Regionalno gospodarsko arhitekturo azijsko-pacifiške regije zaznamujejo Kitajska in ZDA s potekajočimi večstranskimi pogajanji, ki zajemajo sporazum o čezpacifiškem partnerstvu in obsežno regionalno gospodarsko partnerstvo.

EU, Avstralija in Nova Zelandija so podobno misleče partnerice, ki jih združujejo skupne demokratične vrednote in enak pogled na osrednja svetovna vprašanja, kot so človekove pravice, varnost, razvoj in varstvo okolja.

Kljub tesnemu sodelovanju sta Avstralija in Nova Zelandija še vedno dve izmed zgolj šestih držav članic Svetovne trgovinske organizacije, s katerimi EU ni sklenila sporazuma o preferencialnem dostopu do trga oziroma začela pogajanj v zvezi z njim. Druge države so Rusija, Kitajska, Hong Kong in kitajski Tajpej (Tajvan). Težko je razumeti, zakaj sta Avstralija in Nova Zelandija v tej skupini držav.

Ali lahko Komisija razloži, zakaj tesni partnerici, kot sta Avstralija in Nova Zelandija, ki si že skoraj desetletje prizadevata skleniti sporazum o prosti trgovini z EU, nista uspeli začeti pogajanj z EU?

Kakšna so morebitna tveganja preusmeritve trgovine zaradi čezpacifiškega partnerstva in ali ta tveganja vplivajo na morebiten interes EU za sklenitev izjemno kakovostnih celovitih sporazumov o prosti trgovini z Avstralijo in Novo Zelandijo?

Ali bi se lahko EU, če bi se osredotočala na hitre, kakovostne in celovite sporazume z enako mislečimi in ambicioznimi partnericami, kot sta Avstralija in Nova Zelandija, še tesneje vključila v vrednostne verige v azijsko-pacifiški regiji?

Ali lahko Komisija po začetku izvajanj nove trgovinske in naložbene strategije EU, skupne izjave predsednikov Junckerja in Tuska ter novozelandskega predsednika vlade Keya z dne 29. oktobra 2015 in skupne izjave predsednikov Junckerja in Tuska ter avstralskega predsednika vlade Turnbulla z dne 15. novembra 2015 posreduje najnovejše informacije o načrtih v zvezi s prihodnjimi sporazumi o prosti trgovini z Avstralijo in Novo Zelandijo?