Verbatim report of proceedings

Tuesday, 5 July 2022 - Strasbourg

2. Common European action on care (debate)

  Predsedajúci. – Prvým bodom programu je rozprava o správe, ktorú predkladá Milan Brglez v mene Výboru pre zamestnanosť a sociálne veci a Sirpa Pietikäinen v mene Výboru pre práva žien a rodovú rovnosť, o návrhu správy smerom k spoločným európskym opatreniam v oblasti starostlivosti (2021/2253(INI)) (A9-0189/2022).

  Milan Brglez, poročevalec. – Gospod predsednik!

Hvala kolegici soporočevalki Sirpi Pietikäinen za tesno in konstruktivno sodelovanje vse od prvega osnutka poročila do današnje razprave, vsem poročevalkam in poročevalcem v senci ter vsem strokovnimi ekipami in sekretariatoma za intenzivno delo v preteklih mesecih.

Ponosen sem na njegov rezultat, obširno, poglobljeno in celostno, na človekovih pravicah osnovano poročilo, za katerega verjamem, da bo v pomoč Komisiji pri oblikovanju evropske strategije o oskrbi ter nujnih ukrepov po njej.

Posebej se želim zahvaliti ter posvetiti to poročilo tistim, brez katerih ga ne bi bilo. Vsem posameznikom, predvsem pa posameznicam, ki dnevno skrbijo za naše otroke, starše in stare starše ter sorodnike in prijatelje, potrebne pomoči in podpore.

Področje oskrbe po naravi zadeva slehernega izmed nas. Vsak se najmanj enkrat v življenju znajde v vlogi prejemnika oskrbe in tudi tistega, ki to oskrbo nudi drugim. Oskrba ni le najvišji izraz človeške in medgeneracijske solidarnosti, temveč produktivni sektor ter vezivno tkivo naše družbe.

Paradoks njene nepogrešljivosti je, da ostaja njen ogromen gospodarski in družbeni prispevek spregledan, delo na področju oskrbe pa podcenjeno in pogosto neplačano ter posledično neenakomerno porazdeljeno.

Pandemija je ta paradoks dokončno razgalila in odprla oči javnosti ter politike, da je oskrba pravica in javno dobro, ki potrebuje javno podporo ter investicije. Čim prej moramo popraviti veliko napako rezov v ta sektor v času varčevalnih ukrepov ob finančni krizi ter zamujeno priložnost, da bi vlaganje v javno oskrbo postalo obvezni del okrevanja in odpornosti po pandemiji.

Brez javnih investicij v kvalitetno in integrirano javno oskrbo, dostopno vsem, od zgodnjega otroštva do pozne starosti, ne bo mogoče presekati začaranega kroga odvisnosti od neformalnih oskrbovalcev, med katerimi premočno prevladujejo ženske, ter neenakosti, ki se s tem poglabljajo.

Nezadostne in za marsikoga cenovno ter vsesplošno nedosegljive storitve, ki niso vključene v sistem socialne varnosti, silijo ženske nazaj za domače ognjišče v ekonomsko odvisnost ter socialno izključenost.

Ustvarjanje pogojev za popolnoma svobodno odločitev glede uresničevanja in zagotavljanja pravice do oskrbe je zato bistvo poročila, ki ga imate pred seboj. Poročilo poziva Komisijo in države članice, da omogočijo učinkovit, univerzalen dostop do kakovostne oskrbe, prilagojene potrebam oskrbovancev. S tem povezano je potrebno pospešiti prehod od še vedno pretežno institucionalne na oskrbo v skupnosti brez nedopustnega prelaganja dodatnega bremena na družine oskrbovancev.

Za uresničevanje pravice do oskrbe je ključno okrepiti zaščito pravic tistih, ki opravljajo skrbstveno delo, tako formalno kot neformalno. Večina držav članic se sooča s pomanjkanjem delovne sile v sektorju oskrbe.

Da bi zadržali obstoječe in pritegnili nove zaposlene, tudi več moških ter mlajših oskrbovalcev, moramo predvsem izboljšati delovne pogoje, pokritost sektorja s kolektivnimi pogodbami ter javno podobo skrbstvenih poklicev. Zaščititi moramo pravice pogosto spregledanih mobilnih delavcev in delavcev migrantov ter urediti položaj tistih, ki delajo v sektorju osebnih in gospodinjskih storitev. Vsem zaposlenim, vključno s tistimi v sektorju oskrbe, moramo omogočiti boljše usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja.

Univerzalno dostopno zgodnje izobraževanje in varstvo otrok, za katerega si moja politična skupina prizadeva z vztrajanjem pri čimprejšnji implementaciji in nujnih finančni okrepitvi evropskega varstva za otroke, je ključno za razvijanje potenciala vseh otrok, še posebej tistih v najranljivejših položajih.

Oskrba je še vedno primarna skrb in pristojnost držav članic. Skupno ukrepanje na evropski ravni pa je nujno za to, da bi zagotovili enako raven varstva pravic vsem v Evropski uniji ter zaustavili odtekanje usposobljene delovne sile iz držav in regij, ki jim že tako primanjkuje zdravstvenega in skrbstvenega osebja. Med njimi je žal tudi Slovenija. Čakajo nas še izzivi demografskih sprememb in staranje prebivalstva ter zahteve evropskega zelenega in digitalnega prehoda.

Prepričan sem, da Komisijo v poročilu čakajo priporočila, ki upoštevajo širok kontekst ter lahko dopolnijo in okrepijo predloge za strateške ukrepe na področju oskrbe. S tem poročilom pa Komisija dobiva tudi zaveznika za oblikovanje evropskega dogovora o oskrbi, ki mora dodatno dvigniti raven ambicij ter izkoristiti priložnosti, ki jih dokazano ponuja spolno enakopravnejša porazdelitev skrbstvenih obveznosti za posameznike, družbo in gospodarstvo.

  Sirpa Pietikäinen, esittelijä. – Arvoisa puhemies, tämä on ensimmäinen kokonaisvaltainen hoivamietintö Euroopan parlamentilta, ja näin myös aika uraauurtava. Covid-19 jälkeen kävi aivan selväksi, samalla tavalla kuin terveydenhuollon puolella, että jäsenvaltioiden yksittäiset resurssit ovat liian heikkoja pitämään huolta kansalaisistamme.

Hoivan taso oli monissa jäsenvaltioissa, varsinkin ikäihmisten ja laitoshoivan puolella, hyvin puutteellinen. Ei ollut riittävästi varusteita, henkilöstöä eikä henkilöstön tukea. Kuolinluvut, jotka ovat koskeneet nimenomaan ikääntyneitä muistisairaita hoivalaitoksissa, ovat niin dramaattisia, että tämä vaatii syvempää jatkotarkastelua.

Parlamentti lähettääkin voimakkaan viestin siitä, että jokaisella eurooppalaisella on perusoikeus hyvään, saavutettavissa olevaan hoivaan kaikille sitä tarvitseville, oli se sitten lyhytaikaista, pitkäaikaista, yllättävää tai ennakoitavaa. Tämä oikeuslähtöinen näkökulma on toki jo kirjattu sosiaaliseen pilariin, mutta meillä ei ole vielä oikein tehokkaita keinoja sen toteuttamiseen. Siihen, että jonkun oikeus täytyy olla myös jonkun velvollisuus, tässä tapauksessa jäsenvaltioiden velvollisuus pitää huolta tämän hyvän hoivan saavutettavuudesta.

Toinen viesti on se, että hoivan osalta ja hoivakäsityksen osalta on myös tapahduttava muutos. Meidän on suunnattava ihmislähtöiseen, räätälöitävissä olevaan, ihmisen elämäntilanteisiin, tarpeisiin ja toiveisiin perustuvaan hoivaan, pois laitoksista, enemmän yhteisölliseen. Kolmas viesti on se, että tämä kaikki tarvitsee lisää investointeja koko hoivasektorille ja erityisesti pitkäaikaissairaiden ihmisten hoivan puolelle.

Tämä puolestaan tarvitsee, käsitykseni mukaan, myös lainsäädäntöä. Se tarvitsee hyvän hoivan laadun mittareita, jatkuvaa seurantaa jäsenvaltioiden tilanteesta, peruspalkkausta parhaisiin käytäntöihin ja myös sen, että olemassa oleviin ongelmatilanteisiin ja jälkijättöisyyteen puututaan. Parlamentti vaatii komissiolta hoivastrategiaa ja myös sen jatkuvaa seurantaa, jotta se ei jää vain hyväksi tavoitteeksi ja paperiksi pöydälle.

Erityisen tyytyväinen olen myös tähän mietintöön sisältyvästä omaishoitajien hoivaohjelmavaatimuksesta, jonka toivottavasti komissio tuo joko osana hoivastrategiaa tai sen jälkeen. Meidän tulee tunnistaa ja tunnustaa omaishoitajuus, joka vastaa noin 70 prosenttia hoivatarpeesta jäsenvaltioissamme. On pidettävä huolta siitä, että se on sekä taloudellisesti tuettua että myös palveluiltaan tuettua ja että omaishoitajien jaksamisesta, vapaa-ajasta ja terveydentilasta pidetään huolta.

Hoiva on mitä suurimmassa määrin myös naiskysymys, jossa usein alipalkatut naiset pitävät huolta toisista naisista. Siksi on itsestään selvää, että työntekijöiden asemasta on pidettävä parempaa huolta. Ilman hyviä työntekijöitä ei ole myöskään hyvää hoivaa.

Näille saatesanoilla kiitän kaikkia puolueita, varjoesittelijöitä ja kanssaesittelijä Milan Brglezia erittäin hyvästä ja rakentavasta yhteistyöstä, jolla voimme lähettää eteenpäin tämän voimakkaan yhteisen viestin.

  Dubravka Šuica, Vice-President of the Commission. – Mr President, honourable Members, first of all I want to thank Milan Brglez and Sirpa Pietikäinen, both co-rapporteurs, for this initiative and for this report. I really appreciate what you are doing and I appreciate your call on the Commission – although last year during the State of the Union speech, when President von der Leyen addressed this House, she promised that we would come up with a care strategy, which is going to happen on 7 September in the Commission.

All of us know that care is an integral part of our lives and that it affects us all. Some of us are carers of children. Some are carers of older family members, as you said. Some of us are in need of care. What is clear is that we all provide and need care at different moments in our lives. However, at this moment in time, not everyone can access or afford the high—quality care they need. We cannot tolerate the status quo. Inadequate provision of care services has a number of consequences. It takes a heavy toll on the well—being and health of people needing care. It also impacts greatly on gender equality, simply because women continue to bear the bulk of informal care responsibilities across Member States. This hinders the ability of women to engage in paid work. On the other hand, more than 80% of care workers in the European Union are women and a number of them are of migrant background.

Care work is often unevaluated. It’s often undervalued. The time has come for us to start caring about care. Many care workers face difficult working conditions, and also limited career prospects. The COVID—19 pandemic was a painful reminder of the multiple structural weaknesses of our long—term care systems. The demographic mega—trend of ageing in the European Union highlights the challenge of ensuring access to high—quality, affordable, long—term care while securing its adequate and sustainable financing.

That is why the Commission, as I already said, is preparing a European Care Strategy. The strategy also responds to the Conference on the Future of Europe. Citizens highlighted during the Conference the importance of addressing health and care issues in the proposal on the demographic transition. Their proposal calls for quality, affordable and accessible childcare across the European Union and for appropriate care for older people.

In responding to the needs of citizens, we must set a framework for policy reforms of our care systems and trigger the necessary investments with the help of European Union funding, including direct technical support. The strategy contributes to implementing the European Pillar of Social Rights, which covers various aspects of care. I know that this House cherishes the Pillar as much as we do. The strategy will address both carers and care—receivers, from the youngest to the oldest members of our society. It takes a comprehensive approach to care, from childcare into long—term care, and covers the challenges of availability, accessibility, affordability and quality, while also stressing the need to ensure fiscal sustainability.

This strategy aims at highlighting the vital contribution of care to society and to the economy. It calls for reinforced action at all levels to counter the challenges exhibited by the COVID—19 pandemic and the war in Ukraine. The strategy builds on numerous calls for reinforced EU action in this area and previous public consultations.

This House is vocal on the topic of care. I fully agree with your focus on the quality of care across the life cycle, whereby we need to focus on accessibility, availability and affordability of care. Equally important, all users and their carers should have a genuine choice when it comes to care services. We have to be mindful of our responsibilities for care for life. We note that the Parliament calls on Member States to act in a number of areas. We will add our voice to these calls to guide the Member States, to guide their policy reforms in early childhood education and care and long-term care.

The communication on the European Care Strategy will announce European—level supportive actions that build on extensive European acquis and initiatives relevant to the care sector. This includes labour law, health and safety at work, work—life balance skills and the rights of persons with disabilities and gender equality.

Regarding long—term care, the Commission’s thinking is in line with the report on a number of points. In particular, we agree that we need to have a holistic life cycle approach, putting the persons in need of care at the centre.

We agree to enable personal choice and a life lived in dignity, to uphold human rights, and a balanced mix of accessible, affordable and high—quality care options should be available, supported by adequate social protection. There is a clear need to strengthen quality standards and quality assurance mechanisms across the European Union.

As regards carers, improving working conditions in the sector requires stronger social dialogue, adequate pay and upskilling and reskilling opportunities. Informal care should be a choice rather than a necessity, driven by lack of quality and affordable services. Support measures should be in place for informal carers. There is a clear social investment case in stepping-up provision of care services, tapping into the job creation potential of this sector, as well as digitalisation and innovation opportunities that can help unlock economic growth, create jobs and allow people with responsibilities to increase their participation on the labour market.

With all the Member States facing a common challenge of providing accessible, affordable and high—quality care to all that need it, the Commission is exploring ways to improve admission of long—term care workers from non—EU countries.

As announced in the upcoming communication on attracting skills and talents to the EU, the so—called ‘Brain Drain to Brain Gain’, this could benefit both the Member States and countries of origin by guaranteeing high ethical standards of recruitment.

With regard to the revision of Barcelona targets, I am pleased that you advocate further upward convergence across Member States, including further investments in high—quality care for children, paying special attention to those at risk of poverty or social exclusion. This would increase women’s participation on the labour market and at the same time support the personal development of children.

The proposal for the revision of the Barcelona targets follows the gender equality strategy and builds upon European Union initiatives such as the Child Guarantee and the recommendation on early childhood education. Care for children does not stop in the nursery or kindergartens. I appreciate that you link formal care with support for parents, including family-friendly working time arrangements and the encouragement of equal sharing of care among parents in line with the Work—Life Balance Directive.

To conclude, I do appreciate your support for an ambitious care package that will improve gender equality across the European Union, allowing both women and men to better combine work with their care responsibilities and providing affordable, accessible and high—quality care services across the European Union.

  Στέλιος Κυμπουρόπουλος, εξ ονόματος της ομάδας PPE. – Κύριε Πρόεδρε, συνάδελφοι, είμαι πολύ χαρούμενος σήμερα γιατί το κοινοβούλιό μας με προεξάρχουσα την πολιτική μας ομάδα, το Ευρωπαϊκό Λαϊκό Κόμμα, υιοθετεί μια έκθεση που ανταποκρίνεται στις προσδοκίες των Ευρωπαίων πολιτών· μια έκθεση που αναγνωρίζει έμπρακτα την ανεκτίμητη συνεισφορά των ανεπίσημων φροντιστών· μια έκθεση που δίνει έμφαση στις μεγάλες ευθύνες φροντίδας που αναλαμβάνουν οι γυναίκες, αλλά και που τονίζει τη διάσταση της προσωπικής επιλογής φροντίδας και, φυσικά, την ανάγκη για άμεση αλλαγή, παραδείγματος χάριν με τις δομές φροντίδας να μετατρέπονται σε φροντίδα στην κοινότητα.

Τα κράτη μέλη είναι αναπόσπαστο κομμάτι αυτής της επιλογής και πρέπει να φροντίσουν ώστε οι Ευρωπαίοι να μπορούν να κατευθύνονται σε επιλογές φροντίδας, οι οποίες προωθούν την αποϊδρυματοποίηση και το δικαίωμα της επιλογής. Φυσικά, δεν πρέπει να κλείνουμε τα μάτια σε περιπτώσεις απαράδεκτες διαβίωσης των διαβιούντων σε ιδρύματα —το αντίθετο. Πρέπει να διεξάγονται έρευνες για περιπτώσεις κακοποίησης και να δουλέψουμε εντατικά στον τομέα της ευαισθητοποίησης. Και σε αυτό ακριβώς το μήκος κύματος, ήθελα να χαιρετήσω τις ενέργειες της ελληνικής κυβέρνησης για το κλείσιμο ιδρυμάτων με απαράδεκτες συνθήκες διαβίωσης.

Κλείνοντας, καλώ την Ευρωπαϊκή Επιτροπή να λάβει την έκθεσή μας σοβαρά υπόψιν και να καταθέσει μια φιλόδοξη στρατηγική που θα θέτει στο επίκεντρο τις ανάγκες των φροντιστών και των επωφελούμενων από υπηρεσίες φροντίδας.

  Maria-Manuel Leitão-Marques, em nome do Grupo S&D. – Senhor Presidente, Senhora Comissária, ao longo da nossa vida quase todos nós vamos cuidar ou ser cuidados por alguém. Está na altura de reconhecermos que esta tarefa é crucial para o bem-estar da sociedade em que vivemos.

No caso europeu, tendo em conta as tendências demográficas, isso será assim cada vez mais e são as mulheres quem presta a larga maioria das tarefas de cuidado. Esperemos que mude esta situação. Estima-se que elas gastem, em média, 3,2 vezes mais horas que os homens em deveres de cuidado não pagos. E tudo isto faz com que 7,7 milhões de mulheres estejam fora do mercado de trabalho.

O nosso desafio, o nosso grande desafio, é como mudar este paradigma, que é também cultural, que começa na família e acaba no mercado de trabalho. Precisamos, por isso, de olhar para a educação, mostrando aos nossos meninos que cuidar dos outros não é apenas coisa de mulher. Devemos, a seguir, valorizar as tarefas de cuidado. Garantir o investimento público, sempre que necessário. Remunerar de forma justa este trabalho e dignificar estas tarefas, reconhecendo os direitos de quem cuida. Em Portugal, por exemplo, foi estabelecido o Estatuto do Cuidador Informal, que garante um subsídio de apoio, períodos de descanso e acesso à formação.

Fico contente por saber que a Comissão será ambiciosa na sua estratégia. Precisamos de um pacto europeu para os cuidados, na certeza que cada um de nós um dia será beneficiário desse esforço.

  Véronique Trillet-Lenoir, au nom du groupe Renew. – Monsieur le Président, Madame la Commissaire, impossible en une minute de rendre l’hommage qui convient aux soignants et aux aidants, qui sont le plus souvent des femmes soignantes et aidantes. Impossible en une minute de témoigner de ce que nous constatons dans nos hôpitaux, comme celui où je travaille: manque de reconnaissance, pesanteur administrative, insuffisance des effectifs.

Alors une minute, c’est juste le temps de lancer un cri d’alarme. Aucun progrès dans les soins n’est possible si on perd de vue l’intérêt des patients. Aucune organisation de soins n’est efficace si on ne l’articule pas avec prévention, éducation, accompagnement à la réinsertion et maintien de l’autonomie. Aucun pays ne peut considérer qu’il peut faire mieux tout seul. C’est pourquoi nous nous félicitons d’une stratégie européenne commune pour les soins.

  Sara Matthieu, namens de Verts/ALE-Fractie. – Voorzitter, als jonge mama ben ik bezorgd om de veiligheid van onze kinderen. Helaas is die bezorgdheid vandaag terecht. Nergens in Europa zijn er zo veel kinderen per verzorger als in Vlaanderen. Ook voor de verzorgers zelf is de werkdruk onhoudbaar. We investeren te weinig in de kinderopvang en dat leidt tot onveilige situaties. Nochtans, kwalitatieve en warme zorg, dat is echt waar Europa het verschil kan maken. Met dit verslag wil het Parlement de Commissie en de lidstaten oproepen om te investeren in meer veilige en kwalitatieve kinderopvang.

Maar er moet ook aandacht zijn voor onze ouderen. Daarom vragen we af te stappen van de grote zorginstellingen en in te zetten op de buurtgerichte en kleinschalige zorg. Na de schandalen in de private ouderenzorg en de drama’s als gevolg van corona zijn er ook dringend meer publieke investeringen nodig. Ook de mantelzorgers moeten we beter ondersteunen en omkaderen. Wie voor anderen zorgt, verdient meer dan een applaus. Goede zorg betekent voor mij meer handen op de werkvloer, betere lonen, een lagere werkdruk en meer tijd voor de mensen die echt zorg nodig hebben. Veilige en warme zorg voor onze kinderen, voor de ouderen, voor iedereen die dat nodig heeft, dat is wat we met dit verslag willen bereiken.

  Dominique Bilde, au nom du groupe ID. – Monsieur le Président, Madame la Commissaire, la pandémie a démontré l’état de saccage de notre système de santé, rongé par le manque de moyens et la précarité dans laquelle sont plongés les professionnels du secteur. Ni une ni deux, la Commission européenne, visiblement très fière de sa gestion de la dernière crise, se sent pousser des ailes au point de se porter volontaire pour devenir directrice de l’hôpital Europe afin de gérer la suivante. On croit rêver. Ce rapport accomplit l’exploit inouï de franchir toutes les lignes rouges, piétinant la souveraineté des États avec la fameuse stratégie européenne de la santé, que nous refusons résolument.

Nous pensions avoir tout vu: voilà que les migrants sans papiers devraient pouvoir, selon le rapport, bénéficier des soins comme tous les autres. Nous refusons toutes ces dérives. Les Français n’en peuvent plus de l’appel d’air que constituent les aides pour les étrangers arrivés sur notre sol, d’autant plus qu’à l’heure où nous parlons, un de mes compatriotes sur deux a déjà renoncé à se faire soigner, faute de moyens ou de médecins.

Face à ce rapport inacceptable, nous avons cosigné, avec le groupe ECR, une résolution alternative afin de porter ensemble un autre modèle où la seule piqûre de rappel que nous acceptons est celle de la défense de nos nations. Pour prendre soin de la santé, évitons de suivre les malheureuses prescriptions de la Commission.

  Margarita de la Pisa Carrión, en nombre del Grupo ECR. – Señor presidente, señora comisaria, señorías, ponentes, conseguir unos cuidados que garanticen la dignidad de cada persona es una responsabilidad esencial de nuestra sociedad. Todos los hemos recibido y todos los ofreceremos. Conseguirlo todavía es un reto.

Esta estrategia era la oportunidad de diseñar un marco serio y ambicioso para quienes necesitan cuidados, comprometido con quienes los brindan y respetuoso con las competencias nacionales, pero no aporta toda la claridad que necesitábamos. Carece de estructura, mezcla conceptos relativos al mundo laboral regular, al irregular y al informal, que son los familiares, pero que evita nombrarlos. De hecho, se propone como objetivo externalizar los cuidados a través de una infraestructura artificial que sustituya a la familia, valora los cuidados exclusivamente desde una perspectiva económica y poco humana, y desprestigia estas ocupaciones abundando en la supuesta victimización de la mujer por tener una mayor presencia, obviando nuestra vocación natural.

A través de un texto alternativo, proponemos dar prioridad al apoyo a la familia, que es el entorno natural insustituible donde transcurren la vida y los afectos; dar opciones para elegir soluciones adaptadas a cada momento y cada situación; proponer ideas creativas, ofrecer recursos económicos y favorecer ventajas fiscales que permitan contar con la dedicación de un familiar o con servicios profesionales que sean de calidad y cualificados sobre la base de una especialidad, ya sea doméstica, educativa o terapéutica; reconocer el valor incalculable e indispensable de quien ofrece su dedicación. No hay labor más honrosa, cuidar a otro trasciende el mero acto material. Devolver el prestigio y procurar buenas condiciones es una prioridad, tanto si es un familiar como si es un profesional.

  José Gusmão, em nome do Grupo The Left. – Senhor Presidente, o relatório tem referências importantes ao investimento em serviços públicos de cuidados e aos direitos dos cuidadores formais e informais, com particular atenção à esmagadora maioria que são mulheres e, em muitos casos, migrantes.

A principal limitação deste relatório é não tirar consequências para as regras de governação económica e consequências suficientemente fortes para a transformação do semestre europeu. A Comissão dos Assuntos Sociais continua a manter-se ao largo destes assuntos, que são da maior importância e sem os quais este relatório se arrisca a ser um conjunto de declarações de intenção com pouca consequência política.

Mas também nas intenções temos diferenças, e é importante olhar para aquilo que a direita propõe nas suas alterações e votos separados que saiam deste relatório: a referência a quaisquer propostas legislativas, a referência à desigualdade salarial de género, a referência à linha de financiamento europeu ou até à importância de financiar serviços públicos, e a referência à não mercantilização dos cuidados. E é importante para percebermos que não estamos todos de acordo. Há quem queira serviços públicos de cuidados para apoiar toda a gente e há quem só queira cuidar da indústria.

  Ádám Kósa (NI). – Tisztelt Elnök úr! Az ápolás-gondozás kérdése nem tartozik az Európai Unió hatáskörébe. A tagállamoknak kell kialakítani a rendszereket, figyelembe véve a megelőző egészségügyi ellátás, rehabilitáció, továbbá a független életvitel lehetőségének biztosítását. Kiemelném a családi ápolás-gondozás meghatározó szerepét. Ez biztosítja a legmegfelelőbb környezetet a gondozottak számára, amihez az államnak minden feltételt és segítséget meg kell adnia. Azonban ez nem mindig lehetséges az otthonápolás tekintetében. Tehát az ellátottak érdekében szükségszerűen igazodva józan, észszerű megközelítésre van szükség az intézményi ellátás körében is. Kedves kollégák! 12 éve harcolok a fogyatékossággal élők, ellátottak nagy létszámú intézményi kiváltásáért. Országosan és az Európai Unió számos országában is komoly előrelépés történt. Amit megtanultam mindez idő alatt, hogy a megfelelő és közösségalapú intézményi ellátás és a családi ápolás-gondozás egymást tökéletesen kiegészíti, ebbe az irányba kell elmozdulni. Nem lehet minden gondozást végző intézményt bezárni.

  Frances Fitzgerald (PPE). – Mr President, I thank Commissioner Šuica for his work. And I’d also like to pay tribute to Sirpa Pietikäinen and Dennis Radtke from my own group who worked so hard on this.

It is about time that Europe took action on care. We all know what a European perspective, action means. It means a greater focus on the harsh realities of care as it stands at present in the European Union, the harsh realities of what we saw during COVID-19.

Who amongst us can forget the appalling tragedies that we saw in relation to long-term care? Who amongst us can forget the lack of carers, the lack of pay, the lack of proper training? Surely it is time that we took a European perspective on care issues. Every Member State will gain from this. Every Member State must be involved, because this goes to the heart of our communities. It goes to the heart of the quality of our lives, of our parents’ lives, of our children’s lives.

Europe has much to offer. That care has long gone unnoticed and undervalued, and why? Because it is mostly women who have done it. It is beyond time to take action and make a difference in this area. We need EU money to build better care facilities. We need proper care workers with proper pay. We need to create eight million jobs in this area and we need to boost gender equality.

It’s finally time for a Europe for carers and a Europe that cares.

Thank you. The Queen on picking a dolce vita to pee on Drago’s bistro. Not so much a slow. Thank you, Chair. Commissioner Schuchat. Dear colleagues, the past couple of years show how the pandemic exacerbated the challenges faced by the care sector. And it is been a stark reminder of the importance of the care sector, the access to care and the efficiency of our Social Security systems. We have witnessed a lack of accessible and affordable quality long term care services and unacceptable stress put on the millions of care professionals, especially women, during a period of stress and crisis in an understaffed and underfunded sector. Existing challenges led also to a substantial share of informal care and outdated services not suited for the purpose. We need the necessary investment to give our citizens with the workers who are beneficiaries of the sector, the tools to face the existing challenges and the increased demand of care services due to an ageing population.

  Dragoş Pîslaru (Renew). – Mr President, Commissioner Šuica, dear colleagues, the past couple of years show how the pandemic exacerbated the challenges faced by the care sector.

This has been a stark reminder of the importance of the care sector, access to care and the efficiency of our social security systems. We have witnessed a lack of accessible and affordable, quality long—term care services, and unacceptable stress put on the millions of care professionals, especially women, during a period of stress and crisis in an understaffed and underfunded sector. Existing challenges have led also to a substantial share of informal care and outdated services not fit for the purpose.

We need the necessary investment to give our citizens, who are the workers and beneficiaries of the sector, the tools to face the existing challenges and the increased demand on care services due to an ageing population. We must put forward the necessary responses to create more quality jobs in the care sector and care industry and ensure our citizens, without any discrimination, have access to quality formal care services in all their forms.

The European care strategy stands as a pillar for the resilience of our social security systems. I would like to thank the rapporteurs and wish we have good cooperation with the Commission on this.

  Stefania Zambelli (ID). – Signor Presidente, signora Commissaria, onorevoli colleghi, quando parliamo di assistenza e prestatori di assistenza i numeri sono molto chiari: in tutta l'Unione europea ci sono 6 milioni di prestatori di assistenza professionali e 50 milioni sono invece i prestatori di assistenza "informali", non riconosciuti da un contratto di lavoro. Quasi l'80 per cento sono donne che, oltre a dare assistenza, devono anche lavorare.

Purtroppo, ci sono ancora enormi disparità tra gli Stati membri per la tutela di queste figure. Penso alle donne che devono assistere un figlio disabile o un genitore anziano e malato. La legge non riconosce per queste persone nessun tipo di assistenza, se non per piccoli o brevi periodi.

Molte donne si trovano così costrette a scegliere tra il lavoro e la cura di un familiare malato. Ritengo che siano scelte che nessuno nella vita dovrebbe mai fare.

Molto spesso le famiglie sono lasciate sole, serve un confronto più costruttivo in materia di assistenza, perché è la famiglia che per prima si fa carico di queste situazioni. Questo servirà a tutelare sia chi riceve le cure, ma anche chi le presta.

  Elżbieta Rafalska (ECR). – Pani Komisarz! Panie Przewodniczący! Kwestia opieki, w szczególności opieki nad osobami starszymi, jest trudnym, może nawet najtrudniejszym i pilnym problemem społecznym. Przyczyny tej sytuacji wynikają ze zmian demograficznych, starzenia się społeczeństw, niskich wskaźników dzietności oraz wysokich wskaźników obciążenia demograficznego, często też dłuższego wieku życia, ale w niepełnosprawności i w niesamodzielności.

Kolejną przyczyną jest brak kadry opiekuńczej – nisko wynagradzanej, często zatrudnianej nielegalnie – i zróżnicowania systemów opieki zdrowotnej, w tym w rehabilitacji.

Odniosę się do rozwiązań z tej wspólnej rezolucji. Moim zdaniem szybka deinstytucjonalizacja może służyć wyłącznie prywatyzacji sektora, a także brakowi usług publicznych. Pogłębi to niedobory kadrowe i wbrew pozorom może obniżyć, a nie podwyższać – co jest naszym celem – standardy opiekuńcze.

Również mierzenie wartości każdej opieki wskaźnikiem jest myśleniem życzeniowym i technicznym. Musimy też pamiętać o krajowych kompetencjach. Musimy łączyć różne formy opieki (instytucjonalnej, środowiskowej, dziennej, całodobowej) i proponować rozwiązania systemowe.

  Eugenia Rodríguez Palop (The Left). –Señor presidente, señora comisaria, todos somos seres necesitados e inacabados, todos hemos sido niños y, con suerte, todos seremos ancianos. Es el momento de asumir que tenemos una deuda de vínculo con quienes nos cuidan y nos han cuidado. Una deuda que no es solo material, sino también afectiva, y de la que son acreedoras fundamentalmente las mujeres.

En Europa, más de siete millones y medio de mujeres han salido del mercado laboral para cuidar, frente a 450 000 hombres y, por cuidar, casi nueve millones de mujeres trabajan a tiempo parcial, frente a 560 000 hombres. Después nos quejamos de la falta de empatía que exhiben muchos varones: a cuidar y a querer se aprende cuidando y queriendo.

He abogado durante años por un pacto europeo de cuidados y estoy contenta porque este informe avanza hacia un modelo en el que los varones y las instituciones ocupan el lugar que les corresponde. Tenemos que prestar servicios de calidad que garanticen el bienestar y la autonomía de quienes los necesiten. Pero eso no puede lograrse si no se valora y se paga el cuidado lo que vale. Las mujeres dejan de percibir 287 000 millones de euros anuales por cuidados no remunerados. No lo olvidemos: a cuidar y a querer se aprende cuidando y queriendo.

  Dennis Radtke (PPE). – Herr Präsident, Frau Kommissarin, liebe Kolleginnen und Kollegen! Es ist wie eigentlich immer, wenn wir Berichte aus dem Sozialausschuss diskutieren: Da gibt es immer großes Wehklagen, Europa überschreite seine Kompetenzen, ein Angriff auf nationale Zuständigkeiten. Ja, natürlich, beim Thema Gesundheit, beim Thema Pflege ist es in erster Linie eine nationalstaatliche Verantwortung. Aber wir als Europäische Union können doch bei einem Thema, das zutiefst europäisch ist und wo wir überall, oder nahezu überall, vor den gleichen Herausforderungen stehen, nicht einfach sagen: Ja, dann kümmert euch mal, und wir legen in der Zeit die Beine hoch.

Wenn man sich den europäischen Arbeitsmarkt ansieht, wenn man sich ansieht, was auf dem Pflegemarkt los ist – es gibt kaum einen zweiten Sektor, der so hochmobil ist. Welches deutsche Pflegeheim könnte eigentlich existieren, wenn wir dort nur noch deutsche Pflegekräfte hätten? Deswegen finde ich es elementar wichtig, dass wir einen Beitrag dazu leisten, Standards zu verbessern, Pflege aus dem Schattendasein, teilweise aus der Illegalität, aus der Schwarzarbeit herauszuholen und unseren Beitrag dazu zu leisten, dass die Standards besser werden und dass wir vor allen Dingen den Fachkräftemangel auch wirksam bekämpfen können. Dazu leisten wir einen Beitrag. Dafür möchte ich den Berichterstattern ganz herzlich danken.

Vystúpenia podľa postupu prihlásenia o solov zdvinutím ruky

  Rosa Estaràs Ferragut (PPE). – Señor presidente, hace dos años, después de la pandemia, en el discurso sobre el Estado de la Unión, la presidenta Ursula von der Leyen anunció que presentaría una estrategia europea de cuidados, porque habíamos podido poner en valor la importancia de los cuidados, de los cuidadores y de los beneficiarios de estos cuidados durante la pandemia. Nos ha dicho la comisaria que el 7 de septiembre se presenta esta estrategia.

Cada hombre y cada mujer puede recibir, y debe recibir, los mejores cuidados posibles y alcanzar así el mejor equilibrio de vida. Tiene que ser una prioridad europea y también nacional. Es una inversión necesaria y fundamental. Tenemos que reforzar, por lo tanto, este sistema de cuidados, aplicando lo que decía el pilar europeo de derechos sociales. Estos cuidados tienen que ser accesibles, asequibles y de calidad. Nos afectan a todos. El 80 % de los cuidados los proporcionan mujeres. Por lo tanto, lo tendremos que hacer combinando la estrategia de igualdad de género y la estrategia de discapacidad.

Una Europa que cuida a los suyos es una Europa que presta mayor atención, tanto a los beneficiarios de estos cuidados, como a sus cuidadores. Por lo tanto, apoyo totalmente esta estrategia, porque significa que estaremos a la altura de los valores europeos.

  Maria Grapini (S&D). – Domnule președinte, doamnă comisar, stimați colegi, în problema îngrijirii cred că sunt trei mari direcții în care trebuie să acționăm. Sigur, e de competența statelor membre. Cunosc foarte bine problema în țara mea și în țările din Est.

Avem o problemă, pe de o parte, cu cei care fac actul de îngrijire, de foarte multe ori sunt tratați fără demnitate, nu au un contract de muncă. Știm bine că din Est au plecat spre Vest foarte multe persoane pentru a lua mai mulți bani și a face acest act de îngrijire.

Pe de altă parte, avem problema celor îngrijiți. De foarte multe ori, actul de îngrijire nu este de calitate, și avem problema infrastructurii.

Doamnă comisar, dacă în strategia europeană nu vom cuprinde și buget pentru a aloca bani pentru infrastructură, pentru că, de exemplu, în țara mea, nu avem capacități pentru persoanele în vârstă, care nu pot fi îngrijite în familie și care au nevoie de aceste centre, cămine pentru persoane în vârstă, unde să fie îngrijiți corespunzător, nu vom putea rezolva situația.

Mă străduiesc de câțiva ani să conving Comisia că trebuie alocat și răspunsul pe care îl primim sistematic de la Comisie, că persoanele în vârstă trebuie să fie îngrijite în familie, este absolut absurd, pentru că sunt persoane care nu au loc în familie, nu mai au familii și pentru acest lucru trebuie să alocăm bugete de la bugetul social, de la Fondul Social, pentru a putea să avem locuri pentru aceste persoane care merită respectul nostru până în ultima zi de viață.

  Sandra Pereira (The Left). – Senhor Presidente, durante décadas as opções de política de direita e a prevalência dos critérios do défice e da dívida sobre a justiça social têm ditado o desinvestimento público nas funções sociais do Estado, a desresponsabilização do Estado na promoção do bem-estar e na proteção das populações e a mercantilização dos cuidados, quer na saúde, quer na educação.

A ausência ou carência de uma resposta pública adequada, universal e gratuita nestas matérias tem levado a que milhares de pessoas, maioritariamente mulheres, assumam informal e individualmente a prestação de cuidados a familiares próximos, transferindo para as suas costas toda a responsabilidade pelas pessoas de que cuidam, sujeitando-se a uma brutal sobrecarga física e psicológica e privando-as da sua vida pessoal e profissional.

Defendemos o reforço ou a criação de redes públicas robustas, de proximidade, devidamente dotadas de meios financeiros, técnicos, materiais, infraestruturais e humanos, condições dignas de trabalho, perspetivas de evolução na carreira e salários justos, proteção e apoio aos cuidadores informais com apoio psicossocial e proteção social, formação e capacitação.

Está na hora de os Estados tomarem nas suas mãos os cuidados dos cuidadores e das pessoas cuidadas.

  Helmut Geuking (PPE). – Herr Präsident! Eines ist klar: Bei diesem Bericht – also ich muss ehrlich gestehen, ich komme aus der Pflege – da klopfen zwei Herzen in meiner Brust. Auf der einen Seite erkenne ich natürlich die Notwendigkeit an, dass wir hier die Pflege europaweit stärken. Auf der anderen Seite erkenne ich aber auch an, dass die Defizite zwischen den einzelnen Ländern im Bereich der Pflege enorm groß sind und dass hier das Subsidiaritätsprinzip greifen muss.

Dieser Bericht ist wenig dazu geeignet. Ich habe Sorge, dass dieser Bericht die Pflege zementiert in einer Form, die wir nicht gebrauchen können. Pflege unterliegt einem ständig werdenden Anpassungsprozess. Pflege ist ein Entwicklungsprozess, den wir ständig überprüfen, überarbeiten müssen. Pflege ist eine eigene Wissenschaft für sich, und dem wird dieser Bericht einfach nicht gerecht, das muss man so deutlich sagen.

Ich wünsche mir mehr Innovation, mehr Forschung in dem Bereich Pflege. Ich wünsche mir endlich die Anerkennung der Pflege, und dieser Bericht wird europaweit an der Pflege nicht viel ändern. Ich möchte Änderungen bewirken. Ich möchte, dass die Menschen diesen Beruf wählen können, ohne einen sozialen Abstieg hinzunehmen, ohne verbraucht zu sein nach zehn, 20 Jahren. Jawohl, wir müssen im Bereich der Pflege Rahmenbedingungen schaffen, aber nicht so, wie dieser Bericht es vorgibt. Ich wünsche mir, dass wir diesen Bericht quasi vielleicht doch ablehnen, aber damit wir die Chancen dafür eröffnen, neue Wege zu gehen, sprich einen neuen Bericht, der der Pflege und den Menschen in ganz Europa auch gerecht wird.

  Marc Botenga (The Left). – Voorzitter! U spreekt over de noodtoestand en het belang van zorg in Europa. En dat klopt natuurlijk. Maar laten we niet blind zijn, laten we hier niet verzwijgen dat dat wel het gevolg is van concreet beleid. Eerst en vooral het besparingsbeleid dat u jarenlang hebt opgelegd aan de lidstaten. En vandaag de marktwerking die steeds meer geïntroduceerd wordt in de zorg.

Marktwerking staat haaks op goede publieke zorgverlening, want daarbij gaat het erom om kosten te besparen en winsten te maximaliseren. Dan moet het personeel het doen met steeds minder middelen en met steeds minder personeel. En dan mogen de mensen die verzorgd moeten worden nog maar één keer per week onder de douche en krijgen ze niet genoeg hygiënisch materiaal enzovoorts. Dus we moeten breken met die marktwerking.

De oplossing daarvoor is meer publieke investeringen en duidelijk breken met het beleid dat u tot nu toe hebt gevoerd. Dat verwacht ik van elke Europese zorgstrategie: breken met de privatiseringslogica en massaal goede publieke zorg garanderen.

(Koniec vystúpení podľa postupu prihlásenia o solov zdvihnutím ruky)

  Dubravka Šuica, Vice-President of the Commission. – Mr President, first of all, I want to thank you very much for your contributions. I was listening carefully and I’m really very grateful for the support of the European Parliament in putting care high on the European agenda. I was listening carefully and what I heard is that all of you agreed that there is demographic change, that there is a change in family structure, and that we need the infrastructure, budget, public infrastructure. So this is what all of you said.

A number of speakers referred to care not being an EU competence. This is what you said. There is no idea and there is no reason to interfere in the sovereignty of Member States. But what we are trying to do, we do not question the sovereignty of Member States. We are not planning to organise care at the European Union level with a care strategy. We are only setting a policy framework to better structure mutual exchanges and to better structure the EU level, so that Member States can learn from each other and the Commission supports them with EU funding and research. Nobody said that you don’t want funding, at the same time you don’t want to interfere into sovereignty, so nobody is interfering into sovereignty. But at the same time we are ready to invest in this.

A few speakers also asked for care to be left for the families. Yes, all of us know that care has traditionally been a family matter, but all of us also know that family structures are changing. Families have fewer children. This is what some of you said. Family members live further apart. Women want a normal job – a normal and formal job, a normal career. And it’s not possible because of labour shortages. Therefore, we can no longer rely on family care and we need to adapt our public services. This is what we are doing.

So the European care strategy will call for better working conditions and wages, supported by strong dialogue and education and training to make care jobs more attractive. And as all of you know, we do not start from scratch. Many European Union initiatives you mentioned also already address the situation of care workers. And this strategy will call for better implementation and enforcement of this acquis to the care sector, and it will aim to trigger actions identifying specific implementation gaps.

At the same time, the European care strategy will also aim to highlight the specific challenges of particularly vulnerable care workers, such as migrant workers, domestic workers and live-in carers.

We will follow up on your report in finalising the care package and thank the European Parliament for the work already done on putting the spotlight on the different aspects of care. We count on your continued active cooperation in ensuring that the strategy brings concrete benefits to the lives of all in the European Union, making sure we leave no one and nowhere behind. And once again, I want to particularly thank our rapporteurs, Milan Brglez and Sirpa Pietikäinen.

  Milan Brglez, poročevalec. – Gospod predsednik, komisarka, spoštovane kolegice, spoštovani kolegi!

Najprej se še enkrat zahvaljujem za tudi to razpravo poleg vsega dela, ki je bilo opravljeno na poročilu. Pravzaprav mi je res v čast biti soporočevalec na tem področju.

Tisto, kar je nekako izhajalo iz vsega, kar smo povedali, je, da je oskrba človekova pravica. Najprej človekova pravica oskrbovancev, torej tistih, ki pomoč potrebujejo, potem pa tudi človekova pravica kot pravica tistih, ki delajo.

Delovni pogoji tistih, ki delajo – tako v formalni kot neformalni oskrbi – so pomembni za nas. In znotraj tega je potrebno spodbuditi proces dezinstitucionalizacije, ki pravzaprav zagotavlja neodvisno življenje vsakega na način, ki mu je prilagojen, seveda. Zdaj gre za vključitev vseh, človekove pravice vseh, in v tem je razlika med tem poročilom in alternativnim poročilom, ki zanika človekove pravice vseh.

V osnovi je oskrba temelj evropskega načina življenja. Brez tega ni evropskega načina življenja, zato moramo na drugačen način vrednotiti sam sektor oskrbe in zagotoviti spolno enakost in enakopravnost. Brez ženskega dela ta sektor ne deluje. Ampak ne more na trajnostni način delovati naprej, zato ga je treba prevrednotiti. Vrednote – potrebna je solidarnost med generacijami, da bo lahko prišlo do bolj vzdržnega načina življenja.

Tudi v osnovi odpornosti in trajnosti je pravzaprav skrbstvo. Brez posvečanja skrbstvu in zlasti javnemu dobru in javnim investicijam skrbstvu ne bo te trajnosti. In zaradi tega pravim, da je to področje tako pomembno, vse od otroškega varstva, na kar smo že pozorni, dolgotrajne oskrbe, skrbi za tiste s posebnimi potrebami, za vse oblike oskrbe, ki jo pravzaprav potrebujemo. Brez tega Evropa obstane ali pade.

  Sirpa Pietikäinen, rapporteur. – Mr President, thank you for the debate and thank you to the Commissioner for the preparation about an EU care strategy. We just would like to encourage you to raise the ambition level, with this Parliament’s support – which you can hear very strongly – and as I said, to take the informal carers’ situation into account.

Commissioner Šuica, you quite rightly said that at the Conference on the Future of Europe, citizens’ first priority was the care and social sector and the EU’s improvements there. And it is true that access to care is a human right. It is a constitutional right and it is the EU’s duty to take care of that. And so, no, it does not touch with the subsidiarity. We demand and we ensure that there is universal access to care when it is needed. Then it is up to the Member States how they organise it – public or private, informal/formal, community-based, personal budgeting – there are millions of ways and this is clearly said in the report. We do not touch with the subsidiarity. It is in no way threatened and there is no pressure on it. But if the quality and human rights is a pressure to the subsidiarity of Member States, then I really do wonder.

Then, yes, I agree that it would be wonderful to also encourage the better use of digitalisation, research and innovation and the benefit of this knowledge at European level. This is the right place for the EU to support the Member States and to create programmes and platforms, as it is called in this report, to support Member States’ development.

Last but not least, if Member States, by themselves, could solve the care issues, they would have done so already. And if they could take care of the cross-border needs of 8 million new people to be demanded in the sector, it would have happened already.

  Predsedajúci. – Rozprava sa skončila.

Hlasovanie sa uskutoční v utorok 05. 07. 2022.

Písomné vyhlásenia (článok 171)

  Cindy Franssen (PPE), schriftelijk. – De voorbije twee jaar stonden onze zorgverleners met veel engagement, professionalisme en volharding paraat om iedereen de best mogelijke zorg aan te bieden. Het is duidelijk dat kwaliteitsvolle zorg, zowel voor de zorgverleners als voor de zorgbehoevenden, een absolute prioriteit moet zijn. De sector verdient meer dan alleen maar applaus.

Het aantal personen in de EU dat langdurige zorg nodig heeft, zal naar verwachting stijgen van 30,8 miljoen in 2019 tot 38,1 miljoen in 2050. Het Europees Parlement keurde daarom dit ambitieuze verslag goed dat ijvert voor een langetermijnstrategie voor onze zorgsector.

Ik steun dit verslag volledig, met bijzondere aandacht voor het aantrekkelijker maken van de banen in de zorgsector: meer Europese steun voor infrastructuur, betere arbeidsomstandigheden en een betere bescherming tegen schadelijke stoffen op de werkvloer. Dit verslag is ook baanbrekend omdat het mantelzorg erkent. 80 % van alle langdurige zorg in Europa wordt verleend door onbetaalde mantelzorgers. Dit zijn 40 tot 50 miljoen Europeanen die zorgen voor familie of vrienden. Ze doen dit vaak zonder officieel statuut, zonder een vast aantal verlofdagen, een zorgpremie of duidelijke pensioenregels. Ik ben dan ook heel tevreden dat dit verslag voorziet in een statuut op basis van ambitieuze Europese normen.

  Benoît Lutgen (PPE), par écrit. – Madame la Commissaire, chers collègues, il est urgent de soutenir l’ensemble du secteur des soins. La santé n’a pas de prix!

Or, la crise sanitaire a montré la faiblesse de nos systèmes de soins, en partie due à des sous-investissements chroniques. Le problème est double. On assiste, d’une part, à un manque de services de soins de longue durée de qualité, accessibles et abordables et, d’autre part, à un manque de reconnaissance des travailleurs du secteur, qui sont sujets à de l’absentéisme et à une fuite des travailleurs.

Or, l’évolution démographique, le vieillissement de la population, ainsi que le réchauffement climatique et les réformes d’atténuation vont exacerber la pression sur le secteur.

Je soutiens donc le rapport vers une action européenne commune en matière de soins, et j’appelle la Commission à prendre des mesures rapidement, d’autant plus qu’elles iraient dans le sens des conclusions de la conférence sur l’avenir de l’Europe. En définitive, il faut garantir un accès rapide et égal à des services de soins de haute qualité aux personnes de toutes les générations et soutenir les aidants grâce notamment à des revalorisations salariales, des régularisations des contrats et une reconnaissance de la pénibilité physique et psychologique du milieu.

  Guido Reil (ID), schriftlich. – Pflegekräfte werden verheizt. Sie haben so viele Patienten zu versorgen, dass ihnen keine Zeit für Pausen bleibt. Sie leiden darunter, ihren eigenen Ansprüchen nicht gerecht zu werden. Die meisten von ihnen sind Pfleger geworden, um Menschen zu helfen. Stattdessen sehen sie, wie sich moderne Medizin gegen Menschen richtet, wie überflüssige Operationen durchgeführt werden, weil sie gut bezahlt werden und wie Patienten zu früh aus dem Krankenhaus entlassen werden, weil ihr Aufenthalt nur pauschal bezahlt wird. Sie sehen, wie der Tod hinausgezögert und das Leid verlängert wird, weil sich beides für ein Krankenhaus rentiert.

Pflegekräfte werden nicht ernst genommen, weder von Ärzten und erst recht nicht von der Politik. Sie machen Überstunden und arbeiten die Wochenenden durch. Solange, bis sie selbst Gesundheitsprobleme bekommen: Schlafstörungen, Bandscheibenvorfälle, Burnouts. So sieht es aus. Und all das ist politisch gewollt, weil für einige wenige finanziell lohnend.

Es gibt aber Bereiche des menschlichen Lebens, die nicht kommerziell geregelt sein sollten, weil für sie andere Regeln gelten: moralisch-ethische Regeln, die keine materielle Entsprechung haben. Das sind die Probleme der Pflege, die nicht dadurch gelöst werden, dass Sie, nachdem sie alle heimischen Pflegekräfte verheizt und krankgemacht haben, noch mehr ausländische Pflegekräfte importieren, um diese genauso zu verheizen.