PREDLOG SKUPNE RESOLUCIJE
14.11.2007
- –Pasqualina Napoletano v imenu skupine PSE
- –Ona Juknevičienė in Marios Matsakis v imenu skupine ALDE
- –Cem Özdemir in Hélène Flautre v imenu skupine Verts/ALE
- –André Brie in Giusto Catania v imenu skupine GUE/NGL
- –PSE (B6‑0451/2007)
- –Verts/ALE (B6‑0456/2007)
- –ALDE (B6‑0466/2007)
- –GUE/NGL (B6‑0471/2007)
Resolucija Evropskega parlamenta o Uzbekistanu
Evropski parlament,
ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu in sodelovanju¹ med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami ter Republiko Uzbekistan, ki je začel veljati 1. julija 1999,
– ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o človekovih pravicah in stanju na področju demokracije v Uzbekistanu in državah Srednje Azije,
– ob upoštevanju sklepov Sveta za splošne in zunanje zadeve 15. in 16. oktobra 2007,
– ob upoštevanju člena 115(5) poslovnika,
A. ker uzbekistanska vlada vztraja pri svoji politiki mučenja, trpinčenja in hudih kršitev človekovih pravic zapornikov ter grdo ravna z aktivisti za človekove pravice in političnimi nasprotniki;
B. ker je predsednik Karimov na čelu Uzbekistana, odkar je država leta 1989 postala samostojna, in ker je njegov režim utrdil njegovo osebno moč, ne da bi vpeljal kakršne koli politične, družbene in gospodarske reforme;
C. ker je Svet za splošne in zunanje zadeve 15. in 16. oktobra sklenil, da ne bo razširil politike sankcij EU na Uzbekistan in je pristal, da bo za šest mesecev odpravil nekatere vizumske omejitve za najvišje uzbekistanske uradnike;
D. ker je bil Mark Weil, ustanovitelj in umetniški vodja neodvisnega gledališča Ilhom, 9. septembra 2007 umorjen v Taškentu; ker je gledališče Ilhom eno od zadnjih dejavnikov kulturne opozicije v državi;
E. ker je bil novinar in kritik uzbekistanskega režima Ališer Sajpov umorjen v kirgizistanskem mestu Oš 24. oktobra 2007,
F. ker je bila Murabar Tadibaeva, predsednica nenasilne organizacije za človekove pravice Plammenoe Serdce, aretirana v mestu Fergana 7. oktobra 2005 in je še vedno zaprta v samici v Taškentu, kjer so v težkih razmerah kljub naglemu slabšanju njihovega zdravja zaprti tudi drugi zagovorniki človekovih pravic,
G. ker je predsednik Evropskega parlamenta v svojih pismih ministru za zunanje zadeve Uzbekistana 15. marca in 3. julija 2007 zahteval takojšnjo brezpogojno izpustitev 13 zagovornikov človekovih pravic;
H. ker so uzbekistanske oblasti po poboju nekaj stotin civilistov s strani vladnih čet v Andižanu maja 2005 večkrat zavrnile zahteve Združenih narodov, OVSE, Nata in EU po neodvisni preiskavi vzrokov za ta dogodek;
I. ker so strokovnjaki EU po pokolu na kratko obiskali Andižan, vendar niso bili nikoli posredovani konkretni podatki o njihovih ugotovitvah;
J. ker civilna družba v Uzbekistanu zahteva bolj odprto družbo, kjer bodo posameznikove svoboščine in človekove pravice popolnoma spoštovane, ter premik v smeri demokracije, medtem ko oblasti vedno bolj omejujejo registracijo in dejavnosti nevladnih organizacij;
K je zaskrbljen zaradi možnosti, da predlagani letni akcijski načrt EU za Uzbekistan za podporo partnerstvu med uzbekistanskim parlamentom in nevladnimi organizacijami ne bo imel pozitivnega učinka in bo prispeval k neposrednemu nadzoru vlade nad civilnim prebivalstvom z dodatnimi upravnimi in finančnimi zahtevami;
1. obžaluje dejstvo, da kljub številnim pozivom mednarodne skupnosti, vključno z OVSE in EU, Uzbekistan ne kaže nobenih teženj, da bi pomembno spremenil politiko sistematične represije nad neodvisnimi organizacijami, svobodnimi sredstvi javnega obveščanja in pravicami posameznika ter se danes uvršča med najbolj brutalne avtoritarne režime v Aziji;
2. poziva Svet in Komisijo, naj v celoti uveljavita demokratično klavzulo iz sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami ter Republiko Uzbekistan, ter naj zato temeljito pretehtata možnost začasne prekinitve izvrševanja tega sporazuma, razširita vizumske omejitve za visoke vladne uradnike ter zamrzneta njihova sredstva v Evropi in čezmorskih evropskih bankah;
3. ne soglaša z odločitvijo, da se za obdobje šestih mesecev odpravi nekatere vizumske omejitve, ki so del sankcij EU proti tej državi; poziva Komisijo in Svet, naj čez šest mesecev opravita resno oceno posledic take odločitve in naj ponovno pregledata celotno stanje človekovih pravic v državi;
4. ponovno zahteva popoln nadzor, dokler mednarodna raziskovalna misija ne bo popolnoma razjasnila odgovornosti uzbekistanskih oblasti pri krvavih dogodkih v Andižanu;
5. ugotavlja, da merila EU za ustavitev sankcij, torej izvedba neodvisne mednarodne raziskave o poboju v Andižanu leta 2005 in izboljšanje razmer na področju človekovih pravic v Uzbekistanu, niso bila izpolnjena, zato je povsem logično, da so bile sankcije proti Uzbekistanu podaljšane;
6. izraža ogorčenje zaradi pohval Sveta glede napredka na področju človekovih pravic v Uzbekistanu; ponovno opozarja, da zgolj vzdrževanje dialoga o človekovih pravicah in sestajanje strokovnjakov glede Andižana, ki je potekalo pred podaljšanjem sankcij maja 2007, same po sebi ne pomenijo napredka in torej niso dovolj trdna utemeljitev za umik sankcij;
7. obžaluje, da se lahko šestmesečna odprava vizumskih omejitev razlaga kot pomanjkanje odločnosti EU in kot diplomatska zmaga predsednika Karimova; poziva države članice, naj nemudoma opozorijo uzbekistanske oblasti, da se Evropska unija, v skladu s sklepi Sveta, ne bo pogajala niti o spoštovanju temeljnih pravic niti o izpeljavi neodvisne mednarodne raziskave o Adižanu ter da je odprava vizumskih omejitev le nova strategija za pomoč pri spremembah v državi, ne pa način, s katerim bi se postopno ukinil režim sankcij;
8. v zvezi s tem opozarja, da bo prepoved izdajanja vizumov samodejno brez sklepa Sveta po poteku šestih mesecev ponovno uveden , razen če bodo v celoti izpolnjena vsa merila, ki jih je določil Svet;
9. pozdravlja dejstvo, da je Svet določil natančna merila, ki morajo biti izpolnjena v naslednjih šestih mesecih, da bi se ohranila odprava vizumskih omejitev:
- (a)popolno izpolnjevanje mednarodnih obveznosti Uzbekistana glede človekovih pravic, temeljnih pravic in pravne države;
- (b)popolnoma neoviran dostop ustreznih mednarodnih teles do zapornikov;
- (c)učinkovito sodelovanje s posebnim poročevalcem Združenih narodov za Uzbekistan;
- (d)nemoteno delo nevladnih organizacij v Uzbekistanu, vključno s Human Rights Watch;
- (e)izpustitev iz zapora aktivistov za človekove pravice in prenehanje z nadlegovanjem;
- (f)pozitivno sodelovanje na področju človekovih pravic med bližnjim srečanjem odbora za sodelovanje med EU in Uzbekistanom; in
- (g)nadaljevanje reforme sodstva ter zakonodaje na področju kazenskega pregona in policije;
10. ocenjuje, da ta merila vključujejo učinkovito sodelovanje z vsemi posebnimi poročevalci Združenih narodov o človekovih pravicah, poenostavitev postopkov za prijavo in priznavanje nevladnih organizacij, pa tudi zahtevo predsednika Evropskega parlamenta za brezpogojno in takojšnjo izpustitev trinajstih aktivistov za človekove pravice: Sajdžahona Zajnabitdinova, Mutabar Todžibaevo, Nosima Isakova, Norboja Holjigitova, Abdusatorja Irzaeva, Habibulo Okpulatova, Azama Formonova, Ališerja Karamatova, Mamaradžaba Nazarova, Dilmurada Muhidinova, Rasula Hudajnasarova, Bobumuroda Mavlanoav in Ulugbeka Katabeka;
11. poziva uzbekistanske oblasti, naj izpustijo Mutabar Tadibaevo in naj ji nemudoma omogočijo zdravljenje, obiske družine in odvetnikov;
12. meni, da vloga, ki jo ima Uzbekistan pri boju proti terorizmu, ni opravičilo za zatiranje družbe in zapostavljanje človekovih pravic ter da lahko takšna politika prinese le nestabilnost in okrepi skrajno opozicijo;
13. obsoja umor gledališkega režiserja Marka Weila in meni, da je ta umor še en primer političnega nasilja in nekaznovanosti oblasti v razmerju do kogarkoli, ki se upre režimu;
14. zahteva natančne podatke o stanju raziskave o okoliščinah smrti gledališkega direktorja Marka Weila in pričakuje, da bo resnica o storilcih javno objavljena;
15. ostro obsoja uboj Ališerja Sajpova, izraža svoje sožalje njegovi družini in poziva oblasti Kirgizistana, naj popolnoma in temeljito preiščejo umor ter naj se odgovorne kaznuje;
16. ponovno poziva uzbekistansko vlado, naj naredi konkreten premik v smeri gospodarskih reform, končne odprave smrtne kazni, neodvisnosti sodstva in naj nacionalno zakonodajo o sredstvih javnega obveščanja uskladi z mednarodnimi zahtevami ter odpravi cenzuro;
17. ponovno poziva uzbekistanske oblasti, naj nemudoma prenehajo preganjati in nadlegovati opozicijske politike, zagovornike človekovih pravic, neodvisne novinarje in druge uzbekistanske državljane ter dopustijo resničen proces reform in demokratizacije; poudarja, da Uzbekistan z vztrajanjem pri taki represivni politiki dopušča, da se ga uvršča med najmanj razvite države mednarodne skupnosti;
18. poziva institucije Evropske unije, države članice in posebnega predstavnika Evropske unije za srednjo Azijo, naj naredijo, kar je mogoče, da bi zagotovili verodostojno in usklajeno politiko Unije do Uzbekistana, med drugim tako, da dajo popolno prednost ciljem spodbujanja človekovih pravic in vsem dejavnostim v tej smeri ter da zagotovijo, da bodo projekti v Uzbekistanu, ki se financirajo iz različnih instrumentov Unije, skladni s tem ciljem;
19. je zadovoljen, ker je bil letni akcijski načrt za leto 2007, ki ga je predložila Komisija znotraj instrumenta za razvojno sodelovanje za podporo uzbekistanskemu parlamentu in za partnerstvo med nevladnimi organizacijami, umaknjen; poziva Komisijo, naj se posvetuje z Evropskim parlamentom pri pripravi programov za leto 2008, in opozarja na obveznost, da se z njim posvetuje pred sprejetjem; poziva Komisijo, naj preuči tudi nove možnosti za izvajanje projektov za podporo prizadevanjem različnih subjektov civilne družbe, ki spodbujajo človekove pravice, vključno z ekonomskimi, socialnimi in kulturnimi pravicami, ne glede na izjemno zapletene razmere;
20. upa, da so pomembni in spoštovanja vredni koraki, ki jih je naredilo uzbekistansko veleposlaništvo v Bruslju s sodelovanjem v številnih kulturnih dejavnostih, odraz želje po pravici izražanja, ki bi bila vidna tudi v kulturnih krogih, zlasti pri tisku v samem Uzbekistanu;
21. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, posebnemu poročevalcu EU za srednjo Azijo, generalnemu sekretarju Združenih narodov in generalnemu sekretarju OVSE ter predsedniku, vladi in parlamentu Uzbekistana.