Pełne sprawozdanie z obrad

Wtorek, 11 czerwca 2013 r. - Strasburg

11. Uroczyste posiedzenie - Słowenia

  Der Präsident. − Meine sehr geehrten Damen und Herren! Es ist mir eine außerordentliche Freude, einen Freund in diesem Hause begrüßen zu dürfen: den Präsident der Republik Slowenien, unseren Freund Borut Pahor, ehemaliges Mitglied des Europäischen Parlaments. Herr Staatspräsident, herzlich willkommen!

(Beifall)

Meine lieben Kolleginnen und Kollegen! Wir haben bei dem Vorgespräch, das ich gerade mit Borut Pahor führen konnte, die Frage gestellt: Was haben Toomas Ilves, Helle Thorning-Schmidt, Josepf Muscat, Borut Pahor, Giorgio Napolitano, Elio di Rupo, François Hollande, Enrico Letta, was haben alle diese Staats- und Regierungschefs gemeinsam? Sie sind alle ehemalige Mitglieder des Europäischen Parlaments! Sie sehen, meine Damen und Herren, was aus uns werden kann, am Beispiel des Herrn Staatspräsidenten von Slowenien.

Meine Damen und Herren! Es ist mir eine große Freude, unserem langjährigen Kollegen Borut Pahor das Wort zu erteilen. Herr Staatspräsident, the floor is yours!

  Borut Pahor, predsednik Slovenije. − Kot je dejal predsednik, prijatelj Martin Schulz, sem bil v prejšnjem mandatu vaš kolega. Nekaterim od vas tudi drag osebni prijatelj. Pogosto vas pogrešam, v osebnem in političnem smislu.

V političnem smislu tako, da se zavedam, da ima evropski poslanec ali poslanka, da ima ta visoki dom prav poseben zorni kot opazovanja in ustvarjanja naše skupne evropske usode. Nihče drug ga nima. V tem smislu je ta parlament nenadomestljiv in je spričo svoje pomembnosti in posebnosti pri opravljanju svojega poslanstva, pri kreiranju naše skupne usode, več kot pol milijarde naših ljudi, nenadomestljiv.

Spoštovani gospod predsednik, s tako spoštljivostjo do vašega visokega doma bi se danes rad opredelil samo do enega izmed vprašanj, ki utegne ali pa po mojem mnenju mora biti v prihodnje eno osrednjih. Kar pa ne pomeni, da je to v tem trenutku, žal. In zavzel se bom tudi za to, skupaj s tistimi med vami, ki mislite podobno, da bi se to čim prej zgodilo. Gre za vprašanje prihodnosti Evropske unije.

Kot boste lahko videli, zame to vprašanje ni ne akademsko ne abstraktno, temveč je izjemno aktualno in je strateškega pomena. To je izziv zdaj, zamude bodo težko popravljive.

V današnjem govoru bi se rad zavzel za nov, pravni in politični korak k vsestranski poglobitvi Evropske unije. Zdaj, v teh evropskih in svetovnih okoliščinah, ne kljub njim, prav zaradi njih!

Verjetno bo pravi čas za prvi pomembnejši korak čas po novih evropskih volitvah prihodnje leto.

Moja domneva, zlasti pa želja je, da bi se znova oblikovala Konvencija o prihodnosti Evrope. In moja želja je, da bi se končalo njeno delo s čim večjo politično večino, morda celo konsenzom, da je za potrebe jutrišnjega dne, za našo skupno domovino, za to, da obvarujemo mir in blaginjo naših ljudi, potrebna nova ustava.

Vem, poznam razpoloženje in razmišljanje tukaj in se zavedam, da nekateri temu nasprotujete, in imate vso pravico. In vem, da glede tega dvomijo mnogi naši ljudje, vse to je legitimno in demokratično. Zato tudi obstaja ta hiša, Evropski parlament, da se o teh najbolj usodnih odločitvah na križiščih evropske zgodovine odločimo, po kateri poti bomo šli, demokratično, v enem strpnem, konstruktivnem dialogu, eni za in drugi proti.

Jaz bi se danes rad postavil na eno izmed stališč. Na koncu bodo verjetno o tako pomembni temi želeli, in to jim moramo dopustiti, ljudje na referendumih vsepovsod po državah Evropske unije. To bo dalo demokratično legitimacijo za tako pomembno odločitev, kot bi utegnila biti tista o novi ustavi.

Preden kratko utemeljim, spoštovane poslanke in poslanci, dragi prijatelji, moje zavzemanje, naj kratko poudarim dva razloga, ki pojasnjujeta moje stališče.

Prvič: vse svoje politično življenje, četrt stoletja ga je, sem privržen Evropejec. Najprej in preprosto verjamem v Evropo, v idejo Evrope kot skupnosti različnih narodov in držav. Verjamem, da je med nami, kljub tem razlikam, veliko več tistega, kar nas povezuje in združuje, še več: zgodovinske izkušnje nas učijo, da sodelovanje zagotavlja mir, mir pa je osnova blaginje. Nenazadnje to govori tudi Nobelova nagrada.

Tega prepričanja in te vere v evropsko idejo nikoli nisem spreminjal. Kvečjemu lahko rečem tukaj, med prijatelji, da se ta krepi. Po drugi svetovni vojni smo bili priče izjemnim korakom v napredovanju te zamisli o skupnem sodelovanju. Tudi Lizbonska pogodba je bila korak naprej.

Tisto, kar želim danes reči, je, da po mojih izkušnjah ta pogodba kmalu ne bo zadostovala več kot pravna podlaga za tako ukrepanje, ki bi reševalo probleme ljudi, ki jih tukaj zastopate.

Ne gre samo za to, spoštovane kolegice in kolegi, da je globalna finančna kriza vzrok razmišljanjem o večji institucionalni krepitvi Evropske unije in seveda tudi odpravi njenega demokratičnega deficita, kar zadeva vlogo in pomen te visoke hiše. Finančna in gospodarska kriza od leta 2008 in deloma še zdaj samo na nek način razkazuje v celoti nekatere probleme, ki jih moramo preseči, pravne in politične, gospodarske in socialne, da bi ohranili vero in upanje naših ljudi v to skupno evropsko domovino.

Glejte, ne morete imeti ene centralne banke in 17 ali 18 fiskalnih politik, ne morete.

Vidimo sicer, da se Evropski svet, Komisija in Parlament trudite najti začasne ali bolj trajne oblike načinov za enotno ukrepanje. Vendar, roko na srce, gre za dolgoročno preveč nezanesljivo podlago za strateško ravnanje Evropske unije, če hoče ohraniti in okrepiti vlogo svetovnega igralca. V politiki, v ekonomiji, v medčloveških odnosih danes v globalnem svetu.

In drugič: v svoji karieri sem, tako kot je dejal prijatelj, gospod predsednik, opravljal zelo različne vloge, tako kot veliko vas tukaj v dvorani. Tukaj ste ljudje, ki imate praviloma zelo dolge politične in zelo potrebne politične izkušnje in reference. Sem in tja kdo od nas gre nazaj v nacionalno politiko, to je pomembno. Imeti to izkušnjo iz Evropskega parlamenta, morda tudi mojo izkušnjo iz Evropskega sveta, ko sem bil predsednik vlade ravno v času krize, ki nas je dobila, by the way, popolnoma nepripravljene in smo se od konca leta 2008 do leta 2011 praktično iskali in našli bolj ali manj začasne rešitve na dostikrat precej vprašljivi pravni podlagi, ampak smo imeli tudi Evropski parlament, ki je to razumel, in ste dostikrat odločitve Evropskega sveta ali podprli ali pa jih korigirali.

Vse to je pomagalo reševati krizo, ki je doletela Evropo. Od blizu sem lahko videl torej, kako je kriza ujela Evropo nepripravljeno. Mnoge protikrizne ukrepe smo sprejemali pod velikim pritiskom časa in razmer, in to ob odsotnosti institucij, ki jih imajo druge globalne sile na razpolago in jih uporabljajo.

Mi pa jih nimamo in jih ne moremo uporabljati in imamo globok deficit glede tega. In ljudje potem s prstom na vas in na vse nas kažejo kot na nesposobne ljudi, ki niso sposobni odgovarjati na izzive časa. Mi pa nimamo sredstev, nimamo instrumentov, nimamo primernih orodij, da bi ukrepali. Torej, dogovorimo se o tem, da imamo to v svojih rokah in da lahko odgovorimo na pričakovanja naših ljudi, da bo jutri boljše in ne slabše.

Kot predsednik Slovenije, gospe in gospodje, lahko ugotavljam, da se še naprej spopadamo s krizo, vendar moram reči, in to ni nek wishfull thinking, da opažam neko večjo enotnost političnega razreda, ne glede na vlado ali opozicijo, in da smo v zadnjem času sprejemali neke dramatične odločitve, ki so terjale veliko politične zrelosti, in naj vam rečem, ne kot nek cenen propagandist, Slovenija se bo izvlekla iz teh težav in bo znova zvezda med državami v Evropski uniji.

Moram pa povedati, da je kriza načela zaupanje do vseh institucij, od političnih do tistih pravne države, in da je načela tudi zaupanje do Evropske unije, kar prej, v naši praksi, ni bilo dejstvo. Zdaj pa se lahko opaža prve znake evroskepticizma, močnejšega, izrazitejšega tudi v Sloveniji, ampak na drugi strani je pa tudi vera in vedenje, da sami ne zmoremo, skupaj pa lahko, mi vsi. Ohraniti to vero je zdaj naša prvenstvena naloga, zato pravim, da o prihodnosti Evropske unije ne moremo razmišljati čez leta, ko bodo morda razmere nekoliko boljše, ker ne bodo. Zdaj je potrebno razmišljati o tem, zdaj je potrebno zagnati intelektualni zagon, ki smo mu bili priča na prelomu v novo tisočletje, ko se je rodila Konvencija o prihodnosti Evrope. In nekateri ste tukaj sodelovali v njej, ko je bila vera v to, da mi lahko uveljavimo lizbonske cilje.

Leta 2000 smo napisali, da bomo pred tremi leti najbolj konkurenčno in dinamično gospodarstvo na svetu. Daleč od tega. Mi smo v globoki krizi še vedno, ampak imamo možnost, da to postanemo, ker to omogoča, da bodo naši ljudje od novih spodbud za gospodarsko rast, ob seveda finančni konsolidaciji, dobili znova službe, mladi ljudje pa upanje in vero, da živijo v državi in v Evropski uniji, ki jim zagotavlja človeka dostojno življenje.

Spoštovani gospod predsednik, moje stališče o združevanju Evropske unije in širitvi, zlasti na področje zahodnega Balkana, je inspirirano torej z notranjimi potrebami Evropske unije in z razmerami v mednarodni politiki.

Mir kot osnova blaginje dosežemo le s sodelovanjem. Toliko, kolikor bo v aktualnih okoliščinah mir trajnejši, blaginja pa okrepljena, toliko bolj mora biti torej močnejše naše sodelovanje. Moja teza torej je, moje sporočilo temu visokemu domu in vsem našim ljudem po Evropi je, da lahko že ustvarjeno dediščino miru in blaginje v prihodnje zavarujemo in nadgradimo le s poglabljanjem političnega in vsestranskega sodelovanja v naši širši domovini.

Predolgo oklevanje pri sedanji pravni in politični odločitvi glede tega bi utegnilo to dediščino resno ogroziti.

To pravim kot predsednik manjše med državami. Zdelo bi se razumljivejše, če bi se za to zavzel predsednik katere od večjih držav, ne?

Slovenija ima izkušnjo z razpadom bivše Jugoslavije. Morda tudi s tega zornega kota lahko prispevam k vašim razmislekom. Majhne države, kolikor se bojijo, da bi prenos novih suverenosti na Bruselj, na evropsko vlado, na evropski parlament pomenil krčenje njihove samostojnosti, vendarle v bistvu mi, Slovenci, iz svoje izkušnje vemo, da to zagotavlja pogoje za to, da sploh ohranimo našo narodno, kulturno in vse druge samobitnosti ter ostanemo del razvitega sveta. Če bi se vse skupaj razkropilo, sami mi ne bomo zmogli obdržati ritma, tehnološkega, znanstvenega, duhovnega, z najbolj razvitim delom sveta, samo z vami skupaj lahko.

To pojasnjuje zavzemanje manjših držav in moje zavzemanje za bolj združeno Evropsko unijo.

Tukaj bi se rad obrnil tudi na željo, da nas pri tem stremljenjih podpirajo mladi ljudje. In tukaj nimamo najbolj srečne roke: četrtina mladih ljudi je brez posla in brez dela, in danes govoriti samo o viziji združenih držav Evrope, recimo, ne da bi pravzaprav mladim pojasnili, da nam izkušnja govori, da če bomo napredovali, lahko ustvarimo pogoje za to, da bomo lažje in bolje ukrepali, in da bomo na ta način tudi naredili nov korak v napredek znanosti in tehnologije v Evropski uniji, tako kot delajo Združene države Amerike ali Kitajska ali Ruska federacija ali Brazilija.

Samo pod tem pogojem, da bodo razumeli smisel tega združevanja v povečanju njihove blaginje, samo tako jih lahko pridobimo za to veliko idejo. In pravim vam, za to se splača potruditi. Od uspeha te zamisli smo eksistencialno odvisni.

Zato pozivam, če smem izkoristiti ta podium, gospod predsednik, pozivam Evropski svet, da nujno sprejme shemo, ki bo že jutri mladim omogočila nova delovna mesta, bodisi z investicijami v mikro, majhna in srednja podjetja, kot tudi z izobraževanjem in usposabljanjem mladih.

In tukaj boste igrali vlogo tudi vi, spoštovane poslanke in poslanci, nenadomestljivo, ko bo treba po večkratnem usklajevanju sprejeti dogovor o večletnem finančnem okviru 2014–2020.

Mimogrede, naj ne bo napačnih razumevanj. Ko govorimo o združenih državah Evrope, metaforično, ne mislimo ameriškega koncepta talilnih loncev. Prednost Evrope je v njeni barvitosti, različnosti. Da pa bi lahko funkcionirala v korist velike večine naše skupnosti, mora najti, po mojem, novo pravo razmerje med spoštovanjem in vztrajanjem pri različnostih, hkrati pa pri krepitvi in spodbujanju enotnosti.

Naj rečem zelo odkrito, ne da bi požel aplavz med vsemi: če bomo zagovorniki močnejše Evrope zdaj tiho in bomo menili, da je potrebno z našo zamislijo čakati, da se stvari nekoliko uredijo, bodo prevladali evroskeptiki. To utegne biti njihova velika kratkoročna zmaga, ampak poraz bo imel, po mojem, velike negativne dolgoročne posledice.

Predsednik, dame in gospodje, aključek izkoriščam za zahvalo Evropskemu parlamentu. Tudi v tem mandatu puščate izjemno pomembne sledi vaših odločitev v korist velike večine naših ljudi. Vem, da vas mestoma boli, ker je to v javnosti manj opaženo, kot si zaslužite. Zato, prosim, sprejmite izraze moje velike hvaležnosti in hvaležnosti ljudi, ki jih predstavljam kot predsednik, za vaše delo in napore v korist velike večine naših ljudi.

V našo skupno prihodnost gledam z vero in upanjem in zavedanjem, da je bila Nobelova nagrada za mir mogoče manj čestitka in več opozorilo, opozorilo vsem nam in našim ljudem, da mir ni samoumeven, da je treba zanj požrtvovalno garati vsak dan. In to bo edina trdna osnova za blaginjo naših ljudi in da bo temu tako kljub kolosalnim težavam, v katerih smo se znašli, nočem končat verjeti.

Hvala, gospod predsednik, za ta velik privilegij.

  Der Präsident. − Vielen Dank, Herr Staatspräsident, für Ihre doch sehr ermutigende Rede. Es war auch eine Rede, die in diesem Parlament zu kontroversen Diskussionen führen wird, weil die Aussagen, die Sie zur Verfassungsgebung in Europa gemacht haben, sicher – wie Sie das selbst ausgedrückt haben – nicht allen Kolleginnen und Kollegen gefallen werden. Wo ich in dieser Frage stehe, wissen Sie. Aber das darf ich jetzt nicht laut sagen.

Die Ermutigung für unsere Arbeit, Herr Staatspräsident, ist etwas, wofür ich mich bei Ihnen herzlich bedanken möchte. Es ist, glaube ich, zum ersten Mal so, dass ein Staatsoberhaupt in dieser Klarheit sich für die Arbeit des Europäischen Parlaments bedankt hat. Aber das ist auch logisch. Jemand, der wie Sie so viele Jahre engagiert als Abgeordneter in diesem Hause gearbeitet hat, weiß, dass eine Gesetzgebungskammer von 754 Abgeordneten und bald einigen mehr aus Kroatien, die bindendes Recht für 500 Millionen Menschen auf unserem Kontinent schafft, ein einzigartiger Ort ist, den es in dieser Form weltweit nur in Europa gibt. Dass Sie uns ermutigt haben, mit dieser Arbeit weiterzumachen, dafür sind wir Ihnen herzlich dankbar. Vielen Dank, Herr Pahor!

(Beifall)

(Die feierliche Sitzung wird um 12.25 Uhr geschlossen.)

PRÉSIDENCE DE MME ISABELLE DURANT
Vice-présidente