in iz te izkušnje se moramo učiti, da bi lahko odkrivali napake in pomanjkljivosti v konstrukciji in obratovanju, ki bi lahko povzročile nesrečo v drugih objektih. Te izkušnje je treba upoštevati tudi pri prihodnjih dosežkih na področju energije.

V to oceno se morajo vključiti strokovnjaki iz strokovnih organov v državah članicah, kakor tudi iz Mednarodne agencije za atomsko energijo (IAEA), pri čemer morajo ohraniti svojo vlogo, pooblastila, avtonomijo in neodvisnost. Priporočila v zvezi s to temo morajo ob ustrezni podpori iz EU priti iz IAEA, ki je strokoven, avtonomen in neodvisen organ, in ne obratno. Obžalovanja vredno je, da se ta resolucija izkorišča kot pretveza za zaščito tako imenovanje skupne energetske politike in njenih ciljev liberalizacije energetskega sektorja.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Ta predlog resolucije ni bil najboljši. Zato je bil tudi zavrnjen, kljub temu da je imel nekatere pozitivne vidike, zaradi česar smo se vzdržali.

Zagotavljanje varnih jedrskih objektov in preprečevanje tveganja nesreč na vse mogoče načine sta pomembni vprašanji, ki jih obravnava ta resolucija, ki države članice tudi poziva, da uvedejo „moratorij za razvoj in začetek obratovanja novih jedrskih reaktorjev, vsaj v obdobju izvajanja in ocenjevanja testov izjemnih situacij“.

Vendar pa moramo poskrbeti, da tragedija, ki se je zgodila na Japonskem, ne bo poslužila kot odskočna deska gospodarskim interesnim skupinam, ki iščejo nove možnosti na škodo interesov in varnosti prebivalstva.

Namesto tega je pomembno, da odkrijemo napake in pomanjkljivosti v konstrukciji in obratovanju, ki bi lahko pripeljali do nesreč v drugih objektih. V to oceno se morajo vključiti strokovnjaki iz strokovnih organov v državah članicah, kakor tudi iz Mednarodne agencije za atomsko energijo (IAEA), pri čemer morajo ohraniti svojo vlogo, pooblastila, avtonomijo in neodvisnost. Nauke je treba vzeti resno, rezultate analize te izkušnje pa vključiti v prihodnje dosežke na področju energije. Ne strinjamo se z vmešavanjem v energetsko politiko držav članic ali tretjih držav: priporočila v zvezi s to temo morajo ob ustrezni podpori iz EU priti iz IAEA, ki je strokoven, avtonomen in neodvisen organ.

  Monika Flašíková Beňová (S&D), v pisni obliki. – (SK) Japonska se spopada z najhujšo nesrečo po vojni. Voditelji držav so uničujoč potres, skupaj z valovi cunamija in naknadno jedrsko grožnjo opisali kot najhujšo krizo, odkar je vojska ZDA odvrgla atomski bombi na Hirošimo in Nagasaki. Narava je povzročila ogromne in nenadomestljive izgube, zlasti v smislu človeških življenj in lastnine. Vendar pa stanje v jedrski elektrarni v Fukušimi še vedno predstavlja grožnjo. Če želimo preprečiti podobne grožnje v prihodnosti, bi bilo prav, da premislimo o izvajanju tako imenovanih testov izjemnih situacij v jedrskih elektrarnah v državah članicah EU. Ti bi morali pokazati, v kolikšni meri lahko jedrske elektrarne prenesejo podobne nesreče. Podobne razmere, do katerih je prišlo na Japonskem, se lahko zgodijo kjer koli v Evropi. Zato je tudi zaželeno, da se vzpostavi strožje spremljanje varnostnih sistemov v jedrskih elektrarnah, ki bi okrepilo njihove šibke točke in odpravilo morebitne pomanjkljivosti. Tako interes kot zmožnost posameznih držav je, da poiščejo rešitev za jedrsko vprašanje – bodisi z izboljšavami na področju varnosti ali dokončno razgradnjo. Sodelovanje na evropski ravni pa je temeljnega pomena. Čeprav Evrope ne ogrožajo veliki valovi cunamija, v 21. stoletju obstaja na primer tveganje terorističnih napadov, napadov računalniških hekerjev na sisteme jedrskih elektrarn in tako dalje. Z varnostnega vidika pa je obseg, v okviru katerega se elektrarne lahko spopadejo tem potencialnim grožnjam, zelo vprašljiv.

  Adam Gierek (S&D), v pisni obliki. – (PL) Resolucije nisem podprl, prvič zato, ker poleg prepovedi, omejitev in splošnega odpora proti jedrski energiji, ni prispevala ničesar pozitivnega. Drugič, nikjer ne ponuja nobene poti za energetsko politiko v celoti, ki bi peljala ven iz tega stanja. Na primer, točke 19, 20 in 21 bi lahko vpeljale nove zamisli in usmeritve v smislu celovitega razmišljanja o energetski učinkovitosti, zlasti učinkovitosti v zvezi z energijo iz primarnih virov, ki predstavljajo naše največje rezerve, zlasti fosilnih goriv. Tretjič, skrajni predlogi, ki jih vsebuje, zahtevajo nacionalni referendum, ki bi se v moji državi moral zgoditi na pobudo strank z levice. Mogoče bi morali takšen referendum opraviti na ravni EU. Četrtič, moja država je bila zaradi dosedanjih zgrešenih predpisov EU prisiljena, da ustavi temeljna vlaganja v termoelektrarne, zdaj pa isti lobi pravi, da moramo ustaviti vlaganja v jedrsko tehnologijo. Kaj torej še ostane? Resolucija kaže samo na energijo iz obnovljivih virov. V moji državi bi skupna zmogljivost teh virov pokrila 13 do največ 20 % temeljnih potreb. Mogoče je stanje na Švedskem drugačno, ker ima velike rezerve vodne energije, toda na Poljskem to ni tako. Dogodki v Fukušimi zahtevajo pregled celotne veljavne energetske politike Evropske unije.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) Navdušenje, ki je po jedrski nesreči v Fukušimi prevzelo nekatere politične skupine, ki so upale, da bodo na ta račun nabrale politične točke, je nesprejemljivo. Ne spomnim se, da bi bilo komunisti tako zagrizeni po nesreči v Černobilu leta 1986. Torej je res: ko gre za jedrsko energijo, ni ničesar takšnega, kot „nično tveganje“. V življenju ni ničesar takšnega, kot nično tveganje: pika. Storiti moramo vse, kar lahko, da bi zmanjšali to tveganje. Vendar pa v tem trenutku nimamo nikakršnih zanesljivih drugih možnosti. Pritiskati na države članice, da se nemudoma odrečejo temu viru energije, da ustavijo gradnjo novih objektov in zaprejo druge, je popolnoma v nasprotju z odkritim zavračanjem fosilne energije pod pretvezo, da bi njena uporaba prispevala h globalnemu segrevanju.

Jedrska ali fosilna energija: lahko vam je ena bolj všeč od druge, vendar ne morete obeh izključiti. Naše potrebe po oskrbi z energijo ne morejo izpolniti ne vodna energija ne alternativni viri energije današnjega časa. Tiste države, ki so prenehale uporabljati jedrsko energijo – vendar ne pridigajo drugim –, so v resnici zelo vesele, da se tako niso odločili tudi njihovi sosedje, od katerih dobivajo svojo zalogo energije! Ustavite hinavščino.

  Estelle Grelier (S&D), v pisni obliki. – (FR) Parlamentarna resolucija o naukih, ki se jih moramo naučiti iz jedrske nesreče na Japonskem, je vsebovala zelo pozitivne točke v zvezi z varnostjo jedrskih elektrarn, ki na primer priporočajo usklajeno izvajanje „testov izjemnih situacij“ na ravni EU s strani neodvisnih organov, ki delujejo v skladu z najstrožjimi standardi in popolnoma pregledno. Poleg tega sem, tako kot vsi drugi iz delegacije francoskih socialistov, podprla predloge sprememb v korist natančno načrtovanega in pripravljenega postopnega ukinjanja jedrske energije, ki odraža boj proti globalnemu segrevanju. To postopno ukinjanje jedrske energije bo moralo iti v korak z večjimi vlaganji v raziskave in inovacije, da bi se zmanjšala naša energetska odvisnost in povečalo število obnovljivih oblik energije v mešanici energetskih virov držav članic EU. Kljub temu sem glasovala proti predlogu v celoti, saj gre samo za nizanje stališč, ki tvorijo nedosleden predlog. Po tako strahotnem dogodku, kot je Fukušima, vprašanje prihodnosti tako občutljivega sektorja, kot je jedrska energija, zahteva več kot zgolj hitro sestavljeno resolucijo. Zdaj si bomo morali vzeti čas, ki je potreben za organizacijo zares plodne razprave, ki bo obravnavala vsa povezana vprašanja in omogočila vsakomur, da izrazi svoje mnenje.

  Mathieu Grosch (PPE), v pisni obliki. – (DE) Ta resolucija ne more do podrobnosti pokriti vseh vidikov razprave o jedrski energiji.

Vendar sem še vedno prepričan, da mora naši cilj biti postopno ukinjanje tega vira energije in večja uporaba obnovljivih virov energije.

Predlog spremembe 10 je navajal tudi, da se morajo v zvezi z jedrskimi elektrarnami na obmejnih območjih v odločanje na obeh straneh meje vključiti lokalni in regionalni organi.

Ta predlog ni bil predložen. Nekateri vidiki resolucije so zares pozitivni, a zame je bil odločilen predlog spremembe 10. Zato sem se odločil, da te resolucije več ne podprem in se vzdržim.

  Françoise Grossetête (PPE), v pisni obliki. – (FR) Veseli me, da je Evropski parlament zavrnil to resolucijo.

Nauki, ki se jih moramo naučiti po nesreči v Fukušimi, so med drugim predlog za uvedbo testov izjemnih situacij, določitev novih skupnih varnostnih standardov v EU in zaščita pred vsemi možnimi scenariji.

Uvedba moratorija na nove jedrske elektrarne v obdobju izvajanja testov izjemnih situacij v EU pa je nesprejemljiva. To bo oviralo razvoj veliko varnejših objektov nove generacije.

Cilj tega ni ugotoviti, ali bi bilo treba pozitivne strani tega vira energije postaviti pod vprašaj, kakor tudi ne vdati se idealističnim, mračnjaškim vrednotam tistih, ki bi ga radi prepovedali.

Opustitev jedrske energije pomeni zagotovitev podpore močno onesnažujočim elektrarnam na premog; pomeni pasti ponovno v roke naftnih podjetij z negotovimi cenami nafte in velikim tveganjem oslabljenega gospodarstva, s tem pa pomeni konec naše energetske neodvisnosti.

  Roberto Gualtieri (S&D), v pisni obliki. – (IT) Skupno resolucijo sem zavrnila zato, ker je Parlament zavrnil dva ključna predloga sprememb, ki ju je vložila Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu o razvoju srednjeročnih in dolgoročnih strategij za postopno ukinjanje jedrske energije in opredelitvi zavezujočih ciljev na področju obnovljivih virov energije.

Dejstvo, da je Parlament zavrnil celotno resolucijo, poudarja, da pri jedrskem vprašanju ne gre več samo za vprašanje večje varnosti. Zdaj je pomembno, da začnemo resno premišljevati o energetskem vprašanju in vlaganju v obnovljive vire energije. Tragična izkušnja Japonske je pokazala, kako potrebna je poglobljena razprava o jedrski energiji. V tem smislu je glas Evropskega parlamenta prvi korak k spremembi usmeritve pri odločitvah na področju energetske politike tako na evropski kot mednarodni ravni.

  Carl Haglund, Marit Paulsen, Olle Schmidt in Cecilia Wikström (ALDE), v pisni obliki. – (SV) Nesreča na Japonskem je prebudila skrbi ljudi v zvezi z jedrsko varnostjo. V resoluciji Skupine zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo smo poudarili, da želimo, da predlagani testi izjemnih situacij postanejo obvezni za države članice in da izvajanje teh testov vodijo neodvisni strokovnjaki, pri čemer morajo biti ti testi pregledni.

Glasovanja o skupni resoluciji smo se vzdržali, saj je vsebovala tudi predlog o moratoriju na razvoj novih jedrskih reaktorjev v času izvajanja testov izjemnih situacij.

Vsi problemi so predvsem povezani s starejšimi reaktorji s starejšo tehnologijo in ne z novimi jedrskimi reaktorji z novo tehnologijo. Ne želimo prepovedati razvoja nove tehnologije, ki bo prispevala k cilju EU, da zmanjša svoje emisije ogljikovega dioksida.

Nasprotujemo prepovedi celotne zamisli jedrske energije. Po nesreči v Černobilu v letu 1986 je Švedska uvedla predpise, v skladu s katerimi je bila priprava na gradnjo jedrskih elektrarn nezakonita.

Menimo tudi, da bi Finska in Švedska morali vlagati več v raziskave s področja jedrske energije in prevzeti vodilno vlogo pri razvoju jedrskih reaktorjev prihodnje generacije.

Kar lahko zaključimo iz nesreče na Japonskem, je, da jedrske elektrarne ne smejo obratovati toliko let. Nesreča je lahko kvečjemu navdih za gradnjo novih jedrskih reaktorjev.

  Sandra Kalniete (PPE), v pisni obliki. – (LV) Glasovala sem za sprejetje te resolucije in obžalujem, da se Parlament ni mogel strinjati niti o enem predlogu resolucije o tej aktualni temi. Menim, da mora jedrska energija ostati pomemben in varen vir evropske energije. Podpiram zahtevo po celovitih testih izjemnih situacij, ki se morajo izvajati tako v vseh obstoječih kot vseh načrtovanih jedrskih elektrarnah, njihovi uspešni rezultati pa morajo biti predpogoj za nadaljevanje obratovanja. Strinjam se s skrbmi, izraženimi v tem predlogu resolucije, da razvoj novih jedrskih projektov v Belorusiji in Rusiji (Kaliningrajska oblast) povzročajo resne pomisleke glede standardov jedrske varnosti in spoštovanja obveznosti, določenih v mednarodnih konvencijah, kakor tudi s tem, da se morajo Evropejci, države članice in Evropska komisija na te pomisleke odzvati v duhu solidarnosti. Zato mora naša Unija zagotoviti, da se ti testi izjemnih situacij in standardi jedrske varnosti, ki bodo opredeljeni na koncu, ne bodo uporabljali samo v EU, temveč tudi pri tistih jedrskih elektrarnah, ki so že zgrajene ali še vedno v fazi priprave v sosednjih državah Evrope.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) To resolucijo sem podprl. Po jedrski nesreči na Japonskem je umrlo in brez sledu izginilo na tisoče ljudi. Nastala je tudi velika gmotna škoda, posledice tega pa bodo imele dolgoročen vpliv na zdravje ljudi. Posledice Černobila čutimo celo zdaj, zato moramo danes ponovno oceniti naš pristop k jedrski varnosti v EU in drugod po svetu. Kar zadeva jedrske projekte, v Belorusiji in Kaliningradu obstajajo veliki problemi v zvezi s standardi jedrske varnosti in spoštovanjem ustreznih obveznosti iz mednarodnih konvencij; ti problemi ne zadevajo samo držav članic, ki mejijo na ti regiji, temveč tudi celotno Evropo, subjekti iz EU in Evropska komisija pa morajo tu skupaj ukrepati v okviru načela subsidiarnosti. V resoluciji o strategiji EU za regijo Baltskega morja in vlogi makro regij v prihodnji kohezijski politiki je navedeno, da morajo države članice EU glede na načrtovan razvoj jedrske energije v regiji Baltskega morja upoštevati najstrožje standarde varnosti in varstva okolja, Evropska komisija pa mora spremljati in preverjati, ali sosednje države na zunanjih mejah EU upoštevajo isti pristop in mednarodne konvencije. Jedrske elektrarne, ki se gradijo v bližini zunanjih meja EU, morajo upoštevati mednarodne standarde s področja jedrske varnosti in varstva okolja. Danes so še posebno pomembni postali energetska učinkovitost in varčevanje z energijo, obnovljivi in trajnostni viri energije in uvajanje vseevropskih električnih omrežij. Poleg tega pa je pomembno, da oblikujemo pametno energetsko omrežje, ki bo energijo za svoje obratovanje pridobivalo iz decentraliziranih obratov za proizvodnjo energije.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Huda nesreča, ki se je 11. marca 2011 zaradi potresa in kasneje še cunamija zgodila v jedrski elektrarni Fukušima Daiči, je s kontaminacijo okolja povzročila škodo in dolgotrajne posledice za zdravje. Na podlagi opozoril Mednarodne agencije za atomsko energijo o stanju zdaj že zastarelih jedrskih objektov se zdi, da je treba opredeliti ukrepe za oceno ravni varnosti v teh objektih. Temeljnega pomena sta sodelovanje in usklajevanje med državami članicami, saj imajo takšne krize posledice ne samo za države, v kateri se zgodijo, temveč tudi na širši ravni. Dogodki, ki so se zgodili, kažejo, da mora Evropa, če želi preprečiti tako hude nesreče, izvajati niz zelo strogih ukrepov, da bi ocenila obstoječe ravni varnosti. Razvoj novih jedrskih objektov v Belorusiji in Rusiji zahteva od Komisije, da ukrepa z vzpostavitvijo dialoga s tema državama, da bi zagotovila varnost ne samo za njune sosednje države, temveč tudi za Evropo kot celoto.

  Jörg Leichtfried (S&D), v pisni obliki. – (DE) To resolucijo načeloma podpiram, saj poziva k prvemu koraku proti ukinjanju jedrske energije po vsej Evropski uniji. Ko pa gre za vsebino resolucije, moram povedati – kar je tako pogosto značilno za takšne resolucije –, da imamo primer, ki ponuja premalo in prepočasi. Na koncu prevlada načelo najmanjšega skupnega imenovalca, kar dolgoročno zagotovo ne more biti zadovoljivo. Edina pravilna rešitev bi bila popolna ukinitev jedrske energije po vsej Evropski uniji, in sicer čim prej. Za to si bom prizadeval z vsemi močmi.

  Bogusław Liberadzki (S&D), v pisni obliki. – (PL) Aprila smo glasovalo o skupni resoluciji o naukih glede jedrske varnosti, ki se jih mora Evropa naučiti iz jedrske nesreče na Japonskem. Te resolucije nisem podprl, ker razen prepovedi in moratorija na razvoj jedrske energije in predloga za postopen umik od jedrske energije (kar je neuresničljivo) ne dodaja ničesar pozitivnega niti ne ponuja nobenih rešitev za prihodnost energetskega sektorja na splošno. Razmere po tragediji v Fukušimi so popolnoma spremenile filozofijo pristopa k prihodnosti pridobivanja energije v Evropi in na Poljskem. V naši državi je energetski sektor, katerega 95 % temelji na premogu, že utrpel posledice zaradi sprejetja podnebnega in energetskega svežnja. Ustavila so se tudi vlaganja, namenjena gradnji dveh jedrskih elektrarn. Resolucija samo poudarja pomen pridobivanja energije iz obnovljivih virov, ki na Poljskem predstavlja samo 13 % in največ 20 % naših potreb. Poleg tega bo na Poljskem potekal tudi referendum o jedrski energiji, ki ga je predlagala levica, zato so vsi sklepi, ki bi jih potegnili iz te resolucije, prezgodnji. Pozdravil sem dejstvo, da je večina glasovala proti resoluciji.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. – (RO) Mislim, da se moramo izogniti sprejemanju takojšnjih, daljnosežnih političnih odločitev o srednjeročni in dolgoročni vlogi jedrske energije v mešanici energetskih virov. Za nas je pomembno, da si na podlagi natančnih podatkov ustvarimo jasno sliko o tem, kaj se je zgodilo v jedrski elektrarni v Fukušimi. Ne smemo pozabiti na koristi jedrske energije, ki ustvarja nizke emisije ogljikovega dioksida in sorazmerno nizke stroške ter zagotavlja energetsko neodvisnost. Jedrska energija je bila do zdaj statistično gledano najvarnejša oblika energije z najnižjim številom žrtev nesreč v primerjavi z drugimi viri energije (na primer plinom in nafto). Pomembno je tudi, da se spoštujejo odločitve držav članic o določitvi sestave njihove lastne mešanice energetskih virov. Jedrska energija ima pomembno vlogo pri doseganju ciljev Evropske unije, ki so določeni v strategiji Evropa 2020 in energetski strategiji za tekoče desetletje.

  Marian-Jean Marinescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Resolucije o jedrski varnosti v Evropi po jedrski nesreči na Japonskem nisem podprl. Razlog za to je poziv resolucije k moratoriju na razvoj novih jedrskih elektrarn. Mislim, da je proizvodnja jedrske energije v varnih pogojih temeljnega pomena. Strinjam se s potrebo po izvajanju testov izjemnih situacij. Mislim pa, da je uvedba moratorija za nedoločen čas neustrezna. To obdobje je za jedrske elektrarne v gradnji lahko izjemno pomembno, zlasti z vidika financiranja. Struktura mešanice energetskih virov je odgovornost držav članic. Zato mislim, da takšne odločitve ni mogoče vsiliti na ravni EU.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Te resolucije nisem podprl, ker smo s sprejetimi predlogi sprememb dobili besedilo, ki namenja premalo pozornosti vprašanjem jedrske varnosti.

  Marisa Matias (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Nesreča v Fukušimi je opozorila planet, da nično tveganje pri jedrski energiji ne obstaja. Nevarnost, ki jo jedrska energija predstavlja za človeštvo, je popolnoma vzdržna, kakor tudi visoke ravni tveganja zaradi nastalih odpadkov. Torej si moramo še bolj prizadevati, da bi zagotovili varnost in izboljšali preskušanje varnosti. Ti dve merili bi bili minimalni pogoj za sklenitev sporazuma.

Še vedno ni zagotovljena nobena izhodna strategija s ciljem dejanskih sprememb v evropski energetski politiki, ki se mora premakniti k opredelitvi alternativnih oblik, ukinjanje pa bo omogočilo, da se jedrska industrija v Evropi postopoma opusti. Resolucije nisem podprla, ker menim, da ni zagotovljena niti ena izmed zgoraj navedenih predpostavk.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Nesreča v Fukušimi opozarja svet, da ko gre za jedrsko energijo, ni ničesar takšnega, kot nično tveganje. Jedrska energija predstavlja nesprejemljivo tveganje za človeštvo. Moramo torej storiti korak dlje od povečane varnosti in varnostnih preskusih. Takoj moramo pripraviti evropski načrt za ukinitev jedrske energije. Za ukinitev jedrske energije je potreben čas. Če tega ne začnemo pripravljati zdaj, potem je to zločin proti človeštvu. Če bodo predlogi sprememb, ki zahtevajo ukinjanje jedrske energije, zavrnjeni, te resolucije ne bom podprl.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Ta predlog resolucije o jedrski varnosti v Evropi je bil več kot potreben. Obravnava vse nevarnosti, ki jih predstavlja jedrska energija, in upam, da bo dal spodbudo za celovit premislek glede uporabe jedrske energije v Evropi. Številni predlogi sprememb Skupine Zelenih/Evropske svobodne zveze so bili potrebni zato, da bi se neposredno obravnaval širok niz obstoječih tveganj in pozvalo k hitremu ukinjanju uporabe jedrske energije.

Ker sem prepričan, da človek ne bo nikoli zmogel v celoti obvladovati tveganj, ki jih predstavljajo jedrske elektrarne, zagovarjam to hitro ukinjanje in podpiram predloge sprememb, ki so s tem povezani. Ker predlog resolucije navsezadnje pomeni korak v to smer, sem ga podprl.

  Vital Moreira (S&D), v pisni obliki. – (PT) Med glasovanjem o resoluciji o varnosti jedrske energije po nesreči v Fukušimi sem osnutku spremembe v zvezi s cilji glede zmanjšanja emisij CO2 nasprotoval iz treh razlogov: a) vprašanje se nanaša na temo jedrske varnosti; b) opredeljeni cilji pripisujejo nesorazmerno pomembnost vlogi EU v enostranskem zmanjšanju emisij CO2; c) takšno velikopotezno – in v resnici neuresničljivo – zmanjšanje emisij CO2 bi bilo sprejemljivo samo, če bi bilo združeno z davkom na CO2 pri uvozu, kar bi lahko resno vplivalo na konkurenčnost evropske industrije, vodilna evropska podjetja pa bi svojo proizvodnjo preselila v države, kjer omejitev pri CO2 ni, to pa ima lahko resne posledice na gospodarstvo in zaposlovanje v EU.

  Rareş-Lucian Niculescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Skupnega predloga resolucije o naukih glede jedrske varnosti, ki se jih mora Evropa naučiti iz jedrske nesreče na Japonskem, nisem podprl iz naslednjih razlogov: najmanj sedem predlogov sprememb je neuresničljivih z znanstvenega stališča; mnogi deli besedila so samo udarne besede brez kakršne koli prave vsebine, tisti, ki nasprotujejo jedrski energiji, pa tudi ne predstavljajo nobenih drugih rešitev. Nenazadnje moram poudariti, da obžalujem dejstvi, da Evropski parlament ni sprejel stališča o tem vprašanju. Stališče, ki ga je treba sprejeti, pa mora biti uravnoteženo, pragmatično in utemeljeno na znanstveno dokumentiranih dognanjih in realnih rešitvah.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Skrajni čas je za ponoven premislek o uporabi jedrske energije v Evropi. Zdaj moramo začeti ukrepati, zapreti nevarne reaktorje in na srednjeročni ravni poiskati način za popolno ukinitev jedrske energije. Enkrat za vselej moramo zavrniti zgrešeno prepričanje, da človek obvladuje nevarnosti, ki jih predstavlja jedrska energija. Zato sem ta predlog resolucije podprl.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Resolucijo o jedrski varnosti sem podprl, ker si po nedavnih dogodkih na Japonskem ne moremo več privoščiti, da vprašanja ne bi reševali odgovorno in z objektivnimi merili. Mislim, da je pomembno, da Evropa preuči svoje predpise o varnosti v objektih jedrskih elektrarn, da bi zagotovila ravni popolne varnosti, kar je mogoče ugotoviti s testi izjemnih situacij, ki bodo pokazali vsa tveganja in omejitve pri rabi jedrske energije. Cilj same resolucije je pokazati, da se je iz katastrofe kljub vsemu mogoče nekaj naučiti ter se jasno in učinkovito odzvati, s čimer bi zagotovili, da se ne bi več dogajale. Resolucija tudi poudarja potrebo po usmeritvi v alternativne vire energije, kot so obnovljivi viri, medtem pa jedrska energija ostaja nepogrešljiv vir nizkoogljične energije.

  Vincent Peillon (S&D), v pisni obliki. – (FR) Resolucije naukih glede jedrske varnosti, ki se jih mora Evropa naučiti iz jedrske nesreče na Japonskem, nisem podprl, ker dvomim, da lahko ta parlament reši to vprašanje prihodnosti jedrske energije – ki je ključnega pomena za naše sodržavljane – v nekaj urah s predlogi sprememb, ki jih sprejema brez kakršne koli prave razprave. Predstaviti je treba vsa vprašanja, pri tem pa se ne smejo izključiti nobene možnosti, zaradi česar tudi potrebujemo čas. Na kocki sta verodostojnost našega parlamenta in blaginja naših sodržavljanov, ki ne bodo hoteli razumeti – in sicer povsem upravičeno –, če jih bomo hoteli podvreči dolgoročnim ukrepom, o katerih se nismo vnaprej mirno in izčrpno pogovorili ob upoštevanju različne nacionalne okoliščine in omejitve v našem skupnem boju proti podnebnim spremembam. Nazadnje bi rad rekel, kako žal mi je, da zaradi skrajnežev na vseh straneh Parlament tokrat ni mogle odobriti takojšnjega povečanja varnosti jedrskih elektrarn, kljub temu da smo v naši skupini soglasno izrazili zahtevo po pregledih, ki naj bodo kar najstrožji, najpreglednejši in najbolj neodvisni, kolikor je to mogoče.

  Frédérique Ries (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Jezi me, da je Evropski parlament danes zavrnil resolucijo o tako ključnem vprašanju, kot so nauki, ki se jih je treba naučiti iz jedrske nesreče v Fukušimi. Kar zadeva našo institucijo, pred in po 11. marcu 2011 ni ničesar. Toda bili so močni signali! Navsezadnje se ni bilo težko dogovoriti o nekaterih preprostih načelih:

- o načelu podpore Komisiji, da lahko skupaj z državami članicami opravi te „teste izjemnih situacij“ v 143 jedrskih reaktorjih, ki obratujejo v Evropi;

– o načelu predložitve natančnega časovnega okvira sprejetih meril do 15. aprila: neodvisni strokovnjaki, prednost varnosti jedrskih objektov, ki so sami po sebi nevarnejši zaradi svoje lokacije na seizmičnih ali obalnih območjih, in varnostna poročila za javnost;

– načelo takojšnjega zaprtja obratov, ki ne opravijo „testa izjemnih situacij“.

Evropska javnost od naših institucij pričakuje odgovornost in preudarnost, zlasti pri tako spornih vprašanjih, kot je atomska energija. Navsezadnje mogoče ni slabo, če izbira energije in s tem odločitev o morebitni ukinitvi jedrske energije ostane v izključni nacionalni pristojnosti.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Glasoval sem proti. Zelo sem vesel, da projedrski lobi na koncu ni uspel. Popolnoma nerazumljivo je, da so skupina PPE in druge glasovale proti trditvi, da nično tveganje ne obstaja, proti postopnemu ukinjanju, ki naj bi se začelo takoj, proti prehodu na gospodarstvo, ki bi skoraj 100-odstotno temeljilo na energetsko učinkovitih obnovljivih virih, in sicer do leta 2050, proti prihodnosti brez jedrske energije za Evropo in tako dalje. Končno besedilo je bilo popolnoma nesprejemljivo, zato sem vesel, da je večina v Parlamentu podprla nas Zelene in skupno resolucijo zavrnila.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) V hudi jedrski nesreči v elektrarni Fukušima Daiči, ki se je zgodila 11. marca, je umrlo na tisoče ljudi, nastala pa je tudi nepredstavljiva gmotna škoda, ki je prizadela celotno japonsko gospodarstvo.

Ob tem krvnem davku mora vsaka država na svetu ponovno preučiti svoj položaj glede porabe tehnologij atomske energije. Na žalost pa se te odločitve zaradi nedavnih tragičnih dogodkov v mnogih primerih sprejemajo pospešeno, iz številnih koncev pa prihajajo pozivi k popolnem in takojšnjem rušenju jedrskih objektov.

EU že nekaj časa ponovno preučuje svoj celoten pristop do jedrske varnosti, vendar je pomembno, da se pri tem upošteva dejstvo, da bo ta tehnologija še mnoga leta del mešanice energetskih virov različnih držav članic. V prihodnosti bo naše potrebe po energiji mogoče izpolniti z obnovljivimi viri energije, vendar pa to še ni izvedljivo in tudi dolgo časa še ne bo.

Podpiram strožje varnostne ukrepe za jedrske objekte, ki so v skladu s tistimi, ki veljajo za objekte najnovejše generacije. Vendar pa menim, da je odločitev za zaustavitev pridobivanja jedrske energije čez noč tako kratkovidna kot nesmiselna. Bolj jo narekujejo čustva kot prava potreba, hkrati pa bi lahko gospodarstva vodilnih industrializiranih držav sveta spravila na kolena.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) Po jedrski nesreči, ki je prizadela Japonsko, nimamo nobene izbire, kot da preučimo evropski energetski načrt. Posebno pozornost moramo nameniti tako jedrskim elektrarnam, ki že obratujejo, kakor tudi tistim, ki so v fazi načrtovanja. Evropska unija je že določila, da je treba v vseh objektih, med drugim tudi v tistih iz sosednjih držav, ki imajo vzpostavljene odnose z Unijo, opraviti teste izjemnih situacij.

Ta resolucija določa tudi moratorij na gradnjo novih elektrarn, ki bi omogočil ustrezno oceno povezanih tveganj. Moramo se zavedati, da bodo v prihodnjih desetletjih mnoge države še vedno odvisne od jedrske energije, vendar pa obenem ne smemo dovoliti, da bi v Evropi imeli elektrarne, ki predstavljajo tveganje za prebivalce. Elektrarne, ki so bile zgrajene pred letom 1980, je treba razgraditi.

V nekaterih državah, na primer v Italiji, se izvajajo ocene, na podlagi katerih naj bi se sprejela odločitev o tem, ali se odpovedati jedrski energiji ali ne, zato je zelo pomembno, da se skupne odločitve izvajajo tudi na evropski ravni. Neverjetno pa je dejstvo, da se Evropski parlament ni mogel izreči o vprašanju, kot je to, ki ga preučujemo danes in ki je tako pomembno in močno zaskrbljujoče za državljane. Pravzaprav so bile zavrnjene vse resolucije, vključno s skupno resolucijo, ki smo jo potrdili.

  Marco Scurria (PPE), v pisni obliki. – (IT) Italijanski minister za finance, gospod Tremonti, je pred nekaj dnevi, ko je govoril na srečanju industrialcev, skoval nov izraz: „jedrski dolg“. Države članice, ki vlagajo v jedrsko energijo, so tiste, ki imajo najvišjo raven javnega dolga. Koliko stane, če se zaprejo jedrske elektrarne prve in druge generacije? Koliko stanejo testi izjemnih situacij, o katerih danes tako obširno razpravljamo? Ko bo elektrarna podvržena „izjemni situaciji“, koliko bo potem stalo, da se jo povrne v prvotno stanje? In koliko stane odstranitev radioaktivnih odpadkov? Tega nam ni še nihče povedal.

Kot Evropska unija bi lahko začeli razmišljati o različnih načinih, ki bi jih lahko pokazali državam članicam. In ker nam bo Komisija morala predložiti načrt, zakaj ne bi torej premislili o pravih vlaganjih v jedrsko energijo četrte generacije – čisto jedrsko energijo ali fuzijo – ali celo začeli razmišljati o celovitem energetskem načrtu? Pričakujemo, da bo Komisija v sporočilu opredelila načrt o tem vprašanju in končno poskusila dati Evropski uniji jasne smernice za ta sektor.

  Debora Serracchiani (S&D), v pisni obliki. – (IT) Jedrska nesreča v elektrarni v Fukušimi je povzročila ogromno katastrofo, saj je številne ljudi, ki so bili v bližini elektrarne in ki so utrpeli poškodbe, prizadelo tudi radioaktivno onesnaženje. Številne bolnišnice jih ne želijo sprejeti in zdraviti zaradi nevarnosti onesnaženja.

Čeprav je japonski predsednik vlade napovedal, da bo elektrarna v Fukušimi razstavljena, se položaj še ni rešil: hladilni sistem enega od reaktorjev je odpovedal, velika količina radioaktivnega materiala pa se izpušča v okolje. Zato je pomembno, da zagotovimo vso potrebno človekoljubno in finančno pomoč in določimo mednarodne varnostne predpise, ki bodo kar najzanesljivejši, da bi v prihodnosti preprečili nesreče, kot je ta, ki se je zgodila na Japonskem.

Te resolucije zato nisem podprla, ker ne vključuje predlogov sprememb, ki države članice pozivajo, da sestavijo možne strategije za opuščanje jedrske energije in da nemudoma obvestijo regionalne in lokalne čezmejne organe o svojih nacionalnih programih, če bi njihovo izvajanje lahko imelo čezmejen vpliv.

  Peter Skinner (S&D), v pisni obliki. – Čeprav je to občutljivo obdobje, ki sledi ogromnim problemom z jedrsko varnostjo na Japonskem, pa jedrska energija še vedno prispeva največ k oskrbi z energijo v EU in po vsem svetu. Zaradi stališč tistih posameznikov v Parlamentu, ki bi radi izsilili čim prejšnjo odpravo in opustitev politike o tej zadevi, je bilo glasovanje za elemente tega poročila zelo težko, in sicer bolj zaradi pragmatičnih razlogov, kot zaradi posebno projedrskega oziroma protijedrskega pristopa. Ne morem podpreti „agresivnih“ predlogov sprememb, ki bi lahko škodili politiki oskrbe z energijo, utemeljeni na „mešanem“ pristopu, ki pelje k manjšim emisijam CO2 in končno k večji uporabi obnovljivih virov energije.

  Bart Staes (Verts/ALE), v pisni obliki. – (NL) Danes se nismo uspeli dogovoriti o tej resoluciji, katere namen je bil, da bi se iz jedrske nesreče v Fukušimi nekaj naučili. Skupina Zelenih/Evropske svobodne zveze že vrsto let zagovarja ukinjanje jedrske energije, saj so tveganja za ljudi in okolje nesprejemljivo visoka, poleg tega pa obstaja več kot dovolj alternativ. To je predvsem pokazala Fukušima. Žalostno je, da Poslanska skupina Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov) in Skupina zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo še naprej verjameta v svoje jedrske sanje, čeprav s bodo te na koncu spremenile v nočne more, kot se je jasno pokazalo na Japonskem in v Černobilu. Kljub temu pa obstaja še veliko ljudi, ki se ne želijo zbuditi iz svojih slabih jedrskih sanj.

Edina zares varna jedrska energija je tista, ki je ni. Predlog sprememb, ki poziva k ukinjanju jedrske energije, ni bil izglasovan. Večina v tem parlamentu očitno ne razume, da je strokovno in gospodarsko popolnoma izvedljivo, da v obdobju štiridesetih let začnemo pridobivati našo elektriko na popolnoma trajnosten način z ukrepi, kot sta energetska učinkovitost in izkoriščanje sonca, vetra, geotermalne energije, vode in biomase. Zaenkrat se zdi, da zmaguje lobi, ki zagovarja jedrsko energijo. Zato na končnem glasovanju pravim „ne“.

  Catherine Stihler (S&D), v pisni obliki. – Resolucije na končnem glasovanju nisem podprla, saj menim, da moramo o tem vprašanju razpravljati v okviru celovite energetske strategije EU in ne v okviru jedrske tragedije na Japonskem.

  Michèle Striffler (PPE), v pisni obliki. – (FR) Jedrsko nesrečo, ki se je zdaj zgodila na Japonskem, mora pospremiti poglobljena razprava o obratih, ki se nahajajo v Franciji in Evropi. V vseh obratujočih jedrskih elektrarnah je treba opraviti teste izjemnih situacij, zlasti če se te nahajajo na seizmičnih območjih. Mislim predvsem na elektrarno Fessenheim na zgornjem Renu. Poleg tega menim, da uvedba moratorija na razvoj in gradnjo novih jedrskih reaktorjev brez časovne omejitve ni gospodarsko izvedljiva rešitev in lahko ogrozi številna delovna mesta, obenem pa nevarno oslabi tudi pridobivanje energije.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D), v pisni obliki. – (RO) To resolucijo Evropskega parlamenta o naukih, ki se jih mora Evropa naučiti iz jedrske nesreče na Japonskem, sem podprla, saj je njen cilj povečati jedrsko varnost v EU, ne pa prepovedati pridobivanje in uporabo jedrske energije. Zato sem glasovala proti vsem predlogom sprememb, katerih cilj je bil odstraniti jedrsko energijo iz mešanice energetskih virov Evrope. Čeprav nisem podprla uvedbo moratorija na gradnjo novih jedrskih reaktorjev, pa menim, da bi takšen moratorij, če bi bil uveden, moral biti omejen samo na trajanje „testa izjemnih situacij“, ki ga bodo opravili jedrski reaktorji v EU. Tako bo pri gradnji novih reaktorjev mogoče izkoristiti ugotovitve testov izjemnih situacij, s čimer bo zagotovljeno povečanje jedrske varnosti.

Jedrska energija trenutno predstavlja 30 % mešanice energetskih virov Evrope. Evropska unija se v veliki meri zanaša na to, da bo mešanica energetskih virov držav članic izpolnila svoj cilj „20-20-20“. Ne moremo se odločiti za ukinitev jedrske energije, ne da bi prej opredelili razpoložljive vire trajnostne energije, ki bodo lahko izpolnili povpraševanje EU po energiji v prihodnjih letih, in sicer po ceni, ki si jo državljani lahko privoščijo. EU mora vlagati v ukrepe na področju energetske učinkovitosti, zlasti v stavbah in prometu, pa tudi pri rabi obnovljivih virov energije.

  Traian Ungureanu (PPE), v pisni obliki. – Jedrska kriza na Japonskem je sprožila številne zamisli, ki skupaj tvorijo nerazumen cunami. Jedrska energija se zdaj demonizira in čedalje močnejše so zahteve po popolnem prehodu z jedrske na tako imenovane alternativne vire energije. Vendar ta filozofija meji na odkrito vraževerje. Jedrski reaktor v Fukušimi je prizadela do zdaj neznana kombinacija katastrof. To dokazuje, da je narava nepredvidljiva in da cunamijev ni mogoče prepovedati, ne dokazuje pa, da je kriva jedrska energija. Jedrska energija je dokazano veliko varnejša od katerega koli drugega vira energije. Medtem ko nafta dokazljivo vodi k izkoriščanju, odvisnosti, vojnam in diktaturam, je jedrska energija zgodovinsko gledano veliko varnejša. Naša glavna skrb pri jedrski energiji bi dejansko morali biti ocene tveganja in enotni varnostni postopki na evropski ravni. Če se bodo ta merila izpolnila in upoštevala, bi jedrska energija lahko ustavila ali močno omejila politiko energetske odvisnosti. In medtem ko naravnih nesreč ni mogoče preprečiti, jedrska energija sama po sebi ne predstavlja resnega tveganja. Prava nevarnost ne prihaja iz dobro oskrbljenih jedrskih reaktorjev, temveč iz jedrskih reaktorjev, ki jih vodi napačna politika. Z drugimi besedami, oglejte si Iran, ne Japonsko.

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. – Mislim, da je bila ta resolucija refleksni odziv na tragične okoliščine na Japonskem in da ni bilo omogočenega dovolj časa za razpravo o vprašanjih v zvezi z varnostjo jedrskih elektrarn v EU. Jedrska energija je ključni vir energije v vsej Evropi, pri čemer nekatere države članice iz jedrske energije pridobijo tudi do 75 % svoje električne energije, zato bi pregled varnosti jedrskih elektrarn moral biti prednostna naloga, kar mora vključevati tudi teste izjemnih situacij v obstoječih obratih. To pa ne sme pripeljati do zaprtja obstoječih elektrarn, kadar ni nikakršnih varnostnih pomislekov, ali zaustavitve odprtja novih jedrskih objektov, ki naj bi nadomestili zastarele obrate. O teh vprašanjih moramo zrelo razpravljati, da bi zagotovili uravnoteženo mešanico obnovljivih in drugih nizkoogljičnih virov energije, da bi luči po Evropi ostale prižgane.

Predlog resolucije B7-0237/2011 (Nauki glede jedrske varnosti, ki se jih mora Evropa naučiti iz jedrske nesreče na Japonskem)

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Po neuspehu skupnega predloga resolucije sem podprl to besedilo, ki – čeprav ni popolno – vzpostavlja dobro ravnovesje med jedrsko varnostjo in pragmatičnim pristopom k temu vprašanju.

Predlog resolucije B7-0242/2011 (Nauki glede jedrske varnosti, ki se jih mora Evropa naučiti iz jedrske nesreče na Japonskem)

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – To resolucijo skupine Verts/ALE sem podprl, ker so bile vse druge resolucije o tej temi neuspešne. Podprl sem jo zato, da bi izrazil podporo varnostnim priporočilom, vendar pa nisem zadovoljen z bolj skrajnimi, protijedrskimi mnenji, ki jih zagovarja.

Predlog resolucije B7-0243/2011 (Nauki glede jedrske varnosti, ki se jih mora Evropa naučiti iz jedrske nesreče na Japonskem)

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Te resolucije nisem podprl, saj se mi zdi skoraj naivno projedrska.

Predlog resolucije B7-0249/2011 (Razmere v Siriji, Bahrajnu in Jemnu)

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to resolucijo. Protestniki v Bahrajnu, Siriji in Jemnu so izrazili legitimne demokratične težnje in močno željo ljudstva po političnih, gospodarskih in socialnih reformah, s katerimi bi dosegli resnično demokracijo, se borili proti korupciji in zagotovili spoštovanje pravne države, človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zmanjšali socialne neenakosti in ustvarili boljše gospodarske in socialne razmere. Vlade teh držav so se na zakonite želje ljudi odzvale z nasilnim zatiranjem, samovoljnimi odvzemi prostosti in mučenjem, kar je povzročilo izgubo življenj, resne poškodbe in aretacije. Uporaba nasilja, ki so ga vlade teh držav izvajale nad lastnim ljudstvom, mora imeti neposredne posledice za dvostranske odnose z Evropsko unijo. EU lahko uporabi in mora uporabiti številna sredstva, ki odvračajo od takšnih dejanj, na primer zamrznitev premoženja, prepovedi potovanj itd. EU mora pregledati svoje politike do teh držav in v celoti ter učinkovito uporabiti podporo, ki jo zagotavljajo evropski instrument sosedstva in partnerstva, evropski instrument za demokracijo in človekove pravice ter instrument za stabilnost, in nujno pomagati državam in civilnim družbam na Bližnjem vzhodu in v Zalivu pri njihovem prehodu k demokraciji in spoštovanju človekovih pravic.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Tunizija, Egipt in Libija so bile na začetku leta 2011 glavna tema v novicah. Te države pa niso edine z demokratičnimi težnjami. Obsežna gibanja so se pojavila tudi v Bahrajnu, Jemnu in Siriji. Tudi tam so se vladajoče oblasti na žalost odzvale skozi prizmo represije in nasilja. To ni sprejemljivo. Država ne more uporabljati nasilja proti lastnim ljudem, ne da bi jo Evropska unija kaznovala v okviru dvostranskih odnosov. S to resolucijo Evropska unija podpira ljudi v Siriji in njihovo željo, da dejansko odpravijo izredne razmere, ki trajajo od leta 1963, izraža solidarnost z vsemi ljudmi v teh državah in poziva Evropsko unijo, naj ponovno opredeli svoje odnose glede na napredek, dosežen v reformah.

  Cristian Silviu Buşoi (ALDE), v pisni obliki. – (RO) Mislim, da mora Evropska unija bolj kot kdaj koli spodbujati demokratične vrednote in pokazati solidarnost z narodi v južnosredozemskih državah in njihovo težnjo po demokratični družbi.

Razmere v arabskih državah me spominjajo na padec komunističnih režimov v srednji in vzhodni Evropi. Tudi mi smo prestajali podobne dogodke in lahko razumemo zahteve teh narodov, zato je naša moralna dolžnost, da pokažemo solidarnost z njimi.

Protesti, ki so se zadnjih nekaj tednov odvijali v teh državah, jasno dokazujejo, da nedemokratični režimi ne izpolnjujejo pričakovanj prebivalcev in tem družbam ne morejo ponuditi politične stabilnosti in blaginje.

Visoka predstavnica in Komisija bi morali odločno nasprotovati uporabi nasilja nad protestniki in prisiliti oblasti v Siriji, Jemnu in Bahrajnu, da se zavežejo konstruktivnemu političnemu dialogu s ciljem rešitve razmer.

Poleg tega mislim, da bi morali za sklenitev pridružitvenega sporazuma med EU in Sirijo postaviti sirskim oblastem pogoj, da so pripravljene izpeljati reforme, namenjene vzpostavitvi demokracije. Unija ima ta instrument na voljo in prepričan sem, da bi ga morala uporabiti v čim večji meri in s tem podpreti vzpostavitev demokracije v arabskih državah.

  Maria Da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Nedavni protesti v nekaterih arabskih državah kažejo, da nedemokratični in avtoritarni režimi ne morejo zagotoviti verodostojne stabilnosti in da imajo demokratične vrednote ključno vlogo v gospodarskih in političnih partnerstvih. Pozivam oblasti v Bahrajnu, Siriji in Jemnu, naj spoštujejo mednarodne zakone o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Bistveno je, da se čim prej začne odprt in pomemben proces političnega dialoga, ki bo vključeval vse demokratične politične sile in civilno družbo, cilj pa bo utreti pot pravi demokraciji, odpravi izrednih razmer in izvedbi realnih, ambicioznih in pomembnih političnih, gospodarskih in socialnih reform, ki so bistvene za dolgoročno stabilnost in razvoj.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Bahrajn je v nevarnosti, da bo postal mesto spopada med Iranom in Savdsko Arabijo. V teh razmerah ne smemo spregledati verskega elementa pri razvoju dogodkov te regije v času, ko Iran podpira šiitsko opozicijo, sunitska dinastija pa uživa podporo monarhij na tem področju. Poleg tega bi morali biti pazljivi tudi zaradi tesnih povezav med Iranom, Sirijo, Hamasom in Hezbolahom, pa tudi zaradi verskih napetosti med suniti in alaviti v Siriji, ker obstaja veliko tveganje, da bo povečevanje nasilja z zunanjim vmešavanjem Sirijo spravilo v državljansko vojno. Pokol v Hami leta 1982, kjer je bilo med žrtvami 20 tisoč Sircev, je tragično opozorilo v tem pogledu, prav tako kot neuspehi v Somaliji, Afganistanu in Iraku glede načina, kako bi moral Zahod delovati v regiji, kjer ni mogoče spregledati pomembnih značilnosti. Prepričana sem, da potrebujemo več diplomacije in manj oboroženih sil, več skrbi za obrambo človekovih pravic in zaščito civilistov in manj skrbi za volilni potencial zunanje intervencije, pa tudi večje zanimanje za revščino in korupcijo, s katero se spopadajo te družbe, zlasti Jemen.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to resolucijo, ker obsojam nasilno zatiranje miroljubnih protestnikov, ki ga izvajajo varnostne sile v Bahrajnu, Siriji in Jemnu. Rada bi izrazila podporo in solidarnost z ljudmi v teh državah, ki kažejo velik pogum in odločenost in so motivirani z legitimnimi demokratičnimi težnjami.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Sirijo, Bahrajn in Jemen so zamajali protesti, ki so bili surovo zatrti. Pozivam vlade, naj se lotijo plodnega dialoga s protestniki. Teh narodov nasilje nad njimi ne bo v nedogled odvračalo od tega, da bi zahtevali tisto, kar menijo, da je njihova pravica. Samo za nekaj časa jih bo zadržalo, preden uveljavijo te pravice, povzročilo še skrajnejša stališča in spodbudilo še zahtevnejše odzive v prihodnosti. Tudi Machiavelli, ki je na veliko teoretiziral o tem, kako je bolje, da se te bojijo, kakor da te ljubijo, je svaril kralje sveta, da je nepotrebno in škodljivo, če te začnejo sovražiti. Za oblasti v teh državah bi bilo bolje, če bi se lotile konkretnih reform in omogočile svojim državljanom, da uživajo standarde demokracije, svobode in pravice, podobne najboljšim na svetu.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Zgled, ki ga daje Evropska unija že ves čas svojega obstoja, ji daje zgodovinsko dolžnost, da javno spregovori proti vsem kršitvam človekovih pravic in se zavzame za pravico narodov do samoodločbe z obsodbo in razvojno pomočjo. Sedanje razmere v Bahrajnu – ki so strateškega pomena za ravnotežje v Zalivu – so kljub videzu normalnosti zelo napete, saj nenehno zapirajo ljudi, ki so obdolženi samo zato, ker so si vzeli pravico do svobodnega izražanja. V Siriji so bili protesti v več mestih brutalno zadušeni kljub pozivom EU, da je treba spoštovati pravico do svobode izražanja in pravico do združevanja. Nazadnje, razmere v Jemnu so izredno zaskrbljujoče in EU jih je že obsodila zaradi zatiranja protestnikov, do česar ne moremo biti ravnodušni. Zato se strinjam z ukrepi, predlaganimi v tej resoluciji, nenazadnje tudi z obsodbo tistih, ki so odgovorni za pokole v teh državah, in upam, da bodo ukrepi čim prej učinkovali in se bo poniževanje teh ljudi lahko nehalo. Prav tako pozdravljam pobudo za poziv Komisiji ZN za človekove pravice, naj obsodi te kršitve temeljnih pravic.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Spet se srečujemo s primerom licemerstva večine v tem parlamentu. Prvič zato, ker združujejo različne razmere in države v isto resolucijo. To počnejo namerno, predlagajo prehodni „dialog“, da bi pomagali svojim zaveznikom (Bahrajnu in Jemnu) in pritisnili na tiste, ki ne branijo svojih interesov (Sirija). Obstajajo znatne razlike od tistega, kar se je zgodilo v Libiji, kjer je dialog zamenjala vojaška agresija in onemogočila vsako možnost za miroljubno rešitev spora. Cilji so jasni: prikriti gibanje čet iz Savdske Arabije in Združenih arabskih emiratov v Bahrajn, da bi pomagale tamkajšnjemu oligarhičnemu režimu, s podporo Združenih držav – ki imajo svojo glavno floto v Perzijskem zalivu v Bahrajnu – in zatreti boj bahrajnskega ljudstva za družbene spremembe in demokracijo. Enako se dogaja v Jemnu, kamor prihajajo v obrambo režima, ki kruto zatira svoje ljudi in njihov boj za demokratične spremembe in boljše življenjske razmere, da bi zaščitili zaveznika v tako imenovani „vojni proti terorizmu“.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Ta resolucija je spet primer licemerstva večine v Parlamentu. Za začetek zato, ker združujejo različne razmere in države v isto resolucijo. To počnejo namerno, predlagajo prehodni „dialog“, da bi pomagali svojim zaveznikom (Bahrajnu in Jemnu) in pritisnili na tiste, ki ne branijo svojih interesov (Sirija). Ali obstaja razlog, da se vprašamo, zakaj se v Libiji ni priporočal „dialog“ namesto bombardiranja?

Cilji so jasni: prikriti gibanje čet iz Savdske Arabije in Združenih arabskih emiratov v Bahrajn, da bi pomagale tamkajšnjemu oligarhičnemu režimu, s podporo Združenih držav – ki imajo svojo glavno floto v Perzijskem zalivu v Bahrajnu – in zatreti boj bahrajnskega ljudstva za družbene spremembe in demokracijo.

Enako je v Jemnu, kamor prihajajo v obrambo režima, ki kruto zatira svoje ljudi in njihov boj za demokratične spremembe in boljše življenjske razmere, da bi zaščitili zaveznika v tako imenovani „vojni proti terorizmu“.

Zdaj poskušajo prikriti zunanje vmešavanje v Siriji s financiranjem in oboroževanjem tistega, kar imenujejo „miroljubne proteste“ v državi, ki ima zdaj protiimperialistično stališče in obsoja izraelsko in ameriško politiko v regiji.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. Glasoval sem za ta dokument, ker so v Bahrajnu, Siriji in Jemnu, podobno kot prej v drugih arabskih državah, protestniki izrazili legitimne demokratične težnje in močno željo ljudstva po političnih, gospodarskih in socialnih reformah, s katerimi bi dosegli resnično demokracijo, se borili proti korupciji in nepotizmu ter zagotovili spoštovanje pravne države, človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zmanjšali socialne neenakosti in ustvarili boljše gospodarske in socialne razmere. Zato bi morali Evropska unija in njene države članice podpreti miroljubne demokratične želje ljudi v Bahrajnu, Siriji in Jemnu, vlade teh držav pa se ne smejo odzvati s povečanjem nasilnega zatiranja. Nemogoče je upravičiti resne zločine, kot so zunajsodni uboji, ugrabitve in izginotja, samovoljni odvzemi prostosti, mučenje in nepoštena sojenja.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to resolucijo. Menim, da mora EU ponovno oceniti svoje dvostranske odnose s Sirijo, Bahrajnom in Jemnom v luči njihovega nasilnega zatiranja protestnikov in treba je odložiti pogovore o prihodnjem pridružitvenem sporazumu s Sirijo. Zaskrbljen sem tudi zaradi navzočnosti mednarodnih čet v Bahrajnu in pozivam k raziskavi smrti 54 protestnikov v Jemnu.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) V zunanji politiki večine, ki vodi EU, še naprej prevladujejo dvojni standardi. Ta resolucija je odličen primer tega. Upravičeno kritizira Alija Abdulaja Saleja in Bašarja al Asada, vendar ne kralja Bahrajna. Mrtvi in ranjene žrtve zatiranja jemenske in sirske vlade so omenjeni, vendar ne tisti v Bahrajnu. Ni utemeljitve za izkazovanje takega spoštovanja. Zavračam podporo tega licemerskega besedila, ki pod pretvezo obsojanja nekaterih oprošča drugim.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Sirija, Bahrajn in Jemen so se znašli v primežu vrste splošnih uporov, ki so bili nasilno zatrti. Po mojem mnenju to ni najboljši način urejanja razmer, kajti nasilje ustvari samo še več nasilja. Vlade teh držav bi morale poiskati način dialoga z voditelji demonstracij, da bi se lahko približali ravni razumevanja, ki bo preprečilo smrti in prelivanje krvi. Oblasti v teh državah bi se morale ukvarjati s sprejemom konkretnih reform, ki bodo njihovim državljanom omogočile dostop do demokracije, svobode in pravice, podobnih tistim, ki obstajajo v večini držav.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to resolucijo, ker menim, da se je Evropska unija sposobna prek diplomacije prizadevati za spodbujanje procesa demokratičnih in miroljubnih sprememb v Bahrajnu, Jemnu in Siriji. Sem na strani narodov teh držav, ki si tako kot mi vsi želijo boljše gospodarske razmere, manjše socialne neenakosti, boj proti korupciji in nepotizmu, izvedbo demokratičnih reform in jamstvo temeljnih človekovih pravic.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Sem za. Podpiram to zahtevo EP, ki strogo obsoja nasilno zatiranje miroljubnih protestnikov, ki ga izvajajo varnostne sile v Bahrajnu, Siriji in Jemnu, ter izraža sožalje družinam žrtev; izraža svojo solidarnost ljudem v teh državah, pozdravlja njihov pogum in odločnost ter močno podpira njihove upravičene demokratične težnje. Poleg tega poziva oblasti Bahrajna, Sirije in Jemna, naj se vzdržijo uporabe sile nad protestniki ter spoštujejo njihovo pravico do svobodnega zbiranja in izražanja; obsoja vmešavanje oblasti v Bahrajnu in Jemnu v zagotavljanje zdravstvene oskrbe ter odklanjanje in omejevanje dostopa do zdravstvenih storitev; poudarja, da bi morali odgovorni za smrtne žrtve in povzročene poškodbe odgovarjati pred sodiščem; poziva oblasti, naj nemudoma izpustijo vse politične zapornike, zagovornike človekovih pravic in novinarje ter vse, ki so pridržani zaradi svojih mirnih dejavnosti pri protestih.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Sedanje stanje v nekaterih afriških državah, pa tudi v Bahrajnu, Siriji in Jemnu, je rezultat legitimne težnje ljudi po političnih, gospodarskih in socialnih reformah, ki naj bi prinesle resnično demokracijo. Dobro je znano, da so bili v teh državah vedno v veljavi represivni zakoni, ki so omejevali državljane pri izvajanju njihovih državljanskih in političnih pravic. Zato imajo ti ljudje močno željo po političnih in socialnih reformah.

Na žalost so se vlade na te legitimne zahteve odzvale z nasilnim zatiranjem in uporabo protiterorističnih zakonov, namenjenih utemeljevanju zunajsodnih pobojev, mučenja, ugrabitev in izginotij številnih protestnikov. Danes je število smrti, žrtev in prijetij v Siriji, Bahrajnu in Jemnu izredno veliko. Vlade so s čezmerno uporabo sile proti protestnikom prekršile popolnoma vse mednarodne konvencije o državljanskih in političnih pravicah.

Pridružujem se poročevalcu v obtožbi varnostnih sil v teh državah, ki nasilno zatirajo protestnike in uničujejo njihove legitimne demokratične želje. Izraziti moramo popolno solidarnost in podpreti pogum in odločenost, ki ju ti ljudje kažejo vsemu svetu.

  Traian Ungureanu (PPE), v pisni obliki. – Razmere v Siriji, Bahrajnu in Jemnu so nepredvidljiv stalen proces in ne krvav, temveč nezaustavljiv pohod k demokraciji. Politično ozadje v Siriji in Jemnu je že dolgo avtoritarno ali povsem diktatorsko. Vendar opozicija zaradi tega še ni povsem demokratična druga možnost. Zlasti v Jemnu lahko razdrobljena politična ureditev brez zakonov in sile, ki se zbirajo pod okriljem opozicije, ponudijo okrilje ali omogočijo pot terorističnim ali radikalnim protidemokratičnim silam. V preteklosti je bila za Bližnji vzhod „stabilnost“ v zunanji politiki nadomestek za nedejavnost ali nespremenjeno stanje. Prav gotovo je bil to precenjen koncept. Zdaj bi lahko postal podcenjen. Evropskemu in večinoma demokratičnemu interesu bi bil bliže razumski, nečustven pristop. Potreba po demokraciji v državah z dolgo prakso političnega zatiranja ne sme voditi v razveljavitev prihodnjega demokratičnega procesa. To ne pomeni, da je treba podpreti Asadov ali Salejev režim, vendar pomeni, da bi rešitev morala biti v dogovorjeni izhodni strategiji, ne pa v nasilni in nenadzorovani spremembi režima. V državah in regijah, ki se lahko obrnejo iz enega sistema zatiranja v drugega, se veliko bolj ceni previdnost in jasno usmerjeno politiko.

  Marie-Christine Vergiat (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Evropski parlament je danes sprejel resolucijo, ki poziva, da se ponovno ocenijo odnosi EU s Sirijo, Bahrajnom in Jemnom in se pri tem upoštevajo ljudske vstaje v teh državah. Če bi mislila, da je bil to res namen evropskih institucij, bi dala tej resoluciji svojo polno podporo. Njen ključni element je poziv po „prekinitvi nadaljnjih pogajanj o podpisu še nedokončanega pridružitvenega sporazuma med EU in Sirijo“ in dejstvo, da „bi morala biti njegova sklenitev odvisna od tega, ali bodo sirske oblasti sposobne dejansko izvesti pričakovane demokratične reforme“. Sprejeto na znanje. Vendar moram poudariti in resolucija sama priznava, da „se s podpisom tega sporazuma na zahtevo Sirije odlaša že od oktobra 2009“. Človek se lahko potem samo vpraša, kakšen vpliv bo v resnici imela ta izjava. Zato sem se vzdržala glasovanja o tem besedilu.

  Dominique Vlasto (PPE), v pisni obliki. – (FR) To glasovanje v našem parlamentu, ki sledi več resolucijam po jasminovi revoluciji v Tuniziji, je dokaz, da so dogodki v arabskem svetu val, nihče pa ne more napovedati njegove velikosti in dolžine trajanja. Res je, da so razmere v vsaki državi drugačne, a navsezadnje so ta ljudska gibanja izraz neomajne želje po demokraciji, svobodi in pravici. Evropska unija ne sme dovoliti, da bi se legitimne in miroljubno izražene zahteve ljudi zatrle z uporabo nasilja, ki je, kot kaže, na žalost edini odziv režimov, pritisnjenih ob zid. Evropa se mora izražati odločno, zlasti prek visoke predstavnice/podpredsednice Komisije, in potrditi svojo podporo javnim demonstracijam, ki zahtevajo, da se v teh državah spoštujejo temeljne vrednote, ki jih spodbuja in brani Unija. Naš parlament, ki velja za tempelj demokracije, mora ponovno poudariti svojo solidarnost s temi narodi in jih podpreti v njihovem procesu demokratičnega prehoda. Zato je za nas bistveno, da pregledamo svoje odnose z državami v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu, da bomo lahko skupaj zgradili območje stabilnosti, miru in blaginje.

Predlog resolucije RC-B7-0228/2011 (Četrta konferenca Združenih narodov o najmanj razvitih državah)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasujem za ta predlog resolucije. Menim, da je pomembno, da se poveča učinkovitost razvojne pomoči in da je potrebna usklajena politika pomoči na področjih, kot so trgovinsko in razvojno sodelovanje, podnebne spremembe, kmetijstvo itd. EU mora imeti skupno stališče do najmanj razvitih držav in ne sme dovoliti, da bi gospodarska in finančna kriza ogrozila razvoj partnerstva z najmanj razvitimi državami. Bistveno je, da se na tej konferenci ponovno potrdi globalna zaveza reševanju posebnih potreb najmanj razvitih držav glede trajnosti razvoja v vseh njegovih gospodarskih, socialnih in okoljskih vidikih ter podpre njihova prizadevanja za izkoreninjenje revščine.

  Roberta Angelilli (PPE), v pisni obliki. – (IT) EU je pred carigrajsko konferenco v maju ponovno potrdila svojo podporo doseganju razvojnih ciljev tisočletja v državah v razvoju in še enkrat potrdila zavezo, da bo zagotavljala programe posebne pomoči. Čeprav je bil v nekaterih državah in regijah zabeležen znaten napredek, je še vedno daleč od tega, da bi bil dosežen cilj zmanjšanja stopnje svetovne revščine za polovico. Enajst milijonov otrok, večinoma mlajših od pet let, še vedno vsako leto umre zaradi ozdravljivih bolezni; vsak četrti človek nima dostopa do pitne vode; 114 milijonov otrok še vedno nima dostopa do osnovnega izobraževanja; približno 600 milijonov žensk je še vedno nepismenih; in prav toliko ljudi še vedno nima dostopa do napredka.

Neuspeh pri doseganju ciljev, določenih leta 2001, ne bo vzel volje industrializiranim narodom, nasprotno, ti bodo še naprej zagotavljali, da bodo države, ki potrebujejo pomoč, na vrhu mednarodne agende, in spodbujali ponudbo novih ciljnih virov financiranja in oblikovanje programov sodelovanja. Za ponovni dvig teh držav in omogočanje prihodnosti na tisoče ljudem so potrebni zavezanost, velika politična odločenost in dosledna uporaba finančnih sredstev, vse to pa so pogoji, ki jih EU izpolnjuje.

  Pino Arlacchi (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem proti skupnemu predlogu o četrti konferenci Združenih narodov o najmanj razvitih državah, ker predlog ni dovolj osredotočen na problem neučinkovitosti mednarodne pomoči. Predlog in izjava Komisije med parlamentarno razpravo ne upoštevata sedanje kritične razprave o zadnjih 50 letih mednarodne pomoči državam svetovnega juga in ne upoštevata naukov, ki jih je treba izluščiti iz preteklih neuspehov in uspehov. Zakaj velikanski neuspeh pomoči Afriki? Zakaj velikanski neuspeh politik Svetovne banke o razvoju in zmanjševanju revščine? Zakaj neizmeren škandal dostave tuje pomoči v Afganistan zadnjih 10 let? Zakaj neizmeren uspeh politik za izkoreninjenje revščine na Kitajskem, v Vietnamu in Braziliji? Če ne bomo sposobni odgovoriti na ta težka vprašanja, ne bomo nikoli sposobni uporabiti 60 milijard EUR razvojne pomoči v korist najmanj razvitih držav.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to resolucijo. Četrta konferenca Združenih narodov o najmanj razvitih državah bi se morala osredotočiti na skladnost politike za razvoj, ker je to pomemben dejavnik pri zmanjševanju revščine. Ob obstoječih izzivih so se razmere v najmanj razvitih državah še poslabšale zaradi nedavne svetovne finančne, prehranske, podnebne in energetske krize. Zato bi morala biti ta konferenca ZN usmerjena v rezultate na podlagi jasnih kazalnikov in ciljev za zmanjšanje števila teh držav za polovico do leta 2020, skupaj z učinkovitimi in preglednimi mehanizmi spremljanja in nadaljnjega ukrepanja.

  Maria Da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Obžalovanja vredno je, da je zdaj 48 držav uvrščenih med najmanj razvite države in da 75 % od 800 milijonov prebivalcev v teh državah živi z manj kot 2 USD na dan. Dolgoročni cilj za razvojno sodelovanje bi moral biti ustvarjanje razmer za trajnostni gospodarski razvoj in poštena prerazporeditev bogastva. Mir in varnost sta bistvena za učinkovitost razvojne politike in EU bi morala bolje usklajevati svoj pristop, da bi reševala probleme stabilnosti v najmanj razvitih državah in podprla prizadevanja za oblikovanje zmogljivosti, potrebnih za gradnjo mirnih, demokratičnih in vključujočih držav. Bistveno je tudi, da se dodeli prednost varnosti prehrane, kmetijstvu, infrastrukturi, gradnji zmogljivosti in predvsem gospodarski rasti in dostopu do tehnologije, pa tudi človeškemu in socialnemu razvoju v najmanj razvitih državah.

  Corina Creţu (S&D), v pisni obliki. – (RO) Ob prejšnjih konferencah, ki so se osredotočile na načela, upam, da bo četrta konferenca ZN usmerjena k določitvi rezultatov in načrtovanju jasnih kazalnikov za zmanjšanje števila najmanj razvitih držav za polovico do leta 2020. Samo tri od 51 slabo razvitih držav, v katerih 78 % prebivalstva živi z manj kot 1,25 USD na dan, so se v zadnjih letih umaknile iz te kategorije. Razmere so zaskrbljujoče, ker so te države najranljivejše za težke okoliščine, kot so finančna in prehranska kriza ter podnebne spremembe, hkrati pa se spopadajo s skrajno revščino, pomanjkanjem infrastrukture in naraščanjem brezposelnosti.

Ta realnost na žalost poudarja, da mednarodna skupnost ni izpolnila zavez, navedenih v bruseljskem akcijskem programu. Upam, da se bomo na konferenci, kjer bom zastopala Skupino naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu, osredotočili na doseganje usklajenosti glede razvojnih politik in metod za izvajanje inovativnih mehanizmov financiranja, da bi zagotovili učinkovitejšo pomoč za države, ki jih je treba spodbuditi k izvajanju ustreznih politik.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to resolucijo, ker mislim, da mora četrta konferenca Združenih narodov o najmanj razvitih državah predstaviti ukrepe, ki bodo omogočili povezovanje teh držav v svetovno gospodarstvo, in izboljšati njihov dostop na trge EU. Evropska komisija bi morala razmisliti o povečanju pomoči tem državam, da bi čim bolj zmanjšala stroške, ki izhajajo iz liberalizacije njihovih trgov.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Kljub tehnični in finančni pomoči, ki je bila v teh letih zagotovljena najmanj razvitim državam, je bistveno priznati, da se tem državam ni uspelo izviti iz tega položaja in imajo še vedno trajne slabosti in potrebe. Edino pošteno je omeniti izjemne okoliščine na Zelenortskih otokih, tako kot jih je sprejeta resolucija, ker je državi kljub pomanjkanju virov uspelo premagati nekatere težave, s katerimi se je spopadala, in izboljšati življenjske razmere svojih prebivalcev. Zato bi čestital prebivalcem Zelenortskih otokov, njihovi vladi in strankam, da so to naredili in da so bili sposobni odgovorno in dostojno sprejeti ukrepe. Ta portugalsko govoreča država je danes zgled, ki bi mu morale slediti najmanj razvite države. Kljub omejitvam trgovine in problemom z usposabljanjem in dostopom do informacij, virov in proizvodnih enot ni mogoče dovolj poudariti, da je nerazvitost najmanj razvitih držav v glavnem rezultat pomanjkanja spretnosti njihovih nosilcev odločanja in neučinkovitosti njihovih institucij, kajti ljudje so v drugih pogledih sposobni.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Četrta konferenca Združenih narodov o najmanj razvitih državah bo v Carigradu v Turčiji letos od 9. do 13. maja. EU, ki je bila vedno vodilna pri podpori držav v razvoju s programi za izkoreninjanje revščine – za katere so se finančna sredstva v zadnjih letih potrojila – , je zelo vpletena v organizacijo tega srečanja. Tudi Parlament bo zastopala delegacija, ki bo predstavila dobro premišljene predloge, in čeprav njen status opazovalke ne bo omogočal velike prepoznavnosti, upam, da to predstavlja pomembno spodbudo za zmago v „bitki“ za trajnostni razvoj in pravično rast v teh državah. Glede na to, da imajo vse države odgovornost za podporo najmanj razvitim državam, da bi izpolnile razvojne cilje tisočletja, se strinjam s predlogi, ki jih vsebuje skupen predlog resolucije, in bi rad videl, da bi bil dosežen cilj zmanjšanja števila najmanj razvitih držav za polovico do leta 2020. Četrta konferenca Združenih narodov o najmanj razvitih državah mora podpreti konkretne ukrepe, ki pomagajo iskati rešitve za razvojne potrebe najmanj razvitih držav, se bojevati proti revščini in zagotavljati spodoben dohodek in obstoj.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) V okviru četrte konference Združenih narodov o najmanj razvitih državah je primerno razmisliti o razvojnih ciljih tisočletja, ki jih je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov leta 2000, in oceniti njihovo izvajanje, zlasti izkoreninjenje revščine in lakote, spodbujanje enakosti med moškimi in ženskami; povečanje in izboljšanje zdravstvenega varstva mater/dojenčkov; boj proti virusu HIV/aidsu; razvoj okoljske trajnosti; in doseganje splošne osnovne izobrazbe. V zvezi z razvojno politiko je očiten razkorak med besedami in dejanji EU. Imamo na voljo vire za izkoreninjenje revščine. Ti so se s koristmi znanstvenega in tehnološkega razvoja celo povečali. Pa vendar opažamo povečanje revščine na svetovni ravni. To je rezultat sistema, ki vlada svetu, kapitalizma, ki je sam po sebi nepošten in neenak. Poudarili bi pomen alternativne resolucije, ki jo je predložila Konfederalna skupina Evropske združene levice – Zelene nordijske levice, pa tudi predložene spremembe skupne resolucije – na žalost zavrnjene s strani večine – , ki se med drugim osredotočajo na vprašanja, kot so: neodvisnost pri oskrbi s hrano, kmetijski razvoj in potreba, da se konča izsiljevanje številnih držav v razvoju s strani EU na podlagi tako imenovanih sporazumov o gospodarskem partnerstvu.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Bistveno je podpreti najrevnejše in najšibkejše države na svetu, ki vključujejo skoraj 50 držav, v katerih ljudje trpijo zaradi učinkov zaporednih neuspehov pri izvajanju sklepov zaporednih konferenc Združenih narodov.

V večini primerov je vzrok za te razmere v kolonializmu in izkoriščanju njihovih bogastev in ljudi. Te države niso revne niti zaradi neizogibnosti usode niti zaradi nujnih naravnih omejitev. Prav nasprotno. Nekatere od njih so bogate, zelo bogate z naravnimi viri.

V drugih primerih gre za nadaljevanje kapitalističnega izkoriščanja s krivičnostjo in nehumanostjo sistema – svetovnega prevladujočega načina gospodarske in socialne organizacije –, ki ga vzdržujejo nesorazmerni odnosi, ki ustvarjajo in vzdržujejo neenakost.

To je rezultat proste trgovine, finančne deregulacije, nezakonitega, vendar dovoljenega bega kapitala v davčne oaze ter vojne in spopadov zaradi sporov glede naravnih virov.

Možnost za emancipacijo teh ljudi in razvoj teh držav je v zlomu temeljev tega sistema ter v odkriti in na solidarnosti temelječi politiki sodelovanja in razvojni pomoči.

  Monika Flašíková Beňová (S&D), v pisni obliki. – (SK) Več kot 40 držav na svetu spada v kategorijo najmanj razvitih držav. Pozdravljam prizadevanje EU, da bi dejavno sodelovala na vrhunski konferenci ZN in pričakujem od tega konkretno zavezo. V zadnjih 10 letih so najrevnejše države zabeležile večji napredek kot v prejšnjem desetletju. Kljub temu pa številni problemi ostajajo: povečevanje odvisnosti od uvoženega blaga, revščina, nizka raven človeškega kapitala in občutljivost za podnebne spremembe in naravne katastrofe. Ti problemi se morajo reševati z vseh strani, a dve točki sta še posebno pomembni. Prvič, te države morajo doseči, da bodo naložbe tekle v produktivne sektorje gospodarstva. Drugič, v teh državah je treba pomagati zgraditi demokratične strukture in jih usposobiti, da se neodvisno odločajo o strateških prednostih brez zunanjega vmešavanja. Nihanja na trgu primarnih proizvodov in posledice, ki izhajajo iz tega, so posebno vprašanje, ki ga je treba rešiti. Z dolgoročnega vidika je odgovor v razvejanosti gospodarstva. S kratkoročnega in srednjeročnega vidika je pomembno nadzorovati cenovne šoke, zlasti na področju živil. V zvezi s stališčem EU je pomembno, da se osredotočimo na skladnost zunanjih politik. Dokument Komisije z dne 16. februarja je izčrpen, vendar mora zavzeti bolj kritičen pristop. Priznati moramo, da vse dejavnosti EU na področju trgovine ali neposrednih tujih naložb niso v skladu z razvojno politiko. Po mojem mnenju bi ji morale biti podrejene.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za ta dokument, ker je bilo po tretji konferenci Združenih narodov o najmanj razvitih državah in sprejetju bruseljskega akcijskega programa narejenih nekaj pozitivnih korakov, kot na primer pobuda „Vse razen orožja“, izboljšanje neuradne razvojne pomoči (ki se je med letoma 2000 in 2008 podvojila), porast neposrednih tujih naložb s 6 na 33 milijard dolarjev, kar je 19 državam omogočilo 3-odstotno rast. Četrta konferenca o najmanj razvitih državah bi morala biti usmerjena v rezultate na podlagi jasnih kazalnikov in ciljev za zmanjšanje števila teh držav za polovico do leta 2020, skupaj z učinkovitimi in preglednimi mehanizmi spremljanja in nadaljnjega ukrepanja. Poudaril bi, da je treba dati prednost varnosti prehrane, kmetijstvu, infrastrukturi, gradnji zmogljivosti, vključujoči gospodarski rasti, dostopu do tehnologij ter človeškemu in socialnemu razvoju v najmanj razvitih državah.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to resolucijo. Menim, da bi se morala četrta konferenca ZN o najmanj razvitih državah osredotočiti na usklajenost politik za razvoj, ki je pomemben dejavnik pri spremembi politik na nacionalni in mednarodni ravni; in zato pozvati, naj se pri oblikovanju politik na vseh področjih (kot so trgovina, ribištvo, okolje, kmetijstvo, podnebne spremembe, energija, naložbe in finance) podpre razvojne potrebe najmanj razvitih držav, da se bodo lahko borile proti revščini ter zagotavljale dostojne dohodke in življenjske pogoje. Pozivam EU, naj izpolni svoje obveznosti v smislu dostopa na trg in odpravljanja dolgov in ponovno potrdi pomen uresničenja cilja uradne razvojne pomoči za najmanj razvite države v višini 0,15 do 0,20 % BNP; v ta namen naj se uporabi domače vire in kot dopolnilni ukrep inovativne finančne mehanizme.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Mislim, da mora četrta konferenca Združenih narodov o najmanj razvitih državah predstaviti ukrepe, ki bodo omogočili povezovanje teh držav v svetovno gospodarstvo in izboljšati njihov dostop na trge EU. Cilji kljub prizadevanju vseh niso bili doseženi, čeprav tu izstopajo Zelenortski otoki, ki so dosegli nekaj uspeha in povečali kakovost življenja svojih državljanov na višjo raven kot druge najmanj razvite države.

  Georgios Papanikolaou (PPE), v pisni obliki. – (EL) Gospodarska kriza v razvitem svetu je s seboj prinesla omejitve trgovine, ki zdaj uveljavljajo popoln nadzor nad gospodarstvom manj razvitih držav. Število družin na robu absolutne revščine se je v zadnjih šestih mesecih povečalo za 15 % zaradi cen hrane, ki so se v skladu s podatki Svetovne banke povišale za 29 % v primerjavi z letom 2009. Posledično ni mogoče spregledati nedavne uradne zahteve, ki so jo predložile revne države, da se odpravijo izvozne omejitve. Gospodarska kriza nedvomno zavira pogajanja, vendar so trda pogajanja na račun ljudi, ki živijo v absolutni revščini, milo rečeno, moralno vprašljiva.

Ta poseben predlog resolucije, ki sem jo podprl, poudarja in osvetljuje posebne politike za spremembo teh razmer na nacionalni in mednarodni ravni v številnih sektorjih, kot so trgovina, ribištvo, okolje, kmetijski sektor, podnebne spremembe, energetika, naložbe in finančni sektor.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Cilj Evropskega parlamenta je prispevati k četrti konferenci Združenih narodov o najmanj razvitih državah s to resolucijo. Podpiram ta prispevek, ker menim tudi, da bi morala ta konferenca spodbujati skladne razvojne politike s spodbujanjem ukrepov na vseh področjih (kot so trgovina, ribištvo, okolje, kmetijstvo, podnebne spremembe, energija, naložbe in finance) in zagotoviti močno podporo razvojnim potrebam najmanj razvitih držav, da se bodo bojevale proti revščini in zagotavljale dostojne dohodke in preživetje. Tako kot resolucija, za katero sem glasovala, bi rada poudarila, da so bili Zelenortski otoki leta 2007 ena od treh držav, ki se je izvlekla iz statusa najmanj razvite države. To je država z malo viri, vendar je bila sposobna ustvariti rast in se bojevati proti revščini. Zato bi rada čestitala prebivalcem Zelenortskih otokov in njihovi vladi.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Sem za. S to resolucijo Evropski parlament: 1. meni, da bi morala biti četrta konferenca o najmanj razvitih državah usmerjena v rezultate na podlagi jasnih kazalnikov in ciljev za zmanjšanje števila teh držav za polovico do leta 2020, skupaj z učinkovitimi in preglednimi mehanizmi spremljanja in nadaljnjega ukrepanja; 2. meni, da bi se morala četrta konferenca ZN osredotočiti na usklajenost politik za razvoj, ki je pomemben dejavnik pri spremembi politik na nacionalni in mednarodni ravni; zato poziva, naj se pri oblikovanju politik na vseh področjih (kot so trgovina, ribištvo, okolje, kmetijstvo, podnebne spremembe, energija, naložbe in finance) podpre razvojne potrebe najmanj razvitih držav, da se bodo lahko borile proti revščini ter zagotavljale dostojne dohodke in življenjske pogoje; 3. poziva EU, naj izpolni svoje obveznosti v smislu dostopa na trg in odpravljanja dolgov, ponovno potrjuje pomen uresničenja cilja uradne razvojne pomoči za najmanj razvite države v višini 0,15 do 0,20 % BNP; v ta namen se uporabi domače vire in kot dopolnilni ukrep inovativne finančne mehanizme.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Danes je na svetu 48 držav, ki so razvrščene med najmanj razvite, s približno 800 milijonov ljudi, ki živijo z manj kot 2 USD na dan. Med letoma 2000 in 2010 se je povprečje indeksa človekovega razvoja za najmanj razvite države povečalo le za 0,04 %. To rahlo povečanje jih vedno bolj oddaljuje od osmih razvojnih ciljev tisočletja, ki so jih Združeni narodi postavili leta 2000.

Na srečo je bilo po tretji konferenci Združenih narodov narejenih nekaj pozitivnih korakov na področju uradne razvojne pomoči in je omogočilo približno 19 državam, da so dosegle stopnjo rasti 3 %. Delim mnenje poročevalca, ki poudarja pomen četrte konference Združenih narodov. Glavni cilji se morajo osredotočiti na razvojno politiko, kmetijstvo in ribištvo in si prizadevati za pridobivanje konkretnih rezultatov in inovativnega financiranja. Upam, da se bo prispevek k trajnostnemu razvoju prenesel tudi v podporo zdravju, izobraževanju in spodbujanju demokracije in bo trden v spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin kot bistvenih sestavin razvojne politike Evropske unije.

  Joanna Senyszyn (S&D), v pisni obliki. – (PL) Zdaj je 48 držav med najmanj razvitimi, kar pomeni, da spada v to kategorijo vsaka peta država na svetu. Kategorijo najmanj razvitih držav je ustvarila Generalna skupščina ZN na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, torej pred več kot 40 leti. Od takrat se je število najmanj razvitih držav povečalo za dvakrat in samo tri (Bocvana, Maldivi in Zelenortski otoki) so bile sposobne napredovati iz te skupine. To kaže, da se revščina širi in da je učinkovitost do zdaj sprejetih dejavnosti komaj opazna. Kritične razmere so se z gospodarsko krizo še zaostrile. Njeni učinki so v velikem obsegu prizadeli najmanj razvite države in povzročili nadaljnje poglabljanje problemov, ki se tam pojavljajo. Ti nastajajo zlasti zaradi dolgov, visokih cen hrane in goriva ter podnebnih sprememb. Zato sem podprla resolucijo o četrti konferenci Združenih narodov o najmanj razvitih državah s popolnim prepričanjem in zavedanjem o njenem pomenu.

Potrebna je globoka, celovita analiza in diagnoza razmer v najmanj razvitih državah in konkretni predlogi za rešitve, kratkoročno namenjeni izboljšanju življenjskih razmer državljanov v teh državah, dolgoročno pa zapustitvi skupine. Kot članica skupne parlamentarne skupščine AKP-EU bi rada opozorila na pomanjkanje nadzornih mehanizmov za delo, ki smo se ga lotili. Ne manjka nam politične volje in pripravljenosti za pomoč, a na žalost svojih prizadevanj ne spremljamo ustrezno, rezultat pa je, da niso preveč učinkovita.

  Michèle Striffler (PPE), v pisni obliki. – (FR) Kot ena od avtorjev resolucije o četrti konferenci Združenih narodov o najmanj razvitih državah sem prepričana, da je ključnega pomena, da Evropski parlament pokaže svojo neomajno zavezanost prebivalcem najmanj razvitih držav. Povečanje števila držav, ki spadajo v to kategorijo (od leta 1971 se je število najmanj razvitih držav povečalo iz 25 na 48), zahteva od mednarodne skupnosti, da podvoji prizadevanja za izpolnitev cilja, da se do leta 2020 zmanjša število najmanj razvitih držav za polovico. S tega stališča je bistveno, da se zagotovi resnična skladnost med politikami, ki neposredno vplivajo na najmanj razvite države, kot so razvojna pomoč, trgovina, ribištvo, okolje, kmetijstvo, podnebne spremembe, energija, naložbe in finance, da bi se zmanjšala revščina in bi se zagotovili dostojni dohodki in življenjski pogoji.

  Marie-Christine Vergiat (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za resolucijo Evropskega parlamenta o četrti konferenci Združenih narodov o najmanj razvitih državah. V tej resoluciji Evropski parlament zagovarja načelo skladnosti različnih politik EU na področju razvojne pomoči in sodelovanja. To pomeni, da mora biti politika v odnosih EU z najmanj razvitimi državami (vključno s trgovino, ribištvom, okoljem, kmetijstvom, podnebnimi spremembami, energijo, naložbami in financami) načrtovana tako, da podpira njihove razvojne potrebe. Poleg tega resolucija opozarja na pomen doseganja cilja uradne razvojne pomoči za najmanj razvite države v višini 0,15 do 0,20 % BNP in opominja pred škodljivim vplivom prodaje kmetijskih zemljišč, kot so razlastitev majhnih kmetov in netrajnostna izraba zemlje in vode. Načelo skladnosti je namenjeno preprečitvi izjav o dobrih namenih, ki niso nikoli prenesene v ukrepanje, in nasprotujočih si sektorskih politik. Zdaj preostane še njegova izvedba.

  Dominique Vlasto (PPE), v pisni obliki. – (FR) Želela sem uporabiti svoj glas za to, da ponovno poudarim svojo trdno zavezo boju proti revščini, bodisi proti njenim vzrokom bodisi proti njenim učinkom. Med najmanj razvitimi državami in svetovnim gospodarstvom se odpira neustavljiv razkorak, ki ustvarja začaran krog, v katerem so žrtve prebivalci. Vsi smo odgovorni za zamude pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja, zato je nujno usklajeno ukrepanje EU in ZN. Prednostna področja so dobro znana: zanesljiva preskrba s hrano, dostop do vode in zdravstvenega varstva ter pismenost. Tudi rešitve so dobro znane, vendar obžalujem, da se izjave o dobrih namenih tako redko prenesejo v ukrepanje. In vendar bodo te izredno ranljive države sposobne ubežati začaranemu krogu revščine le s prizadevanjem za boljšo razporeditev bogastva, podporo najmanj razvitim državam na poti k rasti in demokraciji ter boju proti divjim špekulacijam s cenami surovin. To ni le odgovornost, je zahteva varnosti za Unijo, kajti revščina je na žalost pogosto vir nestabilnosti.

Predlog resolucije B7-0226/2011 (Poročilo o napredku Islandije za leto 2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasujem za to poročilo, ker podpiram pristop Islandije k EU, pod pogojem, da bo vladi uspelo zagotoviti podporo njenih državljanov za to nacionalno politično zavezo.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to resolucijo. Pozdravljam možnost Islandije, da se pridruži EU, ker ima Islandija močno demokratično tradicijo in državljansko kulturo, ki ji bo omogočila neoviran sprejem v skupino držav članic EU. Menim, da bi pristop Islandije k EU povečal možnosti Unije, da bi dobila dejavnejšo in bolj konstruktivno vlogo v severni Evropi in na Arktiki, ter prispevala k večstranskemu upravljanju in trajnim političnim rešitvam v regiji. Islandija je že aktivna udeleženka v Nordijskem svetu ter v politiki severne dimenzije EU, Svetu Barentsove evro-arktične regije in v Arktičnem svetu, ki je glavni večstranski forum za sodelovanje na Arktiki. S pristopom Islandije bo EU še utrdila evropsko navzočnost v Arktičnem svetu. Islandija lahko dragoceno prispeva tudi k politiki EU zaradi svojih izkušenj na področju obnovljivih virov energije, zlasti uporabe geotermalne energije, ter varstva okolja in boja proti podnebnim spremembam.

  Elena Băsescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Glasovala sem za poročilo o napredku Islandije za leto 2010, ki ga je pripravil moj kolega, Cristian Preda, ker mislim, da je prišel čas, da se ocenijo možnosti te države za EU. Ves čas pogajanj z EU so islandske oblasti kazale resnično zavezanost temu procesu in močno politično voljo, da pravočasno izpolnijo pristopna merila.

Prvič, Islandija ima dolgo tradicijo demokracije. Varstvo človekovih pravic in sodelovanje z vodilnimi mednarodnimi organizacijami so najpomembnejše prednostne naloge na političnem dnevnem redu Islandije. Na gospodarskem področju so oblasti že pripravile predpristopno strategijo za zagotovitev razvejanosti svojih poslovnih sektorjev in izhoda iz recesije. Mislim, da je Islandija sposobna prevzeti obveznosti, ki izhajajo iz vloge države članice EU. Moram omeniti, da so zdaj izpolnjeni pogoji za 10 pogajalskih poglavij. V tem okviru pozdravljam pobudo Evropske komisije, da začne pristopna pogajanja z Islandijo v letošnjem juniju.

  Dominique Baudis (PPE), v pisni obliki. – (FR) To poročilo zagotavlja dober pregled sedanjega stanja odnosov med Evropsko unijo in Islandijo. Vse od Pariške pogodbe smo vzdrževali prijateljske, tesne in kooperativne povezave s to državo. Gospodarska, finančna in bančna kriza jo je hudo prizadela. Treba je uvesti reforme in mi jih moramo spodbujati.

Od začetka pristopnega procesa imamo odprt in tvoren dialog z islandsko vlado, ki je izrazila tudi željo, da se pridruži območju evra. Širitev z vključitvijo Islandije bo omogočila večjo skladnost evropske politike v arktični regiji, zlasti tam, kjer gre za ribištvo, pomorski promet, znanstveno raziskovanje in ohranjanje okolja. Vendar pa Evropa ni opora ali zdravilo za gospodarsko krizo. Od Islandije je odvisno, ali se bo jasno zavezala resničnemu projektu povezovanja s preostalo Evropo.

  Maria Da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pozdravljam priložnost, da bo EU pridobila novo državo članico z močno demokratično tradicijo in trdno državljansko kulturo. Islandija je dosegala dobre rezultate pri varovanju človekovih pravic in zagotavljanju dobrega sodelovanja z mednarodnimi mehanizmi za varstvo človekovih pravic. Pristop Islandije k EU bo zato okrepil vlogo Unije pri spodbujanju in obrambi človekovih pravic in temeljnih svoboščin po vsem svetu. S svojimi izkušnjami lahko Islandija dragoceno prispeva tudi k politiki EU na področju obnovljivih virov energije, zlasti na področju izkoriščanja geotermalne energije, varstva okolja in boja proti podnebnim spremembam. Pristop Islandije k EU bo povečal možnosti Unije, da bi dobila dejavnejšo in bolj konstruktivno vlogo v severni Evropi in na Arktiki z večstranskim upravljanjem in trajnimi političnimi rešitvami v regiji.

  Diane Dodds (NI), v pisni obliki. – Glasovala sem za to poročilo. Bojim se, da so ta parlament in institucije EU zaradi naglice s širitvijo pozabili na strateški pomen za države članice. Obžalovanja vredno je, ponavljam, da so Islandija in Ferski otoki tako zelo povečali svoj predlagani ulov skuše v letu 2011 ter s tem ogrozili stalež in spravili v nevarnost zdržnost naše pelagične ribiške industrije. To nezaslišano obnašanje razkriva laž, da je Islandija vodilna sila v upravljanju trajnostnega ribolova. Lansko poletje so nam v odgovor na nepopustljivo stališče Islandije v tej zadevi povedali, da je Komisija razmišljala o odložitvi pogajanj o pristopu Islandije k EU, vendar se zdi, da se je v tej smeri bolj malo zgodilo. Članstvo Islandije v „klubu EU“ ne more in ne sme napredovati, dokler se Islandija tako očitno ne meni za pravila tega kluba. Kot je bilo napisano v nekem časopisnem naslovu, ali bomo res gledali, kako Islandija rešuje svoje banke in povzroča, da izginja naše najdragocenejše ribolovno območje?

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za „poročilo o napredku Islandije za leto 2010“, ker verjamem, da moramo podpreti pristop ene najstarejših evropskih demokracij k EU, pod pogojem, da so izpolnjene nujne zahteve, kot je odprava kitolova in trgovanja s proizvodi, pridobljenimi iz kitov.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Od vseh držav, ki so predlagane za pristop k Evropski uniji, je Islandija najbolje pripravljena, da to stori in prevzame vrednote in načela, ki vodijo delovanje Unije. Prepričan sem, da bo imela Unija korist od prispevka Islandije. Na splošno ima Islandija enake standarde in v nekaterih primerih višje, kot so tisti, h katerim stremimo znotraj Unije. Menim, da prilagoditve, ki jih je treba še opraviti, niso take vrste, da bi preveč odložile pristopni proces.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ta predlog resolucije se nanaša na poročilo o doseženem napredku Islandije na poti k članstvu v Evropski uniji za leto 2010. Pogajanja o pristopu Islandije so se začela julija 2010. Menim, da je treba ustvariti potrebne razmere za dokončanje pristopnega procesa Islandije in zagotoviti uspešnost te pridružitve. To je država z močno demokratično tradicijo in trdno državljansko kulturo in njen pristop bo okrepil vlogo Unije pri spodbujanju obrambe človekovih pravic in temeljnih svoboščin po vsem svetu. Islandija pripada Evropskemu združenju za prosto trgovino in ima tržno gospodarstvo, ki bi lahko EU zagotovilo nekatere prednosti, zlasti na področju obnovljivih virov energije. Kljub temu mora Islandija zagotoviti dokaze o resničnem interesu in sodelovati pri reševanju odprtih vprašanj v sektorju upravljanja ribištva. V skladu s poročilom, ki je bilo predloženo, je bilo doseženega nekaj napredka, vendar je pred njo še dolga pot, zlasti glede ribiškega sektorja. Upam, da bodo ta odprta vprašanja hitro rešena in bo pristopni proces Islandije uspešen.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Naše stališče glede načela v zvezi s procesi za pristop novih držav k Evropski uniji je dobro znano. Ko se sprejme takšna odločitev, mora temeljiti na volji vpletenih ljudi, ki jo je treba spoštovati. Zato čakamo na stališče prebivalcev Islandije o pristopu, da bomo lahko to stališče upoštevali v prihodnosti. Poleg tega smo se vzdržali glasovanja tudi zaradi temeljne podlage procesov širitve EU ob upoštevanju kapitalistične narave povezovalnega procesa in ciljev, ki jih ta zasleduje. Ko bodo odročne regije iz prejšnjih širitev izčrpane, bo potrebna nadaljnja rast in doseganje novih trgov.

Niso nam všeč nekatere zahteve, ki jih Evropska unija postavlja Islandiji, vključno s tistimi v tem poročilu, na primer zahteve po liberalizaciji številnih sektorjev, zlasti finančnega sektorja, kar je toliko resnejše, ker je to eden od sektorjev, odgovornih za krizo, ki je tam nastopila, izhod iz nje pa je bil mogoč le zaradi jasne državne intervencije.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Vzdržali smo se tega glasovanja zaradi svojega stališča o širitvi Evropske unije. Čakamo na stališče prebivalcev Islandije o pristopu, da bomo lahko to stališče upoštevali v prihodnosti.

Kot rečeno, niso nam všeč nekatere zahteve, ki jih Evropska unija postavlja Islandiji, vključno s tistimi v tem poročilu, ki jim v celoti nasprotujemo, na primer, zahteve po liberalizaciji številnih sektorjev, zlasti finančnega sektorja, kar je toliko resnejše, ker je to eden od sektorjev, odgovornih za krizo, ki je tam nastopila, izhod iz nje pa je bil mogoč le zaradi jasne državne intervencije.

Čakamo na prihodnji razvoj, zlasti na referendum 9. aprila 2011, za jasnejše stališče o članstvu države.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) Rad bi pojasnil, zakaj sem se vzdržal pri tem besedilu, kot storim vedno, kadar se tu glasuje o poročilu v zvezi s pristopnimi pogajanji z evropsko državo. Ne gre za to, da nasprotujem pravici Islandije, da vstopi v Evropsko unijo, gre za to, da sem prepričan, da zamisel, da bi se pridružila, ni dobra zanjo. Večina ljudi v Islandiji, kot kaže, ima enako stališče. Odločitev za prijavo za članstvo je bila sprejeta v trenutku panike, po zlomu islandskega bančnega sistema, da bi izkoristila evropsko podporo.

Vsi vemo, da bi Islandija rada prevzela evro, ne da bi bila članica Evropske unije, kar je neumno, če vemo, kakšne posledice ima to in da je Islandija članica Evropskega gospodarskega prostora in schengenskega območja. Na koncu bo odločitev tako ali tako odvisna od islandskega naroda. In če bodo dejali ne, upam, da se jih bo slišalo.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za ta dokument, ker so se julija 2010 začela pristopna pogajanja z Islandijo in je bistveno, da se ustvarijo razmere za dokončanje pristopnega procesa z Islandijo in da se zagotovi uspešnost pristopa. Islandija lahko dragoceno prispeva k politiki EU zaradi svojih izkušenj na področju obnovljivih virov energije, zlasti uporabe geotermalne energije, ter varstva okolja in boja proti podnebnim spremembam. Pristop Islandije k EU bi povečal možnosti Unije, da bi dobila dejavnejšo in bolj konstruktivno vlogo v severni Evropi in na Arktiki, ter prispevala k večstranskemu upravljanju in trajnim političnim rešitvam v regiji. Bistveno je tudi, da se da državljanom EU jasne in obsežne, na dejstvih temelječe informacije o posledicah pristopa Islandije. Potrebna so prizadevanja v ta namen in verjamem, da je enako pomembno poslušati državljane in se ukvarjati z njihovimi skrbmi in vprašanji ter se odzivati na njihova stališča in interese.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Iskreno sem podprl resolucijo o napredku Islandije za leto 2010. V letu, ki je pravkar minilo, je Islandija pokazala pripravljenost, da se na številnih področjih uskladi z evropsko politiko in načeli, ki so jo navdihnila. Islandija je s svojo močno državljansko in demokratično tradicijo, napredkom, doseženim v krepitvi neodvisnosti sodstva, in zlasti s pozornostjo, namenjeno gospodarskemu vidiku, vse bolj usmerjenemu v izpolnjevanje meril, ki jih je določila Evropa, postala država, katere pristop v EU je lahko samo pozitiven, že zato, ker bi okrepila vlogo Unije v Arktičnem svetu. Varovanje človekovih pravic, krepitev zakonodajnega okolja glede svobode izražanja in dostopa do informacij in velike naložbe v izobraževanje, raziskave in razvoj, namenjene reševanju visoke ravni brezposelnosti mladih, dokazujejo industrializacijo države in njeno trdno željo, da se uskladi z Evropo. Zadnjo besedo bodo morali imeti prebivalci Islandije, glasovati bodo morali na referendumu in upam, da se bodo odločili za pridružitev naši veliki evropski družini.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. Glasoval sem za to resolucijo, ki med drugim „pozdravlja sporazum, sklenjen med predstavniki vlad Islandije, Nizozemske in Združenega kraljestva o vprašanju varčevalnih shem Icesave, natančneje o zagotavljanju povračila stroškov, nastalih pri izplačevanju minimalnih zagotovljenih vsot vlagateljem v podružnicah banke Landsbanki Islands hf. v Združenem kraljestvu in na Nizozemskem; pozdravlja odobritev sporazuma s tričetrtinsko večino v islandskem parlamentu 17. februarja 2011“; in „je seznanjen s sklepom predsednika Islandije, da bo predlog zakona poslal na referendum, ter upa, da se bo končal postopek za ugotavljanje kršitve, ki ga je sprožil nadzorni organ EFTA proti islandski vladi, začel pa se je 26. maja 2010“.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) To besedilo obsoja zavrnitev islandskih prebivalcev, da bi vrnili dolgove, ki so jih nakopičile zasebne banke, čeprav so z veliko večino glasovali proti temu vračilu. Strogo jih obvezuje, da uporabijo københavnska merila. Pozdravlja načrte MDS za državo. V pričakovanju nacionalnega referenduma o članstvu v EU predlaga kampanjo v Islandiji, ki bi jo vodila Komisija po modelu irske kampanje. Glasoval sem proti temu ponovnemu izkazovanju moči proti islandskemu narodu in surovi logiki besedila o liberalni normalizaciji.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Islandija je sprejela konkretne ukrepe za prihodnji pristop k EU in se je med državami kandidatkami najbolje uvrstila za izpolnitev zahtev za pristop. Vendar bi nedavno vprašanje Nizozemske in Združenega kraljestva glede plačila sredstev, ki so jih izgubili tisti njuni državljani, ki so imeli naložbe v propadli islandski banki, lahko povzročilo ovire za pristop države.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Islandija že tesno sodeluje z Evropsko unijo kot članica Evropskega gospodarskega prostora, schengenskih sporazumov in dublinske uredbe. Islandija dosega tudi zelo dobre rezultate glede varstva človekovih pravic. Ima visoko raven naložb na področjih, kot so izobraževanje, raziskave in razvoj, zato je mednarodno dobro uvrščena na teh področjih. A preden lahko govorimo o pristopu Islandije v EU, je potrebno soglasje islandskega prebivalstva.

Priporočljivo bi bilo ustaviti vso propagando EU o koristih pristopa, namenjeno prepričevanju Islandcev. Z gospodarskega vidika poročilo OECD iz maja 2010 navaja, da je Islandiji uspelo utrditi gospodarstvo, in kljub finančni krizi je njen dohodek na prebivalca še vedno vodilen v svetu. Zato ima projekt mojo podporo.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Najprej bi rad, da je jasno, da je morebiten pristop Islandije v Unijo odvisen od soglasja islandskih prebivalcev. Odločitev je treba prepustiti ljudem in EU ne sme več vplivati nanje. Glede na poročilo o napredku je Islandija prestala mednarodno primerjavo na številnih področjih, na nekaterih pa je celo vodilna. Tu mislim na področja, kot so dohodek na prebivalca, izobraževanje, raziskave in razvoj ter varovanje človekovih pravic. Zato sem glasoval za ta predlog resolucije.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Islandija je ena najstarejših evropskih demokracij. Od držav, ki si prizadevajo za pristop k Evropski uniji, je gotovo najbolje pripravljena država, ne le zato, ker ima podobna demokratična načela in vrednote kot države članice Unije, temveč tudi zato, ker ima enake ali višje razvojne standarde. Glasovala sem za to poročilo o napredku iz leta 2010, ker menim, da bo po tem, ko bodo izpolnjene potrebne zahteve za pristop, med katerimi bi poudarila odpravo kitolova in trgovanja s proizvodi, pridobljenimi iz kitov, imela EU od pristopa te države korist.

Vendar je treba vprašanje pristopa te države pravilno postaviti v okvir skupnih politik Unije, zlasti skupne ribiške politike. A glede na relativno težo, ki jo ima ribiški sektor v islandskem gospodarstvu, se lahko pojavijo težave z usklajevanjem politik, povezanih s sektorjem.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Sem za. S to resolucijo Evropski parlament med drugim: pozdravlja priložnost, da bo EU pridobila novo državo članico z močno demokratično tradicijo in državljansko kulturo; poudarja, da bo pristop Islandije k EU še bolj okrepil vlogo Unije kot svetovne zagovornice in varuhinje človekovih pravic in temeljnih svoboščin; izraža pohvalo Islandiji za njeno uspešno varovanje človekovih pravic in zagotavljanje dobrega sodelovanja z mednarodnimi mehanizmi za varstvo človekovih pravic; podpira sedanje delo za krepitev zakonodajnega okolja glede svobode izražanja in dostopa do informacij; v tem pogledu pozdravlja islandsko pobudo za sodobne medije, ki bo Islandiji in EU omogočila oblikovanje trdnega stališča glede pravnega varstva svobode izražanja in obveščanja.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Islandija je država kandidatka za članstvo v Evropski uniji že od leta 2010. Glasovala sem za ta predlog resolucije, ker sem prepričana, da ima država trdno demokratično tradicijo in državljansko kulturo in da bo njen pristop še bolj okrepil vlogo EU kot svetovne pobudnice in varuhinje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

  Catherine Stihler (S&D), v pisni obliki. – Glasovala sem za to poročilo, ker podpiram pristop Islandije k EU.

Predlog resolucije B7-0225/2011 (Poročilo o napredku Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije za leto 2010)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasujem za to resolucijo, ki priporoča izvajanje stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma z EU, vendar obžaluje, da Svet ne razmišlja o odprtju pogajanj, kakor je priporočila Komisija. Rad bi izrazil tudi svojo zaskrbljenost nad naraščanjem etničnih napetosti in pomanjkanjem političnega dialoga in svobode tiska. Politične stranke bi morale nehati bojkotirati nacionalni parlament in začeti dialog z institucijami. Obžalujem tudi dejstvo, da je država zaradi spora z Grčijo še naprej blokirana na poti pristopanja k EU. Zadevni državi morata reševati dvostranska vprašanja v duhu dobrososedskih odnosov, predvsem ob upoštevanju evropskih interesov.

  Pino Arlacchi (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za ta predlog ob zaključku razprave o izjavah Evropskega sveta in Komisije o poročilu o napredku Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije v letu 2010. Prepričan sem, da je to zelo uravnotežen predlog. Izraža skrb zaradi sedanjih političnih razmer v Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, vključno z bojkotom nacionalnega parlamenta, ki ga izvajajo stranke v opoziciji, in tveganja, da bi lahko ta razvoj škodljivo vplival na program države v zvezi z EU. Predlog tudi čestita državi ob obletnici ohridskega sporazuma, ki ostaja mejnik za medetnične odnose in poziva vlado, naj spodbuja celovit dialog med etničnimi skupnostmi. Cenim tudi pozitivno oceno stalnih prizadevanj Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije za stabilizacijo razmer v regiji, podano v predlogu.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Kot članica delegacije Evropskega parlamenta za Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo pozorno spremljam napredek te države in njeno prijavo za pridružitev k Evropski uniji. Čeprav ima Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija še veliko dela na področju politike, sodstva, javne uprave, boja proti korupciji in svobode izražanja, je dosegla velik napredek na področjih, kot so decentralizacija, izobraževanje in reforma sistema zaporov. Dvostranski problemi med to državo in Grčijo ne smejo ovirati začetka pristopnih pogajanj. Glasovala sem za odprtje teh pogajanj. Poleg tega bi rada poudarila, da bodo junija v državi potekale predčasne volitve. Zato pozivam vse politične stranke, da se povežejo in tesno sodelujejo ter tako zagotovijo uspeh svoje države v Evropski uniji.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Strinjal sem se s tem poročilom. Leta 2005 je Evropski svet Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji odobril status kandidatke, vendar mu od takrat ni uspelo določiti datuma za odprtje pogajanj kljub znatnemu napredovanju države na poti k EU. Kljub doseženemu napredku pa je Makedonija še vedno politično nestabilna, kar bi lahko vplivalo na evropski proces povezovanja. Pomanjkanje dialoga med vlado in opozicijskimi strankami v državi preprečuje, da bi bil dosežen dogovor o izvajanju strukturnih reform. Reforma sodstva ni povsem dokončana, mediji in javna uprava so spolitizirani in nerešeno vprašanje povezovanja etničnih skupin preprečuje Makedoniji, da bi dosegala nadaljnji napredek in izvedla potrebne reforme ter zagotovila načela pravne države in demokracije. Menim, da mora makedonska vlada v odločanje bolj vključiti opozicijske stranke in zagotoviti odprt in tvoren dialog o vseh problemih, s katerimi se ta država zdaj spopada.

  Elena Băsescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Glasovala sem za poročilo o napredku Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije v letu 2010, ker mislim, da je možnost Balkana v zvezi z EU ključna za zagotavljanje stabilnosti regije. V tem okviru je sodelovanje z Grčijo bistvenega pomena.

Spor glede imena Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije ima ključno vlogo v razpravah o pristopnih pogajanjih, saj je ena od ovir, ki preprečujejo, da bi se začela pogajanja. Dobri sosedski odnosi so bistveni v procesu prehoda k statusu države članice EU. Zato morata Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija in Grčija najti rešitev vprašanja o tem, kako imenovati državo. Do zdaj se je Grčija pokazala za zaupanja vredno partnerico v razpravi o drugih poglavjih. Za obe državi je skrajni čas, da dosežeta sporazum in bo tako mogoče opraviti prihodnja pridružitvena pogajanja s podporo vseh držav članic EU. V tem pogledu lahko pomaga poziv po nevtralnih zunanjih posrednikih, na primer vključitev generalnega sekretarja ZN v spor.

  Maria Da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) V skladu s prejšnjimi resolucijami Parlamenta obžalujem, da Svet ni sprejel odločitve o odprtju pristopnih pogajanj, kakor je že drugo leto zapored priporočila Komisija. Proces širitve EU je močno gonilo miru, stabilnosti in sprave v regiji. Posebno sem zaskrbljena zaradi vztrajno visokih ravni brezposelnosti, zlasti pri mladih, problema, ki si ga delijo številne države v regiji. Rada bi pozvala vlado, naj hitro izpelje učinkovitejše ukrepe za izboljšanje javnih naložb, osredotočene na politike zaposlovanja in uporabo delovne sile za kakovostna, stabilna in dostojna delovna mesta. Seveda sem zadovoljna z nedavnim sprejetjem zakona o energiji, katerega namen je liberalizacija državnega trga z električno energijo in ki je v skladu z ustreznimi evropskimi direktivami. Pozdravljam sprejetje nacionalne strategije za trajnostni razvoj, vendar so potrebna večja prizadevanja za uveljavitev zakonodaje na okoljskem področju in treba je določiti ustrezno financiranje v ta namen. Želela bi pozvati po tesnejšem sodelovanju pri nadnacionalnih okoljskih vprašanjih, ki naj temelji na standardih EU, zlasti na področju kakovosti vode, ravnanja z odpadki in varstva narave.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Konfederalna skupina Evropske združene levice – Zelene nordijske levice je načeloma za širitev na zahodni Balkan, pod pogojem, da prebivalci to želijo. Vzdržal sem se glasovanja o tem posebnem poročilu, ker so poleg vsega drugega problematične točke v zvezi s predlaganimi gospodarskimi reformami in kako se je treba lotiti vprašanja imena. Dosedanje izkušnje s širitvijo, sodelovanjem z državami zahodnega Balkana in njihovim procesom povezovanja, zlasti v času gospodarske krize, bi morale prispevati k trajnostnemu razvoju ter gospodarski in družbeni blaginji državljanov v državah pristopnicah in Uniji.

Vendar poročilo vztraja pri nagrajevanju izbir, kot so razporeditev čet v Afganistanu in drugod ali spodbujanje gospodarskih politik, kot so privatizacije, ki zaostrujejo recesijo s povečanjem brezposelnosti in družbene neenakosti in zmanjševanjem socialnih pravic. Proces povezovanja bi se moral izvajati tudi s spoštovanjem mednarodnih zakonov in mednarodnih postopkov. V tem posebnem primeru bi moralo poročilo v zvezi z vprašanjem imena spodbujati spoštovanje in podpreti postopek za iskanje skupne sprejemljive rešitve pod okriljem ZN.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to resolucijo, ker še enkrat priporoča, da se Svet odloči za začetek pogajanj o pristopu Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije. Svet je tej državi leta 2005 podelil status države kandidatke, vendar potem kljub njenemu bistvenemu napredku na poti k EU še ni določil datuma za začetek pogajanj.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) V procesu povezovanja Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije je bilo nekaj zamud. Kljub temu je Makedonija dosegla napredek v prizadevanju za sprejetje pravnega reda Skupnosti in zagotavljanju zanesljivih struktur in dobre prakse za svoje institucije, kot priporoča EU. Politična kriza, ki pesti državo, jasno kaže, da je treba še veliko narediti in da je pred njo še dolga pot, preden bo objektivno izpolnila vsa merila za resnično možnost pristopa. Rad bi pozval Grčijo in Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo, naj poskušata premostiti razlike in pokazati, da sta zvesti plemenitemu ustanovitvenemu duhu EU, ki ga danes vsi tako zelo potrebujemo.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ta predlog resolucije se osredotoča na napredek, ki ga je lansko leto dosegla Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija pri povezovanju v EU. Svet je 16. decembra 2005 podelil Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji status države kandidatke za pristop. Načela, prednostne naloge in pogoji za pristop so bili določeni leta 2008 in jih Komisija spremlja. Čeprav je bila ocena pozitivna, je nekatere vidike še treba popraviti, na primer dialog z Grčijo o statusu nove države članice, reformo javne uprave in sodnega sistema, boj proti organiziranemu kriminalu in korupciji, spoštovanje svobode izražanja ter institucionalno sodelovanje. Sedanje politične razmere, ki vključujejo bojkot nacionalnega parlamenta, ki ga izvajajo stranke v opoziciji, lahko škodljivo vplivajo na prednostne naloge države v zvezi z EU. Zainteresirane strani morajo rešiti dvostranska vprašanja v duhu dobrega sosedstva. Vsi akterji morajo okrepiti prizadevanja in pokazati odgovornost in odločenost za reševanje vseh odprtih vprašanj, ki ovirajo proces pristopa države kandidatke in politiko EU v regiji.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. Glasoval sem za ta dokument, ker je Evropski svet Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji leta 2005 podelil status kandidatke, vendar kljub bistvenemu napredku te države na poti k EU še ni določil datuma za začetek pogajanj; ker dvostranska vprašanja ne smejo biti ovira in se jih kot taka ne sme uporabiti v pristopnem procesu, kljub temu, da jih je treba rešiti pred članstvom; ker bi nadaljevanje pristopnega procesa prispevalo k stabilnosti Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije in bi dodatno okrepilo medetnični dialog. Zadevni državi morata reševati dvostranska vprašanja v duhu dobrososedskih odnosov, predvsem ob upoštevanju splošnih interesov EU. Vsi ključni akterji in vpletene strani morajo okrepiti prizadevanja in pokazati odgovornost in odločenost za reševanje vseh odprtih vprašanj, ki ovirajo proces pristopa države kandidatke in politiko EU v regiji, poleg tega pa bi lahko slabo vplivala na medetične odnose, stabilnost regije in gospodarski razvoj. Dokument poziva pristojne oblasti, naj z uporabo enakih standardov za vse medije ter z izboljšanjem preglednosti njihovega lastništva okrepijo njihovo neodvisnost in svobodo. Zaskrbljen sem zaradi nezadostnega dialoga med vlado in opozicijskimi strankami ter splošnega ozračja nezaupanja in sprtosti. Treba je nadaljevati reformo sodstva, da bi zagotovili njegovo profesionalnost, učinkovitost in neodvisnost od političnih pritiskov, razširiti boj proti korupciji in izboljšati poslovno okolje.

  Sandra Kalniete (PPE), v pisni obliki. – (LV) Proces širitve EU je močna spodbuda za mir, stabilnost in proces sprave na Balkanu. Makedonija je znatno napredovala v demokratizaciji države, neposredno zaradi politične volje, da bi postala polnopravna članica družine evropskih narodov. Evropska komisija je ocenila ta napredek in že drugo leto zapored pozvala Evropski svet, da začne pristopna pogajanja z Makedonijo. Svet pa prav tako že drugo leto zapored ni sprejel te odločitve. To ustvarja vtis, da je ena od neutemeljenih ovir za začetek teh pogajanj vzajemno jabolko spora, ki vključuje tudi odnose z Grčijo. Ti spori ne smejo blokirati pristopnega procesa Makedonije, še posebno zato, ker bi nadaljevanje pristopnega procesa spodbudilo stabilnost in še bolj okrepilo dialog med etničnimi skupnostmi v Makedoniji.

Seveda mora Makedonija še veliko narediti, da bo reformirala vladne in sodne institucije, da se bo uspešno bojevala proti organiziranemu kriminalu in korupciji ter razvila demokratične dialoge v družbi. Seveda se bo sprejetje nove države članice v EU, vključno z Makedonijo, zgodilo le, ko bodo izpolnjene vse zahteve in samo z nedvoumnim soglasjem institucij EU in držav članic EU. Prav zato je pomembno, da se začne s procesom pogajanj o pristopu, za katerega sem prepričana, da bo spodbudil pozitivne spremembe v Makedoniji in regiji kot celoti.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Predlog resolucije o poročilu o napredku Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije v letu 2010, o katerem je glasoval Parlament, je bil odobren z veliko večino in soglasjem več političnih skupin. Pozdravljam prizadevanja te države, da bi se uskladila z evropskimi standardi. Reforma sodstva, boj proti korupciji in reforma javne uprave ter zaporniškega sistema so nekateri od pomembnih dosežkov usklajenosti s pravnim redom Skupnosti. Prav tako je vredna pohvale osredotočenost na dodelitev lokalne avtonomije in sprejetje protidiskriminacijskega zakona, pa tudi zaveze za enakost spolov. Svoboda izražanja in neodvisnost medijev pa sta še vedno problem. Poleg tega je vzrok za zaskrbljenost naraščanje napetosti med različnimi etničnimi skupinami v državi. Zato menim, da je treba kljub pozitivnim rezultatom še naprej posvečati pozornost institucionalnemu vprašanju, ki je občutljivo in na preskušnji. Za konec upam, da se bo proces zbliževanja z Evropo okrepil s pomočjo ukrepov, namenjenih odpravi razkorakov, ki so danes še vedno navzoči.

  Monica Luisa Macovei (PPE), v pisni obliki. – Glasovala sem za resolucijo, da bi pozdravila napredek Makedonije pri vključevanju v evropske integracije in poudarila preostale cilje, ki jih mora država doseči v korist njenih prebivalcev. Bistveno je, da se Makedoniji pošlje pozitiven znak glede njene prihodnosti znotraj Evropske unije in ohrani evropski zagon ter nadaljuje politični dialog, ki je bil začet. Spor med Makedonijo in Grčijo glede imena je izključno dvostransko vprašanje, ki ne sme motiti začetka pristopnih pogajanj. Še več, na podlagi začasnega sporazuma med Grčijo in Makedonijo z dne 13. septembra 1995 je Grčija soglašala, da ne bo nasprotovala članstvu Makedonije v mednarodnih institucijah, to pa pokriva tudi proces pogajanj med EU in Makedonijo. V Odboru za zunanje zadeve sem prispevala spremembe, ki se nanašajo na javno upravo, sodni sistem in protikorupcijske ukrepe.

Sprejetje nacionalne strategije za reformo javne uprave in ustanovitev pododbora stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma sta pozitivna koraka za zagotovitev zmogljivosti in strokovnosti javne uprave. Poudarjam, da sta poenotenje sodne prakse in objava vseh sodnih odločb zelo pomembna za predvidljivost pravosodja in javno zaupanje v sistem.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za poročilo o Makedoniji in pozdravljam nadaljevanje prizadevanj v boju proti korupciji, ki se med drugim kaže v uresničevanju drugega kroga priporočil Skupine držav proti korupciji (GRECO) in uveljavitvi sprememb kazenskega zakonika. Spodbujam oblasti, naj še naprej izvajajo protikorupcijsko zakonodajo, izboljšujejo neodvisnost in uspešnost sodstva ter povečujejo sodstvu namenjena sredstva. Vendar je korupcija še vedno močno razširjena, in pozivam k nadaljnjim intenzivnim prizadevanjem za njeno izkoreninjenje.

Poudarjam, da je nujno treba učinkovito in nepristransko izvajati protikorupcijsko zakonodajo, zlasti v zvezi s financiranjem političnih strank in navzkrižji interesov. Opozarjam, kako pomembno je zagotoviti, da sodni sistem deluje neodvisno od političnega vmešavanja in pozdravljam prizadevanja za večjo učinkovitost in preglednost sodnega sistema. Poudarjam, da je treba vzpostaviti evidenco izvrševanja sodnih postopkov in obsodb, ki bo omogočila merjenje napredka in pozivam k poenotenju sodne prakse, da bi zagotovili predvidljiv sodni sistem in zaupanje javnosti.

  Kyriakos Mavronikolas (S&D), v pisni obliki. – (EL) V Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji so kršitve neodvisnosti tiska, neodvisnosti sodstva in urbanističnega načrta Skopje 2014 vsakdanji pojav. Hkrati je zdaj zastal politični dialog. Ob nerešenem vprašanju imena, ki dodatno prispeva k temu nesrečnemu notranjemu okolju, je jasno, da so evropske možnosti te države na resni preizkušnji.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Ta resolucija poziva Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo, naj naredi vse, kar je v njeni moči, za liberalizacijo svojega gospodarstva in trga z električno energijo. Državi daje nauke iz demokracije in celo iz novinarstva. Glasoval sem proti temu arogantnemu in zelo slabo pripravljenemu besedilu.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija je na svoji poti k pristopu k EU doživela nekaj ovir. A kljub doseganju napredka pri sprejemanju celotnega pravnega reda Skupnosti in zagotavljanju zanesljive strukture institucij in najboljše prakse je pred njo še dolga pot. Veliko bo treba še storiti, kar je pokazala politična kriza, ki je zajela državo.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Dne 9. aprila 2001 je Makedonija kot prva država na zahodnem Balkanu sklenila stabilizacijsko-pridružitveni sporazum z EU. Status reform po letu 2001 se lahko v številnih pogledih oceni pozitivno. V zvezi s sodstvom so bile sprejete pravne določbe, ki zagotavljajo neodvisnost od političnega pritiska in učinkovitost. Pozdraviti je treba tudi izboljšanje preglednosti sodnega sistema, zlasti glede obvladovanja sodnih zaostankov na večini sodišč. Državi se že pozna, da dosega napredek pri prehodu na delovanje gospodarskega trga, čeprav je pred njo še dolga pot. Samo spor z Grčijo glede imena blokira pristop Makedonije k EU in treba je upati, da bo ta v bližnji prihodnosti rešen. Kljub temu sem se vzdržal glasovanja, ker so nekateri vidiki poročila zelo neuravnoteženi.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo o spremljanju Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije v letu 2010. Proces pristopa Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije je imel občutne zamude kljub političnemu in družbenogospodarskemu napredku, ki ga je država dosegla. Upam, da bo obstoječe razlike in regionalne probleme mogoče premagati za skupno evropsko dobro.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Sem za. Ta resolucija v osnovi pravi, da se EP strinja z oceno Komisije v poročilu o napredku Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije v letu 2010 in obžaluje, da Svet ni sprejel odločitve o odprtju pristopnih pogajanj, kakor je že drugo leto zapored priporočila Komisija in k čemur je pozval tudi Parlament v prejšnjih resolucijah. Zaskrbljen je zaradi sedanjih političnih razmer, vključno z bojkotom nacionalnega parlamenta, ki ga izvajajo opozicijske stranke, in zaradi tveganja, da bi ti dogodki negativno vplivali na načrte te države v zvezi z EU in znova opozarja na svoja predhodna priporočila Svetu, naj takoj začne pristopna pogajanja.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasovala sem za to poročilo, ker menim, da je nastopil čas, da se začnejo resna in prava pristopna pogajanja z Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo. Dejansko ni bilo od 16. decembra 2005, ko je Evropski svet podelil tej državi status države kandidatke za članstvo v EU, nobenega pomembnega koraka naprej v zvezi s tem vprašanjem. To izvira predvsem iz vrste problemov v Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, zlasti v zvezi z bojkotom nacionalnega parlamenta, ki ga izvajajo opozicijske stranke. To in drugi problemi, kot je navzočnost svobodnih in neodvisnih medijev, ki so potrebni za razvoj stabilne demokracije, se morajo čim prej razčistiti, da se bosta lahko obe strani še enkrat podali na pot širitve EU na vzhod.

  Nikolaos Salavrakos (EFD), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem proti temu poročilu, ker menim – kot sem povedal že prej na plenarnem zasedanju, da glede na resne obtožbe 20. marca v Sunday Timesu proti poročevalcu gospodu Zoranu Thalerju, ki je na začetku predložil besedilo, ki je bilo potem 16. marca, še pred odkritji proti njemu, dano na glasovanje v Odboru za zunanje zadeve, kljub njegovi predpostavljeni nedolžnosti, in glede na dejstvo, da je bil sporočen nov poročevalec –, ta predlog resolucije ne uživa predpostavljene verodostojnosti. Po mojem mnenju bi bila za celovitost in verodostojnost tega parlamenta napaka, če bi glasovali o tem predlogu, preden bodo objavljeni rezultati preiskav po začetku spravnega postopka.

Predlog resolucije B7-0256/2011 (Razmere v Slonokoščeni obali)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Sem za to resolucijo, ker je treba krizne razmere v Slonokoščeni obali hitro končati, saj so že povzročile veliko število smrti. Mednarodna skupnost priznava demokratično zmago gospoda Ouattaraja in mora zdaj ponovno podvojiti svoja prizadevanja in mu pomagati prevzeti oblast na miroljuben način. Ker so to resne razmere, ki niso ogrozile samo volilnih možnosti, ki so jih zakonito sprejeli ljudje, temveč imajo posledice tudi v kršitvah človekovih pravic, mora EU delovati diplomatsko, z vsemi mehanizmi, ki jih ima na voljo, da bo pomagala vrniti normalne razmere in, kar je najpomembneje, preprečiti še več smrti.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to resolucijo, ker je Slonokoščena obala v zadnjih štirih mesecih potonila v globoko politično krizo, ki jo je povzročil dotedanji predsednik Laurent Gbagbo s tem, ko ni hotel predati oblasti zakonitemu predsedniku Alassanu Ouattaraju, čeprav je ta zmagal na predsedniških volitvah novembra 2010 in ga je kot zmagovalca priznala mednarodna skupnost po tem, ko je rezultate potrdila Organizacija združenih narodov. Po virih ZN je v Slonokoščeni obali od decembra 2010 umrlo več sto ljudi in dejansko število žrtev je verjetno še mnogo večje, saj mediji o nasilju v notranjosti države ne poročajo vedno. Napadi so namerno usmerjeni proti pripadnikom sil ZN za ohranjanje miru in institucijam ZN. Soglašam, da je nujno hitro mednarodno politično ukrepanje, da se odzovemo na humanitarne razmere v Slonokoščeni obali in preprečimo novo migracijsko krizo v tej regiji. Komisija in države članice morajo uskladiti prizadevanja z drugimi mednarodnimi donatorji, da bi zadostili nujnim potrebam prebivalcev Slonokoščene obale in sosednjih držav. Podpiram ukrepe, tudi prepoved izdajanja vizumov in zamrznitev sredstev, ki jih so jih sprejeli Varnostni svet Združenih narodov, Afriška unija in Svet Evropske unije za vse osebe in subjekte, ki nasprotujejo oblasti zakonitega predsednika in dejstvo, da morajo sankcije veljati do ponovne vzpostavitve legitimne oblasti.

  Maria Da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Odločno obsojam poskuse nekdanjega predsednika Gbagboja in njegovih privržencev, da bi si nasilno prilastil oblast v nasprotju z voljo ljudstva Slonokoščene obale, in se želim pridružiti pozivu gospodu Gbagboju, naj takoj prepusti oblast. Žalostno je, da so morali prebivalci Slonokoščene obale plačati tako visoko ceno, da bi zagotovili spoštovanje svoje demokratične volje, ki so jo izrazili na predsedniških volitvah novembra 2010. Rada bi izrazila svojo polno podporo predsedniku Ouattaraju, njegovi vladi in ljudem v Slonokoščeni obali pri njihovi nalogi sprave, obnove in trajnostnega razvoja. Rada bi pozvala k začetku pogajanj, da se obnovijo red, mir, stabilnost in varnost države pri težki nalogi spodbujanja ponovne nacionalne združitve.

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za resolucijo o razmerah v Slonokoščeni obali, ki obsoja nasilne poskuse prejšnjega predsednika, gospoda Gbagboja, da bi si prilastil oblast, in poudarja, da bi moral oblast takoj prepustiti demokratično izvoljenemu predsedniku, gospodu Ouattaraju, da bi se obnovila mir in demokracija v državi.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Kljub veličastni viziji Félixa Houphouëta-Boignyja je Slonokoščena obala danes država, ki jo je razklal spor med gospodom Gbagbojem in gospodom Ouattarajem, ki grozi, da bo trajal v nedogled. Prebivalci Slonokoščene obale so gledali vojaško napredovanje zadevnih frakcij z zaskrbljenostjo in strahom, ker so se bali razpada varnosti in nadaljnje destabilizacije države. Slonokoščena obala je še en primer nevarnosti diktatorskega vodenja, ki dolgo traja in pušča za sabo institucionalno praznino in odsotnost demokratične prakse in uveljavljanja svobode.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) V skladu z zgledom, ki ga daje ves čas svojega obstoja, ima Evropska unija zgodovinsko dolžnost, da spregovori proti vsem kršitvam človekovih pravic in spodbuja spoštovanje pravice do samoodločbe narodov z obsodbo ali razvojnimi programi. Pred nedavnim smo bili priča povečanju nasilja in potrditvi pokolov v Slonokoščeni obali, kjer procesa demokratizacije ne sprejemajo vsi državljani. Parlament je sprejel več resolucij o političnih razmerah v tej državi, zlasti dne 16. decembra 2010. Druge evropske in mednarodne institucije, kot sta Varnostni svet ZN in organ voditeljev držav Gospodarske skupnosti zahodnoafriških držav (ECOWAS), so obsodile kršitev človekovih pravic v tej državi po tem, ko odstavljeni predsednik, gospod Gbagbo, ni sprejel volilnih rezultatov, ki so jih potrdili ZN, čemur je sledil val nasilja v državi, in imel za posledico na stotine smrti in približno milijon beguncev. Zato se strinjam s tu predstavljenimi ukrepi in glasujem za ta predlog, ker verjamem, da bi moral Parlament zagovarjati zunanjo politiko, ki temelji na vrednotah in ne zgolj na gospodarskih interesih.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Nismo glasovali za to resolucijo, ker smo še vedno zaskrbljeni zaradi vojnih razmer v Slonokoščeni obali, gospodarske paralize države in visokih stopenj nasilja, ki pestijo ljudi, saj so se razmere sprevrgle v humanitarno krizo.

Vemo, da obstajajo dolgoletni razlogi za zaskrbljujoče razmere, ki se tam odvijajo, zlasti revščina in družbena neenakost, ki sta dediščina prejšnjega kolonializma ali načrtov strukturne prilagoditve, ki jih je dolga leta vsiljeval MDS.

Ti zadnji štirje meseci bede, ki so sledili volitvam, so pokazali, kako obžalovanja vredno je, da mednarodna skupnost, vključno z EU, ni dovolj izkoristila diplomatskih poti za miroljubno politično rešitev krize. Posebno neprimerna je vloga Francije, ker je bila bolj naklonjena vojaškemu posredovanju kakor uporabi diplomatskih poti.

Zato vztrajamo, da morajo vse strani končati vojno in nasilje, in pozivamo EU, naj ukrepa v skladu s tem.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) Ta resolucija je vrhunski primer zlonamernosti. Dosega osupljiv podvig, da nikoli ne govori negativno o taboru gospoda Ouattaraja, čeprav Združeni narodi na terenu preverjajo obseg njegovih grozodejstev. Pa vendar je res, da gospod Ouattara, musliman, ki ni slonokoščenega porekla in se je usposabljal na MDS v Washingtonu, lahko izzove samo vašo podporo. Resolucija hvali delo operacij Združenih narodov v Slonokoščeni obali (UNOCI) do neba, čeprav so morali ZN sami prositi Francijo za pomoč pri zavarovanju svoje misije in zlasti zagotovitvi zaščite tujih državljanov.

To je res imeniten dokaz učinkovitosti in uporabnosti. Glede pozornosti, ki jo posvečate zagotavljanju, da se potrdi volilni rezultat, bi bilo dobro, če bi enako vztrajno pozornost posvetili v primerih, ko evropski narodi zavrnejo pogodbe, ki jim jih vsiljujete. Resnično podpirate samo rezultate, ki vam ustrezajo. Tako kratkovidnega, črno-belega pristopa se ne da podpreti in prav tako ne resolucije, ki je še slabše informirana kot evropski časopisni članki, na katerih, kot kaže, temelji.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za ta dokument, ker je Slonokoščena obala v zadnjih štirih mesecih potonila v globoko politično krizo, ki jo je povzročil dotedanji predsednik Laurent Gbagbo s tem, ko ni hotel predati oblasti zakonitemu predsedniku Alassanu Ouattaraju, čeprav je ta zmagal na predsedniških volitvah novembra 2010 in ga je kot zmagovalca priznala mednarodna skupnost po tem, ko je rezultate potrdila Organizacija združenih narodov. Vsa diplomatska prizadevanja za oblikovanje miroljubne rešitve povolilnega političnega mrtvila so bila neuspešna, tudi prizadevanja Afriške unije, Gospodarske skupnosti zahodnoafriških držav in predsednika Južne Afrike.. Boji so se v glavnem mestu in na zahodu države od sredine februarja stopnjevali, vse bolj zaskrbljujoča poročila pa govorijo o vse pogostejši uporabi težke artilerije proti civilnemu prebivalstvu. V Slonokoščeni obali so se zgodila grozodejstva, ki obsegajo primere spolnega nasilja, nasilnih izginotij, zunajsodnih usmrtitev in čezmerne ter vsesplošne uporabe sile proti civilnemu prebivalstvu, ki štejejo za zločine proti človeštvu. Parlament zato poziva predsednika Ouattaraja, naj si prizadeva za mir in narodno spravo.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Resna politična in institucionalna kriza, ki že več mesecev pretresa Slonokoščeno obalo, je zdaj povzročila val nasilja, ki mu ni videti konca. Odločno obsojam poskus nekdanjega predsednika Gbagboja, da bi nasilno razveljavil zakonit volilni rezultat, s katerim ga je premagal Alassane Ouattara. Slonokoščena obala je zdaj že nekaj mesecev prizorišče vojskovanja mestnih gverilcev med podporniki odhajajočega predsednika in ljudstva. Mislim, da mora Evropa zlasti v razmerah kot so te, ko so resno ogrožene človekove pravice in sam ideal demokracije, glasno in jasno izraziti svoje mnenje in obsoditi taka dejanja ter pokazati odločno nestrinjanje in ogorčenost.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Pozdravljam to resolucijo, ki poziva vse politične sile v Slonokoščeni obali, naj spoštujejo voljo ljudstva, ki je bila svobodno izražena z rezultati predsedniških volitev 28. novembra 2010, ki jih je objavila neodvisna volilna komisija in potrdil posebni predstavnik generalnega sekretarja Združenih narodov in ki so Alassana Dramana Ouattaraja priznali kot novoizvoljenega predsednika Slonokoščene obale. Resolucija zahteva od vseh strank Slonokoščene obale, naj se vzdržijo zlasti vseh oblik nezakonite prisile in zlorab človekovih pravic, naj jih preprečujejo in zaščitijo pred njimi civilno prebivalstvo.

Resolucija tudi najstrožje obsoja poskuse nekdanjega predsednika Laurenta Gbagboja in njegovih privržencev, da bi posegli v voljo ljudstva Slonokoščene obale s spodbujanjem nasilja in spodkopavanjem celovitosti volilnega procesa. V zvezi s tem poudarja, da morajo rezultate demokratičnih volitev v celoti spoštovati vsi udeleženci, vključno s premaganimi kandidati, in da bosta dodatno ogrožena mir in stabilnost Slonokoščene obale, če ti rezultati ne bodo ubranjeni.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Spoštovanje demokracije je neodtujljivo načelo EU. Zato moramo odločno obsoditi dogodke v Slonokoščeni obali. Nasilje proti civilistom v Slonokoščeni obali, ki ga je uporabil gospod Gbagbo, potem ko je izgubil na volitvah, je nesprejemljivo in mora odstopiti in nemudoma predati oblast. Tisti, ki so odgovorni, ne smejo ostati nekaznovani in storiti moramo vse, kar je v naši moči, da jih prepoznamo in obtožimo, če je treba na mednarodni ravni, za zločine proti civilnemu prebivalstvu, s čimer bo EU lahko zagotovila potrebno podporo za preiskave.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Po volilnih rezultatih v Slonokoščeni obali predsednik Gbagbo – ki je bil demokratično preglasovan – ni bil pripravljen sprejeti svoje razrešitve s položaja. Niti poskusi pogajanja niti mednarodna kritika niso bili uspešni, rezultat pa je kriza, ki vključuje izgrede z nasilnimi spopadi. Pomembno je ohraniti mednarodni pritisk, na primer z najstrožjim obsojanjem zlorabe človekovih pravic in zločinov proti humanitarnemu pravu ter z uvedbo sankcij.

Enako pomembna so prizadevanja za spoštovanje na silo odpeljanih civilistov, med katerimi so tudi državljani EU. Vendar ta resolucija obravnava samo grozodejstva, ki so jih zagrešile čete poraženega predsednika Gbagboja, ne pa obtožb proti četam novoizvoljenega predsednika Ouattaraja. Če gre za nasilna dejanja, je popolnoma vseeno, kdo jih je zagrešil.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Resne zlorabe človekovih pravic in nasilna dejanja, ki jih je zagrešil premagani predsednik Gbagbo, mora EU najostreje obsoditi. Če se bo humanitarno pravo še naprej kršilo, bo treba uvesti posebne sankcije. Vendar je pomembno tudi to, da se kaznujejo nasilni zločini na obeh straneh, z drugimi besedami, tudi tisti, za katere je obdolžen novi predsednik Ouattara. Za žrtve nasilnih napadov je prav malo pomembno, kdo je naročil nasilje. V tem pogledu menim, da je resolucija preveč enostranska.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glede na politično krizo z resnimi družbenimi posledicami, ki jih doživlja ta država, pozdravljam zavezo EU, ki jo je podala komisarka Georgieva, da bo pomagala reševati humanitarno krizo.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Sem za. Pridružujem svoj glas tistim, ki: 1. obžalujejo, da politična blokada po volitvah ni bila miroljubno rešena in da so bila vsa diplomatska prizadevanja v ta namen neuspešna; 2. obsojajo tragično izgubo življenj in lastnine v nasilju po volitvah in pozivajo gospoda Gbagboja in Ouattaraja, naj zagotovita spoštovanje človekovih pravic in pravne države, ter 3. pozivajo gospoda Ouattaraja in Gbagboja, da prevzameta odgovornost in preprečita nasilje in povračilne ukrepe po bitkah ter pokažeta zavezo miroljubnemu demokratičnemu prehodu.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) V zadnjih štirih mesecih je Slonokoščena obala potonila v globoko politično krizo. Zavračanje odhajajočega predsednika, Laurenta Gbagboja, da bi prepustil oblast Alassaneju Ouattaraju, zmagovalcu predsedniških volitev novembra 2010, je zanetilo val nasilja po vsej državi, ki ne kaže nobenega znaka poleganja. Boji v glavnem mestu in na zahodu države so se od sredine februarja stopnjevali in še naprej dobivamo zaskrbljujoča poročila o vse pogostejši uporabi težke artilerije proti civilnemu prebivalstvu. Do zdaj so bila diplomatska prizadevanja mednarodne skupnosti nična, kljub temu, da so Združeni narodi potrdili volilni rezultat. Prišel je čas, da se obsodi poskuse prejšnjega predsednika Gbagboja in njegovih privržencev, da bi nasilno spodkopali voljo ljudstva Slonokoščene obale. Laurent Gbagbo mora nemudoma odstopiti in prepustiti oblast Alassaneju Ouattaraja, zakonito izvoljenemu predsedniku.

  Michèle Striffler (PPE), v pisni obliki. – (FR) V zadnjih štirih mesecih je Slonokoščena obala potonila v globoko politično krizo, ki jo je povzročila zavrnitev prejšnjega predsednika Laurenta Gbagboja, da bi predal oblast zakonitemu predsedniku Alassanu Ouattaraju. Te razmere imajo posebno pogubne humanitarne posledice. Nasilje po volitvah je ustvarilo več kot milijon notranje razseljenih oseb in beguncev. Poleg tega lahko ta množični dotok beguncev ponovno zaneti očitne napetosti v tej regiji. Kriza se bo zato verjetno nadaljevala. Čeprav pozdravljam odločitev Komisije, da petkratno poveča človekoljubno pomoč in s tem dvigne evropsko pomoč na 30 milijonov EUR, je bistveno, da Evropska unija stori vse, kar lahko, da pomaga najranljivejšim skupinah prebivalcev in spremlja njihove spremenljive potrebe.

  Dominique Vlasto (PPE), v pisni obliki. – (FR) Z zadovoljstvom sem podprla to resolucijo, ki jasno obsoja grozodejstva, ki jih je proti civilnemu prebivalstvu zagrešila milica, lojalna odhajajočemu predsedniku Slonokoščene obale, Laurentu Gbagboju. Končanje spora z diplomatskimi sredstvi bi bilo bolj zaželeno, a raven nasilja, dosežena v Abidžanu, in brezkompromisno, samouničevalno stališče odstavljenega predsednika sta zahtevala poseg ZN, da bi zaščitili civiliste in pomagali zakonitemu predsedniku, Alassaneju Ouattaraju, prevzeti oblast. Ta resolucija torej podpira poseg francoskih sil pod nadzorom ZN, ki je pomagal uveljaviti zakon in volilni rezultat ter zaščititi življenja civilistov in evropskih državljanov. Ko bo ponovno vzpostavljena pravna država, bodo zakonite oblasti Slonokoščene obale s podporo mednarodne skupnosti morale zagotoviti, da bo poraženi kandidat v nedavnih predsedniških volitvah v Slonokoščeni obali, Laurent Gbagbo, skupaj z vsemi uradniki, osumljenimi kršitev človekovih pravic, obsojen za svoja dejanja. Nazadnje, prepričana sem, da mora EU še naprej spoštovati svojo zavezo, da bo Slonokoščeni obali zagotavljala dolgoročno podporo v pomoč pri narodni spravi in ji pomagala ponovno zgraditi ter stabilizirati državo.

Predlog resolucije B7-0198/2011 (Revizija evropske sosedske politike – vzhodna razsežnost)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasujem za to poročilo, ker ima pomembne cilje, kot so liberalizacija vizumov, sporazumi o prosti trgovini, stiki s civilno družbo in neuporaba sile pri vključevanju EU v spore, pa tudi samoodločba in ozemeljska celovitost.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Z evropsko sosedsko politiko so se od njene vzpostavitve leta 2004 okrepili odnosi z državami partnericami. Vzhodno partnerstvo je pomemben politični okvir za poglabljanje odnosov z državami partnericami, ki temelji na načelu skupnega lastništva in odgovornosti. Prednostne naloge vzhodnega partnerstva vključujejo razvoj demokracije, dobro upravljanje in stabilnost, gospodarsko povezovanje in približevanje politikam EU, zlasti glede okolja, podnebnih sprememb in energetske varnosti. Izvajanje evropske sosedske politike se spopada z nekaterimi ovirami, zato mora pregled evropske sosedske politike vključevati jasno opredeljene prednostne naloge za ukrepanje, jasna primerjalna merila in razlikovanje na podlagi uspešnosti. Evropska sosedska politika mora še naprej temeljiti na načelih demokracije, pravne države, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin in mora podpirati politične, družbene in gospodarske reforme naših najbližjih partneric.

  Elena Băsescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Glasovala sem za pobudo Komisije in Sveta o pregledu evropske sosedske politike – vzhodna dimenzija. Ta politika je dala rezultate zaradi svoje prožnosti in zdaj jo je treba prilagoditi novi realnosti v Evropi. Prav zato jo je treba bolje prilagoditi posebnim okoliščinam vsake države, ki je vključena v program.

Mislim, da bi morala biti najpomembnejši premislek zaveza partnerskih držav, ne pa geografska lokacija. Vendar so v središču reform, ki se izvajajo v državi, ljudje. Države na vzhodu in jugu morajo imeti enake priložnosti, zato je treba sosedsko politiko ponovno uravnotežiti. Tudi nekdanje sovjetske države potrebujejo sodelovanje z EU, to mnenje je podprl tudi Joe Biden na svojem nedavnem obisku v Kišinjevu. Moram poudariti, da je Republika Moldavija vodilna reformatorka znotraj vzhodnega partnerstva.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Za to resolucijo sem glasovala zato, ker pregled vzhodne razsežnosti evropske sosedske politike vključuje pomembne cilje, kot so demokratični procesi, dobro upravljanje in stabilnost, gospodarsko povezovanje, okolje, podnebne spremembe in energetska varnost. Evropski parlament meni, da bi moral biti boj proti korupciji, zlasti v sodstvu in pri policiji, glavna prednostna naloga EU pri razvoju njenih odnosov z vzhodnimi partnericami. Poleg tega je treba okrepiti prizadevanja za boj proti mednarodnim mrežam organiziranega kriminala in povečati policijsko in pravosodno sodelovanje s pristojnimi agencijami EU. Za organizacije civilne družbe je zelo pomembno, da dejavno izvajajo svoje delo, zlasti na področju človekovih pravic, spodbujanja demokratičnih procesov in zagotavljanja medijske svobode. Rada bi poudarila pomen svobode izražanja in svobodnih ter neodvisnih medijev, vključno z internetom, za razvoj demokracij. Rada bi poudarila tudi pomen sindikatov in socialnega dialoga kot sestavnega dela demokratičnega razvoja vzhodnih partneric.

  Cristian Silviu Buşoi (ALDE), v pisni obliki. – (RO) Poročila Komisije o evropski sosedski politiki ne prikazujejo le resničnih koristi politike dobrega sosedstva, temveč tudi njene izzive. Evropsko sosedsko politiko je treba pregledati in sprejeti drugačen pristop, kako se naj Evropska unija odziva na napredek, ki ga dosežejo sosednje države pri družbeno-gospodarskih reformah, z dajanjem finančne in politične podpore in prilagajanjem posebnim potrebam vsake države.

Vzhodno partnerstvo ponuja politični okvir za utrjevanje odnosov med EU in njenimi vzhodnimi sosedami ter nadaljevanje družbeno-gospodarskih reform v državah partnericah.

Napredek, ki ga je dosegla vsaka država, je treba oceniti z uporabo primerjalne analize, ki temelji na vnaprej določenih merilih, vendar ne brez upoštevanja posebnih značilnosti vsake države. Evropska perspektiva, ki bi vključevala člen 49 Pogodbe o Evropski uniji, bi lahko bila gonilna sila za reforme v teh državah. Parlament mora imeti pomembno vlogo pri vzpostavljanju meril ocenjevanja in krepitvi svobode in demokracije v sosednjih partnerskih državah.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Najprej bi rad čestital kolegu poslancu, gospodu Siwiecu, za odlično delo, ki ga je opravil, in za sodelovanje ali bolje združitev zamisli, ki smo jih dosegli, glede splošnega načela pri pregledu evropske sosedske politike. Poleg tega, kar sem že povedal o resoluciji o južni razsežnosti, za katero sem bil poročevalec, bi rad poudaril, da bi morali obe razsežnosti evropske sosedske politike v prihodnosti dajati prednost pristopu od spodaj navzgor in da bo samo večja vključitev lokalnih skupnosti in civilnega prebivalstva zagotovila kar največjo učinkovitost EU pri izvajanju evropske sosedske politike. Upam tudi, da EU ne bo dajala prednosti kratkoročni stabilnosti na račun najboljših interesov in stalne obrambe javnosti ter individualne in kolektivne svobode s posebno osredotočenostjo na pravice žensk, kot sem navedel v svojem govoru. Čeprav sem izredno zadovoljen z rezultati, doseženimi v teh dveh poročilih, mi je precej žal, da Parlament in Komisija nista povsem izkoristila te priložnosti in vsaj enkrat razlikovala med državami evropske sosedske politike na vzhodu in državami, ki bodo morda postale naše južne države partnerice evropske sosedske politike EU.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Cilj resolucije vzhodne razsežnosti evropske sosedske politike je priporočiti, naj naslednji strateški pregled evropske sosedske politike okrepi razlikovanje med državami na podlagi njihovih ambicij in zavez, kadar jim sledijo resničen napredek in konkretni koraki. Treba je upoštevati posebnosti vsake partnerice, vključno z njenimi cilji in potencialom. Temeljne evropske vrednote, ki vključujejo demokracijo, pravno državo in spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, neodvisnost sodstva in boj proti korupciji, so temelj, na katerem je bila vzpostavljena evropska sosedska politika in morajo biti glavno merilo pri vrednotenju vloge vzhodnih partneric. Svoboda tiska in boj proti korupciji morata imeti prednost za EU pri gradnji odnosov s temi državami in to se mora odražati v celotnem okviru institucionalnega razvoja.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Cilji EU so zelo široki in temeljijo na širjenju na sosednje države, da bi ustvarili veliko območje za prosti pretok ljudi in blaga. V teh razmerah ima evropska sosedska politika EU bistveno vlogo v strategiji za razvoj in rast. V ta namen je bilo sprejetih več instrumentov in resolucij, zlasti Evropski instrument sosedstva in partnerstva ter odločilne izbire skupne zunanje in varnostne politike. Zato sem zadovoljen s sprejetjem tega poročila in predlaganimi ukrepi, zlasti s krepitvijo financiranja in sodelovanja različnih sektorjev, skupaj z drugim vrhom vzhodnega partnerstva, ki je potekal v drugi polovici 2011. Rad bi poudaril, da mora EU okrepiti dialog z organizacijami civilne družbe v teh državah s pospeševanjem proste trgovine in spodbujanjem stabilnosti, delitve izkušenj in mobilnosti med državami članicami in temi državami ter z večstranskim dialogom.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Za to resolucijo sem glasoval zato, ker pregled vzhodne razsežnosti evropske sosedske politike vključuje tako temeljne cilje, kot so demokracija, pravna država, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, tržno gospodarstvo, trajnostni razvoj in dobro upravljanje. Poudarja, da je evropska sosedska politika še vedno strateško pomemben okvir za poglobitev in okrepitev odnosov z našimi najtesnejšimi partnericami, v katerem lahko podpiramo njihove politične, družbene in gospodarske reforme ter poudarja pomen ohranjanja načela skupnega lastništva pri ustvarjanju in uresničevanju programov in ukrepov. Vzhodno partnerstvo je bilo vzpostavljeno kot politični okvir za spodbujanje vzhodne dimenzije evropske sosedske politike, ki si prizadeva za poglobitev in okrepitev odnosov med EU in njenimi vzhodnimi sosedami s podpiranjem političnega združevanja, gospodarskega povezovanja in približevanja zakonodaje, pri čemer podpira politične in družbeno-gospodarske reforme v državah partnericah. Rad bi poudaril, da morajo gospodarske reforme potekati z roko v roki s političnimi reformami in da je dobro upravljanje mogoče doseči le z odprtim in preglednim postopkom odločanja, ki temelji na demokratičnih ustanovah. Posebno pomembno je nadaljnje spodbujanje regionalnega sodelovanja na območju Črnega morja in krepitev politik EU glede črnomorske regije, predvsem z vzpostavitvijo celovite strategije EU za Črno morje in zagotovitvijo ustreznih finančnih in človeških virov za njeno učinkovito izvajanje.

  Cătălin Sorin Ivan (S&D), v pisni obliki. – Vedno sem spodbujal vzhodno sosedsko politiko Evropske unije in to je mogoče videti iz mojih prejšnjih dejavnosti. V glavnem podpiram pregled evropske sosedske politike zato, ker je potreben opazen prispevek k zagotavljanju močnejšega vključevanja človekovih pravic in političnih načel v preučitev političnih razmer v tretjih državah. Poudarja pozitiven razvoj, kar zadeva človekove pravice in demokratizacijo v nekaterih državah partnericah, pa tudi negativen v drugih, zlasti Belorusiji. Pomembno se mi zdi tudi dejstvo, da posveča posebno pozornost mobilnosti študentov, akademikov, raziskovalcev in poslovnežev z zagotavljanjem dovolj razpoložljivih sredstev ter okrepitvijo obstoječih štipendijskih programov. Zaradi vsega tega podpiram pregled evropske sosedske politike.

  Petru Constantin Luhan (PPE), v pisni obliki. – (RO) Pregled sosedske politike mora še naprej reševati posebne probleme, s katerimi se morajo spopadati regije ob meji z Evropsko unijo. Mislim, da je potrebna znatna upravna zmogljivost za reševanje raznovrstnih problemov. Poleg demografskih izzivov, podnebnih sprememb, gospodarske konkurenčnosti in kakovosti življenja se morajo regije, ki si delijo meje z državami nečlanicami, ukvarjati z vrsto posledic, ki izhajajo iz problemov, ki se ne rešujejo primerno. Tak primer je način, kako se obravnavajo naravne nesreče. Posredovanje v izrednih razmerah je izredno težko, če sosednje države nimajo zmogljivosti za odzivanje, kajti nobena regija se ne more sama odzvati na celotno situacijo. Zato sem predlagal, da bi morali regije na meji EU, ki mejijo na vsaj dve državi nečlanici EU, obravnavati kot „platformne“ regije in jih ustrezno podpreti. Sosedska politika mora upoštevati zmogljivost regij, ki so znotraj EU, vendar imajo zunanje meje, za reševanje problemov, ki so veliko bolj zapleteni. Za to je treba zagotoviti temu primerno finančno podporo.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to resolucijo in spodbujam države v regiji, naj tesneje sodelujejo druga z drugo in naj se na vseh ustreznih ravneh pridružijo poglobljenemu in dolgotrajnemu dialogu o vprašanjih, kot so svoboda, varnost in pravica, predvsem pa upravljanje meja, preseljevanje in azil, boj proti organiziranemu kriminalu, trgovina z ljudmi, nezakonito priseljevanje, terorizem, pranje denarja in trgovina z drogami ter policijsko in pravosodno sodelovanje. Resolucija opozarja, da so dobrososedski odnosi eden izmed najpomembnejših pogojev za približevanje držav evropske sosedske politike članstvu v EU.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Nova evropska sosedska politika, ki so nam jo obljubili, je več ali manj enaka, samo z nekaj dodatnimi žarki demokratičnega blišča. Ko gre za vzhodno razsežnost, je tam vse: prostotrgovinska območja, podpora za Nabucco in projekte AGRI ter zunanje izvajanje „upravljanja migracijskih tokov“. Nič se ni spremenilo. Glasoval sem proti. EU ni ne država ne demokracija, pa vendar se že obnaša kot imperialistična sila.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Prvotno so bile tri države južnega Kavkaza izločene iz evropske sosedske politike in so bile vključene samo v domet ukrepanja sosedske politike. Akcijski načrti za poglobitev dvostranskih odnosov so pomemben instrument evropske sosedske politike in se posredujejo individualno za vsako državo, ker ima v praksi vsaka država lastno pot. Zlasti za regijo južnega Kavkaza je značilna vrsta sporov, o njihovi končni rešitvi pa celo strokovnjaki sodijo, da bo v nekaterih primerih izjemno težka.

V tem okviru je pomembno, da se nenehno pojasnjuje, da sosedska politika EU ne vodi samodejno k pristopu (tako kot v procesu širitve). Namesto tega se ukvarja bolj z vidiki varnostne politike in povečanjem stabilnosti. To v resoluciji ni dovolj jasno povedano, zato nisem glasovala za.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Evropska sosedska politika je instrument za zagotavljanje stabilnosti in spodbujanje miroljubnih in demokratičnih struktur, pa tudi za poglabljanje dvostranskih odnosov z državami, ki obkrožajo EU. Zlasti v državah južnega Kavkaza je treba še veliko storiti, še posebno, ker je regija nenehno podvržena spopadom. Evropska sosedska politika nikakor ni in tudi ne sme biti predhodna stopnja politike širitve. Zdi se mi, da to ni jasno povedano in zato ne morem podpreti predloga.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropska sosedska politika se je izkazala za učinkovit instrument zunanje politike, ki spodbuja krepitev odnosov s tretjimi državami z nekaterimi oprijemljivimi koristmi. Končni cilj učinkovite sosedske politike je, da zajamči mir. Vzhodno partnerstvo je politični okvir, ki je pomemben za poglabljanje odnosov z državami partnericami in med njimi, ki temelji na načelu skupnih dolžnosti in odgovornosti. Glasovala sem za to resolucijo, ker menim, da krepitev odnosov med vsemi državami, kot se tu priporoča, zahteva tudi večjo skupno zavezo in nadaljnje napredovanje k dobremu upravljanju in demokratičnim standardom.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to resolucijo, ki ponovno potrjuje potrebo, da se pregleda evropska sosedska politika, ki temelji na vzdrževanju temeljnih vrednot in načel EU in večjem vključevanju civilne družbe in lokalnih skupnosti in ki poudarja pomen vzhodne razsežnosti evropske sosedske politike kot instrumenta za krepitev odnosov EU z njenimi sosedami na vzhodu, s ciljem, da podpira politične, družbene in gospodarske reforme v teh državah in poglablja skupne vrednote in načela, kot so demokracija, pravna država, spoštovanje človekovih pravic in dobro upravljanje, v okviru evropskega povezovanja.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Sem za. Pridružujem svoj glas tistim, ki pozdravljajo napredek, dosežen v odnosih med EU in sosednjimi državami v okviru evropske sosedske politike, in potrjujejo vrednote, načela in zaveze, na katerih temelji evropska sosedska politika in ki vključujejo demokracijo, pravno državo, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, tržno gospodarstvo, trajnostni razvoj in dobro upravljanje; menijo, da je evropska sosedska politika še vedno strateško pomemben okvir za poglobitev in okrepitev odnosov z našimi najtesnejšimi partnericami, v katerem lahko podpiramo njihove politične, družbene in gospodarske reforme, ter poudarjajo pomen ohranjanja načela skupnega lastništva pri ustvarjanju in uresničevanju programov in ukrepov.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Na podlagi člena 8 Pogodbe o Evropski uniji bo Unija razvila poseben odnos s sosednjimi državami s ciljem, da ustvari območje blaginje in dobrega sosedstva. Kot smo videli, je evropska sosedska politika vodila v močno krepitev odnosov z državami partnericami in prinesla številne oprijemljive koristi za skupno dobro. Izzivi sicer še vedno ostajajo in osredotočenost bi morala biti zdaj na prednostnih nalogah za ukrepanje z učinkovitejšimi merili uspešnosti, zlasti glede vzhodnega partnerstva. Partnerstvo z vzhodnimi sosedami predstavlja političen okvir velikega pomena za blaginjo Evrope in njegova delovna platforma je osredotočena na štiri teme: demokracijo, dobro upravljanje, gospodarsko povezovanje in približevanje evropskim politikam. Na žalost so tokrat spopadi, ki so se pojavili v teh državah, resno spodkopali njihov gospodarski, družbeni in politični razvoj in predstavljajo resno oviro za sodelovanje in regionalno varnost, kot so pokazale nedavne vstaje v Tuniziji in Egiptu. Rada bi videla strateški pregled evropske sosedske politike, ki bi temeljil na vrednotah Unije, ki so proti zatiralskim režimom, in bi podpiral zakonite demokratične težnje vzhodnih narodov.

  Czesław Adam Siekierski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Evropska sosedska politika je od takrat, ko je bila oblikovana, prinesla otipljive koristi vsem vpletenim stranem. Ustvarila je okvir za sodelovanje, ki je strateškega pomena za podporo političnim, družbenim in gospodarskim reformam naših najtesnejših partneric. Vzhodno partnerstvo je osredotočeno na razvoj demokracije, dobro upravljanje in stabilnost, gospodarsko povezovanje in doseganje tesnejših povezav s politiko EU. Po uvedbi evropske sosedske politike je bilo v številnih partnerskih državah opaziti napredek na področju človekovih pravic, demokratizacije javnega življenja in gospodarskih reform. Samo Belorusija sodeluje z EU v omejenem obsegu in pogoj za njeno nadaljnjo udeležbo v evropski sosedski politiki mora biti njena pripravljenost za spoštovanje temeljnih načel demokracije in svobode.

Pozornost je treba posvetiti boju proti korupciji, volilni zakonodaji in načinu, kako se izvajajo volitve, da bodo v skladu s standardi mednarodne zakonodaje. Parlamentarni skupščini EURONEST je treba izraziti podporo s poudarjanjem njene vloge pri krepitvi demokracije in razvoju sodelovanja z državami vzhodnega partnerstva.

  Bogusław Sonik (PPE), v pisni obliki. – (PL) Resolucija Evropskega parlamenta o pregledu evropske sosedske politike naj bi se spopadla z izzivi, ki so se v zadnjih mesecih pojavili v našem sosedstvu v vzhodni in južni razsežnosti. Ti dogodki so pokazali neustreznost obstoječega vključevanja EU v sosedstvo. Nujna je korenita sprememba paradigme v politiki EU, ki jo predlaga Evropski parlament, in sicer, da se daje prednost demokratizaciji in človekovim pravicam pred stabilnostjo. Nobenega pretvarjanja ne sme več biti, da je za Evropo in njeno varnost boljše politično stanje brez sprememb, torej ohranjanje avtoritarnih režimov. Prišel je čas za solidarnost z našimi sosedami.

Kljub razlikam ima večina držav v sosedstvu skupne značilnosti: omejeno svobodo ali sploh nikakršne svobode in neuspešno posodobitev. Zdi se, da je za gradnjo stabilnega sosedstva EU nujna dodelitev dodatnih splošnih sredstev. Evropska sosedska politika bi morala zato še naprej temeljiti na načelu pogojnosti, na dvostranskem in večstranskem sodelovanju ter se razširiti na zasledovanje institucionalnega povezovanja, liberalizacije vizumskega režima, odpiranja evropskega trga in podpore civilni družbi. Vredno se je spomniti stališča Poljske, zagovornice postopne širitve EU, ki je pred dvema letoma pozvala države članice v partnerstvu s Švedsko, naj okrepijo vzhodno razsežnost evropske sosedske politike v obliki pobude vzhodnega partnerstva.

Zaradi sedanjih razmer ima vloga Poljske simbolični pomen. Poljska, ki ima zgodovinske izkušnje s preoblikovanjem svojega političnega in gospodarskega sistema, lahko v sedanji politiki služi kot dober zgled in model za vzhodne in južne sosede EU.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. Evropska sosedska politika se je izkazala kot ključni instrument zunanje politike EU, ki spodbuja tesnejše odnose med državami partnericami in zagotavlja koristi za obe strani. Spremembe, ki so posledica uveljavitve Lizbonske pogodbe, naj bi dale zunanji razsežnosti EU večjo skladnost, učinkovitost in zakonitost. Vendar je bistveno, da se pregleda in ugotovi napake iz preteklosti. Pregled evropske sosedske politike in vzhodnega partnerstva mora določiti prednostne naloge za posebne ukrepe vsake partnerice, skupaj s primerjalnimi merili in razlikovanjem na podlagi uspešnosti in doseženih rezultatov. Pristop od spodaj navzgor s podporo za civilno družbo in procese demokratizacije je predpogoj za dolgoročno trajnost in rast.

Za reševanje družbenogospodarskih problemov v regiji je potrebna močna osredotočenost na usposabljanje, izobraževanje, raziskave in mobilnost. Nazadnje bi rad poudaril podporo, ki jo je dala EU beloruski civilni družbi pri krepitvi demokratičnih in družbenih reform, da bi omogočila njeno udeležbo v evropski sosedski politiki in drugih sektorskih politikah.

Predlog resolucije B7-0199/2011 (Revizija evropske sosedske politike – južna razsežnost)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Sem za izjave, da je treba upoštevati zaveze o novem razvoju, preteklih napakah in podpori demokratičnemu prehodu skupaj z gospodarskimi in družbenimi reformami v regiji, bojem proti korupciji in spodbujanjem človekovih pravic ter temeljnih svoboščin. Najpomembneje je, da je v tem partnerstvu treba razviti večstransko razsežnost in ustvariti sinergije med dvostransko in večstransko dimenzijo, vključno z oživitvijo Unije za Sredozemlje in okrepitvijo vloge sindikatov med civilnim prebivalstvom. Pomembno je tudi poudariti, da je treba povečati sredstva, dodeljena tej politiki, in izboljšati njihovo uporabo.

  Dominique Baudis (PPE), v pisni obliki. – (FR) Ponovno moramo premisliti o svoji politiki do južnega Sredozemlja. Evropska sosedska politika naj bi spodbujala vrednote demokracije in človekovih pravic, vendar dogodki, ki so se odvijali v južnem Sredozemlju od začetka leta, kažejo, da nam pri tem ni uspelo. Res pa je, da je sodelovanje na področjih, kot sta izobraževanje in posodobitev gospodarstva, obrodilo sadove. Tega ne moremo reči za dobro upravljanje, sodno reformo in demokracijo, ki so vsekakor glavni cilji evropske sosedske politike. Zasluga tega besedila je, da predlaga rešitve za temeljit premislek o tej politiki. Upam, da bosta Evropska komisija in Svet lahko iz tega črpala navdih.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Danes so bile na plenarni razpravi v Strasbourgu sprejete strateške spremembe evropske sosedske politike. Po tem se vidi, da je Evropa lahko proaktivna, če to želi, in da lahko ostane združena ob idealu. To smo danes ponovno dokazali. Veseli me, da to vidim pri resoluciji, za katero sem imel čast biti poročevalec. Res sem vesel, da je komisar Füle pozdravil skoraj vse naše predloge, kot je lahko videla vsa dvorana med razpravo, ki je bila pred tem glasovanjem. Zdaj pozivam Komisijo, naj v svojem postopku pregleda 10. maja pokaže prizadevnost, ki jo zahteva ta trenutek, s sosedsko politiko po meri, prilagojeno vsaki državi, z jasnimi primerjalnimi merili in skrbno preučitvijo. To bo omogočilo prihodnje sredozemsko gospodarsko območje z novimi demokracijami na jugu in upam, da bosta dobro vzdušje in sodelovanje, ki sta bila značilna za delo v zvezi s to temo, privedli do trajne vključitve Parlamenta v načrtovanje in ocenjevanje te politike. Mislim, da je vsekakor nujno, da EU v prihodnje v svoji sosedski politiki nameni prednost pristopu od spodaj navzgor zaradi razlogov, ki so navedeni v tej resoluciji.

  Diane Dodds (NI), v pisni obliki. – Glasovala sem proti temu poročilu. Čeprav je bistveno, da poskušamo spodbujati mir in demokracijo v Sredozemlju, je povsem jasno, da strategiji evropske sosedske politike do zdaj to ni uspelo. Ta politika stane davkoplačevalce v regiji eno milijardo evrov in pol na leto, pa vendar ji je očitno spodletelo. Zdaj se spopadamo s krizo beguncev na tem območju in številni režimi so se obrnili proti lastnemu ljudstvu. Ne dvomim, da nas bodo kmalu prosili za odobritev nadaljnjega financiranja. Brez jasnih ciljev in programa dela bo ta zmedena politika še naprej puščala na cedilu najranljivejše v regiji. Enako je jasno, da je bila visoka predstavnica pri usklajevanju odziva na nadaljevanje varnostnih in humanitarnih problemov neučinkovita.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Nedavni dogodki v južnosredozemski regiji, ki so se začeli s Tunizijo v decembru 2010, so povzročili novo nujnost za pregled evropske sosedske politike. Parlament mora spremljati procese demokratičnega prehoda v južnosredozemskih državah in skupaj z drugimi evropskimi institucijami podpreti ta prehod čim hitreje in mirneje ter ob tem zagotoviti pomembno podporo z instrumenti, ki jih ima na voljo in so namenjeni spodbujanju političnih, gospodarskih in družbenih reform. Krepitev demokracije, pravna država, dobro upravljanje, boj proti korupciji in spoštovanje človekovih pravic ter temeljnih svoboščin so bistveni elementi političnega dialoga med EU in njenimi južnimi sosedami. Glede na te dogodke si Unija za Sredozemlje zasluži oživitev in se mora okrepiti z namenom južne razsežnosti evropske sosedske politike.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Zadovoljen sem s kakovostjo te resolucije in njenim sprejetjem in bi se rad zahvalil kolegu gospodu Davidu. Cilji EU so zelo široki in temeljijo na širjenju na sosednje države, da bi ustvarili veliko območje za prosti pretok ljudi in blaga. V teh razmerah ima evropska sosedska politika EU bistveno vlogo v strategiji za razvoj in rast. V ta namen je bilo sprejetih več instrumentov in resolucij, zlasti Evropski instrument sosedstva in partnerstva ter odločilne izbire skupne zunanje in varnostne politike. Vendar ima pregled evropske sosedske politike zdaj večji pomen v okviru dogodkov v južnem in vzhodnem Sredozemlju. EU bi se morala kaj naučiti iz dogodkov na jugu, zlasti v Tuniziji in Egiptu in pregledati svojo politiko podpore demokraciji in človekovim pravicam, da bi ustvarila mehanizem za izvajanje klavzul o človekovih pravicah v vseh sporazumih s tretjimi državami. Pregled evropske sosedske politike mora dati prednost merilom za neodvisnost sodstva, spoštovanje temeljnih pravic, pluralizem in svobodo tiska ter boj proti korupciji.

  Elisabetta Gardini (PPE), v pisni obliki. – (IT) V luči nedavnih dogodkov v sredozemskem bazenu in njihovih neposrednih in posrednih posledicah za evropske države moramo opraviti hiter in temeljit pregled evropske sosedske politike. Nova strategija Evrope mora temeljiti na ponovni opredelitvi virov, ki so na voljo Sredozemlju, zagotoviti povečanje finančnih zavez za olajšanje političnih, gospodarskih in družbenih reform v državah regije in si prizadevati za vire v zvezi s priseljevanjem. Poleg tega menim, da je v zvezi s korenitimi spremembami, ki so prizadele naše južne sosede, nastopil čas za sprejem novega evropskega pristopa ne zgolj s ciljem, da se opredeli demokracija, temveč tudi, da se sprejmejo konkretni ukrepi za odpravo migracijskih pritiskov in zajamči varnost energetske oskrbe. V tem okviru je bistveno, da se čim prej postavijo temelji za novo in okrepljeno partnerstvo z našimi sosednjimi državami na jugu, partnerstvo, namenjeno spodbujanju stabilnosti, gospodarskega razvoja in demokratičnega prehoda območja. S tem v mislih menim, da mora Evropska unija imeti ključno vlogo v geopolitičnem okviru regije.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za ta dokument, ker poudarja pomen ustanovitve projektne skupine, v katero bo vključen Parlament, v odgovor na pozive k spremljanju procesov demokratičnega prehoda, ki so jih sprožili akterji za demokratične spremembe, zlasti svobodnih in demokratičnih volitev ter vzpostavljanja institucij, vključno z neodvisnim sodstvom. Poleg tega poziva EU, naj s pomočjo vseh obstoječih instrumentov v okviru evropske sosedske politike odločno podpre proces političnih in gospodarskih reform v regiji ter sprejme nove, kjer je to potrebno, da bi kar najbolj učinkovito pomagala pri procesu demokratičnega prehoda, pri čemer se mora osredotočiti zlasti na spoštovanje temeljnih svoboščin, dobro upravljanje, neodvisnost sodstva in boj proti korupciji ter tako odgovoriti na potrebe in pričakovanja narodov v južnih sosedah. Zagotoviti moramo, da bomo poskrbeli za bolj ciljno usmerjeno pomoč, zlasti za civilno družbo in lokalne skupnosti, v skladu s pristopom od spodaj navzgor. Vendar pa mora povečanje dodeljenih sredstev temeljiti na natančnih ocenah potreb in biti skladno s povečanjem učinkovitosti izvajanih programov, ki morajo biti prilagojeni in razvrščeni po pomembnosti glede na potrebe vsake države prejemnice.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. Glasoval sem za to resolucijo, ki glede na sedanje dogodke v južnem Sredozemlju, zlasti v Tuniziji in Egiptu, opozarja, da evropska sosedska politika ni bila uspešna pri spodbujanju in zagotavljanju človekovih pravic v tretjih državah; poziva EU, naj se iz teh dogodkov kaj nauči ter naj pregleda svojo politiko podpore demokraciji in človekovim pravicam, da bi ustvarila mehanizem za izvajanje klavzule o človekovih pravicah v vseh sporazumih s tretjimi državami; vztraja, da je treba v evropski sosedski politiki prednostno razvrstiti merila za neodvisnost sodstva, spoštovanje temeljnih pravic, pluralizem in svobodo tiska ter boj proti korupciji; poziva k boljši usklajenosti z drugimi politikami Unije do teh držav.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Nova evropska sosedska politika, ki so nam jo obljubili, je več ali manj enaka, samo z dodatkom nekaj potrebnih demokratičnih premislekov. Glede preostalega pa so določeni sporazumi, dogovorjeni z diktatorstvi, ki bodo ostali: prostotrgovinska območja, zunanje izvajanje „upravljanja migracijskih tokov“, energetska varnost EU – vse je tam. EU ni moglo biti manj mar za povečanje demokracij. Glasoval sem proti.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Nekaj let se je EU v svoji sosedski politiki osredotočala na gospodarsko liberalizacijo v upanju, da bo to imelo pozitivne politične stranske učinke. Avtoritarni režimi so s povečanjem državne represije dolgo spodkopavali dinamičnost gospodarskih reform. Glede na stopnjevanje dogodkov v Libiji je vprašljivo, če lahko evropska sosedska politika res prispeva k večji stabilnosti.

V državah Magreba se zdi, da so upi barcelonskega procesa morda delno izpolnjeni, čeprav s stranskimi učinki, ki jih EU ni pričakovala in na katere ni bila pripravljena – čeprav so navadno povezani s procesi preoblikovanja. Barcelonski proces sam po sebi je dobra stvar in to sem tudi upošteval pri glasovanju.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropska sosedska politika se je izkazala za učinkovit instrument zunanje politike. Prek medparlamentarnih delegacij in parlamentarne skupščine Unije za Sredozemlje bi moral Parlament prevzeti odgovornost za spodbujanje zamisli, da sta stabilnost in blaginja Evrope tesno povezana z demokratičnim upravljanjem ter gospodarskim in družbenim napredkom južnih sosednjih držav in za spodbujanje politične razprave, resnične svobode, demokratičnih reform in pravne države med sosedskimi partnerskimi državami. Iz teh razlogov, ki so bili razloženi v resoluciji, sem glasovala za.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Nedavni protesti v več državah v južnem sosedstvu EU, zlasti v Tuniziji, Egiptu in Libiji, so jasno pokazali, da mora EU spremeniti svojo sosedsko politiko in ji dati ambicioznejše in učinkovitejše instrumente, ki ji bodo omogočili, da bo spodbujala in podprla politične, gospodarske in družbene reforme, ki se zahtevajo. Zato je bistveno, da pregled evropske sosedske politike odraža ta razvoj in omogoči ustrezen odziv na izzive, ki jih ta predstavlja, s poudarkom na nekompromisni obrambi demokratičnih vrednot in temeljnih pravic ter svoboščin z zavezo za večje vključevanje civilne družbe in lokalnih skupnosti. Gospod David, poročevalec, to zelo dobro navaja v svojem poročilu in rad bi mu čestital za to odlično delo.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Sem za. Evropski parlament ponovno potrjuje vrednote, načela in zaveze, na katerih je bila zgrajena evropska sosedska politika, ki vključujejo demokracijo, pravno državo, spoštovanje človekovih pravic, pravic žensk in temeljnih svoboščin, dobro upravljanje ter tržno gospodarstvo in trajnostni razvoj, ter ponavlja, da je evropska sosedska politika postala veljaven okvir za poglobitev in okrepitev odnosov z našimi najbližjimi partnerji, tako da spodbuja in podpira njihove politične, družbene in gospodarske reforme, ki so oblikovane tako, da vzpostavljajo in utrjujejo demokracijo, napredek ter socialne in ekonomske priložnosti za vse; poudarja pomen ohranitve načel deljene odgovornosti in skupnega lastništva pri snovanju in izvajanju programov evropske sosedske politike; meni, da je evropska sosedska politika od svojega začetka leta 2004 prinesla jasne koristi tako za partnerice evropske sosedske politike kot za EU, in sicer kot enotni okvir politike in s pomočjo razlikovanja, ki temelji na uspešnosti, in s posebej prilagojeno pomočjo.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Na podlagi člena 8 Pogodbe o Evropski uniji bo Unija razvila poseben odnos s sosednjimi državami s ciljem, da ustvari območje blaginje in dobrega sosedstva. Spoštovanje in spodbujanje demokracije in človekovih pravic, zlasti pravic žensk, so temeljna načela Evropske unije in morajo sestavljati skupne vrednote partnerskih držav evropske sosedske politike. Sedanje ljudske vstaje v Tuniziji, Egiptu in Libiji so posledica splošnega nezadovoljstva ljudi z njihovimi totalitarnimi režimi, ki se širi po vsej vzhodni regiji. Glede na to spremenjeno družbeno in politično krajino mora EU izvesti učinkovite prilagoditve svoje sosedske politike, da bo dala učinkovito podporo procesu reform na področju človekovih pravic in demokracije. EU mora podrobno opredeliti strateške prednostne naloge, ki jih zasleduje v partnerstvih s svojimi vzhodnimi in južnimi sosedami. Želim si, da bi Unija sprejela ukrepe, ki bi jih vzdrževala volja spodbuditi proces demokratizacije, zlasti glede večje udeležbe žensk v javnem življenju in boljšem načrtovanju družbenogospodarskega razvoja.

  Tokia Saïfi (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za to poročilo, ker bi nas sedanji dogodki morali spodbuditi k reformi sosedske politike in ne zgolj k spremembi njene osredotočenosti. V gospodarskem, trgovskem in političnem smislu bi moralo biti spoštovanje pravic in svoboščin hkrati pogoj in cilj našega sodelovanja. Finančna pomoč, ki jo EU zagotavlja v ta namen, bi se morala znatno povečati in izpolniti te iste pogoje in cilje. Prav tako bi morali ponovno uvesti Unijo za Sredozemlje na moralni podlagi zaradi njegovih zahtev in na praktični podlagi zaradi njegovih dosežkov. Naše sodelovanje ne sme biti več omejeno na izmenjave z vladajočimi oblastmi. Evropska unija mora dati prednost pogovoru z različnimi člani civilne družbe in spodbuditi nastanek in organizacijo političnega pluralizma v tej regiji. S spodbujanjem uvedbe zakonitih, organiziranih prehodov oblasti se ne bomo spopadli z dilemo med brezpogojno podporo vladam na račun stabilnosti in kaosom. Še več, s tem ko bomo naše sodelovanje oprli na vrednote tega časa, mu bomo dali zakonitost v očeh javnosti in stalnost, ki je potrebna za izpolnitev zgodovinskih izzivov te regije.

  Vilja Savisaar-Toomast (ALDE), v pisni obliki. – (ET) Pri današnjem glasovanju sem podprla resolucijo o pregledu evropske sosedske politike za vzhodno in za južno razsežnost. Obe resoluciji sta posebno pomembni glede na nedavni potek dogodkov v južni regiji. Upoštevati moramo zlasti močne zahteve javnosti v več južnih sosedah EU po zrušenju diktatorstva in prizadevanju za demokracijo. Strateški pregled evropske sosedske politike mora te dogodke v celoti upoštevati in o njih razmisliti.

Obe resoluciji glede južne in vzhodne razsežnosti sta pomembni za vzajemno koristno sodelovanje med EU in različnimi sosednjimi državami, da bi zagotovili potreben razvoj demokracije, človekovih pravic, pa tudi gospodarstva in varnosti. Stabilnost in blaginja Evrope sta tesno povezani z uspešnostjo južnih sosed evropske sosedske politike v demokratičnem upravljanju, pa tudi z gospodarsko in družbeno uspešnostjo, zato je pomembno, da se podprejo načela politične razprave, popolnih svoboščin, demokratičnih reform in pravne države v državah partnericah sosedske politike. Hvala lepa.

  Marie-Thérèse Sanchez-Schmid (PPE), v pisni obliki. – (FR) Vstaje v Tuniziji, Egiptu in Libiji so bile takšno presenečenje, da se vsi strinjajo, da mora Evropa pregledati pogoje svojega sodelovanja z državami v Sredozemlju. Odprlo se je namreč že več možnosti glede zagotavljanja dolgoročne podpore demokratičnemu prehodu, gospodarskemu razvoju in regionalnemu povezovanju naših južnih sosed. EU ima na voljo dve orodji, Unijo za Sredozemlje in evropski instrument sosedstva in partnerstva. Obe sta pokazali svoje slabosti, vendar lahko resnična politična zaveza odpravi naše napake. Zato podpiram to resolucijo, ki zagotavlja jasen okvir in točno določene cilje za naslednjo evropsko sosedsko politiko. Vendar bi opozorila kolege poslance na čezmejno razsežnost te politike. Ker predstavlja zgolj 5 % skupnega proračuna evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva, jo je vlada spregledala in njeno načrtovanje zaskrbljujoče zamuja. Vendar lahko ta razsežnost deluje kot katalizator za številne strukturne pobude za sodelovanje v Sredozemlju. Vzpostavitev resničnega partnerstva med EU in Sredozemljem ne pomeni samo večjega upoštevanja teženj ljudstev, ampak tudi zagotavljanje resničnih naložb v konkretne projekte.

  Joanna Senyszyn (S&D), v pisni obliki. – (PL) Podprla sem resolucijo o pregledu evropske sosedske politike – južna razsežnost. Kot članica Odbora za pravice žensk bi rada posebej opozorila na pomen enakosti spolov kot neločljivega elementa človekovih pravic, ki je tudi temeljno načelo Evropske unije. Pravice žensk morajo biti prednostna tema v pogovorih z državami evropske sosedske politike.

V skladu z resolucijo je treba pravice žensk vključiti v pregled kodificiranega prava (ustavnega prava, kazenskega prava, družinskega prava in vseh organov civilnega prava) in jih vključiti v dialog o človekovih pravicah, ki poteka z državami partnericami evropske sosedske politike. Osredotočiti se moramo tudi na ukrepe, ki bodo poglobili družbeno vključevanje žensk. Potrebujemo programe, ki spodbujajo izobraževanje žensk in njihovo zaposlovanje ter povečati njihovo udeležbo v javnem življenju. Stalno je treba spremljati in nadzorovati učinke ukrepov za izboljšanje enakosti spolov v državah evropske sosedske politike, neuspehe na tem področju pa kategorično obsoditi ali celo kaznovati.

Ne podpiram krepitve odnosov EU s tistimi tretjimi državami, ki ženske premalo vključujejo v svoje politike in institucije v zadevah, ki se nanašajo na organizacijo civilne družbe (zlasti v organizacije za človekove pravice in ženske organizacije).

  Catherine Stihler (S&D), v pisni obliki. – Glasovala sem za to poročilo, ki ima velik pomen glede na nedavne dogodke v južnem sosedstvu EU. Bistveno je, da prenovljena politika podpira demokratizacijo in resnične reforme v teh državah.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Dogodki v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu so značilni za neučinkovitost evropske sosedske politike, pa tudi za nove izzive, s katerimi se srečuje EU kot regionalni akter. Oblikovanje območja blaginje in dobrega sosedstva na podlagi vrednot EU bi moralo biti še naprej podlaga za odnose s partnerskimi državami evropske sosedske politike – v tem posebnem primeru s sredozemskimi državami. Prvič, prepričan sem, da je bistveno pregledati okvirne programe 2011–2013 ob upoštevanju najnujnejših potreb in hkrati poskrbeti, da bodo finančni instrumenti, zlasti evropski instrument sosedstva in partnerstva ter evropska pobuda za demokracijo in človekove pravice, prožnejši, da bodo lahko zagotovili neposredno podporo organizacijam civilne družbe.

Rad bi tudi pozval Unijo za Sredozemlje, naj se okrepi tako glede financiranja kot glede zaveze držav članic, kot priljubljeni forum za izmenjavo najboljše prakse, kjer je treba vzpostaviti jasno sredozemsko politiko na podlagi politike partnerstva, načela „odgovornosti“ in pogojnosti. Nazadnje, prepričan sem, da je nujno treba najti rešitve za dokončanje vojne v Libiji in tudi za pripravo svežnja ukrepov za ponovno gradnjo države po koncu spopada.

  Dominique Vlasto (PPE), v pisni obliki. – (FR) Pozdravljam, da je naš parlament sprejel to resolucijo, ki povzema stanje in odloča o prihodnji usmeritvi evropsko-sredozemskega partnerstva. Moja zaveza zbliževanju dveh obal Sredozemskega morja me je vodila k pripravi številnih predlogov, za katere z veseljem povem, da so jih kolegi poslanci odobrili. Posebno sem poudarila potrebo po pregledu evropske sosedske politike ob dogodkih v arabskem svetu z napredovanjem dialoga s civilno družbo, spodbujanjem izmenjave dobre prakse, jamstvom spoštovanja človekovih pravic v naših pridružitvenih sporazumih in podporo procesu demokratičnega prehoda v teh državah. Evropska sosedska politika nam ponuja čudovito priložnost za spodbujanje naših vrednot in okrepitev odnosov z državami na pragu Evrope. Zato upam, da bo naše partnerstvo s sosedami v južnem Sredozemlju postalo prednostna naloga v naši zunanji politiki. Pozorna bom na to, da bo zagotovljeno, da bomo delali na enakovredni podlagi in se bodo za dosego našega cilja namenila zadostna sredstva, da bo postala sredozemska regija območje miru, blaginje in sodelovanja.

Predlog resolucije RC-B7-0244/2011 (Uporaba spolnega nasilja v spopadih v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Sem za to resolucijo, ker podpira najbolj temeljne državljanske pravice, zlasti tiste, ki se nanašajo na svobodo izražanja. Tovrstno obnašanje mora imeti posledice za odnos med EU in vsako državo, ki je zagrešila take napade na svobodo. Brez močnega političnega pritiska na te države bo težko doseči mir. EU mora biti vedno vodilna v boju proti takim napadom in ostati pozorna na prihodnji razvoj v regiji.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to resolucijo o uporabi spolnega nasilja v spopadih v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu. Ženske, ki so aktivno sodelovale pri vstajah za krepitev demokracije, pravic in svoboščin v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu, si zaslužijo naše spoštovanje in podporo. Evropska unija ne more molčati, ko tako kruto ravnajo s temi pogumnimi borkami za demokracijo in svobodo. Zato pozivamo Komisijo in vlade držav članic, naj odločno nasprotujejo uporabi spolnih napadov, ustrahovanju in namernemu napadanju žensk v Libiji in Egiptu, ker se sedanja režima teh držav zatekata k spolnemu nasilju nad ženskami kot orožju v spopadih, ki se dogajajo v teh revolucijah. Egiptovske oblasti morajo nemudoma ukrepati za prenehanje mučenja, preiskati vse primere zlorabe pri ravnanju z miroljubnimi protestniki in prenehati s sojenjem civilistom pred vojaškimi sodišči. Resnično verjamem, da morajo spremembe, ki se odvijajo v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu, privesti h koncu diskriminacije žensk in k njihovi popolni in enakopravni udeležbi v družbi.

  Roberta Angelilli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Nasilna dejanja nad ženskami in otroki v zadnjih nekaj tednih med spopadi, ki so izbruhnili v severni Afriki, niso presenečenje, kajti na žalost so postale ženske, ki so preživele oborožene spopade, tarča za poniževanje, mučenje, posedovanje in nadzor, namen pa je določeno skupino uničiti v celoti ali delno.

Vendar to sega še dlje. Nihče nima pravice kršiti dostojanstva žensk zgolj zato, ker so imele pogum zahtevati pravico, da izražajo svoje misli, aktivno sodelujejo pri gradnji miroljubnega in demokratičnega sveta, ter predvsem zahtevati pravico do enakosti spolov. Nečloveško in ponižujoče ravnanje, kot so električni šoki, „preskusi devištva“, fizično in psihično nasilje, posilstvo in suženjstvo, so nesprejemljiva praksa, ki ji moramo reči: „Dovolj!“.

V zvezi z dogodki v teh severnoafriških državah je edino pravilno, da se ljudje, ki so odgovorni za te hude kršitve, kaznujejo kot v vsakem drugem spopadu na svetu, kajti tu niso vpleteni samo civilisti, temveč, kar je še bolj graje vredno, vojaki. Iskreno upam, da bo EU uspelo z uporabo pritiska doseči, da bodo te države hitro ratificirale vrsto mednarodnih sodnih instrumentov, vključno s Statutom Mednarodnega kazenskega sodišča in konvencijo o statusu beguncev iz leta 1951.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to resolucijo, ker je nujno zaustaviti uporabo nasilja in spolno zlorabo žensk. Evropska komisija in države članice morajo odločno obsoditi spolno zlorabo, ustrahovanje, mučenje in nasilje nad ženskami v Libiji in Egiptu. Treba je pozvati egiptovsko vrhovno vojaško sodišče, naj nemudoma ukrepa in zaustavi ta nasilna kazniva dejanja proti ženskam. Poskrbeti moramo za to, da bodo vse varnostne in oborožene sile dobile jasna navodila, da se zločini in mučenje ne morejo dopuščati, da bodo v celoti preiskani in da bodo storilci odgovarjali. Poleg tega mora imeti vsakdo možnost izraziti svoje mnenje o demokratični prihodnosti svoje države, ne da bi ga pridržali, mučili ali z njim ravnali ponižujoče in diskriminatorno.

  Maria Da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ženske so aktivno sodelovale pri vstajah za krepitev demokracije, pravic in svoboščin v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu. Na žalost pa režima v Libiji in Egiptu uporabljata nasilje kot način, s katerim ustrahujeta in sramotita ženske, ki so tako ranljivejše. Odločno obsojam dejanja, ki jih je zagrešila egiptovska vojska proti protestnicam, prijetim na trgu Tahrir. Nujno je treba sprejeti takojšnje ukrepe za zaustavitev tega poniževalnega ravnanja in zagotoviti, da bo vsem varnostnim in vojaškim silam jasno sporočeno, da bo mučenje in drugo grdo ravnanje temeljito preiskano. Od egiptovskih oblasti je odvisno, ali bodo sprejele nujne ukrepe in zaustavile mučenje, preiskale vse vrste zlorab proti miroljubnim protestnikom in končale sodne procese civilistov pred vojaškimi sodišči. Pozivam Komisijo in vlade držav članic, naj odločno nasprotujejo uporabi spolnega nasilja, ustrahovanja in nadlegovanja žensk v Libiji in Egiptu

  Edite Estrela (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to resolucijo, ker strogo obsoja režima v Libiji in Egiptu zaradi zatekanja k spolnemu nasilju med spopadi, ki so del sedanjih revolucij. Ženske so imele ključno vlogo v teh vstajah, ker so se bojevale in tvegale življenje za več demokracije, pravic in svoboščin. Bistveno je zagotoviti, da bodo spremembe, ki se dogajajo v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu, prispevale k dokončanju diskriminacije žensk in njihovi polni udeležbi v družbi enakopravno z moškimi.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Na žalost se vsi zavedamo, da so obdobja pretresov in oboroženih spopadov še zaostrila primere nasilja proti ženskam in otrokom in vodila v naraščanje primerov spolne zlorabe. Ta praksa je nedvomno vredna graje, kot tudi uporaba mučenja, množičnega posiljevanja, „preskusov devištva“, groženj in zlorabe, fizične in psihične, usmerjene v ženske kot način poniževanja ali zastrahovanja ter omejevanja njihovih pravic do politične udeležbe, ki se dogaja v Egiptu in Libiji. EU in še zlasti Parlament morata biti branik varovanja temeljnih pravic in človeškega dostojanstva ter jasno in nedvoumno obsoditi vse kršitve teh vrednot. Ostro obsojam prakso nasilja nad ženskami in tudi otroki v nedavnih spopadih na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki in želim pozvati, da se sprejmejo najustreznejši ukrepi za varovanje najbolj temeljnih pravic in dostojanstva.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Boj proti kršitvam človekovih pravic je glavni cilj EU in institucij. Glede na to uporaba spolnega nasilja v katerem koli spopadu povzroči najmočnejše zavračanje in obsodbo teh organizacij. Parlament je sprejel res veliko resolucij, ki so obsodile nasilje nad ženskami. Ta skupen predlog resolucije se osredotoča na nasilje, še posebno na spolno nasilje, zagrešeno nad ženskami v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu. Poročila o nasilju in zatiranju v okviru vojne, ki so prišla do nas, so skrajno srhljiva in so povzročila veliko zgražanja in ogorčenosti. Storilci teh dejanj ne morejo ostati nekaznovani, tudi če so v varstvu diktatorjev ali se izgovarjajo na nazadnjaško miselnost. Zato glasujem za to poročilo, ki obsoja vsako obliko nasilja nad ženskami v kateri koli regiji, poziva po strogih kaznih za storilce in vzpostavlja podporo EU za proces, ki bo dal prednost možnostim žensk, zlasti tistim, ki so imele pogum sodelovati v tako imenovani „arabski pomladi“, in bo spodbudil njihovo polno udeležbo v civilnem življenju v državah, kjer živijo.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) V razpravi, ki je tekla o spolnem nasilju v spopadih v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu, je Komisija obljubila, da bo neomajno zagovarjala konec spolnega nasilja in suženjstva, ki sta po ženevski konvenciji prepoznana kot zločina proti človeštvu in vojna zločina.

Kot je navedeno v osnutku resolucije, ki smo jo predložili, je bistveno, da vztrajamo pri učinkovitem diplomatskem ukrepanju, ki odločno nasprotuje uporabi spolnega nasilja, ustrahovanja in nadlegovanja žensk v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu ali na katerem koli drugem mestu.

Radi bi poudarili tudi pomen priznanja vloge žensk v revolucijah in potrebo, da se ženskam zajamčijo pravice, vključno z njihovo udeležbo v novih demokratičnih, pravnih, gospodarskih in političnih strukturah teh držav, s katero bi se končala stoletja stara diskriminacija, ki so jo doživljale.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to resolucijo o uporabi spolnega nasilja v spopadih v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu. Resolucija poziva Komisijo in države članice, naj odločno nasprotujejo uporabi spolnih napadov, ustrahovanju in namernemu napadanju žensk v Libiji in Egiptu. Menim, da bi moral vsakdo imeti možnost izraziti svoje mnenje o demokratični prihodnosti svoje države, ne da bi ga pridržali, mučili ali z njim ravnali ponižujoče in diskriminatorno. Treba je priznati vlogo žensk v revolucijah in procesih demokratizacije in poudariti posebne nevarnosti, ki jim grozijo, ter potrebo po podpori njihovih pravic.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. Podprl sem to resolucijo, ki poziva Komisijo in vlade držav članic, naj odločno nasprotujejo uporabi spolnih napadov, ustrahovanju in namernemu napadanju žensk v Libiji in Egiptu in močno obsojam prisilne „preskuse devištva“, ki jih je egiptovska vojska naložila protestnicam, prijetim na trgu Tahrir, in menim, da je tako ravnanje nesprejemljivo, saj gre za obliko mučenja; pozivam egiptovsko vrhovno vojaško sodišče, naj nemudoma ukrepa in zaustavi to ponižujoče ravnanje in zagotovi, da bo vsem varnostnim in vojaškim silam jasno sporočeno, da mučenje ali drugo grdo ravnanje, vključno s prisilnimi preskusi devištva, ni več dopustno in bo v celoti preiskano.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) V vojnih spopadih so resnične žrtve pogosto ženske in otroci. Že dolgo je znano, da velikokrat pride do posilstev in mučenja. Po navedbah tujih novinarjev niso razmere v Libiji in Egiptu niso nič drugačne. V Egiptu so bile demonstratorke prijete in podvržene preskusom devištva, ki so bili tudi dokumentirani. V Libiji so vojaki izvajali posilstva in mučenje. Nadaljnji oteževalni dejavnik je, da lahko ženske, ki so povedale svoje zgodbe, zdaj pričakujejo hude povračilne ukrepe in bodo obtožene obrekovanja. Še enkrat, tu gre za resno zlorabo človekovih pravic in v zvezi s tem bo moral kdo kaj storiti, tudi zahodne sile.

Glasoval sem za resolucijo, ker si EU ne sme zatiskati oči pred temi grozodejstvi in je edino pravilno, da zahteva od vlad v Egiptu in Libiji, da se ti primeri brez izjeme raziščejo in storilci odgovarjajo, da bosta državi lahko nadaljevali pot k demokraciji in svobodi.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) V času nemirov v Egiptu in Libiji so mednarodni mediji poročali o tragičnih napadih in nasilnih dejanjih, ki so se vedno znova izvajali proti ženskam. Mučenje in posilstva se pogosto dogajajo nekaznovano, ker oblasti potihoma opustijo primere ali pa, kar je še slabše, obtožijo „obrekovanja“ ženske same. Vlogi žrtve in storilca se obrneta v korist patriarhalne družbe. EU ne sme stati križem rok, EU mora storiti več, da zavaruje ženske in otroke pa tudi načelo pravne države za vse v Egiptu in Libiji. Zato sem glasoval za ta predlog resolucije.

  Georgios Papanikolaou (PPE), v pisni obliki. – (EL) Predlog skupne resolucije o uporabi spolnega nasilna v spopadih v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu odločno obsoja zločine, ugotovljene v Egiptu in Libiji. Namerno napadanje žensk v obeh državah in pritožbe o „preskusih devištva“, ki jih je vojska izvajala pri ženskah, zajetih na trgu Tahrir, ki so jih potem še posiljevali in mučili ter zasliševali pred vojaškimi sodišči, ker niso opravile „preskusov devištva“, so nečloveška in kazniva dejanja, ki v celoti kršijo ženevsko konvencijo glede zločinov proti človeštvu in vojnih zločinov.

Poleg odločne obsodbe pa predlog resolucije, ki sem ga podprl, poziva Komisijo in vlade držav članic, naj močno nasprotujejo uporabi spolnih napadov ter ustrahovanju in namernemu napadanju žensk v Libiji in Egiptu ter sprejmejo posebne in usklajene ukrepe za takojšnjo ustavitev teh praks.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to resolucijo, ker obsoja nasilje na podlagi spola in seveda uporabo spolnega nasilja v spopadih. Strinjam se z resolucijo, da je treba v ukrepih, ki se sprejemajo v okviru evropske sosedske politike, kot sestavnim delom procesa demokratizacije, dati prednost človekovim pravicam, pa tudi s tem, da mora EU s temi državami deliti izkušnje, ki jih ima s politikami enakosti in bojem proti nasilju na podlagi spola.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) V vstajah v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu so imele ženske dejavno vlogo v izražanju skupne želje po demokraciji in temeljnih pravicah. Na žalost sta se vladajoča režima v Libiji in Egiptu, kot vedno, zatekla k spolnemu nasilju kot orožju za usmerjene napade na ženske. Obsoditi moramo uporabo spolnega nasilja kot instrumenta za ustrahovanje in poniževanje žensk, pri tem pa ne smemo pozabiti, da lahko odsotnost oblasti, ki se je zdaj pojavila, vodi v poslabšanje njihovih pravic. Značilen primer je Libijka, ki je marca povedala nekaterim novinarjem v hotelu v Tripoliju, da je bila žrtev skupinskega posilstva vojakov. Danes so to mlado žensko tožili zaradi obrekovanja ti isti moški, ki so jo posilili. Ukrepati moramo z ostro obsodbo nesorazmernega vpliva oboroženih spopadov na ženske in poudariti njihovo vlogo pri vzpostavljanju miru. Prepričana sem, da bo EU najstrožje obsodila nasilje nad ženskami in otroki, zlasti med oboroženimi spopadi, ter vse oblike diskriminacije do njih v smislu ženevske konvencije.

  Joanna Senyszyn (S&D), v pisni obliki. – (PL) Z vsem srcem sem podprla resolucijo o boju proti spolnemu nasilju v spopadih v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu. Množično spolno nasilje nad ženskami je stalni del oboroženih spopadov v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu. Sklad Združenih narodov za otroke (UNICEF) daje med drugim Kenijo kot primer razmeroma stabilne države, v kateri se je v predvolilnih izgredih število žrtev spolnega nasilja v nekaj dneh podvojilo.

Spolno nasilje postaja epidemično. Dejansko postaja ena od taktik vojne. Evropska unija ob tem vprašanju ne sme ostati nevtralna. Zato je bistveno, da se integracija načela enakosti spolov vključi v prevladujočo usmeritev evropske sosedske politike in v središče naših prizadevanj za oblikovanje učinkovitega in strukturiranega pristopa k enakosti spolov v državah, ki jih zajema ta politika. Človekove pravice in enakost moških in žensk, ki je njihov neločljivi del, morajo predstavljati ključni element demokratičnih procesov v tretjih državah. Šokantno je, da vlade kljub razširjenosti spolnega nasilja v Afriki ne vključujejo med svoje prednostne naloge boja proti njemu, kot lahko vidimo na primer v Južni Afriki.

EU bi morala osredotočiti svoja prizadevanja posebej na ženske. Predlogi, vključeni v resolucijo, za povečanje družbenega vključevanja žensk, spodbujanja njihovega zaposlovanja, boja proti nepismenosti žensk in tradicionalnim škodljivim praksam so zelo pomembni. Izobraževanje za ženske in dekleta mora vključevati poznavanje pravic, do katerih so upravičene.

  Michèle Striffler (PPE), v pisni obliki. – (FR) Med nedavnimi dogodki v severni Afriki sta vladajoča režima v Libiji in Egiptu uporabila spolne napade kot orožje za ustrahovanje in preganjanje žensk, ki so se tam udeležile vstaj. Bistveno je, prvič, da se storilcem teh dejanj sodi za njihove zločine, in drugič, da se ženske, ki so doživele ta grozodejstva, zavarujejo pred morebitnimi povračilnimi ukrepi. Sama sem bila v regiji Kivu v vzhodnem delu Demokratične republike Kongo, kjer vojaki in člani oboroženih skupin redno uporabljajo to grozljivo prakso. Lahko pričam o izrednem trpljenju žensk, ki so bile žrtve posilstva, in o nekaznovanju storilcev teh grozodejstev. Mednarodna skupnost mora storiti vse, kar je treba, in zagotoviti, da storilci teh kaznivih dejanj ne bodo ostali nekaznovani.

  Dominique Vlasto (PPE), v pisni obliki. – (FR) Razkritja o zločinih iz časti in o ponižanju, ki so ga pretrpele ženske med vstajami v arabskem svetu, so me šokirala in zmedla in veseli me, da je naš parlament obsodil grozodejstva, zagrešena proti njim. Evropa ne sme dovoliti, da se take kršitve človekovih pravic in njenih najbolj temeljnih vrednot nekaznovano dogajajo na njenem pragu, v državah partnericah v ozračju miroljubnih demonstracij. Zato vztrajam, da se ta barbarska dejanja preiščejo in odgovorni kaznujejo. Naša resolucija obravnava bistvene zahteve za prihodnost teh držav, da dobijo ženske osrednjo vlogo v procesu demokratizacije v arabskih družbah. Ženske so imele v osvobodilnih gibanjih vodilno, tiho, celo podcenjeno vlogo in mislim, da je bistveno, da jim je bilo v tem besedilu izrečeno priznanje. Evropa se je zavezala, da bo podprla države v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu pri njihovem demokratičnem procesu. Zdaj moramo zagotoviti, da bomo v ta pristop vključili jamstva za spoštovanje človekovih pravic in enakosti med moškimi in ženskami.

Poročilo: George Sabin Cutaş (A7-0073/2011)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Sem za to poročilo, ki primerno obravnava pomembna vprašanja, kot so novi Statut Evropske investicijske banke (EIB) po Lizbonski pogodbi, projektne obveznice, posledice za načrtovano financiranje EIB med gospodarsko krizo, njeno financiranje po letu 2013 in dejavnosti zunaj EU, zlasti razvojne projekte, zelene projekte in kako biti močnejši glede na offshore finančna središča.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to poročilo. Evropska investicijska banka ima ključno vlogo v podpori malim in srednje velikim podjetjem (MSP), zlasti v času te finančne krize in gospodarskega nazadovanja. Glede na velik pomen MSP za evropsko gospodarstvo je bilo dogovorjeno, da morajo MSP od leta 2008 do 2011 dobiti posojila v skupnem znesku več kot 30 milijard EUR. Marca 2010 je bil ustanovljen evropski mikrofinančni instrument Progress, ki ga Komisija in banka financirata v višini približno 200 milijonov EUR. Vendar se MSP še vedno spopadajo s težavami, ko skušajo pridobiti posojilo. Kot je bilo objavljeno v poročilu Bank Watch, MSP, zlasti tista v državah članicah v srednji in vzhodni Evropi, niso sposobna izkoristiti prednosti pomoči, ki je namenjena zanje. EIB mora določiti jasne finančne pogoje in strožja merila za učinkovitost posojil za finančne posrednike, ki zagotavljajo posojila. Nacionalni finančni posredniki so dobili rok dve leti, da zagotovijo posojila, a kot navaja poročilo, so nekateri finančni posredniki dodelili le majhen delež posojil ali pa sploh nobenega, čeprav so bila finančna sredstva na njihovih računih. Poleg tega na spletišču EIB še vedno ni javno razpoložljivih podatkov o uporabi in prejemnikih dodeljenih finančnih sredstev. Menim, da mora EIB povečati preglednost posojanja prek finančnih posrednikov in letno poročati o posojilih MSP, vključno z oceno njihove dostopnosti in učinkovitosti ter seznami prejemnikov posojila.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Najprej bi rad čestital Evropski investicijski banki (EIB) za vse delo, ki ga je opravila, zlasti za njeno podporo malim in srednje velikim podjetjem (MSP) s financiranjem, ki se je od leta 2008 stalno povečevalo, in tudi za ustanovitev Evropskega mikrofinančnega instrumenta Progress marca 2010. Prepričan sem, da je pozitiven korak tudi zamisel o projektnih obveznicah, ki so namenjene izboljšanju bonitetne ocene obveznic, ki jih izdajajo podjetja sama, kadar se te obveznice uporabljajo za financiranje prevozne in energetske infrastrukture ter infrastrukture informacijske tehnologije. Na tej točki je zaželeno, da bi Komisija in EIB predložila konkretne predloge za projektne obveznice. Vredno je poudariti tudi pomembno delo, ki ga lahko opravi EIB v okviru strategije EU 2020, s poenostavitvijo postopkov in čim večjim izboljšanjem množilnih količnikov, da bi pritegnila javne in zasebne vlagatelje. V zvezi s financiranjem EIB zunaj EU menim, da je zaželen podpis memoranduma o soglasju med EIB, EBRD in Komisijo, da bi okrepili sodelovanje v vseh državah, v katerih izvajajo dejavnosti, z dvojnim ciljem doseči medsebojno skladnost svojih posojilnih politik in skladnost s cilji politik EU, kot so socialna kohezija in varstvo okolja.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropska investicijska banka (EIB), ustanovljena leta 1958 na podlagi Rimske pogodbe, je finančna skupnost EU, ki je namenjena predvsem temu, da prispeva k uravnoteženemu razvoju EU z gospodarskim povezovanjem in teritorialno kohezijo. Pozdravljam spremembe, ki jih je uvedla Lizbonska pogodba, saj dajejo financiranju EIB večjo prožnost. Spomnim se, da so spremembe, ki jih je uvedla Lizbonska pogodba, razjasnile cilje financiranja, ki ga odobrava EIB tretjim državam in naj bi podprlo splošna načela upravljanja medsebojnih povezav EU s preostalim svetom, kot je opredeljeno v členu 3(5) PEU, in ki bi moralo s tem zagotovilom podpreti cilje zunanjega delovanja EU. Ta finančna institucija je dolžna vsako leto predložiti Parlamentu dokument z bilanco svojih dejavnosti. Ta predlog resolucije se osredotoča na analizo poročila 2009. Ta dokument se ne nanaša samo na izboljšave, ki so posledica sprejetja novih statutov, ampak tudi dejavnosti EIB.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Priznavamo pomen, ki ga ima lahko izposojanje pri Evropski investicijski banki (EIB) za razvoj in družbeni napredek glede na njene nizke obrestne mere in dolge dobe odplačila. Vendar njene možnosti niso vedno dovolj pregledne in jasne. Poleg tega tudi države in regije, ki najbolj potrebujejo njeno posojilo, niso med tistimi, ki imajo največje ugodnosti pri njenih posojilih. To poročilo, ki ga podpiramo, torej vsebuje nekaj kritik, namigov in predlogov.

Vendar se ne strinjamo s preoblikovanjem EIB zgolj v orodje za izvajanje politik EU, pa tudi za reševanje problemov socialne in ekonomske kohezije ter družbenega razvoja, ki jih je treba obravnavati v proračunu EU ter strukturnih in kohezijskih skladih EU. Očitno lahko EIB spremlja in izboljša ta prizadevanja, vendar ne more biti nadomestek za proračunske politike EU.

  Monika Flašíková Beňová (S&D), v pisni obliki. – (SK) Evropska investicijska banka (EIB) ima zdaj nezamenljivo vlogo v zagotavljanju finančnih sredstev v EU in drugje. Predloženo poročilo ima pozitivno stališče do dejstva, da je EIB v času krize pravilno ravnala s podporo MSP v EU. Res je, da je banka uradno namenila 30 milijard EUR za štiriletno obdobje v podporo MSP. Vendar je problem, da ni ves denar prispel do MSP. Dejansko je v prvem obdobju prišlo do MSP v regiji V4 samo približno polovico dodeljenih sredstev. EIB je dala bankam nerazložljivo dolg rok dveh let za razporeditev sredstev in ji tudi ni uspelo, da bi določila sankcije proti bankam v primeru, če ne bodo dosegle tega končnega roka. Banke v srednji Evropi, ki jih je kriza hudo prizadela, so bile še preveč zadovoljne, da lahko „visijo“ na teh sredstvih. To, kar se je zaračunalo kot podpora za MSP, je torej v resnici postala podpora za srednjeevropske podružnice tujih bank. To je zadosten razlog za misel, da to ni bilo naključno, ampak namerno.

Če povzamem na kratko – tudi EIB ima probleme na področju razvoja. Morala bi zaposliti več strokovnjakov za razvoj. EIB ima zdaj kljub svojemu vplivu na tako imenovane države v razvoju premalo zaposlenih. Strinjam se tudi s poročevalcem, da mora EIB uvesti močne spremembe v financiranju prek posrednikov, ker se lahko konča v davčnih oazah.

  Ildikó Gáll-Pelcz (PPE), v pisni obliki. – (HU) Pozdravljam dejstvo, da Evropski parlament ocenjuje letno poročilo Evropske investicijske banke (EIB), čeprav z izrazito oddaljenega vidika. EIB ima odločilno vlogo v boju proti krizi. Vendar pa zame ostajajo dvomljiva vprašanja preglednosti in merljivih rezultatov. Dejavnost EIB se osredotoča na tri področja, ki jih je kriza najbolj prizadela: mala in srednje velika podjetja (MSP), konvergenčne regije in ukrepe v zvezi s podnebjem. MSP imajo ključno vlogo v oživitvi evropskega gospodarstva in v boju proti brezposelnosti, zato bi bilo pametno, da bi jim olajšali dostop do kapitala, potrebnega za razvoj. V tem smislu bi bilo koristno, če bi lahko vsako leto videli oceno dostopnosti in učinkovitosti teh posojil, s čimer bi zagotovili preglednost končnega namena posojil in izboljšali upravni postopek. V tem smislu tudi menim, da je ključnega pomena, da EIB posodobi in zaostri svojo politiko v zvezi z offshore finančnimi središči.

EIB ima zelo pomembno vlogo pri okrepitvi konvergence Evropske unije in zaradi tehnične pomoči ter sofinanciranja, ki ga ponuja, so regije sposobne uporabiti vedno večji delež sredstev, ki so jim na voljo v okviru ciljev konvergence. Zato menim, da je nadaljnje povečevanje te vloge praktično in ga je treba podpreti.

Nazadnje menim, da si predlog, da se uvede pregledni regulativni nadzor v interesu kakovosti finančnega položaja EIB, natančno merjenje njenih rezultatov in uskladitev z učinkovito in uspešno poslovno prakso, zasluži obravnavo.

  Lorenzo Fontana (EFD), v pisni obliki. – (IT) Odobravam dejstvo, da morajo biti v tem obdobju krize dejavnosti Evropske investicijske banke osredotočene na pomoč malim in srednje velikim podjetjem, ki so hrbtenica naše družbe. Dobrodošla je vključitev lokalnih finančnih posrednikov in dialog z njimi. Po mojem mnenju je zelo pomembno, da je poudarek pri državah kandidatkah na obnovljivi energiji. Zato bom glasoval za poročilo.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to resolucijo, ker Evropski parlament pozdravlja spremembe, ki jih je povzročila Lizbonska pogodba in omogočajo večjo prožnost pri financiranju EIB, kar vključuje kapitalske udeležbe, ki dopolnjujejo redne dejavnosti banke; možnost ustanovitve hčerinskih podjetij in drugih subjektov za ureditev t. i. posebnih dejavnosti ter zagotovitev obširnejših storitev tehnične pomoči in okrepitev revizijske komisije. Glede na predlog, da bi bilo treba uvesti bonitetni regulativni nadzor kakovosti finančnega položaja EIB, vseeno priporoča natančno merjenje njenih rezultatov in skladnosti s pravili zdrave poslovne prakse. Prav tako pozdravlja zamisel o projektnih obveznicah, katerih namen ni le izboljšanje bonitetne ocene obveznic, ki jih izdajajo podjetja, v okviru strategije Evropa 2020, temveč se uporabljajo tudi za financiranje evropske prevozne in energetske infrastrukture, infrastrukture informacijske tehnologije in prehod na okolju prijaznejše gospodarstvo. Izdajanje takšnih projektnih obveznic bi pozitivno vplivalo na razpoložljivost kapitala za trajno vlaganje v spodbujanje rasti in zaposlovanja, ki bi dopolnilo državne naložbe in naložbe Kohezijskega sklada.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to poročilo, ki priporoča naslednje ukrepe za okrepitev vloge EIB pri razvoju: (a) dodelitev več predanega specialističnega osebja s strokovnim znanjem na področju razvoja v državah v razvoju ter okrepitev lokalne navzočnosti osebja v tretjih državah, (b) povečanje sodelovanja lokalnih subjektov v projektih, (c) dodatni namenski kapital na področju razvojnih projektov, (d) dodelitev več nepovratnih sredstev, (e) preučitev možnosti združitve dejavnosti EIB v tretjih državah pod eno ločeno enoto.

  Barbara Matera (PPE), v pisni obliki. – (IT) Rada bi zabeležila svoje zadovoljstvo, da je bilo odobreno poročilo gospoda Cutaşa o letnem poročilu Evropske investicijske banke (EIB) za leto 2009. Poudarila bi odlično delo, ki ga je opravila EIB v podporo malim in srednje velikim podjetjem v obdobju gospodarskih težav in težkega dostopa do posojil. Poleg tega sem za to, da EIB v povezavi z Evropsko komisijo razvija projektne obveznice za uporabo pri financiranju velikih infrastrukturnih projektov v zvezi s prevozom, energetiko in telekomunikacijami, ki so bistveni za doseganje ciljev rasti in kohezije v Uniji.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Letno poročilo Evropske investicijske banke (EIB) za leto 2009 poudarja bistveno vlogo, ki jo je imela EIB pri podpori malim in srednje velikim podjetjem (MSP), zlasti v tem času finančne krize in gospodarske recesije. EIB se je osredotočila na tri področja, ki jih je kriza najbolj prizadela, namreč MSP, konvergenčne regije in ukrepe v zvezi s podnebjem. Pomembnost MSP za evropsko gospodarstvo ni vprašljiva, zato pozdravljam, da je EIB povečala financiranje za MSP v obdobju med 2008 in 2011, kar je znašalo skupno 30,8 milijard EUR, in uvedbo Evropskega mikrofinančnega instrumenta, ki sta mu Komisija in EIB dodelila približno 200 milijonov EUR.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Sem za. Čeprav besedilo ni takšno, kot bi ga Zeleni pripravili sami, menimo, da je dovolj sprejemljivo, da glasujemo za.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Dokument, ki je bil danes odobren, poudarja jasno potrebo po dodatni podpori Evropske investicijske banke (EIB) področjem, ki so strateška za oživitev evropskega gospodarstva: mala in srednje velika podjetja, podjetja s srednjo tržno kapitalizacijo („mid-cap“) in infrastruktura ter drugi ključni projekti za spodbujanje rasti in zaposlovanja kot del strategije Evropa 2020. Poročilo poziva EIB k vlaganju v tovorni promet v evropski železniški panogi in drugih vseevropskih omrežjih za tovorni promet, pri čemer naj se osredotoči na sredozemska, črnomorska in baltska pristanišča, da bi jih dokončno povezala z evropskimi trgi. EIB bi poleg tega morala zagotoviti več podpore za gradnjo omrežja TEN-T, da bi tako ustvarili učinek vzvoda za več naložb javnega in zasebnega sektorja. Da bi bil dosežen ta cilj, lahko projektne obveznice delujejo kot dodaten naložbeni instrument poleg proračuna v okviru sklada TEN-T.

8. Popravki in namere glasovanja: glej zapisnik

(Seja je bila prekinjena ob 13.20 in se je nadaljevala ob 15.00)

PREDSEDSTVO: LIBOR ROUČEK
podpredsednik

9. Sprejetje zapisnika predhodne seje: glej zapisnik

10. Razprave o primerih kršitev človekovih pravic, demokracije in načela pravne države (razprava)

10.1. Primer Ai Weiweija na Kitajskem

  Predsednik. - Naslednja točka je razprava o šestih predlogih resolucije o primeru Ai Weiweija na Kitajskem⁽¹⁾.

  Guy Verhofstadt, predlagatelj. – Gospod predsednik, na četrtkovi popoldanski razpravi sodelujem prvič, zato menim, da sem dobil nekaj naukov za konferenco predsednikov, kako narediti plenarno zasedanje privlačnejše.

Veseli me, da je bila ta točka dana na dnevni red, ker je primer gospoda Ai Weiweija precej dramatičen, saj je zadnja informacija, ki jo imamo, da nimajo kitajske oblasti prav nobenega namena, da bi ga izpustile. Najboljše, kar lahko storimo, je, da odobrimo nujno resolucijo, o kateri smo se skupaj dogovorili z vsemi skupinami, in tako povečamo pritisk na kitajske oblasti.

Moram vam povedati, da dvomim, da bo ta resolucija kar koli spremenila v stališču kitajske komunistične stranke in kitajskih oblasti. To, kar v zvezi s človekovimi pravicami počnemo s Kitajci, je igra. Govorimo o človekovih pravicah, oni rečejo, da bodo odprli dialog, in mi mislimo, da so se stvari spremenile. Nič se ne bo spremenilo. To je realnost. Imamo dobitnika Nobelove nagrade, ki se ni mogel udeležiti srečanja v Oslu. Zdaj imamo gospoda Ai Weiweija, ki je dobro znan umetnik in je bil eden od zadnjih disidentov, ki so imeli možnost kaj povedati.

Edina stvar, ki jo lahko rečemo, je, da v nujni resoluciji obžalujemo, kar se dogaja. Vsekakor sem upal, da bomo lahko vprašali, zakaj bi še naprej sodelovali v forumih, ki jih organizira kitajska komunistična stranka z našimi političnimi strankami. Obžalujem, da ni bilo dovolj podpore iz drugih skupin, da bi dosegli sporazum o tem. Lahko bi se dogovorili vsaj o načelu, da ne bomo še naprej sodelovali na forumih s kitajsko komunistično stranko, če gospod Wiewei in drugi disidenti ne bodo izpuščeni. Vsaj zaradi tega razloga sem upal na podporo vseh skupin tukaj – z drugo spremembo, ki so jo vložili Zeleni, pa čeprav je bil najboljši del črtan. Da, res je, vložili so fantastično spremembo in potem so črtali najboljši del! Prav, ni bila njihova napaka, ampak očitno napaka drugih.

(Prekinitev predsednika)

Morda sem si vzel minuto več kakor po navadi, a za gospoda Ai Weiweija si bo očitno treba vzeti še deset let. Če govorimo v korist nekoga, ki bo morda leta v ječi, ena minuta več ni preveč, gospod predsednik!

  Bernd Posselt (PPE). – (DE) Gospod predsednik, ne vem, kako pogosto je gospod Verhofstadt tukaj. Hotel sem ga vprašati, ali ne bi morda moral večkrat priti, ker bi potem videl, da so seje tukaj vedno zelo zanimive. Na žalost gre le za to, da nekateri ljudje ne prihajajo, a to je nekaj, kar se da spremeniti. Seje so izredno zanimive.

  Rui Tavares, predlagatelj. – (PT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, živo se spominjam, kdaj sem prvič videl delo kitajskega umetnika Ai Weiweija. Takrat, leta 2000, sem bil predavatelj umetnostne zgodovine v Lizboni in tam, v izboru sodobnih umetnikov, je bil njegov velikanski lestenec, velik kot soba, prevrnjen in polomljen. Bilo je hkrati izjemno lepo in nekako ganljivo in žalostno. Ta podoba na nek način odraža tudi podobo Kitajske, ki se je zmožna pokazati kot razkošna, bogata, razvita in sposobna prestaviti sebe svetu tako kot na otvoritveni slovesnosti olimpijskih iger. To je prefinjena Kitajska, pa vendar z nečim hudo zlomljenim v notranjosti. To nekaj je volja, svoboda govora in duh Kitajcev samih.

Danes smo se srečali, da se pogovorimo o primeru umetnika Ai Weiweija in smo prosili kitajske oblasti, naj ga izpustijo, naj mu dovolijo govoriti z njegovim odvetnikom in njegovo ženo ter naj podajo ovadbe, če v resnici obstajajo in ne zgolj v hipu izmišljene obtožbe. Predvsem pa smo se tukaj zbrali, da povemo, da bo duh ustvarjalnosti, domišljije in humorja tega umetnika gotovo živel veliko dlje kakor duh njegovih ječarjev.

  Charles Tannock, predlagatelj. – Gospod predsednik, še enkrat, razpravljamo o Kitajski, o nestrpnosti njene vlade do disidenta. Kot vemo iz naše razprave prejšnji mesec o vandalizmu komunističnega režima v starodavnem mestu Kašgar, se Kitajska zavzeto trudi, da bi zatrla kulturno izražanje, ki ni v skladu s tem, kar se zdi primerno komunističnim voditeljem.

Ai Weiwei je naslednik veličastne in starodavne kitajske umetniške tradicije. Svojo umetniško nadarjenost je uporabil tudi za dvigovanje ozaveščenosti o žalostni usodi človekovih pravic in pomanjkanju politične svobode na Kitajskem. Očitno gre na Kitajskem tudi za pomanjkanje svobode izražanja. Kako lahko sicer režim pojasni prijetje gospoda Aija zaradi gospodarskih kaznivih dejanj in to, da mu ni uspelo dokončati pravilnih odhodnih postopkov za potovanje v Tajvan. To je navadna pretveza. Dejansko je bil pravi razlog pozneje pojasnjen v državnem časopisu Global Times v uvodniku, ki grozeče navaja, da bo moral gospod Ai plačati za svoje upiranje.

Preziramo sramotno ravnanje kitajske vlade s tem izjemnim umetnikom. Mi v tem parlamentu pozivamo k njegovi takojšnji izpustitvi in še enkrat izražamo obžalovanje, da gre Kitajska v tako skrajnost proti tistim, ki si drznejo zagovarjati temeljne človekove pravice.

  Cristian Dan Preda, predlagatelj. – (RO) Gospod predsednik, pred več kot enim letom smo v tej dvorani govorili o Liu Xiaoboju, ki je bil obsojen na zaporno kazen. Zdaj tu razpravljamo o drugem podpisniku Listine 08, ki so ga pridržale kitajske oblasti.

Kot je bilo že rečeno, Ai Weiwei ni le zelo slaven umetnik, ampak tudi eden največjih kritikov komunističnega režima. V nedeljo je bil prijet in nobene možnosti ni za njegovo izpustitev. Poleg tega smo danes videli, da kitajske oblasti res menijo, da je bilo njegovo prijetje gospodarska in ne politična zadeva, kar je brezsramna predrzna laž.

Kot je dobro znano, so Ai Weiweiju preprečili, da bi se udeležil slovesne podelitve Nobelove nagrade. Njegovo prijetje je del širšega trenda za zlom aktivistov za človekove pravice. V našo resolucijo smo vključili celoten seznam ljudi, ki jih mora lady Ashton omeniti vedno, kadar bo imela za to priložnost. Prepričan sem, da moramo ponovno oceniti naš dialog o človekovih pravicah bolj na splošno.

  Heidi Hautala , predlagateljica. – Gospod predsednik, ni naključje, da se povečanje represivnih ukrepov proti kitajskim novinarjem, disidentom, zagovornikom človekovih pravic in odvetnikom dogaja v času po nemirih v severnoafriških revolucijah ali med njimi. Besedo „jasmin“ so na kitajskem internetu pred kratkim prepovedali.

Današnja novica, ki jo je poudaril gospod Preda, je zelo značilna, kajti zdaj vidimo, kako diktatorji kopirajo drug od drugega in primerjajo novice. Vidimo, da so bile metode, ki jih je Rusija uporabila proti Hodorkovskemu in Lebedjevu, uporabljene v Venezueli in Kazahstanu proti poslovnežem, ki so prišli preblizu političnemu vplivu in so želeli ustanoviti opozicijske stranke. Vsi so kaznovani za gospodarska kazniva dejanja. Kaznovanje gospodarskih kaznivih dejanj je ime, ki so ga nadeli politični represiji. Moramo se zavedati, da se to ni zgodilo veliko pred Kitajsko, to je prelomnica brez dobre napovedi.

Pomembno je, da poslanci Evropskega parlamenta omenijo imena preganjanih aktivistov, kadar potujejo na Kitajsko in kadar se srečajo s kitajskimi sogovorniki in da vztrajajo pri obisku v zaporu. Vemo, da številni od tistih, ki jih preganjajo, trpijo zaradi strašnega mučenja v kitajskih zaporih, ki jih včasih imenujemo „črne ječe“, ker so na povsem neugotovljenih mestih.

To je opomin vsem delegacijam Evropskega parlamenta, da so upravičene in dolžne izvajati svojo dolžnost v zvezi s človekovimi pravicami, kadar obiščejo te države. Pozivamo k takojšnji izpustitvi Ai Weiweija.

  Ana Gomes, predlagateljica. – (PT) Izginotje Ai Weiweija je treba razumeti v okviru vedno bolj obupane politične represije, ki jo izvajajo kitajske oblasti. Vse to se dogaja zaradi njihovega strahu, da bo revolucionarni duh arabskega sveta okužil kitajsko družbo. Vendar lahko EU prinese spremembe. Kršitve človekovih pravic, ki jih izvajajo kitajske oblasti, morajo biti stalnica v njenem dialogu s Kitajsko in ta dialog mora biti premišljen, da bo zagotovil konkretne rezultate, zlasti pregled sodnih odločb, ki so spravile v ječo zagovornike človekovih pravic.

Pogajanja o novem okvirnem sporazumu ne morejo pustiti ob strani vprašanja človekovih pravic in vsega podrediti komercialnim interesom. Pri tem, ko EU zasleduje svoje gospodarske interese, ima odgovornost, da podpira aktiviste, kot so Ai Weiwei, Liu Xiaobo in Hu Jun, ki so se pogumno bojevali za nujno politično reformo na Kitajskem proti zatiranju in za človekove pravice ter temeljne svoboščine. Kitajska ima kot stalna članica Varnostnega sveta Združenih narodov posebne obveznosti glede človekovih pravic iz Ustanovne listine ZN in mora odgovarjati zanje ne le svojim državljanom, ampak tudi preostalemu svetu.

  Sari Essayah, v imenu skupine PPE. – (FI) Gospod predsednik, zelo sem zadovoljna, da smo bili mi v Evropskem parlamentu sposobni tako hitro dodati sedanje kršitve človekovih pravic na seznam nujnih peticij.

Kot vemo, primer Ai Weiweija dejansko ni huda kršitev človekovih pravic, ki jih kitajska komunistična stranka nenehno povzroča, ampak je, kot je že prej tu omenila gospa Hautala, demokratično gibanje na Kitajskem dobilo novo spodbudo z vstajami v severni Afriki.

V zadnjih nekaj tednih so uradniki poostrili nadzor nad kritiki vlade in številni disidenti, aktivisti in odvetniki za človekove pravice so bili bodisi poslani v hišni pripor ali sprejeti v policijsko varstvo. Kot pravi Amnesty International, je prijetje Ai Weiweija zaskrbljujoč razvoj dogodkov v naraščajočem pojavljanju povračilnih ukrepov kitajskih oblasti proti disidentom. Ne sme se dovoliti, da bi gospodarski interesi zameglili vprašanje človekovih pravic in preprečili poziv po takojšnji izpustitvi zapornikov vesti.

  Rosario Crocetta, v imenu skupine S&D. – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, utemeljitev Pekinga za prijetje umetnika Ai Weiweija zaradi gospodarskih kaznivih dejanj ni prepričljiva in prav tako ne potreba po tem, da se s svobodnim disidentskim umetnikom ravna tako neprizanesljivo. Ni prepričljivo, ker je njegovo prijetje eno od stotin prijetij nasprotnikov in del sistematičnega zatiranja vseh znakov disidentstva.

V času, ko so v arabskem svetu izbruhnile vstaje, se spet spominjamo podob krutega nasilja na Trgu nebeškega miru proti mladim Kitajcem, ki so tako kot današnji jasminovi revolucionarji zahtevali svobodo in demokracijo.

Kitajska se je odprla zahodu gospodarsko, vendar proizvodnje ni povezala s spoštovanjem okolja in varnosti pri delu ter ni sposobna v nobeni obliki sprejeti demokracije in pluralizma. To z naše strani ni vmešavanje v kitajske notranje zadeve, kot meni Peking, ampak poziv moških in žensk, gibanj in strank, ki imajo namen zgraditi svet brez nestrpnosti na vseh celinah.

Pekinška vlada bi morala gledati, kaj se dogaja na svetu, in dojeti, da bodo Kitajsko, če se ne bo spremenila, spremenili zgodovinski dogodki in kitajski državljani.

  Kristiina Ojuland, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, poročila o zaskrbljujočem položaju človekovih pravic v Ljudski republiki Kitajski postajajo vse pogostejša. V Parlamentu imamo to vprašanje na dnevnem redu že skoraj za vsako zasedanje. Kakor po navadi v ciklih represij je nedavna zajezitev trajala kar nekaj časa, kar morda kaže na boj moči med reformatorji in zagovorniki trde roke v komunistični stranki.

Kitajska vlada je otežila dostop do tujih spletnih strani, blokirala šifrirno programsko opremo, ki se uporablja za skoke čez, pogovorno rečeno, „veliki kitajski požarni zid“, ki ovira dostop do Googlove pošte, in povečala število prijetij, med katerimi je tudi prijetje mednarodno priznanega umetnika in kritika režima, Ai Weiweija. Potrebno je odločno ukrepanje. Zato pozivam visoko predstavnico, baronico Ashton, naj da Pekingu demaršo. Ai Weiweija je treba izpustiti zdaj.

  Eva Lichtenberger, v imenu skupine Verts/ALE. – (DE) Gospod predsednik, Ai Weiwei je bil – in to je zelo žalostna resnica – eden od zadnjih preostalih pogumnih kritikov kitajskega vodstva. Njegovo prijetje nedvomno ni bilo zgolj vrhunec celotnega vala prijetij kritikov, temveč tudi sporočilo preostalim, da tudi mednarodna slava ne more zagotoviti varstva pred pristankom v zaporu ali celo pred popolnim izginotjem. Hkrati so naše pritožbe v dialogu o človekovih pravicah, ki ga Evropska unija vodi s kitajskimi predstavniki na vseh ravneh, redno preslišane – s prijateljskim nasmehom, vendar kljub temu prezrte in zavržene.

Nam se pojavlja vprašanje, kakšno strategijo lahko uporabimo v odgovor na to. Prepričana sem, da se moramo v naši kitajski delegaciji odzvati in pri svojem naslednjem obisku na Kitajskem zelo jasno pokazati, da želimo obiskati tudi te kritike, da jih želimo videti – kajti drugače nima več smisla, da nadaljujemo dialog o človekovih pravicah. Nobene želje nimamo še naprej govoriti, če je to bob ob steno.

  Paul Murphy, v imenu skupine GUE/NGL. – Gospod predsednik, obsojam prijetje Ai Weiweija in pozivam k njegovi takojšnji izpustitvi. Njegovo pridržanje je najhujše zatrtje na Kitajskem v več desetletjih. Od leta 2008 je kitajski proračun za notranjo varnost, prav neverjetno, rasel hitreje kot vojaški proračun. Zdaj je dosegel že neverjetnih 95 milijard USD. S tem se plačuje mogočen aparat državne represije, vključno z več kot 40 tisoč policistov, katerih edino delo je nadzorovanje nasprotovanja v internetu.

Ta represija se povečuje, ker se režim boji širjenja revolucije z Bližnjega vzhoda in severne Afrike. Režim se upravičeno boji. Revolucije tam dokazujejo, da so delavski razred in reveži potem, ko se dvignejo, močnejši kakor najbrutalnejše represivne metode in najrepresivnejši režimi.

Potreben je množični boj, še posebno ustanovitev neodvisnih, demokratičnih množičnih organizacij delavskega razreda. Boj proti diktatorstvu se mora povezati z bojem za resnično socialistično spremembo na Kitajskem, da bi ogromno bogastvo in viri na Kitajskem lahko prišli v demokratično javno last, gospodarstvo pa bi po demokratičnih načrtih dvignilo življenjski standard navadnih ljudi.

  Bernd Posselt (PPE). – (DE) Gospod predsednik, kot umetnik je Ai Weiwei dal obraze otroškim žrtvam v sečuanskem potresu. Kot zagovornik državljanskih pravic je dal obraz Listini 08. Zdaj daje obraz tistim ljudem, ki so izginili v ječah in zaporih po Kitajski – tisoči od njih anonimno. Na stotine jih poznamo in tukaj v tem parlamentu moramo dati besedo tistim ljudem, ki zagovarjajo človekove pravice, vendar so bili začasno utišani.

Zato povsem jasno povem, da so te razprave in dialog o človekovih pravicah seveda potrebni. Razumem tiste, ki pravijo, da nimajo nobene želje govoriti v prazno. A če nehamo govoriti v prazno, potem bodo diktatorji dobili, kar so želeli.

Nekoč je bil veliki reformator Zhou Enlai. Zhou Enlai ni bil demokrat, vendar je bil kitajski patriot in je odprl državo. Kar zdaj potrebujemo, je demokratični Zhou Enlai, ki bi poskrbel za demokratično odpiranje države. Če državi ne bo uspelo izpeljati demokratičnih reform, bo končala v enaki krizi, kot jo je doživela v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

V interesu Kitajske je, da pomaga pri doseganju preboja človekovih pravic in zato moramo podpreti tudi te pobude.

  Mitro Repo (S&D). – (FI) Gospod predsednik, umetnik Ai Weiwei, ki je dosegel mednarodno priznanje, je nekdo, ki je obogatil kitajsko kulturo in umetnost. Namesto, da bi ga Kitajska nagradila in obravnavala s spoštovanjem, ga je vrgla v ječo.

Človekove pravice niso samo evropski koncept. So splošno načelo, ki je temelj človekovega dostojanstva. Predstavniki Evropske službe za zunanje delovanje Evropske unije in Delegacija EU na Kitajskem morata poudariti primer Ai Weiweija kitajskim oblastem na najvišji diplomatski ravni.

Dialogu o človekovih pravicah s Kitajsko pa se preprosto ne sme dovoliti, da bi ostal na ravni diplomatskih govorov. Glede na vnovične kršitve človekovih pravic in zgrešen položaj človekovih pravic mora Evropska unija sprejeti sklepe in znova razmisliti o svojih povezavah s Kitajsko. Dialog o človekovih pravicah preprosto ne morejo biti prazne besede. Treba je sprejeti pozitivne ukrepe in potrebna sta nadaljevanje in dvosmerna razprava.

Poleg tega sta kultura in umetnost vir, ki bogati družbo in jo vodi naprej tukaj na zahodu, pa tudi na vzhodu, na jugu in tudi na severu.

  Seán Kelly (PPE). – Kitajska je uganka. Po eni strani se je posodobila in prevzela številne zahodne prakse, kot smo videli na olimpijskih igrah, ki sem jih imel čast obiskati in so bile res zelo uspešne. A čeprav se je v nekaterih pogledih približala zahodu, je v drugih zastarela, zlasti glede temeljnih pravic, še posebno svobode izražanja mnenja. Primer Ai Weiweija je odličen. Gre za svetovno priznanega umetnika, ki je bil 3. aprila prijet brez očitnega vzroka. Nihče ni o njem od tedaj veliko slišal in seveda je to v celoti in skrajno nesprejemljivo. Danes tu pozivamo po njegovi vrnitvi k ženi, prijateljem in pomočnikom. Kajti eno je gotovo – in Kitajci naj to upoštevajo – Ai Weiweija se bodo spominjali in bo imel ugled še dolgo potem, ko bodo tisti, ki so odgovorni za njegovo prijetje, pozabljeni.

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospod predsednik, mislim, da je to, kar delajo tu Kitajci, namerna politična provokacija ali, povedano drugače, politični preskus. Namenjeno je preskusu moči, odločnosti in verodostojnosti demokratičnih držav. To je napad na človekove pravice. Res je, da mora biti dialog, a prav zaradi tega moramo pojasniti Ljudski republiki Kitajski, da mora nadaljnje gospodarsko sodelovanje iti z roko v roki z nadaljnjo demokratizacijo njihove države. Zato zahtevamo izpustitev Ai Weiweija.

Mimogrede, vedno kadar se želijo diktatorji izogniti temu, da bi bili obtoženi političnega sojenja, igrajo na karto izogibanja davkom ali gospodarskih kaznivih dejanj. Tako je bilo v nekdanji NDR, tako je v Rusiji in, na žalost, je tako tudi v Ljudski republiki Kitajski. Zato odločno podpiram to resolucijo.

  Gesine Meissner (ALDE). – (DE) Gospod predsednik, najprej želim povedati, da se strinjam z gospodom Verhofstadtom. Res je sramota, da so te razprave o človekovih pravicah, ki so resnično zelo pomembne za nas Evropejce, ki verjamemo v vrednote, vedno ob četrtkih popoldne, ko večina ljudi že odide. Rada bi, da se to še enkrat zabeleži. To je nekaj, kar moramo spremeniti.

Prav zdaj se pogovarjamo o Kitajski in smo, kot je bilo že povedano, več ali manj nemočni. Gospa Lichtenberger je govorila o bobu ob steno. Gospod Posselt, mimogrede, ne verjamem, da je res v interesu Kitajske – kot ste dejali – pomagati pri doseganju preboja človekovih pravic. Očitno to ni v interesu kitajske vlade, čeprav nedvomno je v interesu Kitajcev.

Danes govorimo o številnih ljudeh. Omenjena sta bila že Ai Weiwei in Liu Xiaobo. V preteklosti smo pogosto razpravljali, kako bi dosegli preboj človekovih pravic. Ne gre le za navodilo baronici Ashton, naj ob vsaki priložnosti govori proti zlorabam človekovih pravic na Kitajskem. Vsi naši zunanji ministri in predstavniki morajo to početi in mi moramo držati skupaj. Mislim, da je to edini način, da imamo lahko dejansko nekaj malega vpliva na Kitajsko. Drugače nas bo Kitajska kot močna gospodarska sila izigrala enega za drugim in ne bomo dosegli popolnoma ničesar. To bi bilo zelo slabo, zlasti za te ljudi.

  Maroš Šefčovič, podpredsednik Komisije. – Gospod predsednik, pridržanje uglednega kitajskega umetnika Ai Weiweija na pekinškem letališču 3. aprila, ko je poskušal odpotovati v Hong Kong, je upravičeno pritegnilo mednarodno zanimanje. Delegacija Evropske unije na Kitajskem in javna izjava sta takoj obsodila povečano uporabo samovoljnega pridržanja zagovornikov človekovih pravic, odvetnikov in aktivistov na Kitajskem in poudarila zaskrbljenost EU v zvezi z Ai Weiweijem.

Zdaj nimamo nobenih informacij v zvezi s tem, kje je gospod Ai in danes bi rad poudaril stališče EU glede samovoljnega pridržanja in izginotja, da to predstavlja grobo kršitev človekovih pravic in ni sprejemljivo v nobenih okoliščinah. Pozivamo po takojšnji izpustitvi Ai Weiweija.

Poleg tega, kot je pojasnila resolucija pred tem parlamentom, je pridržanje Ai Weiweja samo eden od številnih primerov samovoljnega pridržanja in izginotij na Kitajskem. Za več uglednih kitajskih odvetnikov, ki so bili pogosto branilci v primerih s področja človekovih pravic, se poroča, da jih je od februarja prijela policija in jih od tedaj ni bilo videti.

Zaskrbljenost glede tega, kako ravnajo z njimi se je samo še povečala ob sedanjem izginotju odvetnika Gao Zhishenga, ki je razen tega, da se je na kratko pojavil aprila 2010, zdaj pogrešan že več kot dve leti. Visoka predstavnica je zaskrbljena nad poročili, ki temeljijo na pogovorih z gospodom Gaojem aprila 2010, da je bil v začetnem obdobju, ko je bil pogrešan, pridržan v osami na različnih nepooblaščenih krajih za pridržanje in podvržen neustreznemu ravnanju.

Poleg tega obstajajo poročila, da je bilo v preteklih tednih precejšnje število blogerjev in političnih aktivistov bodisi obtoženih kaznivih dejanj, kot je spodkopavanje državne oblasti, bodisi pridržanih brez obtožbe.

Temu parlamentu lahko zagotovim, da podpredsednica/visoka predstavnica, Catherine Ashton zelo pozorno sledi dogodkom in bo v najbližji prihodnosti sprožila ta vprašanja pri kitajskih oblasteh ter da bo tudi EU naznanila svojo zaskrbljenost kitajskim oblastem na naslednjem krogu dialoga o človekovih pravicah med EU in Kitajsko, za katerega so datumi predlagani v maju. Dovolite mi, da podprem izjavo gospe Meissner, da je to, kar je resnično potrebno, enoglasno, enotno sporočilo, ki ne prihaja samo iz institucij EU, temveč iz vseh držav članic EU.

  Predsednik. – Razprava je končana.

Kmalu bo na vrsti glasovanje.

(1) Glej zapisnik.

10.2. Prepoved volitev za tibetansko vlado v izgnanstvu v Nepalu

  Predsednik. Naslednja točka je razprava o šestih predlogih resolucije o prepovedi volitev za tibetansko vlado v izgnanstvu v Nepalu⁽¹⁾.

  Jaroslav Paška, predlagatelj. – (SK) Gospod predsednik, mislim, da smo vsi z odobravanjem in občudovanjem spremljali prizadevanja tibetanskega ljudstva, da bi dobilo pravico do vodenja lastne države. Glavna prizadevanja vlade v izgnanstvu ali dalajlame, duhovnega voditelja Tibetancev, da najde razumno rešitev v pogajanjih s kitajsko vladajočo oblastjo, niso bila uspešna. Kitajci očitno ne štejejo Tibetancev za partnerje v skupni državi, ampak za oviro, ki jim preprečuje, da bi v celoti prevzeli zasedeno ozemlje.

Položaj nepalske vlade je torej zapleten. Po eni strani mora izpolnjevati svoje mednarodne obveznosti in zajamčiti tibetanski skupnosti splošne pravice, po drugi strani pa ne more biti brezbrižna do mnenja svoje ogromne sosede. Stališče nepalske vlade do volitev tibetanske vlade v izgnanstvu nam jasno pove, kdo je resnični globalni akter v tej regiji. Za nepalsko oblast je to Kitajska.

Evropejci lahko delamo simbolične poteze in izražamo pomisleke glede neodločne nepalske vlade. A če želimo doseči resnično spremembo položaja tibetanskega ljudstva, mora biti naša partnerica v dialogu kitajska vlada, ki je politična voditeljica v regiji in vpliva na pravila regionalne politike. Seveda lahko damo izjavo nepalski vladi, a to ne bo rešilo problema.

  Charles Tannock, predlagatelj. – Gospod predsednik, od odprave nepalske monarhije in izvolitve maoistične vlade v Katmanduju sta se Nepal in Kitajska nedvomno veliko bolj zbližala. Ni torej presenečenje, da so nepalske oblasti preprečile tibetanskim beguncem, ki živijo v Nepalu, da bi volili predsednika vlade in parlament v izgnanstvu.

Lansko leto oktobra je podoben volilni načrt dejansko preprečila nepalska policija, nedvomno v odziv na pritisk iz Pekinga. Dejstvo, da se je Kitajska poskušala vmešavati v neuradne volitve, ki so potekale v drugi suvereni sosednji državi, kaže na nespoštovanje demokracije in paranojo njenih voditeljev pred Tibetom.

Očitno je za Kitajsko nepomembno, da je dalajlama, tibetanski duhovni voditelj vedno znova poudarjal, da si prizadeva za čim večjo avtonomijo in ne za neodvisnost Tibeta. Upam, da bo visoka predstavnica – ki je danes ni tukaj – sprožila to vprašanje s Kitajsko pa tudi z Nepalom, ki svojo lastno nastajajočo demokracijo delno vzdržuje z davkoplačevalskim denarjem EU v obliki finančne pomoči.

Tudi jaz bi želel izkoristiti to priložnost, da čestitam Tibetancem za pogum, odločnost in miroljuben odpor, kajti njihov zgled je navdih za vse nas. Nepal je resnično v kočljivem položaju, geopolitično in geografsko, vendar bi bilo bolje, če bi iskal navdih pri svoji demokratični južni sosedi Indiji in ne pri represivnem diktatorstvu na svojem severu, namreč v LRK. Demokracija bo, upam, nekega dne norma po vsej Aziji.

  Predsednik. – Gospod Tannock, uporabili ste samo eno minuto in pol. Naslednjič vam bom dal dodatne pol minute!

  Eva Lichtenberger, predlagateljica. – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, očitno ni dovolj, da se zatiranje tibetanske kulture znotraj Kitajske od olimpijskih iger leta 2008 vse bolj povečuje. Od takrat so se stvari dejansko samo še poslabšale. Niti enega koraka naprej ni bilo. Zdaj se pritisk izvaja tudi v tujini, da bi se Tibetancem čim bolj otežilo ali povsem onemogočilo celo to, da bi uveljavili svojo pravico in izvolili parlament v izgnanstvu. Že nekaj let