Dobesedni zapisi razprav

Sreda, 8. junij 2011 - Strasbourg

12. Evropski nalog za prijetje (razprava)

  Predsednica. – Naslednja točka so vprašanja za ustni odgovor Svetu in Komisiji o evropskem nalogu za prijetje.

  Jan Philipp Albrecht, vlagatelj. – (DE) Gospa predsednica, danes razpravljamo o vprašanju evropskega naloga za prijetje. Skrajni čas je, da smo začeli razpravljati o tem. Vprašanje smo posredovali prek skupin, ki so predlagale razpravo o reformi evropskega naloga za prijetje in njegovi uporabi, ter prosimo Komisijo in Svet, da se odzoveta s predlogi.

Evropski nalog za prijetje je bil opevan kot popoln primer vzajemnega priznavanja na področju pravosodja in nadzora. Ko je bil evropski nalog za prijetje sprejet kot okvirni sklep, je Evropski parlament vedno povsem jasno povedal, da so po eni strani pogoji za uporabo evropskega naloga za prijetje sorazmerno strogi, zato naj bi se uporabljali le za resnično huda kazniva dejanja in naj bi se nalog uporabljal sorazmerno, in da naj bi se obenem uskladili postopkovni standardi v Evropski uniji. Nobena od teh zahtev ni bila resnično v celoti izpolnjena. Kot lahko vidimo iz poročil, ki so nam zdaj na voljo, se nalog za prijetje v številnih posebnih primerih ne uporablja sorazmerno. Tako moramo postopke prilagoditi v praksi in zakonodaji. Po desetih letih zaradi dela podpredsednice Reding končno napredujemo z usklajevanjem postopkovnih standardov. Vendar pa je bistveno, da dosežemo nadaljnji napredek, vključno glede pogojev, v katerih so zaporniki, in glede vprašanja posameznih standardov pravnega varstva.

V prihodnje naj nas ne bi skrbelo le sodelovanje med policijo in pravosodnimi organi v zvezi z vzajemnim priznanjem; prav tako si moramo pogledati vzpostavitev postopkovnih standardov. Vendar pa je treba evropski nalog za prijetje spremeniti danes, saj njegova uporaba očitno ni združljiva s standardi, h katerim smo pozivali, zlasti v smislu preverjanja sorazmernosti v posameznih primerih.

  Simon Busuttil, vlagatelj. – (MT) Gospa predsednica, evropski nalog za prijetje se je izkazal za zelo koristen instrument pri doseganju pravice prek nacionalnih meja. S pošiljanjem jasnega sporočila storilcem kaznivih dejanj, da ne morejo več bežati v drugo državo, da bi se izognili kazenskemu pregonu, nam je pomagal odpreti nacionalne meje. Zato je pomembno, da na evropski nalog za prijetje gledamo kot na koristen instrument, ki je požel dobre rezultate.

Vendar pa ima tudi slabe strani, kot na primer tedaj, ko je izdan za kazniva dejanja, za katera se meni, da so premajhna, da bi bil utemeljen. Ne pričakujem, da se bo evropski nalog za prijetje izdal zato, ker so nekoga zasačili pri kraji dveh avtomobilskih pnevmatik v drugi državi, kot se je dogajalo v preteklosti. Kazen ne ustreza kaznivemu dejanju in povzroča pomanjkanje zaupanja v pomemben in koristen instrument.

Zato si moramo pogledati napake v sistemu in pri njegovi uporabi, ne da bi uničili uporabnost tega naloga.

Zato Komisiji zastavljamo to parlamentarno vprašanje, da bi nam pomagala razumeti, kako se je nalog uporabljal v teh nekaj letih. Takšne informacije nam bodo pomagale, da se odločimo, ali ga moramo posodobiti, da bi zavarovali njegovo pravilno uporabo.

  Sarah Ludford, vlagateljica. – Gospa predsednica, liberalna skupina v Evropskem parlamentu je vedno podpirala evropski nalog za prijetje zaradi njegovega pomena v boju proti hudim čezmejnim kaznivim dejanjem. Vendar pa je moja skupina obenem vedno poudarjala, da bi bil sistem evropskega naloga za prijetje brez napredovanja na področju postopkovnih pravic do obrambe v Evropi nepopoln. Nenehno smo kritizirali Svet, ker ni napredoval s programom na podlagi celostnega predloga Komisije.

Zdaj končno spreminjamo razmere na področju pravic do obrambe, zato čestitam podpredsednici Reding za predanost temu programu, ki je opredeljen v načrtu. Vprašanje je: bo to dovolj, da se odtehtajo slabosti evropskega naloga za prijetje? Mislim, da ne. Prav tako moramo nekaj storiti glede načina delovanja sistema evropskega naloga za prijetje.

Vendar pa opozorimo na uspehe: nalog za prijetje je med letoma 2005 in 2009 zagotovil predajo skoraj 12 tisoč tihotapcev mamil, storilcev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost otrok in drugih. Mednje sodi tudi Hussain Osman, eden od bombnih napadalcev leta 2005 v Londonu. Glede na to noben Londončan ne more biti nehvaležen evropskemu nalogu za prijetje. Iz Italije se je vrnil v šestih tednih.

Vendar pa je vsaj v Združenem kraljestvu evropski nalog za prijetje postal priljubljena palica, s katero evroskeptiki udrihajo po ugledu EU. Njihove razloge so podprli številni razvpiti primeri kršenja človekovih pravic. Združeno kraljestvo za Nemčijo prejme drugo najvišje število zahtev za izročitev.

Komisija in organizacije, ki zagovarjajo pravice do obrambe, kot sta Fair Trials International – priznam svoj interes, sem domoljub – in Justice, v kateri sem član sveta, so ugotovile pomanjkljivosti naloga za prijetje. Vse težave glede njegove uporabe za manjša kazniva dejanja, pomanjkanja pravnega zastopanja v državi, ki izdaja nalog, dolgega pripora v predkazenskem postopku, pomanjkanja varščine za ljudi, ki niso državljani države, ki izda nalog, so navedene z razlogom. Komisija meni, da evropskega naloga za prijetje ni treba prenoviti. Mislim, da moramo o tem ponovno razmisliti.

Prvič, za zahtevo za preverjanje sorazmernosti potrebujemo veliko trdnejšo podlago, da ne bo zajemala manjših kaznivih dejanj. Drugič, v državi izvršiteljici je treba izrecno preveriti človekove pravice. To je treba storiti izrecno in ne posredno. Tretjič, treba je priznati, kadar evropskega naloga za prijetje ni smiselno izvesti, da v schengenskem informacijskem sistemu ne bomo sledili opozorilom po vsej Evropi, čeprav je bila njihova izročitev že zavrnjena iz veljavnih razlogov.

Prav tako moramo nekaj ukreniti glede razmer v zvezi z varščino, nenazadnje z izvajanjem okvirnega sklepa o odločbah o nadzornih ukrepih.

Tu so potrebne spremembe evropskega naloga za prijetje, načeloma pa je bil uspešen. Tisti, ki dvomijo v to, se morajo vprašati, ali bi bili zadovoljni, če bi bili storilci kaznivih dejanj leta izven dosega sodišč in izven dosega pravosodja, ker bi tradicionalna izročitev trajala predolgo in bi vključevala preveč birokracije.

  Birgit Sippel, vlagateljica. – (DE) Gospa predsednica, v razpravi o madžarski ustavi smo več kot enkrat slišali kritiko, da gre za politično razpravo. To me je povsem osupnilo, kajti politične razprave so ena od stvari, ki jih Parlament opravlja; zato želim začeti obravnavo te teme tudi z navedbo političnega okvira.

Kriminala in še zlasti organiziranega kriminala še nikoli niso zadrževale meje ali nadzor na mejah. Zato obnova meja v Evropi in omejitev načina skupne rasti prebivalstva nimata nobenega smisla. Prav nasprotno: potrebujemo skladen nadaljnji razvoj sodelovanja med našimi državami članicami in čezmejno sodelovanje policije in pravosodnih oblasti.

Evropski nalog za prijetje se je vedno znova izkazal kot pomemben in uspešen instrument. Vendar pa bo ta instrument obenem izgubil vso veljavo, če se bodo evropski nalogi za prijetje uporabljali na primer za ukradena kolesa ali zgolj za izvajanje zaslišanja. Žal moram reči, da smo prav tako ugotovili, da se uporablja, ko je bilo morda odločeno, da se naloga za prijetje ne izvede, ker obstajajo dokazi, ki kažejo, da je bil nalog neupravičeno izdan, pa tega država, ki izda nalog, ne upošteva – kar povzroča žalostno stanje, v katerem so zadevni državljani ob prečkanju meje vedno znova prijeti. To z ničemer ne pomaga graditi zaupanje v evropske pravne sisteme.

Zakaj se to dogaja? Ali besedilo direktive pušča preveč manevrskega prostora? Gre za nepravilno izvajanje v državah članicah ali neustrezne informacije? Te točke moramo pojasniti, države članice morajo izvesti izboljšave, kjer je potrebno, Komisija pa mora ukrepati, da bi preprečila takšne zlorabe. Le tako lahko preprečimo, da bi se trajno škodovalo uspešnemu instrumentu in bi se zapravilo zaupanje v te ukrepe.

Poleg tega vse te izkušnje kažejo, kako pomembno je, da končno nekoliko napredujemo z načrtom o postopkovnih pravicah. V interesu pravne varnosti vseh vključenih moramo po vsej Evropi zagotavljati enake pravice tistim, ki so obtoženi kaznivih dejanj, prav tako jih je treba obvezno obvestiti o teh pravicah.

Pozivam Komisijo, naj izvaja pritisk proti morebitnemu nasprotovanju glede vseh teh točk; prepričana sem, da pri tem lahko računa na podporo Parlamenta.

(Govornica se je strinjala, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  William (The Earl of) Dartmouth (EFD). – Gospa predsednica, gospa Sippel je evropski nalog za prijetje opisala kot dojenčka. Ali ne gre dejansko bolj za Frankensteinovo pošast? Ali ne bi morala tega sprejeti?

  Birgit Sippel, vlagateljica. – (DE) Nisem prepričana, ali naj odgovorim na vaše vprašanje, saj gre bolj za polemično pripombo. Vendar pa podatki kažejo, da je evropski nalog za prijetje ustrezen instrument za boj proti kriminalu v enotnem prostoru Evrope. Kriminal ni nacionalen; kriminal je mednaroden in prehaja meje. Zato moramo sodelovati prek meja. Ukvarjati se moramo z začetnimi težavami evropskega naloga za prijetje in ustaviti njegovo zlorabo. Kot instrument pa je nepogrešljiv.

  Gerard Batten, vlagatelj. – Gospa predsednica, od leta 2004 svarim, da je mogoče evropski nalog za prijetje uporabiti kot instrument za zatiranje političnih disidentov. To se zdaj dogaja v primeru Juliana Assangea. V švedskem primeru proti njemu so številne nepravilnosti. Gospod Assange še ni bil obtožen za nobeno kaznivo dejanje. Glavni tožilec v Stockholmu je predhodno preiskavo proti njemu, ki so jo Švedi opredelili kot „manjše posilstvo“, opustil skoraj štiri mesece pred izdajo evropskega naloga za prijetje. V ponovni preiskavi, ki naj bi vodila k evropskemu nalogu za prijetje, se tožilcu ni uspelo pogovoriti s pričami, ki bi lahko gospoda Assangea oprali suma.

Neodvisno pravno mnenje v Angliji je povedalo, da obtožbe proti gospodu Assangeu po angleški zakonodaji ne bi predstavljale posilstva. Odvetnik pritožnika na Švedskem je po poročanjih izjavil, da same gospe ne morejo vedeti, ali zadevna dejanja predstavljajo posilstva, ker niso odvetnice. Vendar pa okence za vpis kljukice na evropskem nalogu za prijetje ne vsebuje opredelitve ali pojasnila o tem, kaj predstavlja kaznivo dejanje.

Gospod Assange je na Švedskem ostal pet tednov, da bi odgovarjal na obtožbe, vendar ni bil zaslišan, ker se je preiskava neupravičeno zavlekla. Gospod Assange je na Švedsko prispel manj kot en mesec po tem, ko je WikiLeaks objavil poročila vojne v Afganistanu in najavil, da bo sledilo še več razkritij. Visoke osebnosti v ZDA so pozivale k umoru ali ugrabitvi gospoda Assangea in k delovanju ameriške vlade kot v primeru vojne z WikiLeaksom, ki so ga opisali kot teroristično organizacijo.

Vse to sovpada s priročno izdajo evropskega naloga za njegovo prijetje. Švedska je v smislu izmenjave obveščevalnih podatkov in sodelovanja v tesnem odnosu z ZDA, kar pomeni dvom v zaznano švedsko nevtralnost. Zakaj bi si ZDA želele izročitev gospoda Assangea Švedski? Američani še vedno pripravljajo tožbo proti njemu, vendar ne vedo, česa naj ga obtožijo, če sploh česa. Brez tožbe ga ZDA ne morejo izročiti iz Združenega kraljestva, vendar ga morajo spraviti za zapahe, medtem ko to ugotavljajo, da bi preprečili njegovo vrnitev v Avstralijo.

Evropski nalog za prijetje je povsem koristen. Kot sem v tej dvorani že velikokrat dejal, je izročitev v skladu z evropskim nalogom za prijetje – ali sodni izročitvi, če uporabim pravilni izraz – zdaj zgolj birokratska formalnost. Preprosto ni nobenih pravih varoval. Glede na vse povedano je moje vprašanje Svetu in Komisiji: se evropski nalog za prijetje zlorablja v politične namene? To pomeni: ga je mogoče zlorabiti? Če bosta Svet in Komisija poštena, bosta morala priznati, da je to mogoče. Bodo to zdaj želeli storiti? Po mojem mnenju dokazi kažejo, da se to najverjetneje dogaja v primeru Juliana Assangea.

  Cornelis de Jong, vlagatelj. – (NL) Gospa predsednica, besedilo vprašanj za ustni odgovor se morda zdi abstraktno in teoretično, vendar pa se evropski nalog za prijetje nanaša na posameznike, človekove pravice in temeljne svoboščine.

Na Nizozemskem se veliko pozornosti namenja usodi Cora Disselkoena. Nizozemskega podjetnika so leta 1997 obtožili kršenja poljskih pravil o obdavčitvi. Zato je dva meseca preživel v priporu v nemogočih pogojih. Po plačilu zelo visoke varščine je bil izpuščen in dvanajst mesec po tem o primeru ni izvedel nič. Lansko leto pa je Poljska nenadoma zahtevala izročitev tega podjetnika. Ob tej priložnosti je Poljska uporabila evropski nalog za prijetje. Pred desetimi dnevi so ga premestili na Poljsko. Odvetnik gospoda Disselkoena pravi, da je bil tam v zaporu, ki je bil prav tako umazan in prenatrpan kot tisti, v katerem je bil leta 1997. V nasprotju z vsemi predpisi so posvetovanja med Disselkoenom in njegovim odvetnikom posneli s kamero. Nenadoma so na njegov seznam dodali štiri nove obtožbe. Sodnik je celo namigoval, da bi te lahko imele za posledico nov nalog za prijetje. Disselkoen je še enkrat plačal visoko vsoto denarja za varščino in se je vrnil na Nizozemsko, vendar ta primer kaže, da lahko evropski nalog za prijetje privede do ponižujočih razmer.

Komisija je v svojem poročilu pokazala, da se zaveda težav in da jo te skrbijo. Zato moja skupina vse upe polaga v komisarko. Komisarka, ali lahko osebno pojasnite, kako naj bi pojasnjevali zahteve glede sorazmernosti, in poskrbite, da bo to prevzel tudi Svet? Ali lahko zagotovite, da bodo ljudje lahko izpodbijali nalog za prijetje v državi članici, ki je izdala nalog, in v državi članici, ki ga izvaja? Se strinjate, da bi morala obstajati možnost, da se zavrne izvajanje nalogov za prijetje v imenu držav, kjer pogoji v zaporih in prostori za pripor ostajajo nečloveški, da se bo v zvezi z evropskim nalogom za prijetje izvedla ocena človekovih pravic in da se Coru Disselkoenu ni treba bati, da bo doživel še večjo bedo?

  Timothy Kirkhope, vlagatelj. – Gospa predsednica, nihče ne more zanikati pozitivnega vpliva, ki ga ima evropski nalog za prijetje na čezmejni kriminal. Do zdaj je prispeval k izročitvi skoraj 12 tisoč tihotapcev mamil, storilcev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost otrok, posiljevalcev in teroristov in se je izognil dolgotrajnim postopkom izročitve. Glede na pravico do prečkanja meje in povečanega čezmejnega kriminala je hitrost tega orodja neprecenljiva. Vendar pa to orodje nikoli ni bilo namenjeno preiskovanju in kaznovanju za nepomembna kazniva dejanja, kot so kraja prašiča, kraja čokoladne ploščice ali prekoračitev bančnega limita.

To, kar danes vidite tukaj, je redek dogodek. Skoraj vse politične skupine in tu zbrane narodnosti pravijo, da je zdaj čas za pregled in ponovno oceno in, če je potrebno, za spremembo. Za prenovo tega orodja so bistveni sorazmernost, varstvo in ponovna obravnava.

Trenutno se ukvarjamo z evropskim preiskovalnim nalogom, partnerjem evropskega naloga za prijetje. Bistveno je, da ne bomo iste napake naredili še enkrat. To novo zakonodajo moramo pripraviti z jasnim delovnim spominom glede napak in ovir evropskega naloga za prijetje.

Preprosto preveč je primerov neprimernih pogojev za zapornike, preveč neupravičenih nalogov in preveliko pomanjkanje ponovne obravnave za tiste, ki so bili žrtve napak. Bojim se, da napredujemo z evropskim preiskovalnim nalogom, medtem pa so njegovi temelji in evropski nalog za prijetje, na katerem temelji, vse bolj negotovi. Ponovno moramo zgraditi zaupanje in vrednost tega orodja in ga rezervirati zgolj za najhujša kazniva dejanja, obenem pa pri njegovi uporabi zagotavljati in ohranjati najvišje standarde.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  Gerard Batten (EFD). – Gospa predsednica, gospodu Kirkhopeju bi rad zastavil to vprašanje, ker se strinja, da je treba evropski nalog za prijetje ponovno pregledati in oceniti – sicer bi bilo moje mnenje veliko močnejše, vendar pustimo to. Omenil je evropski preiskovalni nalog in mislim, da je dejal, da bi bil lahko to korak predaleč.

Se sploh zaveda, da je bilo v njegovi vladi eno od prvih dejanj notranje ministrice, Therese May, po prevzemu mandata odločitev za evropski preiskovalni nalog, kar pomeni, da zdaj ne moremo odstopiti in bomo obtičali s tem, kar bo prišlo iz zakonodajnega stroja, ker bo to podvrženo glasovanju s kvalificirano večino, končni izid pa je nekaj, česar ni mogoče opredeliti? Je to le še en primer dvoumnosti torijcev, ko tukaj govorijo proti zakonom Evropske unije, ko pa se vrnejo domov, jih podprejo v svojem parlamentu?

  Timothy Kirkhope (ECR). – Gospa predsednica, stališče vlade Združenega kraljestva glede evropskega naloga za prijetje in evropskega preiskovalnega naloga je, da jasno čuti, da je dolžna – precej upravičeno – storiti, kar je glede čezmejnega kriminala najbolje za Združeno kraljestvo. Smo žrtve številnih kaznivih dejanj in še zlasti terorizma, kar se spoštovani gospod zaveda. Prepričan sem, da bi z nami delil odločenost, da odpravimo ta kazniva dejanja, in čezmejno sodelovanje je najboljši način, da to dosežemo.

Evropski preiskovalni nalog seveda zahteva skrbno izvajanje. Vendar zgolj odločitev za to in koncept, kot je to storila vlada, seveda še ni zadnje dejanje. Pogledati si moramo podrobnosti tega naloga; izvajati ga moramo učinkovito in poskrbeti, da bomo dobro nadaljevali skupaj z nalogom za prijetje. Vendar je dejstvo, da smo se za to odločili, dober znak, da smo odločeni obravnavati čezmejni kriminal. Verjamem, da spoštovani gospod z nami deli želje v zvezi s tem.

  Enikő Győri , predsedujoča Svetu. – Gospa predsednica, evropski nalog za prijetje je postal eden od najuspešnejših instrumentov vzajemnega priznavanja, ki je bilo sprejet v Evropski uniji. Zato sem vam zelo hvaležna, da ste sprožili to razpravo.

Svet je temu vprašanju posvetil veliko pozornosti, nenazadnje prek vzajemne medsebojne ocene praktične uporabe tega instrumenta, ki se v obdobju treh let izvaja v vseh državah članicah. Prednosti evropskega naloga za prijetje močno prekašajo vse morebitne neprijetnosti. Unija je zaradi evropskega naloga za prijetje uspela znatno zmanjšati čas za izročitev, v številnih primerih z enega ali dveh let na le mesec ali dva. Prejšnji sistem izročitev je bil okoren in v modernem svetu odprtih meja in resnega in organiziranega kriminala ni več ustrezal namenu.

Vprašanje sorazmernosti pa je, čeprav je bilo nekaj manj pomembnih primerov, za katere je bil izdan evropski nalog za prijetje, navsezadnje zadeva organa, ki jih izdaja v vsaki državi članici, da se odloči, katera so tista kazniva dejanja, za katera želi sprožiti postopke. To je posledica dejstva, da je evropski nalog za prijetje za razliko od izročitve povsem pravosodni sistem. Evropski nalog za prijetje vedno temelji na sodni odločbi v državi, ki ga izda, in na odločitvi o tem, ali evropski nalog za prijetje izda nacionalni pravosodni organ ali ne. Če gre za problem sorazmernosti, ga ne povzroča instrument ali evropski nalog za prijetje, to je bolj posledica politik kazenskega pravosodja v posameznih državah članicah. Svet je bil dokaj jasen, da naj bi se evropski nalog za prijetje ne uporabljal v primerih, kjer je preventivno pridržanje neustrezno.

Svet je prav tako pozval, naj izvajalci instrumenta preučijo in pridobijo mnenje o uporabi alternativ evropskemu nalogu za prijetje. Ob upoštevanju splošne učinkovitosti kazenskih postopkov bi lahko te alternative vključevale uporabo manj prisilnih instrumentov vzajemne pravne pomoči, kjer je to mogoče, uporabo video konferenc za osumljence, sklicevanje nekoga za nastop pred sodnikom s pozivi, uporabo schengenskega informacijskega sistema za ugotavljanje kraja bivanja osumljenca ali uporabo okvirnega sklepa o vzajemnem priznavanju finančnih kazni.

Vendar naj bi takšne ocene vedno izvedel organ, ki nalog izda. Evropski nalogi za prijetje se izdajajo v zvezi s kazenskim pregonom ali končno obsodbo v državi, ki nalog izda. Te sodne odločbe temeljijo na gradivu, ki ga ima na razpolago sodnik ali tožilec v odreditveni državi.

Poleg tega ne smemo prezreti žrtev. V večini primerov so žrtve kaznivih dejanj v odreditveni državi in ne v izvršitveni državi, zato se z odlogom sojenja in preiskave primera spodkopavajo tudi pravice žrtev. Zamujena pravica je odrečena pravica, ne le za osumljence, ampak tudi za žrtve. Tudi žrtve si želijo hitrega sojenja, da se spoštujejo njihove pravice. Svet namerava sprejeti načrt, ki ga madžarsko predsedstvo predlaga za okrepitev teh pravic. Rešitev za načelo sorazmernosti tako ne more biti v spremembi temeljev dobro delujočega sistema evropskega naloga za prijetje, ki je radikalno izboljšal prejšnji sistem izročitve.

V zvezi s pravicami obrambe bi rada najprej pripomnila, da je evropski nalog za prijetje v nasprotju z izročitvijo povsem pravosodni sistem, ki je sam po sebi že pomembno zagotovilo. Evropski nalog za prijetje vedno temelji na sodni odločbi odreditvene države in ga lahko izvršitvena država izvaja le prek sodne odločbe. Oseba bo vedno lahko v celoti uveljavljala svoje pravice do obrambe v odreditveni državi, kjer poteka sojenja glede primera. To je povsem v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu.

To ne pomeni, da oseba, proti kateri je bil izdan evropski nalog za prijetje, ne more ali ne sme uveljavljati pravic v izvršitveni državi. Direktiva 2010/64 z dne 20. oktobra 2010 zagotavlja pravico do tolmačenja in prevoda v kazenskih postopkih in velja tudi za izvajanje evropskega naloga za prijetje.

Poleg tega pozdravljamo dejstvo, da nedavni predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku zagotavlja pravico do pisnih informacij v postopkih evropskega naloga za prijetje.

Izraženi so bili pomisleki, da negativna odločba o evropskem nalogu za prijetje ne pomeni samodejnega izbrisa ustreznega opozorila v schengenskem informacijskem sistemu. Vendar pa je ukrep v sistemu SIS sredstvo prenosa evropskega naloga za prijetje. Nenazadnje lahko le odreditveni organ, ki je ukrep vnesel, tega tudi umakne.

V primerih, kjer država članica po sodnem postopku noče izvesti evropskega naloga za prijetje, je zadevna oseba izpuščena. Če je zavrnitev izvedbe evropskega naloga za prijetje dokončna, je jasno, da osebe v tej državi članici ni mogoče več prijeti kot posledica instrumenta. Vendar pa se z zavrnitvijo izvedbe evropskega naloga za prijetje ta ne razveljavi. Ostaja veljavna pravica do prijetja zadevne osebe v odreditveni državi in dejansko v vsaki državi članici. To nima nič opraviti s sistemom evropskega naloga za prijetje kot takšnim, to pa na primer velja tudi za primer v sistemu izročitve.

In na koncu, zaporne pogoje je mogoče v nekaterih primerih seveda izboljšati, vendar to ni tema, ki bi bila posebna v zvezi z izvajanjem evropskega naloga za prijetje. Organi posamezne države članice so odgovorne zagotavljati, da so zaporni pogoji primerni ne glede na to, ali so bile osebe izročene iz druge države članice ali ne.

  Viviane Reding, podpredsednica Komisije. – Gospa predsednica, morda veste, da je Komisija 11. aprila letos sprejela poročilo o izvajanju naloga za prijetje. To poročilo se osredotoča na temeljne vidike delovanja naloga za prijetje, pri čemer prvič po tem, ko je nalog januarja 2004 postal operativen, poudarja ne le uspehe, ampak tudi pomanjkljivosti.

O uspehu je bilo že veliko povedano. Naj le poudarim, da je bilo v letih 2005 in 2009 izdanih skoraj 55 tisoč evropskih nalogov za prijetje, okrog 12 tisoč jih je bilo izvedenih, v tem obdobju pa je približno 60 % zahtevanih oseb pristalo na svojo predajo, ki je v povprečju potekala od 14 do 17 dni. Povprečen čas izročitve je bil pri osebah, ki niso pristale nanjo, 48 dni, kar pa ni bilo ugodno v obdobju pred evropskim nalogom za prijetje, ko je povprečen čas za izročitev zahtevane osebe znašal eno leto, kar je nedvomno okrepilo prost pretok ljudi.

Zato menim, da se vsi v tem parlamentu strinjamo, da je evropski nalog za prijetje pomembno orodje za lov na storilce kaznivih dejanj in za večjo učinkovitost naših sistemov kazenskega pravosodja. Koristen je pri razbijanju pedofilskih krogov in lovljenju morilcev in teroristov in temu je tudi namenjen.

Vendar pa vidimo, in to so nedavne spremembe, da se je število izdanih nalogov od leta 2007 za prijetje močno povečalo. V nekaterih primerih se uporablja tudi manj sorazmerno pri izročanju osumljencev pogosto majhnih kaznivih dejanj: kraji kolesa ali pujska. To je nepotrebno in lahko škodi legitimnosti tega močnega orodja vzajemnega priznavanja v EU. To je razlog, da Komisija zahteva ukrep.

Prvič, Komisija poziva države članice EU, naj izvajajo preskus sorazmernosti, ko pozivajo k nalogu za prijetje, in naj zapolnijo vrzeli tam, kjer zakonodaja ni v celoti skladna z okvirnim sklepom o vzpostavitvi naloga za prijetje. Države članice prav tako prosimo, da zagotovijo, da pravosodni delavci, kot so tožilci, ne izdajajo nalogov za prijetje za manjša kazniva dejanja.

Zato bomo v priročniku o nalogu za prijetje določili pobude, ki naj bi jih sprejeli na tej ravni. Prav tako bomo pred koncem leta 2011 predstavili predloge za pospešitev usposabljanja o nalogu za prijetje za policijske organe, pravosodne organe in pravosodne delavce, da bi zagotovili skladnost in učinkovitost načina njegove uporabe in dvignili osveščenost o novih jamstvih EU za postopkovne pravice.

Poročilo glede jamstev za postopkovne pravice razmišlja o prevladujočem pomenu temeljnih pravic in vzajemnega zaupanja v pravosodne sisteme v državah članicah. Zato je Komisija začela z vzpostavitvijo postopkovnih pravic oseb, ki so zaprte.

Prvič, minimalna pravila o pravici do tolmačenja in prevajanja, ki so bila sprejeta že leta 2010. Drugič, pravica do obveščenosti o pravicah – obvestilo o pravicah –, o kateri se bomo zelo kmalu dosegli dogovor. Najpozneje danes je Komisija sprejela tretji predlog o postopkovnih pravilih, predlog o zagotavljanju dostopa do odvetnika in o pravici o obveščenosti tretje osebe, ko je osebi odvzeta svoboda. Vsebovala bodo določbo za dostop do odvetnika v odreditvenih in izvršitvenih državah v primerih evropskega naloga za prijetje.

Prav tako bi rada odgovorila na posebno vprašanje, ki so ga izpostavili vlagatelji. Komisija ni seznanjena, da bi obstajali dokazi, da zahteva Švedske do Združenega kraljestva za izročitev gospoda Assangea, da bi se soočil z obtožbami o kaznivih spolnih dejanjih, kaže, da se sistem evropskega naloga za prijetje uporablja za druge namene.

Izročitev v skladu z okvirnim sklepom Sveta o vzpostavitvi evropskega naloga za prijetje je povsem pravosodni postopek, v katerem vlade nimajo prav nobene možnosti, da posežejo v postopek. V posebnem primeru, ki ga je omenil Parlament, so postopek obravnavali pravosodni organi Združenega kraljestva in Švedske brez posredovanja vlad.

V zvezi z drugim vprašanjem o morebitni izročitvi Združenim državam bi rada poudarila, da nismo seznanjeni s kakršno koli dosedanjo zahtevo o morebitni izročitvi Združenim državam. Če pa bi zahteva obstajala, bi se to lahko zgodilo le s soglasjem države članice izvršiteljice, v tem primeru Združenega kraljestva. Kajti v skladu s členom 28 okvirnega sklepa Sveta se osebe, ki je bila predana v skladu z evropskim nalogom za prijetje, ne izroči tretji državi brez soglasja pristojnega organa države članice, ki je osebo predal. S tem le poudarjam pravno podlago vprašanja, seveda pa je celotno vprašanje „kaj če“ vprašanje, ker pred nami ni nič konkretnega.

PREDSEDSTVO: LIBOR ROUČEK
podpredsednik

  Agustín Díaz de Mera García Consuegra, v imenu skupine PPE. – (ES) Gospod predsednik, po mojem mnenju je nalog za prijetje temeljno orodje v boju proti organiziranemu kriminalu, terorizmu in drugim oblikam kriminala. Je preizkušeno orodje in v skladu z odločbo temelj sodelovanja in prvi konkretni primer načela vzajemnega priznavanja na področju kazenske zakonodaje.

Seveda je zelo koristno orodje, vendar ne smemo pozabiti omeniti, da ima tudi slabosti. Slabosti so pravilno opredeljene, kot je rekla tudi komisarka Reding, ne le v poročilu Komisije aprila 2011, ampak tudi v poročilih za leti 2005 in 2006. Te slabosti, ki izhajajo predvsem iz dveh osnovnih in bistvenih predpostavk, je mogoče in jih je seveda treba popraviti. Nalog za prijetje ima dve sestavini: izdajo in zavrnitev ali predajo, kot je primerno. Podatki kažejo, da je s 54 tisoč izdanimi nalogi za prijetje in 12 tisoč izvedenimi koristno orodje.

Če nadaljujem z vprašanjem, kakšni popravki so potrebni, potrebujemo večja in boljša postopkovna jamstva glede izdaje, zavrnitve ali predaje. Pri uporabi naloga za prijetje je vprašanje sorazmernosti ali njenega pomanjkanja odločilno, ključno. Zato sem zelo zadovoljen, ko slišim komisarko Reding reči, da se bo od držav članic zahtevalo, da izvajajo preverjanja sorazmernosti in poskrbijo, da nalogov za prijetje ne bodo izdajale za manjša kazniva dejanja.

Gospod predsednik, mimogrede se je med temi vprašanji pritihotapil pomemben podatek, in sicer da vsak nalog za prijetje javno zakladnico stane 25 tisoč EUR. To je nekaj, kar je povedal irski sodnik. Temu sodniku pravim, da tega ne verjamem in da mora pokazati, na kakšni podlagi je narejen takšen izračun.

Zato sem prepričan, da bi moral nalog za prijetje še naprej veljati v prenovljeni obliki z boljšimi postopkovnimi jamstvi.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8) poslovnika).

  William (The Earl of) Dartmouth (EFD). – Gospod predsednik, je gospod Díaz de Mera seznanjen, da je bila pogodba o pospešitvi izročitve podpisana med Združenim kraljestvom in Španijo leta 2003, veliko pred evropskim nalogom za prijetje, in morda bi govornik razmislil o tem, da je to boljši načrt obravnavanja hudih kaznivih dejanj kot pa evropski nalog za prijetje z vsemi težavami, o katerih zdaj poslušamo?

  Agustín Díaz de Mera García Consuegra (PPE). – (ES) Ne, gospod Dartmouth. Prepričan sem, da je evropski nalog za prijetje koristnejše in bolj vsestransko orodje za boj proti vsem oblikam kriminala, ki smo ga omenjali.

Komisarka Reding vam je že povedala in poudarjam dejstvo, da nalog za izročitev lahko vzame do leto dni časa, medtem pa je treba evropski nalog za prijetje utemeljiti v 40 dneh.

Zato menim, da je slednji veliko bolj vsestranski in koristnejši postopek za boj proti kriminalu, zločinom in terorizmu.

  Claude Moraes, v imenu skupine S&D. – Gospod predsednik, za našo skupino so razmere zelo jasne. Po eni strani nam je Svet povedal, da ni veliko banalnih primerov, če se nalog za prijetje izvaja pravilno in učinkovito, pri čemer njegove prednosti odtehtajo tiste slabosti.

Komisarka je opisala verodostojno poročilo – resno poročilo –, ki nam pove, da je lahko evropski nalog za prijetje ob ustrezni obravnavi banalnih primerov in sorazmernosti ter postopkovnih jamstvih še vedno dragocen način za lovljenje hudih, organiziranih kriminalcev. Ne smemo pozabiti številke 12 tisoč – zelo pomembno se mi zdi dejstvo, da smo v mojem volilnem okrožju v Londonu ujeli osumljence za poskus bombnega napada julija 2005. Ko razumemo resne in simbolične učinke teh primerov, potem je evropski nalog za prijetje lahko in mora biti učinkovit.

Naše današnje vprašanje za ustni odgovor je zelo preprosto. Zdaj smo na tem, da od poročil preidemo k dejanju, in smo v razmerah, kjer imamo dva težka primera. Eno je pomanjkanje sorazmernosti. To ne bo rešeno čez noč in čestitam komisarki (govorim o pravosodnem usposabljanju) za zagotovilo, da bomo rešili vprašanje prevladovanja obrobnih primerov in s tem ustvarjanja težav glede verodostojnosti evropskega naloga za prijetje. Vendar to zahteva tudi Svet (pri tem nimam v mislih le Madžarske, govorim o državah članicah), da nam bo pomagal v prizadevanjih za postopkovna jamstva in pri vprašanju nesprejemljivo dolgih priporov v predkazenskem postopku za številne državljane v moji državi.

To so razmere, ki ustvarjajo težave za orodje, ki bi lahko bilo učinkovito ob pravilni uporabi. Najtrši oreh pa bo vzpostavitev enakih pogojev glede postopkovnih pravic do obrambe. Zato v naši skupini, ki je [zahtevala] obvestilo o pravicah, resno jemljemo kakovost in hitrost zakonodaje, ki jo potrebujemo, da bi bil evropski nalog za prijetje učinkovito orodje, namenjeno hudemu, organiziranemu kriminalu, njegove verodostojnosti pa ne smemo zmanjšati s številnimi banalnimi primeri in neenakimi pogoji, ki jih lahko zdaj opazujemo.

To je stališče naše skupine in prepričani smo, da obstaja tudi zavezanost. Vendar moramo biti zelo pozorni, še zlasti na države članice, ki zahtevajo, naj bo evropski nalog za prijetje učinkovit, vendar pa po drugi strani ne izvajajo ukrepov, ki bi nam pomagali pridobiti zakonodajo za vzpostavitev enakih pogojev.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  Gerard Batten, v imenu skupine EFD. – Gospod predsednik, Claude Moraes je govoril o pomanjkanju sorazmernosti in tako naprej. S tem se vsi strinjamo, vendar pa je nekaj – slon med porcelanom –, česar nihče ni omenil danes popoldne, dejstvo, da si sodišče ne more ogledati prima facie dokazov proti obtoženemu in presoditi, ali naj bi ga izročili ali ne. To vpliva na številne volivce.

Najpomembnejši primer je Andrew Symeou. Sedel sem na zaslišanjih prizivnega sodišča in poslušal sodnike. Iz njihovih izrazov na obrazu je bilo očitno, da so se zavedali, da proti fantu ni bilo nobenih pravih dokazov; dokazi so bili nasprotujoči, zdelo se je, da si je policija izmislila izjave in vsekakor ga ne bi smeli izročiti. Kako bi obravnavali to težavo in dejstvo, da sodišča ne morejo upoštevati dokazov prima facie proti obtoženi osebi ali njihovo pomanjkanje?

  Claude Moraes (S&D). – Gospod predsednik, za nalog za prijetje morajo obstajati dokazi prima facie. Naloga za prijetje ne morete izvesti, ne da bi sodstvo razumelo, katera so preprosta dejstva primera.

V primeru Andrewa Symeouja so bile temeljne težave, in to govorim Gerardu Battenu, postopkovne težave: obdobja pridržanja in sodni sistem po izvedbi naloga za prijetje. Govorite o prizivnem postopku. Problematično je bilo obdobje po izvedbi naloga za prijetje in to skušamo danes rešiti v tej razpravi.

  Nathalie Griesbeck, v imenu skupine ALDE. – (FR) Gospod predsednik, prejšnja razprava je bila zelo goreča in tudi zanimiva, ta pa je veliko bolj sporazumna. Občutek imam, da nihče ne dvomi v učinkovitost izročitve, v evropski nalog za prijetje, zmanjšanje trajanja postopkov in s tem na kratko v boj proti kriminalu.

Vendar pa je način uporabe pooblastil prav tako povzročil, kot smo vsi povedali, k zlorabam in goljufivim praksam: goljufivim praksam, kadar se uporablja za manjša kazniva dejanja, in tu govorim o neštetih neresničnih primerih kraje koles, pujskov in podobnega, ter o resnejših goljufivih praksah, ko gre za nesorazmerne pripore, ko so zaprti nedolžni ljudje in ko se zlorabi pravica do pritožbe proti tem odločbam.

Pred nekaj leti je skupina, ki ji pripadam, zagovarjala potrebo po uvedbi varoval glede uporabe evropskega naloga za prijetje in vesela sem, da sem vas, komisarka, danes popoldne slišala omeniti izboljšave postopka z oblikovanjem smernic za države članice in tudi smernic za pripornike. To pozdravljam, ker menim, da naši sodržavljani dobro razumejo evropski nalog za prijetje in je ključni preizkus pri dokazovanju, kaj je Evropa sposobna, da bi utrdila pravico v Evropi.

  Zbigniew Ziobro, v imenu skupine ECR. – (PL) Gospod predsednik, države članice Evropske unije potrebujejo učinkovito orodje za boj proti kriminalu, zlasti organiziranemu kriminalu, ki je najresnejša oblika. V zvezi s tem bi bilo treba reči, da se evropski nalog za prijetje odziva na to potrebo, zlasti glede na to, da svobodo gibanja po Evropski uniji ne izkoristijo le pošteni državljani, ampak tudi storilci kaznivih dejanj, ki vsekakor ne uveljavljajo svojih pravic za turistične ali poslovne namene, ampak za kazniva dejanja, ali da jih ne bi privedli pred sodišče v matični državi ali v državi, kjer so storili kaznivo dejanje.

Zato je treba pozdraviti obstoj in delovanje tega instrumenta, prav tako pa bi morali pozdraviti dejstvo, da se ga spremlja. Vsak novi pravni institut ima poleg dobrih stvari tudi pomanjkljivosti, ki jih je treba opredeliti, prav tako pa je vredno razmisliti, kako jih odpraviti. Menim, da je v tem primeru vredno preučiti, ali bi bilo treba uvesti omejitve glede uporabe evropskega naloga za prijetje za manjša kazniva dejanja, na primer za tista, ki se kaznujejo z do dvema letoma zaporne kazni. O tem bi morali resno razmisliti.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  Sarah Ludford (ALDE). – Gospod predsednik, mislim, da imam prav, ko pravim, da je gospod Ziobro s Poljske. Strinjala sem se z njegovo pripombo, kot sem jo slišala v prevodu. Pogosto se govori, da je Poljska primer države, kjer pri izdajanju nalogov za prijetje, tako domače kot za evropske naloge za prijetje, ni preverjanja omejitev.

Je reforma vašega sistema kazenskega pravosodja takšna, da lahko tožilci presodijo, ali je treba izdati nalog za prijetje, in jim ni treba obravnavati vsake posamezne pritožbe? Tako slavni mali prekrški, kot so ukradeni pujski, ne bi bili tak problem.

Zelo cenimo vse Poljake, ki so v Združenem kraljestvu, zlasti tiste v Londonu, in večina od njih seveda niso kriminalci. Ker pa je v Združenem kraljestvu veliko Poljakov, in večina je zelo dobrodošla, dobivamo iz Poljske ogromno nalogov za prijetje.

  Zbigniew Ziobro (ECR). – (PL) Gospod predsednik, rad bi se zahvalil gospe Ludford za vprašanje. Res se zavedamo težave, na katero ste me tako prijazno opozorili. Poljska sodišča zavzemajo zelo strog pristop k tem predpisom in jih tudi uporabljajo za zadeve, ki se včasih zdijo povsem nepomembne. Glede na to, da številni naši rojaki živijo v Londonu, se nalogi, na primer, včasih izdajajo v dvomljivih primerih. Po mojem mnenju bi bilo razumno, da bi Komisija preučila uvedbo bolj splošnih rešitev, ki bi morda lahko veljale tudi za druge države, da bi zagotovili, da ne bi bilo mogoče izdajati nalogov za povsem nepomembne tovrstne zadeve, na primer za dveletne zaporne kazni, ampak le za hujše kazni, za kar je bil nalog tudi vzpostavljen.

  Judith Sargentini, v imenu skupine Verts/ALE. – (NL) Gospod predsednik, zelo sem hvaležna gospe Ludford, da je zastavila to vprašanje, kajti sama sem ga imela prav tako na koncu jezika. Prejšnji teden sem se udeležila postopka na Poljskem proti gospodu Coru Disselkoenu – njegovo ime je bilo danes že omenjeno. Je nizozemski državljan, ki je bil izročen Poljski na podlagi evropskega naloga za prijetje za zadevo, ki sega v sredino devetdesetih let prejšnjega stoletja. V nekaj dneh, ki jih je preživel za zapahi – kajti na koncu so se nizozemski in poljski sodniki dogovorili –, v tistih nekaj dneh mu je paznik ukradel zdravila, ki jih jemlje za srce.

Težava ni le v tem, kako se izvaja evropski nalog za prijetje, ampak tudi v tem, da so zaporni pogoji v različnih državah v Evropi takšni, da resnično ne moremo več pošiljati ljudi tja. Sodnik v državi, na katero je zahteva naslovljena, bi moral prav tako imeti možnost, da presodi in reče: „Ne bom izročal ljudi državam, kjer so zaporne zmogljivosti nečloveške, in kot sodnik se bom držal člena 3 Evropske konvencije o človekovih pravicah“. Strinjam se s Svetom, da bi morale biti države taktne glede primerov, za katere izdajajo takšno zahtevo, vendar naj bi države prav tako imele možnost reči: „To je tako nepomemben prekršek, da za to ne bom izročal ljudi“. Zato je za Poljsko zelo pomembno, da spremeni način upravljanja pravice.

(Govornica se je strinjala, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  Dimitar Stoyanov (NI). Stoyanov) – (BG) Predpostavljam, da govorite o istem primeru, ki je bil omenjen pred kratkim. Kolega poslanec je govoril o njem, ko pa sem mu nato želel zastaviti vprašanje, nisem dobil besede. Ko govorite o takšnih posebnih primerih, prosim navedite imena ljudi, katerih pravice so bile kršene, da jih lahko slišimo. Zato vas bom zdaj prosil, da navedete ime osebe, o katerih se govori, kajti imenovati moramo ljudi, katerih pravice so kršene.

  Judith Sargentini (Verts/ALE). – (NL) Ničesar ne skrivam, gospod Stojanov. Njegovo ime je bilo omenjeno že prej, čeprav je mogoče, da ga vaš tolmač ni posredoval. Imenuje se Cor Disselkoen. Prav tako imam primer, ki se nanaša na gospoda Hörchnerja, še enega nizozemskega državljana. Zdaj pa sem omenila ime gospoda Disselkoena in prav nič mu ni nerodno, kajti želi si, da bi se evropski nalog za prijetje spremenil in bo z veseljem o tem javno spregovoril.

  Kyriacos Triantaphyllides, v imenu skupine GUE/NGL. – (EL) Gospod predsednik, veliko bi lahko povedali o evropskem nalogu za prijetje in njegovi uporabi v državah članicah, vendar so nekaj že omenili kolegi poslanci.

Želim se osredotočiti na poseben in pomemben vidik: popolno spoštovanje človekovih in postopkovnih pravic. Osumljenci in obtoženci imajo pravice kot ljudje in kot stranke v postopku. Vendar jih pogosto ne upoštevajo. Pridržanje v preiskovalnem zaporu in priporni pogoji, ki jih je omenjal gospod de Jong so tipični primeri. Glavni razlog za to je, ker se jemlje kot samoumevno, da se človekove pravice enako spoštujejo po vsej Evropi. Vendar pa to očitno ne drži, saj se nekatere pravice, kot je pravica do molka, v posameznih državah članicah različno razlagajo, ali pa se nekateri postopki, kot je na primer obdobje pridržanja v preiskovalnem zaporu, preprosto razlikujejo.

Kaj nameravate storiti v zvezi s tem, komisarka? Boste predlagali posebne ukrepe, kot je uvedba posebne določbe o človekovih pravicah, ki bo sodnikom omogočila, da preverijo vsebino primerov, kot se dogaja v Združenem kraljestvu in na Irskem, ali pa bodo še naprej zgolj slepo pritrjevali sodbam, izrečenim v drugih državah članicah? Boste zagotovili določbo o zaslišanju osumljenca ali obtoženca, da se bo sodnik lahko odločil, ali naj ga pošljejo nazaj v državo, ki ga zahteva,da bi preprečili zlorabo, kot je izročitev zaradi političnih mnenj? Ali nameravate takšne spremembe predlagati v okviru načrta o postopkovnih pravilih ali s spremembo zakonodaje o evropskem nalogu za prijetje?

  William (The Earl of) Dartmouth (EFD). – Gospod predsednik, v angloameriškem svetu je osnovni namen zakonodaje zaščititi ljudi pred naključnimi prijetji in samovoljnim zapiranjem. Zakonodaja na celinski Evropi, še zlasti v nekdanjem vzhodnem bloku, pa te prednostne naloge preprosto nima in smešno se je pretvarjati, da to ni tako.

V skladu z evropskim nalogom za prijetje je mogoče vsakogar v Britaniji izročiti – po bolgarskem pravu, na primer, – in britanski sodnik lahko v zvezi s tem le malo naredi. Da bi zadeve še poslabšala, se je britanska vlada odločila za evropski preiskovalni nalog, ki je nadaljnji napad na svoboščine Britancev. Liberalni demokrati, ki so vse to podpirali, se imenujejo stranka državljanskih svoboščin. To je prazna slama! Zavezanost liberalnih demokratov državljanskim svoboščinam se ustavi v Calaisu.

(Govornik se je strinjal, da sprejme vprašanje na podlagi modrega kartončka v skladu s členom 149(8))

  Sarah Ludford (ALDE). – (Mikrofon je bil izključen skoraj do konca prvega stavka) ... liberalni demokrat. Se grof Dartmouthski zaveda, da je prav liberalnim demokratom ob podpori konservativcev v zgornjem domu britanskega parlamenta uspelo v Zakon o izročitvi iz leta 2003, s katerim se izvaja evropski nalog za prijetje, vnesti pristojnost sodnika, da zavrne predajo na podlagi evropskega naloga za prijetje, če bi bile kršene temeljne pravice osebe? Pogledujem k gospodu Kirkhopeju, ker sta pri tem sodelovali njegova in moja stranka.

UKIP le nemočno kriči s strani, mi pa poskrbimo za zaščito temeljnih pravic. Močno bi morali poudarjati prepričevanje sodišč, da bi se sklicevala na člen 21 Zakona o izročitvi iz leta 2003. Bila sem v lordski zbornici in sem pomagala napredovati glede te spremembe.

  William (The Earl of) Dartmouth (EFD). – Nič, kar ste povedali, ne razveljavlja premišljene kritike tega, kar zdaj govorimo mi in drugi. Prav tako bi rekel, da se povsem motite, če mislite, da so boljše pravice do prevajanja sploh kakšno zdravilo za ta pomanjkljiv del zakonodaje, ki uničuje življenja ljudi.

  Andrew Henry William Brons (NI). – Gospod predsednik, zaslišanja ob nalogu za prijetje imajo zelo malo skupnega z zaslišanji ob izročitvi, ki so se izvajala pred zakonom iz leta 2003. Sodišče celo na glavnem zaslišanju ne preuči dokazov, ampak le 10 tako imenovanih pravnih postavk za predajo. Pomanjkanje dokazov ni ovira za izročitev. V skladu z evropskim nalogom za prijetje je mogoče izročiti celo ljudi, ki so obtoženi obnašanja, ki v državi, ki izvaja izročitev, sploh ni prekršek, če je prekršek eden od tistih, za katere ne velja zahteva glede dvojne kaznivosti.

Čeprav je večina teh zelo nasilnih spolnih kaznivih dejanj ali dejanj nepoštenosti, pa seznam vključuje nejasna izmišljena kazniva dejanja, ki jih tako ljubijo v številnih državah na celini, da je mogoče prijeto osebo poslati na sojenje ali bolje na samodejno obtožbo v enega od tistih bednih krajev.

Dejstvo, da se takšne naloge lahko izdaja z namenom pregona osebe zaradi njenega političnega prepričanja pravni pogoj za predajo, vendar pa sumim, da bi bila nekatera politična mnenja manj enaka kot druga. Evropski nalog za prijetje so nam prodali z obljubo, da se bo uporabljal za pošiljanje teroristov pred sodišče, vendar pa nepravične sodbe v primerih Garryja Manna, Deborah Dark, Edmonda Arapija, Andrewa Symeouja in številnih drugih nimajo nikakršnih terorističnih elementov.

Najslabši od vseh pa so primeri, ko so ljudi izročili, da bi jih zaslišali, brez obtožbe. Ponovno moramo uvesti zahtevo, da sodišče izroči osebo le, ko obstajajo prepričljivi dokazi, da je bilo storjeno hudo kaznivo dejanje v skladu z zakonodajo države, ki osebo predaja.

  Elena Oana Antonescu (PPE). – (RO) Gospod predsednik, evropski nalog za prijetje je učinkovit instrument v boju proti čezmejnemu kriminalu na ravni EU in pri njegovem nadzoru. Pokazal se je za učinkovitega pri pospeševanju posredovanja ljudi, ki so osumljeni hudih kaznivih dejanj, vključno s terorizmom in organiziranim kriminalom, med državami EU. Vendar pa se vse prepogosto pojavljajo primeri, kjer se ta instrument uporablja za obravnavo manjših kaznivih dejanj. Primeri, ki se izredno razlikujejo po resnosti, so bili enako obravnavani. Izdani so bili nalogi, pri čemer je bila njihova uporaba nepotrebna in nesorazmerna. To je povzročilo nepravične razmere za obtožence, prav tako pa ustvarilo neupravičeno breme glede virov v državi, ki je nalog izvajala.

Nesorazmerna uporaba tega ključnega instrumenta v boju proti čezmejnemu kriminalu spodkopava zaupanje vanj. To bo povzročilo, da bodo nekatere države ob odločitvi za izvajanje evropskega naloga za prijetje izvajale preverjanje sorazmernosti na podlagi svojih pravil. To bo imelo za posledico njegovo neskladno in neenakomerno uporabo in s tem pomanjkanje zaupanja v koncept vzajemnega priznanja.

Pravica do pravne pomoči mora biti zajamčena v državi, ki izda nalog, in v tisti, ki ga izvaja, da se pravica do obrambe ustrezno uporablja. Zato smo se odločili, da ta vprašanja zastavimo Komisiji in Svetu. Potrebujemo jamstvo, da standardi kazenskega pravosodja in zaporni pogoji v Evropski uniji ne povzročajo pomanjkanja zaupanja v pravosodne sisteme v državah članicah. Ob koncu bi se tudi jaz rada zahvalila komisarki Reding za vse ukrepe, ki jih je sprejela, da bi okrepila postopkovne pravice v kazenskih postopkih.

  Carmen Romero López (S&D). – (ES) Gospod predsednik, komisarka Reding, dejstvo je, da je zloraba temeljnih pravic ena od največjih slabosti, o čemer govorimo že vse popoldne.

Vendar pa sploh ne bo mogoče zaščititi te postopkovne pravice, o katerih smo že razpravljali, in o katerim bomo razpravljali v okviru svežnja postopkovnih pravic. Nemogoče bo na primer rešiti nekatere težave glede zaporov ali obdobij preventivnega pridržanja, ker jih sveženj postopkovnih pravic ne zajema. Očitno sodijo v pristojnosti držav članic.

Glede vprašanja sorazmernosti in manjših kaznivih dejanj pa bi vam, komisarka Reding, rada povedala, da nalog za prijetje na zajema nobenega od kaznivih dejanj, ki sem jih slišala omeniti to popoldne – kraja kravat, pujskov in koles. 32 kaznivih dejanj, ki so vključena, se navezujejo le na organiziran kriminal, razen če so pujske ali kravate ukradle oborožene in organizirane kriminalne združbe.

Z drugimi besedami, lahko se zabavamo s primeri, s katerimi zdaj sploh nismo seznanjeni, ker je težava predvsem v tem, da nimamo skupnega statističnega instrumenta, s katerim bi se res lotili tega vprašanja.

(Predsednik je prekinil govornico)

  Heidi Hautala (Verts/ALE). – (FI) Gospod predsednik, madžarska predstavnica je dejala, da težava ni v samem instrumentu – evropskem nalogu za prijetje –, ampak se navezuje na politiko kazenskega pravosodja vsake države članice. No, zdaj si namešča slušalke. Ampak po mojem mnenju je to dejansko primer varčnosti z resnico, kajti zdaj moramo priznati, da je evropski nalog za prijetje predstavljal težavo od samega začetka, saj smo se obnašali, kot da bi vse države članice izvajale nekatere pravne norme in minimalne standarde kazenskih postopkov. Resnica pa je, da smo jih začeli vzpostavljati šele zdaj z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe.

Rada bi poudarila, da je Evropsko sodišče za človekove pravice da v primerih azila nikogar ni mogoče poslati nazaj v Grčijo, ker so pogoji v zaporih tako slabi. Zanima me, kdaj se bo zgodilo, da nekoga ne bo mogoče izročiti na podlagi evropskega naloga za prijetje, ker so pogoji v zaporih v državi, ki zahteva izročitev, tako obupni. Po mojem mnenju bi morala biti Komisija pripravljena na to.

  Rui Tavares (GUE/NGL). – (PT) Gospod predsednik, Evropska unija je preskus, ki ga sestavljajo preskusi: območje evra, ta Parlament, v katerem smo se znašli, schengensko območje in številni drugi instrumenti so vsi preskusi. Težava je, da so politiki zelo pogosto manj ponižni kot znanstveniki. Znanstveniki so prvi, ki priznajo, ko preskus ne poteka, kot so upali.

V primeru evropskega naloga za prijetje vemo, da ima težave in da povzroča dvome. Komisarki Reding bi morali pripisati zasluge, ker je bila tako poštena, da je potrdila, da ima ta nalog težave in da vzbuja dvome ter da obstajajo preskusi sorazmernosti, ki jih je treba opraviti, ko se izdajajo nalogi in ki jih ne bi smeli uporabljati samodejno, ne da bi si jih sodnik pogledal počasneje in temeljiteje.

Zato rešitev ni v odpravi evropskega naloga za prijetje, ki je očitno koristen. Želimo, da za posiljevalce ali morilce ni mogoče, da bi prečkali meje in ostali svobodni. Vendar pa bi bilo treba evropski nalog za prijetje dopolniti z učinkovitimi instrumenti za zaščito obtožencev ob prisotnosti odvetnika, česar se je baronica Ludford že lotila v svojem poročilu, prav tako pa je zelo bistvena ocena pripornih pogojev v evropskih zaporih.

Poleg tega se ne smemo slepiti ali si delati utvare: biti pridržan v državi A ali državi B ni isto kot biti zaprt v Evropi. Zelo pomembno je oceniti te pogoje, prav tako mora biti Evropska komisija trdno odločena oceniti priporne pogoje, da se bodo lahko uskladili in bo mogoče evropski nalog za prijetje uporabljati z več zaupanja.

  Dimitar Stoyanov (NI). Stoyanov) – (BG) Gospod predsednik, prej sem slišal razloge, ki so jih navajali kritiki evropskega naloga za prijetje, tudi iz ust kolegov poslancev iz nacionalističnih gibanj. Vendar pa so bili naši pogoji potem predstavljeni kot evroskeptični, kot da bi bili nekakšni sovražniki napredka. Posledično je ta nalog začel veljati.

Danes zvečer pa sem slišal še nekaj groznega iz ust gospe Győri. Dejansko je rekla, da je učinkovitost naloga za prijetje upravičila primere kršitve pravic. Gospa Győri, seznanjen sem z načelom v kazenskem pravu, ki navaja: „Bolje spustiti 10 krivih mož na prostost, kot obsoditi enega nedolžnega“. Vendar pa je z vidika sorazmernega odziva običajno, da policisti uporabijo, kar jim pride pod roke, in izkoristijo vsako priložnost, ki jim je dana.

V primeru starega vprašanja „Kdo bo stražil stražarje?“ obstaja en sam odgovor: „Zakon straži stražarje“. Kot zakonodajalci, Komisija kot pobudnik, Parlament in Svet pa kot sozakonodajalca moramo storiti vse, da bi zagotovili, da zakon res straži stražarje.

  Salvatore Iacolino (PPE). – (IT) Gospod predsednik, evropski nalog za prijetje je brez dvoma temeljno orodje v boju proti terorizmu in organiziranemu kriminalu. Mislim, da se glede tega strinjamo vsi, ki smo o tem spregovorili, vključno s predsedstvom in Komisijo.

Obenem je to potrditev, kako sodelovanje policije in sodstva v čezmejnem pristopu h kriminalu lahko doseže pomembne cilje. Rešili smo vprašanje čakalnih dob, zdaj pa bo treba preveriti stroške – in to je treba še naprej preučiti. V tem postopku je ključnega pomena zaupanje med državami članicami, kar je nedvomno pozitivno. Medtem pa je pomembno zagotoviti, da se bo instrument izvajal poenoteno v vseh državah članicah ob ustreznem razlikovanju med hudimi kaznivimi dejanji, za katere je ta namenjen in jih sankcionira, ter manjšimi kaznivimi dejanji.

Lahko bi bilo koristno – in tu nagovarjam komisarko Reding – vključiti Evropsko javno tožilstvo, ki bi lahko po svoji vzpostavitvi in po začetku delovanja nekako preverilo in ocenilo te sodbe pravosodnih organov držav članic, ki bodo nedvomno morali biti deležni nadaljnjega usposabljanja. Res je, da priporni pogoji niso enaki v vseh državah članicah, vendar smo prepričani, da bo Komisija naslednji teden izdala sporočilo in zeleno knjigo o osnovnih pripornih pogojih, ki naj bi navedla ukrepe, ki jih je treba dodatno sprejeti.

Zato smo prepričani, da bi lahko z ustrezno uporabo naloga za prijetje, sorazmernostjo in strogo uporabo instrumenta, boljšo izmenjavo informacij in z usposabljanjem o tem pomembnem instrumentu v celoti dosegli enotno izvrševanje tega pomembnega instrumenta.

  Françoise Castex (S&D). – (FR) Gospod predsednik, komisarka, vidimo lahko, da uporaba evropskega naloga za prijetje izpostavlja vprašanje pridržanja, ki ga posamezne države članice zelo neenakomerno uporabljajo. Nekatere države kažejo dokazljivo površnost, ko gre za spoštovanje temeljnih pravic v zaporniškem okolju.

Poleg tega je med 600 tisoč zaporniki v Evropski uniji vse večje število tistih, ki so pridržani v drugi državi članici prav zaradi evropskega naloga za prijetje. Zato ne uživajo temeljnih pravic, ki jih zagotavlja njihova matična država. V takšnih okoliščinah medsebojno obmetavanje z žaljivkam ni smiselno; treba je ukrepati.

Zato sva januarja lani s kolegom, gospodom Lambrinidisom, predložila pisno izjavo, ki je pozivala k uskladitvi standardov za pridržanje po vsej Evropski uniji in uvedbo neodvisnih nacionalnih nadzornih mehanizmov.

Komisarka, upam, da boste v zeleni knjigi, ki jo boste predlagali, upoštevali to vprašanje in da bomo kmalu imeli skupno platformo minimalnih pravic, ki bodo veljale za vse države članice.

  Axel Voss (PPE). – (DE) Gospod predsednik, gospa Györi, komisarka Reding, kot so že popolnoma jasno povedali prejšnji govorniki, se je evropski nalog za prijetje v zadnjih letih izkazal kot koristen instrument v boju proti kriminalu. Zločinci v Evropi nič več ne morejo izkoriščati odprtih meja, kot bi jih sicer lahko.

Kljub neštetim uspehom, ki so bili doseženi, pa je preteklih sedem let prav tako pokazalo, da sistem še ni popoln in da se ne uporablja, kot je bilo prvotno nameravano. V svojem nedavnem poročilu ste pozornost usmerili na nekatere od teh slabosti. Na primer, ni pravice do pravnega zastopanja, zaporni pogoji so v nekaterih primerih sramotni, preiskave pa zelo pogosto trajajo izjemno dolgo. Temeljna točka, ki je bila že večkrat omenjena, je neskladna uporaba odreditvene države ali pomanjkanje razmisleka o sorazmernosti ukrepa. Ta zadeva mi je še zlasti blizu, ker sistematično izdajanje nalogov za prijetje, pogosto za manjša kazniva dejanja, spodkopava resnični namen evropskega naloga za prijetje. Na Poljskem, na primer – kot je bilo že prej omenjeno –, kjer se izda največje število evropskih nalogov za prijetje, pravosodni organi preprosto nimajo pristojnosti, da bi ustavili nacionalne postopke, ker je sistem postal samodejen. Ne verjamem, da je to tisto, kar je bilo nameravano. Zato je treba pred izdajo evropskega naloga za prijetje razmisliti o tem, kako hudo je kaznivo dejanje, kakšna je pričakovana kazen in ali je mogoče z zadevo opraviti na preprostejši način. In na koncu bi morda bilo treba izvesti analizo stroškov in koristi, da manjših prekrškov ne preganjamo ob velikih stroških.

Kot razumem, skladnost pomeni tudi prilagajanje obstoječih pravil stvarnosti. V zvezi s tem bi rad izvedel, o katerih ukrepih razmišljate na tem področju.

  Georgios Papanikolaou (PPE). – (EL) Gospod predsednik, zelo pozorno sem poslušal pripombe kolegov poslancev. Začel bom s skupno predpostavko, da boj proti kriminalu ni nacionalno vprašanje; prav tako je to evropsko vprašanje.

Evropski nalog za prijetje je bil s svojo pomočjo pri oblikovanju Evropskega območja pravice pomemben korak naprej v boju proti čezmejnemu kriminalu in terorizmu. Z zagotavljanjem, da se odprte meje ne bodo obrnile v korist tistih, ki se želijo izmakniti pravici, nalog prav tako krepi prost pretok oseb v Uniji, o katerem smo nedavno na dolgo razpravljali v zvezi s schengenskim sporazumom.

Seveda je mogoče slišati tudi nasprotovanje – in tudi sam podpiram, kar so dejali gospod Voss in drugi poslanci – glede njegove pogosto nezadovoljive in nesorazmerne uporabe na nacionalni ravni. Prav tako smo razpravljali o stroških in sorazmernosti ter o vsem, kar je treba uporabiti, da bi okrepili nalog za prijetje. Vendar bi Parlament spomnil – to je nekaj, s čimer smo se pri pomembnih primerih nedavno srečali v Grčiji –, da celo zdaj obstajajo ljudje, ki so v državah članicah Unije preganjani zaradi hudih kaznivih dejanj goljufije in korupcije in ki izginejo ali ki se jim uspe izmuzniti in ubežati prijetju z uporabo različnih postopkovnih določb in različnih predpisov v nacionalnih zakonih. Menim, da posledično ni mogoče dvomiti v vrednost evropskega naloga za prijetje.

Ob zaključku bi rad poudaril, da imate prav, komisarka, ko pravite, da je treba kar najbolj izkoristiti Interpol in informacije, ki so na voljo v schengenskem sistemu. Potrebujemo čim večjo skladnost držav članic, da bomo na koncu imeli usklajeno, moderno politiko, ki bo kos tej nalogi, kot to zahteva čas.

  Joanna Katarzyna Skrzydlewska (PPE). - (PL) Gospod predsednik, cilj evropskega naloga za prijetje je uveljaviti zakon in zagotoviti varnost državljanov v Evropski uniji. Svoboda gibanja posameznikov pa storilcem kaznivih dejanj ne sme olajšati izogibanje odgovornosti za dejanja, ki so jih storili na ozemlju druge države članice. Obstajajo skrb vzbujajoča poročila v zvezi z uporabo naloga, kot je nedavno poročilo Komisije, in izjava komisarke Reding, v katerem je rekla, da bi morala država članica zagotoviti, da se nalog pravilno uporabi, in da ga ne bi smeli izdajati mehanično ali samodejno za sorazmerno majhna kazniva dejanja. Ta izjava priča o morebitni zlorabi naloga za prijetje s strani sodstva. Zato bi, čeprav se v celoti strinjam s prizadevanji za zagotavljanje kar najvišje ravni varnosti vseh državljanov EU, Komisijo pozval, naj spremlja uporabo naloga in sprejme ukrepe, s katerimi bi poskusili preprečiti nepravilnosti pri uporabi tega postopka s strani sodišč.

  Graham Watson (ALDE). – Gospod predsednik, imel sem čast delovati kot poročevalec v tem parlamentu, ko je bil leta 2001 in 2002 odobren evropski nalog za prijetje. Kolegi, ki so bili tedaj v Parlamentu, se bodo spomnili, da smo prosili Komisijo in Svet, naj v zakonodajo vgradita več zaščitnih ukrepov za državljanske svoboščine, od Komisije pa smo pridobili zavezo glede osnutka direktive o pravicah obtožencev v kazenskih postopkih.

Vendar pa niso vključili vseh zaščitnih ukrepov, h katerim smo pozvali, osnutek direktive o pravicah obtožencev pa je več let obstal v poštnem predalu Sveta. Posledice teh spodrsljajev pa so danes v središču te razprave. Leta 2002 Parlament v teh zadevah ni imel pristojnosti za soodločanje. Vendar pa smo bili, v celoti gledano, prepričani, da je bil nalog za prijetje prava poteza. Kot so rekli številni govorniki v tej razpravi, je nalog za prijetje izredno pomembno orodje v boju proti čezmejnemu kriminalu. Številnim žrtvam je zagotovil pravico. Težave, ki so se pojavile, so izhajale iz slabega izvajanja v nacionalni zakonodaji, lahkomiselne uporabe naloga za manjša kazniva dejanja in iz nesprejemljivih pogojev pridržanja.

Vse to je mogoče in je treba obravnavati in se tudi obravnava. Pozdravljam vlagatelje današnjih vprašanj za ustni odgovor z izjemo tistega, ki nasprotuje vsemu pravosodnemu sodelovanju, za pospešitev postopka njegovega izboljšanja.

  Charles Tannock (ECR). – Gospod predsednik, tudi sam mislim, da celotna razprava zdaj potrebuje odmerek zdrave pameti.

Še vedno sem prepričan, da je neke vrste evropski nalog za prijetje potrebno orodje v boju proti kriminalu in terorizmu v Uniji, še zlasti glede na velik prosti pretok oseb, ki poteka med državami članicami, kar žal vključuje storilce kaznivih dejanj. Prav tako menim, da je število napak in sodnih zmot razmeroma majhno, vendar jih še vedno preveč. Zdaj ne moremo zrnja zavreči skupaj s plevami, kar bi radi storili nekateri od kolegov v tem parlamentu.

Resno moramo pregledati delovanje naloga za prijetje, da bi vključili le omejen seznam resnih zločinov – ob tem vedno izpolnili pogoj dvojne kaznivosti –, ki bi bili edini upravičeni do sodne obravnave v okviru evropskega naloga za prijetje. Prav tako moramo spoštovati temeljne človekove pravice in vključiti zaščite, kot je habeas corpus.

Velika večina posameznikov, ki jih je predalo Združeno kraljestvo, so bili dejansko, kot se je izkazalo, priseljenci iz drugih držav Evropske unije, obtoženi kaznivih dejanj, običajno hudih in ne nepomembnih kaznivih dejanj. Ironično je, da je stranka UKIP, ki je najprej nasprotovala njihovi pravici do vstopa v Združeno kraljestvo, britanskim davkoplačevalcem izredno otežila in podražila vračanje teh oseb v njihove države, da stopijo pred sodišče.

  Franz Obermayr (NI). – (DE) Gospod predsednik, evropski nalog za prijetje se je v zadnjih letih izdajal za nepomembne prekrške, kot je kraja dveh avtomobilskih pnevmatik ali kraja mladega pujska. Nič več se ne uporablja za boj proti terorizmu in hudim zločinom, kot je bilo sprva načrtovano.

Kar zadeve mene, je evropski nalog za prijetje v očitnem nasprotju z načelom subsidiarnosti. Ne upošteva najpomembnejše vloge državljanstva – ki je varstvo, ki ga nudi državljanstvo – in države članice so dolžne predati svoje državljane. Ker imajo države Unije zelo različne pravne sisteme, morajo ljudi predati, čeprav dejanje v državi izvršiteljici sploh ni kaznivo.

Evropski nalog za prijetje mi predstavlja koncept evropske države in državljanstva Evropske unije na račun suverenosti držav članic in na račun pravic državljanov.

  Sonia Alfano (ALDE). – (IT) Gospod predsednik, komisarka, evropski nalog za prijetje je prvi instrument, ki se izvaja v Evropski uniji in ki v praksi uveljavlja načelo vzajemnega priznavanja kazenskih odločb. Ta instrument je zdaj temeljnega pomena in bi moral tako ostati, zlasti v boju proti mafijskim skupinam in organiziranemu kriminalu.

V poročilu o organiziranem kriminalu, za katerega sem poročevalka v Odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, predlagamo vrsto zadev in zahtev v zvezi z evropskim nalogom za prijetje. Ena od glavnih zahtev je, da naj bi države članice evropski nalog za prijetje okrepile in bolje uveljavljale ob upoštevanju zahtev in posebnega značaja boja proti organiziranemu kriminalu.

Zato sprašujem Komisijo, kako namerava nadaljevati in ali namerava predložiti predlog za odpravo presoje držav članic pri prenosu členov 3 in 4 okvirnega sklepa o razlogih za obvezno neizvajanje ali neobvezno neizvajanje. Glede razlogov za neobvezno neizvajanje bi rada vprašala, ali jih ni morda ustrezno omejiti v primeru prekrškov, ki jih ponavadi pripisujemo organiziranemu kriminalu, vključno s kaznivim dejanjem združevanja prek mafijske organizacije, za katero se nikakor ne bi smela uporabiti dvojna kaznivost.

  Viviane Reding, podpredsednica Komisije. – Gospod predsednik, v tem parlamentu se na splošno strinjate, da je evropski nalog za prijetje pozitivno orodje in da Evropski uniji dobro služi ter deluje kot varnostni ukrep.

Negativni elementi so pri izvajanju. Te negativne elemente je treba odpraviti. Predlogi, ki jih je v ta namen predstavila Komisija, so preskus sorazmernosti, kjer si moramo pogledati resnost kaznivega dejanja, dolžino zaporne kazni, ki bi jo to kaznivo dejanje prineslo ter stroške in koristi izvedbe takšnega naloga za prijetje.

Da bi ta preskus sorazmernosti olajšali, bo Komisija predstavila spremenjen priročnik kot smernico za uporabo preskusa sorazmernosti. Usposabljanje, ki je v programu za prihodnje tedne, mesece in leta visoko uvrščeno, bo zelo pomembno, kajti glede uporabe naših evropskih pravil moramo usposabljati sodnike, tožilce in pravnike. Zelo pomembni so minimalni standardi za osumljence in obtožence, ki se izvajajo, ker prav tako veljajo za evropski nalog za prijetje.

Strinjam se z vsemi tistimi parlamentarci, ki so poudarili pomen zapornih pogojev v Evropi. Rada bi jim povedala, da bo Komisija naslednji teden sprejela zeleno knjigo o pridržanju. Nacionalne vlade so odgovorne za vprašanja pridržanja in za upravljanje zaporov, vloga Komisije pa je zagotavljati pravosodno sodelovanje in ohranjati temeljne pravice državljanov. Zato se bo z zeleno knjigo začelo javno posvetovanje, ki po potekalo do 30. novembra in bo pomagalo podrobneje raziskati povezave med vprašanji v zvezi s pridržanjem in vzajemnim zaupanjem v evropsko področje pravosodja.

Vsi v tem parlamentu vemo, da priporni pogoji neposredno vplivajo na nemoteno delovanje vzajemnega priznavanja sodnih odločb in so podlaga za sodelovanje med sodniki v EU. Vendar je sistem oviran, če sodniki zavračajo – včasih upravičeno – izročitev obtožencev, ker so priporni pogoji v državi, ki izročitev zahteva, neprimerni. Vsem so znani prenatrpani zapori in obtožbe v zvezi s slabim ravnanjem s priporniki. Ti dejavniki spodkopavajo zaupanje, ki je potrebno za pravosodno sodelovanje. Čas, ki ga oseba pred sojenjem in v času sodnega postopka preživi v priporu, se v državah članicah močno razlikuje.

Pred nami je veliko dela in vem, da lahko računamo na Parlament. Upam, da lahko računam tudi na države članice.

  Enikő Győri , predsedujoča Svetu. – Gospod predsednik, za to razpravo se vam najlepše zahvaljujem. Jasno je, da velika večina pravi, da je dobro, da imamo sistem sodelovanja pravosodij, evropski nalog za prijetje. Sistem deluje. Ni popoln. Treba ga je še izpopolnjevati. Mi smo seveda odprti za učinkovitejšo uporabo in boljše izvajanje. Strinjam se, da bi se bilo treba izogniti napakam, prijetjem nedolžnih ljudi in tako naprej. Mislim, da je boljše izvajanje v interesu nas vseh.

Bolj konkretna bi bila glede odprtih vprašanj, ki sta bili med razpravo večkrat zastavljeni.

Najprej glede sorazmernosti: samo da razjasnimo, evropski nalog za prijetje je mogoče izdati za kazenski pregon kaznivih dejanj, ki se kaznujejo z vsaj 12 mesečno zaporno kaznijo, ali za izvedbo kazni v obsegu vsaj 4-mesečne zaporne kazni. To je standardna praksa pri izročitvi vsaj 50 let. Dovolj je omeniti Konvencijo Sveta Evrope o izročitvi iz leta 1957.

V četrtem krogu vzajemnega ocenjevanja praktičnega izvajanje evropskega naloga za prijetje v vseh državah članicah je bilo ugotovljeno, da so bili le v nekaj državah primeri izdajanja evropskega naloga za prijetje za sorazmerno nepomembna kazniva dejanja. Zdi se, da je bila v teh nekaj državah praksa, po kateri so evropski nalog za prijetje izdajali vsakič, ko je bil izdan nacionalni nalog za prijetje. Na splošno menim, da bi morali drag sistem evropskega naloga za prijetje uporabiti le za hujša kazniva dejanja. Menim, da imajo tisti, ki so to omenili, prav.

Glede pogojev v zaporih: za države članice velja splošna obveznost, da so zaporni pogoji v skladu z osnovnimi načeli človeškega dostojanstva in da ne kršijo prepovedi nehumanega in ponižujočega ravnanja, ki je opredeljena v členu 3 Evropske konvencije o človekovih pravicah. Če so ljudje pridržani ob kršenju osnovnih človekovih pravic, lahko vložijo tožbo na domačem sodišču, pozneje pa na Evropskem sodišču za človekove pravice. Vprašljivo je, ali člen 85 pogodbe zagotavlja pravno podlago za zakonodajni ukrep na ravni EU glede zapornih pogojev kot takih. Vendar pa seveda z velikim zanimanjem čakamo na zeleno knjigo, ki jo je komisarka pravkar omenila.

  Predsednik. – Razprava je končana.

Pisne izjave (člen 149)

  Roberta Angelilli (PPE), v pisni obliki. (IT) Komisija je sedem let po začetku veljavnosti (od 1. januarja 2004) Okvirnega sklepa Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami objavila nekaj podatkov, ki jih je med letoma 2005 in 2009 zbrala v državah članicah. Pred uvedbo naloga je bil povprečen čas za izročitev iskane osebe eno leto, v teh štirih letih uporabe evropskega naloga za prijetje pa se je pokazalo, da se je približno 50 % iskanih oseb po 15 dneh strinjalo glede svoje predaje.

Zdaj je ob odkrito izraženem dvomu v pravilno delovanje schengenskega informacijskega sistema in ob vprašanju njegove odprave bistveno pregledati stanje glede izvajanja in delovanja evropskega naloga za prijetje. Ne smemo pozabiti, da je učinkovitost evropskega naloga za prijetje v boju proti čezmejnemu kriminalu, organiziranem kriminalu in terorizmu odvisna od načela vzajemnega priznavanja med državami članicami, kar je podlaga za resnični evropski pravosodni prostor in pravilno delovanje schengenskega območja.

To bi bil korak nazaj, če bi te razmere ogrozili; namesto tega bi se morali osredotočiti na izboljšanje prenosa okvirnega sklepa, zlasti v smislu zaščite temeljnih pravic.

  Nuno Teixeira (PPE), v pisni obliki. – (PT) Evropski nalog za prijetje je bil uveden s sklepom iz leta 2002 in doslej se je izkazal za učinkovito sredstvo v boju proti čezmejnemu kriminalu, organiziranemu kriminalu in terorizmu, kot je v nedavnem poročilu poudarila Komisija. V delovanju sistema pa obstajajo pomanjkljivosti: Poročila o tem, da se uporablja za zaslišanja namesto za obtožbe in pregon v primeru lažjih kaznivih dejanj, lahko zamajejo njegov ugled in učinkovitost. Zato je prav in nujno, da Svet sprejme ukrepe, s katerimi bo zagotovil, da se nesorazmerna uporaba evropskega naloga za prijetje v praksi omeji. Poleg tega je priporočljivo zagotoviti dejansko spoštovanje postopkovnih pravic: to pomeni, da imajo posamezniki, za katere velja evropski nalog za prijetje, resnično pravico do pravne pomoči tako v državi članici izdajateljici kot v državi članici izvršiteljici. Prav tako je treba zagotoviti, da standardi kazenskega prava in razmere v zaporih v Evropski uniji ne bodo povzročili nezaupanja v pravne sisteme držav članic. Le na ta način bo mogoče govoriti o resnični učinkovitosti in pravem uspehu tega sredstva na evropski ravni.