Predsednik. - Naslednja točka je razprava o šestih predlogih resolucij o Azerbajdžanu(1).
Marie-Christine Vergiat, avtorica. – (FR) Gospod predsednik, to je še ena priložnost, ko se posvečamo razmeram v Azerbajdžanu. Demokratične razmere v tej državi so dovolj dramatične. Vendar pa je to država, ki ni nepomemben partner v vzhodnem partnerstvu Evropske unije.
Opozicijske stranke in nevladne organizacije še naprej obsojajo napade na človekove pravice in politično zatiranje, ki je tam zelo razširjeno, da ne omenjam korupcije vladajočega režima. Vrednote demokracije in človekovih pravic teoretično oblikujejo sestavni del vrednot Evropske unije.
Ali se ne bi učili iz tega, kar se dogaja v tako imenovanih arabskih državah, in ne zahtevali od vzhodnih partnerjev, kar nismo zahtevali od nekaterih vlad, in sicer tunizijske, libijske ali egiptovske? Ali ne bi poskrbeli, gospod Andor, da lahko v teh državah končno zavlada demokracija, da imamo glede tega minimalne zahteve?
Menim, da je resolucija, ki je pred nami, v najboljšem primeru resolucija s tako nizkim profilom, kot je le mogoče. Zaradi tega nočemo biti povezani z njo in smo se zadovoljili z vzdržanjem glasovanja.
Charles Tannock, avtor. – Gospod predsednik, Azerbajdžan je žal enostrankarska, polavtoritarna država, kjer se politično opozicijo dinastični vladavini družine Alijev komajda dopušča.
Volitve, ki so potekale decembra lani, so predvidljivo dale veliko večino Novi azerbajdžanski stranki Hejdarja Alijeva. Kot odgovor je OVSE navedel, da izvedba teh volitev na splošno ni bila zadostna, da bi predstavljala pomemben napredek v demokratičnem razvoju države. Poročilo OVSE nadalje navaja, da je bila svoboda izražanja omejena in da je bila normalna politična razprava skoraj nemogoča, delno zaradi strogih omejitev medijev.
Zdaj slišimo nova poročila o napadanju opozicijskih strank in novinarjev. To ni nič novega, vendar pa je dobro, da se v Parlamentu občasno spomnimo na pravo naravo Alijevega režima. Nenazadnje je to država, ki tako kot vse države EU uživa članstvo v Svetu Evrope in je del vzhodnega partnerstva EU.
Domnevno je Azerbajdžan zavezan demokraciji, pravni državi in človekovim pravicam. Resnica je precej drugačna. Azerbajdžan porablja neštete naftne dolarje za prepričevanje neposvečenih o neškodljivi naravi režima, vendar sam tega ne verjamem.
Cristian Dan Preda, avtor. – (RO) Gospod predsednik, začel bom z nekaterimi spodbudnimi novicami. V mislih imam izpustitev obeh piscev spletnih dnevnikov Adnana Hadžizadeja in Emina Milija, o katerih smo razpravljali v tej dvorani. Drugače so razmere v Azerbajdžanu več kot zaskrbljujoče. Poslušamo o nadlegovanju novinarjev in ustrahovanju zagovornikov človekovih pravic, ki se soočajo s kazenskimi ovadbami. Poleg tega je bilo spričo nedavnih protestov v Bakuju v marcu in aprilu aretiranih 200 ljudi. Vsi ti incidenti porajajo resna vprašanja, zlasti ker ne smemo pozabiti, da je Azerbajdžan podpisal Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah.
Azerbajdžanske oblasti domnevno niso razumele, da je treba vzpostaviti dialog med njimi in civilno družbo in ne izvajati pritiska oblasti na družbo. Kljub temu upam, da bomo nazadnje lahko vzpostavili sodelovanje znotraj vzhodnega partnerstva in v parlamentarni skupščini Euronest.
Marietje Schaake, avtorica. – Gospod predsednik, čeprav pozdravljamo izpustitev Adnana Hadžizadeja in Emina Milija iz zapora, se dobre novice o Azerbajdžanu s tem tudi končajo. Evropski parlament je zelo zaskrbljen zaradi obsežnega zatiranja pravice izražanja in zbiranja, ki je sledilo mirnim protivladnim protestom marca in aprila letos. Nadleguje in ustrahuje se mlade, aktiviste civilne družbe, medijske strokovnjake in opozicijske politike. Nekateri protestniki so bili obsojeni na množičnih sojenjih, ki so potekala pozno ponoči, ko ljudje niso imeli dostopa do odvetnika. Večina izmed teh odvetnikov ni bila obveščena o lokacijah, kjer so potekala sojenja. Po ukazu ministrstva za pravosodje so oblasti zaprle hišo človekovih pravic v Azerbajdžanu.
To ozračje strahu in ustrahovanja ter kršitev človekovih pravic se mora končati. Azerbajdžanska vlada izgublja svojo verodostojnost s kršitvijo konvencij, ki jih je sama podpisala, saj je članica Sveta Evrope in podpisnica Evropske konvencije o človekovih pravicah. Hočemo, da predsednik Alijev drži besedo. Tudi Evropa izgublja verodostojnost, če ne ukrepamo spričo teh kršitev. Imeti morajo ustrezne posledice za odnose med EU in Azerbajdžanom.
Ulrike Lunacek, avtorica. – (DE) Gospod predsednik, pred nekaj dnevi smo praznovali slovesno otvoritev Euronesta v Evropskem parlamentu v Bruslju. Azerbajdžan je ustanovitveni član te skupščine in se je kot takšen zavezal demokraciji, človekovim pravicam, pravni državi ter svobodi zbiranja in medijev. To je tudi temeljni element pogajanj o pridružitvenem sporazumu med EU in Azerbajdžanom, ki potekajo od julija 2010.
Spričo tega je precej presenetljivo, kako se je azerbajdžanska vlada v zadnjih dveh mesecih vedla do ljudi, ki so mirno protestirali. Prihaja do aretacij in obsodb mladih – ki so se organizirali prek socialnih omrežij, kot je Facebook – na dve leti in pol zaporne kazni, ker so mirno protestirali pod sloganom „zloraba drog“. Drugim grozi podobna usoda. Vsaj 30 ljudi, ki so prav tako mirno protestirali, je bilo obsojenih na pet do osem dni zaporne kazni, ne da bi jim bilo omogočeno stopiti v stik s svojim zakonitim zastopnikom, v skrivni operaciji, ki je izključila javnost.
Gospe in gospodje, komisar, to ni sprejemljivo! V skupni resoluciji petih največjih skupin v Parlamentu pozivamo k takojšnji izpustitvi vseh teh ljudi in dejanskemu zagotavljanju pravne države, svobode izražanja in medijev, tako da se, kot nam je pred leti zagotavljal predsednik Alijev – leta 2005 – „v Azerbajdžanu ne preganja nobenega novinarja“. Končno moramo izpolniti te obljube.
Resnično upam, da nam bo do medparlamentarne skupščine, napovedane za junij, uspelo doseči izpustitev vseh teh ljudi, vključno s časopisnim urednikom Ejnulo Fatulajevim, in da bodo vlada in vladajoče stranke končno držale svoje obljube. V nasprotnem primeru mora to imeti posledice.
Eduard Kukan, v imenu skupine PPE. – (SK) Gospod predsednik, demokracija in položaj človekovih pravic v Azerbajdžanu vzbuja upravičene pomisleke. Ti vključujejo svobodo izražanja, medijsko svobodo, svobodo zbiranja in številna druga področja. Spremljamo incidente, ki vključujejo aretacije in politični pritisk na demokratične aktiviste, novinarje in politično opozicijo. Azerbajdžan in druge države v regiji morajo dobiti jasen znak, da se kršitev človekovih in državljanskih pravic ne sme dopuščati v nobenem primeru. Če hočejo biti partnerske države EU, morajo spoštovati njene vrednote.
Razprava o kršitvah človekovih pravic in demokratičnih standardov mora zato zajemati celotno regijo južnega Kavkaza. v tem okviru bi pozornost pritegnil tudi k ponovnemu stopnjevanju napetosti med Azerbajdžanom in Armenijo v regiji Gorski Karabah. Ta situacija zdaj predstavlja varnostno tveganje za celotno regijo. Zato je tudi iz tega razloga pomembno zdaj sprejeti resolucijo. Unija mora sprejeti dejavnejši in odgovornejši pristop ne samo v Azerbajdžanu, ampak v celotni regiji. Učiti se moramo iz izkušenj spora med Rusijo in Gruzijo ter preprečiti ponovitev podobnih tragedij.
Kristian Vigenin, v imenu skupine S&D. – Gospod predsednik, res je, da so razmere v Azerbajdžanu težke in imamo razloge za zaskrbljenost. Tu bi izrecno omenil primer gospoda Hadžijeva. Menim, da morajo oblasti razumeti, da so mirne demonstracije naraven del političnega življenja v vsaki demokratični državi in da je pluralizem mnenj in političnih prepričanj temeljni del demokratične družbe.
Po drugi strani moram povedati, da je nekoliko nesrečno, da smo nujni vprašanji Azebajdžana in Belorusije uvrstili na dnevni red drugo za drugim – en teden po tem, ko je Azerbajdžan postal – in bil pozdravljen kot – ustanovitelj parlamentarne skupščine Euronest skupaj z nami, Evropskim parlamentom. Sodelovati moramo z oblastmi in civilno družbo in poleg tega, da sprejemamo nujne ukrepe in resolucije, moramo storiti več.
Vzhodno partnerstvo in skupščina Euronest sta dobra platforma za takšno sodelovanje, menim pa tudi, da iz Azerbajdžana veje nov veter, ponovna želja po političnem dialogu. PCC, ki se junija odpravlja v Azerbajdžan, mora to priložnost izkoristiti za to, da načne vprašanje človekovih pravic in tudi vzpostavi doslednejši dialog z državo.
Graham Watson, v imenu skupine ALDE. – Gospod predsednik, reči si upam, da bi bila, če bi bil Azerbajdžan znan kot Azerija, tako kot v zvezi z Gruzijo in Armenijo, zaskrbljenost evropskih državljanov zaradi demokratičnih standardov tam večja.
Vendar pa se moja skupina ne more strinjati z mnenjem gospoda Vigenina. Mediji v Azerbajdžanu niso svobodni. Njegove volitve niso poštene. Njegovi ljudje so žrtve samovoljnega in včasih nasilnega ravnanja uradnikov. Mirne demonstracije v zadnjih tednih so se soočile z zatiranjem, ki je običajnejše v arabski kot evropski državi, s strani osemnajst let starega režima, ki je počasi zadušil upanje na napredek. Nadaljnje sodelovanje te države v evropski sosedski politiki je treba pogojiti z demokratičnimi reformami namesto z njeno pripravljenostjo, da zagotovi nafto za Nabucco.
Heidi Hautala, v imenu skupine Verts/ALE. – Gospod predsednik, demokracija in spoštovanje človekovih pravic ter pravna država so sestavni del novega pridružitvenega sporazuma, o katerem se trenutno pogajata Azerbajdžan in Evropska unija.
Brez spoštovanja teh načel si je nemogoče predstavljati skupno prihodnost Azerbajdžana z njegovimi evropskimi partnerji. Naj se pridružim tudi tistim kolegom, ki poudarjajo, da moramo biti zelo jasni in objektivni, ko se pogovarjamo z našimi partnerji v državah vzhodnega partnerstva. Ne smemo biti prepričani, da jo lahko odnesemo z udrihanjem po Belorusiji, ker v Azerbajdžanu in številnih drugih državah vzhodnega partnerstva obstajajo resni problemi, upam pa, da bo prihodnja študija, ki jo je naročil Pododbor za človekove pravice, zagotovila nekatere smernice glede tega, kako naj se s temi državami pogovarjamo o njihovem položaju človekovih pravic.
Jaroslav Paška, v imenu skupine EFD. – (SK) Gospod predsednik, Azerbajdžan je eden izmed posebnih partnerjev EU in ustanovitveni član skupščine Euronest, zaradi česar ima precejšnje koristi od privilegiranih odnosov z EU.
Vendar pa je kot država s tako posebnim statusom s podpisom vzajemnih sporazumov kot partner EU obljubil, da bo podprl načela demokracije, človekovih pravic in pravne države, ki so temeljni predpogoji za takšno sodelovanje. Neupravičene aretacije novinarjev, predstavnikov organizacij mladih in civilnih aktivistov, prepoved mirnih protestov in uporaba fizične sile proti protestnikom so torej nesprejemljivi.
Pričakujem, da bosta visoka predstavnica in podpredsednica Komisije baronica Ashton in tudi sama Komisija azerbajdžanski vladi prenesli in predstavili našo zaskrbljenost zaradi zatiranj demokracije v državi ter zahtevali takojšnje korektivne ukrepe. S sprejetjem predloga resolucije bomo Komisiji in tudi visoki predstavnici dali potreben mandat za to.
Sari Essayah (PPE). – (FI) Gospod predsednik, komisar, nekoliko nenavadno je, da se o naši partnerjih Euronest, Azerbajdžanu in Belorusiji, tu razpravlja zaporedno kot o nujnih primerih človekovih pravic. Seveda mora partnerstvo zahtevati spoštovanje evropskih vrednot.
Glede na podatke organizacije za človekove pravice Amnesty International si azerbajdžanske oblasti prizadevajo zadušiti kritične glasove z namenom preprečevanja širših protestov, katerih verjetnost je bilo v zadnjih mesecih mogoče videti v arabskem svetu. V zadnjih nekaj tednih je azerbajdžanska policija razgnala številne demonstracije v državi in tudi aretirala predstavnike opozicije na podlagi izmišljenih obtožb, pogosto posedovanja mamil.
Primer Savalan in primeri nedavno aretiranih protestnikov kažejo, kako temeljne pravice v Azerbajdžanu ostajajo šibke in kako močno so oblasti pripravljene utišati disidente.
Seán Kelly (PPE). – Gospod predsednik, razmere v Azerbajdžanu so zelo razočarljive. Tu imamo državo, ki ni resnično napredovala v smislu političnih pravic od razpada Sovjetske zveze. Vse preveč je primerov pomanjkanja svobode – svobode govora in svobode tiska, ki sta temeljnega pomena za vsako pravilno delujočo demokracijo – in tudi dokazov za mučenje zapornikov, sodne primere, v katerih se nezakonito pridobljene dokaze vedno dovoli, in tako dalje.
Ker smo v tesnem odnosu s to državo, moramo vsekakor sodelovati v dialogu, vendar pa je moje stališče bližje razmišljanju gospoda Watsona: da moramo biti tudi odločni, kajti če smo nenehno popustljivi, ne bomo prišli nikamor. Zato si želim, da, dialog in, da, sodelovanje, vendar pa moramo povečati vložek v smislu zahtev za svoboščine: svobodo izražanja, svobodo govora in predvsem svobodo tiska.
Mitro Repo (S&D). – (FI) Gospod predsednik, svoboda govora in svoboda zbiranja sta univerzalni temeljni pravici in temelja demokratične družbe. Žalostno je, da se nadlegovanje, ustrahovanje in aretacije uporablja za zatiranje raznolikosti civilne družbe.
Azerbajdžan je podpisnik Evropske konvencije o človekovih pravicah in član Sveta Evrope ter je odgovoren za zaščito človekovih pravic njegovih državljanov in njihovo spoštovanje. Piscem spletnih dnevnikov, novinarjem in aktivistom civilne družbe se v Azerbajdžanu odreka svobodo govora in preprečuje mirne proteste. Mladim se preprečuje uporabo novih komunikacijskih tehnologij in družbenih medijev ter se jih celo kaznuje, če jih uporabljajo.
To je ironično, ker bi država vsekakor imela koristi od dejavne in raznolike civilne družbe. Azerbajdžan je treba v okviru evropske sosedske politike in vzhodnega partnerstva podpreti v njegovem demokratičnem razvoju in razvoju človekovih pravic.
Vytautas Landsbergis (PPE). – Gospod predsednik, resolucija o Azerbajdžanu izraža našo zaskrbljenost glede morebitnih severnoafriških odmevov v tej državi evropskega partnerstva.
Vodstvo bi se moralo v svojih pristopih k opoziciji in mirnim protestnikom izogibati vsakršni podobnosti z režimi v severni Afriki, Rusiji ali Belorusiji. Ta predlog in opozorilo je mogoče prebrati v dokumentu, ki je pred nami in določene točke katerega bi lahko jasneje izražale kritiko.
Pred besedilom o poslabšanju položaja človekovih pravic in povečanju števila incidentov mora stati beseda „nedavno“, saj ne gre za splošen razvoj, ki se je poslabšal v več letih. Ravno nasprotno, Azerbajdžan je do spomladanskih dogodkov sorazmerno dobro napredoval in ga organizacija Human Rights Watch ni uvrščala med tako slabe države kot Kitajsko, Irak, Izrael, Rusijo, Savdsko Arabijo ali Uzbekistan. Ker ni bil omenjen, je bil Azerbajdžan boljši, zdaj pa potrebujemo malo več ravnotežja.
Vasilica Viorica Dăncilă (S&D). – (RO) Gospod predsednik, ne samo kot dejaven partner Evropske unije v evropski sosedski politiki in vzhodnem partnerstvu, ampak tudi kot ustanovitveni član Euronest, mora Azerbajdžan izpolniti svoje zaveze, ki jih je dal Evropski uniji. To vključuje spoštovanje demokracije, človekovih pravic in pravne države ter tudi temeljnih svoboščin, ki jih zagotavljajo Evropska konvencija za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin in druge mednarodne pogodbe, katerih podpisnik je Azerbajdžan. Država, ki si prizadeva postati svetovno priznana demokracija, ne more delovati, ne da bi svojim državljanom dopustila mirne proteste, zlasti mladim ljudem. Prav tako ni običajno, da se jim prepove opravljanje izpita, ker imajo drugačno politično mnenje kot sedanji voditelji države.
Evropski partnerji si v Azerbajdžanu želimo nenehen dialog s civilno družbo, tisk, ki uživa svobodo izražanja in lahko poroča brez političnega pritiska ter lahko tako javnosti zagotovi pravilne informacije, in tudi svoboden, necenzuriran dostop do interneta, da se omogoči komunikacijo med Azerbajdžanom in Evropo.
Justas Vincas Paleckis (S&D). – (LT) Gospod predsednik, sodobni Azerbajdžan ima dva obraza. Po eni strani Azerbajdžan kaže osupljivo gospodarsko rast, ki izpostavlja ogromne količine nafte, napredek v pogajanjih z Evropsko unijo o pridružitvenem sporazumu in sodelovanje v parlamentarni skupščini Euronest. Po drugi strani prihaja do aretacij, omejevanja tiska, z drugimi besedami, razmer, ki nevarno spominjajo na razmere v Belorusiji, o katerih je govoril kolega poslanec. Menim, da morajo oblasti v Bakuju prisluhniti javnemu mnenju, saj odlašanje in neodločnost nista izbira, Evropska unija z vsemi svojimi instrumenti pa mu mora pomagati izbrati pravo smer.
László Andor, član Komisije. – Gospod predsednik, dogodki v Azerbajdžanu, ki zadevajo demokracijo in človekove pravice, še vedno povzročajo veliko zaskrbljenost. V zadnjih nekaj letih smo opazili zaskrbljujoče težnje po povečanju omejitev na tem področju. parlamentarne volitve, ki so potekale 7. novembra 2010, niso zadostovale za pomemben napredek v demokratičnem razvoju te države.
Obstajajo še druga področja, za katera menimo, da mora Azerbajdžan izboljšati svoje rezultate popolnega izpolnjevanja obveznosti iz Sveta Evrope in OVSE. Prvič, svoboda medijev: na splošno pomanjkljiv medijski pluralizem. Poroča se tudi o nadlegovanju novinarjev in nasilju nad njimi ter tudi dvomljivih sodnih postopkih proti predstavnikom medijev. Posamezni primeri na tem področju ostajajo razlog za zaskrbljenost.
Svoboda zbiranja je še eno področje, zaradi katerega sem globoko zaskrbljen. V zadnjih mesecih smo bili priča številnim strogim ukrepom, ki so jih oblasti sprejele spričo organiziranih protestov in poskusov organizacije protestov, ki so jih navdihnile revolucije arabske pomladi. Pridržanje aktivistov in drugi represivni ukrepi proti protestnikom so nadvse obžalovanja vredni.
Evropska unija mora prenesti jasna sporočila o pomenu demokracije, človekovih pravic in spoštovanja pravne države. Takšna sporočila je prenesel predsednik Barroso med svojim januarskim obiskom v Bakuju in bodo visoko na naši agendi za prihodnje obiske.
Človekove pravice in demokracija so temelji našega sodelovanja z Azerbajdžanom v okviru obstoječega sporazuma o partnerstvu in sodelovanju. Lani smo ustanovili nov Pododbor za pravico, svobodo, varnost ter človekove pravice in demokracijo. Demokracija in človekove pravice so tudi osrednja tema naših pogajanj o novem pridružitvenem sporazumu.
Pozdravljam pripravljenost Azerbajdžana, da razpravlja o teh metodah. Pozdravljam tudi vlogo, ki jo ima Evropski parlament pri zavzemanju za demokratične vrednote pri naših partnerjih v Azerbajdžanu, vključno s svojim delom v odboru za sodelovanje EU-Azerbajdžan.
Predsednik. – Razprava je končana.
Kmalu bo na vrsti glasovanje.
Pisne izjave (člen 149 poslovnika)
Monica Luisa Macovei (PPE), v pisni obliki. – (RO) V Azerbajdžanu je vsak, ki kritizira vlado, utišan. V resoluciji Evropskega parlamenta in poročilih organizacij za zaščito človekovih pravic so izpostavljene resne kršitve človekovih pravic. Ena takih kršitev, na katero sem opozorila Svet v vprašanju za pisni odgovor, se nanaša na novinarja Eynullo Fatullayeva, ki je še vedno v priporu, čeprav je Evropsko sodišče za človekove pravice izdalo odločbo za njegovo izpustitev. Na to sem takrat opozorila in zdaj pozivam, naj se iz Kazenskega zakonika umaknejo določbe o obrekovanju, klevetanju in žaljenju (člena 147-148). V nedavnem poročilu organizacije Transparency International o Azerbajdžanu je navedeno, da vlada ne sprejema ukrepov za boj proti korupciji in da ni zagotovljena neodvisnost sodstva. Nadalje, oblasti so se na nedavne proteste 11. marca in 2. aprila odzvale z aretacijami in nadlegovanjem. Demokracija temelji na svobodnem izražanju želja ljudi. Pozivam Svet in Komisijo, naj od azerbajdžanskih oblasti zahtevata, da spoštujejo človekove pravice, zlasti tiste, ki se nanašajo na svobodo izražanja in mirne demonstracije, ter sprejmejo konkretne ukrepe v boju proti korupciji in uvedejo reforme sodnega sistema. Evropska unija mora podpreti vse, ki v tej državi tvegajo življenja in svobodo za uveljavljanje vrednot, ki so nam skupne.
Fiorello Provera (EFD), v pisni obliki. – (IT) Azerbajdžan aktivno sodeluje v evropski sosedski politiki in je eden od šestih vzhodnoevropskih partnerjev EU in ustanoviteljev parlamentarne skupščine Euronest. Ključne vrednote teh treh pobud so spoštovanje demokracije, človekove pravice in pravna država. Namen teh pobud je spodbujanje stalnega političnega dialoga, ki lahko poglobi vezi med državami članicami in Evropi omogoči, da jih spremlja na poti do reform. Menimo, da je instrument nujne resolucije nezadosten ali celo kontraproduktiven pri doseganju želenih ciljev, namreč da bi Azerbajdžan stalno napredoval proti svojim ciljem popolne in sodobne demokracije. Te cilje naj bi dosegle ustanove, vzpostavljene na podlagi sporazumov, sklenjenih na medparlamentarni in medvladni ravni; to so prava mesta za zahtevanje pojasnil morebitnih kršitev in učinkovitega spodbujanja dobrega ravnanja in demokratičnih reform.
Tadeusz Zwiefka (PPE), v pisni obliki. – (PL) Ponovno opozarjamo na vprašanje svobode govora in svobode tiska ter splošno politiko obravnavanja novinarjev v Azerbajdžanu. Poročila iz najrazličnejših virov kažejo, da je položaj novinarjev in vseh političnih aktivistov v Azerbajdžanu vedno težji. Leta 2005 se je azerbajdžanski predsednik Ilham Aliyev zavezal, da bodo spoštovali vse pravice novinarjev in da bojo ti lahko računali na pomoč, če se bodo znašli v kakršnih koli težavah. Dejstva pa kažejo, da so bile te besede le prazne obljube.
Kot nekdo, ki je več let delal kot novinar in zelo dobro pozna to delo, se še posebno zanimam za to zadevo. V Azerbajdžanu novinarje stalno ovirajo pri izpolnjevanju njihove osnovne vloge – zanesljivega in verodostojnega zagotavljanja informacij. Nesprejemljivo je, da novinarji svoje delo opravljajo ob stalnih grožnjah aretacij in osebnih pregledov. Azerbajdžanske oblasti se morajo zavedati, da je dejavnost svobodnih in neodvisnih medijev jasen signal mednarodni skupnosti, da je država verodostojen akter na svetovnem prizorišču.
Sporočilo, ki ga daje Evropski parlament, mora biti jasno – koristi gospodarskega sodelovanja z Evropsko unijo ne smejo zamegliti pričakovanj glede potrebe po približevanju evropskim standardom o spoštovanju temeljnih človekovih pravic, zlasti svobode govora in svobode tiska, ki sta steber demokracije in brez katerih sodobna družba ne more obstajati.