Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 8. junij 2011 - Strasbourg

7. Obrazložitev glasovanja

Ustne obrazložitve glasovanja

Priporočilo za drugo obravnavo: Saïd El Khadraoui (A7-0171/2011)

  Guido Milana (S&D). – (IT) Gospod predsednik, izraziti želim zadovoljstvo, da je bilo poročilo gospoda El Khadraouija sprejeto.

Menim, da gre za korak naprej pri varstvu potrošnikov in okolja, tudi z vidika stališč posameznih držav članic, ki se včasih pritožujejo zaradi zamud. Predvsem menim, da je Evropa s sprejetjem tega ukrepa dokazala, da je napredovala bolj kot mnoge države članice, ki bodo morale te razmere hitro odpraviti.

Sem iz države, katere vlada je precej počasna pri izražanju svojega interesa v tej direktivi. Zato upam, da bo odločitev Parlamenta produktivna in bo delovala kot spodbuda, da bi se odnosi in zanimanje za to vprašanje kmalu znatno izboljšali.

  Cristiana Muscardini (PPE). – (IT) Gospod predsednik, načelo „onesnaževalec plača“ je nedvomno ključno za reševanje okoljskih problemov, ki jih je evropski industrijski razvoj še zaostril. Vendar ni vedno dobro, da napademo le eno kategorijo; prav tako moramo zagovarjati načelo, da tega ne morejo plačevati izključno cestni prevozniki, ampak tudi tisti v Evropi, ki ne vlagajo dovolj energije v podporo alternativnim prometnim sistemom.

Evropa ima še vedno premalo programov za prestrukturiranje prometnega sektorja za bolj ekološke rešitve z majhnim vplivom na okolje, prav tako pa moramo upoštevati najrazličnejša sredstva za izboljšanje njegove učinkovitosti in okoljevarstvene učinkovitosti. Še enkrat poudarjam, da ne smemo pozabiti, da obsega prometa ne moremo zmanjšati, ampak moramo povečati obseg potovanj in prevoz blaga. Zato za ekološke težave, ki so jih povzročili drugi, ne morejo plačevati le cestni prevozniki blaga.

  Ville Itälä (PPE). – (FI) Gospod predsednik, poročevalcu, Odboru za promet in turizem, pa tudi celemu Parlamentu moramo čestitati za ta odličen del zakonodaje. To je rezultat doseženih kompromisov, ki so bili dobro sprejeti. Menim, da je zelo pomembno, da v pogovore o podnebnih spremembah in trajnostnem razvoju vključimo težki tovorni promet. Na ta način lahko javnosti pokažemo, da nas resnično skrbi, ker emisije težkega tovornega prometa povzročajo težave, predvsem ob konicah prometa in na cestah z gostim prometom.

Zaradi kompromisa pa se strinjam, da bi lahko denar, ki se namenja težkemu tovornemu prometu, porabili za železniški ali ladijski promet. To je v nekaterih primerih mogoče narediti, upam pa, da se bomo pri nacionalnem izvajanju teh sklepov zavedli, da ravno težki tovorni promet nosi celotno finančno breme. Ta sredstva bi lahko uporabili za izboljšanje, popravilo in izgradnjo cest, ki bodo tako koristile težkemu tovornemu prometu.

  Pat the Cope Gallagher (ALDE). – Gospod predsednik, v zvezi s prenosom težkih tovornih vozil je to za Irsko zelo resno vprašanje. Smo na obrobju Evrope, z dvema morskima mostovoma na celino, kjer bodo veljali vsi ti dodatni stroški za uporabo cest in onesnaževanje. Združenje izvoznikov na Irskem me je obvestilo, da bi to dodalo 150 EUR na pot ali 300 EUR na povratno pot za prevoz blaga z Irske, ki je močno odvisna od te vrste prevoza blaga, pa tudi od izvoza. Zaradi tega bomo manj konkurenčni.

Menim, da morata Komisija in Svet to obravnavati in upoštevati obrobne regije. To za celinske države članice ni pomembno vprašanje, vsekakor pa je zelo pomembno vprašanje za Irsko in druge obrobne države.

  Janusz Władysław Zemke (S&D). – (PL) Gospod predsednik, zelo jasno želim povedati, da priporočila, ki jih je Parlament danes sprejel, ne bodo tako enostavna glede na sedanje razmere na Poljskem. Ta priporočila bodo povečala stroške prevoza, prevozniki s starejšimi vozili pa bodo očitno v slabšem položaju. Moramo pa pozdraviti, da bo na voljo dodatno financiranje za naložbe v trajnostni promet, predvsem pa bo mogoče zgraditi železniške povezave visoke hitrosti in povezave v vodnem prometu. Želim pa ponoviti besede prejšnjih govornikov, ki so povedali, da imajo ta priporočila negativne in pozitivne vidike. Zaradi tega bo veliko prevoznikov v moji državi imelo najrazličnejše težave.

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospod predsednik, rad bi podal dve pripombi o tako imenovani evrovinjeti. Na eni strani si želim, da bi imeli jasno formulacijo, da bodo zbrana finančna sredstva res uporabljena za izgradnjo cest.

Moja druga točka je, da predvidevam, da bodo države članice upoštevale določbo, ki navaja, da lahko iz direktive o infrastrukturnih stroških izključijo mala gospodarska vozila s težo med 3,5 in 12 tonami. Veliko srednje velikih podjetij uporablja vozila v obsegu od 3,5 do 12 ton. Večina teh podjetij ne bo mogla prenesti višjih stroškov. Ta podjetja so pogosto steber morebitnega zaposlovanja in podjetništva na našem podeželju.

  Jim Higgins (PPE). – Gospod predsednik, predlog o evrovinjeti je dobronameren. Prinaša številne pohvale vredne vidike. Zmanjšanje emisij ogljika iz vozil je hvalevredno; zmanjšanje zastojev zaradi težkih tovornih vozil je hvalevredno; hvalevredna pa je tudi 15 % poraba cestnin za infrastrukturo.

Vesel bi bil, če bi lahko podprl ta ukrep, vendar sem moral glasovati proti, saj je Irska, kot je že prej povedal kolega Pat the Cope Gallagher, močno odvisna od izvoza. Če bi ukrepe evrovinjete sprejeli v moji državi, bi imeli uničujoče posledice. Vsak dodaten strošek za irske prevoznike bi zelo negativno vplival na naš izvoz. Mislim, da me pri tem podpirajo Španci, Portugalci, pa tudi Italijani. Smo obrobna država. V celoti smo odvisni od naših mednarodnih trgov. Visoki stroški goriva so prevoznike pripeljali na rob propada. Žal sem moral glasovati proti ukrepu.

  Mario Pirillo (S&D). – (IT) Gospod predsednik, današnje glasovanje je opazen korak naprej pri uveljavljanju načela „onesnaževalec plača“, tudi v sektorju cestnega prevoza blaga, ki veliko prispeva k onesnaženosti ozračja in onesnaženosti s hrupom. Kljub kritikam industrijskih organizacij menim, da je stališče Sveta zdaj najboljši možen kompromis, čeprav upam, da bo v prihodnje prišlo do izboljšav.

Glasoval sem za. Poudariti pa moram, da moramo poiskati boljše načine za uporabo prihodkov, pri tem pa poskrbeti, da bodo morale države članice obvezno vlagati ta sredstva v izboljšanje vseevropskega prometnega omrežja in infrastrukture za zmanjšanje onesnaženosti. Le tako bomo lahko v prihodnje rekli, da je današnja odločitev prinesla pozitivne rezultate.

Poročilo: Jo Leinen (A7-0330/2011)

  Antonello Antinoro (PPE). – (IT) Gospod predsednik, trajnostna in okoljska politika je zaradi Amsterdamske pogodbe pridobila večji pomen, osredotočili pa smo se na povezovanje gospodarske in okoljske politike, kot tudi na uvajanje okoljskih vidikov na drugih političnih področjih.

Ključni sektorji zajemajo podnebne spremembe, trajnostni promet, naravo in biotsko raznovrstnost, zdravje in okolje, uporabo naravnih virov in ravnanje z odpadki, kot tudi mednarodno razsežnost trajnostnega razvoja. Svet je v svojih sklepih junija 2006 pozval Unijo in njene države članice, naj nacionalne račune razširijo na temeljne vidike trajnostnega razvoja. Nacionalni računi morajo zato vključevati celovita poročila o okoljsko-gospodarskih računih s povsem usklajenimi podatki.

Glasoval sem za ta predlog uredbe, saj prinaša nove načine uporabe podatkov o nacionalnih računih, okoljskih statistik in drugih statističnih področij.

  Horst Schnellhardt (PPE). – (DE) Gospod predsednik, gospe in gospodje, glasoval sem za poročilo gospoda Leinena, saj sem prepričan, da bomo z beleženjem teh podatkov v različnih državah veliko več izvedeli o razmerah v teh državah. Odločil sem se, da bom še enkrat spregovoril, ker so mnogi sodelujoči v razpravi povedali, da bi morali upoštevati le te račune in povsem pozabiti na BDP.

Svetujem, da tega ne storite. To je zelo nevarno početje. Bruto domači proizvod je kazalec gospodarskega razvoja in blaginje. Če bomo to nehali meriti ali pa bomo v naših meritvah uporabljali samo socialna in okoljska merila, potem bomo vsekakor zašli v težave. Vse to lahko torej le dopolnjuje številke BDP. BDP mora biti osrednja vrednost naših analiz, kot je bilo navedeno v poročilu gospe Rosbach. Menim, da mora to veljati tudi v tem primeru. To želim še enkrat poudariti.

Poročilo: Carlos Coelho (A7-0185/2011)

  Jens Rohde (ALDE). – Gospod predsednik, ali mi lahko prosim poveste, pri kateri temi smo? Nisem slišal.

(Predsednik: „poročilo gospoda Coelha“)

Pravni red v Romuniji/Bolgariji? Hvala.

Gospod predsednik, danes smo v Parlamentu glasovali in sprejeli odločitev, da sta Romunija in Bolgarija pripravljeni na vstop v schengensko sodelovanje. Ne dvomim, da so zgolj tehnični vidiki izpolnjeni in da je bilo opravljenega ogromno dela pri pripravah na vstop. Kljub temu pa menim, da so številni razlogi, zakaj bi morali resno upoštevati pomisleke evropskih državljanov glede povečevanja obsega korupcije v mnogih državah članicah in vse večjega obsega čezmejnega kriminala. Te razmere bi morali izkoristiti in okrepiti sodelovanje policije in naš boj proti korupciji še preden se odločimo o širitvi schengenskega območja. Ne gre za vprašanje kritike teh dveh držav, ampak za izkoriščanje priložnosti, da pred širitvijo schengenskega območja zahtevamo nekatere odgovore za zaskrbljene državljane, ki opažajo povečanje kriminala v Evropi.

  Clemente Mastella (PPE). – (IT) Gospod predsednik, Romunija in Bolgarija sta sprejeli schengenski pravni red, ko sta se leta 2007 pridružili Evropski uniji, še vedno pa izvajata mejni nadzor zaradi delnega izvajanja ukrepov, ki jih ta pravni red vsebuje. Kot so pokazale skrbne ocene in obiski, ki so jih opravili naši strokovnjaki, še vedno ostajajo nekatere pomanjkljivosti, na primer na področju opreme, izvajanja mejnih kontrol in usposabljanja, čeprav sta obe državi pokazali izjemno zavezanost in dosegli očiten napredek pri izvajanju pravnega reda.

Nameravamo izreči podporo za njihovo popolno spoštovanje sporazuma, čeprav menimo, da je za obe obravnavani državi zelo pomembno, da nas v roku šestih mesecev pisno seznanita, da sta izvedli dodatne ukrepe za odpravo teh pomanjkljivosti. Ne moremo spregledati in prezreti dejstva, da je območje Bolgarija-Turčija-Grčija ena izmed najbolj občutljivih regij za obmejno politiko z vidika nezakonitega priseljevanja.

  Dimitar Stoyanov (NI). – (BG) Gospod predsednik, najpomembnejši del dobro pripravljenega osnutka poročila gospoda Coelha je njegov konec. Ravno tu je bila jasno navedena nevarnost vala priseljevanja, ki bi Evropo lahko preplavil iz Turčije, skozi Turčijo, iz držav na Bližnjem vzhodu in severne Afrike.

Še pred četrt stoletja je bila Evropa pred takšnimi vali priseljevanja zaščitena iz dveh razlogov: železna zavesa in totalitarni režimi v severni Afriki. Oba totalitarna sistema sta si podrejala svoje državljane in jim v večini primerov nista dovolila, da bi zapustili državo, vendar pa teh oviri zdaj ni več.

Zato sem glasoval za to poročilo: pozdravljam dejstvo, da je gospod Coelho omenil pomembnost pritiska na Bolgarijo in Grčijo zaradi izseljevanja iz Turčije. Želim pa povedati, da ne bo dovolj, če bodo te izjave ostale le črke na papirju. Potrebujemo sredstva in programe, s katerimi bo mogoče zavarovati Unijo pred tem valom priseljevanja.

  Hannu Takkula (ALDE). – (FI) Gospod predsednik, vsekakor je zelo pomembno, da je v Evropski uniji mogoče uporabiti enaka načela v vseh državah članicah Unije. Glede na to je schengenski sporazum korak naprej k tej obliki tesnejšega sodelovanja, se pravi k svobodnejšemu pretoku, hkrati pa ne smemo pozabiti, da prosti pritok prinaša tudi nekatere odgovornosti. Upajmo, da bodo po tem, ko se bosta Romunija in Bolgarija pridružili schengenskemu območju, težave na njunih mejah dejansko obravnavane in da bo tja preusmerjenih dovolj sredstev, s katerimi bo mogoče preprečiti takšno nezakonito priseljevanje in druge pojave.

Seveda je jasno, da v Evropski uniji ne more vladati dvotirni sistem: povsod morajo veljati enaka pravila. Na ta način bomo lahko zagotovili, da bodo v teh državah imeli enake priložnosti kot v drugih državah. Potrebujemo sredstva, saj se zavedamo tamkajšnjih težav in nevarnosti.

  Roger Helmer (ECR). – Gospod predsednik, kot veste, britanski konzervativci običajno zavzamemo stališče, da se vzdržimo pri vprašanjih glede območja evra in schengenskega območja, saj nismo v nobenem in zato nas to ne zadeva. V tem primeru pa mislimo, da zadeva tudi nas; vemo, da imata Bolgarija in Romunija resne težave s kriminalom in korupcijo, in menim, da njun mejni nadzor ni tako dober kot v drugih schengenskih državah.

Zato bosta postali pot in prehod za nezakonite priseljence v Evropsko unijo, ki bi v schengenskem območju lahko svobodno prišli do mesta Calais, kar pa bi vsekakor vplivalo na večje nezakonito priseljevanje v Združeno kraljestvo. Zato sem glasoval proti poročilu.

Poročilo: Jean-Pierre Audy (A7-0160/2011)

  Francesco De Angelis (S&D). – (IT) Gospod predsednik, poročilo o vmesnem pregledu sedmega okvirnega programa je zelo pomembno.

Za poročilo sem glasoval iz štirih razlogov – za katere menim, da so ključnega pomena: 1) poenostavitev in optimizacija postopkov, da bi bilo enostavneje pridobiti financiranje; 2) udeležba malih in srednje velikih podjetij, ki so ključnega pomena za rast in zaposlovanje; 3) inovacije za konkurenčni proizvodni sektor, ki se lahko spopade z izzivi trga; in 4) financiranje na osnovi delitve tveganja, ki je do zdaj dalo zelo dobre rezultate.

Na koncu želim izpostaviti, da bomo lahko trikotnik znanje, izobraževanje in raziskave – na katerem temelji prihodnja kohezijska politika – v Evropi uskladili le z odločno zavezanostjo raziskavam.

  Jens Rohde (ALDE). – (DA) Gospod predsednik, v Parlamentu je širok konsenz o potrebi po preoblikovanju našega raziskovalnega programa. Kljub temu moram izraziti obžalovanje, da je bila Komisija v svojem vmesnem pregledu tako skromna in nejasna. Izvedla bi ga lahko veliko bolje, prav tako pa bi lahko storila več. Komisija bi lahko skrajšala roke prijave, zagotovila sredstva za predstavitvene instrumente in uporabila mednarodne računovodske standarde, namesto da si izmišlja nove. Vse to vodi v nesmiselno birokracijo, ki odganja industrijo. Evropi preprečuje, da bi napredovala od idej do računov. V prihodnje moramo torej zmanjšati strašno zmešnjavo pri programih in obsegu birokracije, prav tako pa se moramo osredotočiti na glavne izzive: podnebne spremembe, energija in hrana – na kratko, z raziskavami moramo ustvariti delovna mesta. Parlament je danes pokazal, da bo to tudi storil. Zdaj mora krmilo prevzeti Komisija.

  Mario Pirillo (S&D). – (IT) Gospod predsednik, raziskave in inovacije imajo osrednjo vlogo pri razvoju in konkurenčnosti Evropske unije, prav tako pa so ključnega pomena z vidika uresničevanja ciljev, določenih v strategiji Evropa 2020. Sedmi okvirni program je glavni instrument za financiranje raziskav v Evropi, kar dokazuje tudi poročilo, o katerem smo danes glasovali. Kljub temu pa prekomerna birokracija za mala in srednje velika podjetja še vedno povzroča številne težave.

V resoluciji z dne 11. novembra 2010 je Parlament pozval Komisijo, naj pri veljavnem upravljanju sedmega okvirnega programa uvede postopkovne, upravne in finančne ukrepe za poenostavitev, vendar teh ukrepov še zdaj ni obravnavala. Komisijo pozivam, da potrdi pripombe Parlamenta in poišče rešitve, s katerimi bodo mala in srednje velika podjetja lažje dostopala do sedmega in osmega razvojnega programa.

  Ville Itälä (PPE). – (FI) Gospod predsednik, z veseljem sem glasoval za to poročilo in zahvaljujem se kolegu gospodu Audyju, ker je opravil tako dobro delo. Omenil bi dve zadevi. Financiranje je zelo pomembno in pri tem bi lahko imeli nekoliko višje zastavljene cilje, saj je navedeno, da je ta raven verodostojna in nujna. Povečati moramo financiranje, da bi v Evropi dosegli ključno rast.

Že pred nekaj časa sem se pogovarjal s finsko raziskovalno skupino, ki je prejemala financiranje iz tega programa. Izvajajo celične raziskave in so zelo blizu izjemnemu odkritju, s katerim bi mogoče lahko razvili tudi zdravilo za raka. Niso pa imeli nobenih informacij o tem, ali se bo financiranje nadaljevalo. So v neprijetnem položaju. Menim, da se mora to financiranje nadaljevati in da mora biti zadostno.

Drugo vprašanje, pri katerem dobivamo jasne povratne informacije, je, da se veliko delovnega časa porabi za birokracijo. To moramo zmanjšati, da bo mogoče pravilo postaviti prednostne naloge.

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE). – (IT) Gospod predsednik, veseli me, da danes razpravljamo o vmesnem pregledu sedmega okvirnega programa. Številne v poročilu omenjene točke resnično držijo, predvsem v zvezi z mladimi raziskovalci in dejavnejšim sodelovanjem industrije v projektih znotraj okvirnega programa. V dokumentu je izražena zaskrbljenost nad precej nizko stopnjo udeležbe nekaterih držav članic. Opozoriti želim na dejstvo, da za to obstajajo objektivni razlogi. Veljavni programi financiranja so nekako bolj naklonjeni starim državam članicam Evropske unije. To je očitno tudi iz številk. Znesek financiranja, ki ga dobi udeleženec v projektu iz ene od novih držav članic, je za polovico manjši od zneska, ki ga dobi udeleženec iz starih držav članic. Zaradi teh razmer v Skupnosti nastaja vrzel, nove države članice pa so izključene, kar iskreno menim, da ni prav. Zato menim, da moramo nujno pregledati finančne načrte in si prizadevati, da bi v osmem okvirnem programu zagotovili, da ne bo diskriminacije ali odstopanj, in bomo tako lahko uspešno obravnavali izzive, navedene v strategiji Evropa 2020.

  Alajos Mészáros (PPE). – (HU) Gospod predsednik, veljavni sedmi okvirni program zagotavlja, da lahko Evropska unija svojo raziskovalno politiko dvigne na ustrezno raven. S proračunom, ki presega 54 milijard EUR za obdobje 2007–2013, lahko nanj gledamo kot na enega izmed najpomembnejših programov, namenjenih raziskavam v svetu. Pripraviti moramo vmesni pregled, ki bo temeljil na konkretnih podatkih, in tako zagotoviti, da bo sedmi okvirni program še naprej ustrezal evropskim zahtevam. Prepričan sem, da je postopek poenostavitve najpomembnejša stvar, ki jo lahko izpostavimo v vmesnem pregledu. Izkušnje kažejo, da sta zahtevnost in zapletenost upravnih postopkov eni izmed največjih težav naših raziskovalcev. Druga pomembna stvar je poenostavitev sodelovanja malih in srednje velikih podjetij v programu. Žal se moramo pri tem še močneje potruditi, čeprav smo dosegli nekatere izboljšave v programih, povezanih s sodelovanjem. Z veseljem smo pozdravili uvedbo Sklada za financiranje na osnovi delitve tveganja. To se mora nadaljevati in povečevati vse do konca sedmega okvirnega programa in tudi pri izvajanju naslednjih programov. Iz teh razlogov sem glasoval za poročilo.

  Jacek Olgierd Kurski (ECR). – (PL) Gospod predsednik, glasoval sem proti poročilu gospoda Audyja. Ne morem potrditi dokumenta, ki blokira projekt INDECT. Ne strinjam se z izjavo, da projekt, ki poteka na ugledni Univerzi za znanost in tehnologijo AGH v Krakovu, krši Listino o temeljnih pravicah. Njegovi raziskovalni cilj je uresničiti cilje, določene v resolucijah o boju proti pedofiliji, prodaji orožja prek interneta in boju proti trgovini z drogami in ljudmi, to pa so vprašanja, ki so bila v Parlamentu večkrat izpostavljena. Gre za inovativen projekt, ki odlično zapolnjuje vrzeli med varnostnimi sistemi držav članic EU, predvsem v zvezi z internetom. Vpliva na ljudi, ki kršijo zakon in ki se morajo najbolj bati njegovih ciljev. Poleg tega je projekt dobra podlaga za vzpostavitev celovitega varnostnega omrežja, ki zagotavlja zaščito pred kibernetskimi napadi. Rusija, Združene države Amerike in Kitajska so uvedle podobne rešitve, mi pa jih že več let nestrpno pričakujemo na ravni EU. Zato ne razumem, zakaj je zadržano financiranje celotnega projekta, še toliko bolj, ker gre za edini projekt, ki je na tak način izpostavljen v poročilu gospoda Audyja.

  Anna Záborská (PPE). – (SK) Gospod predsednik, glasovala sem za poročilo, kljub temu pa imam še vedno pomisleke glede javnega financiranja raziskav zarodnih celic. Po navedbah generalnega pravobranilca Sodišča Evropske unije zarodne celice štejejo kot človeški zarodki in so torej celice, iz katerih se razvije življenje. Ker so te celice prva faza človekovega življenja, morajo biti pravno opredeljene kot zarodki, zato moramo zavrniti patentiranje teh celic. Na podlagi te izjave mora Evropska komisija nemudoma upoštevati odločitve in sklepe Sodišča Evropske unije in jim prilagoditi svoje politike za financiranje znanosti in raziskav.

Predlog resolucije (B7-0344/2011)

  Jens Rohde (ALDE). – (DA) Gospod predsednik, danes smo izglasovali zadnje izmed številnih besedil sporazumov o prosti trgovini. Na srečo je Parlament še vedno naklonjen prosti trgovini, kar velja tudi za sporazum s Kanado. Se pa vedno znova pojavljajo zahteve po analizah v posameznih sektorjih. Ocena učinka sporazuma EU-Kanada kaže na jasne ugodnosti za obe strani. Analize po posameznih sektorjih so le iskanje razlogov za zavrnitev, saj lahko vedno najdemo zmagovalce in poražence. Naša dolžnost je, da storimo to, kar je najbolje za večino. Prosta trgovina je najboljša za potrošnike, saj jim zagotavlja večjo izbiro in nižje cene. Je najboljša za podjetja, saj širi njihov trg in ustvarja rast ter delovna mesta. Prosta trgovina je mednarodna delitev dela, ki zagotavlja, da vsi počnemo to, kar najbolje znamo, hkrati pa dopuščamo drugim, da počnejo to, v čemer so najboljši.

  Peter Jahr (PPE). – (DE) Gospod predsednik, seveda pozdravljam vse trgovinske sporazume med dvema državama ali podjetjema, saj če je svetovna trgovina pravilno vodena, lahko izboljša življenjski standard in prispeva k napredku.

Po drugi strani pa me vedno skrbi, da bomo zaradi velikega števila dvostranskih sporazumov izgubili pregled nad celotno sliko in da bomo končali z zapletenimi sporazumi, s katerimi je težko doseči pristen sporazum v okviru Svetovne trgovinske organizacije (STO).

Zame so dvostranski sporazumi vedno druga najboljša možnost. Najboljša možnost bi vsekakor bila, če bi nadaljevali s pogovori o trgovini v sklopu pogajanja Svetovne trgovinske organizacije in bi sklenili sporazume, ki jih pričakuje svetovna trgovina in ki jih svetovno gospodarstvo nujno potrebuje.

Poročilo: Wolf Klinz (A7-0081/2011)

  Claudio Morganti (EFD). – (IT) Gospod predsednik, gospe in gospodje, nesporno dejstvo je, da so bonitetne agencije pridobile ogromno in nenadzirano moč. Njihova prvotna funkcija je bila, da vlagateljem zagotavljajo dragocene informacije, vendar so se sčasoma prelevile v vrhovne in nenadzorovane arbitre mednarodnih finančnih trgov.

Menim, da je nesprejemljivo, da o podjetjih in celo državah članicah presojajo tri največja ameriška podjetja, katerih bonitete niso bile vedno pravilne in so včasih povzročile tudi osupljivo zmešnjavo, kot v zadevi Lehman Brothers.

Zato moramo pozdraviti večji nadzor in upam, da bo nov evropski organ deloval optimalno, s pravimi pristojnostmi za posredovanje in bo po potrebi izrekal tudi kazni. Prav tako menim, da je dobra ideja o uvedbi načela civilne odgovornosti v primerih očitnega zanemarjanja. V sektorju potrebujemo več konkurenčnosti, hkrati pa moramo razbiti ta zgodovinski oligopol in poskušati uvesti nove, neodvisne in če je možno evropske organizacije, ki bodo dobro poznale gospodarski kontekst in realnost naše celine, ki je povsem drugačna od načina razmišljanja v Združenih državah Amerike.

Zaradi vseh teh razlogov sem glasoval za zadevno poročilo.

Poročilo: Angelika Niebler (A7-0159/2011)

  Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė (PPE). – (LT) Gospod predsednik, navdušena sem nad danes sprejetim dokumentom o zagotavljanju neodvisnih ocen učinka. Ocene učinka so podlaga za zakonodajni postopek. Menim, da mora dejanska neodvisnost ocen učinka postati splošno načelo, ki bo veljalo za vse vrste ocen učinka, predvsem za okoljske presoje vpliva. Direktiva o presojah vplivov na okolje, ki jo bomo verjetno kmalu pregledali, mora vsebovati tudi zagotovilo o izvajanju tega načela. Veseli me, da predlogi Odbora za okolje, za katere sem predložila spremembe, obravnavajo okoljske presoje vpliva, kar je ključnega pomena. Tudi Evropska komisija mora imeti dejavno vlogo pri zaščiti interesov Evropske unije in njenih držav članic, če bi projekti, ki jih izvajajo tretje države, lahko vplivali na Evropsko unijo, na eno ali nekatere njene države članice. Menim, da je ta dokument korak k zagotavljanju varnosti za vse nas.

Poročilo: Richard Falbr (A7-0172/2011)

  Jens Rohde (ALDE). – (DA) Gospod predsednik, želim spregovoriti o tej temi, saj menim, da je absurdno, da tu določamo predpise o družbeni odgovornosti podjetij. Lepo in prav je, da se domnevno vsi strinjamo s sklepanjem sporazumov in partnerstev o prosti trgovini le z državami, ki spoštujejo človekove pravice. To je zapisano že v Pogodbi. Menim pa, da so nekateri politiki pozabili, kaj pomeni CSR. Pomeni družbena odgovornost podjetij. Gre torej za vprašanje, kaj podjetja po lastni presoji naredijo več od tega, kar zahteva zakonodaja. To se v poslu uporablja kot konkurenčna prednost in zagotavlja, da podjetja sama izboljšujejo ta vidik svojega poslovanja. Če jim bomo to odvzeli in spremenili v politično zakonodajo, bomo povsem odpravili to konkurenčno prednost, to pa je – če se lahko tako izrazim – čista politična neumnost.

  Clemente Mastella (PPE). – (IT) Gospod predsednik, zunanja razsežnost socialne politike vključuje vse ukrepe Evropske unije in pobude za spodbujanje socialnih standardov in standardov s področja dela v državah, ki niso članice EU. Čeprav sta Lizbonska pogodba in strategija Evropa 2020 zelo močno prispevali k večji pomembnosti socialne politike, imajo vprašanja konkurenčnosti in gospodarskih dejavnikov še vedno prednost pred socialnimi vprašanji.

Je pa vse bolj jasno, da se ne smemo osredotočati le na trge, ampak moramo pokazati večje zanimanje za ljudi, kar pomeni, da jih ščitimo, ščitimo pravice delavcev in pravico do dela. Dolgoročni cilj Evropske unije mora biti zagotavljanje, da bodo moški in ženske lahko dobili dostojno in produktivno zaposlitev ob upoštevanju svobode, enakosti, varnosti in dostojanstva. V prihodnosti bodo morali mednarodni in evropski sindikati ter Parlament sodelovati in prispevati svoja pozitivna in nujna priporočila k pobudi, o kateri smo danes glasovali.

  Mitro Repo (S&D). – (FI) Gospod predsednik, podprl sem poročilo, saj so evropska podjetja zelo pomembna v mednarodni trgovini. Vedno moramo ukrepati v skladu z evropskimi vrednotami in mednarodnimi standardi s področja dela in socialnimi standardi, tudi v tretjih državah.

Družbena odgovornost podjetij je kot prostovoljno delovanje koristna le, če potrošniki prejmejo zanesljive in točne informacije o poslovanju podjetij, poreklu izdelkov in pogojih, pod katerimi se blago izdeluje in prodaja. Certifikati, blagovne znamke in standardi so za potrošnike pomembni, ugled in podoba pa sta neposredno povezana z uspehom podjetja. V dobi družbenih medijev je pred potrošniki težko skriti informacije o praksah podjetij v tujini.

Odgovorno podjetništvo je vedno hrbtenica konkurenčnosti in uspešnega poslovanja podjetja. Tudi Evropska unija mora opraviti pionirsko delo pri spodbujanju socialnih standardov. Menim, da bi pojem odgovornost podjetij moral biti vključen v vse politike EU in trgovinske sporazume.

  Anna Záborská (PPE). – (SK) Gospod predsednik, zanimivo bi bilo podpreti in spodbujati družbeno odgovornost v zunanjih odnosih. Skrbi me, da s svojimi dejanji ne storimo toliko, kot bi lahko. Družbena odgovornost mora biti osredotočena na najrevnejše, na tiste na robu družbe, na tiste, ki niso usposobljeni in ki so najbolj izpostavljeni manipulacijam. Na kratko, osredotočena mora biti na tiste, ki so najbolj oddaljeni od trga dela.

Francoski program skupnega učenja in dela, ki sta ga sprožili organizacija ATD Quart Monde in francoska država, je dober primer stabilnega podjetništva, ki ohranja pristno partnerstvo družbene odgovornosti z delavci, ki so najbolj prikrajšani. Tako lahko Unija v politiko vnese pravo dodano vrednost.

Poročilo: Gay Mitchell (A7-0187/2011)

  Clemente Mastella (PPE). – (IT) Gospod predsednik, leto 2011 je strateška priložnost, da se naučimo iz obdobja štirih let, v katerih velja uredba, s katero je bil vzpostavljen instrument za financiranje razvojnega sodelovanja. Zdi se, da je od uveljavitve glavna težava v razumevanju ali sprejemanju posebne vloge razvojnega sodelovanja v sklopu zunanjih ukrepov Evropske unije.

Zato moramo pojasniti dejstvo, da je razvojno sodelovanje edina politika zunanjega delovanja, poleg humanitarne pomoči, ki ni namenjena interesom EU, pač pa zaščiti interesov najbolj marginaliziranih in ranljivih prebivalcev na planetu.

Z današnjim glasovanjem bomo izpostavili, da potrebujemo ločen instrument za razvojno sodelovanje, ki izrecno in izključno obravnava države v razvoju in izrecno sledi ciljem, določenim v členu 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Če zaključim, gospod predsednik, predvsem pozivamo, da pri sprejemanju odločitev o splošnih ciljih, prednostnih področjih in pričakovanih rezultatih uporabimo postopek delegiranih aktov, hkrati pa zagotovimo sredstva, ki izpolnjujejo merila iz člena 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

Poročilo: Diana Wallis (A7-0164/2011)

  Adam Bielan (ECR). – (PL) Gospod predsednik, kljub dejstvu, da je Evropski parlament večkrat izpostavil prednosti izboljšav okvira pogodbenega prava za notranji trg, smo pri uvedbi novega sistema pogodbenega prava z uporabo izbirnega instrumenta naleteli na številne resne težave z vsebinskega in postopkovnega vidika. Predvsem pa predstavljeni predlogi povzemajo stališče Komisije, ki pa mu vsebina javne razprave ni naklonjena. Ne poznamo stališč posameznih držav članic ali stališč predstavnikov potrošnikov in podjetij. Nezadostna jasnost v nekaterih predlaganih dokumentih, ki bodo uporabljeni kot podlaga za pravne odločitve, lahko privede do različnih pravnih razlag.

In zadnje, uvedba izbirnega instrumenta bi imela znaten gospodarski vpliv na podjetja in potrošnike. Zaradi potrebnega usposabljanja, zamenjave standardnih vzorčnih pogodb in morebitnih sodnih postopkov lahko nastanejo zelo visoki stroški. Menim, da ni pametno, da v času gospodarskih težav uvedemo dodatna finančna bremena za podjetja. Zaradi tega sem glasoval za zavrnitev poročila.

Poročilo: Nadja Hirsch (A7-0082/2011)

  Clemente Mastella (PPE). – (IT) Gospod predsednik, možnost in sposobnost učenja in dela v mednarodnem kontekstu je pogoj za uspešno poklicno življenje v zelo globaliziranem gospodarstvu. V zvezi z izobraževanjem in poklicnim usposabljanjem moramo ključne dejavnike, navedene v strategiji za pametno, trajnostno in vključujočo rast preoblikovati v praktične korake na ravni Evropske unije in v državah članicah. Projekcije kažejo, da se bo povpraševanje po znanjih in spretnostih še naprej povečevalo. Zaradi industrijskih in tehnoloških sprememb se povečuje povpraševanje po srednje in visoko kvalificiranih delavcih, so pa zato izrinjeni nizko kvalificirani delavci.

Zato moramo hitro ukrepati predvsem tam, kjer so vključeni mladi ljudje: nenehno povečevanje brezposelnosti med mladimi je eden izmed najpomembnejših izzivov, s katerim se srečuje Evropa. Da bi uresničili te cilje, menimo, da je pomembno, da poklicno usposabljanje in izobraževanje še naprej obravnavamo kot dolgoročno skupno politično prednostno nalogo, ki pa se bo uresničila le ob sodelovanju in zavezanosti vseh zainteresiranih strani, institucij EU in tistih, ki sodelujejo na lokalni in regionalni ravni.

  Paul Murphy (GUE/NGL). – Gospod predsednik, glasoval sem proti poročilu gospe Hirsch, saj izobraževanja ne obravnava kot načina, s katerim lahko ljudje izboljšajo svoje znanje in usposobljenost, ampak le kot orodje za povečanje dobičkov velikih podjetij.

Takšen pristop odločno zavračam. Poročilo navaja, da je uresničevanje ciljev EU 2020 način za varno zaposlovanje in boljši življenjski standard. To enostavno ne drži. Strategija EU 2020 ne bo prinesla delovnih mest ali boljšega življenjskega standarda. Ponuja bolj neoliberalne politike in dirko za zniževanje plač in pogojev.

To poročilo sramotno poziva k temu, da bi delodajalci lahko odpovedali vajeniške pogodbe, če menijo, da vajenci niso primerni za njihovo zaposlitev. To je recept za grobo izkoriščanje. Zavračam poziv k večjemu vključevanju zasebnih institucij visokega šolstva v širjenje poklicnega izobraževanja, namesto tega pa zahtevam smiselne možnosti usposabljanja, ki bodo zagotovljene z obsežnimi javnimi naložbami.

  Mitro Repo (S&D). – (FI) Gospod predsednik, podprl sem poročilo, ker je brezposelnost mladih izziv, s katerim se spopada cela Evropa, prav tako pa pesti vse družbe. Je tudi razlog za nerede v državah južnega Sredozemlja. V uspešnih družbah severnih držav se brezposelnost mladih kaže na primer kot izključenost in povečano uživanje substanc med mladostniki.

Mladost je namenjena mobilnosti in menjavi delovnih mest. Brezposelnost mladih je resna, če mladi nimajo dostopa do nobenega dela, ker so slabo izobraženi ali nimajo delovnih izkušenj, prav tako pa tisti mladi, ki nimajo ustrezne izobrazbe ali delovnih izkušenj, niso v dobrem položaju, ko se potegujejo za delovna mesta. Ravno zaradi tega moramo napore usmeriti v zagotavljane pestrega, visoko kakovostnega izobraževanja, poleg tega pa moramo biti pozorni na vidik spola, da bomo tako lahko odpravili osnovne razloge za brezposelnost mladih. Prav tako ne smemo pozabiti na vlogo dodatnega usposabljanja, saj ravno ta zagovarja vseživljenjsko učenje in pripravlja ljudi na spremembe na trgu dela.

  Silvia Costa (S&D). – (IT) Gospod predsednik, zelo pomembno je, da Parlament uporablja to resolucijo in z njo pošilja jasno sporočilo državam članicam in mlajšim generacijam, da zahtevajo večjo zavezo evropskemu sodelovanju pri učenju, poklicnem in visokošolskem usposabljanju, da bi tako okrepili strategijo Evropa 2020. Vemo, da brezposelnost mladih negativno vpliva na revščino in socialno izključenost, prav tako kot podaljšano obdobje negotovosti, v katerem živi 40 % mladih Evropejcev.

Odločno moramo podpreti mešanico izobraževalnih politik in novega sistema socialnega varstva na podlagi spodbud za podjetja, ki za polni delovni čas zaposlujejo mlade in ženske. Ključnega pomena je zagotavljanje, da so pridobljene usposobljenosti v skladu s pristojnostmi – tudi za državljanstvo –, potrebnimi za nove cilje trajnostne in inteligentne rasti, prav tako pa so ključnega pomena tudi politike za prehod od izobraževanja do delovnega mesta in pospeševanje priznavanja poklicnih kvalifikacij, nazivov in akademskih naslovov.

Tiste države članice, ki tako kot moja zmanjšujejo sredstva za izobraževanje in raziskave v času krize, se morajo zavedati, da ogrožajo mlade in prihodnost Evrope.

  Siiri Oviir (ALDE). – (ET) Gospod predsednik, v Odboru za zaposlovanje in socialne zadeve sem sodelovala pri pripravi poročila, brezposelnost v Evropi pa je res visoka, vendar pa je brezposelnost mladih v povprečju še dvakrat višja. V nekaterih državah članicah so številke še večje, kot na primer v moji državi, kjer je trikrat višja. V poročilu navedene pobude podpiram kot praktične ukrepe za izboljšanje teh razmer. Ne vidimo smisla v usposabljanju velikega števila ljudi z visokošolsko izobrazbo, ki je potem ne morejo uporabiti na trgu dela. Bolj se moramo osredotočiti na poklicno usposabljanje in preusposabljanje.

Povsem nesprejemljiv pa je ukrep, s katerim je Svet zmanjšal proračun za izobraževanje. Njihovi ukrepi prav tako niso skladni z uresničevanjem strategije Evropa 2020, ki je že bila sprejeta. Ne spoštujejo svojih predlogov. Glasovala sem za sprejetje poročila. Hvala.

  Seán Kelly (PPE). – (GA) Gospod predsednik, tudi jaz sem glasoval za to poročilo, predvsem zato, ker bo po ocenah do leta 2020 za ljudi z visokošolsko izobrazbo na voljo 15 milijonov delovnih mest. Hkrati naj bi bilo po ocenah 12 milijonov manj delovnih mest za ljudi z nizko ali zelo slabo izobrazbo. V zvezi s tem moramo nekaj storiti in očitno obstaja velika potreba po izobraževanju in usposabljanju. V Evropi je brez dela enaindvajset odstotkov mladih, zato je pomembno, da se izobražujejo, vse dokler niso ustrezno usposobljeni in dokler univerze in podjetja ne začnejo sodelovati, da bodo te izobrazbe tudi primerne. Prav tako je pomembno, da je zagotovljeno neodvisno ocenjevanje te usposobljenosti. Če bomo to naredili, lahko v prihodnje rešimo to težavo.

Poročilo: Salvador Garriga Polledo (A7-0193/2011)

  Francesco De Angelis (S&D). – (IT) Gospod predsednik, poročilo gospoda Garrige Polleda je zelo pomembno, saj bomo lahko določili nov finančni okvir za konkurenčno, trajnostno in vključujočo Evropo.

Potrebujemo proračun, ki je prilagojen sedanjim izzivom ter se lahko odločno in inovativno odzove na sedanje potrebe. Njegova glavna prednostna naloga morajo biti raziskave in inovacije za mala in srednje velika podjetja, da bi spodbudil rast in zaposlovanje, medtem ko je drugi cilj preoblikovati skupno kmetijsko politiko, da bi tako spodbudili in podprli konkurenčnost kmetijstva v Evropi.

Posebno pa moramo biti pozorni na prihodnost kohezijske politike, ki je po mojem mnenju zelo pomemben instrument, saj zagotavlja finančno podporo za naložbe, ki spodbujajo gospodarsko rast, predvsem pa ustvarjanje novih delovnih mest. V zvezi s tem želim ponoviti točko, za katero menim, da je zelo pomembna: uvedba nove vmesne kategorije. Menim pa, da te nove kategorije ni mogoče uvesti s preusmerjanjem sredstev za veljavne kategorije, ki so ključnega pomena pri zagotavljanju uravnotežene, skladne in trajnostne rasti naših skupnosti.

  Ville Itälä (PPE). – (FI) Gospod predsednik, to zelo pomembno poročilo je bilo sprejeto in omeniti želim le nekaj podrobnosti. Prva je sprememba 18, ki jo je predložila Skupina zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo, ki navaja, da je mogoče v skupni kmetijski politiki izvesti precej natančna zmanjšanja v skladu s takšnimi reformami, ki so že v veljavi. Povedano drugače, imamo zelo jasno sliko stališča skupine ALDE glede kmetijske politike, čeprav je bilo zelo zvito zapisano. Očitno in osnovno predvidevanje je, da če že moramo varčevati, potem moramo to storiti v kmetijski politiki.

Druga pomembna točka, pri kateri sem glasoval drugače kot moja skupina, je bila sprememba 37d, ki opozarja na velike prihranke, ki bi jih lahko zagotovili z enim samim sedežem Evropskega parlamenta. Glede tega se nima smisla prepirati: pri tem bomo privarčevali. To se ne bo spremenilo, ne glede na potek glasovanja: vemo, da bomo privarčevali. Upam, da se ljudje tu končno zavedajo, kako je javnost res naveličana, ker morajo vedno varčevati oni in ne mi. Tega javnosti ni mogoče pojasniti in razmere se zaradi glasovanja ne bodo izboljšale. Prihranki bodo, mi pa moramo za to poskrbeti.

  Salvatore Caronna (S&D). – (IT) Gospod predsednik, glasoval sem za poročilo gospoda Garrige Polleda o naslednjih finančnih perspektivah Unije, saj sem v času ene izmed največjih kriz tako imenovanega evropskega duha prepričan, da moramo vztrajati in prevladati z našimi prepričanji, kako pomembno je, da Uniji zagotovimo verodostojne instrumente, najprej pa ustrezno financiranje.

Zahteva za 5 % povečanje prihodnjega proračuna je zato utemeljena in potrebna. Mogoče ne bo dovolj, je pa ključnega pomena za zagotavljanje odgovorov na obsežna vprašanja, ki so pred nami: ta sredstva potrebujemo za reševanje resničnih težav, kot je večja kohezija med regijami, večja zmogljivost za raziskave in inovacije in večja zmogljivost za zagotavljanje rasti in ustvarjanje delovnih mest. Brez zadostnih sredstev teh težav ne bomo ustrezno razrešili; rešili ne bomo niti uvedbe vmesne kategorije v kohezijski politiki, ki je smiselna le, če ne bo negativno vplivala na že vzpostavljene kategorije.

Zato sem glasoval za in upam, da bosta Komisija in Svet upoštevala v poročilu navedena priporočila.

  Adam Bielan (ECR). – (PL) Gospod predsednik, gospodarska kriza, demografske težave in vse večja brezposelnost zelo močno vplivajo na proračunske omejitve držav članic. Evropski proračun, ki omogoča dolgoročno načrtovanje, bi zato moral biti orodje, ki spodbuja rast gospodarstev posameznih držav. Strategija Evropa 2020, ki spodbuja ustvarjanje delovnih mest in zagovarja socialno vključevanje, je po mojem mnenju ključni del pri zagotavljanju pomoči državam pri premagovanju krize. V tem okviru je zlasti pomembno, da vključuje tudi mala in srednje velika podjetja. Zato se strinjam s predlogom, da zagotovimo večjo podporo vsem programom in instrumentom, ki pomagajo tem podjetjem, vključno s programi, namenjenimi konkurenčnosti, inovacijam in uporabi strukturnih skladov.

Največji izzivi, ki jih bo morala premagati EU, so ohranjanje konkurenčnosti, povečevanje gospodarske rasti in boj proti brezposelnosti. Zato želim izpostaviti, kako pomembno je, da podpremo rast z vlaganjem v gospodarske sektorje, ki temeljijo na znanju. Krepitev povezave med izobraževanjem, znanstvenimi raziskavami in zaposlovanjem bo spodbudila povezovanje, mobilnost in specializacijo.

  Sergio Paolo Francesco Silvestris (PPE). – (IT) Gospod predsednik, rad bi izrazil zadovoljstvo in pojasnil razloge, zakaj sem glasoval za poročilo gospoda Garrige Polleda, ki mu je uspelo določiti resne in učinkovite cilje, ki krepijo kohezijsko politiko.

Imam pa en pomislek, kar smo izrazili z glasovanjem za sprejetje spremembe, ki odpravlja besedilo o uvedbi vmesne kategorije za kohezijske politike v tistih delih Evrope, kjer je bruto domači proizvod (BDP) med 75 % in 90 % BDP EU. To nas res skrbi, ne samo zaradi tega, ker ne verjamemo, da bi morali razširiti kohezijsko politiko, ampak tudi zaradi tega, ker menimo, da lahko ta razširitev brez dodatnih sredstev ogrozi in zmanjša sredstva za področja, navedena v cilju 1 – tako imenovanem cilju konvergence –, ki mu mora Evropska unija nameniti ravno toliko pozornosti in pomoči. Če povzamem, zadovoljen sem s poročilom, prav tako sem zadovoljen z opravljenim delom, imam pa nekaj pomislekov glede pozornosti, ki smo jo namenili politiki, ki bi lahko potrdila tako imenovano „zatiranje“, kar se je že večkrat zgodilo.

  Miroslav Mikolášik (PPE). – (SK) Gospod predsednik, vsebina novega večletnega finančnega okvira mora zagotavljati jasno vizijo prihodnosti Unije in njenih državljanov. Sedanji gospodarski in socialni izzivi, s katerimi se spopadamo, se ne smejo odražati le v presunljivih govorih, ampak predvsem v konkretnih proračunskih poglavjih.

Ne glede na to, ali na sedanje težave in prizadevanja EU in njenih regij gledamo z regionalnega ali pa svetovnega vidika, so najpomembnejša vprašanja še vedno pomanjkanje energije, upočasnitev gospodarske rasti in brezposelnost. Zato moramo na razvoj in inovacije v evropski energetski infrastrukturi še vedno gledati kot na prednostna področja, za katera moramo zagotoviti znatno višja sredstva. Menim, da ponovna uporaba premoga s sedanjega okoljskega vidika ni rešitev za prihodnost ali pa za vzpostavljanje celostnega vseevropskega prometnega omrežja. Ti dve področji sta ključna pogoja za razvoj konkurenčnosti celotne EU in za delovanje notranjega trga, kot takšni pa si zaslužita posebno pozornost pri pripravi osnutka proračuna.

  Seán Kelly (PPE). – Najprej pozdravljam zavezanost poročila k vsaj ohranjanju financiranja za SKP in kohezijo na sedanji ravni v naslednji perspektivi. V moji skupini je bilo veliko različnih mnenj, tudi glede vmesne kategorije, in odločili smo se, da bomo glasovali po lastni presoji. Ne vpliva na moje kolege na Irskem ali na nas same zaradi tega, ker smo z vidika BDP nad evropskem povprečjem, čeprav smo vključeni v MDS – in smo kot država bankrotirali –; zato vmesna kategorija ne vpliva na nas.

Menimo pa, da moramo v prihodnje temeljito ovrednotiti kohezijsko politiko, saj bo postala odvečna ali pa jo bo treba preoblikovati, ker je vse več regij nad pragom 75 %, in pričakujemo, da se bo to tudi zgodilo.

Pisne obrazložitve glasovanja

Poročilo: Carlos Coelho (A7-0185/2011)

  Alexander Alvaro (ALDE), v pisni obliki. – (DE) Delegacija Nemške svobodne demokratske stranke v Evropskem parlamentu predvideva, da se bo s sprejemom Romunije in Bolgarije v schengensko območje še dodatno izboljšal prost pretok v EU. Zdaj, ko sta obe državi članici dosegli pozitivne rezultate ocenjevanja na vseh področjih schengenskega pregleda, ni nobenih ovir za nadaljnje zavlačevanje pri sprejemu. Nihče ne trdi, da bodo meje zaradi tehničnega varovanja avtomatsko varnejše, vse dokler bodo težave v boju proti korupciji v pravosodnem in policijskem sistemu.

Ta izziv prav tako velja za države članice, ki so že v schengenskem območju. Zato delegacija Nemške svobodne demokratske stranke meni, da moramo merilom, kot je boj proti korupciji, nameniti večjo pozornost, ko bomo ocenjevali schengenski mehanizem, vse prekrške pa moramo ustrezno kaznovati.

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Zaradi pozitivnih rezultatov ocenjevanja obeh držav, ki je bilo namenjeno ugotavljanju, ali izpolnjujeta zahteve schengenskega pravnega reda, glasujem za to poročilo. Kljub temu, da sta Romunija in Bolgarija pripravljeni odpreti svoje meje, čeprav je meja Bolgarija-Grčija zelo občutljiva, mora Bolgarija sprejeti dodatne ukrepe, prav tako pa mora biti sprejet tristranski pristop, ki bo vključeval Bolgarijo, Grčijo in Turčijo.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to pomembno resolucijo o uporabi določb schengenskega pravnega reda v Bolgariji in Romuniji. Strinjam se s stališčem poročevalca, da je nekaj vprašanj res še odprtih in bo treba o njih v prihodnje redno poročati in jih nadalje spremljati, vendar pa ne ovirajo polnopravnega članstva teh dveh držav članic v schengenskem območju. Vstop Bolgarije in Romunije v schengensko območje je zelo pomemben za ti dve državi, njuno gospodarsko rast in razvojne naložbe, pa tudi za celo Evropsko unijo zaradi večje povezanosti in solidarnosti med državami članicami.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za poročilo o vstopu Romunije in Bolgarije v schengensko območje. Tokrat je bila uporaba določb schengenskega pravnega reda v Bolgariji in Romuniji že drugič obravnavana; prva ocena je bila izvedena v letu 2010. Ne smemo pozabiti, da sta Romunija in Bolgarija sprejeli schengenski pravni red (varstvo podatkov, schengenski informacijski sistem, zračne meje, kopenske in morske meje, policijsko sodelovanje in vizumi), ko sta leta 2007 vstopili v Evropsko unijo. Zdaj se morajo vse države članice strinjati o njunem polnopravnem sodelovanjem v območju brez notranjih meja. Posvetovanje z Evropskim parlamentom je bilo opravljeno.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Schengensko sodelovanje se je začelo 14. junija 1985 s schengenskim sporazumom, ki je omogočil odpravo sistematskih mejnih kontrol na notranjih mejah držav podpisnic in vzpostavitev skupnega območja s prostim pretokom oseb. Zdaj je prost pretok zagotovljen na ozemlju s 42.673 km zunanjih morskih mej in 7721 km kopenskih mej ter pokriva 25 držav in 400 milijonov državljanov. Bolgarija, Romunija in Ciper zdaj le deloma izvajajo schengenski pravni red, zato se na mejah s temi tremi državami članicami še vedno izvajajo mejni nadzori. Romunija in Bolgarija sta sprejeli schengenski pravni red, ko sta leta 2007 vstopili v EU. Ob upoštevanju rezultatov ocenjevanj in potrebnih ponovnih pregledov, ki so jih izvedle naše skupine strokovnjakov, sta Evropski parlament in Svet sklenila, da je nekaj vprašanj res še odprtih in bo o njih v prihodnje treba redno poročati in jih spremljati, vendar pa ne ovirajo polnopravnega članstva teh dveh držav članic v schengenskem območju. Podpiram predlog, da morata Bolgarija in Romunija v obdobju šestih mesecev pisno obvestiti Evropski parlament in Svet o dodatnih ukrepih, ki jih nameravata izvesti v zvezi s priporočili, navedenimi v ocenjevalnih poročilih in omenjenimi v naknadnih poročilih, ki še niso izvedeni.

  Regina Bastos (PPE), v pisni obliki. – (PT) Vse od sklenitve schengenskega sporazuma v letu 1985 se je število petih držav ustanoviteljic povečalo na 25, od katerih jih je 22 držav članic Evropske unije. Schengen je omogočil odpravo kontrol na notranjih mejah držav podpisnic in uvedbo enotne zunanje meje, kjer se mejne kontrole izvajajo ob vstopu v schengensko območje. Bolgarija in Romunija sta sprejeli schengenski pravni red, ko sta leta 2007 vstopili v EU.

Na podlagi rezultatov ocenjevanja in opravljenih kontrolnih obiskov je gospod Coelho zaključil, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za uporabo vseh delov schengenskega pravnega reda: predvsem kontrole kopenske, morske in zračne meje, policijsko sodelovanje, vizumi, povezava na schengenski informacijski sistem (SIS) in varstvo podatkov. Ti državi morata postati polnopravni članici schengenskega območja. To je pomemben napredek za ti dve državi, pa tudi za krepitev evropskega državljanstva. Zato glasujem za to poročilo, hkrati pa čestitam poročevalcu.

  Izaskun Bilbao Barandica (ALDE), v pisni obliki. – (ES) Glasovala sem za to pobudo, ker sta Romunija in Bolgarija sprejeli schengenski pravni red, ko sta se pridružili Evropski uniji leta 2007. Po ustreznih strokovnih ocenah in kljub dejstvu, da je še vedno treba odpraviti nekaj težav, sta obe državi dokazali, da sta pripravljeni na uporabo določb schengenskega pravnega reda in lahko torej postaneta polnopravni članici.

  Slavi Binev (NI), v pisni obliki. – (BG) To je zelo pomembno poročilo za mojo državo Bolgarijo, pa tudi za celotno Evropsko unijo. Prepričan sem, da bodo naša prizadevanja kmalu nagrajena. Naše meje so že nekaj časa pripravljene na varovanje evropskih mej. Vendar pa odločitev, ki jo tako močno pričakujemo, še vedno ni bila sprejeta. Prepričan sem, da je motiv za to povsem politične narave. Poročilo se prav tako sklicuje na nadzore, opravljene na naši meji s Turčijo, ki so v skladu s schengenskimi zahtevami in dokazujejo našo pripravljenost. Iskreno upam, da bo to poročilo izglasovano na naslednjem zasedanju Evropskega sveta, saj hitreje ko bomo rešili to vprašanje, več bomo pridobili – politično, gospodarsko in socialno.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) Glasovala sem proti popolni uvedbi schengenskih ukrepov v Romuniji in Bolgariji. Ne glede na splošno pozitivno mnenje o napredku, ki sta ga dosegli ti dve državi članici z vidika varnosti, poročilo samo priznava, da so bile ugotovljene številne tehnične in upravne pomanjkljivosti v organih, katerih naloga je zagotavljati varnost meje obeh držav, predvsem pa v organih, ki spremljajo in nadzirajo pomorske in kopenske meje. Drugič, poročilo priznava, da če bi bili ti dve državi vključeni v schengensko območje, bi zaradi njune geografske lege ob turški meji nastale nove poti nezakonitih migrantov, ki so zdaj namenjeni le v Grčijo in ki je zdaj edina schengenska država na Balkanskem polotoku.

Zato bi sprejetje Romunije in Bolgarije znatno povečalo velikost Ahilove pete EU na jugovzhodu in trikrat povečalo sedanjo obremenitev. Osnutek resolucije je torej povsem v nasprotju s potrebo državljanov po varnosti – kar je bilo vedno v središču programa Lega Nord – in ga zato ne morem podpreti.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Odločitev o sprejemu Romunije in Bolgarije v schengensko območje je zdaj le še politične narave. Poročilo, ki podpira vstop Romunije v to območje in ga je sprejel Evropski parlament, le še potrjuje, da so mnenja strokovnjakov Unije pravilna – Romunija je opravila dobro delo, je zavarovala svoje meje in izpolnila vse zahtevane pogoje. Mnenje Parlamenta v Bruslju je svetovalno, zato je zdaj, tako kot v preteklosti, odločitev v rokah politikov Sveta. Uporaba dvojnih standardov in govorjenje o obveznih merilih, ki so potem, ko so izpolnjeni, obravnavani le „kot tehnični“, vsekakor ni značilnost demokratične, poštene Unije, ki jo poznamo. Zato upam, da politiki držav članic ne bodo še naprej ignorirali mnenja strokovnjakov in evropske zakonodaje. Skrivanje za besedami, ne da bi odkrito razrešili zadevo, ni več sprejemljivo, saj vstop v schengensko območje ni bil nikoli politično, ampak tehnično vprašanje. Ocene neodvisnih strokovnjakov in ocene tistih v Parlamentu, ki so z večino glasovali za vstop Romunije v schengensko območje, morajo v Evropskem svetu šteti kot ključni dejavnik in morajo pripeljati do deblokade postopka.

  Philippe Boulland (PPE), v pisni obliki. – (FR) Schengensko območje, predvsem pa prost pretok je pravni red Skupnosti, ki našim državljanom resnično nekaj pomeni. Predsednik Barroso nas je opomnil, da „je prost pretok za Evropo to, kar so temelji za zgradbo“. Prost pretok je eden izmed največjih dosežkov Unije. Vesel sem, da je Parlament odobril vstop Bolgarije in Romunije v schengensko območje. Veliko naporov je bilo vloženih v zagotavljanje varnosti meje: njihovi nadzorni sistemi četrte generacije so veliko boljši kot naši modeli druge generacije. Še vedno pa ostajajo ovire za prost pretok delavcev: prvič, pravne in upravne ovire, ki vplivajo na vse vidike življenja državljanov; drugič, socialni damping: čeprav člen 45 Pogodbe o delovanju Evropske unije zagotavlja enako obravnavo delavcev, delo Odbora za peticije dokazuje, da so dejanske razmere povsem drugačne; tretjič, socialna zaščita, ki se razlikuje po posameznih državah in zato ne spodbuja mobilnosti. Zato predlagam minimalno osnovno socialno zaščito za Unijo. Čeprav so za socialno zaščito odgovorne države članice, nezadostna usklajenost očitno negativno vpliva na notranji trg.

  John Bufton (EFD), v pisni obliki. – Glasoval sem proti temu, da se schengenski pravni red razširi na Bolgarijo in Romunijo, ker menim, da ni bilo ustrezno zagotovljeno, da bi se lahko varno in učinkovito pridružili območju brez potnih listov. V teh državah sta še vedno močno razširjeni korupcija in organiziran kriminal, kar odpira vrata nezakonitemu priseljevanju. Trgovina ljudi za spolne storitve, trgovina z otroki in organizirane kriminalne skupine bi se verjetno močno razširile v razmerah odprte meje, ti dve državi članici pa nista storili dovolj, da bi zaustavili ta kazniva dejanja.

  Alain Cadec (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasoval sem za poročilo gospoda Coelha o polni uporabi določb schengenskega pravnega reda v Bolgariji in Romuniji. Čestitati moramo državama članicami za delo, ki sta ga opravili. Obe državi sta izpolnili merila za popolno uporabo schengenskega pravnega reda. Kljub temu pa poročilo poudarja, da regija vključuje eno izmed najbolj ranljivih zunanjih meja Unije z vidika nezakonitega priseljevanja. Bolgarija bo morala po vstopu v schengensko območje izvesti prehodne ukrepe. Obe državi bosta morali tesno sodelovati, da ne bi ogrozili sistema, ki je odvisen od medsebojnega zaupanja med državami članicami. Podpiram stališče poročevalca.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ker Bolgarija in Romunija izpolnjujeta pogoje za vstop v schengensko območje, pozdravljam širitev na ti dve državi. Menim pa, da so ti dodatni ukrepi in navedene rešitve za omenjene pomanjkljivosti pomembni tudi zaradi nezakonitega priseljevanja v Bolgariji, ki je posledica njene obrobne geografske lege. Pravilno delovanje prostega pretoka ljudi, blaga, storitev in dela bo odvisno od trdnosti in usklajenosti politik na zunanjih mejah, saj je to edini način za ohranjanje socialnega miru in gospodarske stabilnosti v Uniji.

  Françoise Castex (S&D), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za to poročilo. Nekatere države članice, vključno s Francijo, Nemčijo in Nizozemsko, želijo spremeniti pravila igre. Vendar pa postavljanje dodatnih meril, kot je ocena politik za boj proti korupciji in kriminalu, ni razumno. Ta vprašanja so nedvomno pomembna, vendar ima predlog izključno politični motiv. Z dodajanjem novih meril bi nastal dvotirni sistem za države članice.

  Nessa Childers (S&D), v pisni obliki. – Za to poročilo sem glasovala zaradi tega, ker so takšne poteze pomembne za ponovno potrjevanje evropske solidarnosti v času, ko je na težki preizkušnji.

  Jurgen Creutzmann (ALDE) , v pisni obliki. – (DE) Delegacija Nemške svobodne demokratske stranke v Evropskem parlamentu predvideva, da se bo s sprejemom Romunije in Bolgarije v schengensko območje še dodatno izboljšal prost pretok v EU. Zdaj, ko sta obe državi članici dosegli pozitivne rezultate ocenjevanja na vseh področjih schengenskega pregleda, ni nobenega razloga za nadaljnje zavlačevanje pri sprejemu. Nihče ne trdi, da bodo meje zaradi tehničnega varovanja avtomatsko varnejše, vse dokler bodo težave v boju proti korupciji v pravosodnem in policijskem sistemu.

Ta izziv prav tako velja za države članice, ki so že v schengenskem območju. Zato delegacija Nemške svobodne demokratske stranke meni, da moramo merilom, kot je boj proti korupciji, nameniti večjo pozornost, ko bomo ocenjevali schengenski mehanizem, vse prekrške pa moramo ustrezno kaznovati.

  George Sabin Cutaş (S&D), v pisni obliki. – (RO) Današnje glasovanje v Evropskem parlamentu izpostavlja, da je Romunija pripravljena uporabiti schengenski pravni red. Po navedbah poročevalca gospoda Coelha so romunske oblasti uspešno odpravile vse pomanjkljivosti, ki so bile v preteklosti ugotovljene. Romunija je sposobna zagotavljati ustrezno zaščito na svoji zračni, kopenski in morski meji. Zato se mi zdi obžalovanja vredno, da še vedno obstajajo dvomi glede naše pripravljenosti za uporabo pravnega reda in da nekatere države članice še vedno ščitijo tako imenovano „nacionalno varnost“ s tem, da postavljajo neopravičene ovire državi članici, ki si je zaslužila pošteno in nediskriminacijsko obravnavo. Evropski parlament je danes enotno spregovoril o pravičnosti. Kako dolgo bo Svet še ignoriral naše stališče?

  Rachida Dati (PPE), v pisni obliki. – (FR) Ocenjevanje in dodatni obiski skupin strokovnjakov so pokazali, da sta Bolgarija in Romunija pripravljeni na polnopravno članstvo v schengenskem območju. Zato sem glasovala za poročilo mojega kolega gospoda Coelha.

  Diogo Feio (PPE) , v pisni obliki. – (PT) Poročevalec, ki je to področje spremljal na številnih zasedanjih Parlamenta, je prepričan, da čeprav so še vedno nekatera nerešena vprašanja, ki jih moramo redno spremljati, le-ta ne ovirajo vstopa Bolgarije in Romunije v schengensko območje. Glede na izkušnje na tem področju menim, da lahko varno sprejmem njegovo oceno in njegove zahteve glede varnosti na zunanjih mejah. Z odločitvijo o odprtju mej za ti državi članici bi se izboljšal prost pretok, na bolj praktični ravni pa bi Bolgari in Romuni čutili večjo povezanost z Unijo, katere polnopravni člani so.

Upam, da bo ta simbolika pomenila tudi večjo pretočnost trgovine med državami in celovitejšo obravnavanje varnostnih vprašanj in vprašanj priseljevanja. Poročevalec upravičeno opozarja na občutljivost regije Bolgarija-Turčija-Grčija z vidika nezakonitega priseljevanja. Strinjam se z njim, ko poudarja potrebo, da Bolgarija sprejme dodatne ukrepe, zlasti v smislu priprave posebnega načrta ukrepov, ki jih bo izvajala v trenutku vstopa v schengensko območje, ter skupnega pristopa (Grčije, Turčije in Bolgarije), ki bo omogočil odziv na morebitno znatno povečanje migracijskega pritiska.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) To poročilo, ki ga je pripravil kolega gospod Coelho, obravnava osnutek sklepa Sveta o polni uporabi določb schengenskega pravnega reda v Republiki Bolgariji in Romuniji. Schengenski sporazum je bil sklenjen 14. junija 1985. Z odpravo kontrol na notranjih mejah držav podpisnic in uvedbo skupnega območja je omogočil prost pretok blaga in ljudi v Evropski uniji. Ker sta Romunija in Bolgarija sprejeli schengenski pravni red; ker dokumenti kažejo, da sta Bolgarija in Romunija pripravljeni na vstop EU s tehničnega vidika; da so bili marca 2011 izpolnjeni vsi pristopni pogoji; in da zamuda pri sprejetju novega schengenskega sistema ocenjevanja za odpravljanje znanih težav – bojim se, da se bo negotovost povečala – ne more preprečiti vstopa teh dveh držav v EU, sem glasoval za poročilo. Na koncu želim čestitati poročevalcu za odlično delo, ki ga je opravil pri pripravi tega poročila, kljub oviram, ki jih je Svet postavil pri ocenjevanju nekaterih dokumentov, ki so bili ključnega pomena za dosego tega.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Preverjanje, da nove države članice izpolnjujejo pogoje, potrebne za polno uporabo schengenskega pravnega reda, je osnovni pogoj, da Svet sprejme sklep o odpravi nadzora na notranjih mejah po tem, ko se posvetuje z Evropskim parlamentom.

V tem primeru poročilo navaja, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za odpravo mejne kontrole z Bolgarijo in Romunijo. Odločitev o vključitvi teh držav v schengensko območje, ki sta v EU vstopili leta 2007, bodo morale v Svetu soglasno sprejeti vlade vseh držav, ki so že v tem območju. Poročevalec omenja potrebo po izvedbi dodatnih ukrepov na meji Bolgarija-Grčija-Turčija, ki je ena izmed najbolj občutljivih z vidika nezakonitega priseljevanja. Ocenjevalna komisija je zaradi strahu pred migracijskimi tokovi iz Turčije prav tako pozvala Bolgarijo, da sprejme dodatne ukrepe.

Zaradi teh pritiskov na ti državi, pa tudi zaradi namena teh pritiskov. smo se na glasovanju vzdržali. Menimo, da so pomisleki, na katerih temelji naše stališče v zvezi s širitvijo in vstopom novih držav v EU, prav tako utemeljeni kot v zvezi s polno uporabo določb schengenskega pravnega reda v teh dveh ali drugih državah.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Poročevalec meni, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za odpravo mejne kontrole z Bolgarijo in Romunijo, želi pa, da je Evropski parlament obveščen o dodatnih ukrepih na meji Bolgarija-Grčija-Turčija, ki je ena izmed najbolj občutljivih z vidika nezakonitega priseljevanja.

Preverjanje, da nove države članice izpolnjujejo pogoje, potrebne za polno uporabo schengenskega pravnega reda, je osnovni pogoj, da Svet sprejme sklep o odpravi nadzora na notranjih mejah teh držav po tem, ko se posvetuje z Evropskim parlamentom.

Ocenjevalna komisija pa je pozvala Bolgarijo, da sprejme dodatne ukrepe, zlasti v smislu priprave posebnega načrta ukrepov, ki jih bo izvajala v trenutku vstopa v schengensko območje, predvsem zaradi strahu pred migracijskimi tokovi iz Turčije.

Odločitev o vključitvi teh dveh držav, ki sta v EU vstopili leta 2007, v schengensko območje, bodo morale v Svetu soglasno sprejeti vlade vseh držav, ki so že v tem območju. O tem naj bi razpravljali v Svetu za pravosodje in notranje zadeve, ki bo 9. in 10. junija.

Glede na naše stališče o vstopu teh dveh držav smo se glasovanja vzdržali, to stališče pa je pritisk na te dve državi še okrepil.

  Monika Flašíková Beňová (S&D), v pisni obliki. – (SK) Romunija in Bolgarija sta sprejeli schengenski pravni red, ko sta leta 2007 vstopili v EU. Osnovni pogoj, da se bo Svet odločil in podprl odpravo nadzora na notranjih mejah teh dveh držav članic, je potrditev v okviru ocenjevalnih postopkov, da sta novi državi članici izpolnili potrebne pogoje za izvajanje vseh delov schengenskega pravnega reda: varstvo podatkov, schengenski informacijski sistem (SIS), zračne meje, kopenske meje, morske meje, policijsko sodelovanje in vizumi. Da bi Evropski parlament lahko jasno ocenil vse elemente, potrebne za pripravo mnenja o tem, ali sta ti dve državi pripravljeni na vstop v schengensko območje, potrebuje popoln dostop do ocenjevalnih poročil strokovnjakov o napredku pri pripravah teh dveh držav. Menim pa, da sta Romunija in Bolgarija dokazali, da sta dovolj pripravljeni na ustrezno uporabo vseh določb schengenskega pravnega reda. Hkrati pa ne smemo podcenjevati razmer in moramo razmisliti o tem, kako stvari obvladovati tudi po polnopravnem vstopu teh dveh držav v schengensko območje.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) Nič nimam proti prijateljem in sosedom v Bolgariji in Romuniji. Vendar pa imam veliko pritožb nad določbami schengenskega pravnega reda. Ta strašen sporazum je bil z zvijačo sklenjen in ratificiran nekega avgusta v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Povzroča le težave. Odprava notranjih mej ne zagotavlja prostega pretoka evropskih državljanov; vnaša pa negotovost in v izvornih in ciljnih državah krepi neobvladljive demografske in migracijske trende v EU. Prav tako daje izjemne priložnosti nezakonitim migrantom, ki vedo, da se bodo lahko naselili kjer koli želijo, ne glede na to, kje bodo prišli v Evropo: posebej močjo je prizadeta Francija. Težave z Romi in Lampeduso, o katerih smo v Parlamentu pogosto slišali, le ponazarjajo to težavo. Ne želim, da bi schengenski pravni red veljal v moji državi, prav tako pa ne želim, da bi veljal v drugih. Države članice bi morale ohraniti popoln nadzor nad svojimi mejami in sodelovati pri krepitvi „zunanjih“ mej, kjer je to primerno.

  Nathalie Griesbeck (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za sprejetje tega poročila, ki sprejema vstop Romunije in Bolgarije v schengensko območje. Obe državi sta si močno prizadevali za okrepitev mejnih kontrol in sta bili pri tem tudi uspešni, kot potrjujejo pozitivne ugotovitve ocenjevanj in obiskov strokovnjakov, ki jih je organizirala delovna skupina Sveta za ocenjevanje schengenske ureditve. Obe državi sta izpolnili vsa tehnična merila, ki jih je določila Evropska unija. Zato povsem podpiram njuno polnopravno sodelovanje v schengenskem območju. Države članice ne morejo postavljati novih pogojev (kot je ocenjevanje politik za boj proti korupciji in kriminalu) ali spreminjati pravil na pol poti. V tem tednu mineva 26. obletnica schengenskega sporazuma, enega izmed največjih uspehov EU, ki ga moramo varovati, prav tako kot prost pretok, ki je temeljna pravica državljanov Evropske unije.

  Sylvie Guillaume (S&D), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za vstop Romunije in Bolgarije v schengensko območje. Dokončana je bila podrobna in objektivna ocena skladnosti obeh držav s schengenskim pravnim redom. Obe državi sta izpolnili vsa merila. Zato je postavljanje novih pogojev, kot je ocena politik za boj proti korupciji in kriminalu, nerazumno. Ta vprašanja so nedvomno pomembna, vendar ima predlog izključno politični motiv. Z dodajanjem novih meril bi nastal dvotirni sistem za države članice. Vizija Evrope dveh hitrosti z različnimi pravili za stare in nove države članice je enostavno nesprejemljiva.

  Nadja Hirsch (ALDE), v pisni obliki. – (DE) Delegacija Nemške svobodne demokratske stranke v Evropskem parlamentu predvideva, da se bo s sprejemom Romunije in Bolgarije v schengensko območje še dodatno izboljšal prost pretok v EU. Zdaj, ko sta obe državi članici dosegli pozitivne rezultate ocenjevanja na vseh področjih schengenskega pregleda, ni nobenega razloga za nadaljnje zavlačevanje pri sprejemu. Nihče ne trdi, da bodo meje zaradi tehničnega varovanja avtomatsko varnejše, vse dokler bodo težave v boju proti korupciji v pravosodnem in policijskem sistemu.

Ta izziv prav tako velja za države članice, ki so že v schengenskem območju. Zato delegacija Nemške svobodne demokratske stranke meni, da moramo merilom, kot je boj proti korupciji, nameniti večjo pozornost, ko bomo ocenjevali schengenski mehanizem, vse prekrške pa moramo ustrezno kaznovati.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Romunija in Bolgarija sta sprejeli schengenski pravni red, ko sta leta 2007 vstopili v EU. Glede na Akt o pristopu je potrditev z ocenjevalnimi postopki, da sta novi državi članici izpolnili potrebne pogoje za izvajanje vseh delov schengenskega pravnega reda (varstvo podatkov, SIS, zračne meje, kopenske meje, morske meje, policijsko sodelovanje in vizumi) predpogoj, da se bo Svet odločil za odpravo kontrol na notranjih mejah teh dveh držav članic. Tega dokumenta nisem sprejel zato, ker je odgovorni odbor ob upoštevanju rezultatov ocenjevanja in potrebnih ponovnih obiskov skupin strokovnjakov zaključil, da je nekaj vprašanj še odprtih, o katerih bo v prihodnje treba redno poročati in jih nadaljnje spremljati. Pri tem je treba upoštevati, da je območje, ki ga sestavljajo Bolgarija, Turčija in Grčija, eno izmed najobčutljivejših točk zunanjih meja EU z vidika nezakonitega priseljevanja. Zato je za Bolgarijo ključnega pomena, da sprejme nekatere dodatne ukrepe, zlasti v smislu priprave posebnega načrta ukrepov, ki jih bo izvajala v trenutku vstopa v schengensko območje, ter skupnega pristopa (Grčije, Turčije in Bolgarije), ki bo omogočil odziv na morebitno znatno povečanje migracijskega pritiska. Menim, da bi morali od zadevnih držav članic zahtevati, da v obdobju šestih mesecev, ki se začne z datumom začetka veljavnosti tega sklepa, pisno obvestijo Evropski parlament in Svet o izvajanju omenjenih dodatnih ukrepov ter pomanjkljivostih.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo gospoda Coelha o uporabi določb schengenskega pravnega reda v Bolgariji in Romuniji. Romunija in Bolgarija sta sprejeli schengenski pravni red, ko sta leta 2007 vstopili v EU. Glede na člen 4(2) Akta o pristopu je potrditev, da sta novi državi članici izpolnili potrebne pogoje za izvajanje vseh delov schengenskega pravnega reda osnovni pogoj, da se bo Svet odločil za odpravo kontrol na notranjih mejah teh dveh držav članic. Izvedene ocene kažejo, da sta Romunija in Bolgarija dokazali, da sta dovolj pripravljeni na ustrezno uporabo vseh določb schengenskega pravnega reda. Zato podpiram zahtevo poročevalca. Kljub temu pa ne smemo pozabiti, da je zadevno območje eno izmed najbolj ranljivih zunanjih meja Unije z vidika nezakonitega priseljevanja. To pomeni, da je treba izvesti dodatne ukrepe, saj kot vemo, odprava kontrol na notranjih mejah zahteva visoko raven medsebojnega zaupanja med državami članicami, pa tudi obstoj učinkovitega nadzora na zunanjih mejah, saj je varnost schengenskega območja odvisna od tega, kako dosledno in učinkovito vsaka posamezna država članica izvaja kontrolo na svojih zunanjih mejah.

  Elżbieta Katarzyna Łukacijewska (PPE), v pisni obliki. – (PL) V Evropskem parlamentu smo danes glasovali o poročilu gospoda Coelha o uporabi določb schengenskega pravnega reda v Bolgariji in Romuniji. Vredno je poudariti, da konec priprav teh držav na vstop v schengensko območje sovpada z razpravo o migracijski politiki EU in vse večjemu nasprotovanju nekaterih držav v schengenskem območju načrtom za njegovo širitev. Vredno je poudariti dejstvo, da sta Romunija in Bolgarija izpolnili skoraj vse naložene zahteve, predvsem: zračne, kopenske in morske meje, izdajanje vizumov, policijsko sodelovanje in varstvo podatkov. Prav tako ne smemo pozabiti, da gre za državi na meji EU, ki se spopadata s težavo priliva nezakonitih priseljencev. Sofija in Bukarešta sta skupaj zaprosili za članstvo, sedanje stanje pripravljenosti obeh držav pa je bilo ocenjeno na visoko, zato sem glasovala za sprejetje poročila.

  Monica Luisa Macovei (PPE), v pisni obliki. – (RO) Seveda sem glasovala za poročilo o vstopu Romunije in Bolgarije v schengensko območje. Tako kot vsi romunski in evropski državljani si tudi jaz želim, da bi se reforma pravosodnega sistema v moji državi nadaljevala, da bi bilo manj goljufij in korupcije, da bi se v postopkih hitreje in pravičneje sodilo in da bi krivi bili strožje kaznovani. Evropski uniji smo se pridružili, ker smo želeli sprejeti njena notranja pravila. Zdi se mi povsem normalno, da jih spoštujemo in držimo obljube, ki smo jih dali ob vstopu. Zahvaljujem se Uniji in državam članicam, ki nam pomagajo pri izvajanju nenehnih reform pravosodnega sistema in protikorupcijskih ukrepov, saj si tega želimo tudi romunski državljani.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Za poročilo sem glasoval na podlagi strokovnih poročil, ki navajajo, da sta Romunija in Bolgarija dokazali, da sta ustrezno pripravljeni na uporabo vseh določb schengenskega pravnega reda.

  Kyriakos Mavronikolas (S&D), v pisni obliki. – (EL) Bolgarija in Romunija izpolnjujeta zahteve za polnopravno članstvo v schengenskem območju na podlagi ocenjevalnih poročil in poročil strokovnih nadzornih skupin. Vendar pa mora biti Evropski parlament seznanjen z dodatnimi ukrepi, ki bodo izvedeni na območju med Bolgarijo, Turčijo in Grčijo, da bi bilo mogoče obravnavati povečano priseljevanje.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Bolgarija in Romunija sta opravili vse naloge, ki jih je zahtevala trdnjava Evropa, da bi se lahko njihovi državljani prosto gibali v schengenskem območju. To poročilo pa zahteva še več. Poziva k skupnemu pristopu v povezavi z Grčijo pri obvladovanju priseljevanja iz arabskih držav. Ta zahteva je nesprejemljiva. Vzdržal sem se, da ne bi glasoval proti prostemu pretoku v Uniji.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) V Bolgariji in Romuniji je bilo izvedeno ovrednotenje ustrezne uporabe vseh delov schengenskega pravnega reda: kontrole kopenske, morske in zračne meje, policijsko sodelovanje, vizumi, povezava na schengenski informacijski sistem (SIS) in varstvo podatkov. To je osnovni pogoj, da se bodo ministri Sveta EU po posvetovanju z Evropskim parlamentom odločili za odpravo kontrol na notranjih mejah teh dveh držav članic. Po pozitivnih rezultatih ocenjevanj in ponovnih obiskov skupin strokovnjakov lahko zaključimo, da čeprav je nekaj vprašanj še odprtih in bo v prihodnje o njih treba poročati in jih spremljati, le-ta ne ovirajo polnopravnega članstva Bolgarije in Romunije v schengenskem območju. Ne moremo pa zanemariti, da je območje Bolgarija-Turčija-Grčija eno izmed najbolj ranljivih zunanjih meja EU z vidika nezakonitega priseljevanja. Okrepiti je treba že izvedene ukrepe in se pripraviti na boj proti morebitnemu močnemu povečanju migracijskega pritiska. Bolgarija mora sprejeti dodatne ukrepe, zlasti v smislu priprave posebnega načrta ukrepov, ki jih bo izvajala v trenutku vstopa v schengensko območje.

  Louis Michel (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Pravica do prostega pretoka je ena izmed temeljnih in najdragocenejših pravic državljanov Unije. V schengenskem območju se je mogoče prosto gibati brez mejnih kontrol. Kakšna sprememba v primerjavi z obdobjem, ko je bila Evropa posuta z mejnimi točkami in ko so bile kontrole – včasih tudi dlakocepske – nekaj povsem običajnega, da ne omenjamo, kako državljani na vzhodu niso mogli prečkati železne zavese, ne da bi tvegali življenja!

V to območje je zdaj vključenih 25 držav. Romunija in Bolgarija se morata temu krogu kmalu pridružiti – vsaj tako upam. Ti dve državi sta prejeli schengenski pravni red, ko sta leta 2007 vstopili v EU. Ob upoštevanju rezultatov ocenjevanj in obiskov, ki so jih opravile skupine strokovnjakov, v celoti podpiram polnopravno članstvo teh dveh držav članic v schengenskem območju, čeprav je nekatere težave še treba odpraviti in jih bomo morali spremljati. Želim pa dodati, da bi bilo zelo žalostno, če bi zdaj uvedli nove pogoje, ki v času zahteve in ocenjevanja niso bili znani.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – Zdi se, da sta Romunija in Bolgarija dokazali, da sta ustrezno pripravljeni na izvajanje schengenskega pravnega reda. Mnoga vprašanja v poročilu o širitvi schengenskega območja, ki ga je pripravil Carlos Coelho, so še naprej nerešena. Na podlagi domnev v poročilih ocenjevalnih misij in rezultatov ponovnih ocenjevalnih obiskov ugotavljam, da moramo posamezna ločena področja nenehno nadzirati. Poročilo, ki še ni bilo sprejeto, je pripravljeno na zaključkih večkratnih obiskov ocenjevalne misije v zvezi z zunanjo mejo Bolgarije. Jasno je, da je trikotnik Bolgarija-Romunija-Grčija eden izmed najbolj občutljivih regij z vidika nezakonitega priseljevanja in zato mora Bolgarija pripraviti dodatne ukrepe, s katerimi bo omejila migracijski pritisk. Menim, da bi morali poročilo sprejeti. Glasoval sem za.

  Rareş-Lucian Niculescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za poročilo gospoda Coelha o uporabi schengenskega pravnega reda v Bolgariji in Romuniji, hkrati pa pozdravljam realen odnos in dobro vero vseh kolegov poslancev, ki so prav tako glasovali za poročilo.

Romunija in Bolgarija sta izpolnili tehnične pogoje za vstop v schengensko območje, to pa mora biti edini dejavnik pri sprejetju te odločitve. Romunija in Bolgarija sta dokazali svojo sposobnost, da prilagodita potrebno domačo zakonodajo in zavarujeta svoje meje. Poleg tega je bil dosežen velik napredek v boju proti korupciji, poglavju, ki se ga pogosto krivično in prekomerno povezuje z vstopom v schengensko območje.

  Wojciech Michał Olejniczak (S&D), v pisni obliki. – (PL) V Evropskem parlamentu smo danes sprejeli resolucijo o uporabi vseh določb schengenskega pravnega reda v Bolgariji in Romuniji. Ti državi, ki sta se Evropski uniji pridružili leta 2007, sta sprejeli le nekatere določbe schengenskega območja in jih od takrat uporabljata v tem omejenem obsegu. Končni rezultat teh razmer je, da se mejne kontrole še vedno izvajajo vzdolž mej teh držav.

Ko sta se pridružili EU, državi nista bili pripravljeni sprejeti celotnega schengenskega svežnja in sta zato morali reformirati in razširiti svoje politike o mejnih kontrolah. Poleg tega je del meje med Bolgarijo, Turčijo in Grčijo, ki je ena izmed najbolj ranljivih zunanjih meja EU z vidika nezakonitega priseljevanja, zelo pomembna težava. Bolgarija in Romunija sta od vstopa v EU izvedli številne ukrepe, namenjene pravilni pripravi in varovanju svojih mej. V tem obdobju je delovna skupina za ocenjevanje schengenske ureditve opravila sistematične preglede in kontrole, ki so pokazali, da sta obe državi dovolj dobro pripravljeni na ustrezno uporabo določb schengenskega pravnega reda.

  Rolandas Paksas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Odprava kontrol na notranji meji je zelo pomembna za celo Evropsko unijo in vsako posamezno državo članico. Da bi schengensko območje učinkovito delovalo in da bi bilo mogoče uresničiti zastavljene cilje, moramo nujno zagotoviti, da odprava mejnih kontrol ne bo imela negativnih posledic, predvsem v zvezi z nezakonitim priseljevanjem. Vsaka država, ki se želi pridružiti schengenskemu območju, mora brez izjeme izpolnjevati vse pogoje schengenskega pravnega reda glede varstva podatkov, schengenskega informacijskega sistema, zračne meje, kopenske in morske meje, policijskega sodelovanja in vizumov. Prav tako je zelo pomembno zagotoviti, da vsaka država članica izvaja dosleden in učinkovit nadzor na zunanji meji. Menim, da bosta Romunija in Bolgarija kmalu lahko postali polnopravni članici, sposobni uporabe vseh določb schengenskega pravnega reda. Zdaj moramo biti predvsem pozorni na Bolgarijo, saj ta država, tako kot Turčija in Grčija, leži na zunanjih mejah EU. Gre za najbolj občutljiv in krhek kraj v Uniji. Ko bosta Bolgarija in Romunija postali polnopravni članici schengenskega območja, bo zelo pomembno, da bosta ustrezno pripravljeni na obvladovanje povečanih migracijskih pritokov, da bosta lahko ustrezno in učinkovito izvajale ukrepe za boj proti nezakonitemu priseljevanju in zagotavljali dobro delujoče mehanizme za nadzor zunanje meje.

  Justas Vincas Paleckis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za vstop Romunije in Bolgarije v schengensko območje. Odgovorni odbor EU je po skrbnem pregledu ugotovil, da sta ti dve državi izpolnili vsa merila za članstvo v schengenskem območju: dajeta zadostna zagotovila v zvezi z varovanjem nacionalnih meja na kopnem, na morju in v zraku, prav tako pa sta osvojili schengenski informacijski sistem za izmenjavo podatkov in zagotavljanjem varnosti podatkov. Moja skupina meni, da bi bila uvedba novih meril za članstvo v tem trenutku napačna, saj bi to pomenilo izvajanje dvojnih standardov za ti dve državi. Težave, s katerimi se Romunija in Bolgarija še vedno spopadata – organiziran kriminal in korupcija – so nedvomno resne obtožbe vlad teh držav, ki bi se morali učinkoviteje bojevati s temi pojavi. Menim pa, da zapiranje vrat Schengena Romuniji in Bolgariji ne bi smelo kaznovati poštenih državljanov, ki bi najbolj trpeli, če bi zdaj izgubili možnost za prosto potovanje po Evropi.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) V okviru prostega pretoka evropskih državljanov v Evropski uniji menim, da je vstop Bolgarije in Romunije v schengenski pravni red odličen korak naprej in sem zato glasoval za uporabo ustreznih določb. Prav tako verjamem, da morata obe državi, čeprav sta si močno prizadevali za prost pretok njunih državljanov v Evropi, še naprej usklajevati kontrole in pravila z evropskimi standardi glede na občutljivo naravo vzhodnoevropskih mej na Balkanu.

  Georgios Papanikolaou (PPE), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem za mnenje Evropskega parlamenta o polni uporabi določb schengenskega pravnega reda v Bolgariji in Romuniji. Gre za uravnotežen pristop, saj je v mnenju naveden napredek, ki sta ga dosegli ti dve državi z vidika meril, ki jih je treba izpolniti za vstop v schengensko območje (zračna meja, kopenska in morska meja, vizumi, policijsko sodelovanje, pripravljenost z vidika povezovanja na schengenski informacijski sistem in varovanje podatkov), hkrati pa je navedena zahteva glede rednih poročil o napredku pri nekaterih vprašanjih, ki so še nerešena. Zato je Parlament dal zeleno luč za vključitev teh dveh držav članic v schengensko območje in za enake pravice njunih državljanov, ki v preteklosti niso imeli pravice do prostega pretoka. Upamo, da bo Svet sporočilo Evropskega parlamenta uporabil kot vodilo ter da bo doseženo popolno soglasje, da bo tako mogoče sprejeti končno odločitev.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Čestitam kolegu gospodu Coelhu za odlično delo pri poročilu o osnutku sklepa Sveta o polni uporabi določb schengenskega pravnega reda v Republiki Bolgariji in Romuniji. Romunija in Bolgarija sta sprejeli schengenski pravni red, ko sta leta 2007 vstopili v EU. Poročilo navaja, da je skladnost s potrebnimi pravili za uporabo zadevnega pravnega reda – varstvo podatkov, schengenski informacijski sistem (SIS), zračne meje, kopenske meje, morske meje, policijsko sodelovanje in vizumi – bila preverjena na terenu samem, prav tako pa je bil na kraju samem preverjen napredek pri izvajanju ukrepov za odpravo kontrol na notranjih mejah teh držav članic. Po navedbah poročevalca in poročevalcev v senci, ki so spremljali ta proces, nerešena vprašanja, o katerih bo v prihodnje treba redno poročati in jih spremljati, niso ovira za polnopravno članstvo teh dveh držav članic v schengenskem območju. Zato podpiram odločitev o odprtju meja za ti dve državi članici. Glasujem za to poročilo in pozdravljam Bolgarijo in Romunijo v schengenskem območju.

  Vincent Peillon (S&D), v pisni obliki. – (FR) Glasoval sem za poročilo gospoda Coelha o vstopu Romunije in Bolgarije v „schengensko območje“. Gre za enega izmed največjih dosežkov procesa evropskega združevanja. Vstop nove države je pogojen z doslednim upoštevanjem meril schengenskega sporazuma. Odbor Evropskega parlamenta za državljanske svoboščine je v primeru Bolgarije in Romunije – tako kot Evropska komisija – po ocenjevanju ugotovil, da ti dve državi v celoti izpolnjujeta postavljene pogoje. Zato ni nobenega razloga več, da ne bi mogli vstopiti v območje prostega pretoka. Nesprejemljivo bi bilo, če bi nekatere države pod lažnimi izgovori in zaradi notranje politike temu še naprej nasprotovale. Na pravni red Skupnosti ne smemo gledati kot na sistem à la carte, kjer lahko države članice sprejmejo ali odpravijo določbe glede na okoliščine. Zato resno pozivam Svet, da prizna napredek Bolgarije in Romunije ter ju sprejme v schengensko območje.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Ob upoštevanju rezultatov ocenjevanj in potrebnih ponovnih pregledov, ki so jih izvedle strokovne skupine, je očitno, da lahko Romunija zdaj v celoti uveljavi schengenski pravni red, vsi vidiki, ki jih je bilo treba obravnavati ali pregledati, so bili popravljeni (boljše ocenjevanje tveganja, nadgraditev varnostnih lastnosti zgradb, izboljšanje postopka predložitve in obdelave vlog za izdajo vizumov itd.), nekateri vidiki tega pa lahko veljajo kot primer najboljše prakse.

Glede na ocenjevalno poročilo je Romunija na splošno pokazala zadostno pripravljenost, da bo zadovoljivo uporabljala tako določbe schengenskega pravnega reda, ki niso povezane s SIS, kot tudi tiste, ki so z njim povezane. Izpolnjeni so bili pogoji, da Svet sprejme sklep iz člena 4(2) Akta o pristopu iz leta 2005, ki omogoča odpravo kontrol na notranjih zračnih, kopenskih in morskih mejah. To pomeni, da odprava kontrol na notranjih mejah zahteva visoko raven medsebojnega zaupanja med državami članicami glede obstoja učinkovitega nadzora na zunanjih mejah, saj je varnost schengenskega območja odvisna od tega, kako dosledno in učinkovito vsaka posamezna država članica izvaja kontrolo na svojih zunanjih mejah.

  Miguel Portas (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem za to poročilo, saj polna uporaba schengenskega sporazuma v Bolgariji in Romuniji vsekakor pomeni odpravo mejnih kontrol tudi za ti dve državi. V času, ko si nekatere vlade drznejo predlagati ponovno uvedbo kontrol na notranjih mejah, je še toliko bolj pomembno, da izrečemo našo podporo širitvi enega izmed najboljših dosežkov Evropske unije. Polna uporaba v teh dveh državah članicah je prav tako vprašanje enakosti in nediskriminacije v Evropi, saj bi izključitev teh dveh držav bilo zelo negativno sporočilo za njuno prebivalstvo, ki si zelo želijo pridružiti območju prostega pretoka. Zato je zelo pomembno, da močno podpremo to fazo.

  Fiorello Provera (EFD), v pisni obliki. – (IT) Območje Balkana je eno izmed najobčutljivejših območij zunanjih meja EU z vidika nezakonitega priseljevanja. Ta pojav je zelo pomemben in negativno vpliva na vsakodnevna življenja mnogih naših državljanov, saj povečuje njihovo negotovost. Preden bomo lahko razmišljali o morebitnem vstopu Bolgarije in Romunije v schengensko območje, je treba pripraviti posebne in podrobne načrte za omejevanje migracijskih pritiskov. Poleg tega je treba izboljšanje kontrol na zunanjih mejah združiti z bojem proti korupciji lokalnih oblasti. Zaradi navedenih razlogov in za boljšo zaščito naših državljanov pred nezakonitim priseljevanjem sem glasoval proti temu ukrepu.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Vstop v schengenski pravni red vključuje potrebo po zagotavljanju skladnosti z raznimi postopki vrednotenja: države kandidatke morajo izpolnjevati najrazličnejše pogoje, da bi lahko vstopile v območje prostega pretoka, ki zdaj vključuje 25 držav in 400 milijonov Evropejcev. To poročilo ocenjuje razmere v Bolgariji in Romuniji in na eni strani poudarja, da Bolgarija na različnih področjih sledi najboljšim praksam, na drugi strani pa izpostavlja prizadevanja Romunije v zvezi z ugotovljenimi pomanjkljivostmi. Če zaključim, čeprav poudarjam potrebo po razrešitvi številnih vprašanj, je ovrednotenje ukrepov teh dveh držav članic na splošno pozitivno.

  Britta Reimers (ALDE), v pisni obliki. – (DE) Delegacija Nemške svobodne demokratske stranke v Evropskem parlamentu predvideva, da se bo s sprejemom Romunije in Bolgarije v schengensko območje še dodatno izboljšal prost pretok v EU. Zdaj, ko sta obe državi članici dosegli pozitivne rezultate ocenjevanja na vseh področjih schengenskega pregleda, ni nobenih ovir za nadaljnje zavlačevanje pri sprejemu. Nihče ne trdi, da bodo meje zaradi tehničnega varovanja avtomatsko varnejše, vse dokler bodo težave v boju proti korupciji v pravosodnem in policijskem sistemu.

Ta izziv prav tako velja za države članice, ki so že v schengenskem območju. Zato delegacija Nemške svobodne demokratske stranke meni, da moramo merilom, kot je boj proti korupciji, nameniti večjo pozornost, ko bomo ocenjevali schengenski mehanizem, vse prekrške pa moramo ustrezno kaznovati.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Podpiramo vstop Bolgarije in Romunije, če bodo izpolnjeni osnovni pogoji (v tem primeru glede na mnenje strokovnjakov).

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) V skladu s členom 4(2) Akta o pristopu Romunije in Bolgarije v schengenski pravni red je predpogoj za odpravo kontrol na notranjih mejah teh dveh držav preverjanje, ali izpolnjujeta schengenske zahteve. Ker sta Romunija in Bolgarija dokazali, da sta ustrezno pripravljeni na uporabo vseh določb schengenskega pravnega reda, morata obe državi postati polnopravni članici območja. Izpostaviti pa želim pomembnost doslednih kontrol na zunanjih mejah za namene notranje varnosti. Ker leži Bolgarija na občutljivem območju z vidika nezakonitega priseljevanja, mora sprejeti dodatne ukrepe za odzivanje na morebitno povečanje migracijskih pritiskov na njenih mejah.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) Območje Bolgarija-Turčija-Grčija je eno izmed najobčutljivejših območij zunanjih meja Evropske unije z vidika nezakonitega priseljevanja. S poročevalcem gospodom Coelhom se ne strinjam, da Republike Bolgarije in Romunije, kratkoročno gledano, ni mogoče sprejeti v schengensko območje zaradi pomanjkljivosti na področjih opreme, učinkovitosti mejnih kontrol, usposabljanja osebja in obveznosti izmenjave informacij.

  Nikolaos Salavrakos (EFD), v pisni obliki. – (EL) Romunija in Bolgarija sta sprejeli schengenski pravni red, ko sta se pridružili Evropski uniji leta 2007. Vključitev Romunije in Bolgarije v schengensko območje je sprejemljivo, če izpolnita nekatere tehnične zahteve, navedene v ustreznem postopku. Kot poročevalec povsem upravičeno izpostavlja, bi moral pristopu Bolgarije k schengenskem sporazumu slediti poseben načrt za boj proti nezakonitemu priseljevanju. Pri vprašanju upravljanja kopenske meje moramo sodelovati. Leta 2010 je bilo aretiranih 47 tisoč imigrantov, ki so prečkali grško-turško mejo in prešli na grško stran prek reke Evros, ki označuje mejo med Grčijo in Turčijo. Ta številka pomeni 90 % vseh migrantov v Evropi za to leto. Znotraj tega okvira pozdravljam predlog poročevalca o posebnem načrtu, ki bo pripravljen ob vstopu Bolgarije v schengensko območje in bo v zvezi s tem vseboval ukrepe ter skupen pristop Grčije, Turčije in Bolgarije, da bo lahko obvladala morebitno veliko povečanje priseljevanja.

  Søren Bo Søndergaard (GUE/NGL), v pisni obliki. – (DA) Glasoval sem proti temu, da Bolgarija in Romunija zdaj postaneta polnopravni članici schengenskega sodelovanja. Težava glede Bolgarije, ki svoji vojaški policiji daje dostop do informacij iz schengenskih evidenc, dokazuje, da so težave v tistih delih Schengena, pri katerih sta ti dve državi že vključeni. Prav tako so težave s korupcijo in organiziranim kriminalom. Europol izpostavlja, da bodo kriminalne skupine na Balkanu in iz nekdanje Sovjetske zveze imele lažji dostop do EU, če bosta Romunija in Bolgarija postali polnopravni članici schengenskega sodelovanja. Dokler te težave ne bodo rešene, bo vstop Bolgarije in Romunije v Schengen spodbujal čezmejno korupcijo in kriminal, hkrati pa nekaterim silam zagotavljal priložnost, na katero so čakale, da bodo lahko povečale nadzor in ogrozile pravno državo.

  Bogusław Sonik (PPE), v pisni obliki. – (PL) V času, ko vse več ljudi govori o krizi zaupanja v Evropski uniji, moramo na dejstvo, da velika večina poslancev v EP podpira mnenje Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, gledati kot na potrditev, da je ideja o evropskem povezovanju še vedno pomembna. Na dejstvo, da sta Bolgarija in Romunija na zunanji meji EU, ne smemo gledati kot na oviro, ki jima onemogoča vstop v schengensko območje. Določena so bila merila za zagotavljanje najvišje možne ravni varnosti. Strokovnjaki so potrdili, da so bili vzpostavljeni ustrezni tehnični standardi. Državi sta naložene zahteve izpolnili v takšnem obsegu, da je mogoče odpraviti kontrole meje z drugimi državami članicami EU. Poudariti moramo, da, tako kot se je zgodilo v moji državi, vstop v schengensko območje ne pomeni, da sta Romunija in Bolgarija opravili vso delo v zvezi s popolnim izvajanjem instrumenta sodelovanja. Obe državi bosta morali opraviti veliko dela, da bi vzpostavili dobre delovne prakse.

Primer Poljske jasno kaže, da lahko nove države članice učinkovito izpolnijo schengenske zahteve. Po mnenju Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve imamo priložnost, da izvedemo naslednjo fazo političnega projekta, poznanega pod imenom območje svobode, varnosti in pravice, če bodo evropske institucije izvajale ustrezen nadzor. Evropski parlament mora imeti v tem procesu ključno vlogo, hkrati pa mora imeti najnovejše informacije o razmerah v Bolgariji in Romuniji.

  Catherine Stihler (S&D), v pisni obliki. – Pozdravljam to poročilo, ki predlaga uporabo določb schengenskega pravnega reda v zvezi s schengenskim informacijskim sistemom v Bolgariji in Romuniji. Prav tako sem zadovoljna, da poročilo vključuje zaščitne ukrepe za varstvo podatkov.

  Michèle Striffler (PPE), v pisni obliki. – (FR) Danes je Parlament sprejel poročilo gospoda Coelha o polni uporabi določb schengenskega pravnega reda v Bolgariji in Romuniji. To poročilo upošteva ocenjevanje, ki je bilo izvedeno pod vodstvom delovne skupine Sveta za ocenjevanje schengenske ureditve.

Pri ocenjevanju niso bile ugotovljene nobene ovire, ki bi Romuniji in Bolgariji onemogočale vstop v schengensko območje. Odpiranje mej je eden izmed največjih dosežkov Evropske unije. Zato sem vesela, da je Parlament glasoval za vstop teh dveh držav v schengensko območje. Svet mora biti realističen in pokazati solidarnost s soglasnim sprejetjem.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Schengensko območje je bilo vzpostavljeno leta 1985 in vključuje ozemlje z 42673 km zunanjih morskih mej in 7721 km kopenskih mej ter 400 milijonov Evropejcev. Schengenski sporazum vključuje 25 držav članic s skupnim območjem za prost pretok ljudi, kjer ni sistematičnih kontrol na notranjih mejah, in enotno skupno mejo. Da bi bilo mogoče v celoti uresničiti ta sporazum, so bila vzpostavljena skupna pravila – med drugim v zvezi s kontrolami na celotni zunanji meji, skupno vizumsko politiko, policijskim in pravosodnim sodelovanjem – prav tako pa je bil uveden schengenski informacijski sistem (SIS). Poročilo obravnava vstop Bolgarije in Romunije v schengenski pravni red, po končnem poročilu in ocenjevalnih obiskih pa ugotavlja, da sta obe državi pripravljeni na polnopravno članstvo. Vendar pa so nekatera vprašanja še odprta, predvsem potreba po uvedbi načrta za boj proti morebitnemu pritisku zaradi nezakonitega priseljevanja. Zato se strinjam s poročevalcem, da bi morali zadevni državi članici v obdobju šestih mesecev, ki se začne z datumom začetka veljavnosti tega sklepa, pisno obvestiti Evropski parlament in Svet o izvajanju omenjenih dodatnih ukrepov ter napredku pri ugotovljenih pomanjkljivostih.

  Alexandra Thein (ALDE), v pisni obliki. – (DE) Delegacija Nemške svobodne demokratske stranke v Evropskem parlamentu predvideva, da se bo s sprejemom Romunije in Bolgarije v schengensko območje še dodatno izboljšal prost pretok v EU. Zdaj, ko sta obe državi članici dosegli pozitivne rezultate ocenjevanja na vseh področjih schengenskega pregleda, ni nobenega razloga za nadaljnje zavlačevanje pri sprejemu. Nihče ne trdi, da bodo meje zaradi tehničnega varovanja avtomatsko varnejše, vse dokler bodo težave v boju proti korupciji v pravosodnem in policijskem sistemu. Ta izziv prav tako velja za države članice, ki so že v schengenskem območju. Zato delegacija Nemške svobodne demokratske stranke meni, da moramo merilom, kot je boj proti korupciji, nameniti večjo pozornost, ko bomo ocenjevali schengenski mehanizem, vse prekrške pa moramo ustrezno kaznovati.

  Silvia-Adriana Ţicău (S&D), v pisni obliki. – (RO) Bolgarija in Romunija sta sprejeli schengenski pravni red, ko sta leta 2007 vstopili v EU. V skladu s členom 4(2) Akta o pristopu „je treba s postopki ocenjevanja preveriti, ali sta novi državi članici izpolnili potrebne pogoje za uporabo vseh delov schengenskega pravnega reda (varstvo podatkov, schengenski informacijski sistem, zračne, kopenske in morske meje, policijsko sodelovanje ter vizumi), kar je predpogoj za to, da Svet lahko sprejme sklep o odpravo kontrol na notranjih mejah s tema državama članicama.“. Po ocenjevalnih poročilih, ki so jih pripravili strokovnjaki, sta Romunija in Bolgarija dokazali, da sta pripravljeni na ustrezno uporabo vseh določb schengenskega pravnega reda. Zato pozivamo Svet, naj odobri vstop Romunije in Bolgarije v schengensko območje. Unija mora uporabiti enaka merila za vse države članice, tudi pri vstopu v schengensko območje. Mehanizem za sodelovanje in preverjanje za pravosodni sistem ni med merili za vstop v schengensko območje in se nanj ni mogoče sklicevati v zvezi z vstopom Romunije in Bolgarije v območje. Ker Romunija in Bolgarija izpolnjujeta tehnične pogoje za vstop v schengensko območje, v imenu državljanov Romunije, Bolgarije in Evrope pozivamo Svet, naj potrdi vstop Romunije in Bolgarije v območje.

  Rafał Trzaskowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Bolgarija in Romunija se morata pridružiti schengenskemu območju, saj sta pripravljeni na to, nasprotovanja nekaterih držav članic pa so neutemeljena.

  Niki Tzavela (EFD), v pisni obliki. – (EL) Glasovala sem za poročilo o vstopu Romunije in Bolgarije v schengensko območje, saj sta obe državi izpolnili zadevna tehnična merila. Vendar pa mora Bolgarija v sodelovanju z Grčijo in Turčijo izvesti dodatne ukrepe, da bi tako obravnavala težavo nezakonitega priseljevanja.

  Geoffrey Van Orden (ECR), v pisni obliki. – Kot prijatelj, čeprav kritičen prijatelj Bolgarije, želim storiti vse, da bi pomagal pri napredku v tej državi, vendar ne na račun blaginje v moji državi. Zato sem se vzdržal glasovanja. Vse od vstopa Bolgarije v EU 1. januarja 2007 ostajajo pomanjkljivosti na področjih reform pravosodja ter boja proti korupciji in organiziranemu kriminalu. Bolgarske oblasti so se zavezale, da bodo zagotovile drastične izboljšave. EU je vzpostavila „mehanizem za sodelovanje in preverjanje“, da bi pomagala Bolgariji in preverila napredek v zvezi s šestimi merili. Izboljšave pa potekajo zelo počasi. V zadnjem poročilu na to temo (februar 2011) je Komisija navedla, da mora Bolgarija še dodatno izboljšati ureditev, vodenje in sodelovanje pravosodnih, policijskih in drugih preiskovalnih organov. Kljub temu je 27 vlad v Svetu zaključilo, mogoče nekoliko presenetljivo, da Bolgarija izpolnjuje pogoje za Schengen, za sistem, ki je zdaj sam tarča številnih vprašanj. Združeno kraljestvo seveda ostaja zunaj schengenskega območja.

  Iuliu Winkler (PPE), v pisni obliki. – (RO) Pozdravljam v Evropskem parlamentu doseženo večino, pri glasovanju za sprejetje poročila o izvajanju schengenskega pravnega reda v Bolgariji in Romuniji, ki presega 80 %. To glasovanje je jasno politično sporočilo. Po mnenju Evropskega parlamenta sta Romunija in Bolgarija pripravljeni na vstop v schengensko območje.

Glede na stališče UDMR (Demokratična unija Madžarov v Romuniji) morata Romunija in Bolgarija v letu 2011 prejeti dokončno možnost za vstop v območje prostega pretoka. Menim, da se pravila ne smejo spreminjati sredi igre, pri odločitvi o vstopanju v schengensko območje pa je treba upoštevati vse, kar je bilo doseženo s schengenskim sporazumom, prav tako pa ne sme temeljiti na političnih ocenah. Okoliščine, ki so bile ustvarjene glede vstopa Romunije in Bolgarije v schengensko območje, izpostavljajo, kako šibek je občutek solidarnosti v EU.

Dejstvo, da so se nekatere države članice pripravljene odreči eni zmed osnovnih svoboščin evropskega združevanja, prostemu pretoku, je zaskrbljujoče. Hkrati pa gre za zmoten odziv na napetosti, ki jih sproža gospodarska kriza, in na njene socialne posledice. UDMR meni, da potrebujemo močno Evropo, ki jo lahko uresničimo z večjo solidarnostjo in odločnim zavračanjem notranjega protekcionizma in populizma.

  Iva Zanicchi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Kljub nekaterim dvomom o prekomernem obsegu besedila – ki spada na področje strategije Evropa 2020 – menim, da so cilji resolucije zelo dobrodošli. Zato sem glasovala za poročilo gospoda Coelha o preverjanju potrebnih pogojev za uporabo schengenskega pravnega reda, kar je predpogoj za odpravo kontrol na notranjih mejah v Bolgariji in Romuniji.

Poročilo: Alexander, grof Lambsdorfski (Alexander Graf Lambsdorff) (A7-0189/2011)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) To poročilo bo sprejeto kljub sporom v delovni skupini Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu o spremembi, ki izpostavlja jedrsko vprašanje in spremembo Poslanske skupine Evropske ljudske stranke (Krščanskih demokratov), ki odpravlja vprašanje dodatnih stalnih članic v Varnostnem svetu Združenih narodov (ZN). Mednarodni red se mora močno spremeniti, da bi EU lahko bolje premagala svoje izzive z uporabo usklajenega svetovnega ukrepanja. Prav tako opozarjam na dejstvo, da je EU v skladu s členom 21 Pogodbe uradno zavezana uspešnemu večstranskemu sodelovanju predvsem pa vlogi ZN.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – Glasovala sem za to resolucijo, ne samo zaradi pomembnosti skorajšnjega 66. zasedanja generalne skupščine Združenih narodov, ampak zaradi tega, ker je ključnega pomena, da EU končno okrepi sodelovanje in usklajevanje v tem in vseh drugih organih ZN. Člen 34 Pogodbe o Evropski uniji jasno navaja, da morajo države članice Evropske unije usklajevati svoje ukrepe v mednarodnih organizacijah ter da se bodo države članice, ki so prav tako članice varnostnega sveta ZN, medsebojno usklajevale in pri izvajanju svojih funkcij zagovarjale stališča in interese Unije. Do zdaj sodelovanje v generalni skupščini ZN ni bilo ravno zgledno. Prav tako tudi ne v Varnostnem svetu ZN. Vsi vemo, da države članice, ki so v Varnostnem svetu ZN (Francija, Združeno kraljestvo in Nemčija), niso usklajeno ukrepale in dosegle enotnega stališča glede vojaškega posredovanja v Libiji, zlasti pri glasovanju o resoluciji varnostnega sveta ZN 1973. Zato pozivam države članice EU, da si prizadevajo za skupno stališče pri vprašanjih, ki so ključnega pomena za mednarodni mir in varnost, predvsem na področjih, kjer je že široko mednarodno soglasje.

  Elena Oana Antonescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) V hitro spreminjajočem se svetu se Evropska unija srečuje s številnimi izzivi, ki zahtevajo usklajen svetovni odziv. Zaradi vseh teh pomembnih preoblikovanj se Evropska unija skupaj z drugimi partnerji dejavno zavezuje k spodbujanju učinkovitega reševanja težav, s katerimi se srečujejo evropski državljani in vse človeštvo. Evropska unija je največja donatorka razvojne pomoči na svetu in pomembna partnerka Združenih narodov v prizadevanjih na področju izvajanja njegovih dejavnosti. Evropska unija mora imeti proaktivno vlogo pri gradnji organizacije Združenih narodov, ki bi učinkovito prispevala k svetovnim rešitvam, miru in varnosti, demokraciji ter mednarodnemu redu, ki bi temeljil na pravni državi. V skladu s členom 21 Pogodbe o Evropski uniji je EU uradno zavezana uspešnemu multilateralizmu, katerega jedro so močni Združeni narodi, kar je bistvenega pomena za reševanje svetovnih izzivov.

  Alfredo Antoniozzi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Priče smo radikalnim spremembam mednarodnega reda; spremembam, ki jih Evropska unija ne more več le nemo opazovati. Menim, da bi Evropska unija na to morala gledati kot na izhodiščno točko in dejavneje sodelovati z zdajšnjimi in vzpenjajočimi se svetovnimi silami ter se tako enkrat za vselej otrese slovesa političnega palčka v mednarodni politiki. V podobnem vzdušju se strinjam s potrebo, ki je izražena v predlogu gospoda Lambsdorfskega, po izvajanju pritiska v razpravah o preoblikovanju Varnostnega sveta Združenih narodov, da bi Evropska unija dobila stalen sedež. S krepitvijo vloge Evropske unije v Združenih narodih bomo lahko zagotovili, da bo EU prevzela vodilno vlogo pri regionalnih in svetovnih zadevah. Sicer se bomo morali še naprej spopadati z nenehnim pomanjkanjem usklajenosti interesov držav članic na mednarodnem prizorišču.

  Pino Arlacchi (S&D), v pisni obliki. – Odločno sem podprl glavno sporočilo tega poročila. Poziva k okrepljeni vlogi EU v sistemu ZN ob upoštevanju institucionalnih sprememb, ki jih je prinesla Lizbonska pogodba. Današnje glasovanje poteka po pomembnem uspehu EU v ZN: sprejetju sklopa modalitet, ki delegaciji EU v generalni skupščini ZN podeljujejo pravico, da posreduje, kot tudi pravico, da se odzove, ter možnost, da predstavi ustne predloge in spremembe.

Te izboljšave odražajo jasno realnost: EU in njene države članice so največji finančni donatorji v sistem ZN, kjer sredstva EU znašajo 38 % rednega proračuna ZN, več kot dve petini mirovnih operacij ZN in skoraj polovico prispevkov v sklade in programe ZN. Kljub vsem svojim omejitvam je EU velika svetovna akterka, katere vpliv je treba ustrezno priznati na vseh ravneh.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Podprla sem poročilo Alexandra, grofa Lambsdorfskega, ker menim, da moramo spodbuditi večjo usklajenost med stališči držav članic in okrepiti našo zmožnost, da se pogajamo z drugimi regionalnimi skupinami. Gre torej za vprašanje izboljšanja učinkovitosti in preglednosti Združenih narodov ter izboljšanja upravljanja njihovih finančnih virov. Prepričana sem, da srednjeročno potrebujemo reformo delovnih metod in sestave Varnostnega sveta Združenih narodov.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Poteka pomembno preoblikovanje mednarodnega reda, ki od Evropske unije zahteva, da dejavneje sodeluje z zdajšnjimi in vzpenjajočimi se svetovnimi silami ter drugimi dvostranskimi in večstranskimi partnerji, da bi spodbudila učinkovito reševanje vprašanj, s katerimi se soočajo evropski državljani in ves svet. EU je po členu 21 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) uradno zavezana uspešnemu multilateralizmu, katerega jedro so močni Združeni narodi, kar je bistvenega pomena za reševanje svetovnih izzivov, kot so podnebne spremembe in slabšanje okolja, univerzalnost in neločljivost človekovih pravic, zmanjšanje revščine, razvoj za vse, posledice demografskih sprememb in preseljevanja ter mednarodni organizirani kriminal. Strinjam se, da mora Evropska unija imeti proaktivno vlogo pri gradnji organizacije Združenih narodov, ki bi učinkovito prispevala k svetovnim rešitvam, miru in varnosti, demokraciji ter mednarodnemu redu, ki bi temeljil na pravni državi.

  Elena Băsescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Glasovala sem za poročilo gospoda Lambsdorfskega, ker menim, da EU zdaj vzpostavlja novo identiteto na mednarodnem prizorišču. Opozoriti vas želim na dolgo obdobje sodelovanja med dvema mednarodnima organizacijama, pa tudi na sodelovanje EU pri številnih projektih, ki so jih sprožili ZN. Tu moram omeniti zavezanost evropskih voditeljev pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja. Izkoreninjenje revščine v svetu je zdaj med prednostnimi nalogami zunanje politike Unije. Pozdravljam pobudo za krepitev sodelovanja pri zagotavljanju stabilnosti na kriznih območjih in pri pripravi novih varnostnih standardov za jedrske elektrarne. Dogodki na Japonskem izpostavljajo, kako pomembno je takšno partnerstvo. Zaradi družbenih pretresov v sredozemski regiji menim, da bi usklajeni ukrepi med EU in ZN zagotovili miroljuben prehod na demokracijo. V zvezi s tem pozdravljam izboljšane odnose z regionalnimi organizacijami.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) Podpiram ta predlog priporočila Evropskega parlamenta Svetu o naslednjem zasedanju generalne skupščine Združenih narodov. Predlog izpostavlja, da sta Evropska unija in Združeni narodi zavezana spodbujanju demokracije, spoštovanju človekovih pravic in miru v mednarodni skupnosti. Predlog navaja, da je dodatna širitev Varnostnega sveta Združenih narodov za vključitev EU, ključni dejavnik pri učinkovitem uresničevanju zgoraj navedenih ciljev. Predlog zavrača zahtevo Nemčije, da bi trajno zasedla morebitni novi stalni sedež EU v Združenih narodih in namesto tega vključuje italijanski predlog, ki vsem državam članicam omogoča, da izmenično zasedejo sedež in se tako spoštuje načelo enakega dostojanstva vseh držav članic.

Zahteva Nemčije je bila obravnavana kot poskus vsiljevanja politične avtoritete Nemčije in angleško-francosko-nemškega bloka v in zunaj EU. Sprejetje italijanskega stališča s tem predlogom pa potrjuje, da bi morebitna širitev Varnostnega sveta tudi Italiji zagotavljala možnost, da izrazi svoje stališče o ključnih mednarodnih vprašanjih zunaj EU. Zato sem glasovala za.

  Nessa Childers (S&D), v pisni obliki. – Pomembno je, da Evropa zdaj ponovno potrdi svojo zavezanost in sodelovanje z mednarodnimi gibanji, kot so Združeni narodi. Pozornost, ki jo Evropski parlament namenja ZN, je najpomembnejša.

  Diogo Feio (PPE) , v pisni obliki. – (PT) Čas, v katerem živimo, jasno kaže, da moramo države članice in Evropsko unijo povezati v zelo raznolikih razmerah in primerih. To usklajevanje je zelo pomembno tudi v Združenih narodih (ZN). Rekel bi celo, da je ključnega pomena, da zagovarjamo in zaščitimo evropske interese in vrednote v najbolj celoviti in odločilni mednarodni organizaciji.

Ne glede na prihodnje spremembe načina, kako bo Unija zastopana v ZN in v Varnostnem svetu – o tem razprava še vedno poteka –, je vse bolj pomembno, da združimo prizadevanja evropskih držav in tako skupaj s čezmorskimi predstavniki Unije spodbujamo skupno zmožnost za posredovanje in vplivanje. Redna posvetovanja med veleposlaniki držav članic in EU bodo pomemben korak na tej poti. Hkrati pa mora Unija prispevati k izboljšanju učinkovitosti in preglednosti ZN ter upravljanja njihovih finančnih virov. Ustanovitev parlamentarne skupščine Združenih narodov v okviru sistema Združenih narodov je zanimiv predlog, ki ga moramo preučiti in o njem razpravljati.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) To poročilo gospoda Lambsdorfskega obravnava predlog priporočila Evropskega parlamenta Svetu o 66. zasedanju generalne skupščine Združenih narodov (ZN). Zaradi preoblikovanja veljavnega mednarodnega reda na svetovni ravni zaradi konfliktov v različnih delih sveta in samoodločbe številnih narodov, ki so bili več desetletij, tudi stoletja, zatirani, je prihodnje zasedanje generalne skupščine Združenih narodov izjemno pomembno. V skladu s členoma 21 in 41 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski parlament ne sme zamuditi te priložnosti in mora na zasedanju izpostaviti svoja stališča o številnih temah: tudi o vlogi EU v sistemu ZN; EU in upravljanju na svetovni ravni; miru, varnosti in pravici; razvoju; človekovih pravicah in podnebnih spremembah. Zato se strinjam z zgoraj omenjenimi predlogi poročevalca, pa tudi s potrebo po razpravi o vlogi parlamentov in državnih zborov v sistemu ZN in o ustanovitvi parlamentarne skupščine Združenih narodov.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Poročilo zagovarja sedež Evropske unije v generalni skupščini Združenih narodov (ZN) in stalen sedež v Varnostnem svetu. V zadnjem času so mnogi zagovarjali to idejo, kar podpirajo tudi spremembe, uvedene z Lizbonsko pogodbo, predvsem s podeljevanjem „pravne osebnosti“ EU. Gre za spremembe, katerih legitimnost smo vedno izpodbijali. Ta zahteva, – ki ogroža duh organizacije: organizacije držav, ne pa nadnacionalnih organizacij –, ni namenjena temu, da bi ZN delovali bolj demokratično, ali vzpostavljanju novega mednarodnega reda, ki bi bil miroljubnejši in pravičnejši.

To dokazuje tudi zavezništvo EU z Organizacijo Severnoatlantske pogodbe (NATO) in Združenimi državami Amerike pri vojskovanju in izvajanju nasilja v državah, kot je Libija. EU je ogrozila temeljna načela Ustanovne listine ZN, kot so nevmešavanje v notranje zadeve držav, spoštovanje njihove suverenosti in neodvisnosti ter priznavanje njihove pravice do razvoja. Suverenost izhaja iz ljudi in narodi Evrope te suverenosti niso podelili takšni EU, ki je vse bolj antisocialna in nedemokratična.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) To poročilo zaradi nedemokratične Lizbonske pogodbe in „pravne osebnosti“, ki iz nje izhaja, spet nesprejemljivo zahteva sedež Evropske unije v generalni skupščini Združenih narodov (ZN) in stalen sedež v Varnostnem svetu Večina v Evropskem parlamentu pa tega ne počne z namenom, da bi ZN delovali bolj demokratično ali zaradi vzpostavljanja novega pravičnejšega mednarodnega reda.

Kako naj bi EU, ki v zavezništvu z Organizacijo Severnoatlantske pogodbe (NATO) in Združenimi državami Amerike zagovarja vojne ter kršenje mednarodnega prava in Ustanovne listine ZN v Libiji, prispevala k tem, da bodo ZN bolj demokratični ali k napredku in miru človeštva. Kako lahko EU prispeva k nevmešavanju v notranje zadeve držav ter spoštovanju njihove suverenosti in neodvisnosti, njihove pravice do razvoja – pravic, zapisanih v Ustanovni listini ZN in mednarodnem pravu –, ko pa v sodelovanju z Mednarodnim denarnim skladom (MDS) delavcem in ljudem na Portugalskem nalaga nasilni program, kot ga še ni bilo, in si protizakonito lasti njihova sredstva? Ne more.

Suverenost izhaja iz ljudi in narodi Evrope te suverenosti niso podeliti EU, ki je vse bolj antisocialna in nedemokratična.

  Monika Flašíková Beňová (S&D), v pisni obliki. – (SK) Evropska unija mora imeti proaktivno vlogo pri gradnji organizacije Združenih narodov, ki bi učinkovito prispevala k svetovnim rešitvam, miru, varnosti, demokraciji ter mednarodnemu redu, ki bi temeljil na pravni državi. Multilateralizem moramo podpreti kot glavni strateški interes EU ter okrepiti povezanost in prepoznavnost EU kot svetovne akterke v ZN. Sedanje preoblikovanje mednarodnega reda, ki od Evropske unije zahteva, da dejavneje sodeluje z zdajšnjimi in vzpenjajočimi se svetovnimi silami ter drugimi dvostranskimi in večstranskimi partnerji, da bi spodbudila učinkovito reševanje vprašanj, s katerimi se soočajo evropski državljani in ves svet.

  Lorenzo Fontana (EFD), v pisni obliki. – (IT) Obravnavani dokument določa prednostne naloge Evropske unije, ki naj bi jih izpostavila na generalni skupščini Združenih narodov. Ključna točka, o kateri že nekaj časa poteka razprava, je preoblikovanje Varnostnega sveta. Predlog o sedežu Evropske unije, ki bi ga izmenično zasedale države članice, se zdi odlična ideja. Zato sem podprl poročilo.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Podprl sem dokument, ker zagovarja učinkovit multilateralizem, ki je glavna strateška skrb Unije, in naj okrepi skladnost in prepoznavnost EU kot svetovnega akterja pri ZN, med drugim z boljšim usklajevanjem notranjih posvetovanj v EU glede vprašanj ZN in s spodbujanjem povečanja njenega dosega pri širokem nizu vprašanj. Prav tako spodbuja sodelovanje s strateškimi partnericami EU v sistemu ZN in daje strateškim partnerstvom večstransko razsežnost, in sicer z vključitvijo svetovnih vprašanj na dnevne rede dvostranskih in večstranskih vrhovnih srečanj EU, hkrati pa prispeva k izboljšanju učinkovitosti in preglednosti ZN ter upravljanja njihovih finančnih virov.

Prav tako obravnava pomembna vprašanja, kot so krepitev vloge Mednarodnega kazenskega sodišča in mednarodnega sistema kazenskega pravosodja, spodbujanje odgovornosti, odprava nekaznovanosti ter krepitev struktur za preprečevanje kriz in njihovo učinkovitost v okviru programa Združenih narodov za razvoj z namenom preoblikovanja te organizacije v vodilnega svetovnega akterja za preprečevanje kriz in obnovo. Prav tako poudarja potrebo po tesnem sodelovanju med EU in ZN na področju civilnega in vojaškega kriznega upravljanja, zlasti kar zadeva operacije za humanitarno pomoč in potrebo po temeljiti spremembi ureditve Mednarodne agencije za atomsko energijo, tako da ne bo več imela dvojne naloge nadzora nad uporabo jedrske energije in njenega hkratnega spodbujanja ter da bodo pristojnosti te agencije omejene na nadzor nad jedrsko industrijo in preverjanje, ali se upošteva pogodba o neširjenju jedrskega orožja, kot tudi druga pomembna vprašanja, s katerimi se načeloma strinjam in jih podpiram.

  Agnès Le Brun (PPE), v pisni obliki. – (FR) Evropski parlament je med pripravami na 66. redno zasedanje generalne skupščine Združenih narodov, kot običajno, pripravil priporočila Svetu, ki zastopa države članice, edine polnopravne članice organizacije. Letos pa bo lahko Unija izkoristila svojo novi status „super opazovalke“, ki ji med zasedanjem podeljuje posebne pravice do govora. Za to resolucijo sem glasovala, ker je sorazmerna z novimi prizadevanji Unije na mednarodni ravni. Lizbonska pogodba EU podeljuje nova pooblastila, potrjuje razvoj njene mednarodne zmogljivosti in uvaja nova orodja. Ob upoštevanju tega akta mora Unija uporabiti ta nov cilj za zagotavljanje učinkovitega multilateralizma, pri čemer bodo v središču njegove vrednote. Prav tako poziva h krepitvi upravljanja na svetovni ravni v času, ko so za reševanje svetovnih izzivov potrebne svetovne rešitve. In zadnje, osredotoča se na bistvene teme, da mora Unija, kot je že običajno, imeti pomembno vlogo pri doseganju napredka pri: razvoju, človekovih pravicah in podnebnih spremembah.

  Clemente Mastella (PPE), v pisni obliki. – (IT) Zaradi pomembnega preoblikovanja mednarodnega reda mora Evropska unija dejavneje sodelovati z zdajšnjimi in vzpenjajočimi se svetovnimi silami, da bo lahko imela proaktivno vlogo pri gradnji organizacije Združenih narodov, ki bi učinkovito prispevala k svetovnim rešitvam: miru, varnosti, demokraciji ter mednarodnemu redu, ki bi temeljil na pravni državi. To je ključna izhodiščna točka za obravnavanje podnebnih sprememb in slabšanja okolja, univerzalnosti in neločljivosti človekovih pravic, zmanjšanja revščine, razvoja za vse, posledic demografskih sprememb in preseljevanja ter mednarodnega organiziranega kriminala.

Zaradi Lizbonske pogodbe imamo stalne strukture za zastopanje v tujini. To nam omogoča, da zavzamemo mednarodno vlogo skladno s pomembnim gospodarskim položajem in da ukrepamo kot svetovni akter, ki lahko nosi del odgovornosti za varnost v svetu. Od nas je odvisno, ali bomo jasno opredelili interese in strateške cilje, da bomo tako lahko učinkovito ukrepali. Evropska unija je največja donatorka humanitarne pomoči v svetu in glavna partnerica ZN v kriznih razmerah in razmerah po krizi. Zato smo dolžni spodbujati učinkovit multilateralizem, ki je glavna strateška skrb Unije, ter okrepiti skladnost in prepoznavnost EU kot svetovnega akterja.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) EU ne sme pozabiti svoje vloge vodilnega akterja na svetovnem prizorišču. Kot takšna mora okrepiti svojo vlogo v vseh mednarodnih organizacijah, predvsem v Združenih narodih (ZN), kjer mora imeti vse večjo vlogo po vzpostavitvi Evropske službe za zunanje delovanje dejavneje. Ker so svetovna partnerstva ključnega pomena pri doseganju skupaj opredeljenih svetovnih ciljev; ker je EU največja donatorka razvojne pomoči na svetu in pomembna partnerka Združenih narodov v prizadevanjih na področju vseh treh stebrov svojih dejavnosti, tudi v kriznih razmerah in razmerah po krizi, prispevek držav članic pa znaša 38 % rednega proračuna ZN, menimo, da je močno in stabilno partnerstvo med EU in ZN bistvenega pomena za delo ZN in za vlogo EU kot svetovnega akterja.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – Odbor za zunanje zadeve je v skladu z ustaljeno prakso pripravil priporočila Evropskega parlamenta Svetu o zasedanju generalne skupščine Združenih narodov. Kor razumem, so prednostne naloge EP: okrepljena vloga EU v sistemu ZN ob upoštevanju institucionalnih sprememb, ki jih je prinesla Lizbonska pogodba; potreba po smernicah, ki zagotavljajo ustrezno posvetovanje med veleposlaniki držav članic, da bi se lahko izognili neusklajenemu stališču EU, kot v primeru Libije; primeren proračun za organ Ženske ZN; dodatna krepitev vloge Mednarodnega kazenskega sodišča; podpora Mediacijski skupini ZN in ključni vlogi ESZD v tem pogledu; izboljšanje odnosov med komisijo ZN za krepitev miru in partnerstvom EU za krepitev miru; in zadnje, vodilna vlogo EU na področju svetovne podnebne politike. Vsa omenjena vprašanja so ustrezna in glasoval sem za.

  Justas Vincas Paleckis (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za ta predlog, ker podaja podroben pregled sedanjih svetovnih vprašanj v EU in ZN, pri tem pa izpostavlja izzive in priložnosti, s katerimi se srečuje EU. Prav tako obravnava trdna in daljnosežna priporočila za EU na različnih področjih na mednarodni ravni, kot so sodelovanje s strateškimi partnericami EU v sistemu ZN, zagotavljanje pomembne vloge ESZD, krepitev miru, varnosti in pravice ter boj proti podnebnim spremembam. Menim, da gre za vprašanja, ki so na svetovnem prizorišču zdaj ključnega pomena, EU pa mora sodelovati in imeti ključno vlogo pri vseh teh vidikih. Zato podpiram ta predlog in priporočam Svetu, da to poročilo pozorno obravnava.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to poročilo, ker se strinjam s priporočili Svetu glede na 66. zasedanje generalne skupščine Združenih narodov (ZN). Strinjam se s tem, da moramo okrepiti vlogo ZN. Kot omenja poročevalec, ima Evropska unija v organih ZN premajhen vpliv, če upoštevamo velike prispevke EU in njenih držav članic. Svet mora zagotoviti, da bo njegovo stališče v ZN imelo večjo težo, hkrati pa mora doseči boljše usklajevanje pri uresničevanju ciljev Unije in spodbuditi večjo usklajenost med stališči držav članic. Strinjam se s pozivom poročevalca podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in Svetu ter predsedniku Evropskega sveta, naj doseganje okrepitve statusa opazovalke EU v generalni skupščini Združenih narodov obravnavata kot prednostno strateško nalogo, obenem pa naj povečata prepoznavnost EU v Združenih narodih, in sicer s poglobitvijo posvetovanj z vladami tretjih držav članic ZN.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Sem za. Priporočili smo, da Svet spodbudi učinkovit multilateralizem, ki je glavna strateška skrb Unije, in naj okrepi skladnost in prepoznavnost EU kot svetovnega akterja pri ZN, med drugim z boljšim usklajevanjem notranjih posvetovanj v EU glede vprašanj ZN in s spodbujanjem povečanja njenega dosega pri širokem nizu vprašanj. Podpredsednico/visoko predstavnico naj pooblasti, da pripravi smernice za redno posvetovanje med veleposlaniki držav članic in veleposlaniki EU, zlasti za tiste, ki delujejo na večstranski ravni v mestih, kot sta Ženeva in New York, s čimer bo lahko EU uspešno sledila ciljem ZN in izpolnila pričakovanja članic ZN glede njenih zmožnosti za delovanje. Naj spodbuja kohezijo tako znotraj sistema ZN kot med stališči držav članic EU ter kandidatk in morebitnih kandidatk za članstvo, da bi popolnoma izkoristili možnosti, ki jih Lizbonska pogodba ponuja za okrepitev vpliva EU prek usklajene in strateške uporabe različnih načinov (EU in države članice). Izboljšati je treba njeno zmožnost za pravočasno pogajanje z drugimi regionalnimi skupinami, predstavnikom EU pa naj podeli zadostna pooblastila za učinkovito pogajanje v imenu držav članic.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) V zvezi s 66. zasedanjem generalne skupščine Združenih narodov podpiram stališče, da mora Parlament pozvati Svet, naj prevzame vodilno vlogo pri spodbujanju razvojnih ciljev tisočletja. Začeti moramo z razpravo o tem, kako ohraniti zavezo mednarodne skupnosti o trajnostnem razvoju in odpravi revščine – kar se mora nadaljevati tudi po letu 2015. Nujno potrebujemo napredek pri oblikovanju države, dobrem demokratičnem upravljanju ter preprečevanju konfliktov in sprejetju potrebnih ukrepov za boj proti korupciji, izogibanju davkov, davčnim utajam in begu kapitala.

  Nikolaos Salavrakos (EFD), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem za poročilo gospoda Lambsdorfskega, ker menim, da izzivi, s katerimi se spopada EU v hitro spreminjajočem svetu, zahtevajo usklajeno ukrepanje na svetovni ravni. EU ima zaradi Lizbonske pogodbe večje in okrepljene možnosti za zastopanje v tujini, sodelovanje z ZN in drugimi mednarodnimi organizacijami pa je zaželeno in potrebno za namene kriznega upravljanja, doseganja in ohranjanja miru in odzivanja na mednarodne izzive, kot so bili nedavni dogodki na Japonskem.

  Michèle Striffler (PPE), v pisni obliki. – (FR) Kot poročevalka mnenja Odbora za razvoj pri tem poročilu sem vesela, da je bilo danes sprejeto na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta. Je ključnega pomena za ponovno potrjevanje potrebe po uskladitvi prizadevanj različnih organov Združenih narodov, da bi se izboljšalo spodbujanje uspešnosti in učinkovitosti razvoja. Razvojna pomoč, ki so jo vzpostavili Združeni narodi, mora biti osredotočena predvsem na uresničevanje ciljev novega tisočletja s posebnim poudarkom na najmanj razvitih državah.

Poročilo: Jean-Pierre Audy (A7-0160/2011)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasoval sem ta to poročilo, predvsem zaradi tega, ker kritizira Komisijo, ki je odlašala z objavo dokumenta vse do 9. februarja 2011, čeprav ga je bila dolžna predložiti v letu 2010, in zato, ker tako kot poročevalec obžalujem pomanjkljivost sporočila Komisije v zvezi z novimi dogodki. Prav tako obžalujem pomanjkanje dobrih rezultatov v zvezi z malimi in srednje velikimi podjetji. Se pa zavedam, da skupne tehnološke pobude izboljšujejo konkurenčnost evropske industrije, čeprav moramo hitro odpraviti sedanje pravne in upravne ovire.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to pomembno resolucijo o vmesnem pregledu sedmega okvirnega programa Evropske unije za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti. Evropski parlament s sprejetjem te resolucije Evropski komisiji pošilja jasno sporočilo o prihodnjem uresničevanju okvirnega programa za raziskave. Eden izmed najpomembnejših predlogov, ki ga podpiram, je poenostavitev upravnih zahtev za projekte, izvedene v skladu s tem programom. Ena od ugotovljenih težav so namreč zapleteni in obremenjujoči upravni postopki, zaradi česar raziskovalci namesto za evropska sredstva raje zaprosijo za nacionalna, Evropa pa je na področju raziskav nepriljubljena. Za razvojne in usmerjene politike je prav tako pomembno, da so ozemeljsko usmerjene, da se raziskave usklajeno razdelijo med vse univerze. Povezavo z odličnostjo, ki jo je pogosto najti v mestnem okolju, bi bilo mogoče ustvariti z okrepitvijo virtualnih povezav, na primer s stalnimi videokonferencami in pametnimi povezavami med lokalnimi raziskovalnimi središči in centri odličnosti.

  Elena Oana Antonescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Sedmi okvirni program Evropske skupnosti za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti je najobsežnejši instrument za podpiranje raziskav na svetovni ravni in glavno orodje raziskovalne politike Evropske unije. Raziskovanje je pretvarjanje ekonomske moči v znanje, medtem ko so inovacije obraten proces, kjer se znanje pretvarja v ekonomsko moč. Evropska unija in države članice morajo najti načine, da se skupaj odzovejo na največje družbene, gospodarske, okoljske, demografske in etične izzive, s katerimi se srečujejo evropski narodi, kot so staranje prebivalstva, zdravje, preskrba s hrano, trajnostni razvoj, veliki okoljski izzivi.

Nujno potrebni so boljši odnosi med akademskim okoljem, raziskovalno skupnostjo in industrijo, da se omogoči pretvorba rezultatov raziskav v proizvode in storitve, ki bodo zagotavljali gospodarsko rast in koristili vsej družbi. Države članice naj povečajo svoja komunikacijska prizadevanja v zvezi z novimi tehnologijami, na primer z pametnimi raziskovalnimi informacijskimi storitvami, z objavo prihodnjih raziskovalnih izzivov in razširjanjem rezultatov raziskav. Zato sem glasovala za to poročilo.

  Alfredo Antoniozzi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Kljub najrazličnejšim oviram – kot so gospodarska kriza, trajna nezmožnost zmanjšanja razlike z Združenimi državami Amerike in povečana konkurenčnost držav v vzpon – je sedmi okvirni program (FP7) dokazal, da lahko zagotovi dodano vrednost za evropske raziskave in razvoj. Sedmi okvirni program je priložnost za Evropsko unijo, da raziskovalno politiko prilagodi gospodarskim in socialnim ciljem, predvsem z utrjevanjem evropskega raziskovalnega prostora. V poročilu gospoda Audyja se strinjam s cilji, izpostavljenimi v vmesnem pregledu, predvsem v zvezi s poenostavitvijo upravnih postopkov, udeležbo malih in srednje velikih podjetij prek programa Sodelovanje ter s preoblikovanjem in krepitvijo Sklada za financiranje na osnovi delitve tveganja. Ti ukrepi bodo omogočili evropeizacijo raziskav ob upoštevanju pogajanj o prihodnji finančni perspektivi od leta 2014.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Poročilo kolega gospoda Audyja o sedmem okvirnem programu Evropske unije za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (FP7) razkriva nizko udeležbo malih in srednje velikih podjetij ter industrije na splošno, malo število raziskovalk in premajhno zastopanost nekaterih držav članic. Menim, da moramo razviti učinkovito usklajevanje raziskav med EU, nacionalnimi in regionalnimi organi. Zato sem glasovala za to odlično poročilo.

  Liam Aylward (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Sedmi okvirni program s celotnim proračunom v višini 54,6 milijarde EUR je najobsežnejši instrument za podpiranje raziskav in ta program je vsekakor v središču raziskovalne politike EU. Ponovno ga moramo pregledati in prilagoditi spreminjajočemu svetu, predvsem zaradi finančne krize in različnih davčnih razmer. Irski organi zdaj iz raziskovalnih skladov EU vsaj teden prejmejo približno 1 milijon EUR, irskim malim in srednje velikim podjetjem pa so na voljo tudi druge možnosti. Mala in srednje velika podjetja ustvarijo 70 % delovnih mest v območju evra, sektor malih in srednje velikih podjetij pa je v središču evropskega gospodarstva.

Zato moramo povečati preglednost in zmanjšati upravno breme, da bo v prihodnje v programih sodelovalo več malih in srednje velikih podjetij, kar bo izboljšalo učinkovitost Unije na področju raziskav, razvoja in inovacij. Skrajšati moramo čas za podelitev nepovratnih sredstev ter izboljšati evropsko sodelovanje in usklajevanje, da bomo lahko odpravili razdrobljenost, ki zdaj negativno vpliva na program.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Evropski svet je 23. in 24. marca 2000 v Lizboni Evropski uniji (EU) postavil visoko zastavljen strateški cilj: da do 2010 postane najbolj konkurenčno in dinamično gospodarstvo na svetu, ki temelji na znanju. V tej strategiji je bila priznana osrednja vloga raziskav. Sedmi okvirni program je s proračunom približno 54 milijard EUR za obdobje 2007–2013 eden izmed najobsežnejših instrumentov za podpiranje raziskav na svetovni ravni in je glavno orodje raziskovalne politike EU. Osnovni cilj je omogočiti EU spopadanje z velikimi družbenimi izzivi, ki zadevajo vse države članice in na katere ne morejo odgovoriti same (staranje prebivalstva in zdravje, oskrba z energijo, vodo in hrano, trajnostni razvoj, boj proti podnebnim spremembam itd.), ter razvoj znanja, ki bo našim podjetjem omogočilo večjo inovativnost in povečalo njihovo konkurenčnost. S tem poročilom je Evropski parlament izvedel vmesnih pregled ter tako zagotovil, da bo sedmi okvirni program ustrezal potrebam evropskih politik. Strinjam se, da moramo za zagotavljanje čim večje učinkovitosti tega programa poenostaviti zapletene in obremenjujoče upravne postopke in uspešno ustvariti evropski raziskovalni prostor.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE) , v pisni obliki. – (FR) Sedmi okvirni program EU je ključni program za izboljšanje evropske dodane vrednosti na področju raziskav, razvoja in inovacij v času, ko Evropa zaostaja za Združenimi državami Amerike na teh področjih in izgublja prednost pred hitro rastočimi gospodarstvi. Zato to poročilo izpostavlja pomembnost neznanega programa, hkrati pa poziva k spremembam: spremembi prekomerno obremenjujočih upravnih in finančnih predpisov in nizke stopnje uspešnosti, zaradi katere je ta program še vedno preveč nedostopen malim in srednje velikim podjetjem v času, ko imajo pomembno vlogo pri pretvorbi rezultatov raziskav v proizvode in storitve; zagotavljanju boljšega sodelovanja in usklajevanja med različnimi zainteresiranimi stranmi v času, ko je financiranje raziskav še vedno razdeljeno med nacionalna in evropska sredstva. Z nekaterimi pobudami bi lahko uresničili vsaj cilj financiranja raziskav in razvoja v višini 3 % BDP do 2020, ki še zdaleč ni uresničen, predvsem v Franciji, ki še vedno namenja le 2 % BDP za razvoj in raziskave.

  Sergio Berlato (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Svet je marca 2000 postavil visoko zastavljene cilje, po katerih naj bi do leta 2010 EU postala „najbolj konkurenčno in najbolj dinamično gospodarstvo na svetu, osnovano na znanju“. Izpostavljena je bila osrednja vloga, ki jo imajo raziskave v tej strategiji. Menim, da nam obravnava pregleda sedmega okvirnega programa za raziskave in tehnološki razvoj omogoča utrjevanje pomembnih povezav med znanjem, izobraževanjem in raziskavami. V teh letih je sedmi okvirni program postal eden izmed najobsežnejših instrumentov za podpiranje raziskav na svetovni ravni in je glavno orodje raziskovalne politike EU. Evropski uniji prav tako omogoča, da prilagodi raziskovalno politiko gospodarskim in socialnim ciljem, predvsem z utrjevanjem evropskega raziskovalnega prostora.

Menim, da bi se morali v pregledu osredotočiti predvsem na dva vidika: premagovanje težav, povezanih z zapletenostjo in bremenom upravnih postopkov, zaradi česar raziskovalci namesto za evropska sredstva raje zaprosijo za nacionalna. Kljub napredku, doseženem v zadnjih letih, moramo okrepiti udeležbo malih in srednje velikih podjetij v okvirnem programu, saj bodo tako lahko razvila sposobnosti in znanja, ki bi jim omogočila večjo konkurenčnost.

  Izaskun Bilbao Barandica (ALDE), v pisni obliki. – (ES) Glasovala sem za resolucijo, saj program Evropa 2020 obravnava raziskave in inovacije kot osrednji element za izhod iz krize s pametno, trajnostno in vključujočo rastjo. Da bi se to lahko zgodilo, je treba povečati financiranje sedmega okvirnega programa po letu 2013. Države članice se morajo zavezati, da bodo nadaljevale s programi, prav tako pa moramo povečati sodelovanje med tehnološkimi platformami, univerzami in industrijo, hkrati pa še dodatno poenostaviti postopke ter tako odpraviti težave, s katerimi se srečujejo mala in srednje velika podjetja pri dostopu do razvojnih in raziskovalnih programov.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) Poročilo gospoda Audyja o vmesnem pregledu sedmega okvirnega programa Evropske unije za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti vsekakor vsebuje mnoge všečne vidike. Na primer, obravnava dejstvo, da je imel program nizko stopnjo uspešnosti pri malih in srednje velikih podjetjih, prav tako pa obravnava zahtevo po skrajšanju časa za podelitev nepovratnih sredstev. Kljub temu sem se vzdržala glasovanja, ker samoiniciativno poročilo vsebuje področje, ki je bilo po mojem mnenju zelo slabo obravnavano, zaradi česar nisem mogla glasovati za. Predvsem ne podpiram poziva gospoda Audyja po povečanju financiranja Evropskega raziskovalnega sveta in da bi postal neodvisen pravni subjekt, ki bo imel pristojnost za odločanje in bo neposredno odgovoren za svojo znanstveno strategijo in upravno vodenje.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to poročilo, saj verjamem, da je ustrezni vmesni pregled sedmega okvirnega programa Evropske unije za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti še posebno pomemben za ugotavljanje, ali se izvajanje programa ujema z zastavljenimi cilji. Ta program je eden izmed najpomembnejših instrumentov za podpiranje raziskav na svetovni ravni in je glavno orodje raziskovalne politike EU. Poleg tega Evropska unija v mnogih dokumentih, ki jih je sprejela v zadnjem času in v katerih določa svoje razvojne cilje in smernice za prihodnje desetletje, poudarja pomembnost raziskav in inovacij pri krepitvi gospodarstva EU in zagotavljanju, da bo še naprej ostalo eno izmed najkonkurenčnejših v svetu. Poleg na splošno pozitivne ocene poročilo opozarja Komisijo na številne vidike izvajanja programa in zagotavlja posebne predloge, kako bi jih bilo mogoče izboljšati. Poročilo na primer predlaga povečanje financiranja programa, hkrati pa predlaga določitev skupnih raziskovalnih področij med tistimi, ki obetajo največ z vidika konkretne uporabe, kar bo omogočilo najvišjo raven izmenjave v etičnem okviru, tako da bodo pri uresničevanju tega programa doseženi oprijemljivi rezultati.

  Jan Březina (PPE), v pisni obliki. – (CS) Kljub dejstvu, da Evropa še vedno zaostaja za ZDA in izgublja prednost pred državami v razvoju, rezultati sedmega okvirnega programa dokazujejo dodatno vrednost tega evropskega programa za raziskave in razvoj v Evropi. Žal pa še vedno ni metode za ocenjevanje, koliko so projekti, financirani iz sedmega okvirnega programa, pripomogli k napredku znanstvenega znanja. Prav tako moramo izpostaviti znatno neravnovesje med sodelovanjem subjektov iz starih in novih držav članic. Prav tako je raven sodelovanja malih in srednje velikih podjetij še naprej relativno slaba. Te razmere bi lahko izboljšali s poenostavitvijo upravnih in finančnih pravil.

Poudariti moramo pomembnost skupnih tehnoloških pobud za konkurenčnost evropske industrije. Prav tako moramo izpostaviti pravne in upravne ovire (pravna osebnost, finančni predpisi in v nekaterih primerih tudi intelektualna lastnina), ki lahko od sodelovanja odvrnejo številne pomembne akterje na področju raziskav ter mala in srednje velika podjetja. Spremeniti moramo razmere, v katerih je financiranje raziskav v Evropi še vedno zelo razdrobljeno, številni viri financiranja iz držav članic in Skupnosti pa uporabljajo različne prednostne naloge, merila, opredelitve in postopke ocenjevanja, zaradi česar prihaja do nepotrebne zmede, napak in premajhne kritične mase.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glede na še vedno krhke gospodarske razmere zaradi finančne krize, ki je zamajala Evropo, poročevalec v vmesnem pregledu omenja pomembne vidike, ki jih moramo izboljšati, da bi tako razpoložljiva javna sredstva porabili čim bolj učinkovito. Strinjam se s poudarkom, ki ga je poročevalec namenil dvema vprašanjema, ki sta zelo pomembna za prihodnost evropskih raziskav: večji poenostavitvi plačil med Evropsko komisijo in drugimi subjekti ter povečani udeležbi malih in srednje velikih podjetij ter industrije na splošno pri odzivanju na velike socialne izzive.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Soglasnost pri glasovanju odbora o tem pomembnem poročilu in današnje glasovanje spet dokazujeta, da Parlament zna zavzeti jasno in odločno stališče o vprašanjih, ki so ključna za državljane in podjetja. Menim, da poročilo resnično izpostavlja odločilne vidike sedmega okvirnega programa. Prav tako določa smiselne predloge, s katerimi je mogoče zagotoviti, da bodo še neporabljena sredstva, ki jih je treba dodeliti, resnično pripomogla k večji konkurenčnosti in kakovosti na evropskem trgu. Menim, da sta poenostavitev upravnih postopkov in zmanjšanje birokracije še vedno najpomembnejša izziva, če našim podjetjem – predvsem malim in srednjim podjetjem – res želimo zagotoviti dostop do sredstev. S temi sredstvi moramo izboljšati sposobnost za povezano delo, in sicer z izboljšanjem javno/zasebnih partnerstev, povečevanjem medregionalnih grozdov in zagotavljanjem dobrega usklajevanja med kohezijskimi skladi ter skladi za razvoj in raziskave.

  Rachida Dati (PPE), v pisni obliki. – (FR) Poročilo opozarja na dejavnike, ki so ključni za uresničevanje zahtev za prihodnost raziskav v Evropi, predvsem v okviru ciljev, zastavljenih v strategiji Evropa 2020. Ključnega pomena je, da zmanjšamo prekomerna upravna bremena ter predvsem spodbudimo večjo udeležbo malih in srednje velikih podjetij v sedmem okvirnem programu. Poleg tega je nujno, da programi EU vedno utrjujejo prednosti raziskav in inovacij v korist izobraževanja in ustvarjanja delovnih mest.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Sedmi okvirni program Evropske unije za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti za obdobje 2007–2013 je bil obravnavan v vmesnem pregledu Evropskega parlamenta. To je priložnost, da Evropsko komisijo spomnimo na pomembnost sprejemanja dobrih odločitev pri naložbah v raziskave in inovacije za prihodnost Evrope. Za leta 2011, 2012 in 2013 še nismo pripravili načrta porabe 28,5 milijarde EUR. Ta znesek mora biti prednostno dodeljen projektom, ki jih pripravijo mala in srednje velika podjetja ter industrija na splošno, predvsem na področjih oskrbe z energijo, trajnostnega razvoja in boja proti podnebnim spremembam. Zagotoviti moramo boljšo porazdeljenost raziskovalne infrastrukture v Evropski uniji, pri tem pa upoštevati načelo odličnosti, s katerim bo Evropa lahko privabila najboljše raziskovalce sveta.

  Christine De Veyrac (PPE), v pisni obliki. – (FR) V letu 2010 EU ni izpolnila ciljev Lizbonske strategije o porabi 3 % BDP za raziskave in razvoj. Ta cilj je bil ponovno obujen v strategiji Evropa 2020, vendar pa mora EU zdaj poiskati načine za uresničitev tega cilja, če želi biti še naprej mednarodno konkurenčno gospodarstvo.

Pozdravljam sprejetje poročila gospoda Audyja o vmesnem pregledu sedmega okvirnega programa, kjer je upoštevan vpliv sedanje gospodarske krize, ki je prizadela predvsem zmožnost malih in srednje velikih podjetij za vlaganje v raziskave in razvoj. Da bi se izognili birokraciji in podjetjem olajšali dostop do evropskega financiranja, nujno potrebujemo enostavnejše in preglednejše postopke.

  Diogo Feio (PPE) , v pisni obliki. – (PT) Z objavo strategije Evropa 2020 je postalo jasno, da je zavezanost raziskavam in razvoju ključnega pomena za ponovno gospodarsko rast v Evropi in za zmago v igri konkurenčnosti. Zato mora biti vsako ocenjevanje sedmega okvirnega programa Evropske unije za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti povezano s cilji strategije Evropa 2020 in njenim izvajanjem. Prepričan sem, da lahko Evropa z raziskavami in razvojem najde učinkovite in uspešne odgovore na težave pri oskrbi z energijo, izzive podnebnih sprememb ter izboljšanje evropske konkurenčnosti in produktivnosti, kar bo sprožilo nov, trajnejši cikel rasti.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) To poročilo gospoda Audyja govori o vmesnem pregledu sedmega okvirnega programa Evropske unije za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti. Evropski svet je 23. in 24. marca 2000 v Lizboni Evropski uniji postavil cilj: da do 2010 postane najbolj konkurenčno gospodarstvo na svetu, ki temelji na znanju. Tega visoko zastavljenega cilja ni bilo mogoče uresničiti. Upam, da bodo cilji strategije Evropa 2020 uresničeni, predvsem zaveza EU o vlaganju 3 % bruto domačega proizvoda (BDP) v raziskave in razvoj do leta 2020. Evropa 2020 ne more čakati na naslednji večletni finančni okvir: začeti se mora zdaj. Zato je ta pregled ključnega pomena, saj še vedno ni bilo porabljenih 50 % sredstev sedmega okvirnega programa. Zato se strinjam s poročevalcem, predvsem s priporočili v zvezi s potrebo po poenostavitvi mehanizmov za dostop do sredstev, po večji preglednosti in poenostavitvi postopkov ter po spodbujanju dejavnosti malih in srednje velikih podjetij. Prav tako je treba vlagati v vodilna področja, kot so zdravje, energija in jedrska varnost, ter se odzivati na nove izzive, ki jih prinašajo raziskave in inovacije.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Poročilo predstavlja številne pomembne vidike vmesnega pregleda sedmega okvirnega programa Evropske unije za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti. Prav tako navaja ustrezne ugotovitve, kot je ta, da večino znanstvenega dela v EU še vedno opravijo raziskovalci in tehniki – predvsem mladi ljudje – na negotovih delovnih mestih; primer Portugalske je paradigmatičen.

Menimo, da moramo podpreti javne raziskave, katerih rezultati morajo biti dostopni na preprost in nebirokratski način, predvsem s spodbujanjem: produktivne in poslovne dejavnosti, predvsem pa mala in srednje velika podjetja; ustvarjanja kvalificiranih delovnih mest s pravicami, družbenega napredka in trajnostnega razvoja. Zavezati se moramo tako raznolikim področjem, kot so med drugim energetska učinkovitost, novi energetski viri, učinkovita izraba energije, recikliranje in novi proizvodni procesi.

Jasno moramo izraziti naše pomisleke glede nekaterih načel, ki usmerjajo evropski raziskovalni prostor. Menimo, da mora temeljiti na sodelovanju in obojestranskih koristih, zmanjševati sedanje neenakosti v nacionalnih raziskovalnih sistemih in zaustaviti vse trende koncentracije kadrov in znanstvenih sredstev v razvitejših državah, kar je enako kot v tako imenovanih „centrih odličnosti“.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) To poročilo predstavlja številne pomembne vidike vmesnega pregleda sedmega okvirnega programa za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti. Posebno pomemben je njegov poudarek na zagotavljanju, da je 40 % oseb, ki sodelujejo v raziskavah, žensk, saj ta odstotek zdaj ni višji od 25,5 % in zavedanju, da „Evropa še vedno zaostaja za ZDA in izgublja prednost, ki jo je imela pred gospodarstvi v vzponu“. Poročilo prav tako „obžaluje, da se večina znanstvenega dela, opravljenega v EU, še vedno odvija v negotovih delovnih razmerah“.

Skrbijo pa nas nekateri vidiki, tudi načela, ki usmerjajo evropski raziskovalni prostor, saj bi moral biti osredotočen na sodelovanje med raziskovalnimi in sodelovalnimi omrežji, pri tem pa zmanjševati sedanje neenakosti v nacionalnih raziskovalnih sistemih in spreminjati vse trende koncentracije kadrov in znanstvenih sredstev v razvitejših državah.

Za inovacije v mikropodjetjih, malih in srednje velikih podjetjih potrebujemo podporo javnih raziskav, katerih rezultati morajo biti dostopni na preprost način, brez birokracije z vidika energetske učinkovitosti, uporabe novih virov energije in novih proizvodnih postopkov, recikliranja ter boljše uporabe virov, pa tudi ustvarjanja delovnih mest s pravicami ali pa z družbenega in človeškega vidika za doseganje družbenega napredka.

  Monika Flašíková Beňová (S&D), v pisni obliki. – (SK) Poročilo ocenjuje, ali bo s sedmim okvirnim programom EU za raziskave in tehnološki razvoj mogoče utrditi zlati trikotnik znanja, izobraževanja in raziskav, kar je ključnega pomena za Evropo. Program med drugim pozdravlja stopnjo udeležbe in odlične rezultate pri izbiri projektov, je pa škoda, da uspešnost programa na splošno ostaja precej majhna. Ključnega pomena je dobro upravljanje javnih sredstev v okviru tega programa in trdno sem prepričana, da bo treba vse spremembe ali preusmeritve sprejeti ob upoštevanju stabilnosti, splošne celovitosti in pravne varnosti, na katerih temelji medsebojno zaupanje zainteresiranih strani.

  Pat the Cope Gallagher (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Glavna točka tega poročila je, da mora Evropska unija storiti vse, kar je v njeni moči, da bi ostala vodilna v sektorju raziskav, inovacij in znanosti. Če danes ne bomo zagotovili raziskovalne podlage, v prihodnosti ne bomo dosegli odličnosti pri inovacijah. Za ustvarjanje in vzdrževanje delovnih mest v EU in za spodbujanje konkurenčnosti EU potrebujemo dobra raziskovalna sredstva, predvsem zaradi tega, ker se krepi moč držav v razvoju. Razviti moramo sodelovanje med zasebnim in javnim sektorjem in spodbuditi mala in srednje velika podjetja k obsežnejšemu sodelovanju v programu. Ta spodbuda mora priti od najvišjih organov. Na zasedanju 4. februarja so voditelji EU in držav članic navedli zavezanost glavni pobudi Unija inovacij. Zdaj pa morajo njihovim besedam slediti še dejanja. Raziskave in inovacije nam bodo pomagale, da se izvijemo iz gospodarskega mrtvila, v katerem smo zdaj.

  Brice Hortefeux (PPE), v pisni obliki. – (FR) Raziskave in razvoj imajo pomembno vlogo pri posodabljanju naših gospodarstev in krepitvi konkurenčnosti. S proračunom v višini 54 milijard EUR za obdobje 2007–2013 je sedmi okvirni program za raziskave in tehnološki razvoj eden izmed najpomembnejših programov, namenjenih raziskavam v svetu.

Sprejetje tega poročila z veliko večino kaže na zanimanje Parlamenta za uspeh tega in naslednjih programov. Še vedno si moramo prizadevati za dobro upravljanje javnega denarja in preprečevanje, da bi sredstva preveč zapravljali za projekte, ki niso zelo učinkoviti ali ki ne ustrezajo našim potrebam.

Prihodnost evropskih raziskav bo vključevala poenostavitev izvajanja programov, lajšanje dostopa do financiranja, sodelovanje malih in srednje velikih podjetij, predvsem pa prilagajanje naših prednostnih nalog na velike družbene izzive (staranje prebivalstva, podnebne spremembe in tako dalje).

Prepričan sem, da mora Evropska unija imeti vodilno vlogo pri razvoju velikih raziskovalnih programov in da lahko z utrjenim evropskim raziskovalnim prostorom zagotovi resnično dodano vrednost. Zato sem se odločil, da bom v celoti podprl to poročilo.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Za to resolucijo sem glasoval, ker poziva, naj se pri izvajanju sedmega okvirnega programa upoštevajo različne posledice gospodarske krize v posameznih državah članicah v zadnjih letih programa (2011–2013) glede na obsežna sredstva (28,8 milijarde EUR za tri leta), katerih porabo je še treba načrtovati, cilje, ki jih je treba doseči za EU 2020, ter pripravo za evropski raziskovalni prostor in Unijo inovacij. Poziva zlasti k uskladitvi ciljev sedmega okvirnega programa s strategijami EU glede učinkovite rabe virov in surovin ter digitalne agende. Preostalih sredstev ne bi smeli preusmerjati iz raziskav in jih uporabljati za druge programe ali instrumente, ki ne spadajo v raziskovalni ali inovacijski sektor ali med cilje in področje uporabe sedmega okvirnega programa. Okrepiti, spodbuditi in zagotoviti je treba financiranje za raziskave, inovacije in razvoj v Evropski uniji, in sicer z znatnim povečanjem zadevnih odhodkov po letu 2013, saj mora to povečanje financiranja, idealno gledano, s povečanjem proračuna, podpirati trajnostno rast in konkurenco na podlagi odličnosti. To povečanje sredstev mora biti povezano z bolj ciljno naravnanim in v uspešnost usmerjenim pristopom ter s korenito poenostavitvijo postopkov financiranja. Menim, da moramo podpreti nadaljnje sodelovanje med različnimi raziskovalnimi, inovacijskimi programi in programi tehnološkega razvoja EU, prav tako pa menim, da je za vse udeležene strani pomembno doseči kontinuiteto prihodnjega programa.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Hitro starajoča se evropska družba potrebuje inovativne rešitve na najrazličnejših področjih, s katerimi bo lahko učinkovito delovala kljub zmanjšanju delovne sile. Podnebne spremembe prinašajo podobne izzive, nepričakovano pomanjkanje surovin in biološke grožnje, na primer nedavni dogodki glede bakterije E. coli v zelenjavi. Naložbe v znanost in tehnološki razvoj so možnost za iskanje rešitev na take nenavadne razmere. Čeprav smo o tem vprašanju veliko razpravljali, so bili v Evropi izvedeni ukrepi žal neučinkoviti, kljub grožnjam naši celini in našemu gospodarstvu. To gospodarstvo ni samozadostno, poleg tega pa se spopada s prevlado kitajskega, indijskega in brazilskega gospodarstva, ki se izjemno hitro razvijajo. Prednostna naloga EU morata biti finančna podpora in poenostavitev zakonodajnih postopkov za znanstven razvoj. Stati na mestu je nazadovanje.

  Krišjānis Kariņš (PPE) , v pisni obliki. – (LV) Podpiram poročilo o vmesnem pregledu sedmega okvirnega programa Evropske unije za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti, ker verjamem, da res odraža vse doseženo, pa tudi sedanje težave. Evropska unija lahko postane vodilna svetovna sila na področju inovacij in izumov. To bo dalo nov zagon naši gospodarski rasti in bo izboljšalo življenjsko raven naših državljanov. Te cilje lahko uresničimo z izvajanjem številnih domačih nalog, od katerih je najpomembnejše zmanjšanje birokratskih ovir. Da bi postali trdnjava inovacij, se moramo odreči birokraciji, ki onemogoča, da bi sredstva prišla do raziskovalcev in podjetnikov. Evropska unija s starim in togim birokratskim sistemom, ki ovira razvoj novih in dinamičnih podjetij, ne bo uresničila svojega cilja – vlaganje 3 % BDP v raziskave in inovacije do leta 2020. Evropska unija se mora spreminjati s časom in se znebiti birokracije. Ta pristop moramo izvesti, hkrati pa moramo začeti z raziskovalnim programom, ki je vir financiranja novih izumov, uresničevanja novih idej in novih delovnih mest.

  Paweł Robert Kowal (ECR), v pisni obliki. – (PL) Odstavek 27 tega poročila vsebuje informacije, ki niso resnične. Trditev, da so spletna mesta in posamezni računalniški sistemi nenehno nadzirani s projektom INDECT, ne drži, kar je potrdil tudi pregled etičnih meril pri projektu INDECT, izveden 15. marca 2011 v Bruslju ob sodelovanju strokovnjakov iz Avstrije, Francije, Nizozemske, Nemčije in Združenega kraljestva. Pregled etničnih meril pri projektu INDECT je dal pozitivne rezultate, prav tako pa niso bile ugotovljene nobene kršitve v zvezi z etičnimi vidiki projekta. Evropska komisija projekt INDECT nadzira že od vsega začetka. Pri tem do zdaj ni ugotovila nobenih kršitev. Poleg tega to vprašanje ne sodi v poročilo, na projekt INDECT pa se posebej sklicuje, ne da bi bili pri tem omenjeni drugi podobni projekti, ki prejemajo sredstva Evropske unije.

Glavni namen projekta INDECT (Inteligentni informacijski sistem za opazovanje, iskanje in zaznavanje za varnost državljanov v mestnem okolju), ki ga izvaja Univerza za znanost in tehnologijo AGH v Krakovu, je razvoj informacijskih tehnologij, ki povečujejo varnost državljanov v mestnih okoljih. Sistem INDECT je namenjen ugotavljanju groženj z nadzorom, predvsem pornografije, trgovine z orožjem ter prometa s prepovedanimi drogami in človeškimi organi, hkrati pa je namenjen zaščiti podatkov in zasebnosti.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Sedmi okvirni program Evropske unije za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti je najobsežnejši instrument za podpiranje raziskav na svetovni ravni in glavno orodje raziskovalne politike Evropske unije. Do zdaj izvedeni ukrepi za razvoj znanja na najrazličnejših področjih kažejo na še nujnejšo potrebo po prehodu na širjenje inovacij in njihovem izvajanju v našem vsakodnevnem življenju. Ravno zaradi neposrednega vpliva tega instrumenta na vsakodnevno življenje sem glasoval za poročilo gospoda Audyja v upanju, da bodo prihodnje inovacijske politike kar v največji meri izkoristile sinergije v celotni raziskovalni in razvoji vrednostni verigi. Sedmi okvirni program – ki je predvsem usmerjen na raziskave in tehnološki razvoj – je zdaj edini instrument za uresničevanje ciljev, določenih v pobudi Unija inovacij in za pospešitev preoblikovanja Evrope v družbo znanja. Razmišljanje o prihodnosti inovacij prinaša ustvarjanje delovnih mest, krepitev razvojnega kapitala in njegovo preoblikovanje v prakse, ki se uporabljajo v normalnem življenju, kot tudi razvoj kadrovskega potenciala – vse to pa so dejavniki, ki bi jih morali vključiti v naslednji okvirni program.

  Agnès Le Brun (PPE), v pisni obliki. – (FR) EU je od leta 2007 vsako leto porabila več kot 6 milijard EUR za financiranje raziskav in razvoja na celini. To bo za EU v prihodnjih desetletjih velik izziv. Evropa zaostaja za Združenimi državami Amerike in zelo hitro izgublja prednost pred državami v vzponu; zato mora v ospredje socialnega modela hitro spet uvesti inovacije. Poročilo gospoda Audyja upošteva izkušnje, pridobljene v prvem delu okvirnega programa za raziskave. Za uresničevanje ciljev strategije Evropa 2020 predlaga, naj se preostali del programa usmeri v reševanje najbolj žgočih izzivov Unije v sektorjih, ki so opredeljeni v poglavju „Sodelovanje“ sedmega okvirnega programa: zdravje, hrana in biotehnologija, informacijska in komunikacijska tehnologija, nanoznanost in nantehnologije, energija, načrt SET in uporaba bioplina, okolje, trajnostni promet, družbene, gospodarske in humanistične vede ter vesolje in varnost. Glasovala sem za to poročilo, saj poleg ocenjevanja razmer postavlja tudi velikopotezne cilje za Unijo, ki so v skladu s pričakovanji evropskih državljanov.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Sedmi okvirni program je priložnost za EU, da raziskovalno politiko prilagodi gospodarskim in socialnim ciljem, predvsem z utrjevanjem evropskega raziskovalnega prostora. Sedmi okvirni program je s proračunom približno 54 milijard EUR za obdobje 2007–2013 eden izmed najobsežnejših instrumentov za podpiranje raziskav na svetovni ravni in je glavno orodje raziskovalne politike EU. Identificirani so bili štirje glavni cilji in se ujemajo s štirimi posebnimi programi, na katerih morajo temeljiti evropska raziskovalna prizadevanja: programi Sodelovanje, Zamisli, Ljudje in Zmogljivosti. Cilj je omogočiti, da se bo EU odzvala na velike družbene izzive, ki zadevajo vse države članice in na katere ne morejo odgovoriti same (staranje prebivalstva in zdravje, oskrba z energijo, vodo in hrano, trajnostni razvoj, boj proti podnebnim spremembam itd.), ter na razvoj znanja, ki bo našim podjetjem omogočil večjo inovativnost in bo povečal njihovo konkurenčnost.

  Clemente Mastella (PPE), v pisni obliki. – (IT) Sedmi okvirni program Evropske unije za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti je z leti postal najobsežnejši instrument za podpiranje raziskav na svetovni ravni in glavno orodje raziskovalne politike Evropske unije. Po neuspehu tako imenovane „lizbonske strategije“, katere cilj je bil, da EU do 2010 postane najbolj konkurenčno in dinamično gospodarstvo na svetu, ki temelji na znanju, smo se odločili, da preverimo, ali bi lahko s sedmim okvirnim programom utrdili zlati trikotnik znanje, izobraževanje in raziskave. Menimo, da je sedmi okvirni program priložnost za EU, da raziskovalno politiko prilagodi gospodarskim in socialnim ciljem, predvsem z utrjevanjem evropskega raziskovalnega prostora. Poleg tega morajo biti raziskovalne in razvojne politike ozemeljsko usmerjene, Unija pa mora sprejeti velikopotezen evropskem načrtu za raziskave na področju obrambne tehnologije, da se okrepijo industrijski in tehnološki temelji obrambnega sektorja in hkrati izboljša učinkovitost javnih izdatkov v vojaške namene. In zadnje, strinjamo se z Odborom za proračun, da morata oblika in izvajanje vseh okvirnih programov temeljiti na načelih enostavnosti, stabilnosti, pravne varnosti, doslednosti, odličnosti in zaupanja, hkrati pa krepiti povezave med evropskimi raziskovalnimi institucijami in industrijo.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Sedmi okvirni program Evropske unije za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti je najobsežnejši instrument za podpiranje raziskav na svetovni ravni in glavno orodje raziskovalne politike Evropske unije. Njegov proračun za obdobje 2007–2013 je 50 milijard EUR. To poročilo izpostavlja poti, ki jim moramo slediti v zvezi s tem okvirnim programom za raziskave in tehnološki razvoj: povezan mora biti s strategijo Evropa 2020 in s pobudo Unija inovacij, njegov glavni cilj pa morajo biti področja podnebnih sprememb, energetska politika, konkurenčnost in staranje prebivalstva. Če bomo uresničili zastavljene cilje, ne dvomim, da bomo vstopili v nov gospodarski cikel rasti.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – Sedmi program EU je namenjen ustvarjanju evropskega območja znanja, ki bo temeljil na dosežkih preteklih programov in izvajanju dodatnih raziskav za krepitev družbenogospodarskih dejavnikov v pri razvoju Evrope. Znanstvene raziskave so ena izmed podlag evropske strategije za gospodarski razvoj, ki zagotavlja usposobljenost, razvoj socialnega območja in varstvo okolja. Zato sem glasoval za.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Sedmi okvirni program ne govori le o raziskavah na splošno; govori tudi o posebnem področju raziskav, ki mora skrbeti vse tiste, ki smo spremljali nesrečo v Fukušimi. Gre za vprašanje financiranja iz programa Euratom. Kakšna je uporabnost proizvodnih reaktorjev, če se zvijejo pod težo vode in v primeru potresov? Kakšna je uporabnost najbolj produktivne jedrske elektrarne, če je že manjša okvara dovolj, da v bližnji okolici, pa tudi na velikih predelih zemlje, več desetletij ni mogoče živeti? Za nas je pomembno, da se bolj osredotočimo na jedrsko varnost in si prizadevamo za razvoj alternativnih možnosti. Ker bo raziskovalni program Euratom kmalu podaljšan za obdobje 2012–2013, moramo na Fukušimo gledati kot na priložnost za ponoven premislek. Bolj se moramo osredotočiti na zaščito pred sevanjem in končno skladiščenje. Gre za življenjsko pomembno vprašanje, da ne vztrajamo pri istih prednostnih nalogah, povedano drugače, pri širjenju jedrske energije, ampak se moramo raje osredotočiti na varnejše vidike. To seveda ne vpliva na sedanji raziskovalni program. To sem pri glasovanju tudi upošteval.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Med delovanjem v Parlamentu sem se ob številnih priložnostih zavzemal za jedrsko varnost v EU. Tako tvegane tehnologije za pridobivanje energije z vsemi nevarnimi stranskimi proizvodi in usodnimi posledicami za ljudi in naravo v primeru jedrske nesreče, ne smemo le preleteti pod pretvezo varovanja podnebja. Žal sedmi okvirni program vključuje tudi financiranje raziskav na področju jedrske energije. Vendar pa poročilo poziva tudi k strožjim predpisom za program Evropske unije INDECT. Navaja, da mora Komisija EU nemudoma objaviti vso projektno dokumentacijo in opredeliti jasen in dosleden mandat za raziskovalni cilj, uporabo in končne uporabnike INDECT. To je prvi uspeh, pri katerem so pravice državljanov EU resno obravnavane vsaj na osnovni ravni. Po tem, ko sem pretehtal vprašanja, sem se vzdržal glasovanja.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo gospoda Audyja, ker moramo sedmi okvirni program temeljito pregledati, da bi bil usklajen z in bi z njim lahko uresničili cilje strategije Evropa 2020. Zaradi negativnih rezultatov vmesnega pregleda moramo spremeniti njegove prednostne naloge. Zato se strinjam s spremembo besedila glavnih ciljev in poudarjam potrebo po učinkovitejši raziskovalni politiki, ki zmanjšuje breme birokracije in zagotavlja večjo udeležbo malih in srednje velikih podjetij, kot tudi vključevanje inovacij in financiranja. Upamo, da bodo zaradi teh sprememb projekti drug faze sedmega okvirnega programa uspešni.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) To poročilo o vmesnem pregledu sedmega okvirnega programa Evropske unije za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti temelji na predpostavki, da se bo javnost povezala z znanostjo. Lizbonska strategija Evropski uniji postavlja velikopotezni cilj: da do 2010 postane najbolj konkurenčno in dinamično gospodarstvo na svetu, ki temelji na znanju. V tej strategiji je bila priznana osrednja vloga raziskav. Ta želja se zaradi različnih razlogov ni izpolnila. Desetletje 2000–2010, ki se je končalo z zelo resno gospodarsko krizo, bo v prihodnje ovrednoteno. Zdaj je pomembno, da analiziramo opravljeno delo in da reorganiziramo prihodnje delo in glede tega se strinjam s poročevalcem. Sedmi okvirni program je še ena priložnost za EU, da raziskovalno politiko prilagodi gospodarskim in socialnim ciljem, predvsem z utrjevanjem evropskega raziskovalnega prostora. Ta program je eden izmed najpomembnejših instrumentov za podpiranje raziskav na svetovni ravni in je glavno orodje raziskovalne politike EU. Posebni uvedeni programi, kot so programi Sodelovanje, Zamisli, Ljudje in Zmogljivosti, lahko in morajo omogočiti razvoj znanja, ki bo našim podjetjem omogočilo večjo inovativnost in povečalo njihovo konkurenčnost.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) Sedmi okvirni program moramo pregledati in ga še dodatno uskladili s cilji strategije Evropa 2020. Če želimo, da bo evropska raziskovalna politika konkurenčnejša in bolj usklajena z gospodarskimi in socialnimi prizadevanji EU, mora biti prilagojena štirim glavnim ciljem: spodbujanju poenostavitev okvirnih programov za raziskave in zmanjševanju bremena upravnih postopkov; izboljšanju sodelovanja malih in srednje velikih podjetij; krepitvi razsežnost inovacij in Sklada za financiranje na osnovi delitve tveganja.

Poleg tega se moramo osredotočiti na pomembnost sodelovanja med akademskim svetom, javnimi raziskovalnimi inštituti in industrijskim sektorjem. Večji poudarek moramo nameniti predlogom o skupnih raziskavah med javnim in industrijskim sektorjem, lajšanju sodelovanja med mrežami malih in srednje velikih podjetij, univerzami in javnimi raziskovalnimi inštituti, glavna merila za izbiro projektov sedmega okvirnega programa pa morajo vključevati oceno morebitnega vpliva na trge, prenos tehnologije in uporabo rezultatov raziskav v komercialne namene. Ravno zaradi tega sem glasoval za ponoven pregled sedmega okvirnega programa, pa tudi zaradi tega, da bo lahko EU konkurenčnejša na področju raziskav, ne da bi morala za to čakati na osmi okvirni program.

  Vincent Peillon (S&D), v pisni obliki. – (FR) Glasoval sem za poročilo gospoda Audyja o vmesnem pregledu sedmega okvirnega programa Evropske unije za raziskave in razvoj. S tem besedilom Evropski parlament potrjuje podporo temu programu, ki je ključnega pomena za razvoj evropskih raziskav in izboljšanje konkurenčnosti naših podjetij. Zagovarja vzpostavitev stalnega proračuna, ki je ključnega pomena za uresničevanje ciljev. To poročilo nato določa posebne predloge, namenjene odpravi pomanjkljivosti programa. Upravičeno izpostavlja potrebo po poenostavitvi postopkov financiranja in optimizaciji veljavnih instrumentov, kar bo olajšalo dostop malim in srednjim podjetjem. To poročilo nas opozarja, da mora Evropska komisija zagotoviti, da spodbujanje inovacij ne bo ogrozilo napredka, doseženega pri temeljnih raziskavah.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – To poročilo obravnava, ali bo s pregledom sedmega okvirnega programa EU za raziskave in tehnološki razvoj mogoče utrditi zlati trikotnik znanja, izobraževanja in raziskav, kar je ključnega pomena za usodo Evrope. Pozdravljam stopnjo udeležbe in odličnosti pri izbiri projektov, vendar obžalujem, da uspešnost tega programa na splošno ostaja precej majhna in da je celo odvračalen, zlasti za mala in srednje velika podjetja. Podpiram dejavnosti Marie Curie v poglavju „Ljudje“, ki so dragocene za poklicno pot raziskovalcev, in priznavam, da so skupne tehnološke pobude koristne za konkurenčnost evropske industrije.

  Phil Prendergast (S&D), v pisni obliki. – Glede na gospodarsko krizo, s katero se spopada EU, je bistvenega pomena, da določimo, katera področja naših dejavnosti nam bodo pomagala pri premagovanju težav. Raziskave in inovacije so ključne za pametno, trajnostno in vključujočo rast, zato je vlaganje v raziskave in razvoj najboljši odziv. Zaradi številnih političnih in gospodarskih sprememb, ki so se zgodile po sprejetju sedmega okvirnega programa, ga moramo spremeniti, da bo upošteval razmere nove stvarnosti. Glede na pomembnost na znanju temelječih industrij za Evropo in naš uspešen sektor raziskav in razvoja, za ukrepanje ne moremo čakati do sprejetja osmega okvirnega programa. Res je, da „lizbonska strategija“, s katero bi do leta 2010 postali najbolj konkurenčno in najbolj dinamično gospodarstvo na svetu, osnovano na znanju, ni bila uspešna, vendar to ne pomeni, da jo moramo v celoti opustiti. S spreminjanjem sedmega okvirnega programa si moramo še naprej prizadevati za uresničitev tega cilja. Pri tem moramo obravnavati hud neuspeh sedmega okvirnega programa pri financiranju raziskav na področju zdravja otrok in mater. Letno se prezgodaj rodi skoraj 400 tisoč otrok, vendar financiranje za raziskave na tem področju ni zagotovljeno. Prezgodnje rojstvo je glavni vzrok za umrljivost dojenčkov in nedonošenčkov, prav tako je veliko večja verjetnost, da bodo ti otroci trpeli zaradi vseživljenjskih kroničnih obolenj.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Sedmi okvirni program Evropske unije za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti moramo obravnavati ob upoštevanju sedanjih razmer v Evropski uniji, pri tem pa ne smemo pozabiti na prihodnost. Poročevalec upravičeno izpostavlja prihodnost cilja, ki ga je leta 2000 določil Evropski svet, da bo Evropa do 2010 postala najbolj konkurenčno in najbolj dinamično gospodarstvo na svetu, temelječe na znanju. Ta cilj pa ni bil uresničen in je še naprej glavni razlog za skupno ukrepanje. Ovrednotenje okvirnega programa lahko ima v povezavi s tem zelo pomembno vlogo: povedano drugače, s prizadevanji za odpravo ovir za rast evropskega gospodarstva, ki nastajajo, predvsem z zmanjševanjem birokracije v postopkih za ocenjevane programov za podpiranje raziskav.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Sem za. Odbor ITRE je poročilo že soglasno sprejel, pri tem pa je upošteval priporočila strokovne skupine in opredelil obseg izboljšav različnih raziskovalnih instrumentov EU. Na primer: boljši dostop do in razširjanje rezultatov raziskav, obsežnejši pozivi na področju družbenogospodarskih ved, raziskave s tesnejšim sodelovanjem, prizadevanja za izboljšanje mobilnosti raziskovalcev, več ukrepov za inovativna mala in srednje velika podjetja, boljše usklajevanje z državami članicami. Poročilo ne vključuje vprašanja ITER ali naložb v projekt Galileo. Slaba stran poročila je, da je včasih preveč osredotočeno na gospodarsko vlogo ter konkurenčnost raziskav in inovacij, ne pa na to, kaj lahko celotni družbi prinesejo raziskave in inovacije.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Raziskave so ključni del sveta znanja, v globaliziranem gospodarstvu pa bodo vsekakor spodbudile rast in obseg zaposlovanja v Evropski uniji. Sedmi okvirni program je dobra priložnost za Evropsko unijo, da razvije svojo raziskovalno politiko, hkrati pa utrdi tudi evropsko raziskovalni prostor. S tem programom želi Evropa zadovoljiti zahtevam industrije – in splošneje, evropskim politikam – glede raziskav in znanja.

Parlament s sprejetjem današnjega poročila osvetljuje rezultate, ki so bili v teh prvih štirih letih doseženi z raziskovalnim programom. Da pa bi v prihodnje dosegli boljše in konkretnejše rezultate, moramo poenostaviti upravne postopke, izboljšati sodelovanje malih in srednje velikih podjetij, podpreti inovacije in sprejeti financiranje na osnovi delitve tveganja. Poročilo prav tako poziva EU in države članice, da sprejmejo velikopotezne raziskovalne načrte za okrepitev evropske obrambne industrije.

  Nikolaos Salavrakos (EFD), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem za poročilo gospoda Audyja, ker menim, da so naložbe v sektor raziskav in inovacij temelj za konkurenčnost, rast in ustvarjaje delovnih mest v EU. Vmesni pregled sedmega okvirnega programa za raziskave in razvoj 2007–2013 se mi zdi še zlasti uporaben za namene izoblikovanja koristnih sklepov, ki temeljijo na ovrednotenju sedanjih razmer. Pozdravljam predlog poročevalca o poenostavitvi postopkov financiranja, sprejetju v uspešnost usmerjenega pristopa ter meril „odličnosti“ in „evropske dodane vrednosti“ pri porabi EU. Raziskovalni sektor je sektor, ki lahko Uniji prinese največjo dodano vrednost. Javni proračuni so se zmanjšali in zato je treba mobilizirati zasebno financiranje, da bi lahko financirali prihodnji osmi okvirni program za raziskave. Zato odobravam predlog poročevalca o povečanju udeležbe industrijskih skupin ter malih in srednje velikih podjetij.

  Czesław Adam Siekierski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Od uvedbe sedmega okvirnega programa Evropske skupnosti za raziskave in tehnološki razvoj so minila štiri leta. Glede na spreminjajoče svetovne gospodarske razmere in v času, ko se Evropa počasi poskuša izvleči iz gospodarske krize, je jasno, da je bil program vzpostavljen z namenom reševanja upravičenih in velikih težav. Svetovna konkurenca glavnih gospodarskih sil, kot so Kitajska, Indija in Brazilija, nas sili v sprejemanje posebnih ukrepov, namenjenih doseganju tehnološke prednosti, kar nam bo omogočilo učinkovito izvedbo predvidene strategije Evropske unije. Prave naložbe v raziskave in znanstveni razvoj bodo prinesle dolgoročno vzpostavitev na znanju temelječe družbe, ki je ena izmed najpomembnejših delov gospodarske moči. Poročilo obravnava ključno vprašanje nezadostnega sodelovanja in izmenjave informacij med državami članicami, kar vodi v podvajanje posameznih projektov. Druga zaskrbljujoča stvar je nezadostno sodelovanje držav članic, kar vodi v večjo neuravnoteženost na tako pomembnem področju, kot so raziskave in tehnološki razvoj. To je povsem v nasprotju s cilji sedmega okvirnega programa.

Zaradi gospodarske krize nekatere države članice nimajo več toliko možnosti za podporo programu, to pa je izziv za EU, ki mora točno identificirati tiste, ki potrebujejo podporo in jim to podporo tudi zagotoviti. Izvajanje programa bo trajalo še naslednji dve leti, obseg proračunskih obveznosti pa ni presegel 50 % (od 54 milijard EUR za obdobje 2007–2013), kar naj bi omogočalo lažje vključevanje pristojnih organov in čim ustreznejšo porabo razpoložljivih sredstev.

  Catherine Stihler (S&D), v pisni obliki. – Podpiram delo, ki ga je opravil poročevalec pri tem poročilu. Tako kot on sem tudi sama zaskrbljena zaradi zamude Komisije pri pripravi sporočila. Sedmi okvirni program je omogočil nekaj odličnega dela, prav tako pa je spodbudno delo, ki ga je opravil poročevalec pri sklenitvi zlatega trikotnika.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Sedmi okvirni program Evropske skupnosti za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti je najobsežnejši instrument za podpiranje raziskav na svetovni ravni in glavno orodje raziskovalne politike Evropske unije, njegov proračun pa je 50 milijard EUR za obdobje 2007–2013. To poročilo poudarja, da moramo sedmi okvirni program povezati s strategijo „Evropa 2020“ in glavno pobudo „Unija inovacij“, prav tako pa mora biti vse do preteka tega obdobja osredotočen na področja podnebnih sprememb, energetske politike, konkurenčnosti in staranja prebivalstva.

Glasujem za to poročilo, ker se zavedam, da lahko le s krepitvijo evropske raziskovalne, razvojne in inovacijske politike povečamo njeno konkurenčnost in zavzamemo vodilno vlogo na svetovni ravni. Prav tako se mi zdi pomembno, da sedmi okvirni program prispeva k vzpostavljanju evropskega raziskovalnega prostora v skladu s členom 179(1) iz Naslova XIX Pogodbe o Evropski uniji.

  Viktor Uspaskich (ALDE), v pisni obliki. – (LT) Raziskave in inovacije so pomembne za zagotavljanje trajnostne in vključujoče rasti v Litvi. Glede na podatke Svetovne banke ima Litva velik potencial, da postane dinamično gospodarstvo, ki temelji na znanju. Vendar pa študija prav tako kaže, da se moja država v sektorju raziskav in razvoja spopada z upravnimi, strukturnimi in zakonodajnimi težavami. Če si res želimo pravega napredka, moramo premagati te ovire. Tudi za Evropo je to težava. V Evropi so stroški raziskav in razvoja v primerjavi z drugimi svetovnimi nizki, med drugim zaradi pomanjkanja zasebnih naložb in ker okvirni pogoji niso prijazni inovacijam. Strinjam se s poročevalcem, da resnično potrebujemo boljše usklajevanje raziskovalnih projektov in sofinanciranje v Uniji. Poleg tega moramo posodobiti in razširiti raziskovalne ustanove in infrastrukturo v srednji in vzhodni Evropi.

To bo spodbudilo evropsko konkurenčnost in pomagalo pri odpravljanju infrastrukturnih razlik med starimi in novimi državami članicami. Prav tako menim, da morajo raziskave in tehnološki razvoj postati dostopnejši navadnim Evropejcem. Po podatkih raziskave Evropske komisije le 10 % Evropejcev meni, da so dobro seznanjeni z znanostjo, medtem ko jih 65 % meni, da bi si morale vlade bolj prizadevati za povečanje zanimanja za znanstvene teme med mladimi. To bi morali storiti tudi mi.

Predlog resolucije (B7-0344/2011)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasujem za resolucijo, ker verjamem, da potrebujemo celovit gospodarski sporazum, s katerim bomo lahko okrepili že vzpostavljene močne dvostranske povezave z vidika trgovine in naložb. Vendar menim, da mora biti sporazum uravnotežen, prav tako pa mora spodbujati pošteno trgovino. Kljub širokemu soglasju o velikopoteznem sporazumu trdim, da ne bi smel vplivati na javne storitve ali pravice EU, da sprejme direktivo o kakovosti goriva. Sporazum mora imeti tudi velikopotezne trajnostne razvojne cilje s pravno zavezujočimi socialnimi in okoljskimi parametri.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to resolucijo o trgovinskih odnosih med EU in Kanado. Kanada je ena najstarejših in najtesnejših partneric Evropske unije in je prva industrijsko razvita država, s katero je Evropska unija – leta 1976 – podpisala okvirni sporazum o trgovinskem in gospodarskem sodelovanju. Gospodarski odnosi med EU in Kanado še niso izčrpali vseh svojih zmožnosti in menim da lahko sporazum o prosti trgovini med EU in Kanado bistveno prispeva k njihovemu oblikovanju in uresničevanju, in sicer z izboljšanjem trgovinskih in naložbenih tokov ob odpravi tarif in najvišjih tarif ter neutemeljenih netarifnih ovir ter s podpiranjem tesnejšega sodelovanja, zlasti na področjih regulacije, mobilnosti dela in priznavanja kvalifikacij. Pozdravljam sporazum s Kanado, ki bo presegal obveze Svetovne trgovinske organizacije (STO) in dopolnjeval večstranska pravila, a le če bodo pogajanja privedla do uravnoteženega, velikopoteznega in izjemno kakovostnega sporazuma, ki bo zajemal precej več kot znižanje tarif. Na primer, uporabiti moramo načelo vzajemnosti v okviru pravnih sredstev, ki so na voljo za reševanje trgovinskih sporov, prav tako pa moramo izboljšati zaščito pravic intelektualne lastnine, zlasti blagovnih znamk, patentov in geografskih označb.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Z glasovanjem za to resolucijo o sedanjih trgovinskih pogajanjih med EU in Kanado želim ponovno izpostaviti pomembnost mednarodne trgovine (tudi s Kanado) za razvoj naših gospodarstev. Čeprav mora Evropa še naprej prednostno obravnavati mednarodni trgovinski sistem, se pravi krog pogajanj o razvoju iz Dohe, kot je navedeno v resoluciji, lahko sedanja pogajanja s Kanado ta mednarodni pristop koristno dopolnijo z dvostranskim pristopom, ki je prav tako potreben. Z razpravami in pogajanji lahko najdemo rešitve za vprašanja, povezana s trgovino in upoštevanjem nekaterih načel, kot so načela, povezana z okoljem. Kot podpredsednica delovne skupine za javne službe sem zaskrbljena zaradi pristopa, ki je bil izbran za ta sektor. S sprejetjem „pristopa negativnega seznama“ (seznama, ki izključuje nekatere javne službe iz procesa liberalizacije), namesto „pristopa pozitivnega seznama“ (izključevanje javnih služb iz procesa liberalizacije, razen tistih, navedenih na seznamu), se lahko zgodi, da bomo oslabili javne službe. Ta resolucija poziva Evropsko komisijo, da opusti ta pristop.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to resolucijo. Kanada je ena najstarejših in najtesnejših partneric Evropske unije in je prva industrijsko razvita država, s katero je Evropska unija – leta 1976 – podpisala okvirni sporazum o trgovinskem in gospodarskem sodelovanju. V teh letih je bilo podpisanih veliko dvostranskih sporazumov za spodbujanje tesnejših trgovinskih odnosov, zdaj pa je EU druga najpomembnejša trgovinska partnerica Kanade ter drugi največji vir neposrednih tujih naložb. Strinjam se, da gospodarski odnosi med EU in Kanado še niso izčrpali vseh svojih zmožnosti. Načrtovani sporazum o prosti trgovini lahko močno prispeva k tesnejšemu gospodarskemu partnerstvu med EU in Kanado, vlagateljem in podjetjem v EU in Kanadi pa bi dal močan signal za rast.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE) , v pisni obliki. – (FR) Medtem ko med Evropsko unijo in Kanado potekajo pogajanja o trgovinskem sporazumu, Evropski parlament s to resolucijo, ki smo jo pravkar sprejeli, izraža zaskrbljenost glede pristopa Evropske komisije do javnih služb. Zdi se, da želi Evropska komisija, ki je odgovorna za pogajanja o tem sporazumu, načeloma vključiti vse službe. Komisija bi s pogajanjem o „negativnem“ seznamu služb, ki ne bi bile vključene v sporazum o prosti trgovini, in če bi pri tem vztrajala, spremenila utemeljitev, ki je do zdaj prevladala. Javne službe se razlikujejo od drugih služb: ker zagotavljajo socialno in ozemeljsko kohezijo, kot tudi osnovno podporo ranljivemu prebivalstvu, imajo te službe lastnosti, ki so posebne za splošen interes, ki ga želijo uresničiti. Zato je ključnega pomena, da še naprej uporabljamo pristop, ki ščiti te službe, predvsem s tem, da jih ščiti pred mednarodno konkurenco.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) Odnosi s Kanado so že dolgo donosni za obe strani in so z vidika trgovine v obojestranskem interesu in vključujejo dobro sodelovanje. Kljub dejstvu, da je Kanada razvita država, kjer bi lahko izpostavili le malo vprašanj o obsegu spoštovanja socialnih pravic in najvišjih okoljskih standardom, je Komisija – celo pred Parlamentom – določila izhodišče za pogajanja z ustreznimi kanadskimi oblastmi, ki podrobno obravnava mnoga vprašanja, ki pa jih moramo spremeniti, da bi bili z njimi zadovoljni.

Glasujem za to resolucijo, ki je povezana s poglavjem evropske trgovinske politike, na katero moramo gledati kot na model za pogajanja z drugimi državami – tudi Indijo, Kitajsko in Pakistanom –, ki vsekakor ne zagotavljajo lojalne konkurence, prav tako pa tudi ne spoštovanja socialnih pravic in okoljskih standardov tako kot Kanada. Ko začnemo s pogajanji s temi državami, ne smemo pozabiti, kako dosledni in zahtevni smo bili pri izredno ozaveščenih državah, kot je Kanada, in moramo sprejeti enak neposreden in odprt odnos pri zaščiti naših interesov.

  John Bufton (EFD), v pisni obliki. – Glasoval sem proti trgovinskim odnosom med EU in Kanado, saj menim, da bi dvostranski sporazum ogrozil pogajanja Commonwealtha med Združenim kraljestvom in Kanado. Čeprav ne vidim razloga, zakaj EU in Kanada ne bi mogli imeti proste trgovine, je predhodna zakonodaja dokazala, da EU predvsem poskuša posegati v, ne pa vzporedno okrepiti, trgovinske odnose med Združenim kraljestvom in tretjimi državami.

  Alain Cadec (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasoval sem za to resolucijo o trgovinskih odnosih med EU in Kanado, ki je namenjena vzpostavitvi celovitega gospodarskega in trgovinskega sporazuma. Kanada je tesna trgovinska partnerica Evropske unije: v 10 letih so se kanadske naložbe v Evropi skoraj podvojile in v letu 2009 dosegle 119,5 milijonov EUR. Zato moramo vzpostaviti sodoben pravni okvir, s katerim bomo zagotovili pozitiven vpliv na rast. Izpostaviti želim vprašanje dostopa do trga za kmetijske proizvode. Pravila o poreklu se v Kanadi in EU razlikujejo, Komisija pa mora zagotoviti, da bodo interesi in prednostne naloge evropskega kmetijstva ustrezno upoštevani. Predvsem je treba poiskati zadovoljivo rešitev za težavo glede pravil o poreklu, da izdelki drugih članic sporazuma o prosti trgovini s Severno Ameriko ne bodo sledili kanadskim izdelkom.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Večstranski trgovinski sistem, ki temelji na pravilih, vzpostavljenih v Svetovni trgovinski organizaciji (STO), je še naprej najprimernejši način za urejanje in spodbujanje odprte in pravične trgovine. Glede na zgodovinske in zelo uspešne gospodarske odnose med EU in Kanado podpiram sporazum, ki presega zaveze, podane v okviru STO, in dopolnjuje večstranska pravila, da bi tako lahko dosegli čim boljše sodelovanje med tema dvema silama.

  George Sabin Cutaş (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za resolucijo o odnosih med EU in Kanado, ker izpostavlja potrebo po vključevanju socialnih in okoljskih vprašanj v prihodnji gospodarski in trgovinski sporazum med Evropsko unijo in Kanado. V zvezi z varstvom okolja menim, da je za Evropsko unijo pomembno, da zavrne uvoz nafte, pridobljene iz naftnega peska.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Komisija mora kot del neprekinjenih pogajanj o trgovinskem sporazumu med EU in Kanado poskrbeti za skladnost z zahtevami Evropskega parlamenta. Pri sporazumu o prosti trgovini sta ključnega pomena dve stvari: prvič, zagotavljanje sorazmernosti ob spoštovanju socialne in okoljske zakonodaje; drugič, sprejetje doslednega in zaščitnega pristopa k storitvam splošnega pomena. Evropskih okoljskih in zdravstvenih standardov ne bi smeli zniževati le zaradi tega, da bi ustregli partnerju. Evropska komisija mora razmisliti o posledicah svoje odločitve o avtomatski vključitvi vseh služb. Medtem ko ta metoda omogoča izključitev nekaterih služb glede na posamezne primere in na zahtevo vsake posamezne države članice, ki pripravi „negativen“ seznam, se lahko vseeno zgodi, da bodo nekatere izpuščene. Parlament ne želi, da bi ta nov model pogajanja postal pravni precedens. Komisija se je vse do zdaj o prostih trgovinskih sporazumih pogajala tako, da je sestavila „pozitiven“ seznam, na katerem je navedla posamezne službe, vključene v sporazum. Ta metoda, ki se običajno uporablja v mednarodni trgovini, bolje ščiti nekatere za EU občutljive sektorje, Komisija pa bi morala uporabljati izključno to metodo.

  Diogo Feio (PPE) , v pisni obliki. – (PT) Kanada in EU imata skupne vrednote, zaradi česar nista le trgovinski partnerici, ampak tudi naravni zaveznici v globalnih geostrateških razmerah. Dejstvo je, da je na obeh straneh Atlantika enotna civilizacija, ki bi z dodatno krepitvijo vezi med njenimi ljudstvi veliko pridobila. Ne bi bilo produktivno, če bi na široko razpravljali o zgodovinskih povezavah med Kanado in Evropo in o prispevku njenih državljanov pri osvoboditvi evropske celine med obema svetovnima vojnama, ki sta jo prizadeli.

Kljub oviram pri liberalizaciji trgovine, ki jih še vedno opažamo, in zadržkom Unije glede veljavnih praks v Kanadi upam, da bomo lahko kmalu vzpostavili minimalna izhodišča za obojestransko trgovinsko partnerstvo. Celovit gospodarski in trgovinski sporazum med Kanado in Evropsko unijo bi lahko postal najbolj velikopotezen in obsežen sporazum, ki smo ga do zdaj sklenili. Upam, da bo res tako.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ta predlog resolucije govori o trgovinskih odnosih med EU in Kanado, ki naj bi bil sklenjeni do konca leta 2011. Cilj trgovinske in naložbene politike EU je gospodarska rast, ki je trajnostna, prinaša blaginjo in ustvarja delovna mesta. Spomnimo se, da bo sklenitev trgovinskih odnosov z našimi strateškimi partnerji EU prinesla dodano vrednost v višini 1 % bruto domačega proizvoda (BDP) do 2020, kar je leta 2010 bilo 120 milijard EUR, kar bo koristilo potrošnikom in podjetjem. V ta namen in brez dvomov glede vloge Svetovne trgovinske organizacije (STO) je ključnega pomena, da liberaliziramo trgovino s sklenitvijo vseh odprtih pogajanj v okviru Razvojne agende iz Dohe, katere del so tudi trgovinski odnosi EU-Kanada. Čeprav so nekatera vprašanja nerešena, kot je negativen vpliv pridobivanja naftnega peska in nekaterih izdelkov iz tjulnjev na biotsko pestrost, sem glasoval za, ne samo zato, ker je bila težava z javnimi naročili praktično rešena, ampak tudi zaradi koristi za države članice in da bi s tem preprečil kakršne koli zamude pri pogajanjih.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Prva točka v preambuli ponazarja vizijo, na kateri temelji to poročilo: navaja, da je večstranski trgovinski sistem, ki temelji na pravilih, vzpostavljenih v Svetovni trgovinski organizaciji (STO), še naprej najprimernejši okvir za urejanje in spodbujanje odprte in pravične trgovine. Konča se z zagovarjanjem uspešne sklenitve kroga pogajanj v Dohi.

Gre za vizijo, ki je razvita v naslednjih točkah resolucije in s katero se seveda ne strinjamo. Ne strinjamo se, tako kot več milijonov delavcev, kmetov, lastnikov malih in srednje velikih podjetij ter mnogih drugih po svetu, ki že več let s prstom kažejo in obtožujejo Svetovno trgovinsko organizacijo, z njenimi cilji za deregulacijo trgovine in interese, ki jim služi: interesom multinacionalk; velikih podjetij in finančnih institucij, ki si grabijo milijone s tem ko žrtvujejo več milijonov delovnih mest, delavskih in socialnih pravic, uničujejo male in srednje proizvajalce ter uničujejo okolje.

Tako kot drugi tudi sporazum o prosti trgovini med EU in Kanado vključuje službe, zato smo lahko slišali ustrezne, a nedosledne pomisleke glede „negativnih seznamov“ ali drugega, ki ne odpravljajo groženj javnim službam. Več kot dovolj razlogov je, da glasujemo proti.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Evropska unija še naprej gradi svojo trgovinsko politiko s posledicami, ki resno, a različno vplivajo na številne države članice.

Sporazumi, zaradi katerih ima ta politika konkretno podobo, temeljijo na prosti trgovini, katere cilji in učinki so jasno razvidni iz povezane retorike: retorike tako imenovanih „ofenzivnih interesov“, kot da bi govorili o vojni.

Gre za splošne sporazume z vedno manjšo demokratično legitimnostjo, saj pogajanja o njih vedno potekajo v največji tajnosti, za hrbtom javnosti, da bi s tem bilo mogoče prikriti gospodarski, socialni in okoljski vpliv ter se izogniti ozaveščeni razpravi in pojasnilom.

Čeprav naj bi bila pogajanja že v zelo napredni fazi in naj bi bila po pričakovanjih zaključena v letu 2011, še vedno nismo v celoti razpravljali o njegovem vplivu na sektorje in države.

Vsebina tega sporazuma pa ne prinaša nič novega: odpiranje trgov in liberalizacija storitev, tudi vse bolj komercializiranih javnih služb, ki so prepuščene interesom multinacionalk in ljudem povzročajo težave.

Posledice dobro poznamo: prevladujoč položaj peščice na trgih, uničenje šibkejših proizvodnih sistemov in vse več izgovorov za napade na pravice ter življenjske in delovne pogoje.

  Monika Flašíková Beňová (S&D), v pisni obliki. – (SK) EU je leta 2009 začela pogovore o sporazumu o celovitem gospodarskem partnerstvu med Evropsko unijo in Kanado. Morebitni sporazum vključuje najrazličnejša poglavja: blagovna menjava in storitve, pravice intelektualne lastnine, javna naročila, sodelovanje na področju regulacije, naložbe, začasna migracija, konkurenčna politika ter zaposlovanje in okoljski standardi. Menim, da imata obe strani pravico, da prednostno obravnavata prizadevanja za sklenitev sporazuma glede številnih temeljnih točk, kot so vprašanja javnih naročil, naložbe in javne službe.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Pozdravil sem dokument, saj imata EU in Kanada tesne odnose na področju trgovine in neposrednih tujih naložb. Cilj tekočih pogajanj o celovitem gospodarskem in trgovinskem sporazumu je zelo napreden sporazum, ki bo s svojo ambicioznostjo presegel vse trgovinske in gospodarske sporazume, o katerih sta se do zdaj pogajali EU ali Kanada, in ki bo še dodatno poglobil že tako močne dvostranske trgovinske in naložbene odnose. Pozdravljam sporazum s Kanado, ki bo presegal obveze Svetovne trgovinske organizacije (STO) in dopolnjeval večstranska pravila, a le če bodo pogajanja privedla do uravnoteženega, ambicioznega in izjemno kakovostnega sporazuma. Menim, da bodo v teh pogajanjih za obe strani pomembna poglavja o kmetijstvu. Zaskrbljen sem zaradi nevarnosti obsežnih koncesij na področju gensko spremenjenih organizmov, mleka in označevanja izvora. V celoti moramo upoštevati interese in prednostne naloge v kmetijstvu, sporazum pa mora koristiti evropskim in kanadskim potrošnikom, pa tudi kmetijskima sektorjema na obeh straneh, ter v okviru uravnoteženega skupnega rezultata zagotovi večjo –, a pošteno – konkurenco med evropskimi in kanadskimi dobavitelji pri zagotavljanju kmetijskih proizvodov. V zvezi s tem pozdravljam prvotno zavezo obeh strani, da ne bosta ohranili, uvedli ali ponovno uvedli kmetijskih izvoznih subvencij za kmetijske proizvode, s katerimi trgujeta, ter menim, da je to pozitiven korak k ambicioznim in poštenim pogajanjem, pozdravlja pa tudi dogovor o sodelovanju pri kmetijskih pogajanjih v okviru Svetovne trgovinske organizacije.

  Elisabeth Köstinger (PPE), v pisni obliki. – (DE) Evropska unija in Kanada imata že mnogo let dobre, trdne trgovinske odnose. Vendar pa potencial za gospodarsko sodelovanje še ni izčrpan in pozdravljam pogajanja v zvezi s celovitim gospodarskim in trgovinskim sporazumom. Kljub temu pa moramo napredku pri pogajanjih v Svetovni trgovinski organizaciji dati prednost pred dvostranskimi sporazumi. Resolucija vključuje številne pomembne teme. Predvsem podpiram zadržke, ki jih je izrazil Evropski parlament v zvezi z morebitnim negativnim vplivom na evropsko kmetijstvo. Ohraniti moramo načelo vzajemnosti, da bi tako za obe strani zagotovili stabilen, trajnostni sporazum. V zvezi s tem se želim sklicevati predvsem na razpravo o označevanju porekla govedi za zakol, ki jo moramo razrešiti, pa tudi na tehnične težave in težave, povezane s tarifami, kot so dolgotrajni postopki odobritve za izdelke iz EU. Cilj celovitega gospodarskega in trgovinskega sporazuma mora biti lojalna konkurenca.

  Elżbieta Katarzyna Łukacijewska (PPE), v pisni obliki. – (PL) Glede na dejstvo, da je Evropska unija druga največja trgovinska partnerica Kanade in da je Kanada glavna partnerica EU na področju neposrednih tujih naložb, sem glasovala za predlog resolucije o trgovinskih odnosih med Evropsko unijo in Kanado. Hkrati pa želim poudariti, da je Poljska največja trgovinska partnerica Kanade med državami srednje in vzhodne Evrope in že več let ohranja dvostranski trgovinski presežek, ki se vsako leto povečuje. Današnje glasovanje je ključni korak naprej, ki je dober znak za prihodnost.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. Zelo sem vesel, da je bila moja sprememba, ki „se seznanja z nedavnim pravnim razvojem glede prepovedi EU za izdelke iz tjulnjev, zlasti s kanadsko zahtevo Svetovni trgovinski organizaciji o vzpostavitvi uradnega sosveta za reševanje sporov in pričakuje, da bo Kanada umaknila zahtevek za izpodbijanje v STO, ki je v nasprotju s pozitivnimi trgovinskimi odnosi, preden bo moral Evropski parlament ratificirati Celoviti gospodarski in trgovinski sporazum“, sprejeta.

  Clemente Mastella (PPE), v pisni obliki. – (IT) Trgovinski odnosi med Evropsko unijo in Kanado so lahko veliko več kot le zaveze, sprejete v Svetovni trgovinski organizaciji, če bodo le temeljile na uravnoteženem sporazumu, zagotovilu ustreznega vzajemnega dostopa do trgov in izboljšani zaščiti za blagovne znamke, patente in geografske označbe. Menimo, da za zagotavljanje dobrih delovnih pogojev in spoštovanja okolja potrebujemo sveže naložbe. Ker je kmetijski sektor temeljnega pomena, pozivamo Komisijo, da s pogajanji doseže sporazum, ki bo koristil proizvajalcem in potrošnikom in ki bo zagotavljal lojalno konkurenco med ponudniki kmetijskih proizvodov iz Evropske unije in Kanade. In zadnje, menimo, da bi Svet moral pridobiti soglasje Parlamenta, preden podpiše kakšen koli nov mednarodni trgovinski sporazum, hkrati pa mora biti Parlament seznanjen v vseh fazah postopka, da bi bil zagotovljen večji demokratični nadzor. Le tako bomo lahko dosegli večjo rast naložb in trgovine med Evropsko unijo in Kanado.

  Véronique Mathieu (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za resolucijo, vendar proti spremembi 10, ki podpira prepoved uvoza izdelkov iz tjulnjev in jo je naložila EU. Ta prepoved ni upravičena, ne s pravnega in ne z znanstvenega vidika. Zaključki v znanstvenem mnenju, ki ga je pripravila Evropska agencija za varnost hrane konec leta 2007, temeljijo na podatkih o klavnih živalih v klavnicah in niso zanesljivi v zvezi z lovom na tjulnje. Prav tako je vprašljiva pravna podlaga, saj pravno mnenje Evropskega parlamenta z dne 1. april 2009 kaže: „Skoraj nemogoče je upravičiti prepoved izključno na podlagi dobrega počutja živali, saj Pogodba ne vključuje nobene pravne podlage glede dobrega počutja živali“. Zaščita živalske vrste ni ogrožena, njihovo število se je v zadnjih 25 letih na Grenlandiji celo potrojilo. In zadnje, embargo glede katerega Komisija zagotavlja, da ne bo negativno vplival na tradicionalen ulov Inuitov, je nerealen. V zvezi s tem je zahteva, ki jo je Kanada naslovila na Svetovno trgovinsko organizacijo (STO) o vzpostavitvi posebnega organa za reševanje sporov glede evropskega embarga, utemeljena.

  Arlene McCarthy (S&D), v pisni obliki. – Parlament je v svoji resoluciji o trgovinskih pogajanjih med EU in Kanado jasno sporočil, da bo odločno zagovarjal svojo zakonodajo o prepovedi izdelkov iz tjulnjev na trgu EU. Državljani EU so zahtevali, da ukrepamo in preprečimo vstop proizvodom krutega komercialnega lova v EU. Kanada nima pravice, da poskuša ogrožati demokratično voljo evropskih državljanov s tem, da našo nediskriminacijsko zakonodajo o prepovedi izdelkov iz tjulnjev izpostavlja v Svetovni trgovinski organizaciji. Tesnejše trgovinske odnose med EU in Kanado lahko gradimo le na podlagi spoštovanja želj evropske javnosti in evropskega prava.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Evropska komisija naj bi kmalu zaključila pogajanja s Kanado glede sporazuma o prosti trgovini brez primere. Pogajanja potekajo od leta 2004. Nihče se ni nikoli posvetoval z evropskimi državljani ali jih o tem seznanil. Poročilo pozdravlja ta škodljiv sporazum, katerega vsebina je bila razkrita le z odtekanjem informacij. To je nesprejemljivo. Glasoval bom proti poročilu in obsojam ta sporazum, ki ljudem v Evropi daje podrejeno vlogo po vzoru sporazuma o prosti trgovini s Severno Ameriko.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Zgodovinski odnosi med Evropo in Kanado so dolgotrajni in segajo celo pred nastanek EU. Poleg tega imamo enake vrednote in načela, zaradi česar smo naravni zavezniki v svetovnih geostrateških razmerah. Pri trgovinskih odnosih je prišlo do znatnega napredka, čeprav še vedno nimamo celovitega sporazuma. Menim, da si moramo še naprej močno prizadevati za sklenitev sporazuma, ki bo vsem ustrezal, saj bo zelo pomemben za gospodarski razvoj obeh strani.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – Morebitni sporazum zajema najrazličnejša vprašanja: blagovna menjava in storitve, pravice intelektualne lastnine, javna naročila, sodelovanje na področju regulacije, naložbe, začasna migracija (četrta oblika), politika konkurence ter standardi zaposlovanja in okoljski standardi. Strani še vedno nista dosegli sporazuma o številnih ključnih poglavjih v pogajanjih, med drugim o dostopu do javnih naročil, naložb in javnih služb. Med pogajanji sta bili izpostavljeni še dve drugi vprašanji, ki sta za Evropski parlament dokaj občutljivi. Prvo vprašanje je povezano s kanadskim naftnim peskom in direktivo o kakovosti goriva EU. Odbor za okolje je temeljito razpravljal o direktivi o kakovosti goriva. Kanadska vlada je prepričana, da ta direktiva pomeni diskriminacijo pri uvozu kanadske nafte in uvozu nafte iz drugih držav. Mislim, da smo prezgodaj dosegli sporazum. Drugo vprašanje je prepoved uvoza izdelkov iz tjulnjev v EU in je zelo pomembno. Ta sporazum bi lahko še dodatno poglobil že tako močne dvostranske trgovinske in naložbene odnose med EU in Kanado; vendar pa mora obema stranema prinašati koristi, zato sem se vzdržal glasovanja.

  Rolandas Paksas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Progresiven sporazum bo spodbudil in pospešil dejavne trgovinske in naložbene odnose med EU in Kanado. Liberalizacija trgovinskih odnosov bo prinesla vzajemne koristi za poslovne akterje in ugodnejše naložbene pogoje. Da bi dobili celovit, visoko kakovosten sporazum, ki presega zaveze STO, ne sme nobena stran navesti zahtev, ki bi bile v nasprotju z njunimi notranjimi politikami ali institucionalnimi ureditvami. Poleg tega moramo pri trgovinskih sporih uporabljati načelo vzajemnosti, izboljšati zaščito pravic intelektualne lastnine, ter zagotoviti resnično vzajemen dostop do storitev in javnih naročil. Posebno pozornost moramo nameniti kmetijskemu sektorju in potrošnikom. Ohraniti moramo trdno stališče glede gensko spremenjenih organizmov, mleka in označevanja izvora. Zagotoviti moramo lojalno in večjo konkurenčnost med dobavitelji kmetijskih proizvodov. Menim, da bi se Komisija morala začeti pogajati s Kanado o naložbah po tem, ko bo Parlament izrazil svoje stališče o prihodnosti naložbene politike EU. Zaščititi moramo najranljivejše sektorje obeh strani, da bodo tako izključeni iz naložbenih sporazumov. Komisija mora zavzeti odločno stališče o prepovedi izdelkov iz tjulnjev in v zvezi s tem mora Kanada umakniti svojo zahtevo pri STO po vzpostavitvi uradnega sosveta za reševanje sporov. Takšne zahteva ni v skladu z načeli pozitivnih trgovinskih odnosov.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pozdravljam to resolucijo Evropskega parlamenta o trgovinskih odnosih med EU in Kanado. Gre za naravno partnerstvo med EU in Kanado, ki temelji na kulturni podobnosti in dolgi skupni zgodovini. Zato je povsem normalno, da zasebna sektorja v Evropski uniji in Kanadi močno podpirata ambiciozen in poglobljen gospodarski sporazum in menita, da bi izboljšanje tesnega gospodarskega partnerstva med EU in Kanado vlagateljem in podjetjem v EU in Kanadi, pa tudi drugod po svetu, dalo močan signal za rast. Zato pozdravljam sporazum s Kanado, ki bo presegal obveze Svetovne trgovinske organizacije (STO) in dopolnjeval večstranska pravila, a le če bodo pogajanja privedla do ambicioznega in izjemno kakovostnega sporazuma, ki bo temeljil na načelu vzajemnosti in bo zajemal precej več kot znižanje tarif. Opozarjam pa na potrebo po razmisleku o gospodarskem vplivu tega odpiranja, predvsem za države članice, katerih gospodarstva so ranljivejša.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Zdi se, da je trgovinski sistem Svetovne trgovinske organizacije (STO) najboljši način za zagotavljanje referenčnega okvira za gospodarske odnose med državama. Državam ali nadnacionalnim organizacijam pa ne preprečuje, da svojih gospodarskih odnosov ne bi razvile bolje od skupnih pravil. Zato se zdi še zlasti tesno gospodarsko partnerstvo med EU in Kanado utemeljeno. Kot je poudarjeno v poročilu, je EU druga najpomembnejša trgovinska partnerica Kanade. Leta 1976 je Kanada postala prva industrijsko razvita država, s katero je Evropska unija podpisala okvirni sporazum o trgovinskem in gospodarskem sodelovanju, prav tako pa je četrti največji vir neposrednih tujih naložb v Evropski uniji.

Sporazum bi lahko privedel do odnosov med dvema območjema, ki sta že zdaj močno povezana s skupnim kulturnim pristopom, s še tesnejšim gospodarskim sodelovanjem in tesnejšimi povezavami.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Sem za. Pogajanja s Kanado o celovitem gospodarskem in trgovinskem sporazumu dobro napredujejo in bi lahko bila zaključena to jesen. Celovit gospodarski in trgovinski sporazum je najbolj velikopotezen dvostranski sporazum o prosti trgovini, o katerem se je do zdaj EU pogajala v skladu s trgovinsko strategijo „Globalna Evropa“ iz leta 2006. Vključuje daljnosežna poglavja o storitvah, naročilih, varstvu naložb, intelektualni lastnini in sodelovanju na področju regulacije.

  Czesław Adam Siekierski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Gospodarski odnosi med EU in Kanado so ključnega pomena za razvoj dialoga med dvema stranema. Za ZDA je EU največja trgovinska partnerica Kanade, Kanada pa je enajsta največja trgovinska partnerica EU. Cilj tekočih pogajanj o celovitem gospodarskem in trgovinskem sporazumu je sklenitev zelo obsežnega sporazuma, ki bo s svojo velikopoteznostjo presegel vse trgovinske in gospodarske sporazume, o katerih sta se do zdaj pogajali EU ali Kanada. Dvostranska trgovina in naložbene povezave so že zdaj močne in to jih lahko še okrepi. Glede na skupno poročilo strokovnjakov iz EU in Kanade naj bi sklenitev celovitega gospodarskega in trgovinskega sporazuma prinesla oprijemljive gospodarske koristi zaradi liberalizacije trgovine in odprave tarifnih ovir. Kljub temu je še vedno nekaj težav glede tega sporazuma, ki lahko negativno vplivajo na kmetijski sektor EU.

Menim, da moramo biti dejavnejši z vidika razlik med veljavnimi sanitarnimi in fitosanitarnimi standardi v EU in Kanadi. Poleg tega moramo več dela opraviti pri zagotavljanju skladnosti okoljskih standardov v Kanadi s standardi, ki veljajo v EU. V zvezi s tem menim, da moramo nujno izvesti podrobno analizo in oceno prej omenjenih standardov.

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. – Pozdravljam današnjo resolucijo, ki izpostavlja napredek v pogajanjih o trgovinskem sporazumu EU s Kanado. Kanada je za EU pomembna morebitna trgovinska partnerica, takšen sporazum pa bo koristil obema stranema. So pa nekateri pomisleki, ki jih mora Komisija upoštevati: okoljski vpliv pridobivanja nafte iz naftnega peska in zdravje delavcev, ki v rudnikih še vedno pridobivajo azbest, sta le dve vprašanji, ki jih moramo skrbno obravnavati. Podpiram poziv Kanadi, naj umakne svoje nasprotovanje v STO glede prepovedi izdelkov iz tjulnjev v EU, in vesel sem, da je Parlament sprejel spremembe, ki izpostavljajo to stališče. Tudi Komisija mora zavzeti odločno stališče in zaščititi prepoved. Pri uporabi blagovnih znamk in patentov je treba prav tako upoštevati pravice intelektualne lastnine. Prepričan sem, da bo Komisija obravnavala in upoštevala te težave in da bo prišlo do dogovora o učinkovitem trgovinskem sporazumu.

Poročilo: Wolf Klinz (A7-0081/2011)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasujem za to samoiniciativno poročilo, saj v razpravi o panogi bonitetnega ocenjevanja obravnava sedanje težave: predvsem pomanjkanje konkurence, oligopolne strukture ter pomanjkanje odgovornosti in preglednosti predvsem v zvezi z bonitetnimi ocenami državnih dolžniških instrumentov.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to resolucijo o bonitetnih agencijah: prihodnje perspektive. Ocene bonitetnih agencij se uporabljajo za različne uporabne namene: združujejo informacije o kreditni kakovosti izdajateljev v globalnem okolju. Bonitetne ocene izdajateljem omogočajo, da dostopajo do svetovnih in domačih trgov, znižujejo stroške informacij in širijo skupino možnih vlagateljev ter tako zagotavljajo likvidnost in preglednost na trgih in lajšajo določanje cen. Zadnja finančna kriza je izpostavila tri težave v industriji: premajhna konkurenčnost, pretirano zanašanje na zunanje bonitetne ocene v ureditvenem okviru in neprevzemanje odgovornosti bonitetnih agencij za njihove ocene. Strinjam se z mnenjem poročevalca, da pri bonitetnih ocenah ne gre le za mnenja in da so bonitetne agencije odgovorne za svoje bonitetne ocene. Zato je treba okrepiti njihovo izpostavljenost civilni odgovornosti in s tem zagotoviti resnično grožnjo.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za poročilo gospoda Klinza o bonitetnih agencijah. Bonitetne agencije so koristne: zagotavljajo informacije o kakovosti kreditnih produktov, kar dolžnikom in vlagateljem omogoča dostop do svetovnih in domačih trgov in jim pomaga pri določanju cen. Kriza pa je pokazala na nevarnosti, ki jih prinaša veljavni sistem: predvsem pomanjkanje konkurenčnosti, pomanjkanje odgovornosti in preglednosti agencij. Gre za samoiniciativno poročilo, ki Evropsko komisijo poziva, da jasno prepozna pomanjkljivosti veljavnega okvira in zagotovi študijo učinkov, ki bo vključevala morebitne alternativne možnosti za izboljšanje sistema, po potrebi tudi novo zakonodajo. Komisijo pozivam, da se čim prej odzove na našo zahtevo.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za ta pomemben dokument. Bonitetne agencije ne ocenjujejo le zasebnih družb in njihovih produktov, ampak tudi države. Pogoji, pod katerimi se lahko država zadolžuje na mednarodnih trgih, so odvisni od bonitetne ocene, ki jo prejme. Zaradi negativnih ocen v času finančnih težav se država znajde v nekakšnem dolžniškem začaranem krogu, saj znižanje bonitetnih ocen le še poveča stroške zadolževanja, finančne razmere države pa se še poslabšajo. Vsi udeleženci na trgu in njihovi nadzorniki morajo poznati merila, ki se uporabljajo pri določanju bonitetnih ocen in jih lahko tudi sami preverijo. Od Komisije in držav G20 se zahteva, da vzpostavijo nov globalni pristop k ocenjevanju, s katerim bi se zmanjšala verjetnost napak, ki bi urejal dejavnosti podjetij, ki so vključena v ocene, hkrati pa bi zmanjšal tveganje, povezano s finančnimi ocenami. Pozdravljam in ob številnih priložnostih sem ponovil predlog, da mora Evropa nujno vzpostavi svojo lastno bonitetno agencijo, ki bo pripravljala objektivne in neodvisne ocene. Pozdravljam poziv v poročilu k vzpostavitvi naše lastne neodvisne bonitetne agencije, ki bi se glede na predloge imenovala Evropska ustanova za ocenjevanje bonitete.

Možnosti, da si vse države članice EU izposojajo na mednarodnih trgih pod pravimi pogoji, kot tudi stabilnost celotnega svetovnega finančnega sistema in učinkovitost preprečevanja kriz, bodo odvisne od tega, kako uspešni bomo pri preoblikovanju finančnih ocen.

  Regina Bastos (PPE), v pisni obliki. – (PT) Bonitetne agencije ocenjujejo države, institucije in podjetja, podeljujejo ocene tveganja glede na njihovo zmožnost odplačevanja dolgov v dogovorjenem roku. Kot prvi odziv na finančno krizo je bila sprejeta Uredba (ES) št. 1060/2009 o bonitetnih agencijah. Ta uredba je obravnavala najbolj pereča vprašanja in za bonitetne agencije določa nadzor in regulacijo. Vendar ni razrešila vseh težav.

Finančna kriza je pokazala, da so pri načinu delovanja teh agencij tri ključne težave: pomanjkanje konkurence, pretirano zanašanje na zunanje bonitetne ocene in premalo odgovornosti. To poročilo, za katerega sem glasovala, poziva Evropsko komisijo, da prepozna napake in zagotovi oceno učinka morebitnih alternativnih možnosti, tudi dodatnih zakonodajnih predlogov. Hkrati poziva Evropsko komisijo, da oceni stroške in prednosti vzpostavitve povsem neodvisne Evropske ustanove za ocenjevanje bonitete.

  Slavi Binev (NI), v pisni obliki. – (BG) Podprl sem predlagano poročilo, saj menim, da bo vzpostavitev bonitetnih agencij spodbudila konkurenco v tem sektorju, kar pa je osnovni pogoj za večjo kakovost, znižanje stroškov informacij, nenazadnje pa tudi za povečanje odgovornosti ustreznih agencij. S tem se bo prav tako zmanjšala regulativna odvisnost.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) Glasovala sem za osnutek poročila gospoda Klinza o bonitetnih agencijah, ker menim, da prečiščeno besedilo vsebuje številne pozitivne elemente in dobre ideje. Predvsem se strinjam z željo za izboljšanje preglednosti, celovitosti, odgovornosti, neodvisnosti in zanesljivosti teh agencij. Poleg tega podpiram idejo gospoda Klinza o vzpostavitvi Evropske ustanove za ocenjevanje bonitete, ki bi bila neodvisna od Združenih držav Amerike in institucij, prav tako pa menim, da sedanji oligopol sektorju povzroča težave.

  Jan Březina (PPE), v pisni obliki. – (CS) Nedavna finančna kriza je opozorila na tri ključne težave na področju bonitetnih agencij, in sicer na pomanjkanje gospodarske konkurence, prekomerno odvisnost ureditvenega okvira od zunanjih bonitetnih ocen in dejstvo, da bonitetne agencije za svoje ocene ne dajejo nobenih zagotovil. Nisem prepričan, ali je predlog poročevalca o vzpostavitvi evropske bonitetne agencije razumna rešitev. Nobenega zagotovila ni, da bo evropska bonitetna agencija pridobila dober ugled in postala resna nova akterka med bonitetnimi agencijami, ali da bo lahko prepričala trg o svoji popolni neodvisnosti od vseh javnih organov, pa naj gre za države članice, Evropsko komisijo ali kateri koli drug javni organ.

Bolj smiseln se mi zdi predlog poročevalca o vzpostavitvi mreže evropskih bonitetnih agencij, ker bo sodelovanje med bonitetnimi agencijami, ki delujejo na nacionalni ravni in uporabljajo razpoložljiva finančna sredstva in kadre, spodbudilo konkurenco na tem področju, s tem ko bodo vključene najrazličnejše dejavnosti in različni trgi, hkrati pa bo mogoče doseči enako raven, kot jo dosegajo velike bonitetne agencije z delovanjem na svetovni ravni.

  John Bufton (EFD), v pisni obliki. – Glasoval sem proti morebitnemu sprejetju usklajevanja kreditnih agencij na ravni EU, saj se standardi med državami članicami lahko razlikujejo, kar je razumljivo. Brez enotne skupne valute in glede na nihanje na trgih, predvsem v slabih gospodarstvih območja evra, Združenemu kraljestvu grozi možnost, da se bo znašlo v močvirju usklajenih bonitetnih ocen, ki bi morale vključevati vse gospodarske razmere v Uniji, podjetja in industrijo v Združenem kraljestvu pa bi lahko izpostavile nevarnemu početju, podprtemu z bonitetnimi ocenami na ravni EU. Neodvisna gospodarstva in neodvisne države članice morajo same določati svoje pogoje in omejitve glede bonitetnih ocen.

  Maria da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glede na posledice, ki jih lahko imajo bonitetne ocene državnih dolžniških instrumentov na trg, proračunsko stanje in splošno blaginjo ljudi, je nujno, da le-te temeljijo na zaupanja vrednih dejstvih in številkah. Da bi ohranili resničnost in poštenost teh ocen, je treba povečati preglednost pri teh odločitvah, kot tudi odgovornost teh agencij. Zato podpiram in pozdravljam določitev danes predlaganih prednostnih nalog za regulacijo bonitetnih agencij, ki so po mojem mnenju ključnega pomena za premagovanje težav v tej industriji.

  Nessa Childers (S&D), v pisni obliki. – Razmere s kreditnimi agencijami moramo obravnavati v Evropi. Te zasebne organizacije, ki jim je glaven le dobiček, imajo preveč moči nad suverenostjo vlad in povsem podpiram načrte za obravnavanje te nepravilnosti na evropski ravni.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem proti poročilu bonitetnih agencijah. Politično nesprejemljivo in gospodarsko nevarno je, da imajo te agencije, ki so imele tako negativno vlogo v sedanji krizi, še naprej pravico, ki jim jo je podelila EU sama, da ocenjujejo podjetja, pa tudi gospodarstva držav članic. Evropski parlament bi moral biti odločnejši in korenitejši pri svojih odločitvah glede dejanj bonitetnih agencij, predvsem po škodi, ki so jo povzročile evropskim gospodarstvom in evropskim državljanom. Poročilo pa je brez vsake vsebine. Uredbe, ki jih predlaga, so strahopetne, prav tako pa se ni izboljšala preglednost bonitetnih agencij. Ne smemo si domišljati, da je bila težava z bonitetnimi ocenami razrešena z zasebnimi agencijami, pa naj bodo ameriške, kot so zdaj, ali pa evropske v prihodnosti, kar le spodbuja špekulacijsko mafijo. Poročilo bi moralo zagovarjati javno, demokratično nadzorovano agencijo, ki z ničemer ni povezana z zasebnimi interesi in ki lahko ima posebno vlogo v okviru solidarnosti med državami in njihovimi državljani.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasovala sem za to poročilo, ker jasno in objektivno navaja razmere glede bonitetnih agencij. Tudi sama verjamem, da imajo bonitetne agencije potrebno in zelo koristno vlogo pri prečiščevanju in poenostavljanju kopice informacij o finančnih trgih, tako z vidika solventnosti in zanesljivosti izdajateljev dolžniških vrednostnih papirjev, kot tudi z vidika posameznih finančnih instrumentov. Kot pa upravičeno izpostavlja gospod Klinz, je pri tem poslovnem modelu tveganje, da ne bodo zaščiteni vlagatelji, ampak izdajatelji dolžniških vrednostnih papirjev, če ne bodo izvedeni ustrezni korektivni ukrepi. Ne verjamem, da je mogoče konkurenčnost izboljšati, saj bi preveliko število agencij lahko ogrozilo verodostojnost bonitetnih ocen. Menim pa, da bi večja odgovornost lahko privedla do večje objektivnosti, pa tudi skozi delo, s katerim ne bi bili zaščiteni le interesi nekaterih, ampak bi se zmanjšalo nesorazmerje pri informacijah, kar vodi v varovanje delovanja trgov in varovanje splošnega interesa.

  George Sabin Cutaş (S&D), v pisni obliki. – (RO) Glasoval sem za resolucijo o bonitetnih ocenah, ker menim, da potrebujemo novo evropsko bonitetno agencijo, ki bo uvedla alternativen način delovanja in večjo konkurenčnost v tem sektorju. Finančna kriza nam je pokazala, da oligopolne strukturne ne moremo več dopuščati, prav tako pa ne moremo dopuščati pomanjkanja preglednosti in odgovornosti sedanjih bonitetnih agencij.

  Rachida Dati (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za poročilo gospoda Klinza. Vsebuje nekaj zanimivih predlogov za izvajanje potrebnega okvira bonitetnih agencij. Sedanje razmere v območju evra nas skoraj vsak dan spominjajo na vpliv odločitev, ki so jih sprejele te agencije in zanašanja globalnega finančnega regulativnega sistema na te agencije. Pozdravljam predvsem zahtevo, namenjeno Evropski komisiji, naj preuči izvedljivost uvedbe neodvisne Evropske ustanove za ocenjevanje bonitete. Gre za konkreten predlog, s katerim bi lahko obravnavali pretirano zanašanje globalnega finančnega regulativnega sistema na nekatere nejavne bonitetne ocene.

  Proinsias De Rossa (S&D), v pisni obliki. – Podpiram to poročilo o prihodnosti bonitetnih agencij. Sedanja finančna kriza je pokazala na velike težave pri tem poslu, kot sta pretirano zanašanje na zunanje bonitetne ocene v ureditvenem okviru in neprevzemanje odgovornosti bonitetnih agencij za svoje ocene. Bonitetne agencije so z napačnimi ocenami strukturiranih finančnih instrumentov igrale pomembno vlogo pri nastanku finančne krize. To poročilo še pred zakonodajnim predlogom, ki naj bi ga Komisija pripravila jeseni, obravnava ta vprašanja in pri tem poziva k: pregledu, ali in kako države članice bonitetne ocene uporabljajo za regulativne namene, da bi zmanjšale splošno pretirano zanašanje nanje v finančnem regulativnem sistemu; natančni oceni učinka in študiji izvedljivosti o stroških, koristih in možni strukturi upravljanja za popolnoma neodvisno evropsko ustanovo za bonitetno ocenjevanje; možnostim za oblikovanje evropskega indeksa bonitetnega ocenjevanja, ki bi vključeval vse ocene registriranih bonitetnih agencij, ki so na voljo na trgu.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Bonitetne agencije druga za drugo znižujejo bonitetne ocene evropskih držav, ki jih je kriza najbolj prizadela, ali pa jih umeščajo na „negativno opozorilo“. Govorim o Portugalski, Irski, Grčiji in Španiji. Mogoče agencije res niso sprožile svetovne finančne krize, so jo pa takšna dejanja vsekakor poglobila. Spodbujajo špekulacije in ogrožajo možnost za uspeh že tako krutih načrtov obnove, ki so bili vsiljeni njihovim ljudem. Zato je ustanovitev neodvisne evropske bonitetne agencije, ki bo imela pravni status neodvisne ustanove, nujna. Prav tako moramo odpraviti navzkrižje interesov bonitetnih agencij, ki lahko zdaj izdajajo ocene, hkrati pa delujejo kot svetovalci. Gre za spremembo, ki jo mora dopolnjevati ocena Komisije o potrebi po večjem razkrivanju informacij za vse produkte na področju finančnih instrumentov.

  Anne Delvaux (PPE), v pisni obliki. – (FR) Vse od izbruha gospodarske in finančne krize so bonitetne agencije stalne teme razgovorov in razprav. Kaj pa si mislimo o njihovi v današnjem času ključni vlogi? Evropski parlament načenja to vprašanje. Četudi ocene bonitetnih agencij služijo več koristnim namenom (npr. združujejo podatke o kreditni kakovosti izdajateljev, kar je v današnjem globalnem okolju še posebej koristno), so se z razvojem dogodkov v regulativnem okviru agencije iz „posrednic informacij“ prelevile v de facto „izdajateljice regulativnih licenc“, to pa je nedopustna napaka!

Finančna kriza je pokazala, da so v panogi tri ključne težave: pomanjkanje konkurence, pretirano zanašanje na zunanje ocene v regulativnem okviru in odsotnost odgovornosti bonitetnih agencij za ocene.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Vloga bonitetnih agencij v današnjem tržnem gospodarstvu je nedvomno pomembna. Te agencije so začele delovati kot posrednice informacij, ki so izdajateljem dolžniških instrumentov in vlagateljem omogočale dostop do trga, zniževale stroške informacij in s tem zagotavljale večjo likvidnost in preglednost. Podobno kot pri precej drugih področjih v tej panogi pa je kriza razgalila tri ključne težave: pomanjkanje konkurence, pretirano zanašanje na zunanje ocene v regulativnem okviru in odsotnost odgovornosti bonitetnih agencij za ocene. Nujno je ponovno pregledati vlogo teh agencij pri urejanju globalnega finančnega trga in poiskati učinkovite rešitve za zagotovitev več konkurence med njimi. Prav tako pomembno je oceniti navzkrižja interesov pri tem poslovnem modelu.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Bonitetne agencije ocenjujejo tri sektorje ─ javni sektor, podjetja in strukturirane finančne instrumente ─ in so z napačnimi ocenami strukturiranih finančnih instrumentov, ki jih je bilo treba med krizo v povprečju znižati za tri do štiri stopnje, igrale pomembno vlogo pri nastanku finančne krize. Uredba (ES) št. 1060/2009 je prvi odziv na finančno krizo, ki že obravnava najbolj pereča vprašanja in za bonitetne agencije določa nadzor in regulacijo. Upam pa, da bo sčasoma predpisana še večja preglednosti delovanja bonitetnih agencij. Pomanjkanje regulativne varnosti v tem sektorju ogroža pravilno delovanje finančnih trgov EU in bi morala zato Komisija, preden predlaga nadaljnje spremembe Uredbe (ES) št. 1060/2009, pravilno prepoznati vrzeli v novem okviru in zagotoviti oceno učinka na vrsto drugih možnosti, ki so na voljo za zapolnitev takih vrzeli, vključno z možnostjo nadaljnjih zakonodajnih predlogov. Panoga bonitetnega ocenjevanja sooča s številnimi težavami, med katerimi so najpomembnejše pomanjkanje konkurence, oligopolne strukture ter pomanjkanje odgovornosti in preglednosti.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Razmere v zadnjih letih jasno kažejo, kako malo verodostojnosti uživajo bonitetne agencije. Vseeno pa imajo še vedno povsem proste roke, njihovo delovanje pa je skrajno škodljivo, zlasti za države s šibkimi gospodarstvi. Kot subjekti, ki so odvisni od finančnega sistema in katerih interesi so prepleteni z ocenami, ki jih sami izdajajo, se preživljajo predvsem s prekomernim spodbujanjem finančnih špekulacij s posojili in kapitalom. Te agencije so jasen odsev financializacije gospodarstva ─ ki ne odraža dejanske rasti proizvodne dejavnosti in ni v sorazmerju z njo ─ in so osrednja prvina neoliberalistične razvojne strategije, ki si vztrajno prizadeva žeti stopnje dobička, ki jih realna proizvodnja zaradi znanje krivulje zniževanja mejnih dobičkov ne more zagotavljati.

Poročilo sicer vsebuje določeno kritiko delovanja teh agencij, v resnici pa zadevi ne pride do dna, niti ne predlaga javnega nadzora finančnega sektorja, da ne bi s tem ogrozilo interesov velikih podjetij in finančnih ustanov. To je ključno vprašanje. Zato pozivamo k učinkoviti ureditvi finančnega sektorja in k ustavitvi liberalizacije pretoka kapitala, odpravi davčnih oaz, odpravi izvedenih instrumentov in odpravi bonitetnih agencij in njihovih dejavnosti.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Vemo ─ izkazalo pa se je tudi v zadnjih letih ─,da bonitetne agencije niso verodostojne, njihovo delovanje pa je še naprej zelo škodljivo, zlasti za države s šibkejšimi gospodarstvi, preživljajo pa se predvsem z nesorazmernim spodbujanjem finančnih špekulacij s posojili in kapitalom.

Te agencije so predvsem rezultat financializacije gospodarstva ─ ki ne odraža dejanske rasti proizvodne dejavnosti in ni v sorazmerju z njo ─ in so osrednja prvina neoliberalistične razvojne strategije, ki si vztrajno prizadeva žeti stopnje dobička, ki jih realna proizvodnja ne more zagotavljati.

Poročilo sicer vsebuje določeno kritiko glede delovanja teh agencij, v resnici pa zadevi ne pride do dna, niti ne predlaga javnega nadzora finančnega sektorja, da ne bi s tem ogrozilo interesov velikih podjetij in finančnih ustanov.

Zato pozivamo k učinkoviti ureditvi finančnega sektorja in k ustavitvi liberalizacije pretoka kapitala, odpravi davčnih oaz, odpravi izvedenih instrumentov in odpravi bonitetnih agencij in njihovih dejavnosti. Potrebna je drugačna davčna politika, takšna, ki bo prispevala h gospodarski rasti, socialni pravičnosti in uravnoteženim javnim financam, s čimer bo lahko prispevala tudi k odpravi davčnih olajšav, ki jih danes nudijo davčne oaze, k obdavčenju borznih dobičkov in k uvedbi dodatnega davka na dobičke velikih podjetij in finančnih ustanov.

  Monika Flašíková Beňová (S&D), v pisni obliki. – (SK) Poročilo obravnava skrajno pomembna vprašanja panoge bonitetnega ocenjevanja, vključno s pomanjkanjem konkurence, oligopolno strukturo in pomanjkanjem odgovornosti in preglednosti, zlasti pri ocenjevanju javnega dolga. Po mojem mnenju je zato nujno sprejeti ukrepe za ustanovitev evropske bonitetne agencije, ki bi lahko razvila nov model bonitetnega ocenjevanja in vzpostavila pogoje za krepitev resnične konkurenčnosti.

  Pat the Cope Gallagher (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Prav bi bilo, da bi bile bonitetne agencije v prihodnje bolj odgovorne za svoje delo. Dejstvo je, da so agencije dajale najvišje možne ocene mnogim zapletenim finančnim instrumentom, za katere smo kasneje ugotovili, da so zastrupljeni. Poročilo predlaga, naj akterji na trgu podrobneje in bolje sami analizirajo tveganja, da ne bodo toliko odvisni od bonitetnih agencij.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) Tri velike ameriške agencije obvladujejo skoraj celotni trg bonitetnega ocenjevanja, ki je včasih obvezno tudi za regulativne namene. Z uvedbo konkurence v tej panogi ali ustanovitvijo evropske bonitetne agencije sprevrženost tega sistema ne bo odpravljena.

Danes so zadeve bolj nore kot kdaj koli prej. Nihče ne ve, kateri trg ali katera agencija narekuje odzive drugih; ali neugodna ocena določene države sproži paniko v zvezi z javnim dolgom te države ali pa, obratno, cinične špekulacije privedejo do neugodne ocene; ali ugodna ocena povzroči, da imetniki obdržijo določeno premoženje, ali pa je, obratno, ugodna ocena premoženja posledica želje imetnika, da bi ga obdržal. Natančnejši nadzor delovanja agencij bi prinesel le najmanjše koristi in očitno to ni dovolj daljnosežen ukrep. Ob vseh kritikah, ki so jih deležne agencije iz Evrope in ZDA, njihov ugled še ni utrpel kake otipljive škode. Brez dvoma bi imela zaostritev njihove pravne ali celo finančne odgovornosti za posledice napak in neodgovornih presoj določen učinek. Ničesar pa ne bomo rešili, če bomo sistem, namesto da bi ga korenito spremenili, le ohranjali pri življenju z nenehnim krpanjem.

  Roberto Gualtieri (S&D), v pisni obliki. – (IT) Z odobritvijo poročila gospoda Klinza, ki poziva k učinkoviti ureditvi področja bonitetnih agencij, je Parlament napravil še en korak k večji preglednosti finančnih trgov. Nujno je odpraviti težave, ki so danes značilnost te panoge: pomanjkanje konkurence, pretirana regulativna odvisnost od ocen in nizka raven zanesljivosti ocen.

V tem smislu je pomembna zahteva Parlamenta, naj Komisija razmisli o ustanovitvi neodvisne evropske agencije, ki bi bila lahko odgovorna tudi za ocenjevanje javnega dolga. Ker je neodgovorno ravnanje bonitetnih agencij pogosto izvirni vzrok špekulacij, ki škodujejo predvsem evropskim davkoplačevalcem, je izrednega pomena, da v okviru sedanje reforme, ki bo zaključena jeseni, ponovno preučimo tudi njihovo vlogo pri ocenjevanju javnega dolga.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Pozdravil sem ta dokument, ker se panoga bonitetnega ocenjevanja sooča s številnimi težavami, med katerimi sta najresnejši oligopolne strukture ter pomanjkanje konkurence, odgovornosti in preglednosti. Težava prevladujočih bonitetnih agencij je zlasti v plačilnem modelu, ključna težava regulativnega sistema pa je preveliko zanašanje na zunanje bonitetne ocene. Znano je, da bonitetne agencije ocenjujejo tri različne sektorje ─ javni sektor, podjetja in strukturirane finančne instrumente. Če udeleženci na trgu oblikujejo notranje ocene kreditnega tveganja za lastne regulativne kapitalske zahteve, je notranje navzkrižje interesov neizogibno. Ugotavljam, da je treba povečati odgovornost, zmogljivost, pristojnost in vire nadzornikov za spremljanje, ocenjevanje in nadzor ustreznosti notranjih modelov ter za naložitev bonitetnih ukrepov. Prepričan sem, da mora biti namen bonitetnih ocen povečanje količine informacij za trg, in sicer na način, ki vlagateljem zagotavlja stalno oceno bonitetnega tveganja ne glede na panogo ali državo, in menim, da je pomembno uporabnikom omogočiti boljši pregled nad bonitetnimi agencijami. V skladu s tem je treba izpostaviti osrednji pomen večje preglednosti njihove dejavnosti. Trdno sem prepričan, da moramo podpreti ustanavljanje novih bonitetnih agencij, pri tem pa se moramo izogibati izkrivljanju konkurence.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Resolucija, o kateri glasujemo danes, našteva niz ukrepov za zmanjšanje sedanje odvisnosti od peščice virov bonitetnih ocen. Poleg razširitve konkurence spada med take ukrepe tudi obsežnejša in razsodna uporaba notranjih bonitetnih ocen, zlasti v večjih finančnih ustanovah, ki znajo tudi same pripravljati ocene tveganj za lastne potrebe. V začetnih fazah so bila naša mnenja pri tem vprašanju vsekakor nekoliko deljena, naša končna stališča pa so v bistvu enotna. Soglasje smo dosegli tudi v zvezi s preglednostjo, saj podpiram zamisel, da bi vsem registriranim bonitetnim agencijam naložili obvezne letne preglede, s katerimi bi presojale uspešnost svojega bonitetnega ocenjevanja v preteklem obdobju, podatke pa bi posredovale nadzorniku.

  Olle Ludvigsson (S&D), v pisni obliki. – (SV) Švedski socialni demokrati smo danes podprli poziv Komisiji, naj podrobneje preuči pogoje za ustanovitev evropske ustanove za bonitetno ocenjevanje ali javne evropske bonitetne agencije. Menimo, da bi lahko politično ustanovljen organ za bonitetno ocenjevanje omogočil pritisk na velike zasebne agencije. Obenem pa se zavedamo morebitnih problemov. Zato bi bilo koristno s podrobno študijo pridobiti jasnejšo sliko o prednostih in slabostih takega organa. Boljše poznavanje je pogoj za nadaljnjo razpravo o tej zadevi.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to poročilo. Nedavna finančna kriza je pokazala, da so v panogi bonitetnega ocenjevanja tri ključne težave: pomanjkanje konkurence, pretirano zanašanje na zunanje ocene v regulativnem okviru in odsotnost odgovornosti bonitetnih agencij za ocene. Poročilo predlaga načine reševanja za vsako od teh težav.

  Clemente Mastella (PPE), v pisni obliki. – (IT) Nedavna finančna kriza je izpostavila tri glavne težave v zvezi z bonitetnimi agencijami: pomanjkanje konkurence, ki izvira iz pomembnosti peščice bonitetnih agencij na svetovnih kapitalskih trgih, pa tudi iz šibke konkurenčnosti, zlasti glede regulativnih standardov; pretirano zanašanje na zunanje ocene v regulativnem okviru pri oblikovanju standardov, zakonov in uredb (na primer vedno pogostejša uporaba teh ocen pri določanju kapitalskih zahtev), pa tudi zanašanje Centralne banke na zunanje bonitetne ocene; ter, nazadnje, odsotnost odgovornosti bonitetnih agencij za ocene, ki jih izdajajo; v zvezi s tem poročilo predlaga tudi spodbujanje oblikovanja evropske mreže bonitetnih agencij. V tem smislu se strinjamo, da so širše dostopne informacije za vlagatelje pomembne, pa tudi s tem, naj bi udeleženci na trgu imeli pravico vlagati v izpeljane finančne instrumente le, če bi lahko dokazali, da razumejo in znajo oceniti z njimi povezana kreditna tveganja. In nazadnje, podpiramo tudi zamisel o ustanovitvi popolnoma neodvisne, nejavne evropske ustanove za bonitetno ocenjevanje (ECRF).

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) To hinavsko besedilo trdi, da je edina težava v zvezi z bonitetnimi agencijami njihova hromitev konkurence. Kot rešitev za „pretirano zanašanje“ bank na te agencije predlaga, naj banke ocenjujejo tveganja same. Banke naj bodo odgovorne za ocenjevanje skrbnosti! Če tega ne zmorejo, pa naj uporabijo najneugodnejšo bonitetno oceno, ki jih najbolj varuje pred tveganjem. Ni težava zaščita interesov bank, ampak zaščita javnega interesa. Spet so ljudje zadnji na prednostnem seznamu EU.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Bonitetne agencije služijo več koristnim namenom: združujejo informacije o kreditni kakovosti izdajateljev, kar izdajateljem omogoča dostop do globalnih in domačih trgov, znižuje stroške informacij in širi skupino možnih vlagateljev ter tako zagotavljajo likvidnost na trgih. Nedavna finančna kriza pa je pokazala, da so v panogi tri ključne težave: pomanjkanje konkurence, pretirano zanašanje na zunanje ocene v regulativnem okviru in odsotnost odgovornosti bonitetnih agencij za ocene. Pri sprejemanju ukrepov moramo biti pazljivi. Opraviti je treba potrebne ocene učinkov in nadzor možnih ukrepov, ne smemo jih sprejemati na hitro, saj bi lahko dosegli nasprotne učinke, povečali vstopne ovire in tvegali previdnejše ocene, to pa bi škodljivo vplivalo na realno gospodarstvo in posojila. Panogo moramo obravnavati z globalnega vidika, saj gre za resnično globalno panogo z globalnim kapitalskim trgom. Zato moramo ves čas spremljati dogajanja v Združenih državah.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. To samoiniciativno poročilo odpira glavna vprašanja, ki so danes povezana s panogo bonitetnega ocenjevanja, med katerimi so najpomembnejša pomanjkanje konkurence, oligopolna struktura in odsotnost odgovornosti in preglednosti, zlasti pri ocenjevanju javnega dolga. Menim, da je poročilo predloženo res ob pravem času. Narediti moramo vse, da se stanje, kakršno spremljamo v Grčiji, ne bo ponovilo še kje drugje. Glasoval sem za.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Od bonitetnih agencij pričakujemo informacije o kreditni kakovosti. V preteklosti pa so si bonitetne agencije prislužile precej neslaven sloves. Tako je bil, na primer, njihov zakasneli odziv na finančno krizo v tridesetih letih deležen splošne kritike. Strokovnjakom bonitetnih agencij ni uspelo zaznati niti tega, da trhla finančna struktura nepremičninskega trga v ZDA pomeni tveganje. Podobno so se ob začetku naraščanja državnih dolgov agencije odzvale šele po tem, ko so začeli izražati svojo zaskrbljenost vlagatelji, odzvale pa so se s tako ostrino, da so še poglobile finančne probleme nekaterih držav. S sistemom v celoti je nekaj hudo narobe, če je trg leta in leta vedel za grške nepravilnosti in mešetarjenje, s katerim je banka Goldman-Sachs prikrivala dolgove, če so bile revizije proračunskih podatkov takoj po vsaki menjavi vlade v Grčiji že kar običaj, država pa je kljub temu prejemala ugodne bonitetne ocene, nenaden in oster odziv pa je izzvala šele finančna in gospodarska kriza, ki je povzročila stečaje in kaznovala države, katerih banke so na eni strani jamčile za negotova posojila, na drugi strani pa stavile velike zneske na stečaje držav. To poročilo je lahko le prvi korak v pravo smer, zato sem glasoval zanj.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Prepričan sem, da je delovanje bonitetnih agencij na splošno skrajno sumljivo. Ne le, da ne zaznavajo pravočasno tveganj, na primer v zvezi z ameriškim nepremičninskim trgom, temveč včasih po izbruhu krize zadeve še poslabšajo. Ne smemo dopuščati, da zasebne ameriške bonitetne agencije samovoljno določajo kreditno sposobnost evropskih držav. Poročilo je korak v smer strožjega nadzora nad bonitetnimi agencijami, zato sem glasoval za.

  Rolandas Paksas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Pozdravljamo resolucijo o prihodnjih perspektivah bonitetnih agencij. Panoga bonitetnega ocenjevanja se pogosto srečuje s težavami, povezanimi z oligopolno strukturo in pomanjkanjem konkurence, odgovornosti in preglednosti. Zato bi morala Komisija preučiti možnost ustanovitve popolnoma nove, neodvisne evropske ustanove za bonitetno ocenjevanje, ki bi imela pravico sodelovati pri presojanju bonitetnih ocen javnih dolgov in bonitetnih agencij. Vodstvo, osebje in upravljavska struktura te nove ustanove bi bili povsem neodvisni in avtonomni. Pozdravljam predlog, da bi izpostavljenost bonitetnih agencij do civilne odgovornosti v primeru hude malomarnosti ali neprimernega vedenja dosledno opredelili po vsej EU. Poleg tega je treba povečati odgovornost, zmogljivost, pristojnost in vire nadzornikov za spremljanje, ocenjevanje in nadzor ustreznosti notranjih modelov ter za naložitev bonitetnih ukrepov ter za izvajanje preiskav in pregledov. Zelo pomembno je, da s spodbujanjem konkurence, preglednosti, odpiranja trga in njegove stabilnosti vzpostavimo enakopravne pogoje za bonitetne agencije.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Delo bonitetnih agencij je pomembno, saj zagotavlja zanesljivost in stabilnost. Torej moramo uvesti pravila in standarde, ki bodo urejali njihovo bonitetno ocenjevanje in nepristranskost. Glasoval sem za poročilo gospoda Klinza, saj menim, da Evropska unija nujno potrebuje ustrezna pravila za obvladovanje učinkov bonitetnih ocen na ves finančni in gospodarski sistem. Ob vseh pravnih prazninah na tem področju in nevarnosti, da bonitetne agencije vplivajo na gospodarstva držav članic ─ ali jih celo pahnejo v krize ─ je ob nedavnem sprejemu nove uredbe Komisije o bonitetnih agencijah videti to poročilo prvi korak k novim pravilom za bonitetne agencije.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za resolucijo Parlamenta o bonitetnih agencijah, ker se strinjam, da je nujno čim bolj omejiti možnosti za nepošteno konkurenco, ki izvira iz ustaljene prakse bonitetnih agencij, da obenem ocenjujejo udeležence na trgu in sprejemajo naročila za delo od njih. Prepričana sem, da bi morala Komisija skrbno preučiti možnosti uporabe alternativnih načinov za merjenje kreditnih tveganj. Ključnega pomena je, da Evropski organ za vrednostne papirje in trg (ESMA) učinkovito izvaja svoja pooblastila in da ima pravico do izvajanja nenapovedanih preiskav in pregledov na kraju samem. Ključnega pomena je tudi, da ESMA pri izvajanju svojih nadzornih pooblastil osebam v postopku dati možnost, da se zagovarjajo, zato da se upošteva njihova pravica do obrambe. Soglašam tudi s pozivom Komisiji, naj opravi natančno oceno učinka o stroških, koristih in možni strukturi upravljanja za popolnoma neodvisno evropsko ustanovo za bonitetno ocenjevanje, ki bi bila pristojna za vse tri sektorje ocenjevanja.

  Miguel Portas (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) To poročilo ima sicer nekaj pozitivnih vidikov, ni pa zmoglo predlagati ustanovitve javne, neodvisne evropske ustanove za bonitetno ocenjevanje. Nasprotno, njegovo dvoumno besedilo dopušča celo možnost javnega financiranja nove zasebne agencije. Poročilo tudi ne omenja odprave ocenjevanja javnih dolgov s strani bonitetnih agencij, kar je glavni ukrep v boju proti špekulacijam, uperjenim proti evru. In končno, poročilo bi moralo vsebovati tudi priporočilo, naj Komisija preuči možnost uvedbe obvezne vnaprejšnje odobritve vseh „structured financial products“ s strani Evropskega organa za vrednostne papirje in trge (ESMA). Iz teh razlogov glasujem proti.

  Fiorello Provera (EFD), v pisni obliki. – (IT) S tem ukrepom lahko končno izrazimo svojo željo po izboljšanju delovanja bonitetnih agencij z okrepitvijo preglednosti, integritete, odgovornosti, neodvisnosti in zanesljivosti. Zavedamo se vloge agencij pri zagotavljanju informacij in spodbujanju likvidnosti na trgih, danes pa je že jasno, da se finančni subjekti preveč zanašajo na presojo bonitetnih agencij in da je tudi njihovo delovanje prispevalo k izbruhu finančne krize. Zanašanje na zunanje bonitetne ocene je preveliko, za panogo pa je značilna oligopolna struktura. Zato sem za ustanovitev neodvisne evropske ustanove za bonitetno ocenjevanje, v katere pristojnosti bodo bonitetne ocene javnega sektorja, podjetij in strukturiranih finančnih instrumentov.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Nedavna finančna kriza je pokazala, da je treba področje bonitetnih agencij urediti. Dejansko so nam nedavni dogodki omogočili, da ugotovimo pomanjkljivosti v njihovem delovanju in ponovno pretresemo njihov status potrjevalcev subjektov, ki jih analizirajo: podjetij, javnega sektorja in strukturiranih finančnih instrumentov. Jasno je, da imajo same bonitetne agencije pomembno vlogo pri odpravljanju asimetrije informacij, do katere lahko pride med vlagatelji. Po drugi strani pa ugotavljamo, da je zaupanje v ocene, ki jih podeljujejo bonitetne agencije, preveliko, to pa je gotovo tudi znatno prispevalo k poglabljanju finančne krize. Zato je nujen nov regulativni model, ki bo omilil odvisnost od ocen bonitetnih agencij. Rešitev obsega ukrepe, kot so omejitev odvisnosti Evropske centralne banke (ECB) od podatkov, ki jih posredujejo zunanje agencije, okrepitev pristojnosti regulatorjev in nadzornikov, odprtje razprave o ustanovitvi evropske ustanove za bonitetno ocenjevanje, razširitev nabora informacij, ki so na voljo vlagateljem ─ in s tem omejitev moči bonitetnih agencij ─, pa tudi na primer okrepitev mehanizmov civilne odgovornosti.

  Crescenzio Rivellini (PPE), v pisni obliki. – (IT) Želel bi čestitati gospodu Klinzu za odlično delo, ki ga je opravil. Pozivam bonitetne agencije, naj natančneje osvetlijo načine, kako določajo ocene javnih dolgov, od panoge v celoti pa zahtevam razlago metodologij, ki jih uporablja, in razlago, zakaj njihove ocene odstopajo od napovedi osrednjih mednarodnih finančnih institucij. Naslednje sporno vprašanje je struktura, ki bi jo na evropski ravni vzpostavili kot protiutež trem največjim bonitetnim agencijam, za katere velja, da imajo nesorazmerno močan vpliv na naš trg. Torej pozivam Komisijo, naj skrbno preuči možnost ustanovitve popolnoma neodvisne ustanove za bonitetno ocenjevanje, ki bi ji morali zagotoviti zagonska sredstva za obdobje največ petih let.

In nazadnje, nujno moramo poiskati poti za uveljavitev civilne odgovornosti bonitetnih agencij za svoje ocene. Zato prosim Komisijo, naj ugotovi načine za uveljavitev odgovornosti bonitetnih agencij po civilnem pravu držav članic.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Sem za. Ocene bonitetnih agencij služijo več koristnim namenom. Združujejo informacije o kreditni kakovosti izdajateljev v globalnem okolju z asimetrijo informacij med izdajatelji dolžniških instrumentov in vlagatelji, kar izdajateljem omogoča dostop do globalnih in domačih trgov, znižuje stroške informacij in širi skupino možnih vlagateljev, ter tako zagotavljajo likvidnost na trgih in lajšajo določanje cen. Vendar so z razvojem dogodkov v regulativnem okviru te „posrednice informacij“ postale de facto „izdajateljice regulativnih licenc“. Nedavna finančna kriza je pokazala, da so v panogi tri ključne težave: pomanjkanje konkurence, pretirano zanašanje na zunanje ocene v regulativnem okviru in odsotnost odgovornosti bonitetnih agencij za ocene.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Osrednji cilj danes sprejete resolucije je čim prej odpraviti odvisnost od zunanjih bonitetnih ocen iz celotnega sistema. Zunanje ocene kot trdi mejniki (sprožilci) igrajo posebej pomembno vlogo, kadar se zgodi padec z višje bonitete na nižjo. Na konkurenčnem in pravilno delujočem trgu je že ugled agencije zadostno jamstvo za zanesljivost njenih ocen. Ker pa bonitetne agencije danes delujejo na oligopolnem trgu, uživajo prednosti trga, ki jim je „zajamčen“ sam po sebi.

  Nikolaos Salavrakos (EFD), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem za poročilo gospoda Klinza, ker menim, da so ukrepi, ki jih predlaga za odpravo problemov v panogi bonitetnega ocenjevanja, korak v pravo smer. Storitve te panoge imajo ogromne učinke, posledice njihove dejavnosti pa so lahko katastrofalne za države in organizacije, ki jih ocenjujejo, kar se je jasno izkazalo v nedavni finančni krizi. Za te storitve moramo predpisati jasna pravila, izvajalci morajo razkriti postopke, ki jih uporabljajo, za svoje delo pa morajo prevzeti odgovornost. Držav in organizacij ter dejavnosti, ki jih agencije ocenjujejo, ne moremo prepustiti na milost in nemilost odločitvam agencij. Tri glavne bonitetne agencije s svojimi ocenami pokrivajo 95 % obsega gospodarskih dejavnosti, torej govorimo o monopolu in vseh njegovih škodljivih posledicah. Pozivamo k preglednosti, omejitvi nezakonitih dejavnosti, prevzemu odgovornosti, ocenjevanju agencij s strani neodvisnih organov, kar bo zagotovilo nepristranskost agencij in njihovo dosledno spoštovanje pravil.

  Antolín Sánchez Presedo (S&D), v pisni obliki. – (ES) Podprl sem poročilo gospoda Klinza, saj želim, da se proces reformiranja bonitetnih agencij pospeši. Prva zakonodajna pobuda je uveljavila ureditev in nadzor teh agencij, druga je razjasnila nadzorna pooblastila Evropskega organa za vrednostne papirje in trge (ESMA), ta resolucija pa se zavzema za zmanjšanje regulativne odvisnosti od zunanjih ocen, preoblikovanje panoge v konkurenčni okvir in izboljšanje modelov poslovanja v skladu z merili Foruma za finančno stabilnost.

Končno besedilo vsebuje tudi moje spremembe. Namen teh mojih sprememb je bil okrepiti zmogljivosti nadzornih organov, spodbuditi enakopravne pogoje za delovanje na svetovni ravni, okrepiti konkurenco z odpravo prakse izbiranja najugodnejše ocene in vzpostaviti standardne postopke razširjanja informacij. V zvezi z javnim dolgom sem se zavzel, naj se bonitetne agencije pri svojem delu izogibajo proticikličnosti in naj upoštevajo napovedi osrednjih mednarodnih finančnih institucij. Pozval sem tudi Komisijo, naj predstavi predloge za reformo plačilnih modelov in za uveljavitev odgovornosti za neprimerno ravnanje.

Na koncu tudi toplo pozdravljam dejstvo, da poročilo omenja možnost ustanovitve neodvisne evropske bonitetne agencije in možnost ustanovitve evropske ustanove.

  Catherine Stihler (S&D), v pisni obliki. – Podpiram poročilo, ki ugotavlja, da na področju bonitetnega ocenjevanja primanjkuje odgovornosti, konkurence in preglednosti, zlasti v zvezi z javnim dolgom. Na ravni EU in na svetovni ravni je treba storiti več, da neodgovorne prakse ne bodo več ogrožale finančne varnosti EU.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Bonitetne agencije so posrednice informacij, s tem pa prispevajo k likvidnosti in preglednosti trga z odpravljanjem asimetrije informacij na kapitalskih trgih in olajšujejo dostop do svetovnega trga in z zniževanjem stroškov informacij ter širijo možnosti delovanja izdajateljem finančnih instrumentov in vlagateljem.

S temi agencijami pa so povezani tudi nekateri problemi, zlasti pomanjkanje konkurence, oligopolna struktura, preveliko zaupanje vanje ter pomanjkanje preglednosti in odgovornosti. Danes so ta vprašanja vedno pomembnejša, nenazadnje tudi za države članice, ki se zaradi svojih gospodarskih in finančnih težav soočajo z nelogičnimi in cikličnimi nihanji bonitetnih ocen različnih svojih državnih institucij.

Pomembnosti bonitetnih agencij sicer ne moremo zanikati, priporočljivo pa bi bilo, da bi njihovo vlogo v prihodnje omejili. Zato sem glasoval za predlog Parlamenta, naj Komisija pripravi oceno učinka in študijo stroškov, koristi n možni strukturi upravljanja evropske ustanove za bonitetno ocenjevanje, ki bi bila pristojna za ocenjevanje več sektorjev: javnega sektorja, podjetij in finančnih instrumentov.

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. – To poročilo bo uvedlo strožji nadzor bonitetnih agencij s strani novega Evropskega nadzornega organa za vrednostne papirje in trge (ESMA) od letošnjega poletja naprej, to pa se bo izkazalo za pomembno orodje za preprečevanje ohranitve nekdanjega laissez-faire odnosa do posojil tudi v obdobju po finančni krizi. Bonitetne agencije so prejemale plačila od finančnih institucij za izdajanje ocen produktov teh institucij, pa tudi provizije od prodaje teh produktov na podlagi izdanih ocen. To navzkrižje je spodbujalo bonitetne agencije k izdajanju visokih bonitetnih ocen za kompleksne finančne instrumente, take ocene pa so vlagatelje zavajale k neprevidnim nakupom teh produktov. Agencije so tudi svetovale podjetjem, kako naj svoje visoko tvegane produkte predstavljajo kot produkte z nizkim tveganjem, posledica take prakse zavajanja pa je bila, da so se produkti izkazali za mnogo bolj zastrupljene, kot bi bilo mogoče sklepati iz njihovih ocen, to pa je vlagateljem, tudi upokojencem po vsem Walesu, povzročilo ogromne izgube.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. – (DE) Finančna in gospodarska kriza je bonitetne agencije izpostavila kritičnim pogledom, še zlasti je izpostavljen njihov dejavni prispevek k nadaljevanju krize, za temeljne probleme pa so se izkazali pomanjkanje konkurence, pretirano opiranje na zunanje bonitetne ocene in pomanjkanje odgovornosti v tej panogi. Zato poročevalec priporoča, naj raziščemo možnost ustanovitve resnično neodvisne evropske bonitetne agencije, in ugotavlja, da bi se nova evropska ustanova za bonitetno ocenjevanje morala vzdrževati sama. Zaradi daljnosežnih učinkov bonitetnih ocen je intenzivno sodelovanje s to panogo neizogibno. Zato sem glasovala za to poročilo.

  Iva Zanicchi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Finančna kriza v zadnjih letih je izpostavila tri glavne težave v panogi: pomanjkanje konkurence, pretirano zanašanje na zunanje ocene v regulativnem okviru in odsotnost odgovornosti bonitetnih agencij za ocene Glasovala sem za poročilo gospoda Klinza, saj menim, da je ustanovitev popolnoma neodvisne, nejavne evropske ustanove za bonitetno ocenjevanje razumna in mikavna zamisel.

Poročilo: Richard Falbr (A7-0172/2011)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasujem za to poročilo, saj sem prepričan, da se moramo nujno spoprijeti z nespoštovanjem mednarodne socialne zakonodaje tako v Evropi kot zunaj nje, saj je tovrstno nespoštovanje oblika socialnega in okoljskega dampinga, ki škodi evropskim podjetjem in delavcem. Upajmo, da bo poročilo okrepilo trdno jedro določil delovnih razmer, vključenih v predpise Mednarodne organizacije dela (MOD).

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za resolucijo o zunanji razsežnosti socialne politike, ki spodbuja delovne in socialne standarde ter družbeno odgovornost evropskih podjetij. Poudariti velja, da zunanja razsežnost socialne politike zajema tudi dejavnosti in pobude EU za spodbujanje delovnih in socialnih standardov v državah nečlanicah. V to spadajo tudi priložnosti za moške in ženske, da dobijo dostojno in produktivno delo ob spoštovanju svobode, enakosti, varnosti in dostojanstva. Mednarodni standardi dela morajo predvsem zagotoviti razvoj ljudi kot človeških bitij. Ljudje niso blago, o katerega ceni se lahko pogajamo. Delo je del našega vsakdanjega življenja in je odločilno za osebno dostojanstvo in blaginjo ter osebni razvoj. EU ima dober ugled v smislu mednarodnega dialoga o socialnih vprašanjih. V tem oziru velja za občutljivega in zanesljivega partnerja. To je treba izkoristiti, da bi dosegli ambicioznejše cilje, ki jih je določila EU. Eden od njih je zgraditi skladen, celovit in strokoven pristop EU k zunanji razsežnosti socialne politike. Bistveno vlogo pri tem ima usklajevanje znotraj Evropskega parlamenta, pa tudi z Evropsko komisijo in z novo ustanovljeno službo za zunanje delovanje.

  Elena Oana Antonescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Zunanja razsežnost socialne politike zajema dejavnosti in pobude EU, namenjene spodbujanju standardov dela in socialnih standardov v tretjih državah. Zaščita gospodarskih in socialnih pravic je obveznost vseh držav članic in izvira iz splošne deklaracije Združenih narodov o človekovih pravicah.

Zato mora odnos vseh držav članic jasno odražati načela evropskega socialnega modela, ko gre za socialna vprašanja in sodelovanje med državami članicami. Rada bi poudarila, da evropski socialni model kot glavne stebre gospodarskega uspeha nudi enake možnosti v izobraževanju, usposabljanju in na trgu dela.

Zato pozivam države članice, naj podpirajo svobodo združevanja in pravico do kolektivnega pogajanja, odpravijo prisilno in obvezno delo, odpravijo diskriminacijo pri zaposlovanju in poklicih ter odpravijo delo otrok.

Glasovala sem za predlog resolucije, ki se zavzema za dostojanstvo, blagostanje in razvoj vseh ljudi kot vrednote, ki morajo biti glavni cilji gospodarskega razvoja.

  Pino Arlacchi (S&D), v pisni obliki. – Poročilo o zunanji razsežnosti socialne politike se nanaša na eno od prednostnih nalog socialnih politik EU. Poziva h krepitvi temeljnih delovnih standardov, zapisanih v konvencijah MOD, ki vključujejo svobodo združevanja in pravico do pogajanj za sklenitev kolektivnih pogodb ter odpravo prisilnega ali obveznega dela, odpravo diskriminacije pri zaposlovanju in poklicih in odpravo dela otrok. Glasoval sem za poročilo, ker poziva tudi k spremembam pri upravljanju, na svetovni ravni in na ravni EU, da bodo delavci laže uveljavljali svoje pravice in uživali boljše delovne razmere.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Podprla sem poročilo našega kolega gospoda Falbra, ker sem prepričana, da se mora Unija zavzemati za najvišje delovne in socialne standarde v tretjih državah, če želi ohraniti svojo verodostojnost v mednarodni trgovini in graditi trdne vezi z glavnimi trgovinskimi partnerji. Poročevalec priporoča uravnotežene odnose z nevladnimi in mednarodnimi organizacijami, kar ugodno vpliva na ratificiranje konvencij. Pogoj za začetek pogajanj tretjih držav z Unijo je njihovo spoštovanje mednarodno uveljavljenih standardov dela.

  Liam Aylward (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Po najnovejših podatkih Mednarodne organizacije dela je 155 milijonov otrok vključenih v nevarna dela ─ najhujše oblike otroškega dela ─ in je pri tem življenjsko ali zdravstveno ogroženih. Glede na bližajoči se Svetovni dan boja proti otroškemu delu, 12. junij, sem glasoval za to pomembno in ob pravem času predstavljeno poročilo, ki poziva podpisnice sporazumov o prosti trgovini, naj se v skladu z Deklaracijo Mednarodne organizacije dela o temeljnih načelih in pravicah pri delu zavežejo, da bodo odpravile vse oblike prisilnega ali obveznega dela ter odpravile delo otrok.

Pri pogajanjih o trgovinskih sporazumih ne smemo spregledovati dela otrok in organiziranega kršenja človekovih pravic, EU pa se mora pri trgovinskih pogajanjih odločno zavzemati za spodbujanje socialne politike in delovnih ter socialnih standardov.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Zunanja razsežnost socialne politike zajema tudi dejavnosti in pobude EU za spodbujanje delovnih in socialnih standardov v tretjih državah. EU si je za cilj zadala, da postane središče odličnosti, kar zadeva družbeno odgovornost podjetij, ravno tako pa tudi, da spodbuja družbeno odgovornost podjetij v zunanji politiki, ki jo izvaja. Nespoštovanje temeljnih mednarodnih standardov dela je oblika socialnega in okoljskega dampinga v škodo evropskim podjetjem in delavcem. Strinjam se, da je treba okrepiti vlogo ustreznih mednarodnih institucij, kot so mednarodna organizacija dela (MOD), Svetovna trgovinska organizacija (STO), Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) in Združeni narodi, ter jih vključevati v oblikovanje, uveljavljanje in spodbujanje temeljnih mednarodnih socialnih standardov.

  Regina Bastos (PPE), v pisni obliki. – (PT) Naš globalizirani svet, v katerem so države med seboj povezane z gospodarskimi, socialnimi, kulturnimi in političnimi odnosi, je nesporno dejstvo. Kar zadeva trgovinske odnose Evropske unije s tretjimi državami, pa lahko še vedno ugotavljamo globoke razlike med sistemi socialnega varstva, pa tudi med delovnimi pogoji v posameznih državah. Evropska unija bi se morala kot trgovinska partnerica in pomembna udeleženka pogajanj na svetovni ravni zavzemati za višje delovne in socialne standarde v tretjih državah. Zato sem glasovala za to poročilo, ki poudarja ključno vlogo, ki jo lahko EU igra na področju človekovih pravic, zlasti z uveljavljanjem pravice do dostojnega dela.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE) , v pisni obliki. – (FR) Poročilo o zunanji razsežnosti socialne politike in spodbujanju socialnih standardov, ki smo ga pravkar sprejeli, predlaga uvedbo enotnega besedila za socialno klavzulo, ki bi jo vključili v vse dvostranske trgovinske sporazume. Ta pobuda je v resnici korak v pravo smer. Glede na to, da so socialni standardi v prostotrgovinskih sporazumih še vedno le malokrat navedeni, poročilo ponuja vrsto možnih poti, vključno s socialno klavzulo in spoštovanjem konvencij Mednarodne organizacije dela (MOD) ─ ne glede na to, ali so jih že ratificirale vse države članice ─ in krepitev sodelovanja med tretjimi državami in državami članicami. Naslednji zanimiv vidik poročila je razvoj koncepta družbene odgovornosti podjetij, saj ta koristni koncept za zdaj temelji na prostovoljnem sodelovanju in ga je torej mogoče še izboljšati. Zakaj ne bi ta koncept, ob širitvi na več področij in vključitvi v naše trgovinske politike, nekega dne postal zavezujoč? To bi, mnogo bolj kot pošiljanje političnih signalov, pomenilo otipljiv korak naprej pri uresničevanju ciljev naše socialne politike.

  Sergio Berlato (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Zunanja razsežnost socialne politike zajema tudi dejavnosti in pobude Evropske unije za spodbujanje delovnih in socialnih standardov v tretjih državah. Z uveljavljanjem standardov dela Evropska unija širi dostopnost dela v razmerah svobode, enakopravnosti, varnosti in dostojanstva. V sedanji globalizaciji svetovnega gospodarstva so mednarodni standardi dela temelj, na katerem bi morala svoj socialni in gospodarski razvoj graditi vsaka država. Kitajska, Indija in druga gospodarstva v vzponu postajajo vedno pomembnejši akterji na področju tujih naložb. Ta pojav pa spremlja tveganje, da bodo te države ─ pravzaprav njihova podjetja ─ izvažale standarde dela, nižje od standardov, ki veljajo v Evropski uniji. Zato sem prepričan, da bi morala Evropska unija budno spremljati razmere v državah, ki želijo z nami skleniti trgovinske sporazume.

Evropska mala in srednja podjetja so vodilna na področju uveljavljanja socialnih standardov v praksi. Po mojem mnenju je nujno sprejeti jasno in nedvoumno opredelitev družbene odgovornosti podjetij, ki bo odpravila sedanjo paleto tolmačenj, pa tudi vzpostaviti nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) Odločila sem se glasovati za poročilo gospoda Falbra, ki na eni strani podaja pomen družbene odgovornosti podjetij kot motivacijskega orodja za spodbujanje poslovne rasti, na drugi strani pa poudarja, da je to področje za zdaj urejeno le na prostovoljni osnovi. Popolnoma soglašam tudi s kritičnostjo gospoda Falbra, ko graja dvolično ravnanje Evropske unije, ki sočasno spodbuja socialni model krepitve socialnih pravic in sklepa trgovinske dogovore z državami, ki ne spoštujejo svojih delavcev in jim ne zagotavljajo varstva.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za poročilo, ker lahko še vedno srečamo primere neustreznega ali samo delnega izvajanja konvencij in sporazumov Mednarodne organizacije dela ter kršenja načel družbene odgovornosti podjetij. Mednarodni standardi dela naj bi predvsem varovali pravice delavcev, saj je delo del našega vsakdanjega življenja in je odločilno za osebno dostojanstvo in blaginjo ter osebni razvoj. Ob socialnih standardih mora tudi družbena odgovornost podjetij prispevati k trajnostni rasti, podjetja pa ne smejo opuščati dialoga z zaposlenimi in morajo spoštovati in spodbujati dostojna delovna razmerja, spodbujati udeležbo zaposlenih prek posvetovanj in obveščanja ter s pogajanji o kolektivnih pogodbah, razviti njihovo poklicno usposobljenost in vseživljenjsko učenje, spoštovati standarde varnosti pri delu, spodbujati enakost med moškimi in ženskami, ustvariti ustrezno okolje, da bodo lahko socialni partnerji predvideli in upravljali spremembe na trgu dela, vključno s prestrukturiranjem, boljšo kakovostjo dela, vključevanjem in varstvom ranljivih skupin delavcev, na primer mladih, starejših, invalidov in migrantov. Evropska unija bi morala zato tudi v prihodnje s sankcijami in spodbudami v dvostranskih in regionalnih sporazumih zagotavljati izvajanje socialnih določb sporazumov z EU. Poleg tega je zelo pomembno, da se tudi vlade same ne izogibajo svoji odgovornosti za ohranjanje evropskega socialnega modela, saj bi s tem odprle vrata nevarnosti privatizacije delovnega prava ter sistemov in storitev socialnega varstva.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Zunanja razsežnost socialne politike zajema dejavnosti in pobude EU, namenjene spodbujanju standardov dela in socialnih standardov v tretjih državah. Čeprav tako Lizbonska pogodba kot strategija EU 2020 pripisujeta socialni politiki večji pomen kot kateri koli dokument doslej, se vprašanja konkurenčnosti in gospodarski dejavniki še danes obravnavajo prednostno, na račun socialnih vprašanj. Temeljni standardi dela so zapisani v osmih konvencijah MOD, ki izpostavljajo svobodo združevanja in pravico do kolektivnega pogajanja, odpravljanje prisilnega in obveznega dela, odpravljanje diskriminacije pri zaposlovanju in poklicih ter odpravljanje dela otrok.

Če naj bi se EU pogajala s tretjimi državami, morajo te upoštevati vse omenjene zahteve. To je obvezen pogoj za začetek pogajanj s tretjimi državami. Trgovinska politika ne more zaobiti nobenega neupoštevanja pravic delavcev, torej se razvoj družbe lahko nadaljuje le, ko se te ovire odpravijo.

EU ima dober ugled v smislu mednarodnega dialoga o socialnih vprašanjih. V tem oziru velja za občutljivega in zanesljivega partnerja. To je treba izkoristiti, da bi dosegli ambicioznejše cilje, ki jih je določila EU.

  Zuzana Brzobohatá (S&D), v pisni obliki. – (CS) Poročilo se osredotoča na temo, ki je v današnjem svetu izredno pomembna. Gre za vprašanje pravic delavcev. Tako imenovani socialni damping pomeni veliko grožnjo delavcem, saj v temelju spodkopava njihove pravice. Pri uveljavljanju socialnih standardov imajo osrednjo vlogo mednarodne družbe. Zato je nujno jasno in nedvoumno opredeliti družbeno vlogo podjetij, da bomo lahko kar najbolj omejili možnosti njenih različnih tolmačenj in na tem področju uveljavili minimalne obveznosti, prav tako nujno pa je uvesti postopke za nadzor uresničevanja teh obveznosti. Mnoge družbe prihajajo na posamezna območja sveta le zaradi kratkotrajnih finančnih ugodnosti, predvsem zaradi cenene delovne sile. Podjetja na takih območjih na splošno ne vzpostavljajo dolgoročnih vezi in ne prevzemajo nase svojega deleža družbene odgovornosti. Poročilo poziva k okrepitvi temeljnih standardov dela, ki so zapisani v konvencijah Mednarodne organizacije dela in med katere spadajo tudi svoboda združevanja in pravica do pogajanj za sklenitev kolektivnih pogodb, odprava prisilnega in obveznega dela, odprava diskriminacije na delovnem mestu in odprava dela otrok. Poročilo zahteva spremembe na področju gospodarskega upravljanja v svetu in v EU, s katerimi bi dosegli boljše varstvo pravic delavcev in boljše delovne razmere. Poročevalcem je uspelo v predstavljenem poročilu uveljaviti jasno socialno razsežnost, zato sem glasovala za poročilo.

  John Bufton (EFD), v pisni obliki. – Glasoval sem proti uveljavljanju zunanje razsežnosti socialne politike, ki spodbuja delovne in socialne standarde ter evropsko družbeno odgovornost podjetij. Po mojem mnenju bi se morala namreč EU vzdržati postavljanja socialnih zahtev tretjim državam, ne glede na to, kako upravičene oziroma koristne se lahko zdijo. Soglašam, da je pomembno spodbujati humano ravnanje z delovno silo, vendar je socialna politika v EU povzročila že precej opustošenja v številnih institucijah v Združenem kraljestvu in je ne smemo več širiti. Ko imamo opravka s socialno politiko, moramo dopuščati določeno stopnjo prožnosti in prostosti, saj ima lahko politika z univerzalno veljavnimi rešitvami na lokalni ravni tudi škodljive učinke. Zato se EU ne sme potegovati za nikakršne pristojnosti na področju socialne politike.

  Maria Da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Pozdravljam dejavnosti in pobude EU, ki so namenjene spodbujanju standardov dela in socialnih standardov v tretjih državah in ki jamčijo, da bo v današnjem globaliziranem okolju rast svetovnega gospodarstva prinesla koristi vsem. Zato podpiram pogoje, temelječe na socialnih vrednotah in človeškem dostojanstvu, ki jih postavljamo tretjim državam za začetek pogajanj z EU. S tako Unijo bomo lahko uspešno uporabljali zunanjo politiko kot orodje za izboljševanje razmer po svetu.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Mednarodna organizacija dela (MOD) ima v mednarodnem sistemu ključno vlogo, saj pomaga pri oblikovanju soglasja o standardih dela. Vse države članice EU priznavajo znaten del te pomembne pravne ureditve. Še vedno pa so razlike ne področju delovnega prava med razvitimi državami in državami v razvoju. Po mojem mnenju je nujno za EU, da doseže uskladitev svojih standardov v standardi tretjih držav, še zlasti najpomembnejših trgovinskih partneric, saj le tako lahko ohrani vsaj v glavnem enakopravne pogoje na področju mednarodne trgovine. Tako prepričanje je izraženo tudi v poročilu, navedenih pa je tudi nekaj strategij, s katerimi bi lahko dosegli, da bi omenjene države spoštovale enaka načela na področju dela, kot jih spoštuje EU. Uveljavitev pravičnih standardov za delovne razmere je pogoj za trajen in trajnosten razvoj, pa tudi prispevek k uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja. Zato menim, da je poročilo precej verodostojen prispevek k razvoju ureditve mednarodne trgovine, ki bo temeljila na delovnih odnosih, ki se danes še precej razlikujejo med državami/trgovinskimi bloki. Trdim, da je spodbujanje politike odgovornega odnosa do delovnih razmer izkaz Evrope, ki je pozorna in temeljita in ki tudi v praksi brani splošne vrednote, v katere verjame.

  Luigi Ciriaco De Mita (PPE), v pisni obliki. – (IT) Eden od temeljnih ciljev Evropske unije je povezati človeški in socialni razvoj z gospodarskim razvojem. Če sta ta dva vidika uravnotežena, to pomeni, da lahko na eni strani ljudje svoje delo opravljajo ob ustreznem plačilu in v skladu z načeli človeškega dostojanstva in strokovne kakovosti, na drugi strani pa lahko lastniki podjetij razvijajo svoja podjetja v skladu z načeli trga, ob upoštevanju človekovega okolja, v katerem te dejavnosti potekajo. Ta razsežnost ─ ki jo nekateri imenujejo socialno tržno gospodarstvo ─ je pravzaprav nova paradigma, ki presega okvire ekonomije blaginje in vrača osrednjo vlogo človeškemu bitju. Tak obrat paradigme zahteva dosledno podporo socialni politiki, vključno s spodbujanjem ustreznih standardov in s tem povezane odgovornosti podjetij. Tak pristop in taka vizija ne moreta in ne smeta delovati v EU le navznoter, ampak ju moramo uporabljati tudi pri zunanjem delovanju, zlasti pri pogajanjih o sporazumih. Spoštovanje standardov Mednarodne organizacije dela, načel Evropske socialne listine in socialnega dialoga je le nekaj področij, o katerih je mogoče razpravljati ob takih priložnostih. Prepričan sem, da poročilo, ki smo ga sprejeli, ponuja trdno podlago za uresničevanje takih ciljev.

  Proinsias De Rossa (S&D), v pisni obliki. – Zunanja razsežnost socialne politike zajema dejavnosti in pobude EU, namenjene spodbujanju standardov dela in socialnih standardov v tretjih državah. Neupoštevanje temeljnih mednarodnih socialnih standardov v EU in zunaj nje je sodobna oblika socialnega in okoljskega dampinga v škodo evropskih podjetij in delavcev ter prebivalcev v državah EU in drugih državah. Glede na globalizacijo industrije in storitev so mednarodni standardi dela osnova, ki zagotavlja, da bo rast svetovnega gospodarstva koristila vsem. Poročilo zahteva spremembe pri upravljanju po svetu in v EU, da bi izboljšali pravice delavcev in delovne pogoje, poziva k okrepitvi temeljnih standardov dela, zapisanih v osmih konvencijah MOD, ki so osredotočene na svobodo združevanja in pravico do pogajanj za sklenitev kolektivnih pogodb, odpravo prisilnega in obveznega dela, odpravo diskriminacije pri zaposlovanju in opravljanju poklica ter odpravo dela otrok.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Namena zunanje razsežnosti socialne politike sta spodbujanje delovnih in socialnih standardov v tretjih državah in boj proti socialnemu dampingu, ki je pogosta posledica globalizacije mednarodne trgovine. Unija ne more več dopuščati dampinga na račun blaginje, zdravja in okolja, ne da bi se nanj odzvala, saj je neposredno kriv za vse preveč obsežno selitev proizvodnje iz Evrope. Komisija na smešno nizke stroške dela in neznosne delovne pogoje ne bi smela več gledati, kot na „naravno konkurenčno prednost“. Vztrajam, da Komisija spremeni svojo doktrino na tem področju.

  Christine De Veyrac (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za poročilo gospoda Falbra, ker glede na okrnjeno vlogo Mednarodne organizacije dela (MOD) v zadnjem času menim, da ne smemo pozabljati na pomen spoštovanja socialnih pravic delavcev po svetu. Evropska unija bi morala imeti vodilno vlogo na svetovnem odru pri uveljavljanju spoštovanja mednarodnih standardov in delovnega prava v drugih državah in s tem pri obvladovanju divje gonje za socialnim dampingom. Pomembno je, da se v izvajanje te politike vključijo vsi evropski dejavniki, od vlad, ki sklepajo mednarodne sporazume, do podjetij, ki širijo svoje poslovanje v tretje države.

  Anne Delvaux (PPE), v pisni obliki. – (FR) Namen zunanje razsežnosti socialne politike je spodbujati temeljne socialne standarde v tretjih državah v prid uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja, ki smo si jih zadali v okviru Združenih narodov, in prek mednarodnih standardov dela zagotoviti zaščito delavcem. EU na tem področju vse prej kot zaostaja, zato lahko izkoristi svojo verodostojnost in „ugled“ pri sklepanju socialnih zavezništev s svojimi glavnimi trgovinskimi partnerji in pri zavzemanju v Svetovni trgovinski organizaciji (STO) in Mednarodni organizaciji dela (MOD). Preden EU sprejme te tretje države k pogajalski mizi, mora od njih zahtevati, da se zavežejo enakim temeljnim mednarodnim standardom dela.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Zunanja razsežnost evropske politike ni omejena na sklepanje sporazumov ali podeljevanje pomoči tretjim državam. Je več kot to. Vključuje zlasti širitev evropskih vrednot v tretje države, ne le v zvezi z demokratizacijo in krepitvijo spoštovanja človekovih pravic, ampak tudi v zvezi s spodbujanjem aktivnih politik varstva okolja ter varstva pravic žensk in otrok, spoštovanja standardov dela, spoštovanja dostojanstva posameznika in omogočanja njegovega osebnega razvoja. Enako lahko rečemo za spodbujanje standardov družbene odgovornosti podjetij v tretjih državah.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Poročilo gospoda Falbra zadeva zunanjo razsežnost socialne politike, spodbujanje standardov na področja dela in socialnih standardov ter družbeno odgovornost evropskih podjetij. Evropska unija je trdnjava socialnih pravic delavcev in spoštovanje teh pravic je sine qua non tudi pri pogajanjih s tretjimi državami. Kljub osmim konvencijam Mednarodne organizacije dela (MOD) po podatkih te organizacije več kot 50 % delavcev ne uživa socialnih pravic, pri tem pa zlasti izstopajo priseljenci, ženske in otroci. V interesu EU je, da spodbuja dostojanstvo posameznika in spoštovanje socialnih pravic v državah članicah in da vzpostavi mehanizem, s katerim bomo lahko ugotavljali, kdo svojim delavcem ne zagotavlja pravic, in storilce kaznovali. Pozdravljam poročilo in glasujem zanj. Ob izpostavljanju pomena vrednot v globaliziranem svetu, v katerem ekonomija vse bolj prevladuje, se poročilo zavzema tudi za osebno dostojanstvo, ne sprejema izkoriščanja posameznikov, se zavzema za blaginjo in celostni osebni razvoj ter poziva EU, naj spoštuje standarde MOD.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Pred seboj imamo samo še eno besedilo, ki izraža utemeljeno zaskrbljenost in upravičeno kritiko, zadevam pa ne pride do dna in je zato v glavnem brez pomena.

Svetovno poročilo o socialni varnosti Mednarodne organizacije dela (MOD) za leto 2010 navaja, da več kot 50 % delavcev ne uživa socialnega varstva. In v takih okoliščinah Evropska unija goji trgovinsko politiko, ki temelji na vnetem zavzemanju za prosto trgovino in ki se izvaja prek pogajanj in podpisovanja neštetih dvostranskih in regionalnih sporazumov. Ti sporazumi vse prej kot spodbujajo „družbeno odgovornost podjetij“, ki je v praksi skoraj ni, ampak samo ščitijo dobičke velikih podjetij in finančnih institucij, premalo pozornosti pa posvečajo delavskim pravicam, pomenu pogajanj za sklepanje kolektivnih pogodb, pravici delavcev do združevanja, učinkoviti odpravi diskriminacije pri zaposlovanju, odpravi prisilnega, negotovega in slabo plačanega dela, ali odpravi dela otrok.

To je samo en primer vidikov, ki bi jih poročilo lahko in moralo obravnavati mnogo bolj temeljito. Prav je, da Evropski komisiji naložimo odgovornost in od nje zahtevamo doslednost pri politiki in ukrepanju, pa tudi niz učinkovitih ukrepov za spodbujanje socialnih in delovnih standardov.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) To poročilo ima nekaj pozitivnih vidikov: obsodbo multinacionalk zaradi trdovratnega kršenja pravic delavcev in dostojnih pogojev dela in ugotovitev, da je treba socialno politiko horizontalno vgraditi v vse zunanje politike Evropske unije, vključno s tako imenovano družbeno odgovornostjo podjetij.

Ti pozitivni vidiki pa razvodenijo, ker poročilo ne zahteva sprejema drugačnih politik, ki bi učinkovito zavezovale podjetja k uresničevanju svoje družbene odgovornosti.

Zato obžalujemo zavrnitev predloga, naj se točka 31 ─ „odločno poudarja, da na ravni EU ni treba sprejeti nobene direktive, ki bi urejala družbeno odgovornost podjetij in uveljavljala njeno spoštovanje“ ─ izbriše.

Parlament bi morali iti dlje od „pozivov“ oziroma „spodbud“ Komisiji, naj sprejme stališče, in bi moral zahtevati oblikovanje pravnega okvira za družbeno odgovornost podjetij z minimalnimi standardi spodbujanja varstva temeljnih standardov dela, za katere se zavzema Mednarodna organizacija dela (MOD), v multinacionalkah in v sami Evropski uniji, ter vključitev klavzul o dostojnih pogojih dela in socialnih klavzul v vse dvostranske trgovinske sporazume, o katerih se pogaja Evropska unija, pa tudi v okviru same Svetovne trgovinske organizacije (STO). Iz vseh teh razlogov smo glasovali proti poročilu.

  Monika Flašíková Beňová (S&D), v pisni obliki. – (SK) Zunanja razsežnost socialne politike spada med osrednja prednostna področja delovanja Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu. Nujno je treba okrepiti standarde dela, kot so svoboda združevanja, pravica do pogajanj za sklenitev kolektivne pogodbe, odprava prisilnega in obveznega dela, odprava diskriminacije pri zaposlovanju in opravljanju poklica ter odprava dela otrok. Cilji in prizadevanja v zvezi z mednarodnimi standardi dela bi morali biti usmerjeni zlasti v izboljševanje človekovega življenja in dostojanstva, ne le v zagotavljanje pogojev in pravic za delavce.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) Globalizacija je v resnici samo sredstvo za potiskanje delavcev po vsem svetu v medsebojno nepošteno konkurenčno tekmo, bodisi s selitvijo proizvodnje, priseljevanjem iskalcev zaposlitve ali zloglasnim Splošnim sporazumom o trgovini s storitvami po načinu 4. Težava je v tem, da Evropska unija o tej temi veliko in lepo govori, svojih besed pa nikoli ne udejanji. Ali smo sploh kdaj že otipljivo in dejansko ukrepali, če smo naleteli na nesprejemljivo izkoriščanje? Ali so nas taki pojavi že sploh kdaj odvrnili od podpisa trgovinskega sporazuma s kako državo? Nikoli! Ob tem, ko se pretvarjate, kako vas skrbi za tuje delavce, popolnoma prezrete evropske delavce. Kot izpostavlja poročevalec ─ tudi sam zagovornik takih pogledov, se po sprejetih dokumentih mednarodnih teles „standardi dela ne smejo uporabljati za ščitenje trgovinskih interesov“! Katera načela, katere vrednote, kateri oziri torej sploh lahko posežejo v absolutno vlado trga? Veliko govorite o družbeni odgovornosti podjetij, podjetja pa pravzaprav le igrajo po pravilih, ki ste jih predpisali vi sami. Le kdaj bomo končno na tem mestu odprli vprašanje težke družbene odgovornosti nosilcev političnega odločanja v EU?

  Catherine Grèze (Verts/ALE), v pisni obliki. – (FR) Veseli me, da je mnenje Odbora za razvoj, katerega poročevalka sem bila, vključeno v poročilo. Prav med našo razpravo poteka 100. zasedanje Mednarodne konference dela, vsi pa se zavedamo, da so današnja pravila neučinkovita.

V teh časih svetovne krize je nujno, da EU sproži odločen poziv k novi družbeni pravičnosti. S predlogi, ki jih vsebuje poročilo gospoda Falbra, lahko naredimo konkretne korake v to smer. Politika dvojnih meril pri uveljavljanju socialnih pravic je vredna vse naše graje. Potrebujemo izvedbene mehanizme (s spodbudami in kaznimi) za dejansko uveljavitev socialnih standardov. V vsak trgovinski sporazum, ki ga sklepa EU, moramo vključiti pravno zavezujočo socialno klavzulo. Rada bi tudi izrazila nasprotovanje trditvi v 31. točki poročila, da na ravni EU ni treba sprejeti nobene direktive, ki bi urejala družbeno odgovornost podjetij in uveljavljala njeno spoštovanje. Trdim, da moramo napraviti premik k več družbene pravičnosti in k spoštovanju pravic delavcev po vsem svetu, zlasti v okviru našega sodelovanja z državami v razvoju.

  Nathalie Griesbeck (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Gospodarsko in finančno krizo, ki danes pustoši po Evropi, pa tudi drugod po svetu, spremlja tudi globoka družbena kriza. V teh težavnih razmerah nosijo Evropska unija in njena podjetja v odnosih s tretjimi državami precejšno družbeno odgovornost. Zato sem s svojim glasom želela predvsem poudariti, da mora Evropska unija pri sklepanju sporazumov s temi državami poskrbeti tudi za spoštovanje socialnih standardov in pravic delavcev. Evropska unija mora z vrednotami, ki jim je zapisana, poskrbeti, da se bodo socialni standardi, ki jih uveljavlja njeno delovno pravo, razširili in okrepili po vsem svetu. Naloga Evrope je, da služi za zgled. Zato sem glasovala tudi za točko, ki poudarja družbeno odgovornost podjetij.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Pozdravljam ta dokument, saj je na prehodu v novo stoletje je EU spremenila svojo strategijo na področju zunanje razsežnosti socialne politike iz trdega na mehki pristop, tj. z usmerjenosti na povezovanje socialnih standardov s trgovinskimi sporazumi na osredinjenost na mednarodno sodelovanje in dialog. EU uporablja različne vrste instrumentov za izvajanje socialne politike v tretjih državah. Gre za trde, mehke in finančne instrumente. Uporaba teh instrumentov je dokaz, da EU pričakuje določeno vedenje v odnosih s svojimi trgovinskimi partnerji. Glavna ovira je kljub vsemu izvajanje teh instrumentov in njihovo izvrševanje v državah partnericah. Zato je bistveno, da se EU podrobneje osredini na njihovo izvajanje in izvrševanje, zlasti konvencij Mednarodne organizacije dela (MOD) in načel družbene odgovornosti podjetij. To pogosto ovira pravni red posamezne države, svoje pa prispevajo tudi pomanjkanje politične volje in notranji gospodarski pritiski. Prav tako pomemben dejavnik je, da delavci niso seznanjeni s svojimi pravicami.

  Cătălin Sorin Ivan (S&D), v pisni obliki. – V poročilu beremo, da EU odlikuje edinstvena združitev gospodarske dinamičnosti in socialnega modela. To nudi enake možnosti v izobraževanju, usposabljanju in na trgu dela, pa tudi enak dostop do socialnih storitev. Poročilo poudarja nujnost izvajanja programov dostojnega dela, ki bodo upoštevali nacionalne potrebe in prednostne naloge na področju zaposlovanja in socialne politike ter bodo temeljili na sporazumu med delodajalci, delavci in vladami. V sedanjih razmerah je ta vidik zelo pomemben. To je nekaj od razlogov za mojo podporo poročilu.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Najpomembnejši so ljudje, zato je tako pomembno, da spodbujamo standarde s področja dela in socialne standarde. Dober primer za to so ljudje, ki živijo na podeželju, še zlasti ženske in mladi. Velika večina kmetij ima moške lastnike. Prepričan sem, da bi morali podpirati ženske pri odpravljanju tega nesorazmerja. Po mojem mnenju je prav tako pomembna podpora mladim kmetom, ki prevzemajo kmetije od svojih staršev. Kar zadeva mlade, bi morali izboljšati kakovost izobraževanja na podeželju, mladim na teh območjih pa bi morali tudi omogočiti enak dostop do učenja in osebnega razvoja, kot ga uživajo mladi v mestih. Naslednje vprašanje pa je družbena odgovornost podjetij.

Ta pomeni, da podjetja vsak dan, na lastno pobudo in ne glede na predpise, ravnajo tako, da varujejo družbo in okolje. Podjetij ne poganja samo dobiček. Začenjajo se odlikovati z vedno jasnejšo ozaveščenostjo glede vprašanj varstva družbe in okolja.

  Martin Kastler (PPE), v pisni obliki. – (DE) Glasoval sem za poročilo, saj verjamem, da podjetja nosijo družbeno odgovornost ─ do delavcev in kupcev, do okolja in družbe v celoti. Nemški besednjak je bogatejši za nov izraz: družbena odgovornost podjetij. Ta je prostovoljna ─ in taka mora tudi ostati. Na naših globaliziranih trgih pomeni družbena odgovornost podjetij mnogo več kot le donacijo lokalnemu nogometnemu klubu. Podjetja, ki poslujejo na globalno odgovoren način, pomagajo oblikovati našo zunanjo politiko in razvojno politiko.

So ambasadorji Evrope po svetu in zastavonoše evropskih socialnih standardov v očeh sveta. Družbeno odgovornost podjetij moramo podpirati, ne pa pravno urejati. V tem primeru mora Evropa delovati kot usklajevalec, ne kot zakonodajalec. To načelo mora veljati, če želimo, da se bo Evropska komisija zresnila in se ponovno lotila vprašanja družbene odgovornosti podjetij: ne potrebujemo prekomernega zakonskega urejanja. To stališče smo podčrtali tudi v poročilu.

  Jan Kozłowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Menim, da je gospod Falbr sestavil dobro poročilo, zato bi rad razložil, zakaj sem se odločil glasovati za njegovo sprejetje. Spodbujanje visokih standardov, povezanih z delom, socialnih standardov in družbene odgovornosti podjetij pomeni izredno zahteven izziv za zunanjo razsežnost socialne politike. Ena od težav, ki jo izpostavlja poročevalec, je neučinkovitost upravnih teles, odgovornih za politiko zaposlovanja. Stalno in konstruktivno sodelovanje Evropske unije kot celote in posameznih držav članic s tretjimi državami lahko služi kot vir dobrih praks pri vzpostavljanju ustreznih upravnih zmogljivosti. Prepričan sem, da dobre rezultate daje tudi sodelovanje na regionalni in lokalni ravni ter s podjetji. Odličen zgled partnerstva, podpore in izmenjave izkušenj, ki dajejo ugodne rezultate, je sodelovanje med poljskimi regijami in državami vzhodnega partnerstva v zadnjih letih.

  Agnès Le Brun (PPE) , v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za resolucijo o zunanji razsežnosti socialne politike Evropske unije. Evropska unija velja po vsem svetu za privlačnega in zaželenega partnerja, precej tudi po zaslugi našega edinstvenega združevanja gospodarske dinamičnosti in socialnega modela. Slednjega mora EU spodbujati v okviru svojih odnosov s tretjimi državami in mora pri tem dosledno usklajevati dejavnosti v obeh razsežnostih, notranji in zunanji. Besedilo pred nami se zavzema še zlasti za spodbujanje družbene odgovornosti podjetij. Le ta zahteva od podjetij, udeleženih v trgovanju, da upoštevajo tudi socialne in okoljske vidike. Resolucija izpostavlja, da to spodbujanje ne sme biti zavezujoče, ampak mora biti rezultat odnosov med udeleženci na prostovoljni osnovi. In na koncu, poročilo se zavzema tudi za to, da bi v mednarodnih pogajanjih zajeli tudi pravice delavcev, katerih zaščita je poslanstvo Mednarodne organizacije dela, ter za spodbujanje globalnega gospodarskega upravljanja, ki bo upoštevalo vse te dejavnike.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Pozdravljam to poročilo. Temeljni standardi dela so zapisani v osmih konvencijah MOD, ki se osredotočajo na svobodo združevanja in pravico do pogajanj za sklenitev kolektivnih pogodb, odpravo prisilnega ali obveznega dela, odpravo diskriminacije pri zaposlovanju in opravljanju poklica ter odpravo dela otrok. Ne le iz teh konvencij, tudi iz poročila Svetovne komisije o socialni razsežnosti globalizacije je jasno, da je treba spremeniti ozko usmerjenost na trge in se osrediniti na širši interes za ljudi, tj. na varstvo pravic delavcev in spoštovanje predpisov delovnega prava. Če naj bi se EU pogajala s tretjimi državami, morajo te upoštevati vse, kar je bilo predhodno navedeno. To je pogoj, brez katerega so pogajanja z državami članicami nemogoča. Trgovinska politika ne more zaobiti nobenega neupoštevanja pravic delavcev, torej se razvoj družbe lahko nadaljuje le, ko se te ovire odpravijo. Z določitvijo standardov dela EU podpira priložnosti za moške in ženske, da dobijo dostojno in produktivno delo ob spoštovanju svobode, enakosti, varnosti in dostojanstva. Glede na sedanjo globalizacijo so mednarodni standardi dela osnova, ki zagotavlja, da bo rast svetovnega gospodarstva koristila vsem.

  Jiří Maštálka (GUE/NGL), v pisni obliki. – (CS) Namen in večji del vsebine poročila gospoda Falbra sta po mojem mnenju zelo pohvalna. Tudi sam menim, da je osredinjenje na delo in dostojne pogoje dela ključno za trajnostni razvoj, in sicer ne le v državah EU. Podobno kot poročevalec obžalujem, da nimamo enotne opredelitve „socialne klavzule“, ki bi jo lahko uporabljali ne le pri sklepanju dvostranskih sporazumov, ampak tudi pri vzpostavljanju dostojnih pogojev dela za delavce. Socialni modeli nekaterih evropskih držav so lahko tudi zgled državam v razvoju. Soglašam tudi z mnenjem glede skupnega boja proti delu otrok.

Kljub omenjenemu pa sem se vzdržal glasovanja, saj ne moremo uveljavljati socialnih zahtev v dvostranskih trgovinskih sporazumih, če nimamo jasne opredelitve spoštovanja človekovih pravic. Tega merila ne smemo uporabljati kot argument proti podpisovanju sporazumov.

  Barbara Matera (PPE), v pisni obliki. – (IT) „Da je duh revolucionarnih sprememb, ki že dolgo buri narode sveta, prestopil meje politike in svojo sled pušča tudi na sorodnem področju gospodarstva, ni presenetljivo.“ To so besede ljubljenega papeža Janeza Pavla II, ki je v encikliki pod naslovom Centesimus Annus ponovno odprl vprašanje, ki ga je obravnaval že njegov predhodnik Leon XIII v encikliki Rerum Novarum. Njegov namen je bil analizirati in prispevati k reševanju socialnega „vprašanja“, ki ga je ─ danes enako kot leta 1991 ─ mogoče rešiti le s pomočjo krščanske doktrine, torej ob priznavanju popolnega in nedeljivega dostojanstva človeškega bitja in delavca.

Glasovala sem za poročilo gospoda Falbra, ker je osredinjeno prav na pomen varovanja človekovih pravic in na pomen evropskega socialnega modela kot izhodišča, tudi pri zunanjih odnosih Unije. Družbena odgovornost mora biti usmerjena v ta cilj in Evropska unija mora ─ prek Parlamenta ─ obnoviti in okrepiti ta načela pri vsem svojem delovanju, zlasti pri odnosih s tretjimi državami, katerih državljanom so kratene temeljne pravice. Kot podpredsednica Odbora za pravice žensk in enakost spolov čutim dolžnost poudariti, kako pomembno je sodelovanje vseh, tudi zunaj EU, pri odpravljanju diskriminacije in nasilja na podlagi spola in obnavljanju družbenega dostojanstva žensk ter oživljanju njihove dejavne vključenosti v gospodarsko življenje na lokalni, pa tudi mednarodni ravni.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Globalizacija gospodarstva in selitev evropskih podjetij odpirata vprašanja zunanje razsežnosti socialne politike. Le-ta obsega dejavnosti EU, namenjene spodbujanju delovnih in socialnih standardov v tretjih državah. Temeljni standardi dela so zapisani v osmih konvencijah Mednarodne organizacije dela (MOD), ki se osredotočajo na svobodo združevanja in pravico do pogajanj za sklenitev kolektivnih pogodb, odpravo prisilnega ali obveznega dela, odpravo diskriminacije pri zaposlovanju in opravljanju poklica ter odpravo dela otrok. Če naj bi se EU pogajala s tretjimi državami, morajo te upoštevati vse omenjene ideje. To je pogoj, brez katerega so pogajanja s tretjimi državami nemogoča. Trgovinska politika ne more zaobiti nobenega neupoštevanja pravic delavcev, torej se razvoj družbe lahko nadaljuje le, ko se te ovire odpravijo. Mednarodni standardi s področja dela morajo služitiza to, da bo gospodarski razvoj usmerjen v izboljševanje človekovega življenja in krepitev njegovega dostojanstva, ne pa za določanje pogojev dela in pravic delavcev.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – Zunanja razsežnost socialne politike je za našo skupino in zame osebno eno od ključnih področij. Pred kratkim smo sprejeli resolucijo o konvenciji o domačih delavcih, ki je v pripravi in bo predvidoma sprejeta junija 2011. To poročilo širše poziva h krepitvi temeljnih delovnih standardov, zapisanih v konvencijah MOD, ki vključujejo svobodo združevanja in pravico do pogajanj za sklenitev kolektivnih pogodb ter odpravo prisilnega ali obveznega dela, odpravo diskriminacije pri zaposlovanju in opravljanju poklica in odpravo dela otrok. Skupina S&D zahteva take spremembe pri upravljanju na svetovni ravni in na ravni EU, ki bodo izboljšale stanje na področju pravic delavcev in delovnih pogojev. Nespoštovanje temeljnih mednarodnih standardov dela v EU in zunaj nje je oblika socialnega in okoljskega dampinga v škodo evropskim podjetjem in delavcem. Glasoval sem za.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Podpiram načela, navedena v poročilu. Rad pa bi opomnil, da gre za vzvišene cilje, ki jih bo v praksi težko, če ne celo nemogoče, uresničiti. Imamo že množico trgovinskih sporazumov, ki ne vsebujejo nikakršnih zahtev po spoštovanju socialnih standardov. Dokler to očitno neskladje ne bo odpravljeno, bodo učinki in temelji poročila nujno le omejeni. Poročilo poziva države članice, naj uveljavijo temeljne standarde s področja dela v domačih podjetjih. Ali ne bi moralo to zajemati tudi podjetij zunaj Evrope? Zdi se mi tudi, da je poročilu pripisana tudi ambicija odpravljanja škodljivih učinkov globalizacije, vendar v njem obravnavani ukrepi konec koncev tega ne omogočajo. Zato sem se glasovanja vzdržal.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) V tem poročilu si je Evropska unija zastavila zelo ambiciozne cilje na podlagi pretehtanih načel. Poročilo poziva države članice, naj uveljavijo temeljne standarde s področja dela v domačih podjetjih. Žal pa je videti, da ta poziv za zdaj ne zajema tudi podjetij zunaj Evrope. načela, na katerih temelji poročilo, sicer podpiram, menim pa, da sklepi poročila niso povsem pravilni, zato sem se glasovanja vzdržal.

  Wojciech Michał Olejniczak (S&D), v pisni obliki. – (PL) Zunanja socialna politika Evropske unije, ki zajema države, ki se ne želijo pridružiti EU, bi morala biti predvsem dosledna, pragmatična in enotna. Tako notranja kot tudi zunanja socialna politika bi morali spodbujati standarde s področja dela, pa tudi socialne standarde, ki spadajo med najpomembnejše cilje EU.

V zvezi z omenjenim bi morale vse države članice pri sklepanju sporazumov s tretjimi državami svoja pogajalska stališča oblikovati skladno z evropskim socialnim modelom. od držav, ki se ne želijo pridružiti EU, moramo zahtevati, da spoštujejo pravico do združevanja in da ukrepajo proti diskriminaciji na podlagi spola ali starosti. Odprava dela otrok in pravica državljanov do razvoja svoje poklicne usposobljenosti sta zelo pomembni vprašanji. Kar zadeva razvojno sodelovanje, ima Evropska unija na voljo dovolj finančnih sredstev, da lahko vzpostavi ustrezne strukture na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja. Nujno je, da Evropska komisija pri pogajanjih o partnerskih sporazumih upošteva dejanske razmere in pogoje življenja v državi, s katero se pogaja. Evropski parlament je z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe pridobil nove pristojnosti in bi moral dejavno sodelovati z evropskimi in mednarodnimi sindikati pri izboljševanju socialnih razmer.

  Georgios Papanikolaou (PPE), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem za resolucijo o zunanji razsežnosti socialne politike, ki spodbuja delovne in socialne standarde ter družbeno odgovornost evropskih podjetij. Naš cilj je spodbujati delovne in socialne standarde ter družbeno odgovornost evropskih podjetij zunaj EU. Ta cilj je legitimen, imam pa nekaj pomislekov glede tega, ali nam ga bo uspelo uresničiti. Enotnost socialnih standardov, na katero se sklicujemo, je ogrožena in očitna postaja namera, da bi tudi znotraj EU uveljavili različne delovne in socialne standarde. Standardi v moji domovini, Grčiji, kjer stopnja brezposelnosti med 25-letniki znaša 35,1 %, in v Španiji, kjer ta stopnja znaša 43 %, so povsem drugačni od tistih, ki veljajo v močnih evropskih gospodarstvih. To poročilo nas opominja, da mora EU, če želi prevzeti vodilno vlogo na svetu na področju socialne politike, poskrbeti za kohezijo socialnih politik v državah članicah.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za poročilo o zunanji razsežnosti socialne politike, spodbujanju standardov s področja dela in socialnih standardov ter družbene odgovornosti evropskih podjetij. Čeprav lizbonska strategija in strategija Evropa 2020 pripisujeta socialni politiki večji pomen kot kdaj koli doslej, imajo vprašanja konkurenčnosti in gospodarski dejavniki še vedno prednost pred socialnimi vprašanji. Nujno moramo braniti naše standarde dela, ki so zapisani v osmih konvencijah Mednarodne organizacije dela (MOD) in se osredotočajo na svobodo združevanja in pravico do pogajanj za sklenitev kolektivnih pogodb, odpravo prisilnega ali obveznega dela, odpravo diskriminacije pri zaposlovanju in opravljanju poklica ter odpravo dela otrok. Svoja prizadevanja moramo usmeriti na varstvo delavskih pravic in spoštovanje predpisov delovnega prava. Če naj bi se EU pogajala s tretjimi državami, morajo te upoštevati vse omenjene ideje. To mora biti obvezen pogoj za začetek pogajanj s tretjimi državami. Trgovinska politika ne more zaobiti nobenega neupoštevanja pravic delavcev, torej se razvoj družbe lahko nadaljuje le, ko se te ovire odpravijo.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) Namen zunanje razsežnosti socialne politike Evropske unije je spodbujati socialne standarde v tretjih državah, še vedno pa imajo vprašanja konkurenčnosti in gospodarski dejavniki prednost pred socialnimi vprašanji in vprašanji dela. Do zdaj so vse države članice EU ratificirale osem konvencij Mednarodne organizacije dela (MOD). Te konvencije bi morale postati temelj za mednarodna pravila, ki bi veljala za vse države članice.

Na splošno moramo svojo pozornost preusmeriti na ljudi kot človeška bitja, za to pa moramo poskrbeti za varstvo pravic delavcev in pravice do dela. MOD ima osrednjo vlogo na mednarodnem prizorišču, saj oblikuje, spodbuja in prenaša te standarde v življenje. Tudi podjetja moramo prispevati k trajnosti razvoja, da bodo imeli delavci zagotovljene čim ugodnejše pogoje, med razvitimi državami in državami v razvoju pa še vedno lahko ugotavljamo razlike pri sistemih socialnega varstva. Glasujem za obravnavani predlog, iz omenjenih razlogov, pa tudi za to, da bi lahko učinkoviteje spodbujali delovne in socialne standarde tako v državah članicah EU kot tudi v drugih državah, pa tudi zagotovili večje spoštovanje temeljnih mednarodnih standardov s področja dela.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Temeljni standardi dela, zapisani v osmih konvencijah MOD, se osredotočajo na svobodo združevanja in pravico do pogajanj za sklenitev kolektivnih pogodb ter odpravo prisilnega ali obveznega dela, odpravo diskriminacije pri zaposlovanju in poklicih, pa tudi odpravo dela otrok.

Zato moramo več pozornosti posvetiti varstvu pravic delavcev in delovnemu pravu. Znatno moramo izboljšati pravni in socialni položaj žensk, preprečiti njihovo diskriminacijo v podjetjih in tako izkoristiti njihov potencial za gospodarski in družbeni razvoj. Pozivam Komisijo in države članice, naj kot osrednje načelo boja proti revščini uveljavijo pravico do zaščite pred diskriminacijo, to je pravico do dela in enakopravne obravnave ne glede na spol, narodnost, starost in invalidnost.

Pozivam Komisijo in države članice, naj v sodelovanju s partnerskimi državami dosežejo, da bo boju proti delu otrok posvečena večja pozornost in da bodo to delo nadomestila dostojna delovna mesta za odrasle, otroci pa se bodo lahko izobraževali. Za izboljšanje in varstvo dostojnih delovnih pogojev morata biti vsem brez izjem zagotovljeni svoboda združevanja in pravica do pogajanj za sklenitev kolektivnih pogodb.

  Phil Prendergast (S&D), v pisni obliki. – Spodbujanje standardov dela pri pogajanjih med EU in tretjimi državami koriti tako državam članicam kot tretjim državam. S spodbujanjem višjih standardov varnosti in plačila EU prispeva k boljšemu življenju delavcev. Z vztrajanjem pri boljšem plačilu delavcev si EU tudi zagotavlja trge v teh državah za svoj izvoz. Če dovolimo uvoz blaga v Evropo iz držav, ki ne zagotavljajo pravičnega plačila delavcem, pravzaprav izrivamo evropska podjetja s trga s cenovnim dampingom. Podjetjem iz EU je težko tekmovati z gospodarstvi tretjih držav, ki ne spoštujejo enakih varnostnih standardov in ki lahko svojim delavcem plačujejo mnogo manj. Pomembno pa je upoštevati nevarnosti, povezane z „mehkim“ pravnim pristopom k standardom s področja dela. Poleg tega, da ta pravila niso zavezujoča in da za njihovo kršitev niso predvidene sankcije, obstaja tudi nevarnost oslabitve tradicionalnih sistemov nadzora ob njihovem nadomeščanju z neuradnimi postopki spremljanja. Torej mora biti EU budna in mora poskrbeti za spoštovanje standardov, v nasprotnem primeru pa ukrepati.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) V svetu, ki se vse bolj globalizira, je nujno, da EU uporabi svoj mednarodni vpliv za zagotavljanje takega varstva pravic delavcev, ki spoštuje osebno dostojanstvo. V zvezi s tem se odpira niz vprašanj, tudi vprašanje izbire ustreznih instrumentov, s katerimi bo EU uveljavljala svoj vpliv. Poleg tega ne smemo pozabiti, kako zna EU odločno nastopati v odnosih z državami, ki so bodisi kandidatke za pristop k Uniji bodisi prejemnice sredstev naših programov pomoči. In za konec, v razmerah, v katerem je znaten del gospodarstva odvisen od multinacionalk, je nujno, da družbeno odgovorno ravnajo tudi te organizacije.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Sem za. Zunanja razsežnost socialne politike zajema dejavnosti in pobude EU, namenjene spodbujanju standardov dela in socialnih standardov v tretjih državah. Čeprav je lizbonska strategija socialni politiki dala ─ in ji strategija EU 2020 daje ─ večji poudarek kot kdajkoli prej, imajo vprašanja konkurenčnosti in gospodarski dejavniki še vedno prednost pred socialnimi vprašanji. Temeljni standardi dela so zapisani v osmih konvencijah MOD, ki se osredotočajo na svobodo združevanja in pravico do pogajanj za sklenitev kolektivnih pogodb ter odpravo prisilnega ali obveznega dela, odpravo diskriminacije pri zaposlovanju in poklicih in odpravo dela otrok. Ne le iz teh konvencij, tudi iz poročila Svetovne komisije o socialni razsežnosti globalizacije je jasno, da je treba spremeniti ozko usmerjenost na trge in se osrediniti na širši interes za ljudi, tj. na varstvo pravic delavcev in spoštovanje predpisov delovnega prava. Če naj bi se EU pogajala s tretjimi državami, morajo te upoštevati vse, kar je bilo predhodno navedeno. To je pogoj, brez katerega so pogajanja s tretjimi državami nemogoča. Trgovinska politika ne more zaobiti nobenega neupoštevanja pravic delavcev, torej se razvoj družbe lahko nadaljuje le, ko se te ovire odpravijo.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Podjetje lahko trdi, da je družbeno odgovorno, če je zavezano trdni strukturi in sposobno upoštevati ne le gospodarske izide, ampak tudi socialne in okoljske rezultate svojega delovanja. Danes ne zastavljamo le vprašanja, kako podjetje dosega svoje gospodarske rezultate, ampak tudi vprašanje, kako zaposluje in kako ravna z zaposlenimi. Odgovorno podjetje je aktiven in ozaveščen udeleženec družbene stvarnosti, v kateri deluje, in svoj napredek gradi predvsem na partnerskih odnosih z vsemi, s katerimi sodeluje. Z danes sprejetim poročilom se Evropska unija zavezuje, da bo prevzela vodilno vlogo na svetu na področju socialne politike s spodbujanjem ciljev te politike na svetovni ravni, s tem pa poudarja pomen vloge, ki jo podeljuje Parlamentu Lizbonska pogodba.

  Oreste Rossi (EFD), v pisni obliki. – (IT) Podpiram to samoiniciativno poročilo, saj obravnava spodbujanje družbene odgovornosti podjetij kot prostovoljnega motivacijskega orodja za pospeševanje rasti podjetij. Evropska podjetja so gonilo gospodarstva Evropske unije, zato si mora Evropa bolj prizadevati za zaščito podjetij v EU, ki so pogosto soočena s konkurenco brezvestnih partnerjev. Poleg tega podpiram ustvarjanje družbeno odgovornih podjetij, katerih osrednja vodilna načela so socialno varstvo delavcev, varstvo potrošnikov in spoštovanje zakonitosti preglednega poslovanja.

  Tokia Saïfi (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za to resolucijo, saj poudarja ključno vlogo, ki jo Evropska unija želi in mora imeti v odnosih s tretjimi državami, zlasti s trgovinskimi partnerji EU. Nespoštovanje temeljnih mednarodnih socialnih standardov je oblika socialnega in okoljskega dampinga v škodo evropskim podjetjem in delavcem. To je ena od točk, ki sem jih želela izpostaviti v mnenju, ki sem ga o tem vprašanju pripravila v imenu Odbora za mednarodno trgovino.

EU pa ne more vsega doseči sama: tesneje mora sodelovati z ustreznimi mednarodnimi organizacijami (MOD, STO, OECD), zlasti v boju proti prostim conam, saj so le-te v nasprotju s socialno zakonodajo.

Družbena odgovornost podjetij je sicer danes v Evropi dobro uveljavljena, vendar imajo evropska podjetja, njihove podružnice in podizvajalci zaradi svojega pomena v mednarodni trgovini osrednjo vlogo pri širjenju in spodbujanju socialnih in delovnih standardov po svetu. Komisija jih mora pri tem spodbujati, zlasti z ugotavljanjem in pospeševanjem najboljših praks.

  Nikolaos Salavrakos (EFD), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem za poročilo gospoda Falbra, ker menim, da moramo v Evropi še bolj spodbujati družbeno odgovornost podjetij, saj s tem neposredno branimo skupne vrednote in krepimo solidarnost in kohezijo med Evropejci. Družbena odgovornost podjetij mora postati osrednji vidik evropskega socialnega modela, da bomo okrepili inovativnost in konkurenčnost, zaposljivost in ustvarjanje novih delovnih mest v času, ko stopnje brezposelnosti dramatično naraščajo in se mladi Evropejci, delovna sila, na kateri temelji naš dolgoročni obstoj, ozirajo po rešitvah za svoje težave preko meja Evrope.

  Søren Bo Søndergaard (GUE/NGL), v pisni obliki. – (DA) Glasoval sem za poročilo gospoda Falbra, ki se zavzema za spodbujanje delovnih in socialnih standardov pri pogajanjih EU s tretjimi državami. Poročilo izhaja iz niza konvencij MOD in na njihovi podlagi predlaga, naj EU varuje pravice delavcev in spoštovanje predpisov delovnega prava npr. pri sklepanju trgovinskih sporazumov s tretjimi državami. Poročilo med drugim predlaga, naj se z ustreznim pravnim okvirom predpišejo minimalne zahteve za družbeno odgovornost podjetij, naj se natančneje opredeli sam pojem družbene odgovornosti podjetij in naj se izpopolni nadzor izpolnjevanja zahtev. Obenem poročilo zavrača uporabo postopkov vrste „NAČIN 4“ pri trgovinskih sporazumih, saj ti postopki omogočajo mednarodnim podjetjem, da uvažajo lastno delovno silo in se tako izognejo predpisom države gostiteljice glede socialnih in delovnih pogojev. Poleg tega, da so pri tem uvoženi delavci v slabšem položaju kot domači delavci, je to tudi oblika socialnega dampinga. EU ima danes pristojnosti za sklepanje trgovinskih sporazumov s tretjimi državami v imenu vseh držav članic EU. Temu nasprotujem. Dokler je tako, pa je treba določiti tudi zahteve glede vsebine takih trgovinskih sporazumov.

  Catherine Stihler (S&D), v pisni obliki. – Podprla sem poročilo, ki je bilo predloženo pred sporočilom Komisije o družbeni odgovornosti podjetij. Pozdravljam tudi delo kolega Richarda Howitta, ki na stopnji odbora pripravlja poročilo o možnih koristih družbene odgovornosti podjetij na evropski ravni.

  Niki Tzavela (EFD), v pisni obliki. – (EL) Evropa spada med glavne igralce v globaliziranih procesih in nosi pomemben delež odgovornosti za zagotavljanje trajnostnih oblik razvoja. Evropska unija je v prvih vrstah zagovornikov socialnih politik v svetu in poziva države v razvoju k spoštovanju pogodb, sklenjenih v okviru STO. Poročilo gospoda Falbra omenja tudi pomen družbene odgovornosti podjetij in ravnanje podjetij v EU v skladu z njenimi načeli, saj prevzem take odgovornosti pomembno prispeva k družbenemu napredku in varstvu okolja ter boju proti revščini v državah, v katerih delujejo ta podjetja. Zato sem glasovala za poročilo.

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. – Strategija EU 2020 pojasnjuje, da je socialna politika temeljna prednostna naloga Evrope. Vendar moramo storiti več za izboljšanje stanja na tem področju in zato sem podprl to poročilo. Poročilo poziva k odpravi prisilnega dela, pa tudi dela otrok, in poudarja, da moramo več pozornosti posvetiti varstvu pravic delavcev. Tretje države morajo spoštovati ta temeljna načela, če naj EU sodeluje in trguje z njimi. Tudi države članice morajo sodelovati s partnerskimi državami pri zagotavljanju varstva ranljivih skupin in v boju proti diskriminaciji na podlagi spola, pa tudi proti diskriminaciji na podlagi narodnosti, veroizpovedi, starosti in invalidnosti. Upam, da nam bo Komisija predstavila konkretne predloge za krepitev delovnih in socialnih standardov, pa tudi predloge za spodbujanje družbene odgovornosti podjetij v okviru njenih zunanjih politik.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. – (DE) Poročevalec se pritožuje, da ljudje še vedno niso v središču socialne politike in da ima konkurenčni vidik še vedno prednost pred človeškim vidikom. Kot razlaga poročilo, EU uživa v svetu ugled zaradi idealne povezave med gospodarsko dinamičnostjo in socialnim modelom, ta ugled pa nam nalaga tudi določeno odgovornost. EU ne bi smela več uporabljati dvojnih meril, zato v celoti soglašam s poročevalcem.

Poročilo: Nadja Hirsch (A7-0082/2011)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasujem za to poročilo, saj mora biti poklicno izobraževanje in usposabljanje razpoložljivo, dostopno in mogoče za ljudi v vseh življenjskih obdobjih in ne glede na njihov status na trgu dela ali dohodek.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za resolucijo o evropskem sodelovanju v poklicnem izobraževanju in usposabljanju v podporo strategiji EU 2020. Možnost in sposobnost za učenje in delovanje v mednarodnem okolju je pomemben predpogoj za uspešno poklicno življenje v globaliziranem gospodarstvu. Potrebe po mobilnih, prilagodljivih zaposlenih z mednarodnimi izkušnjami so vedno večje. Takojšnje ukrepanje je potrebno zlasti v zvezi z mladimi: brezposelnost mladih je eden izmed najbolj perečih problemov Evrope. Države članice morajo za odpravo revščine sprejeti ciljno usmerjene politične strategije in pri tem upoštevati nacionalne posebnosti in potrebe. Soglašam s točko resolucije, da se je treba ciljev, zastavljenih v okviru strategije Evropa 2020, to je zmanjšati delež mladih, ki predčasno prekinejo šolanje, na manj kot 10 odstotkov in omogočiti 40 odstotkom mladim pridobitev visokošolske izobrazbe, lotiti s konkretnimi, ustvarjalnimi in učinkovitimi ukrepi. Glede na vedno večjo potrebo po nadaljnjem usposabljanju, ki ji botrujejo demografske spremembe, in glede na nujnost sodelovanja v procesu vseživljenjskega učenja, je treba delavcem priskrbeti instrument, s katerim bodo lahko sami določili svoje potrebe po nadaljnjem usposabljanju in tega tudi sami načrtovali. Poleg tega je treba ljudem v različnih fazah življenja ter specifičnim skupinam ljudi pri dostopu do poklicnega izobraževanja in usposabljanja zagotoviti razširjene, poenostavljene in lažje dostopne možnosti financiranja s sredstvi, ki so na voljo iz Evropskega socialnega sklada in programa Erasmus za mlade podjetnike. Zagotoviti moramo, da bodo evropski delavci pridobili možnost za prilagoditev zahtevam gospodarstva.

  Charalampos Angourakis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) To priskutno poročilo orisuje strateški načrt EU, kako prehiteti druge imperialistične centre v tekmi za monopole s spodbujanjem vključevanja izobraževanja v merljive cilje reakcionarne strategije EU 2020 in njihovega „preoblikovanja“ v nacionalne cilje. V okviru tega vrhovnega načrta je posebna pozornost posvečena tehničnemu in poklicnemu izobraževanju, ki mu je dodeljena vloga procesa za zadovoljevanje potreb „trga dela“ in „konkurenčnosti“ po najcenejši možni delovni sili, oropani vseh pravic. Zato morajo biti programi izobraževanja in usposabljanja usklajeni s sedanjimi in prihodnjimi potrebami trga. Utrditi je treba tudi podreditev izbiram in načrtom kapitalističnih podjetij in olajšati „zaposljivost“ in vstop na trg dela prek pripravništva, mobilnost med gospodarskimi panogami in tako imenovano prehodnost med ravnmi izobraževanja in usposabljanja. Za frazami o „enakih možnostih“ in „prosti izbiri“ ter o zadovoljevanju potreb mladih se skriva prilagajanje potrebam kapitalističnega gospodarstva, ki pomeni vzpostavljanje razrednih ovir v izobraževanju, ukrojenem po vzoru srednjeveških delovnih praks iz „memorandumov“ in strategije EU 2020.

  Elena Oana Antonescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Gospodarska kriza je postavila trg dela Evropske unije na glavo. Nobena pomembnejša gospodarska panoga se ni izognila škodljivim posledicam te krize, državljani pa občutijo njene učinke v obliki negotove zaposlitve, brezposelnosti in slabih razmer ter pičlih možnosti za novo zaposlitev. V takih razmerah pomenita poklicno izobraževanje in usposabljanje novo priložnost, novo pot, ki omogoča evropskim državljanom vrnitev v normalno življenje. Hudo me skrbi visoka stopnja brezposelnosti med mladimi. Prepričana sem, da bosta ustrezna izobrazba in stalno usposabljanje mnogim mladim odprla pot do dobro plačane zaposlitve, primerne njihovi poklicni usposobljenosti ali pre-usposobitvi. Čestitam poročevalki za to gradivo. Za zaključek naj ponovim z gospo Nadjo Hirsch, da mora biti poklicno izobraževanje in usposabljanje usmerjeno v rezultate, da bomo lahko te svoje želje uresničili. Naš cilj do leta 2020 mora biti: vsi mladi morajo imeti delo.

  Alfredo Antoniozzi (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Podatki iz poročila gospe Hirsch so zelo zaskrbljujoči: stopnja brezposelnosti med mladimi znaša danes 21 %, kar je dvakrat več od povprečne stopnje brezposelnosti v EU. Predlog vsebuje koristne zamisli in ga je treba vsekakor oceniti kot pozitivnega, prepričan pa sem, da moramo zagotoviti ustrezne finančne vire za uspešen spopad z izzivi, ki nam jih zastavljata københavnski proces in strategija EU 2020, npr. iz strukturnih skladov, še zlasti pa iz Evropskega socialnega sklada. Žal pa moram tudi reči, da nimamo celovitega in vseobsežnega pristopa, ki bi zajemal vse države članice. Menim, da brez usklajene pobude, ki bo povezala področja poklicnega izobraževanja, poklicnih kvalifikacij, vseživljenjskega učenja in pripravništva s trgom dela, ne bomo mogli zagotoviti uresničitve ciljev strategije EU 2020, katere naslov je „Program za nova znanja in spretnosti in nova delovna mesta“.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za poročilo gospe Hirsch, katerega cilj je primerljivost med izobraževalnimi sistemi in znotraj njih. Prepričana sem, da bi moralo biti izobraževanje bolj prilagojeno potrebam trga dela in da bi moralo spodbujati ustvarjalnost, inovativnost in podjetništvo. V ta namen se poročilo zavzema za olajšanje mobilnosti učiteljev in učencev in za nujno potrebno poenostavitev postopkov priznavanja poklicnih kvalifikacij, pridobljenih v tujini.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Možnost in sposobnost za učenje in delovanje v mednarodnem okolju je pomemben predpogoj za uspešno poklicno življenje v globaliziranem gospodarstvu. Potrebe po mobilnih, prilagodljivih zaposlenih z mednarodnimi izkušnjami so vedno večje. Strategija Evropa 2020 navaja ključne elemente za pametno rast (spodbujanje znanja, inovacij in izobraževanja ter digitalne družbe), trajnostno rast (proizvodnja, ki temelji na bolj učinkoviti rabi virov, in hkratno povečevanje naše konkurenčnosti) in vključujočo rast (povečanje stopnje zaposlenosti, usposabljanje in odprava revščine). Kar zadeva poklicno izobraževanje in usposabljanje, pa so potrebni praktični koraki na ravni EU in v državah članicah. Ukrepati moramo nemudoma, zlasti v zvezi s stopnjo brezposelnosti mladih. Ne gre le za to, da je stopnja brezposelnosti med mladimi višja kot med odraslimi delavci: mladi so tudi pogosteje zaposleni v negotovih in začasnih delovnih razmerjih z nižjimi plačili in slabšo socialno varnostjo. Strinjam se, da bi morale institucije EU za dosledno uresničevanje poglavitne pobude strategije Evropa 2020 „Program za nova znanja in spretnosti in nova delovna mesta“ doseči bolj pragmatičen, celovit in obsežen dogovor, ki ga bodo podprle vse države članice, ki bi se moral osredotočiti na povezovanje področij poklicnega izobraževanja, poklicnih kvalifikacij, vseživljenjskega učenja in pripravništva s trgom dela.

  Regina Bastos (PPE), v pisni obliki. – (PT) EU preživlja hudo gospodarsko, finančno in družbeno krizo. Posledice te krize so občutne predvsem na področju zaposlovanja. Danes je v Evropski uniji 22,82 milijona brezposelnih ljudi. Najhuje so še vedno prizadeti mladi, v starostni skupini pod 25 let, saj znaša stopnja brezposelnosti v tej skupini 21,3 %. Ocenjuje se, da bo do leta 2020 na eni strani nastalo skoraj 15,6 milijona novih delovnih mest za visoko usposobljene kadre, na drugi strani pa bo izginilo 12 milijonov delovnih mest za ljudi z nizko kvalifikacijo ali brez nje. Strategija Evropa 2020 skuša najti odgovore na te pričakovane spremembe na področju dela in poklica.

Poročilo poudarja, da je treba na evropski ravni okrepiti sodelovanje na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja, kar bo vneslo več preglednosti in olajšalo primerjave izobraževalnih sistemov. Poročilo izpostavlja tudi pomen spodbujanja prenosa in uveljavljanja evropske zakonodaje za lažjo mobilnost učiteljskega osebja in učencev ter za poenostavitev postopkov priznavanja poklicnih kvalifikacij, pridobljenih na tujem. Zato sem to poročilo podprla.

  Jean-Luc Bennahmias (ALDE) , v pisni obliki. – (FR) Glede na to, da stopnja brezposelnosti mladih v Evropski uniji danes znaša 21 %, v moji domovini pa skoraj 25 %, predstavlja brezposelnost mladih za Evropo enega od osrednjih izzivov, saj mladim, prikrajšanim za zaposlitev, grozita socialna izključenost in revščina. EU ima le obrobne pristojnosti v zvezi s temi vprašanji. Očitno pa lahko ponudi, če ne že rešitev, pa vsaj zanimivo snov za razmišljanje: zdi se mi samo po sebi umevno, da bi morala biti usposabljanje in izobraževanje osrednji politični prednostni nalogi današnjega in jutrišnjega dne. Poročilo poziva države članice k izmenjavi dobrih praks iz svojih sistemov poklicnega izobraževanja in usposabljanja, skupaj z delovnimi izkušnjami, ki bi se lahko razširile v številne države članice, še zlasti v Francijo. Ta priporočila so korak v pravo smer, kar zadeva izboljšave izobraževanja in usposabljanja v povezavi s trgom dela ter zmanjšanje brezposelnosti in socialne izključenosti, ne bodo pa dovolj, če si države članice in Komisija ne bodo dovolj prizadevale, zlasti v današnjem času, ko postaja brezposelnost mladih velik politični izziv v mnogih državah članicah, še zlasti v moji domovini, Franciji.

  Sergio Berlato (PPE) , v pisni obliki. – (IT) Možnost in sposobnost za učenje in delovanje v mednarodnem okolju je pomemben predpogoj za uspešno poklicno življenje v današnjem globaliziranem gospodarstvu. Kljub drastičnim posledicam gospodarske krize za evropski trg dela se s spremembami v industriji in tehnologiji povečujejo potrebe po delavcih z visokimi in srednjimi kvalifikacijami. Na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja je treba v strategiji Evropa 2020 navedene ključne elemente za pametno, trajnostno in vključujočo rast pretvoriti v konkretne ukrepe na ravni Evropske unije. Pogoj za dosego teh ciljev je, da poklicno izobraževanje in usposabljanje postane trajna pomembna politična in skupna prednostna naloga, za uresničevanje pa je potrebno sodelovanje in zavzetost vseh sodelujočih, institucij EU in lokalnih in regionalnih akterjev.

Na tem mestu bi rad poudaril, da moramo ukrepati hitro, zlasti v zvezi z mladimi: naraščanje brezposelnosti mladih je namreč eden od najbolj perečih izzivov pred Evropo. Ciljev, zastavljenih v okviru strategije Evropa 2020 ─ zmanjšati delež mladih, ki predčasno prekinejo šolanje, na manj kot 10 odstotkov in omogočiti 40 odstotkom mladim pridobitev visokošolske izobrazbe ─, se je treba lotiti učinkovitimi in konkretnimi ukrepi.

  Adam Bielan (ECR), v pisni obliki. – (PL) V času Evrope brez meja je izobraževanje temeljni korak pri načrtovanju poklicnega življenja državljanov, zlasti na mednarodni ravni. Mladi bi morali imeti možnost izkoristiti priložnosti za pridobitev znanja in izkušenj, ki jim jih odpira članstvo njihove domovine v Evropski uniji. Vedno večje potrebe po široko izobraženih mobilnih delavcih je še en dejavnik, ki govori v prid takemu življenjskemu slogu. Glede na vse to ostaja brezposelnost mladih problem, ki zbuja skrbi. Izvedba projektov, katerih namen je boj proti temu nevarnemu pojavu, je nujna. Vsako vlaganje v izobraževanje je prispevek k svetlejši prihodnosti mladih. Zato je še zlasti pomembno izkoristiti evropska sredstva za zagon konkretnih programov na področju poklicnega izobraževanja in razvoja. Tako se strinjam, da je treba razviti orodja v podporo „vseživljenjskega učenja“, z drugimi besedami, rednega izpopolnjevanja poklicnih kvalifikacij. Ustvarjalni in učinkoviti izobraževalni programi morajo omogočiti uresničitev enega od najpomembnejših ciljev strategije Evropa 2020, namreč, zagotoviti, da bo najmanj 40 % vseh ljudi doseglo visoko stopnjo izobrazbe.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) Ne nameravam podpreti samoiniciativnega poročila gospe Hirsch, ne toliko zaradi navedenih načelnih izjav, ki so hvalevredne, ko poudarjajo pomen zbliževanja trga dela in sveta formalnega izobraževanja, ampak zato, ker, spet enkrat, ne prinaša praktičnega, proaktivnega pristopa k vprašanju, ki bi presegel sterilno razmišljanje in ponudil konkretne rešitve za pereče socialno vprašanje, ki ga ni mogoče rešiti z retoriko.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za poročilo, saj se strinjam, da bo zaradi demografskih sprememb in daljše življenjske dobe poklicno življenje vedno bolj pestro in da sta preusposabljanje ter vseživljenjsko učenje že danes nuja. Zato poročilo opozarja, da je treba posodobiti tako začetno kot nadaljnje poklicno izobraževanje in usposabljanje, predlaga, naj se osnovno izobraževanje zaključi z oceno pripravljenosti na opravljanje poklica, in poudarja pomen začetnega usposabljanja za učitelje. Prav tako poudarja, da je treba na lokalni in regionalni ravni spodbujati učinkovito sinergijo ter zanesljive oblike sodelovanja med šolami, agencijami za usposabljanje, raziskovalnimi središči in podjetji, da bi presegli usmerjenost navznoter izobraževalnih sistemov in vrzel med znanjem in spretnostmi ter potrebami trga dela. Strinjam se, da moramo za posodobitev izobraževanja in usposabljanja okrepiti povezave med potencialnimi delodajalci in šolami, torej bi bila vključitev socialnih partnerjev v pripravo izobraževalnih programov tudi korak k večji zaposlenosti v Evropi.

  Sebastian Valentin Bodu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Strategija Evropa 2020 ugotavlja, da med ključne elemente za pametno rast ob spodbujanju znanja, inovacij in izobraževanja ter spodbujanju digitalne družbe spada tudi trajnostna in vključujoča rast. Ključ do tega je poklicno izobraževanje in usposabljanje in vse države članice morajo sprejeti enotne standarde za to področje. Kljub drastičnim posledicam gospodarske krize za evropski trg dela se v naslednjih desetih letih lahko pričakuje vsaj postopno okrevanje rasti zaposlovanja v Evropi. Glede na predhodne ocene je mogoče sklepati, da se bo še naprej povečevalo povpraševanje po kvalifikacijah. Industrijski in tehnološki napredek s seboj prinaša večje povpraševanje po visoko in srednje kvalificirani delovni sili na škodo nizko kvalificirane delovne sile.

Vedno večji je poudarek na učenju, jasno usmerjenem na rezultate. Nekatere države članice so že izvedle reforme sistemov poklicnega izobraževanja. Kar zadeva primerljivost sistemov izobraževanja in usposabljanja v državah članicah EU, so prednostne naloge vnesti več prepustnosti, preglednosti in primerljivosti med različnimi izobraževalnimi sistemi in v njih samih.

  Vito Bonsignore (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo, saj so, kot je jasno zapisano v njem, na mladih stoji naša prihodnost. Torej je naša dolžnost, da vsem mladim zagotovimo dostop do poklicnega izobraževanja in uposabljanja. Gospodarska kriza, ki je v zadnjih letih prizadela Evropo in ostali svet, je najbolj prizadela mlade. Brezposelnost v tej starostni skupini je strmo narasla, tisti, ki pa že najdejo zaposlitev, se morajo sprijazniti s pogodbo za določen čas ali s premajhnim plačilom.

Hitro in učinkovito moramo ukrepati, da bomo vrnili vsaj nekoliko dostojanstva mladim, ki želijo delati, predvsem pa se vključiti v svet, v katerem ne morejo pričakovati sprejema z odprtimi rokami. Te cilje najdemo zapisane tudi v strategiji Evropa 2020, tam, kjer strategija zahteva usmeritev na pametno, trajnostno in vključujočo rast. Na splošno je poročilo gospe Hirch dobro izhodišče za to, kar mora postati ena od prednostnih politik Parlamenta in Evropske unije v celoti.

  John Bufton (EFD), v pisni obliki. – Glasoval sem proti ukrepu za sodelovanje v poklicnem izobraževanju in usposabljanju v podporo strategiji Evropa 2020, ker imam strah pred kakršno koli organizacijo, ki deli mnenja na podlagi dostopa do človeškega duha in vpliva nanj. Že tako se dovolj velik delež prebivalstva EU šteje za evroskeptike, tako da ni primerno, da bi Bruselj stopil za krmilo izobraževanja in usposabljanja. To bi lahko šteli za propagando.

  Cristian Silviu Buşoi (ALDE), v pisni obliki. – (RO) Ukrepi na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja so nujni za preoblikovanje evropskega gospodarstva v gospodarstvo znanja v skladu s cilji strategije Evropa 2020. Zato v celoti podpiram priporočila v tem poročilu, ki izpostavlja pomen vlaganj v poklicno izobraževanje in usposabljanje za konkurenčnost evropskega gospodarstva v prihodnosti. Za uresničitev naših ciljev so potrebni učinkoviti ukrepi, ki se bodo med seboj dopolnjevali na nacionalni in evropski ravni. EU doživlja zaskrbljujočo rast stopnje brezposelnosti mladih. To poročilo pošilja jasno sporočilo: poklicno izobraževanje in usposabljanje je ključni dejavnik v boju proti brezposelnosti mladih. Potrebne so jasne strategije za njihovo vključitev na trg dela, ki bodo spodbujale povezave med izobraževalnimi programi in potrebami trga dela, tako da bo trg dela lahko zaposlil diplomante.

Potreben je pristop, pri katerem bo poudarek na konkretnih spretnostih, kar bo olajšalo vključitev na trg dela. Poleg tega se ob stalnih tehnoloških spremembah pričakovanja delodajalcev glede kvalifikacij delavcev ves čas dvigujejo. Zato ima stalno usposabljanje ključno vlogo pri prilagajanju poklicnih kvalifikacij potrebam gospodarstva. Tako se ljudje lahko obvarujejo pred izključitvijo s trga dela v času poklicne kariere.

  Nikolaos Chountis (GUE/NGL), v pisni obliki. – (EL) Poročilo v celoti sloni na filozofiji povezovanja poklicnega izobraževanja in usposabljanja s potrebami trga in podjetij v okviru strategije EU 2020, strategije, ki cefra še ostanke socialnih mrež in pravic delavcev. Poročilo vsebuje nekaj pozitivnih navedb splošnih načel „humanizacije dela“ in spodbujanja ustvarjalnost ter nujnosti dostopnih poti od priložnostnega do formalnega učenja, vendar so to mrtve črke na papirju, zgolj okrasek poročila, ki konec koncev zagovarja neoliberalizem pri vseh postopkih in v vseh fazah izobraževanja in usposabljanja, tudi v najvišji.

Države članice denimo poziva, naj podprejo doktorske in postdoktorske programe, ki bodo podprli konkurenčnost in olajšali „mobilnost dela“, z drugimi besedami, negotovost zaposlitev. In za konec, ena od pomembnih pomanjkljivosti poročila je, da poziva države članice k „vzajemnemu priznavanju spričeval in diplom med državami članicami“, to pa pomeni pritisk nanje, naj priznajo „enakovrednost“ diplom različnih grških ali tujih visokih šol diplomam katere od državnih univerz. Zato sem glasoval proti poročilu.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Danes so stopnje brezposelnosti v mnogih državah članicah na tragični ravni, zlasti pri mladih, pri katerih stopnja brezposelnosti dvakrat presega splošno stopnjo brezposelnosti v EU. To je torej eden izmed najbolj perečih problemov Evrope. Države članice morajo nujno sprejeti politične strategije za boj proti temu problemu, te strategije pa morajo temeljiti na ciljih strategije Evropa 2020 ─ zmanjšati stopnjo osipa v šolah pod 10 % na leto in omogočiti vsaj 40 % mladim, da bodo dosegli visokošolsko izobrazbo. Za to so potrebni konkretni, ustvarjalni in učinkoviti ukrepi.

Žal moram reči, da ambicije strategije Evropa 2020 niso v jasnem sozvočju s stvarnostjo proračunskih omejitev, ki znatno klestijo financiranje glavnih programov EU na področju izobraževanja. Pozdravljam ukrepe, ki jih je sprejela Komisija za lažjo dostopnost in večjo preglednost in primerljivost pri postopkih vzajemnega priznavanja v okviru izobraževalnih sistemov in med njimi. Nujno je tudi, da se države članice lotijo reform svojih sistemov in da poklicno izobraževanje in usposabljanje prilagodijo resničnim potrebam trga dela.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) V zvezi s pobudo za okrepitev evropskega sodelovanja v podporo strategiji Evropa 2020 v celoti soglašam s tremi točkami, izpostavljenimi v poročilu. Prvič, popolnoma soglašam, da je treba izboljšati dialog med trgom dela in izobraževalnim sistemom s povečanjem števila pripravniških mest, ki jih nudijo podjetja, da se bodo lahko študentje dejavno vključili v poslovni svet, pa tudi okrepiti povezave med podjetji in izobraževalnimi ustanovami na področju poklicnega usposabljanja. Koristna se mi zdi tudi zamisel o tesnejšem mednarodnem povezovanju izobraževalnih sistemov, prvič, da bo mogoče polno priznavanje kvalifikacij delavcev, in drugič, v spodbudo projektov čezmejne mobilnosti. In na koncu, v celoti podpiram pobudo Parlamenta Komisiji, naj ustrezno prilagodi Evropski socialni sklad, program Erasmus in program vseživljenjskega učenja, da bo mogoče dodeljevati sredstva posebnim projektom izobraževanja in usposabljanja ter projektom za reševanje vprašanja brezposelnosti med mladimi in vprašanja diskriminacije na podlagi spola ter v te projekte pritegniti več žensk.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Namen poročila je okrepiti ukrepe za sodelovanje med državami članicami s spodbujanjem poklicnega izobraževanja in usposabljanja, ki ga bodo države članice vzajemno priznavale, ki bo bolj kakovostno in prilagojeno potrebam trga dela ter dostopno vsem. Poročilo nas tudi opominja, da potrebujemo strategijo za prihodnji razvoj izobraževanja, predvsem pa za zagotavljanje smernic o vseh potrebah Evrope po poklicih v bližnji prihodnosti. Poročilo še posebej opozarja, da so potrebne tesnejše povezave v okviru evropskega sistema izobraževanja in usposabljanja in da mora sistem tudi v praksi zagotavljati preglednost in vzajemno priznavanje poklicnih spretnosti in usposobljenosti. Samoumevno se mi zdi, da je v vedno tesneje povezani Evropi, v kateri je mobilnost vedno bolj uveljavljena stvarnost, vzajemno priznavanje kvalifikacij neogibna nuja. To pa zahteva prenos zakonodaje Unije na tem področju, na kar opozarja tudi poročilo. V teh novih razmerah v Evropi postajata izobraževanje in usposabljanje temelj uspešne prihodnosti in njeno orodje. Spodbujanje mobilnosti, podjetništva, ustvarjalnosti in inovacij je objektivna potreba in EU se mora zavzemati zanje, kot opozarja poročilo. Strinjam se s poročilom in sem glasoval zanj.

  Proinsias De Rossa (S&D), v pisni obliki. – Podpiram poročilo, ki poziva države članice, naj zagotovijo ljudem vseživljenjski dostop do poklicnega izobraževanja in usposabljanja, ki bo primerno njihovim potrebam in jim bo izboljšalo položaj in olajšalo vključevanje na trg dela in v družbo na splošno. Poklicno izobraževanje in usposabljanje mora biti razpoložljivo, cenovno ugodno in dostopno za ljudi v vseh življenjskih obdobjih in ne glede na njihov status na trgu dela ali dohodek. Poročilo posebej poziva države članice, naj za lažje vključevanje v družbo in večjo socialno kohezijo oblikujejo prirejene ponudbe za usposabljanje za posebne skupine prebivalstva, npr. za brezposelne mlade, narodnostne manjšine, ranljive ženske in invalide. Poročilo tudi poudarja, da moramo možnosti financiranja razširiti, poenostaviti in približati uporabnikom, ob uporabi zdaj razpoložljivih sredstev iz Evropskega socialnega sklada, celotnega programa vseživljenjskega učenja in programa Erasmus za mlade podjetnike.

  Marielle De Sarnez (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Boj proti brezposelnosti med mladimi je ena od najnujnejših nalog Evrope. Zato morajo države članice nujno sprejeti usmerjene strategije, ki bodo upoštevale nacionalne posebnosti in potrebe. Izobraževanje mora biti prožnejše in dostopno v vseh obdobjih učenja. Vsem prebivalcem moramo ponuditi širše možnosti pridobivanja izkušenj na tujem. Tudi pripravništvo se mora bolj uveljaviti. Izobraževanje in usposabljanje moramo sprejeti kot skupno dolgoročno politično prednostno nalogo, da bomo Evropejcem omogočili prilagajanje na nove zahteve gospodarstva.

  Christine De Veyrac (PPE), v pisni obliki. – (FR) V času, ko je stopnja brezposelnosti med mladimi dvakrat višja kot v delovni populaciji na splošno, so predlogi iz poročila gospe Hirsch koristen prispevek k politikam 27 držav članic za boj proti brezposelnosti.

Ob izzivih, povezanih s staranjem prebivalstva in globalizacijo gospodarstva, moramo pospešiti pripravo programov vseživljenjskega usposabljanja, zlasti z izmenjavo dobrih praks med državami članicami, in izboljšati začetno usposabljanje mladih Evropejcev s spodbujanjem partnerskega sodelovanja med univerzami, raziskovalnimi centri in podjetji.

  Anne Delvaux (PPE), v pisni obliki. – (FR) Po ocenah zaposljivosti in potrebnih kvalifikacij v prihodnosti je v EU domnevno 15,6 milijona novih delovnih mest za diplomante in 3,7 milijona delovnih mest za delavce s srednješolsko izobrazbo (vir: Cedefop). Na drugi strani pa se bo število delovnih mest za nizko kvalificirane delavce zmanjšalo za 12 milijonov.

Ob tej neizogibni katastrofi je nujno s strategijo 2020 poskrbeti, da bo poklicno izobraževanje in usposabljanje bolj privlačno. Poročilo se zavzema za pristop s pripravništvom, bolj usmerjen v rezultate, za izboljšave pri priznavanju formalnega in neformalnega pripravništva ter za oblikovanje centrov in programov za pomoč učencem z največjimi težavami.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) V času oživljanja in rasti Evrope po krizi je poklicno izobraževanje in usposabljanje osrednjega pomena. Pomembno je, da mlade Evropejce opremimo tako, da bodo lahko konkurenčni v globaliziranem svetu in da se bodo lahko s svojim znanjem in spretnostmi vključili na trg dela. Ne moremo mimo dejstva, da so, kar zadeva brezposelnost med mladimi, številke porazne po vsej Evropi. Zavedati pa se moramo, da večja usposobljenost pogosto še ne pomeni boljših možnosti na trgu dela. Mladih diplomantov z opravljenim dodatnim usposabljanjem in podiplomskim usposabljanjem, pa so vseeno brez dela in tudi brez obetov, da bodo delo dobili, je v EU vedno več. Usposabljanje mora biti prilagojeno potrebam trga in mora pripravljati mlade delavce. Po mojem mnenju bo ta sprememba paradigme nujna za ustavitev naraščanja brezposelnosti med mlajšimi in za zagotovitev obetavnejše prihodnosti zanje.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Poročilo gospe Hirsch obravnava vprašanje evropskega sodelovanja v poklicnem izobraževanju in usposabljanju v podporo strategiji Evropa 2020. Ciljem strategije Evropa 2020 ─ pametni, trajnostni in vključujoči rasti ─ moramo posvetiti pozornost že zdaj. Čeprav današnji gospodarski in finančni položaj ni videti ugoden, moramo biti sposobni neugodne razmere spremeniti v priložnosti. V svetu, ki se vedno bolj globalizira, se ne smemo zapirati v svoje okolje, ampak moramo gojiti mobilnost, prožnost in pridobivanje mednarodnih izkušenj. Pomembno je, da je začetno usposabljanje kakovostno in da imajo mladi možnost delati tudi v drugih državah. Glasoval sem za poročilo, ker se strinjam s predlogi, ki jih vsebuje. Med njimi bi rad izpostavil ugotovitev, da potrebujemo nove in bolj raznolike načine vseživljenjskega učenja, ki so pogoj za bolj kakovostno delo, zlasti v poklicu, pa tudi ugotovitev, da moramo posebno pozornost posvetiti mladim, ženskam in invalidom, kar narekuje tudi strategija Evropa 2020.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Pred seboj imamo še eno razvlečeno inačico običajne retorike Evropske komisije o vprašanjih vseživljenjskega učenja in spodbujanja mobilnosti na ravni EU, ki veljata za najzanesljivejše jamstvo za večjo „zaposljivost“ in „prilagodljivost“ delavcev. Poročilo obravnava poklicno usposabljanje kot način za spodbujanje „podjetništva“ in kot sredstvo za „ustvarjanje okolja, v katerem bodo podjetja lahko uspela, se razvijala in rasla“, dodaja pa še, da podjetja za rast „potrebujejo manjše davčne obremenitve in predvidljive razmere, tako da bodo lahko načrtovala in vlagala“. Izraža tudi prepričanje, da morata biti poklicno usposabljanje in vseživljenjsko učenje bolj prilagojena „potrebam na trgu dela ter bo omogočilo vstop vanj in mobilnost znotraj njega“.

Nenadoma se razjasni ideološki okvir poročila: problem zaposlitve je problem posameznika, ne pa izrecno družbeni problem, posameznik ─ ne družba ─ je odgovoren za njegovo reševanje, bodisi tako, da poveča svojo „zaposljivost“ ali postane „podjetnik“; davčni sistem je dobičku prijazen, torej so davki predvsem na plečih delavcev in potrošnikov, izobraževanje in usposabljanje pa plešeta tako, kot gode kapital. Drugače pa poročilo ne raziskuje globljih vzrokov, niti ne išče rešitev.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Poročilo ponavlja običajno retoriko Evropske komisije o vprašanjih vseživljenjskega učenja in spodbujanja mobilnosti na ravni EU, ki veljata za najzanesljivejšo zaščito pred brezposelnostjo, in o tem, da je treba s ponudbo izobraževanja in usposabljanja omogočiti delavcem, da okrepijo svojo „zaposljivost“ in „prilagodljivost“.

Poročilo pa v bistvu poudarja vlogo poklicnega usposabljanja kot načina za spodbujanje podjetništva in izpostavlja, da je treba „ustvariti okolje, v katerem bodo podjetja lahko uspela, se razvijala in rasla“, dodaja pa še, da podjetja za rast „potrebujejo manjše davčne obremenitve in predvidljive razmere, tako da bodo lahko načrtovala in vlagala“. Izraža tudi prepričanje, da morata biti poklicno usposabljanje in vseživljenjsko učenje bolj prilagojena „potrebam na trgu dela ter bo omogočilo vstop vanj in mobilnost znotraj njega“. Z drugimi besedami, poročilo predaja izobraževanje in usposabljanje popolnoma na razpolago evropskemu kapitalizmu.

Poleg tega ne omenja družbenih vzrokov za osip pri šolanju, za omejeno dostopnost visokošolskega izobraževanja in za brezposelnost med mladimi, s čimer prikriva odgovornost neoliberalističnih politik, za katerimi stojijo velika podjetja in finančne institucije.

Zato menimo, da je poročilo nesprejemljivo. Ne raziskuje globljih vzrokov, niti ne išče rešitev.

  Monika Flašíková Beňová (S&D), v pisni obliki. – (SK) Trdo verjamem, da bi morala biti izobraževanje in usposabljanje ljudem dostopna in cenovno ugodna vse življenje, ne glede na njihov položaj na trgu dela ali dohodek. Dostopnost poklicnega izobraževanja bi morala ustrezati potrebam posameznika in mu tako lajšati iskanje dela. V državah članicah EU je treba ustvariti tudi priložnosti za posebne skupine prebivalstva, kot so brezposelni mladi ljudje, pripadniki narodnostnih manjšin, ranljive ženske, invalidi in drugi, s tem pa zagotoviti njihovo boljše vključevanje v družbo in večjo socialno kohezijo. Uresničevanje zgornjih ciljev pa bi vsekakor olajšale razširjene, poenostavljene in dostopnejše možnosti financiranja.

  Elisabetta Gardini (PPE), v pisni obliki. – (IT) S tem poročilom dodajamo evropski strategiji mladinske politike še en element. Prav je, da podpremo internacionalizacijo študija in prilagodljivost mladih pri zaposlovanju na trgu dela, na katerem vlada vedno hujša konkurenca. Evropski mladini je treba dati priložnost, da bo lahko konkurenčna svojim sodobnikov z vseh delov sveta. Ob številkah o brezposelnosti med mladimi ne moremo ostati ravnodušni. Veseli smo lahko tega poročila, ki poudarja pomembnost ciljev strategije Evropa 2020: boj proti brezposelnosti med mladimi z učinkovitimi in uspešnimi ukrepi, na primer s tem, da zmanjšamo delež mladih, ki predčasno prekinejo šolanje, na manj kot 10 odstotkov, in poskrbimo, da vsaj 40 % mladih doseže univerzitetno izobrazbo. Vendar to ne sme biti naš cilj, ampak izhodišče: v prihodnje morata biti naši prednostni nalogi vzpostaviti povezave med univerzami in podjetji ter obnoviti obvezno pripravništvo oziroma vajeništvo, ki bo financirano iz javnih ali zasebnih sredstev. Nimamo dosti časa za odlašanje, ukrepati moramo zdaj. Če ne, bo naša zapuščine naslednjim generacijam zelo turobna.

  Brice Hortefeux (PPE), v pisni obliki. – (FR) Pozdravljam sprejetje poročila, ki vrača izzive poklicnega izobraževanja in usposabljanja v središče pozornosti Evropske unije in držav članic. V časih proračunskega varčevanja, ki je neposredna posledica globalne krize, ki je hudo prizadela evropski trg dela, moramo razmisliti o svojih strategijah za rast in zaposlovanje, zlasti mladih, ob upoštevanju razlik med državami in njihovih potreb.

Mladi so prve žrtve brezposelnosti in močno izpostavljeni nevarnosti, da predčasno prekinejo šolanje. Zato je nujno posodobiti učne programe in usposabljanje, da bodo bolj prilagojeni potrebam naših podjetij. Podobne spremembe bi morali doseči tudi na področjih vseživljenjskega učenja in mobilnosti. Te cilje bomo lahko dosegli le, če bodo vsi udeleženci (evropske institucije, države članice, lokalni in regionalni akterji) združili moči.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Pozdravljam ta dokument, ker je potrebno takojšnje ukrepanje Evrope, zlasti tam, kjer gre za mlade: naraščajoča brezposelnost mladih je eden izmed najbolj perečih problemov Evrope. Ne gre le za to, da je stopnja brezposelnosti med mladimi višja kot med odraslimi delavci: mladi so tudi pogosteje zaposleni v negotovih začasnih delovnih razmerjih z nižjimi plačili in slabšo socialno varnostjo. Države članice morajo za odpravo revščine sprejeti ciljno usmerjene politične strategije in pri tem upoštevati nacionalne posebnosti in potrebe. Ciljev, zastavljenih v okviru strategije Evropa 2020 ─ zmanjšati delež mladih, ki predčasno prekinejo šolanje, na manj kot 10 odstotkov in omogočiti 40 odstotkom mladim pridobitev visokošolske izobrazbe ─, se je treba lotiti s konkretnimi, ustvarjalnimi in učinkovitimi ukrepi. Poklicno izobraževanje in usposabljanje moramo obravnavati kot našo skupno dolgoročno prednostno nalogo, ki jo je mogoče uresničiti le s sodelovanjem in prizadevanji vseh akterjev: ne le institucije EU in države članice, tudi udeleženci na regionalni in lokalni ravni morajo zastaviti svoj vpliv za uresničenje vsega tega. Zagotoviti moramo, da bodo evropski delavci pridobili možnost za prilagoditev zahtevam gospodarstva. Nosilci političnih odločitev morajo ljudem omogočiti, da se lahko dodatno in širše usposabljajo. Nadaljnje usposabljanje ne sme biti omejeno na omogočanje boljšega delovnega mesta, temveč mora ljudem nuditi tudi možnost, da oblikujejo delovna mesta prihodnosti in tako dejavno prispevajo k inovativnemu gospodarstvu.

  Lívia Járóka (PPE), v pisni obliki. – Rada bi pozdravila poročilo, ki opozarja na nujnost nadgradnje sistema poklicnega usposabljanja v EU, saj enakopraven dostop do kakovostnega vseživljenjskega učenja ljudem odpira večje možnosti na trgu dela in s tem prispeva k uresničevanju ciljev strategije EU 2020. Poseben poudarek mora biti na preprečevanju brezposelnosti med mladimi, v ta namen pa je treba uskladiti ponudbo usposabljanja s potrebami trga dela, zagotoviti srednjeročne napovedi pričakovanih potreb po delu na državni in regionalni ravni in poskrbeti, da bodo nacionalni izobraževalni sistemi učinkoviteje zagotavljali pridobitev takih znanj in spretnosti, ki so na trgu dela iskani. Po podatkih Cedefop lahko pričakujemo, da se bo število delovnih mest za delavce z nizko kvalifikacijo ali brez nje zmanjšalo za 12 milijonov, kar je enako napovedi povečanja tveganja revščine za najranljivejše skupine prebivalstva. Pogosto tudi tisti, ki zaključijo šolanje, ne morejo vstopiti na trg dela, zato je večja verjetnost, da se bodo že med šolanjem lotili občasnih del ali dela na črno. Zato ne morejo začeti samostojnega življenja in pogosto postanejo težko breme za domače, tako pa se sklene začarani krog neustrezne izobrazbe in brezposelnosti.

  Jarosław Kalinowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Predlog resolucije izpostavlja predvsem izobraževanje mladih in nujnost praktičnega usposabljanja. Dostop do primernega izobraževanja in ustreznih izobraževalnih programov je nujen, če želimo zagotoviti, da mladi ljudje po zaključeni šoli, univerzi ali programu poklicnega usposabljanja ne bodo imeli težav pri iskanju dela v izbranem poklicu. Naj poudarimo, da bi jim moralo tako delovno mesto zagotavljati dobre pogoje dela in spodobno plačilo.

Po napovedih niti gospodarski problemi ne bodo zmanjšali obsega zaposlovanja v EU, zato tudi ne bi smeli povzročiti zmanjšanja finančnih sredstev za ključne programe EU na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja, kot je program vseživljenjskega učenja. Finančna sredstva bi morali pravzaprav še povečati, da bo imel vsakdo, ne glede na starost, spol ali prebivališče, na voljo enake priložnosti, kar zadeva poklicno izobrazbo in poklicno kariero.

  Jan Kozłowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Kot poročevalec v senci za poročilo gospe Hirsch o evropskem sodelovanju v poklicnem izobraževanju in usposabljanju bi rad pojasnil, zakaj sem glasoval za sprejetje poročila. V današnjih razmerah, ko staranje družbe na eni strani in zaskrbljujoče visoka brezposelnost med mladimi na drugi strani pomenita zelo resen izziv za Evropo, pripada poklicnemu izobraževanju in usposabljanju ključna vloga. Pri naših prizadevanjih za zagotovitev podpore poklicnemu izobraževanju in usposabljanju v prihodnje moramo zato obenem pripisati kar največji pomen tudi spremljanju učinkovitosti usposabljanja in pristopu, usmerjenem k uresničevanju ciljev povečevanja stopnje zaposlenosti in družbenega vključevanja.

Prepričan sem, da mora biti poklicno izobraževanje in usposabljanje tesno povezano s trgom dela, za katerega je značilno stalno prilagajanje gospodarskim, demografskim in socialnim spremembam. Po mojem mnenju je zelo pomembno tudi bolj prožno upravljanje s sredstvi Evropskega socialnega sklada in njegovo povezovanje z drugimi evropskimi instrumenti na področju zaposlovanja in domačimi ukrepi. Na koncu bi rad poročevalki čestital za dobro pripravljeno in temeljito poročilo in se ji zahvalil za odlično sodelovanje.

  Agnès Le Brun (PPE) , v pisni obliki. – (FR) Pomembna cilja strategije EU 2020 sta tudi zmanjšati delež mladih, ki predčasno prekinejo šolanje, na manj kot 10 % in zagotoviti, da bo najmanj 40 % mladih pridobilo poklicno kvalifikacijo. Ta dva cilja odsevata ambicijo Evrope, prvič zapisano v lizbonski strategiji, da bi postala Unija najbolj konkurenčno na znanju temelječe gospodarstvo na svetu. To daje še poseben pomen københavnskemu procesu, ki je že od leta 2002 zastavil temelje za tesnejše sodelovanje pri politikah držav članic na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja. Glasovala sem za resolucijo, ker določa ambiciozne cilje za izboljšanje evropskih programov izobraževanja in usposabljanja.

  Constance Le Grip (PPE) , v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za poročilo gospe Hirsch. Da se bomo lahko spopadli z gospodarskimi izzivi 21. stoletja, še zlasti z vedno ostrejšo konkurenco naših trgovinskih partnerjev, morajo postati evropski sistemi poklicnega izobraževanja in usposabljanja bolj učinkoviti, bolj privlačni in bolj odzivni, da bodo naše sodržavljane bolje pripravili na dela, ki jih bo treba opravljati.

Zato si moramo prizadevati za prilagoditev teh sistemov potrebam sveta dela. Menim tudi, da bi morali v Evropi tudi olajšati pridobivanje kakovostne delovne prakse, torej ohraniti in okrepiti sedanje programe za povečevanje mobilnosti pripravnikov.

Moja zaveza pred evropskimi volitvami leta 2009 je bila vzpostavitev delujočega programa „Erasmus za pripravnike“: da bi mladi in ne več tako mladi pri vstopanju na trg dela in pridobivanju delovnih izkušenj imeli priložnost potovati po Evropi in priti v neposreden stik z gospodarsko stvarnostjo notranjega trga.

Poleg tega bi morali v Evropi tudi poenostaviti in izboljšati sistem priznavanja poklicnih kvalifikacij, da bomo lahko oživili notranji trg in našim sodržavljanom odprli vrata k večji poklicni mobilnosti.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to poročilo. Strategija Evropa 2020 navaja ključne elemente za pametno rast (spodbujanje znanja, inovacij in izobraževanja ter digitalne družbe), trajnostno rast (proizvodnja, ki temelji na bolj učinkoviti rabi virov, in hkratno povečevanje naše konkurenčnosti) in vključujočo rast (povečanje stopnje zaposlenosti, usposabljanje in odprava revščine). Kar zadeva poklicno izobraževanje in usposabljanje, pa so potrebni praktični koraki na ravni EU in v državah članicah, ki bodo strategiji vdihnili življenje.

  Jiří Maštálka (GUE/NGL), v pisni obliki. – (CS) Izobraževanje je brez dvoma zahteven, dolgotrajen proces, njegova kakovost, predvsem rezultati, pa vplivajo na kasnejšo kariero mladih. Tega ne smemo pozabiti. V tem smislu bi rad povedal, da se bodo z razvojem sodobnih novih tehnologij in uveljavljanjem vedno višjih standardov kakovosti in varnosti potrebe po poklicnih znanjih in spretnostih na celi vrsti področij in dejavnosti samo povečevale, to pa bo zahtevalo bolj ciljno usmerjeno usposabljanje mladih. Seveda imam v mislih kakovostno izobraževanje, ki bo temeljilo na sodobnih učnih prvinah, izobraževanje, katerega privlačnost bo prepričljiva in ki bo odsevala potrebe po izobrazbi na določenem področju ob drugih možnostih pridobivanja kvalifikacij. Izobraževalni proces mora pripeljati do poklicno usposobljenih mladih delavcev, ki imajo jasne predstave o možnostih rasti in predvsem znajo uporabljati pridobljeno znanje, strokovnost in sposobnosti pri delu, za katerega so bili usposobljeni in za katerega so pridobili kvalifikacije, na področju, ki ga obvladajo in do katerega kažejo nagnjenje.

  Mario Mauro (PPE), v pisni obliki. – (IT) Poročilo o evropskem sodelovanju v poklicnem izobraževanju in usposabljanju v podporo strategiji Evropa 2020 ustrezno opredeljuje cilje, ki smo si jih zastavili pred časom prav s to strategijo. Danes je bolj kot kdajkoli doslej potreben stalen dialog med svetom poklicnega usposabljanja in izobraževanja ter trgom dela. Osrednji izziv je zagotoviti, da bodo potrebe trga dela in mladih delavcev vedno bliže usklajene.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Nujni pogoj za vrnitev Evrope na pot trajne in trajnostne gospodarske rasti je uspešno uresničevanje strategije Evropa 2020. Za uspeh strategije Evropa 2020 so ključnega pomena mladi. Znano pa je, da kriza najhuje prizadeva prav mlade, nenazadnje tudi z izredno visoko stopnjo brezposelnosti: stopnja brezposelnosti med mladimi dvakrat presega stopnje pri drugih skupinah brezposelnih. Za uresničitev ciljev je treba znatno povečati vlaganja v poklicno izobraževanje in usposabljanje.

  Louis Michel (ALDE), v pisni obliki. – (FR) V globaliziranem svetu sta kakovostna izobrazba in poklicna usposobljenost ključna popotnica, ki bi jo moral imeti zagotovljeno vsak mlad človek ob vstopanju na trg dela. Svetovno gospodarstvo zahteva poklicne spretnosti, prilagodljivost, razpoložljivost in znanje jezikov. Ob takih zahtevah je dolžnost nas, politikov, da sprejmemo strategije, ki bodo zagotovile naslednje: • učenje, usmerjeno h konkretnim rezultatom, • učenje podjetništva, • vzpostavitev poti za nekvalificirane ljudi, ki želijo najti delo, zlasti s potrebam prirejenim izobraževanjem, • poenostavitev postopkov priznavanja kvalifikacij, pridobljenih na tujem, v spodbudo delavcem k mobilnosti, • vzpostavitev evropskega okvira, ki bo odprl dostop do kakovostnih delovnih mest po vsej EU, • vseživljenjsko učenje, ki bo delavcem omogočalo prilagajanje pogojem trga in potrebam podjetij, • spodbujanje ustvarjalnosti ter informacijskih in komunikacijskih tehnologij, • spodbujanje zaposlovanja žensk s pomočjo pri usklajevanju poklicnega in družinskega življenja.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – Poklicno izobraževanje in usposabljanje mora biti razpoložljivo, cenovno ugodno in dostopno za ljudi v vseh življenjskih obdobjih in ne glede na njihov status na trgu dela ali dohodek. Treba je ustvariti tudi priložnosti za posebne skupine prebivalstva, kot so brezposelni mladi ljudje, pripadniki narodnostnih manjšin, ranljive ženske, invalidi in drugi, s tem pa zagotoviti njihovo boljše vključevanje v družbo in večjo socialno kohezijo. Možnosti financiranja je treba razširiti, poenostaviti in približati uporabnikom z uporabo sredstev, ki so že na voljo iz Evropskega socialnega sklada in programa vseživljenjskega učenja. Po mojem mnenju je ta pobuda zelo pomembna in prihaja ob pravem času. Glasoval sem za.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Svet dela doživlja korenite spremembe. Včasih je bila dobra izobrazba jamstvo za dobro delovno mesto, danes pa niti visokošolska diploma ne zagotavlja zaščite pred brezposelnostjo, zlasti mladim. Vedno težje postaja predvsem poklicno pot sploh začeti. Na drugi strani pa se podjetja ves čas pritožujejo, da jim manjka strokovnega kadra, to domnevno pomanjkanje pa izrabljajo kot izgovor za uporabo cenene delovne sile. Zahteve po popolni prilagodljivosti in mobilnosti, pa tudi vsiljevanje minimalnih mezd na trgu dela prek novih, začasnih oblik zaposlovanja, mnogim mladim onemogočajo ustanoviti družino in najti razumno ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem. V okviru strategije Evropa 2020 bi bilo morda smiselno podpreti vzajemno priznavanje izobrazbe in usposobljenosti. Uspeh strategije pa je odvisen od ukrepov, s katerimi bi obvladali omenjene problematične trende. V tem smislu velja poziv k hitremu ukrepanju v zvezi z brezposelnostjo med mladimi pozdraviti, v poročilu pa najdemo premalo konkretnih podrobnosti. Zato sem se vzdržal glasovanja.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Pred evropskim trgom dela so resni izzivi. Mlajša generacija se je znašla pred težavo, da dobra izobrazba sama po sebi še ne pomeni jamstva za dobro zaposlitev. Še huje, ne pomeni več niti jamstva pred izgubo dela. Po drugi strani pa se velika podjetja pritožujejo nad pomanjkanjem strokovnega kadra, kar jim pogosto služi kot izgovor za zaposlovanje nizko plačanih delavcev. V takšnih razmerah ni mogoče ustanoviti družine, niti najti razumnega ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem. Vzajemno priznavanje izobrazbe in usposobljenosti je prvi korak v pravo smer. Prav tako je na mestu poziv k ukrepanju v zvezi z brezposelnostjo med mladimi. Samo pozivati k ukrepanju pa je vse premalo in nejasno. Zato sem se glasovanja vzdržal.

  Rolandas Paksas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to resolucijo, saj je sodelovanje na področju poklicnega usposabljanja na ravni Evropske unije zelo pomemben dejavnik uresničevanja ciljev strategije Evropa 2020 in zniževanja ravni brezposelnosti med mladimi. Strinjam se s pobudo, naj pri oblikovanju sistema poklicnega izobraževanja in usposabljanja vsaka država članica posveti posebno pozornost nizko kvalificiranim delavcem, migrantom, invalidom in drugim socialno ranljivim skupinam. Programi usposabljanja naj bodo prilagojeni njihovim potrebam in ravni usposobljenosti. Poleg tega moramo spodbujati tesnejše sodelovanje med izobraževalnimi sistemi držav članic, da bomo zagotovili vključevanje mladih in spodbujali vseživljenjsko učenje in formalno/neformalno usposabljanje. Menim, da je za uskladitev poklicnega usposabljanja s potrebami trga dela priporočljivo vgraditi informacije o spremembah na trgu dela v nacionalne strategije in programe na področju izobraževanja.

Pri tem ima pomembno vlogo Komisija, ki mora zagotavljati podatke o potrebah po znanjih po regijah in o spremembah na trgu dela EU. Poleg tega je zelo pomembno oblikovati ugodno poslovno okolje za podjetja, ki sodelujejo pri razvoju in izvajanju programov poklicnega usposabljanja.

  Alfredo Pallone (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasoval sem za poročilo o evropskem sodelovanju v poklicnem izobraževanju in usposabljanju, saj ima to področje pomembno mesto v strategiji Evropa 2020 za zagotavljanje gospodarskega razvoja. Sodelovanje pri izboljševanju poklicnega izobraževanja in usposabljanja pomeni zniževanje stopenj brezposelnosti med mladimi, zagotavljanje kognitivnih orodij delavcem in širših ter enostavnejših možnosti financiranja. Sedanje družbenogospodarske razmere zahtevajo sposobnosti za delo v mednarodnih organizacijskih oblikah, zato moramo ponuditi širše možnosti za učenje, tudi ob sodelovanju podjetij, ki potrebujejo vedno več usposobljenih kadrov s praktičnimi izkušnjami, ki jih lahko takoj in učinkovito vključijo v delovne procese.

  Georgios Papanikolaou (PPE), v pisni obliki. – (EL) Namen tega samoiniciativnega poročila, v katerega je pristojni odbor vključil tudi vrsto predlogov Odbora za kulturo in izobraževanje, je spodbuditi EU in države članice k uresničevanju ciljev strategije EU 2020, zlasti na področju zaposlovanja in usposabljanja. Poročilo upošteva posebne izzive, kot so: zahteve trga dela po vedno višji ravni usposobljenosti, kar ogroža nizko kvalificirana delovna mesta, spiralno naraščanje brezposelnosti med mladimi, ki v nekaterih državah članicah, tudi v Grčiji, že presega 30 %, ter neuspešnost držav članic pri doseganju ciljev strategije EU 2020 (npr. zmanjšanja deleža mladih, ki predčasno prekinejo šolanje, pod 10 % in povečanje deleža mladih z univerzitetno izobrazbo na 40 %). Poleg mrež socialne zaščite za državljane z nizko stopnjo usposobljenosti in izobrazbe so nujno potrebna tudi vlaganja v nove poklicne sposobnosti, zlasti v panogah, ki so strateškega razvojnega pomena. To je ključnega pomena za Grčijo.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropsko sodelovanje v poklicnem izobraževanju in usposabljanju v podporo strategiji EU 2020 je ključnega pomena. Možnost izobraževanja in dela v mednarodnem okolju je pomemben pogoj za uspešno poklicno pot v globaliziranem gospodarstvu. Potrebe po mobilnih, prilagodljivih zaposlenih z mednarodnimi izkušnjami so vedno večje. Soglašam z ugotovitvijo poročevalke, da je treba strategiji Evropa 2020 vdihniti življenje. Ta proces moramo začeti takoj s sprejemom praktičnih ukrepov na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja na ravni EU in v državah članicah. Zaradi vsega tega glasujem za to poročilo. Zagotoviti moramo, da evropska delovna sila pridobi možnost za prilagoditev zahtevam gospodarstva. Kot nosilci političnih odločitev moramo ljudem omogočiti, da se lahko dodatno in širše usposabljajo. Razvoj osebnih poklicnih sposobnosti mora ob pomoči pri iskanju zaposlitve ljudem omogočiti, da si sami oblikujejo prihodnja delovna mesta in tako dejavno prispevajo k inovativnemu gospodarstvu.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) V svetu, ki se vedno bolj globalizira, je treba mladim prek mobilnosti zagotoviti širše možnosti za izobraževanje in usposabljanje. Trg dela vedno bolj zahteva mobilne, prilagodljive ljudi z mednarodnimi izkušnjami. Kljub gospodarski krizi se po napovedih evropskemu trgu dela v naslednjih 10 letih obeta vztrajna rast. Prav zato EU izvaja strategijo Evropa 2020, katere namen je dati večji poudarek poklicnemu izobraževanju in usposabljanju.

Še več truda je treba nameniti odpravljanju ovir, spodbujanju preglednosti in olajšanju primerjav v okviru posameznega izobraževalnega sistema in med temi sistemi. Izobraževalni sektor mora več pozornosti posvetiti potrebam trga dela, se zavzemati za uvedbo postopkov za ocenjevanje rezultatov izobraževalnega procesa in sprejeti ostrejše standarde za svoje delovanje, da bo njegovo delo strokovno uspešnejše. In nazadnje, spodbujati je treba ustvarjalnost, inovacije in podjetništvo, da bodo lahko mladi ljudje in delavci Evrope širili svoje znanje in se tako prilagajali potrebam gospodarstva. Da bomo lahko te cilje uresničili in da bo poklicno izobraževanje in usposabljanje tudi v prihodnje ostalo dolgoročna prednostna naloga vseh akterjev, sem glasoval za obravnavani predlog.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – (RO) Strategija Evropa 2020 navaja ključne elemente za pametno, trajnostno in vključujočo rast (povečanje stopnje zaposlenosti, usposabljanje in odprava revščine). Kar zadeva poklicno izobraževanje in usposabljanje, so potrebni praktični koraki na ravni EU in v državah članicah za uresničitev strategije v praksi. Evropski delavci se morajo znati prilagajati potrebam gospodarstva. Nosilci političnih odločitev morajo ljudem omogočiti, da se lahko dodatno in širše usposabljajo.

Pozivam države članice, naj spremljajo ukrepe za olajšanje prehoda iz šole v poklicno življenje, v ta namen pa naj oblikujejo celovite programe za poklicno usmerjanje in svetovanje, omogočijo mentorjem pridobitev strokovne izobrazbe in vzpostavijo podlago za bolj spodbuden odnos med mentorjem in učencem, zlasti na regionalni in lokalni ravni.

Države članice naj pri poklicnem izobraževanju in usposabljanju upoštevajo individualne potrebe nižje kvalificiranih delavcev, učencev z migrantskim ozadjem, pripadnikov etničnih manjšin, ranljivih žensk, brezposelnih in invalidov. Pozivam države članice, naj se zavzemajo za inovativne dejavnosti ter doktorske in postdoktorske programe, ki bodo podprli konkurenčnost in trajnostno gospodarsko rast.

  Phil Prendergast (S&D), v pisni obliki. – Eden od najbolj perečih izzivov v sedanjih gospodarskih razmerah je brezposelnost med mladimi. Med mladimi delavci ne vlada le večja stopnja brezposelnosti kot med ostalim prebivalstvom, ampak imajo mladi delavci pogosto tudi negotove začasne zaposlitve, slabše plačilo in šibkejše pravno varstvo. S tem izzivom se moramo nujno spopasti. Napoved Evropskega centra za razvoj poklicnega usposabljanja (Cedefop), da bo do leta 2020 odprtih 80 milijonov novih delovnih mest, je razveseljiva. Omeniti velja premike v smeri industrijskega in tehnološkega razvoja, ki jih bo spremljalo ustrezno krčenje delovnih mest za nižje usposobljene delavce. Nova delovna mesta bodo zahtevala delavce z visokimi in srednjimi kvalifikacijami. Potrebni so hitri ukrepi, ki bodo zagotovili ustrezno usposobljene delavce za ta delovna mesta. Glede na to moramo poskrbeti, da bo v okviru učenja jasen poudarek na doseganju rezultatov. Mladim moramo omogočiti dostop do vseživljenjskega učenja in do izobraževalnih programov s prvinami praktičnega usposabljanja, da bodo lahko sprejeli taka delovna mesta in v času poklicne poti svoja znanja nadgrajevali in razvijali. Prepričan sem, da bodo te spremembe pri poklicnem izobraževanju v prid gospodarstvom vseh držav članic.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Na eni strani v Evropi narašča brezposelnost med mladimi, vedno bolj pa postaja običajno tudi njihovo negotovo in začasno zaposlovanje. Na drugi strani pa je tudi očitno, da podjetjem primanjkuje usposobljenih strokovnjakov, ki bi jih že šola pripravila na delovne naloge, ki jih čakajo. Zato si je treba prizadevati za uskladitev ponudbe delovne sile in povpraševanja po njej, z ukrepi, kot so na primer neodvisno poklicno svetovanje, zagotovitev finančnih sredstev za podporo poklicnega usposabljanja in vzpostavitev konkurence med ustanovami, ki to usposabljanje izvajajo. Končni cilj je namreč omogočiti mladim, da najdejo boljše delo, pa tudi, kot piše v obrazložitvi, omogočiti jim, da „oblikujejo delovna mesta prihodnosti“.

  Crescenzio Rivellini (PPE), v pisni obliki. – (IT) Danes smo na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu glasovali o poročilu o evropskem sodelovanju v poklicnem izobraževanju in usposabljanju v podporo strategiji Evropa 2020. Kljub drastičnim posledicam gospodarske krize za evropski trg dela lahko v naslednjih desetih letih pričakujemo vsaj postopno okrevanje rasti zaposlovanja v Evropi. Na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja je treba v strategiji Evropa 2020 navedene ključne elemente za pametno, trajnostno in vključujočo rast pretvoriti v konkretne ukrepe na ravni Evropske unije in na ravni držav članic. Če želimo cilje, naštete v strategiji Evropa 2020, uresničiti, moramo poklicno izobraževanje in usposabljanje obravnavati kot prednostno nalogo institucij Evropske unije in akterjev na lokalni in regionalni ravni. Poročilo gospe Hirsch pozdravlja ukrepe Komisije za večjo prepustnost, preglednost in primerljivost pri priznavanju v izobraževalnih sistemih in med njimi in poudarja, da mora biti izobraževanje bolje prilagojeno potrebam trga dela ter da mora pomagati spodbujati ustvarjalnost in inovativnost.

  Robert Rochefort (ALDE), v pisni obliki. – (FR) EU in države članice bi morale okrepiti svoje napore pri spodbujanju zaposlovanja mladih in zmanjševanju stopnje brezposelnosti med njimi, zlasti z usklajevanjem sistemov usposabljanja s potrebami trga dela. Glede na to, da bo do leta 2020 v Evropi 12 milijonov delovnih mest za nizko kvalificirane delavce manj in da je za ohranitev našega socialnega modela zaradi demografskih sprememb potrebno podaljšanje delovne dobe, je obenem nujno tudi okrepiti prizadevanja za izboljšanje vseživljenjskega učenja delavcev v času delovne dobe. V zvezi s tem je zamisel o uvedbi mehanizmov spodbud, s katerimi bi delodajalci svoje zaposlene spodbujali k udeležbi v programih usposabljanja, kar priporoča gospa Hirsch v tem poročilu, zanimiva. Poleg tega je za zmanjšanje brezposelnosti med nizko usposobljenimi delavci in za povečanje zaposlenosti starejših nujno spodbuditi medsebojno priznavanje kvalifikacij med državami članicami in spodbuditi priznavanje poklicnih sposobnosti, pridobljenih z neformalnim pripravništvom.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Sem za. Možnost in sposobnost za učenje in delovanje v mednarodnem okolju je pomemben predpogoj za uspešno poklicno življenje v globaliziranem gospodarstvu. Potrebe po mobilnih, prilagodljivih zaposlenih z mednarodnimi izkušnjami so vedno večje. Strategija Evropa 2020 navaja ključne elemente za pametno rast (spodbujanje znanja, inovacij in izobraževanja ter digitalne družbe), trajnostno rast (proizvodnja, ki temelji na bolj učinkoviti rabi virov, in hkratno povečevanje naše konkurenčnosti) in vključujočo rast (povečanje stopnje zaposlenosti, usposabljanje in odprava revščine). Kar zadeva poklicno izobraževanje in usposabljanje, pa so potrebni praktični koraki na ravni EU in v državah članicah, ki bodo strategiji vdihnili življenje. Kljub drastičnim posledicam gospodarske krize za evropski trg dela se v naslednjih desetih letih pričakuje vsaj postopno okrevanje rasti zaposlovanja v Evropi. Po napovedih Evropskega centra za razvoj poklicnega usposabljanja glede ponudbe in povpraševanja po ustreznih znanjih in spretnostih naj bi se število novih delovnih mest do leta 2020 povečalo za 80 milijonov.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Možnost in sposobnost za učenje in delovanje v mednarodnem okolju je pomemben predpogoj za uspešno poklicno življenje v vedno bolj globaliziranem gospodarstvu. Podjetja vedno bolj zahtevajo, da so ponudbe izobraževanj in usposabljanj vezane na prakso in usmerjene v iskanje rešitev. Pomembne so sposobnosti in kompetence, ki jih udeleženec dejansko prinese v delovno okolje po končanem izobraževanju in usposabljanju.

Danes sprejeta resolucija je prvi korak k temu, da se bodo evropski delavci znali prilagajati zahtevam gospodarstva. Ljudem moramo zagotoviti možnosti za nadgrajevanje in širjenje poklicnih sposobnosti. Nadaljnje usposabljanje ne sme biti omejeno na omogočanje boljšega delovnega mesta, temveč mora ljudem nuditi tudi možnost, da oblikujejo delovna mesta prihodnosti in tako dejavno prispevajo k inovativnemu gospodarstvu.

  Czesław Adam Siekierski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Izobraževanje, poklicno usposabljanje in univerzalna ideja „vseživljenjskega učenja“ so gradniki prihodnjega evropskega povezovanja, ki se pri podpiranju strategije Evropa 2020 srečuje z vedno novimi izzivi. Soočiti se moramo z zaskrbljujoče hitrim naraščanjem brezposelnosti med mladimi. Reševanje problemov, povezanih s poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem, postaja naša prednostna naloga. Ljudem na začetku poklicne poti lahko brezposelnost škoduje tudi pri nadaljnjem sodelovanju na trgu dela. Poklicno izobraževanje in usposabljanje omogoča ljudem prosto gibanje na trgu dela, v skladu s spremembami gospodarskih razmer in potrebami posameznih gospodarskih panog. Velja izpostaviti koristnost in pridobitve obstoječih čezmejnih izobraževalnih programov, na primer programa Leonardo Da Vinci, in taki programi zaslužijo našo podporo. Posameznikom pomagajo pridobiti lastnosti, značilne za mobilno delovno silo.

Mobilnost odpravlja težave, ki izvirajo iz naravnih razlik med posameznimi trgi dela, in omogoča mladim dostop do ogromnega evropskega trga dela, polnega novih izzivov in priložnosti, na katerem lahko izkoristijo pridobljene izkušnje. Države članice čaka naloga omogočiti nadzor in pomoč pri vzpostavljanju sodelovanja in izmenjave informacij med šolami, ustanovami za usposabljanje, raziskovalnimi centri in podjetji. Mladi delavci prinašajo novo znanje, sposobnosti in izkušnje na trg dela EU.

  Catherine Stihler (S&D), v pisni obliki. – To poročilo podpiram. Menim pa, da je obseg krčenja programa za vseživljenjsko učenje in programa Ljudje nesprejemljivo drastičen.

  Michèle Striffler (PPE), v pisni obliki. – (FR) Boj proti brezposelnosti med mladimi mora biti prednostna naloga vsake evropske vlade. Evropskim mladim moramo zagotoviti polno, privlačno in konkurenčno ponudbo usposabljanja in izobraževanja, tako, da jim bo olajšala iskanje dela. Menim zlasti, da bi morala biti poklicno izobraževanje in vseživljenjsko učenje bolj usklajena s potrebami trga dela. Poleg tega bi moralo biti visokošolsko izobraževanje povezano s poklicnimi usposabljanjem, ustrezno mesto pri tem bi moralo imeti združevanje usposabljanja in dela. Zato sem glasovala za poročilo gospe Hirsch.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Stopnja brezposelnosti med mladimi v Evropi znaša 21 % in danes je brezposelnih več kot 5,5 milijona mladih Evropejcev, ki jim zaradi pomanjkanja priložnosti grozi socialna izključenost, prisiljeni pa so tudi sprejemati negotove zaposlitve. Usposabljanje in izobraževanje spadata danes med osrednje izzive Evropske unije in sta zapisana tudi v strategiji Evropa 2020. Zastavili smo si cilja, da bomo do leta 2020 zmanjšali delež mladih, ki predčasno prekinejo šolanje, pod 10 % in omogočili 40 % mladim doseči visoko izobrazbo. To sta precej ambiciozna cilja, sta pa nujna za gospodarsko rast in za večjo konkurenčnost držav članic ter s tem ustvarjanje novih delovnih mest.

Glasoval sem za poročilo, saj mislim, da nujno potrebujemo dolgoročno strategijo na ravni EU, ki nam bo omogočila spopad s strukturno brezposelnostjo in brezposelnostjo mladih. Menim, da je v ta namen treba tudi v prihodnje podpirati mala in srednja podjetja, saj le-ta ustvarijo 50 % novih delovnih mest, in vlagati v stalno, vseživljenjsko učenje. Na koncu bi rad omenil še to, da je treba priznavati poklicne kvalifikacije, saj s tem olajšujemo mobilnost delavcev in študentov.

  Niki Tzavela (EFD), v pisni obliki. – (EL) Boj proti brezposelnosti med mladimi je eden od najpomembnejših izzivov, s katerimi se srečuje EU. V okviru reševanja tega problema moramo več vlagati v izobraževanje in usposabljanje mladih, tako da bodo bolje pripravljeni na izzive, ki jih čakajo na trgu dela, ki je iz dneva v dan zahtevnejši. Poročilo tudi povsem pravilno ugotavlja, da bi lahko Evropski socialni sklad prispeval več k izobraževanju finančno šibkih skupin. Kot sem osebno poudarila že ob različnih priložnostih, pa je posebej pomemben predlog, naj se olajša mobilnost v okviru notranjega trga. Na tem področju je potrebno evropsko sodelovanje pri oblikovanju enotne politike. Iz vseh teh razlogov sem to poročilo podprla.

  Viktor Uspaskich (ALDE), v pisni obliki. – (LT) Neusklajenost med kvalifikacijami mladih in potrebami trga dela je eden od razlogov za strahovito visoko stopnjo brezposelnosti med mladimi v Litvi (34 %). Od brezposelnih mladih ljudi, ki so se v letu 2010 prijavili na litovskem zavodu za zaposlovanje, jih 52 % (50 000) ni imelo opravljenega nikakršnega poklicnega usposabljanja. Ker mladi v moji domovini ne morejo najti ustreznega dela, doživljamo strahoten val izseljevanja mladih ─ v zadnjih letih je 50 % izseljencev iz Litve starih 20-34 let. Potrebe po mobilni in prilagodljivi delovni sili naraščajo, zato moramo evropski delovni sili pomagati pri prilagajanju potrebam gospodarstva, tako, da jim nudimo priložnosti za nadgradnjo usposobljenosti in razširitev znanja. Pomembno je, da je poklicno usposabljanje dostopno prav vsem. Veseli me, da poročevalka to razume. Tudi financiranje iz ESS bi bilo lahko neprecenljivega pomena, saj bi lahko pomagalo pri usposabljanju skupin, ki so danes v Litvi potisnjene na rob. Čas je, da EU začne z učinkovitimi in ustvarjalnimi ukrepi uresničevati cilje strategije Evropa 2020, kot sta zmanjšanje deleža mladih, ki predčasno prekinejo šolanje, pod 10 % in omogočenje 40 % mladim, da dosežejo univerzitetno izobrazbo.

  Derek Vaughan (S&D), v pisni obliki. – Poklicno izobraževanje in usposabljanje bi moralo biti dostopno tako mladim kot starim. Program vseživljenjskega učenja in program Ljudje, na primer, ponujata dragocene priložnosti tistim, ki želijo pridobiti nove sposobnosti in poiskati novo delo. Sedanje stopnje brezposelnosti, zlasti med mladimi, so zaskrbljujoče in storiti moramo več, da bodo imeli mladi možnost pridobiti nujno potrebne poklicne sposobnosti in kvalifikacije. Trdno sem prepričan, da ima lahko ESS dragoceno vlogo pri izobraževanju in usposabljanju. Pomembno je zagotoviti ljudem z nižjimi dohodki finančno podporo za udeležbo v programih usposabljanja, ki jim lahko odprejo nove priložnosti za vključitev na trg dela.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. – (DE) Strategija Evropa 2020 nam mora zagotoviti pametno, trajnostno in vključujočo rast. Pri učenju je nujen pristop, usmerjen v rezultate. „Vseživljenjsko učenje“ je neizogibna prednostna naloga naših državljanov, zato mora biti zagotavljanje dostopnosti poklicnega izobraževanja in usposabljanja naša prednostna naloga.

Poročilo: Gay Mitchell (A7-0187/2011)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasujem za to poročilo. Vsebuje oceno instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (IRS), ugotavljam pa pomembnost mehanizma, ki naj ga nasledi v tem letu. Soglašam s kritiko poročevalca na račun tega, da predstavniki držav članic oziroma odbora instrumenta za razvojno pomoč niso upoštevali dela, ki ga je opravil Parlament pri nadzoru instrumenta.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za Uredbo (ES) št. 1905/2006 o vzpostavitvi finančnega instrumenta za razvojno sodelovanje: pridobljene izkušnje in obeti za prihodnost. Leto 2011 je odločilen trenutek za upoštevanje preteklih izkušenj iz štirih let uporabe Uredbe (ES) št. 1905/2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (IRS). Pomembni vidiki, ki jih je treba upoštevati, so tudi poenostavljanje in prilagajanje novim izzivom, kot so podnebne spremembe, ter ustrezno vključevanje zunanjih razsežnosti notranjih politik EU. Strinjam se s točko resolucije, ki se zavzema za to, da mora biti prihodnji instrument za zagotavljanje razvojne pomoči EU v finančnem smislu primerno podprt. EU se je zavezala skupnemu cilju, da bo do leta 2015 porabila 0,7 % bruto nacionalnega dohodka (BND) za uradno razvojno pomoč. Za doseganje tega cilja pa bo treba raven trenutne evropske pomoči bistveno zvišati. Vodilni načeli načrtovanja v okviru novega instrumenta za razvoj morata biti usklajevanje in delitev dela. Zamisel o evropskih strateških dokumentih je treba izvajati kot prednostno nalogo, v ta proces pa se mora dejavno vključiti tudi Evropski parlament. Parlament mora imeti možnost, da zavaruje posebnosti razvojne politike EU v instrumentu za razvojno sodelovanje po letu 2013 tako, da enakopravno s Svetom nadzira sklepe o strateškem načrtovanju..

  Elena Oana Antonescu (PPE), v pisni obliki. – (RO) Instrument za razvojno sodelovanje (IRS) spada med najbolj nesebične projekte Evropske unije, saj zagotavlja državam v razvoju pomoč brez kakršnih koli pogojev ali skritih interesov. Ker EU pri tem delovanju nima nikakršnih skritih interesov, si morajo njene institucije prizadevati, da bi bila sredstva tega instrumenta izrabljena mnogo bolj učinkovito in predvsem za odpravljanje revščine ter doseganje razvojnih ciljev tisočletja.

Poudariti moram, da je pri vseh finančnih sredstvih, predvidenih v ta namen, potrebna večja preglednost, še zlasti pa je treba temeljiteje ocenjevati učinke instrumenta IRS na prebivalstvo držav prejemnic. Poraba teh sredstev mora namreč temeljiti na delujočih socialnih politikah držav v razvoju. Ta sredstva morajo srednjeročno in dolgoročno služiti kot „ribiška palica“, s katero se bodo ljudstva učila „loviti ribe“ in tako uspešno dosegla samozadostnost.

Ne smemo pozabiti, da je bilo leto 2010 evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti. Prav zato mora instrument za razvojno sodelovanje tudi v prihodnje služiti v tem boju v državah v razvoju s svojim pomembnim prispevkom k zagotavljanju dostojnega življenja čim več državljanom teh držav.

  Pino Arlacchi (S&D), v pisni obliki. – Namen tega poročila o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja je že v začetni fazi oblikovati stališče Parlamenta o tem vprašanju. To stališče mora temeljiti na izkušnjah, ki jih je Parlament pridobil pri nadzoru uporabe instrumenta za razvojno sodelovanje.

Pohvalna se mi zdi metoda, ki jo je uporabil poročevalec pri ocenjevanju izidov in oblik razvojnega sodelovanja EU. Poročevalec jasno ugotavlja, da kljub konstruktivnem dialogu s Komisijo le-ta ni spremenila svojega ravnanja pri zadevah, povezanih z razvojem, s skladu s priporočili Parlamenta. Stališča Parlamenta so se le občasno upoštevala v osnutkih izvedbenih ukrepov, ki jih je Komisija predložila upravnemu odboru instrumenta za razvojno sodelovanje.

To je do določene mere razumljivo. Glavni partner poročevalca je bil GD RELEX, katerega osrednja naloga je uveljavljanje interesov EU v drugih delih sveta. Razvojno sodelovanje pa je (ob humanitarni pomoči) glavno področje zunanjepolitičnega delovanja, ki ni namenjeno uveljavljanju interesov EU, ampak obrambi interesov najbolj ranljivih prebivalcev našega planeta. Ker stališče, izraženo v poročilu, v celoti odseva to univerzalno vodilo, sem z veseljem glasoval za poročilo.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Podprla sem poročilo gospoda Mitchella, ker menim, da moramo v sestavljanje strateških dokumentov za posamezne države, na primer v oblikovanje strategij za odpravljanje revščine, bolj vključiti parlamente teh držav. Poleg tega je treba za evropsko razvojno pomoč zagotoviti zadostna finančna sredstva. Evropska unija se je zavezala, da bo do leta 2015 porabila 0,7 % BND za uradno razvojno pomoč, kar pomeni, da bo treba sedanje zneske evropske pomoči povečati.

  Liam Aylward (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Rok za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja se izteče v času izvajanja prvega instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja. Zato je treba obstoječe sodelovanje z lokalnimi organi razširiti in okrepiti njihovo vlogo v boju proti revščini in lakoti, pri izboljševanju oskrbe z vodo in zdravstva ter pri spodbujanju gospodarskega razvoja teh skupnosti. Pri oblikovanju finančnih instrumentov in širše politike razvojnega sodelovanja je treba posvetiti pozornost tudi zanesljivosti preskrbe s hrano, izzivom na področju kmetijstva in pridobivanja hrane ter stroškom kriz na področju življenjskih pogojev. Pozdravljam besede poročila na to temo. Strinjam se, da bi morala Komisija opraviti celovit pregled splošne proračunske pomoči, ki bi razkril podatke o zneskih pomoči, dodeljenih posameznim sektorjem, natančneje, posameznim projektom in lokalnim upravam. Ti podatki bi bili koristni v prihodnje, pripomogli bi k bolj učinkovitemu razporejanju in dodeljevanju finančnih sredstev, omogočili pa bi tudi odkrivanje morebitnih težav v sistemu razdeljevanja pomoči. To bi zagotovilo večjo usklajenost politike.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Poglavitni cilj razvojnega sodelovanja je odprava revščine v partnerskih državah, vključno z uresničitvijo razvojnih ciljev tisočletja. Za dosego teh ciljev EU potrebuje poseben instrument za financiranje razvojnega sodelovanja. Komisija se je zavezala, da bo še v letošnjem letu predstavila zakonodajni predlog o finančnih instrumentih za zunanje delovanje in da bo v okviru razprave o naslednjem večletnem finančnem okviru znova razmislila o celotni strukturi instrumentov za financiranje zunanjega delovanja. Glasoval sem za ta dokument, ki razgrinja stališče Parlamenta o novem instrumentu EU za financiranje razvojnega sodelovanja. Strinjam se, da mora biti prihodnji instrument za zagotavljanje razvojne pomoči EU v finančnem smislu ustrezno podprt, saj se je EU v zvezi s tem zavezala, da bo do leta 2015 porabila 0,7 % bruto nacionalnega dohodka (BND) za uradno razvojno pomoč.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) Glasovala sem proti predlogu resolucije Evropskega parlamenta o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja z državami, območji in regijami v razvoju, in sicer zaradi v poročilu izražene želje glede obvladovanja nezakonitega priseljevanja. Poročilo izrecno poudarja, da se razvojni skladi za migracije ne bi smeli uporabiti za krepitev upravljanja meja ter preprečevanje nezakonitega priseljevanja. To stališče je nezdružljivo z našim političnim pristopom, po katerem sta krepitev upravljanja meja in boj proti nezakonitemu priseljevanju ključni prednostni nalogi, zato trdimo, da bi morali temu področju nameniti dodatna finančna sredstva. Zato sem se odločila, da glasujem proti predlogu.

  Vito Bonsignore (PPE), v pisni obliki. – (IT) Razvojno sodelovanje je eno od temeljnih načel, ki usmerjajo moje delo. Menim, da odlično poročilo gospoda Mitchella ustrezno osvetljuje področje, na katerem bi Evropa morala narediti več in bi tudi lahko naredila več. Izkušnje, pridobljene v zvezi z instrumentom za financiranje razvojnega sodelovanja, so temeljnega pomena za naše razmišljanje, kako bi morala Evropska unija ravnati pri naslednjem večletnem finančnem okviru. Če želimo, da bodo instrumenti za financiranje učinkoviti, moramo financiranje zastaviti neodvisno od drugih ukrepov, ponovno preračunati zneske in pregledati izvajanje instrumentov. Ta pregled mora temeljiti na sosedski politiki, ki bo upoštevala potrebe revnejših držav in ne več zgolj interesov Evrope. Trdno sem prepričan, da mora biti razvojna politika EU rezultat skupnega dela Parlamenta in Sveta in da bi se morali pri tem vprašanju ravnati po členu 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Ta načela so v obravnavanem poročilu jasno navedena, zato sem glasoval zanj.

  Philippe Boulland (PPE), v pisni obliki. – (FR) Pozdravljam sprejetje poročila gospoda Mitchella, katerega namen je oblikovati stališče Parlamenta o novem instrumentu za financiranje razvojnega sodelovanja Evropske unije, ki bo temeljilo na izkušnjah, pridobljenih pri izvajanju instrumenta za razvojno sodelovanje (IRS).

V zvezi s tem bi rad izpostavil, da v državah, območjih in regijah v razvoju še vedno srečujemo hudo revščino in da moramo povečati zneske za boj proti vzrokom revščine, še zlasti proti podhranjenosti in zdravstvenim težavam ter za izobraževanje, dostopnost pitne vode, ne pa jih usmerjati v sisteme za obvladovanje priseljevanja, ki spadajo v druge finančne programe.

Razvojna pomoč mora prebivalstvu omogočiti, da lahko ostanejo na svojih domačih območjih.

Priseljevanje moramo urejati prek drugih finančnih instrumentov in poskrbeti moramo, da bo imela agencija FRONTEX na voljo več virov.

To je bila logika, na podlagi katere sem podprl to poročilo.

  Maria Da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Na začetku bi rada pozdravila trud, ki ga je Evropska unija že vložila v odpravljanje revščine v državah v razvoju. Mednarodno sodelovanje, katerega namen je okrepiti samozadostnost in samostojnost teh držav, je prava pot vzpostavljanja socialnega in političnega miru na mednarodni ravni, ki ne bo imel le globokega vpliva na prebivalstvo, ki pomoč prejema, ampak tudi prispeval k rešitvi problemov, ki jih ima Evropa s priseljevanjem. Zato podpiram povečanje finančnih sredstev, ki jih Evropa namenja tej stvari, pa tudi vzpostavitev posebej v to področje usmerjenega finančnega instrumenta.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) V okviru razprave o naslednjem večletnem finančnem okviru za obdobje po letu 2013 je še posebno pomembno ponovno opredeliti in izostriti stališča Parlamenta o novem instrumentu EU za financiranje razvojnega sodelovanja ob upoštevanju izkušenj, pridobljenih pri izvajanju instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja v obdobju 2007-2013. Prvič, ključnega pomena se mi zdi, da je tudi novi instrument usmerjen predvsem v uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja. Da bo ta cilj ─ še zlasti odpravljanje revščine ─ lahko dosegel, mora biti novi instrument nujno podprt z razumnimi in zadostnimi finančnimi viri. Komisija mora zagotoviti, da bo razvojna pomoč EU usklajena z razvojnimi cilji, zastavljenimi na mednarodni ravni. Rad bi tudi ponovno opozoril na pomen doslednega upoštevanja upravičenosti posameznih držav do pomoči iz instrumenta, ki ga pripravljamo. Rad bi izpostavil, da mora novi instrument za financiranje razvojnega sodelovanja nuditi podlago za usmerjeno in bolj prožno pomoč šibkim. Menim, da mora ustrezno povezovati dejavnosti pomoči ob nesrečah, obnove in razvoja. Za zaključek bi rad čestital gospodu Mitchellu za predloženo poročilo in povedal, da podpiram pobude, ki jih poročilo vsebuje.

  Lara Comi (PPE), v pisni obliki. – (IT) V zadnjih desetletjih različne javne in zasebne organizacije izvajajo številne programe pomoči v državah v razvoju. Kot je razvidno iz poročila, je zaradi skromnega uspeha dosedanjih programov, pomanjkanja usklajenosti pri skupnih ciljih (Svetovna zdravstvena organizacija) in pomanjkanja jasnih smernic, kako take cilje dosegati, tudi po mojem mnenju treba vzpostaviti nov instrument za financiranje razvojnega sodelovanja. Ta instrument pa moramo zasnovati razumno in tako, da bo izboljšal sedanje razmere brez nadaljnjega tratenja virov. Da bo ta projekt resnično učinkovit, moramo delovati na dveh frontah. Prvič, ker je osnovni cilj odprava revščine, moramo tej dejavnosti dodeliti sveža nova finančna sredstva: finančnih sredstev ne smemo prerazporejati s projektov, ki so že v teku. Drugič, prepričana sem, da se mora Evropska unija temu projektu zavezati z vsem srcem. Pri okvirnem načrtovanju novega razvojnega instrumenta morata biti naši vodilni načeli usklajevanje in delitev nalog.

  Mário David (PPE), v pisni obliki. – (PT) Namen tega poročila je oblikovati predhodno stališče Parlamenta o novem instrumentu EU za financiranje razvojnega sodelovanja na osnovi dosedanje ureditve. Prepričan sem, da bo vključitev Parlamenta v preoblikovanje tega instrumenta že v začetni fazi zelo koristna, zato to pobudo podpiram. Prepričan sem, da lahko vrednote, ki vodijo delovanje Evropskega parlamenta, nenazadnje tudi spodbujanje demokracije in zaščita človekovih pravic, koristno prispevajo k oblikovanju bolj čvrstega, učinkovitega in celovitega instrumenta. Po mojem mnenju je način obravnave tega vprašanja v poročilu precej zanimiv: poročilo predlaga nove pristope, o katerih bomo morali v naslednjih mesecih še razpravljati, še zlasti različen pristop k pomoči državam v razvoju in njihovo razdelitev v skupine. Poročilo tudi kaže, da je treba opravljeno delo na tem področju zanesljivo in dosledno analizirati, predlaga nov pristop pri razvojni pomoči na podlagi razločevanja med prejemnicami, vključevanja civilne družbe in strogih meril upravičenosti.

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Po štirih letih izvajanja instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja je čas, da njegovo delovanje ocenimo, da bomo lahko v prihodnje izboljšali finančne instrumente za to področje.

Očitno je, da je potreben demokratični nadzor Parlamenta nad tem finančnim instrumentom in morebitnimi prihodnjimi instrumenti, še bolj očiten pa je tudi pomen vključevanja nacionalnih parlamentov držav v razvoju v sestavljanje nacionalnih strateških dokumentov, povezanih s pomočjo, prejeto od Unije.

Upam, da se obseg pomoči ne bo zmanjšal, ampak se še povečal, kjer je le mogoče, in da bomo preučili, kako lahko pomoč učinkovito koristi najbolj prikrajšanim ljudstvom. Ni mogoče dovolj poudariti, da mora imeti civilna družba v državah v razvoju osrednjo vlogo v vseh fazah tega procesa. Razmer v državah v razvoju se ne smemo lotevati pavšalno, ampak moramo bolj razlikovati med njimi in upoštevati, da tradicionalna finančna pomoč v precej primerih izgublja svoj pomen, na primer pri tako imenovanih državah v vzponu.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Poročilo, ki ga je sestavil gospod Mitchell, obravnava Uredbo (ES) št. 1905/2006 o vzpostavitvi finančnega instrumenta za razvojno sodelovanje: pridobljene izkušnje in obeti za prihodnost. Uredba (ES) št. 1905/2006 je v veljavi že štiri leta in čas je, da jo analiziramo in ugotovimo njene morebitne napake in/ali pomanjkljivosti, saj namerava Komisija še pred poletjem predstaviti predloge v zvezi z večletnim finančnim okvirjem za obdobje po letu 2013. Podpiram predloge poročevalca ─ nenazadnje tudi uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja, odpravljanje revščine, usmeritev 20 % sredstev v zdravstvo in osnovno izobraževanje, poseben poudarek podnebnim vprašanjem, nov pristop k razvojni pomoči državam v razvoju, povezan z zahtevo po spoštovanju človekovih pravic, ter bolj učinkovito in uspešnejšo uporabo omejenih virov ─ zato sem glasoval za poročilo.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Poročilo ocenjuje instrument za financiranje razvojnega sodelovanja štiri leta po uveljavitvi uredbe o njegovi vzpostavitvi. Opravljena ocena je pomembna z več vidikov. Poročilo vsebuje umestno in kritično analizo instrumenta in politiko razvojnega sodelovanja EU, ki je po našem mnenju pravična in potrebna.

Poročilo ugotavlja, da namen razvojne politike ne sme biti uveljavljanje interesov EU, ampak interesov najbolj ranljivih prebivalcev planeta; opozarja na preveliko osredotočenost na naložbe zasebnega sektorja in na omejitve, ki jih nalagamo javnemu sektorju; opozarja, da finančnih sredstev ne smemo preusmerjati iz sektorjev, ki imajo že tako premalo finančnih sredstev, na primer iz programov za pomoč lokalnim skupnostim; kritizira poskuse krčenja sredstev za instrument za financiranje razvojnega sodelovanja in za evropski razvojni sklad ter ponovno poudarja, da je dosedanji napredek pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja nezadosten in da je treba obseg uradne razvojne pomoči povečati.

Menimo pa, da bi poročilo lahko in moralo iti dlje pri vsaki od teh točk, zlasti bi se moralo odločneje zavzeti za uskladitev med navedenimi cilji politike razvojnega sodelovanja in različnimi sektorskimi politikami EU.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Poročilo ocenjuje instrument za financiranje razvojnega sodelovanja štiri leta po uveljavitvi uredbe o njegovi vzpostavitvi.

Opravljena ocena je pomembna z več vidikov. Poročilo vsebuje umestno in kritično analizo instrumenta in politiko razvojnega sodelovanja EU, ki je po našem mnenju pravična in potrebna.

Poročilo na primer ugotavlja, da namen razvojne politike ne sme biti ščititi interese EU, ampak interese najbolj ranljivih prebivalcev planeta. Opozarja na preveliko osredotočenost na naložbe zasebnega sektorja in na omejitve, ki jih nalagamo javnemu sektorju; opozarja, da finančnih sredstev ne smemo preusmerjati iz sektorjev, ki imajo že tako premalo finančnih sredstev, na primer iz programov za pomoč lokalnim skupnostim. Kritizira tudi poskuse krčenja sredstev za instrument za financiranje razvojnega sodelovanja in za evropski razvojni sklad ter ponovno poudarja, da je dosedanji napredek pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja nezadosten in da je treba obseg uradne razvojne pomoči povečati.

Menimo pa, da bi poročilo lahko in moralo iti dlje pri vsaki od teh točk, zlasti bi se moralo odločneje zavzeti za uskladitev med navedenimi cilji politike razvojnega sodelovanja in različnimi sektorskimi politikami EU.

  Monika Flašíková Beňová (S&D), v pisni obliki. – (SK) Poročilo preučuje učinkovitost instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja v zvezi z razpravo o večletnem finančnem okviru. Ocena celotne strukture instrumentov za zunanje financiranje je videti ustrezna. Med pomembne vidike, ki jih velja upoštevati, spadajo morebitna nadaljnja poenostavitev, prilagoditev novim izzivom, kot so podnebne spremembe, ter ustrezna umestitev zunanje razsežnosti v notranje politike EU. Po mojem mnenju je prav tako pomembno vzpostaviti postopke in strukture, ki bodo zagotovile, da bo razvoj ohranjen kot samostojno področje politike z lastnimi posebnimi cilji.

  Pat the Cope Gallagher (ALDE), v pisni obliki. – (GA) Pozdravljamo poročilo gospoda Mitchella. Namen poročila je oblikovati stališče Evropskega parlamenta o prihodnosti financiranja razvojnega sodelovanja pred objavo večletnega finančnega okvira za obdobje po letu 2013. V prihodnje moramo ves čas zagotavljati zadostna finančna sredstva za razvojno sodelovanje EU.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) Politika razvojne pomoči ni niti altruistična dolžnost niti sredstvo, s katerim bi si nekdanje kolonialne sile lajšale vest. Sama po sebi je ena od vej zunanje politike, mora bi biti tudi pomembna sestavina strategij za obračanje migracijskih tokov, ki bo ljudem omogočila ostati v lastnih domovinah oziroma se vanje vrniti in živeti tam dostojno in v vedno večjem blagostanju. Ker obe omenjeni področji spadata med pristojnosti držav, je večina institucionalnih in finančnih zahtev iz poročila gospoda Mitchella nesprejemljiva.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Pozdravljam poročilo, ker je leto 2011 odločilen trenutek za upoštevanje preteklih izkušenj iz štirih let uporabe Uredbe (ES) št. 1905/2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (instrument za razvojno sodelovanje). Namen tega poročila je že v začetni fazi oblikovati stališče Parlamenta o novem instrumentu za financiranje razvojnega sodelovanja EU, ki bo temeljilo na izkušnjah, ki jih je Parlament pridobil pri nadzoru uporabe instrumenta za razvojno sodelovanje. Strinjam se, da je potreben različen pristop do različnih skupin držav v razvoju in da bi lahko tradicionalna finančna pomoč postala manj pomembna za države v vzponu. Menim, da bi se morala pomoč za države v vzponu poleg spodbujanja trajnostne gospodarske rasti še vedno osredotočati na krepitev davčne politike partnerskih držav in spodbujanje uporabe domačega prihodka, zaradi česar bi se morali zmanjšati revščina in odvisnost od pomoči. Vzdržati se moramo proračunske podpore pri državah, kjer ni mogoče zagotoviti pregledne javne porabe. Proračunsko podporo morajo vedno spremljati ukrepi za razvoj parlamentarnega nadzora in revizijskih zmogljivosti ter za povečanje preglednosti in javnega dostopa do informacij v državi prejemnici ter da je treba v nadzor nad proračunsko podporo vključiti civilno družbo.

  Jan Kozłowski (PPE), v pisni obliki. – (PL) Menim, da poročilo gospoda Mitchella, ki je izjemno kakovostno, odpira številna ključna vprašanja, zato sem se odločil glasovati za njegovo sprejetje. Prepričan sem, da moramo pri razmišljanju o prihodnji obliki instrumentov za financiranje razvoja imeti pred očmi predvsem vodilo, da mora biti osrednji namen razvojne pomoči postopoma zmanjševati odvisnost od pomoči in na koncu zagotoviti popolno neodvisnost države prejemnice. Glede na to morajo biti instrumenti za financiranje zasnovani tako, da državam v razvoju zagotavljajo dolgoročno gospodarsko rast.

Doseganje tega cilja je tesno povezano s predvidljivostjo razvojne pomoči, saj lahko partnerske države le ob taki pomoči, ob istočasnem ustvarjanju lastnih prihodkov, oblikujejo ustrezne in učinkovite razvojne strategije. Po mojem mnenju pa je ključnega pomena tudi okrepitev nadzora Evropskega parlamenta nad evropskim razvojnim skladom in vpliva nanj. Menim, da pomanjkanje demokratičnega nadzora nad temi sredstvi zmanjšuje preglednost razvojne politike.

  Krzysztof Lisek (PPE), v pisni obliki. – (PL) Glasoval sem za sprejetje tega poročila. Financiranje razvojnega sodelovanja mora biti premišljeno urejeno, poročilo pa vsebuje pregled najpomembnejših vidikov, ki jih moramo upoštevati pri oblikovanju take ureditve. Cilj Evropske unije pri vzpostavljanju tega instrumenta je zagotoviti državam v razvoju posebno pomoč EU. Ob našem sedanjem spopadanju s finančno krizo postajajo težave revnejših držav vedno očitnejše. Namen instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja je pomagati revnejšim partnerskim državam na področjih trgovine in regionalnega povezovanja, naravnega okolja in upravljanja z naravnimi viri, infrastrukture, vode in energije, razvoja podeželja, kmetijstva in zanesljivosti preskrbe s hrano, človekovega razvoja in socialne kohezije. Želimo jim pomagati tudi pri gradnji sistemov upravljanja države, demokracije, krepitvi človekovih pravic, pa tudi pri gospodarskih in institucionalnih reformah ter pri preprečevanju sporov in slabitve države.

Vsi omenjeni cilji so izrednega pomena za krepitev varnosti na revnejših območjih. Pomoč drugim državam pri graditvi trdne demokratične družbe in pravne države, ki spoštuje človekove pravice in zagotavlja svobodo govora, ima čvrst pravosodni sistem in je sposobna braniti svoje ozemlje, je vredna vse pohvale. Upam, da nam bo uspelo to dejavnost še razširiti in še učinkoviteje uporabljati razpoložljiva sredstva zanjo.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Prihodnji instrument za zagotavljanje razvojne pomoči EU mora biti v finančnem smislu primerno podprt. EU se je zavezala skupnemu cilju, da bo do leta 2015 porabila 0,7 % BND za uradno razvojno pomoč. Za doseganje tega cilja pa bo treba raven trenutne evropske pomoči bistveno zvišati. Glede na dodano vrednost pomoči Komisije in novo vlogo, ki jo ima Komisija pri usklajevanju razvojne politike Unije in držav članic (člen 210 PDEU), se delež uradne razvojne pomoči, posredovane prek proračuna EU, vsaj ne sme spreminjati. Letni zneski za novi instrument za razvojno sodelovanje v naslednjem večletnem finančnem okviru je treba realno bistveno zvišati.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Po štirih letih od uvedbe je čas za oceno dosedanje uporabe instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja. Le tako lahko dosežemo, da bo v prihodnje deloval bolje in učinkoviteje. Pomembno je, da ima tudi Parlament besedo pri nadzoru tega in prihodnjih finančnih instrumentov. Kljub sedanji gospodarski krizi je pomembno ohraniti takšne instrumente za pomoč državam v razvoju, da bodo lahko že v bližnji prihodnosti dosegle višjo raven blagostanja, kar bo prineslo tudi izboljšanje življenjskih pogojev za prebivalce teh tako imenovanih držav v vzponu.

  Louis Michel (ALDE), v pisni obliki. – (FR) Napovedani instrument za financiranje razvojnega sodelovanja bo moral imeti na voljo dovolj sredstev za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja. Države donatorice morajo spoštovati svojo zavezo, da bodo do leta 2015 namenile 0,7 % svojega BDP za uradno razvojno pomoč. Kot sem že dejal, z ničimer ni mogoče upravičiti zmanjšanja obsega pomoči. Uradna razvojna pomoč danes znaša več kot 120 milijard USD. Lahko pa naredimo še več in bolje. Narediti več in bolje pa ne pomeni le povečanja sredstev. Vključitev evropskega razvojnega sklada (ERS) v proračun bi pomenila znaten napredek, vendar le, če to ne bi povzročilo zmanjšanja skupnih finančnih sredstev na ravni EU. Zagovarjam tudi „več“ proračunske pomoči, splošne ali po sektorjih, in manj projektov, kjerkoli tako krčenje števila dopuščajo makroekonomska merila in merila vodenja. Prvič, to bi omogočilo hitrejše dodeljevanje finančnih sredstev za obnovo ali utrditev države. Drugič, to je edina vrsta pomoči, za katero smo lahko prepričani, da jo bodo prejemniki črpali optimalno. In na koncu, menim, da moramo poskrbeti za večjo učinkovitost te pomoči.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – Načela, po katerih EU pomaga tistim državam v razvoju, ki jih ne zajemajo Sporazum iz Cotonouja ali evropski sosedski in partnerski instrumenti, so pomembna. Po določbah tega finančnega instrumenta lahko nudimo finančno pomoč državam iz skupine AKP (afriškim, karibskim in pacifiškim državam) pri prestrukturiranju proizvodnje sladkorja, predvidevajo pa finančno podporo za pet programov: varno preskrbo s hrano, okolje in trajnostni razvoj naravnih virov, vključno z energijo, migracije in dodeljevanje azila, vlaganje v človeške vire, vlogo lokalnih skupnosti in nevladnih organizacij v razvojnih procesih. Glasoval sem za.

  Andreas Mölzer (NI), v pisni obliki. – (DE) Spodbujanje napredka v tako imenovanih državah v razvoju je na mestu, zlasti kot ukrep, s katerim preprečujemo, da bi Evropo preplavil val priseljencev. Danes to dejavnost izvajamo prek različnih programov. Namen tega poročila pa je povečati finančno pomoč. Tega pa ne morem podpreti. V obstoječi finančni stiski v sami EU ta hip takšne pomoči ne moremo zagotoviti. Poleg tega pa je odločanje o načinih uporabe razvojne pomoči stvar držav članic in ne EU.

  Franz Obermayr (NI), v pisni obliki. – (DE) Sama zamisel, da državam v razvoju ponujamo pomoč in (tudi) finančno podporo, je vredna vse pohvale. Utemeljena je na humanitarnih načelih in na težnji po vzpostavitvi ravnovesja v svetu. Evropska unija že pomaga tem državam prek različnih programov. Poročilo pa vseeno predvideva vzpostavitev še dodatnih instrumentov in s tem povečanje razvojne pomoči. Po načelu subsidiarnosti pa bi moralo biti zbiranje sredstev za pomoč v pristojnosti posameznih držav.

  Rolandas Paksas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Razvojno sodelovanje je edino področje zunanjega delovanja, ki ščiti najbolj odrinjene in ranljive družbene skupine. Komisija mora storiti vse v svojih močeh, da bo za razvoj domačega zasebnega sektorja in malih ter srednjih podjetij v revnih državah na voljo ustrezna in zadostna pomoč. Posebno pozornost je treba nameniti migracijam. Zagotoviti je treba, da bo denar, namenjen za boj proti nezakonitemu priseljevanju, res porabljen namensko. Opozoriti velja, da je treba pri vzpostavljanju posebnih finančnih instrumentov za države v razvoju temeljito analizirati splošne cilje, prednostna področja in pričakovane rezultate, pa tudi dodeljevanje finančnih sredstev.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Leto 2011 je odločilen trenutek za upoštevanje preteklih izkušenj iz štirih let uporabe Uredbe (ES) št. 1905/2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (instrument za razvojno sodelovanje). Komisija je naznanila, da bo svoje predloge za večletni finančni okvir za obdobje po letu 2013 predstavila pred poletnim premorom in zakonodajne predloge za instrumente za financiranje zunanjega delovanja v nadaljevanju letošnjega leta. Namen tega poročila ─ za katerega glasujem ─ je že v začetni fazi oblikovati stališče Parlamenta o novem instrumentu za financiranje razvojnega sodelovanja EU, ki bo temeljilo na izkušnjah, ki jih je Parlament pridobil pri nadzoru uporabe instrumenta za razvojno sodelovanje v zadnjih štirih letih. Rada bi poudarila, da moramo spodbujati naslednja štiri širša področja: ustrezno financiranje v okviru razpoložljivih sredstev, učinke odpravljanja revščine in merila uradne razvojne pomoči, geografske in tematske programe, postopke načrtovanja pomoči EU, pri tem pa bolje usklajevati in razdeljevati delo ter odpraviti demokratične vrzeli z vključitvijo Parlamenta v proces odločanja.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) Uredba (ES) št. 1905/2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja velja že štiri leta. Komisija bo kmalu predstavila svoje predloge za večletni finančni okvir za obdobje po letu 2013, v nadaljevanju letošnjega leta pa še zakonodajne predloge za instrumente za financiranje zunanjega delovanja. Namen tega poročila je že v začetni fazi oblikovati stališče Parlamenta o novem finančnem instrumentu.

Poročilo predstavlja pridobljene izkušnje, predvsem izkušnje, ki jih je pridobil Evropski parlament pri demokratičnem nadzoru izvajanja instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja. Del poročila je posvečen obetom za prihodnost, poleg tega pa poročilo obravnava tudi geografske in tematske programe, se zavzema za strogo upoštevanje meril upravičenosti do proračunske pomoči, poudarja pomembno vlogo, ki jo ima pri razvoju civilna družba, in izpostavlja nujnost uporabe postopka v zvezi z delegiranimi akti pri sklepih, ki izpolnjujejo merila iz člena 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Glasoval sem za predlog, da bo imel Evropski parlament možnost nadzirati strateške programske sklepe enakopravno s Svetom.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ker so od začetka veljavnosti Uredbe (ES) št. 1905/2006 potekla že štiri leta in ker je Komisija napovedala predstavitev svojih predlogov za večletni finančni okvir za obdobje po letu 2013, je čas za kratko analizo doseženih rezultatov in načinov spodbujanja razvoja v prihodnje.

Najpomembneje je izpostaviti, da je to „edina politika zunanjega delovanja […], ki ni namenjena interesom EU, pač pa za obrambo interesov najbolj marginaliziranih in ranljivih prebivalcev na planetu“. Zato bi moral Parlament pri tem prevzeti pomembnejšo vlogo, ne le zaradi različnih vidikov demokratične legitimnosti, ki jo predstavlja, ampak tudi zaradi stvarnih in postopkovnih prispevkov, ki jih lahko zagotovi. Poudariti velja tudi, da mora biti cilj odprava revščine, z jasno oporo na koncept „osnovnih socialnih storitev“, da bi ublažili skrajno ranljivost najbolj prikrajšanih skupin prebivalstva.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Sem za. Leto 2011 je odločilen trenutek za upoštevanje preteklih izkušenj iz štirih let uporabe Uredbe (ES) št. 1905/2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (instrument za razvojno sodelovanje). Komisija je naznanila, da bo svoje predloge za večletni finančni okvir za obdobje po letu 2013 predstavila pred poletnim premorom in zakonodajne predloge za instrumente za financiranje zunanjega delovanja v nadaljevanju letošnjega leta. Namen tega poročila je že v začetni fazi oblikovati stališče Parlamenta o novem instrumentu za financiranje razvojnega sodelovanja EU, ki bo temeljilo na izkušnjah, ki jih je Parlament pridobil pri nadzoru uporabe instrumenta za razvojno sodelovanje.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Namen poročila, ki ga sprejemamo danes, je oblikovati stališče Parlamenta o novem instrumentu Evropske unije za financiranje razvojnega sodelovanja na podlagi izkušenj, ki smo jih pridobili pri nadzoru izvajanja instrumenta za razvojno sodelovanje. V nasprotju s Parlamentom se države članice niso osredotočale na preverjanje, ali so predlogi Komisije skladni z zakonodajnimi določbami iz instrumenta za razvojno sodelovanje.

Zato je treba jasno povedati, da je razvojno sodelovanje edina politika zunanjega delovanja EU, ki ni namenjena interesom EU, pač pa zaščiti interesov najbolj marginaliziranih in ranljivih prebivalcev na planetu z zmanjševanjem revščine ter trajnostnim človeškim, družbenim in gospodarskim razvojem.

Parlament jasno priznava pomembnost teh dejavnosti in se zato zavzema za vzpostavitev instrumenta, ki bi Evropski uniji omogočil njihovo financiranje tudi iz drugih virov, ne le iz instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja.

  Nikolaos Salavrakos (EFD), v pisni obliki. – (EL) Glasoval sem za poročilo gospoda Mitchella, ker opredeljuje nujne in pravilne usmeritve za prihodnje sprejetje in izvajanje instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja na podlagi koristnih izkušenj, pridobljenih pri uporabi sedaj veljavnega orodja za razvojno sodelovanje. Sredstva, ki jih EU namenja za razvojno sodelovanje, so koristen mehanizem za boj proti revščini in za spodbujanje demokracije in razvoja v državah v razvoju. Po Lizbonski pogodbi ima EU širše pristojnosti na področju mednarodnega zastopanja in od nje pričakujemo odzivanje na izzive, kot so podnebne spremembe, boj proti revščini in prenos pravne države in demokratičnih vrednot v države v razvoju. Soglašam s poročevalcem, da je treba povečati demokratično odgovornost vseh razvojnih politik EU in okrepiti vlogo Parlamenta v postopku odobravanja sredstev za razvojno pomoč v skladu s členom 290 Lizbonske pogodbe.

  Catherine Stihler (S&D), v pisni obliki. – Podpiram poročilo, ki obravnava delovanje instrumenta in se zavzema za nadzor in boljšo uporabo sredstev za razvoj v prihodnje.

  Michèle Striffler (PPE), v pisni obliki. – (FR) Glasovala sem za poročilo gospoda Mitchella, ker moramo upoštevati izkušnje, pridobljene v zadnjih štirih letih pri izvajanju Uredbe (ES) št. 1905/2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (instrumenta za razvojno sodelovanje). Ob tej priložnosti moramo jasno opredeliti cilje in obseg te razvojne pomoči.

Migracije so področje, na katerem mora imeti prednost usklajenost politik spodbujanja razvoja. Tako bi morali s sredstvi razvojne pomoči financirati projekte, ki odpravljajo globoko zakoreninjene vzroke migracij (boj proti revščini), ne pa jih uporabljati za krepitev mejnega nadzora ali za boj proti nezakonitemu priseljevanju.

  Iva Zanicchi (PPE), v pisni obliki. – (IT) Glasovala sem za besedilo, ki ga je predstavil gospod Mitchell. Tudi glede na izkušnje, pridobljene pri izvajanju instrumenta za razvojno sodelovanje, sem pred uvedbo novega instrumenta za obdobje po letu 2013 prepričana, da mora imeti Parlament možnost za uveljavljanje posebne narave razvojne politike EU prek nadzora nad strateškimi programskimi sklepi, pri katerem mora biti enakopraven s Svetom. Poleg tega je še zlasti pomembno, da se sklepe o splošnih ciljih, prednostnih področjih in razporejanju finančnih sredstev sprejema po postopku za delegirane akte v skladu s členom 290 PDEU.

Poročilo: Angelika Niebler (A7-0159/2011)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasujem za poročilo, ker so bile v kompromisno besedilo vključene spremembe, ki jih je predlagala Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu (S&D). Te zadevajo tudi ključne točke, kot so splošne smernice, možnosti izboljšav na ravni Komisije in možnosti izboljšav na ravni Parlamenta.

  Laima Liucija Andrikienė (PPE), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za to resolucijo o zagotavljanju neodvisnih ocen učinka. Strinjam se s poročevalko, da so ocene učinka osrednji instrument zakonodaje, ki ga mora evropski zakonodajalec v prihodnosti intenzivnejše uporabljati. Ocene učinka seznanjajo zakonodajalca z možnimi posledicami njegovih ukrepov in mu pomagajo pri odločanju. Tako lahko znatno prispevajo k boljši zakonodaji. Vendar pa ocene učinka v nobenem primeru ne nadomeščajo politične razprave ter demokratičnega in legitimnega postopka odločanja zakonodajalca. Poudariti moramo, da so ocene učinka samo pripomoček pri oblikovanju vsebine politične odločitve. Pomembno je, da so ocene učinka izdelane popolnoma neodvisno in pregledno, pa tudi, da so v njih upoštevane tudi posledice na mala in srednja podjetja. Parlament že lahko izvaja lastne ocene učinka in natančno revidira ocene učinka Komisije. Doslej pa je ta postopek le redko uporabljal. Soglašam s stališčem v resoluciji, da mora Evropski parlament svoje pristojnosti na tem področju intenzivneje uporabljati.

  Sophie Auconie (PPE), v pisni obliki. – (FR) Prepričana sem, da lahko ocene učinka pomagajo pripravljavcem političnih odločitev. Zato sem podprla poročilo gospe Niebler o potrebnih spremembah pri ocenah učinka, zlasti v zvezi z uvedbo neodvisnega mehanizma. Člani odbora za oceno učinka bi odgovarjali Evropskemu parlamentu in Svetu. Tako ne bi več delali po navodilih predsednika Komisije.

  Zigmantas Balčytis (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasoval sem za to poročilo. Ocene učinka so osrednji instrument zakonodaje. Zakonodajalca seznanjajo z možnimi posledicami njegovih političnih izbir in mu pomagajo pri odločanju, zato jih mora v prihodnje intenzivneje uporabljati. Tako lahko znatno prispevajo k boljši zakonodaji. Strinjam se, da je v postopek izdelave ocene učinka treba vključiti zunanje strokovnjake z vseh področij politik, pa tudi vse zainteresirane strani, da se zagotovi neodvisnost in objektivnost.

  Regina Bastos (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ocene učinka so eno od osrednjih orodij zakonodajnega procesa. Za notranje usklajene politične odločitve je treba zbrati natančne podatke in zagotoviti, da se pri iskanju rešitve za določen problem upoštevajo vse strateške možnosti, ki pridejo v poštev. Ocene učinka morajo biti opravljene za vsak zakonodajni predlog, njihova metodologija mora biti jasna, izdelane pa morajo biti popolnoma neodvisno in pregledno. Ocena učinka mora zajeti tudi možnost neukrepanja, pa tudi posebne posledice za mala in srednja podjetja.

Kljub že doseženemu napredku na tem področju bi bilo mogoče ocene učinka, ki jih opravljata Evropska komisija in Evropski parlament, še izboljšati. To poročilo, ki sem ga podprla, poziva k tesnejšemu vključevanju odborov Parlamenta in obvezni natančni obrazložitvi razlogov, kadar Komisija ne predloži ocene učinka. Poleg tega poziva odbore Parlamenta k izboljšanju kakovosti lastne zakonodaje.

  Mara Bizzotto (EFD), v pisni obliki. – (IT) Glasovala sem za predlog resolucije o zagotavljanju neodvisnih ocen učinka. Prvič, predlog poudarja, da je treba pri izdelavi ocene učinka upoštevati učinke nove zakonodaje na mala in srednje velika podjetja in zmanjšati njihovo regulativno obremenitev. Ta poudarek na potrebah MSP je ključni razlog za moje glasovanje za. Drugič, poročilo izpostavlja še en zelo pomemben dejavnik, to je posebnost nacionalnih gospodarstev. Za zaščito njihovih interesov se mora Komisija posvetovati z državami članicami in uradniki ter predstavniki različnih nacionalnih ocenjevalnih organov, da posamezne potrebe ne bi trpele zaradi interesov Skupnosti. In na koncu, predlog poziva k večji preglednosti in učinkovitosti upravnih procesov v Evropski uniji in poziva k odgovornosti Komisije Parlamentu za svoje delo. Glede na zgoraj opisano sem ocenila, da moram glasovati za.

  Vilija Blinkevičiūtė (S&D), v pisni obliki. – (LT) Glasovala sem za poročilo, ker se strinjam, je je zelo pomembno nenehno izboljševati kakovost zakonodaje EU, poročilo pa predstavlja konkretne predloge za izboljšave zakonodajnega procesa tako v Evropskem parlamentu kot v Komisiji. Komisija že nekaj časa izvaja ocene učinka zakonodaje, preden svoje zakonodajne predloge posreduje Evropskemu parlamentu in Svetu, poročilo pa ugotavlja, da bi bilo treba postopke ocenjevanja učinka še precej izboljšati. Na primer, okrepiti bi morali neodvisnost odbora za oceno učinka, ki je sedaj v pristojnosti predsednika Komisije. Poročilo poziva tudi Evropski parlament in njegove odbore, naj pogosteje izvajajo ocene učinka in natančneje nadzirajo ocene učinka, ki jih pripravlja Komisija in ki pogosto služijo le kot utemeljitev zakonodajnega predloga, ne omogočajo pa objektivne presoje dejstev. Pomen predhodnih ocen učinka predlogov zakonodaje EU je še povečala Lizbonska pogodba, ki predpisuje obvezno oceno socialnih in okoljskih učinkov vsakega predloga zakonodaje.

  Maria Da Graça Carvalho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Za jasno in učinkovito zakonodajo je poleg kakovostne politične razprave in skupnega prizadevanja za sodelovanje in oblikovanje soglasja potrebna tudi zanesljiva strokovna podlaga, ki usmerja zakonodajalce z ocenami okoliščin in posledic obravnavanih politik. Prav zato pozdravljam pobude evropskih institucij za zagotovitev kakovosti in zanesljivosti analiz učinka, ki zajemajo tudi zagotovitev neodvisnosti in preglednosti teh analiz.

  Nessa Childers (S&D), v pisni obliki. – Glede na to, da sem v preteklosti že sodelovala pri delu na tem področju na ravni odbora, moram poudariti, da ocenjevanje učinkov ne sme biti izpostavljeno vplivom od zunaj in da je treba to njihovo neodvisnost varovati na vseh ravneh.

  Derek Roland Clark (EFD), v pisni obliki. – Glasoval sem proti poročilu gospe Niebler o ocenah učinka. V stranki UKIP podpiramo samo zamisel o ocenah učinka, vendar le, če so te ocene resnično neodvisne, imajo prave zobe (take, da jih mora Komisija upoštevati) in se izvajajo na nacionalni ravni, tako da se lahko izognemo medlim posplošenim ugotovitvam, ki vladam držav članic ne omogočajo dovolj natančno presojati učinkov na njihove države. Žal poročilo gospe Niebler teh meril ne izpolnjuje.

  Carlos Coelho (PPE), v pisni obliki. – (PT) Eden od prednostnih ciljev Evropske unije mora biti uvajanje preglednega, jasnega, učinkovitega in kakovostnega regulativnega okolja. Pogosto kritiziramo pomanjkljivosti pri prenašanju zakonodaje EU v nacionalne pravne rede in njenem izvajanju, večina teh pomanjkljivosti pa izvira iz tega, da zakonodajna besedila niso ustrezno oblikovana. Torej je dolžnost evropskih zakonodajnih organov, da se s to težavo spopadejo. Ocene učinka so sistematične ocene verjetnih učinkov zakonodaje na zdravje, temeljne pravice, socialno, gospodarsko, okoljsko in druga področja, s tem pa prispevajo k zmanjševanju obsega birokracije in notranji usklajenosti politike EU. Glasujem za to pobudo, ki ugotavlja, da igrajo ocene učinka ključno vlogo kot orodje pri odločanju. Odlikovati jih morata popolna neodvisnost in preglednost, izvajati se morajo po jasni metodologiji, njihov namen pa mora biti utemeljena in objektivna analiza možnih učinkov, ki jo vedno spremlja tudi analiza stroškov in koristi. To bo prispevalo k premišljenemu odločanju na podlagi celovitih informacij, s tem pa k bolj kakovostni zakonodaji, ustreznejšemu prenosu v nacionalne pravne rede, učinkovitejšemu izvajanju in nadzoru in hitrejšemu zakonodajnem postopku.

  Anne Delvaux (PPE), v pisni obliki. – (FR) Ocene učinka so orodje, ki je še posebej koristno za izboljšanje kakovosti zakonodajne dejavnosti (na primer političnih predlogov). Treba pa jih je prilagoditi: prilagoditi jih je treba še zlasti z vzpostavitvijo neodvisnega mehanizma, saj ocene učinka, ki jih predstavlja Evropska komisija, pogosto nihajo glede kakovosti in na splošno služijo le za utemeljitev zakonodajnega predloga, ne omogočajo pa objektivne presoje dejstev.

Veseli me, da poročilo, o katerem glasujemo danes, določa, da se morajo ocene učinka izvajati povsem neodvisno, da morajo upoštevati širši nabor meril (socialno-ekonomska, okoljska ipd.) in da je treba zagotoviti kar največjo preglednost, zlasti kar zadeva sodelujoče strokovnjake. To zadevo naša zbornica načenja vedno znova, vseeno pa je zelo pomembna!

  Diogo Feio (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ocene učinka so ključno orodje zakonodajnega procesa in obravnavajo možne posledice izvajanja zakonodajnega akta, prav s tem pa pomagajo pri sprejemanju odločitev. Neodvisnost in preglednost sta vrednoti, ki ju je treba ohranjati in spodbujati v vsaki demokraciji, saj zagotavljata javnosti objektivno presojo, sorazmerno odločanje in zakonodajni postopek. Zato na splošno soglašam s predlogi Parlamenta v tem poročilu.

  José Manuel Fernandes (PPE), v pisni obliki. – (PT) Poročilo, ki ga je sestavila gospa Niebler, obravnava problem „zagotavljanja neodvisnih ocen učinka“. Ocene učinka so bistvenega pomena za sprejemanje pravih odločitev. Ne nadomeščajo procesa demokratičnega odločanja zakonodajalca, pomenijo pa hrbtenico tega procesa.

Glasujem za poročilo, saj soglašam z mnenjem poročevalke, da pri svojem zakonodajalskem delu ocene učinka nujno potrebujemo. Več kot vemo o določenem področju, boljše bodo naše odločitve v zvezi z njim. Poleg tega in kljub temu, da je Evropska komisija odbor za ocene učinka že ustanovila in da ta odbor dosega pozitivne rezultate, menim, da moramo vzpostaviti tudi avtonomno strukturo za ocene učinka za Evropski parlament.

  João Ferreira (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Ocene učinka so lahko pomembna opora zakonodajnemu procesu. V ta namen pa morajo obravnavati gospodarske, socialne, okoljske posledice in posledice za javno zdravje, ki jih lahko v celotnem političnem ciklu prinesejo predvidene politične izbire, ob tem pa tudi učinke na temeljne pravice javnosti. Ocene je treba izvajati ne le ex ante, ampak tudi ex post.

Sedanji proces ocenjevanja učinkov pa ima mnoge pomanjkljivosti, kar ugotavlja tudi poročilo. Pogosto je namen teh ocen samo strokovno utemeljiti in upravičiti ukrepe, ki so rezultat spretno prikritih političnih izbir in presoj. Odprtih je veliko vprašanj glede metodologije, ki naj se uporablja v posameznih primerih. Na čem oziroma na komu naj se učinek meri? Kaj zajema presoja? Katere alternative naj se analizira?

Te odločitve so seveda odvisne od političnih izbir in presoj. Zato je zelo pomembno zagotoviti neodvisnost ocen učinka. V praksi pa je to zaradi množice dejavnikov in interesov težko zagotoviti. Preglednost, odprtost, posvetovanje in vključitev javnosti ter nadzor v zvezi s temi študijami in njihovimi ugotovitvami so bistvenega pomena, če želimo doseči kar največjo neodvisnost in najvišjo kakovost študij.

  Ilda Figueiredo (GUE/NGL), v pisni obliki. – (PT) Ocene učinka lahko bistveno pripomorejo k boljši zakonodaji, če preučujejo gospodarske, socialne, okoljske in javnozdravstvene posledice predvidenih političnih odločitev v celotnem političnem ciklu ter učinke teh odločitev na temeljne pravice javnosti.

Pri vprašanjih, ki jih obravnavajo analize učinka, pa imamo merila, ki se uporabljajo pri ocenah učinka. Znano je, da je meril več, ne le merilo stroškov in koristi, pa tudi pri tem merilu je treba vedeti, koga zadenejo stroški, kdo pa uživa koristi.

Zato je zelo pomembno zagotoviti, da so analize učinka neodvisne, zaradi množice spremenljivk in vpletenih interesov pa je to v praksi zelo težko doseči.

Metodologije so pri nekaterih ocenah in strokovnjakih bolj neodvisne kot pri drugih. V resnici pa ocene učinka pogosto služijo le upravičevanju predvidene odločitve in ne obravnavajo vseh učinkov zakonodaje, ki je v postopku sprejemanja.

  Monika Flašíková Beňová (S&D), v pisni obliki. – (SK) Ocene učinka so osrednji pripomoček v zakonodajnem procesu in evropski zakonodajalci morajo v prihodnje v celoti izkoriščati njihove možnosti. Res je, da v nobenem primeru ne morejo nadomestiti politične razprave in demokratičnega postopka odločanja zakonodajalca, ampak služijo le kot strokovna priprava za sprejetje politične odločitve, vendar opozarjajo zakonodajalca na možne posebne učinke politik in mu pomagajo pri odločanju. Tako lahko znatno prispevajo k izboljševanju zakonodaje.

  Lidia Joanna Geringer de Oedenberg (S&D), v pisni obliki. – (PL) Poročilo gospe Niebler je pomemben prispevek k razpravi o izboljševanju zakonodajnega procesa v EU, s čimer želimo doseči, da bo zakonodaja služila državljanom in resničnim potrebam. Žal včasih slišimo tudi obtožbe, da se kako uredbo sprejme le v želji, da bi povečali prepoznavnost institucij EU, ali pod vplivom lobistov. To pomeni, da moramo nenehno izboljševati postopke, povezane s tako imenovanimi ocenami učinka posameznih zakonodajnih aktov. Kot poročevalka o področju boljše priprave zakonodaje v lanskem letu bi rada izpostavila nekaj vidikov tega problema. Prvič, upoštevati moramo potrebno ravnovesje med institucijami, ki ga predpisuje Pogodba in pri katerem Evropska komisija predlaga zakone, Parlament in Svet pa jih sprejemata.

Neodvisnost ocen učinka je izjemno pomembna, teh ocen pa ne smemo odtegniti demokratičnemu nadzoru Parlamenta. Po mojem mnenju je predlog, naj se ocene učinka spremenijo po vključitvi pripomb s strani Parlamenta, zelo pomemben, soglašam pa tudi s tistimi, ki menijo, da je treba pri ocenah učinka uporabljati enotna merila v vseh institucijah. Ob tem pa bi rada opozorila tudi na to, da je ključni vidik sprejemanja zakonodaje politična volja za rešitev določenega problema, ocena učinka kot del projekta pa lahko samo zagotovi objektivne informacije.

  Bruno Gollnisch (NI), v pisni obliki. – (FR) V tej dvorani sem že imel priložnost pripomniti, da je res že čas, da bi bile ocene učinka ne le sistematične, ampak predvsem verodostojne. Da bi morali objektivno presoditi posledice zakonodajnega akta, preden nadaljujemo z njegovo obravnavo, ne pa si zgolj na vse načine prizadevati, da ga upravičimo. In da te presoje ne bi smeli voditi in usmerjati zgolj službe Komisije, sodniki, stranke in drugi zunanji dejavniki. Ne vem, ali so rešitve, ki jih predlaga poročevalka, prave. Na drugi strani pa vem, da se strinjam z njeno diagnozo in da so nekatere njene opazke zelo na mestu. V te analize je treba tesno vključiti države članice, saj le-te lahko bolje ocenijo učinke pobud iz Bruslja v njihovem okolju. Te analize morajo usmerjati odločitve in razmišljanja nacionalnih parlamentov, ki so od zdaj naprej varuhi spoštovanja načela subsidiarnosti. Če te analize pokažejo, da so ukrepi Komisije nesmiselni, nepotrebni ali predragi, jih mora Komisija opustiti. In končno, sposobni moramo biti hitro oceniti posledice zakonodajnega akta, katerega uveljavitev bi povzročila več težav, kot bi jih rešila. Iz vseh teh razlogov sem, čeprav si ne delam iluzij glede njegove uveljavitve, glasoval za poročilo gospe Niebler.

  Juozas Imbrasas (EFD), v pisni obliki. – (LT) Pozdravljam poročilo, saj so ocene učinka osrednji instrument zakonodaje, ki ga mora evropski zakonodajalec v prihodnosti intenzivnejše uporabljati. Prednosti ocen učinka so na dlani. Ocene učinka seznanjajo zakonodajalca z možnimi posledicami njegovih ukrepov in mu pomagajo pri odločanju. Tako lahko znatno prispevajo k boljši zakonodaji. Vendar pa ocene učinka v nobenem primeru ne morejo nadomestiti politične razprave ter demokratičnega in legitimnega postopka odločanja zakonodajalca. Ocene učinka samo pomagajo pripraviti vsebino politične odločitve. Osnutek poročila je razdeljen na štiri dele. Prvič, poročilo našteva splošne zahteve za ocene učinka na evropski ravni. V drugem delu obravnava ocene učinka Evropske komisije in nakazuje možnosti izboljšav. Tretji del je posvečen ocenam učinka, ki jih izvaja Evropski parlament. Četrti in zadnji del predstavlja zahtevo za neodvisno strukturo za pripravo ocen učinka v Evropskem parlamentu, ki ga morajo uporabljati vsi parlamentarni odbori, da bi tako dodatno izboljšali zakonodajo in ustvarili sinergije.

  Cătălin Sorin Ivan (S&D), v pisni obliki. – Imam več razlogov za odločitev za podporo tej resoluciji. Prvič, poudarja, da ocena učinka v nobenem primeru ne more nadomestiti politične razprave in postopka zakonodajnega odločanja, ampak je lahko le pripomoček pri strokovni pripravi politične odločitve. Tako bi se proces odločanja vsekakor izboljšal. Drugič, ocene učinka morajo upoštevati široko paleto meril, da zakonodajalcu predstavijo celovito sliko. Le tako lahko zakonodajalec uspešno opravlja svoje delo.

  Edvard Kožušník (ECR), v pisni obliki. – (CS) Ocenjevanje učinka uredbe pomembno prispeva k zmanjševanju administrativnih obremenitev, ki so stranska posledica zakonskih uredb. Komisija je pred časom ustanovila poseben odbor za oceno učinka, ki ocenjuje učinke tako ex ante kot ex post. Komisija organizira tudi javna posvetovanja o svojih zakonodajnih načrtih. Evropski parlament je doslej pogrešal organ za oceno učinkov. Zato v poročilu pozdravljam poziv k vzpostavitvi infrastrukture, ki bo omogočila ocenjevati učinke predlogov in načrtov, ki jih oblikuje Parlament.

Rad bi tudi pozval Komisijo, naj pri izvajanju ocen učinka posveti več pozornosti preglednosti celotnega procesa ocenjevanja, naj si bolj prizadeva za neodvisnost tega procesa in naj se v svojih predlogih ne osredotoča le na eno rešitev problema, ampak neodvisno pretehta več različnih rešitev konkretnega vprašanja. Rad bi se zavzel tudi za poenostavitev postopka javnega posvetovanja in za podaljšanje rokov za vložitev predlogov, pa tudi za možnost vložitve predlogov v katerem koli od uradnih jezikov Unije.

  Giovanni La Via (PPE), v pisni obliki. – (IT) Podprl sem poročilo gospe Niebler o zagotavljanju neodvisnih ocen učinka. Ocene učinka so ključni pripomoček politike boljše priprave zakonodaje, katere namen je izboljšati in poenostaviti novo in obstoječo zakonodajo. Ocene učinka so namreč uporaben pripomoček za ovrednotenje učinkov sprejetja novih zakonov in poenostavitve ter prenovitve obstoječih zakonov. Menim pa, da moramo o njihovi koristnosti vedno presojati na podlagi spoštovanja nekaterih temeljnih načel, kot sta preglednosti in neodvisnost. Zato se pridružujem poročevalki pri ugotovitvi, da je Komisija v zadnjem času izboljšala kakovost svojih ocen učinka, da pa jih je treba še izboljšati. Pozdravljam pa tudi odločitev, da se oblikuje neodvisna struktura za pripravo ocen učinka v Evropskem parlamentu, katere namen je še izboljšati kakovost priprave zakonodaje Evropske unije.

  David Martin (S&D), v pisni obliki. – Glasoval sem za to poročilo. Ocene učinka so osrednji instrument zakonodaje, ki ga mora evropski zakonodajalec v prihodnosti intenzivnejše uporabljati. Prednosti ocen učinka so na dlani. Zakonodajalca seznanjajo z možnimi posledicami njegovih ukrepov in mu pomagajo pri odločanju. Tako lahko znatno prispevajo k boljši zakonodaji. Vendar pa ocene učinka v nobenem primeru ne nadomeščajo politične razprave ter demokratično legitimnega postopka odločanja zakonodajalca. Služijo le kot strokovna pomoč pri vsebinskem oblikovanju politične odločitve.

  Jiří Maštálka (GUE/NGL), v pisni obliki. – (CS) Ocene učinka, ki jih predstavlja poročevalka, so koristen pripomoček za izboljšanje zakonodaje na evropski ravni. Skupna presoja pa ne sme upoštevati samo finančnih učinkov, ampak mora biti osredotočena tudi na druge vidike, kot so ekonomski, okoljski in socialni vidiki. Kot zdravnik pa bi rad še posebej izpostavil učinke na človekovo zdravje. Ne smemo prezreti tudi zelo pomembne vloge držav članic pri pripravi ocen učinka, saj morajo države članice predlagano zakonodajo vključiti v svoje pravne rede.

  Clemente Mastella (PPE), v pisni obliki. – (IT) Ocene učinka so osrednji instrument zakonodaje, ki ga mora evropski zakonodajalec v prihodnosti intenzivnejše uporabljati, saj te ocene razkrijejo možne posledice političnih izbir. Ne smemo pa pozabiti, da omogočajo le strokovno in vsebinsko pripravo političnih odločitev. Menimo, da morajo ocene učinka, ki jih uporabljajo evropske institucije, upoštevati določena načela. Ocene učinka morajo biti predvsem izdelane popolnoma neodvisno in pregledno. Zajeti morajo vse kategorije zakonodajnih predlogov in biti izvedene po jasni metodologiji, v zakonodajnem postopku pa jih je treba redno posodabljati. Prepričani smo tudi, da bi morala Komisija Parlamentu predložiti podrobno obrazložitev vsakič, kadar meni, da ocena učinka njene odločitve ni potrebna. In na koncu, soglašamo, da je pomembno oblikovati neodvisno strukturo za pripravo ocen učinka v Parlamentu za dodatno izboljšanje njegove zakonodaje in izrabo sinergij.

  Jean-Luc Mélenchon (GUE/NGL), v pisni obliki. – (FR) Pozdravljam to besedilo, ki obsoja pristranskost Evropske komisije. Škoda pa je, da ne obsoja tudi tega, da ima samo Evropska komisija pristojnost za zakonodajne pobude.

  Nuno Melo (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ocene učinka so zelo pomembne za zakonodajo in jih moramo v prihodnje spodbujati. Koristi od ocen učinka so velike: zakonodajalca opozarjajo na posledice njegovih izbir ter prispevajo k boljšemu in vestnemu odločanju. Tako znatno prispevajo k odličnosti pri oblikovanju zakonodaje.

  Alexander Mirsky (S&D), v pisni obliki. – Poročilo sem zelo pozorno pregledal in sestavil povzetek njegovih ključnih točk: (1) obseg pregleda (ne le analiza stroškov in koristi, ampak celovit pristop), (2) vključitev zainteresiranih strani iz vseh političnih področij ob ohranitvi pristojnosti za metodologijo in končni nadzor kakovosti v evropskih institucijah, ob podaljšanju posvetovanj z 8 na 12 tednov, (3) pregled medinstitucionalnega skupnega pristopa k pripravi ocen učinka, ki naj spodbudi vse institucije k uporabi enotne metodologije priprave ocen učinka. Možnosti izboljšav na ravni Evropske komisije: (1) okrepljen nadzor Evropskega parlamenta in Sveta nad odborom za oceno učinka, (2) sistematično ex-post ocenjevanje obstoječe zakonodaje in analiza ustrezne sodne prakse Sodišča Evropske unije. Možnosti izboljšav na ravni Evropskega parlamenta: osrednja pozornost je namenjena oblikovanju neodvisne strukture v EP z nadzornim odborom, ki bi ga sestavljali poslanci EP, ki bi bili po možnosti imenovani v svet na začetku vsakega mandata, uporaba obstoječih virov, pa tudi vključevanje pomoči strokovnjakov iz držav članic. Glasovanja sem se vzdržal, ker ne razumem, po kakšnih merilih bodo v posvetovalni odbor imenovani strokovnjaki in kakšne bodo njihove pristojnosti. Poročila ne morem podpreti.

  Maria do Céu Patrão Neves (PPE), v pisni obliki. – (PT) Glasovala sem za to poročilo, ker sem prepričana, da so ocene učinka osrednji instrument zakonodaje, ki ga mora evropski zakonodajalec v prihodnosti intenzivnejše uporabljati.

Prednosti ocen učinka so na dlani. Zakonodajalca seznanjajo z možnimi posledicami njegovih odločitev in mu pomagajo pri odločanju. Tako lahko znatno prispevajo k boljši zakonodaji. Nikakor pa ne morejo nadomestiti politične razprave in demokratičnega zakonodajnega odločanja, ampak le omogočajo strokovno pripravo političnih odločitev.

Evropska komisija je izboljšala kakovost priprave ocen učinka, zlasti z ustanovitvijo lastnega odbora za oceno učinka. Glede na poročilo Evropskega računskega sodišča pa sem prepričana, da bi bilo mogoče pripravo ocen učinka v Komisiji izboljšati. Soglašam, da bi lahko tesnejše sodelovanje odborov parlamenta pri tem delu prispevalo k večji kakovosti ocen učinka.

  Aldo Patriciello (PPE), v pisni obliki. – (IT) Ocene učinka pomembno strokovno prispevajo k boljši pripravi zakonodaje, saj zakonodajalca seznanjajo z možnimi posledicami njegovih političnih izbir. So osrednji instrument evropske zakonodaje.

Osnutek poročila deli ocene na štiri dele. Prvi del ugotavlja, da bi morale ocene učinka, ki jih uporabljajo evropske institucije, upoštevati določena načela in da bi morale biti popolnoma neodvisne in pregledne. Drugi del obravnava ocene učinka Evropske komisije in nakazuje možnosti izboljšav. Tretji del je posvečen ocenam učinka, ki jih izvaja Evropski parlament, in poziva odbore Parlamenta k intenzivnejši uporabi teh ocen za nadaljnje izboljšanje priprave zakonodaje. Četrti in zadnji del predstavlja zahtevo za neodvisno strukturo za pripravo ocen učinka v Evropskem parlamentu, ki ga morajo uporabljati vsi parlamentarni odbori, da bi tako okrepili sinergije. Glede na našteto in glede na to, da ocena učinka v nobenem primeru ne more nadomestiti politične razprave in demokratičnega postopka odločanja zakonodajalca, ampak služi le kot strokovna in vsebinska priprava za sprejetje politične odločitve, sem glasoval za predlog.

  Rovana Plumb (S&D), v pisni obliki. – Ocene učinka so osrednji instrument zakonodaje, ki ga mora evropski zakonodajalec v prihodnosti intenzivnejše uporabljati. Prednosti ocen učinka so na dlani. Ocene učinka seznanjajo zakonodajalca z možnimi posledicami njegovih ukrepov in mu pomagajo pri odločanju. Tako lahko znatno prispevajo k boljši zakonodaji. Vendar pa ocene učinka v nobenem primeru ne nadomeščajo politične razprave ter demokratično legitimiranega postopka odločanja zakonodajalca. Služijo le kot strokovna pomoč pri vsebinskem oblikovanju politične odločitve. Ocene učinka, ki jih uporabljajo evropske institucije, morajo upoštevati določena načela. Predvsem morajo biti popolnoma neodvisne in pregledne, zajeti morajo vse kategorije zakonodajnih predlogov in biti izvedene po jasni metodologiji. Predstavljeni morebitni ukrepi morajo upoštevati tudi možnost neukrepanja. Pri tem je treba ustrezno upoštevati posebne posledice za mala in srednja podjetja, ocene učinka pa je treba v razvoju zakonodajnega postopka redno posodabljati. Glavna zahteva Parlamenta je oblikovanje neodvisne strukture za pripravo ocen učinka v Parlamentu za dodatno izboljšanje njegove zakonodaje in izrabo sinergij, po možnosti tudi vzpostavitev skupnega mehanizma za vse institucije EU.

  Phil Prendergast (S&D), v pisni obliki. – Pozdravljam to poročilo, saj menim, da so ocene učinka osrednji instrument zakonodaje. Evropski zakonodajalec mora ta instrument intenzivneje uporabljati, saj lahko izboljša zakonodajni proces z razgrnitvijo možnih posledic političnih odločitev. Zakonodajalec se pri obravnavi možnih učinkov ne sme ustrašiti spoznanj, ki jih narekuje kruta stvarnost. Ocene učinka ne smejo le ugotavljati možnosti in nizati priporočil zakonodajalcu, ampak morajo med možnostmi vključevati tudi neukrepanje, kadar se ugotovi, da je to najprimerneje. Zakonodaja, ki izvira iz Evrope, ima močan učinek na ljudi, ki živijo na tem ozemlju in izkoristiti moramo vsako priložnost za zagotovitev kar najbolj pravične in uravnotežene zakonodaje.

  Fiorello Provera (EFD), v pisni obliki. – (IT) Evropska zakonodaja je vse prepogosto zapletena, težka za razumevanje in težka za izvajanje. Zato lahko ocene učinka znatno prispevajo h kakovosti oblikovanja zakonodaje EU, zlasti kar zadeva skrajšanje in pocenitev zakonodajnega procesa. Ta ukrep podpiram, saj bo ob večjem upoštevanju zahtev držav članic mogoče ovrednotiti možne socialne, okoljske, finančne in gospodarske posledice zakonodajnih aktov. Ocene učinka morajo biti popolnoma samostojne in pregledne, izvajati pa jih je treba v začetnih fazah zakonodajnega procesa.

  Paulo Rangel (PPE), v pisni obliki. – (PT) Neodvisnost ocen učinka moramo zagotoviti predvsem zato, ker so pomembne pri odločanju. Tako odločitve, ali določeno rešitev sprejmemo ali ne, sicer ne nadomeščajo, lahko pa odločilno vplivajo na izbiro politične rešitve.

Zato je nujno sprejeti vse ukrepe, ki lahko okrepijo jamstva za neodvisnost in preglednost ocen učinka, saj taki ukrepi lahko prispevajo k kar največji vlogi ocen kot pripomočka pri odločanju in jamčijo tudi kakovost in primernost delovanja institucij EU.

  Raül Romeva i Rueda (Verts/ALE), v pisni obliki. – Mi smo se vzdržali. Še več, vložili smo alternativno resolucijo, v kateri smo želeli razjasniti vlogo ocen učinka in zunanjih strokovnjakov v procesu ocenjevanja učinkov. Ocena učinka je lahko zgolj pripomoček pri političnem odločanju in ne sme v nobenem primeru nadomeščati demokratičnega političnega odločanja.

  Licia Ronzulli (PPE), v pisni obliki. – (IT) Ocene učinka so osrednji instrument zakonodaje. Njihove prednosti so očitne: znatno prispevajo k boljši zakonodaji. Vendar pa v nobenem primeru ne morejo nadomestiti politične razprave ter demokratično legitimiranega postopka odločanja zakonodajalca. Danes sprejeto poročilo izpostavlja prepričanje Parlamenta, da morajo biti ocene učinka, ki jih uporabljajo evropske institucije, popolnoma neodvisne in pregledne. Zajemati morajo vse kategorije zakonodajnih predlogov, izvedene pa morajo biti po jasni metodologiji. Parlament tudi poziva k oblikovanju neodvisne strukture za pripravo ocen učinka v Parlamentu za dodatno izboljšanje njegove zakonodaje in izrabo sinergij.

  Catherine Stihler (S&D), v pisni obliki. – Pozdravljam spremembe poročila, ki jih je predložila skupina S&D pri obravnavi v odboru v zvezi z večjo preglednostjo zakonodajnega procesa in zavzemanjem za lažjo dostopnost malim in srednjim podjetjem ter nevladnim organizacijam z objavljanjem časovnih načrtov in podaljšanjem obdobja posvetovanja. Ocene učinka so za naše delo v Parlamentu zelo pomembne in bi morale imeti večjo vlogo, zato sem poročilo podprla.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Ocene učinka, ki jih izvajamo v Evropski uniji, koristijo vsem Evropejcem, saj z neodvisno analizo možnih in predvidenih evropskih ukrepov prispevajo k boljši pripravi zakonodaje. Poročevalka dokazuje, da so potrebne boljše in učinkovitejše analize gospodarskih, socialnih, okoljskih in javnozdravstvenih posledic političnih odločitev Unije. Ocene učinka imajo osrednjo vlogo v celotnem ciklu razvoja določene politike, nujne so tudi za kakovostno zakonodajo in za njen ustrezen prenos ter izvajanje.

Zato podpiram predlog Parlamenta glede meril, ki jih je treba upoštevati pri izvajanju ocen učinka. V zvezi s tem bi rad poudaril, da je treba ocene učinka pripraviti čim prej v zakonodajnem postopku, da se kar najbolj omeji nevarnost škodljivih učinkov in da se upošteva čim širši krog institucionalnih, gospodarskih in državljanskih zainteresiranih strani.

Ne smemo pa spodbujati samo vnaprejšnjih (ex ante) ocen učinka, ampak tudi ocene po sprejetju zakonodaje (ex post). Ocene učinka morajo biti neodvisne in pripravljene pregledno in objektivno. Priložene morajo biti zakonodajnim predlogom in biti izdelane po enotnem sistemu in enotni metodologiji v Evropskem parlamentu.

  Angelika Werthmann (NI), v pisni obliki. – (DE) Ocene učinka so dragocen zakonodajni instrument in služijo za pripravo političnih odločitev na strokovni podlagi, s tem pa prispevajo k boljši pripravi zakonodaje. Ključnega pomena za zanesljivost ocen učinka so preglednost, enotna raven kakovosti in predstavitev prednosti in slabosti zadostnega števila političnih možnosti. Zato sem glasovala za alternativni predlog, ki ga je vložila Skupina Zelenih/Evropske svobodne zveze.

Poročilo: Diana Wallis (A7-0164/2011)

  Luís Paulo Alves (S&D), v pisni obliki. – (PT) Glasujem za poročilo, saj verjamem, da bi lahko izbirni sistem koristil potrošnikom in malim in srednjim podjetjem