Postopek : 2010/2846(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : RC-B7-0494/2010

Predložena besedila :

RC-B7-0494/2010

Razprave :

Glasovanja :

PV 08/09/2010 - 6.3
CRE 08/09/2010 - 6.3
Obrazložitev glasovanja
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P7_TA(2010)0310

PREDLOG SKUPNE RESOLUCIJE
PDF 146kWORD 92k
7. 9. 2010
PE446.577v01-00}
PE446.578v01-00}
PE446.579v01-00}
PE446.580v01-00}
PE446.581v01-00}
PE446.582v01-00}
PE446.584v01-00} RC1
 
B7-0494/2010}
B7-0495/2010}
B7-0496/2010}
B7-0497/2010}
B7-0498/2010}
B7-0499/2010}
B7-0501/2010} RC1

v skladu s členom 110(4) poslovnika,

ki nadomesti predloge resolucij naslednjih skupin:

EFD (B7‑0494/2010)

GUE/NGL (B7‑0495/2010)

S&D (B7‑0496/2010)

ALDE (B7‑0497/2010)

Verts/ALE (B7‑0498/2010)

ECR (B7‑0499/2010)

PPE (B7‑0501/2010)


o razmerah na področju človekovih pravicah v Iranu, zlasti primerih Sakineh Mohamadi Aštiani in Zahre Bahrami


Roberta Angelilli, José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra, Ria Oomen-Ruijten, Mario Mauro, Potito Salatto, Filip Kaczmarek, Laima Liucija Andrikienė, Elena Băsescu, Sari Essayah, Tunne Kelam, Lena Kolarska-Bobińska, Erminia Mazzoni, Bernd Posselt, Cristian Dan Preda, Kurt Lechner, Joanna Katarzyna Skrzydlewska, Sławomir Witold Nitras v imenu skupine PPE
Véronique De Keyser, María Muñiz De Urquiza, Ana Gomes, Edite Estrela, Emine Bozkurt, Rovana Plumb, Silvia Costa, Francesca Balzani, Patrizia Toia, Rita Borsellino, Debora Serracchiani, Marc Tarabella v imenu skupine S&D
Frédérique Ries, Marietje Schaake, Ramon Tremosa i Balcells, Marielle De Sarnez, Alexander Alvaro, Renate Weber, Leonidas Donskis, Niccolò Rinaldi, Sonia Alfano, Annemie Neyts-Uyttebroeck v imenu skupine ALDE
Barbara Lochbihler, Isabelle Durant, Nicole Kiil-Nielsen, Emilie Turunen, Raül Romeva i Rueda v imenu skupine Verts/ALE
Charles Tannock, Geoffrey Van Orden v imenu skupine ECR
Marie-Christine Vergiat, Cornelia Ernst v imenu skupine GUE/NGL
Fiorello Provera, Bastiaan Belder v imenu skupine EFD

Resolucija Evropskega parlamenta o razmerah na področju človekovih pravicah v Iranu, zlasti primerih Sakineh Mohamadi Aštiani in Zahre Bahrami  

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Iranu, zlasti tistih o človekovih pravicah, in še posebej resolucij, sprejetih 22. oktobra 2009(1) in 10. februarja 2010(2),

–   ob upoštevanju izjave predsednika Evropskega parlamenta ob evropskem dnevu proti smrtni kazni 9. oktobra 2009 in izjave z dne 11. avgusta 2010 o obsodbi bahajskih voditeljev,

–   ob upoštevanju izjav, ki jih je 14. junija in 6. julija 2010 podala podpredsednica Komisije in visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko,

–   ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja Združenih narodov z dne 23. septembra 2009 o stanju človekovih pravic v Islamski republiki Iran in izjave visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice o Iranu z dne 4. marca 2010,

–   ob upoštevanju resolucij Generalne skupščine Organizacije združenih narodov, zlasti resolucij št. 62/149 in št. 63/138 o moratoriju na usmrtitve do odprave smrtne kazni,

–   ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije in Konvencije o otrokovih pravicah, katerih vseh podpisnica je Islamska republika Iran,

–   ob upoštevanju Dunajske konvencije o diplomatskih in konzularnih odnosih iz leta 1963,

–   ob upoštevanju člena 110(4) svojega poslovnika,

A. ker je Iran na žalost še vedno država, ki na svetu usmrti največ mladoletnih prestopnikov; ker je bilo samo v letu 2010 izdanih približno 2000 odločitev o smrtni kazni,

B.  ker je po poročilih iz ječe Mašad Vahil Abad samo v zadnjih nekaj tednih bilo usmrčenih več kot sto zapornikov, ki so bili obtoženi v zvezi z mamili, in ker stotine drugih še čaka na usmrtitev v nekaj prihodnjih dneh; ker te množične usmrtitve, o katerih se poleg tega odloča v popolni tajnosti, predstavljajo grobo kršitev mednarodnega prava,

C. ker v nasprotju s trditvami odgovornih na najvišji stopnji iranskega sodstva Iran še vedno obsoja na kazen kamenjanja, kot v primeru Sakineh Mohamadi Aštiani zaradi obtožbe „prešuštva“, kot je bilo poudarjeno v njenem „priznanju“, ki je bilo 11. avgusta 2010 predvajano po televiziji,

D. ker je bila Sakineh Mohamadi-Aštiani obtožena, da je imela po smrti svojega moža dvakrat zunajzakonske intimne odnose in zato leta 2006 obsojena na 99 udarcev z bičem, kazen pa je bila izvršena še istega leta,

E.  ker je bila obtožena tudi sostorilstva pri umoru svojega moža, česar je bila pred sodiščem oproščena, nato pa je bila obtožena še prešuštva med zakonsko zvezo in obsojena na kamenjanje,

F.  ker so iranske oblasti po mednarodnem pritisku „iz humanitarnih razlogov“ odpovedale kamenjanje, ki je bilo predvideno za 9. julij 2010,

G. ker so iranske oblasti po mednarodnem pritisku „iz humanitarnih razlogov“ odpovedale kamenjanje, ki je bilo predvideno za 9. julij 2010; ker je Iran šele nedavno med univerzalnim periodičnim pregledom sveta Združenih narodov za človekove pravice privolil v spoštovanje vsaj minimalnih standardov in določb tega pakta o smrtni kazni, kolikor dolgo traja,

H. ker je bil 18-letni Ebrahim Hamadi avgusta obsojen na smrt zaradi domnevne sodomije pri samo šestnajstih letih, po priznanju, za katerega pravi, da je bilo pridobljeno z mučenjem,

I.   ker je moral branilec obeh primerov Mohamed Mostafei, ki je poskušal javnost osvestiti o njunih okoliščinah, zbežati iz države zaradi strahu pred aretacijo; ker se vse več odvetnikov s področja človekovih pravic, tudi ugledne osebe, kot so Mohamed Ali Dadkah, Mohamed Olijifard, Mohamed Seifazadeh in Nobelova nagrajenka Širin Ebadi, sooča z državnim pregonom v obliki nenavadnih davčnih terjatev, smrtnih groženj in groženj njihovim družinam,

J.   J. ker je bila Nasrin Sotudeh, odvetnica za človekove pravice, ki je visoko cenjena zaradi svojih prizadevanj za mladoletnike, ki jim grozi smrtna kazen, in zaradi zastopanja zapornikov vesti, 4. septembra 2010 aretirana na podlagi obtožb „protidržavne propagande“ ter „tajnega dogovarjanja in zbiranja z namenom ogrožanja državne varnosti“,

K. ker je eno leto po potvorjenih predsedniških volitvah in kasnejših množičnih protestih v zaporu še vedno na stotine nasprotnikov, novinarjev in aktivistov za človekove pravice ali celo državljanov, ki zavračajo vsako povezavo z demonstracijami, kot je nizozemska državljanka Zahra Bahrami,

L.  ker bila Zahri Bahrami, ki je bila v Iranu na obisku pri svojcih, 27. decembra 2009 med protesti ob prazniku ašura odvzeta prostost in ker je bila prisiljena v televizijskem prenosu priznati vse obtožbe proti njej,

M. ker niti mednarodne organizacije za človekove pravice niti nizozemske oblasti nimajo pravice do obiska Zahre Bahrami,

N. ker so izsiljena priznanja, mučenje in slabo ravnanje z zaporniki, odrekanje spanca, osamitev, nezakonito pridržanje, izvajanje krutega, nehumanega in ponižujočega ravnanja, fizična zloraba, tudi spolno nasilje, in nekaznivost državnih agentov še vedno razširjeni, zaradi česar obstajajo veliki dvomi o pravičnosti in preglednosti pravnih postopkov v tej državi;

O. ker se povečuje število primerov, kjer se miroljubne zagovornike človekovih pravic obtožuje sovraštva do boga, kar lahko pomeni smrtno kazen, kot v primeru članice odbora poročevalcev o človekovih pravicah Šive Nazar Ahari, ki je priprta od 20. decembra 2009, njeno sojenje pa je neizbežno,

P.  ker se pregon verskih in etičnih manjšin v Iranu še vedno nadaljuje; ker je bilo avgusta 2010 sedem bahajskih voditeljev, in sicer Fariba Kamalabadi, Džamaledin Handžani, Afif Najemi, Sajid Rezaie, Mavaš Sabet, Behruz Tavakoli in Vahid Tizfam, ki so v zaporu od leta 2008 le na podlagi verskih prepričanj, obtoženih na 20-letno zaporno kazen zaradi obtožb propagande proti državi in vohunjenja,

Q. ker se nadlegovanje opozicijskih politikov Mir-Huseina Musavija in Mehdi Karubija ter drugih visokih predstavnikov političnih strank nadaljuje; ker je v začetku septembra dom nekdanjega predsedniškega kandidata Medija Karubija napadla skupina oboroženih enot v civilu, ki je hišo popisala z grafiti, vandalizirala, razbila okna ter streljala v notranjosti hiše; ker je do teh napadov prišlo potem, ko je poveljnik revolucionarne garde Mohamed Ali Džafari, za katerega bi Iranci rekli, da je „glava upora“, podal komentarje o opozicijskih voditeljih; ker policija ni poskušala zaustaviti teh napadov,

R.  ker so bili ljudje, obtoženi kaznivih dejanj, povezani s politično opozicijo v Iranu, iransko sodstvo pa je ljudi v politični opoziciji povezalo s kaznivimi dejanji, da bi tako enačili politično opozicijo s kaznivimi dejanji,

1.  izreka priznanje vsem tistim Irancem in Irankam, ki se borijo za zaščito temeljnih svoboščin, spoštovanje svojih človekovih pravic in demokratičnih načel, ki dejavno protestirajo proti kamenjanju in drugim oblikam krutega kaznovanja ter želijo živeti v družbi brez zatiranja in zastraševanja;

2.  ostro obsoja smrtno kazen s kamenjanjem Sakineh Mohamadi-Aštiani, in meni, da ne glede na dejstva, smrtna kazen s kamenjanjem ne more biti upravičena in sprejemljiva;

3.  poziva iranske oblasti, naj ponovno preučijo kazni, ki so bile izrečene Sakineh Mohamadi-Aštiani, in naj začnejo s celostno revizijo njenega primera;

4.  odločno zahteva, naj iranska vlada še enkrat preuči primer Zahre Bahrami, naj ji nemudoma zagotovi dostop do odvetnika in svetovalne službe, jo izpusti ali pa ji zagotovi pravo sojenje; poziva visoko predstavnico EU za zunanje zadeve in varnostno politiko ter podpredsednico Komisije Catherine Ashton, naj z iranskimi oblastmi obravnava priprtje Zahre Bahrami;

5.  poziva iransko vlado, naj prepreči izvršitev smrtne kazni za Ebrahima Hamidija, 18-letnika, obtoženega sodomije, in zahteva, naj Islamska republika Iran končno odpravi smrtno kazen za zločine, storjene pred osemnajstim letom starosti, in spremeni svojo zakonodajo, da bi jo uskladila z mednarodnimi konvencijami o človekovih pravicah, ki jih je Iran ratificiral, vključno s Konvencijo o otrokovih pravicah in Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah;

6.  izraža izjemno osuplost, da je Iran še vedno v skupini maloštevilnih držav skupaj z Afganistanom, Somalijo, Savdsko Arabijo, Sudanom in Nigerijo, ki še vedno izvajajo kazen s kamenjanjem; poziva iranski parlament, naj sprejme zakonodajo, ki bo kruto in nehumano prakso kamenjanja označila kot nezakonito;

7.  ponovno potrjuje svoje nasprotovanje smrtni kazni ter v skladu z resolucijama 62/149 in 63/138 Organizacije združenih narodov poziva iranske oblasti, naj do odprave smrtne kazni uvedejo moratorij na usmrtitve;

8.  poziva k predstavitvi resolucije na naslednjem zasedanju Generalne skupščine Organizacije združenih narodov, v kateri bi se pozvalo vse države članice, ki še vedno ohranjajo smrtno kazen, da generalnemu sekretarju OZN in javnosti dajo na voljo vse informacije o smrtni kazni in usmrtitvah, s čimer bi se razkrila državna prikrivanja, povezana s smrtno kaznijo, ki so tudi eden izmed vzrokov za visoko število usmrtitev;

9.  izraža nasprotovanje kakršni koli inkriminaciji sporazumnih spolnih odnosov med odraslimi osebami ter iranske oblasti poziva k dekriminaciji „prešuštva“ in homoseksualnosti;

10. poziva iranske oblasti, naj pravno in dejansko odpravijo vse oblike mučenja in drugega krutega, nehumanega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja ter naj uveljavljajo pravice do sodnega postopka in odpravijo nekaznovanost zaradi kršitev človekovih pravic;

11. poziva Islamsko republiko Iran, naj podpiše in ratificira Konvencijo OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk;

12. globoko obžaluje pomanjkanje pravičnosti in preglednosti sodnega postopka v Iranu ter poziva iranske oblasti, naj zagotovijo pravičen in odprt pritožbeni postopek;

13. poziva iranske oblasti, naj Rdečemu polmesecu dovolijo obisk vseh zapornikov ter mednarodnim organizacijam za človekove pravice dovolijo spremljanje razmer v državi;

14. poziva iranske oblasti, naj nemudoma izpustijo vse, ki so pridržani le na podlagi svoje udeležbe v miroljubnih protestih in želje po uporabi osnovne človekove pravice do svobode izražanja; ponovno poudarja svojo zahtevo po osvoboditvi sedmih bahajskih voditeljev;

15. poudarja, da je svoboda misli, vesti in veroizpovedi temeljna pravica, ki jo je treba zagotavljati v vseh okoliščinah, v skladu z Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je Islamska republika Iran podpisala in ratificirala,

16. poziva, naj se aretirani odvetniki s področja človekovih pravic nemudoma izpustijo;

17. izraža globoko zaskrbljenost zaradi zlorabe sodnih pooblastil iranskih oblasti, ki ciljajo na pripadnike zagovornikov človekovih pravic in civilne družbe, kot so med drugim člani kampanje za milijon podpisov in osrednjega sveta študentske organizacije ADVAR;

18. poziva Komisijo in Svet, naj pripravita dodatne ukrepe v okviru evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice, da bi dejavno zaščitili iranske zagovornike človekovih pravic, ter spodbuja države članice, naj podpirajo evropski program za mesta zatočišča;

19. poziva k vzpostavitvi mandata posebnega poročevalca Organizacije združenih narodov, ki bo raziskoval primere zlorabe in spodbujal obsodbo kršiteljev človekovih pravic v Iranu;

20. zahteva, naj se sedanji seznam imen oseb in organizacij, za katere velja prepoved potovanja v EU in zamrznitev sredstev, razširi, da bo vključeval tiste, ki so odgovorni za kršenje človekovih pravic, zatiranje in omejevanje svobode v Iranu;

21. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, visoki predstavnici EU zunanjo in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju Organizacije združenih narodov, Varnostnemu svetu Organizacije združenih narodov, Komisiji OZN za človekove pravice, predsedniku iranskega vrhovnega sodišča ter vladi in parlamentu Islamske republike Iran.

 

(1)

P7_TA(2009)0060.

(2)

P7_TA-PROV(2010)0016.

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov