Predlog skupne resolucije - RC-B7-0228/2011Predlog skupne resolucije
RC-B7-0228/2011

    PREDLOG SKUPNE RESOLUCIJE o četrti konferenci Združenih narodov o najmanj razvitih državah

    5. 4. 2011

    v skladu s členom 110(4) poslovnika,
    ki nadomesti predloge resolucij naslednjih skupin:
    ECR (B7‑0228/2011)
    PPE (B7‑0229/2011)
    Verts/ALE (B7‑0230/2011)
    GUE/NGL (B7‑0231/2011)
    S&D (B7‑0232/2011)
    ALDE (B7‑0233/2011)

    Eleni Teoharus (Eleni Theocharous), Filip Kaczmarek, Gay Mitchell, Michèle Striffler, Maurice Ponga, Alf Svensson v imenu skupine PPE
    Thijs Berman, Michael Cashman, Corina Creţu, Patrice Tirolien v imenu skupine S&D
    Charles Goerens, Marielle De Sarnez v imenu skupine ALDE
    Judith Sargentini, Catherine Grèze v imenu skupine Verts/ALE
    Jan Zahradil v imenu skupine ECR
    Gabriele Zimmer v imenu skupine GUE/NGL


    Postopek : 2011/2599(RSP)
    Potek postopka na zasedanju
    Potek postopka za dokument :  
    RC-B7-0228/2011
    Predložena besedila :
    RC-B7-0228/2011
    Sprejeta besedila :

    Resolucija Evropskega parlamenta   o četrti konferenci Združenih narodov o najmanj razvitih državah

    Evropski parlament,

    –   ker so Združeni narodi leta 1971 priznali, da so najmanj razvite države najrevnejši in najšibkejši segment mednarodne skupnosti,

    –   ob upoštevanju meril za opredelitev najmanj razvitih držav, ki jih je določil odbor ZN za razvojno politiko,

    –   ob upoštevanju pariške deklaracije glede najmanj razvitih držav, sprejete septembra 1990,

    –   ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja ZN o izvajanju akcijskega programa za najmanj razvite države za desetletje 2001–2010 (A/65/80),

    –   ob upoštevanju izidov srečanja ZN na visoki ravni o razvojnih ciljih tisočletja, ki je potekalo septembra 2010,

    –   ob upoštevanju bruseljskega akcijskega programa za najmanj razvite države, sprejetega na tretji konferenci ZN o najmanj razvitih državah, ki je potekala maja 2001 v Bruslju,

    –   ob upoštevanju sklepa generalne skupščine ZN, sprejetega leta 2008, o sklicu četrte konference ZN o najmanj razvitih državah,

    –   ker bodo na četrti konferenci ZN o najmanj razvitih državah ocenjeni rezultati bruseljskega akcijskega programa, ki se končuje, in predlagani novi ukrepi za obdobje 2011–2020, da bi spodbudili izmenjavo najboljše prakse in pridobljenih izkušenj, opredelili politične odločitve in izzive, s katerimi se bodo soočile najmanj razvite države v naslednjem desetletju, ter potrebne ukrepe,

    –   ob upoštevanju deklaracije ZN iz leta 1986 o pravici do razvoja,

    –   ob upoštevanju razvojnega cilja tisočletja glede zmanjšanja revščine za polovico do leta 2015,

    –   ob upoštevanju člena 110(4) svojega poslovnika,

    A. ker v kategorijo najmanj razvitih držav sedaj spada 48 držav, od teh jih je 33 v Afriki, 14 v Aziji in ena v Latinski Ameriki; ker je 16 od teh držav celinskih, 12 pa so majhni otoki,

    B.  ker 75 % od 800 milijonov prebivalcev v najmanj razvitih državah živi z manj kot dvema dolarjema na dan in ker se je število najmanj razvitih držav, odkar so ZN leta 1971 opredelili to kategorijo, povzpelo s 25 na 48, iz te kategorije pa so doslej napredovale zgolj Bocvana (1994), Zelenortski otoki (2007) in Maldivi (2011),

    C. ker se je povprečje indeksa človekovega razvoja za najmanj razvite države med letoma 2000 in 2010 povečalo le z 0,34 na 0,39; ker so v povprečju najmanj razvite države uspešne le pri dveh od sedmih kazalnikov razvojnih ciljev tisočletja,

    D. ker je bilo po tretji konferenci ZN o najmanj razvitih državah in po sprejetju bruseljskega akcijskega programa narejenih nekaj pozitivnih korakov, kot na primer pobuda „Vse razen orožja“, izboljšanje uradne razvojne pomoči (ki se je med letoma 2000 in 2008 podvojila), porast neposrednih tujih naložb s 6 na 33 milijard dolarjev, kar je 19 državam omogočilo 3-odstotno rast,

    E.  ker je priporočila konference ZN o najmanj razvitih državah mogoče izpolniti le s primerno obravnavo bistvenih vprašanj teh držav, kot je povezanost politik na področju trgovine, razvoja, kmetijstva, ribištva, naložb in podnebnih sprememb, v delovni program pa je treba tudi vstaviti pomembne teme, kot je upravljanje in boj proti korupciji, zlasti pojem pogodbenega upravljanja (predvsem uvedba socialnega praga) med državami partnericami in donatorkami ter krepitev človeških virov,

    F.  ker bo četrta konferenca o najmanj razvitih državah obnovila svetovno zavezo partnerstvu, katerega namen je zadostiti potrebam najmanj razvitih držav; ker priprave na četrto konferenco ZN o najmanj razvitih državah zajemajo nacionalna posvetovanja, regionalna srečanja in konference, na katerih sodelujejo najrazličnejše interesne skupine, kot so poslanci, civilna družba in zasebni sektor,

    G. ker podpora trajnostnemu razvoju vključuje podporo zdravstvu, izobraževanju in usposabljanju, spodbujanju demokracije in pravne države, spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so bistveni deli razvojne politike EU,

    H. ker so se razmere v najmanj razvitih državah ob že obstoječih strukturnih izzivih še poslabšale zaradi nedavne svetovne finančne, prehranske, podnebne in energetske krize,

    I.   ker je kljub temu, da je kmetijstvo osnova gospodarstev številnih najmanj razvitih držav in da zagotavlja do 90 % delovnih mest, ogrožena zanesljiva preskrba s hrano,

    J.   ker bistvenega napredka ni mogoče doseči, ne da bi pri tem država imela pomembno vlogo na podlagi boljših zmogljivosti za zagotavljanje gospodarskega razvoja, ustvarjanje bogastva, javno-zasebnega partnerstva in ustreznega načrtovanja tujih naložb,

    K. ker mora vsaka najmanj razvita država opredeliti prednostne naloge in rešitve, ki bodo ustrezale njenim državnim razmeram, na podlagi demokratičnega sodelovanja prebivalstva pri sprejemanju odločitev,

    L.  ker je uspeh konference v Istanbulu odvisen od konkretnih rezultatov (na primer pogodbenega upravljanja, socialnega praga, zmanjšanja dolga, razvojne pomoči, inovativnega financiranja) in kakovostnega prispevka udeležencev;

    1.  meni, da bi morala biti četrta konferenca o najmanj razvitih državah usmerjena v rezultate na podlagi jasnih kazalnikov in ciljev za zmanjšanje števila teh držav za polovico do leta 2020, skupaj z učinkovitimi in preglednimi mehanizmi spremljanja in nadaljnjega ukrepanja;

    2.  meni, da bi se morala četrta konferenca ZN osredotočiti na usklajenost politik za razvoj, ki je pomemben dejavnik pri spremembi politik na nacionalni in mednarodni ravni; zato poziva, naj se pri oblikovanju politik na vseh področjih (kot so trgovina, ribištvo, okolje, kmetijstvo, podnebne spremembe, energija, naložbe in finance) podpre razvojne potrebe najmanj razvitih držav, da se bodo lahko borile proti revščini ter zagotavljale dostojne dohodke in življenjske pogoje;

    3.  poziva EU, naj izpolni svoje obveznosti v smislu dostopa na trg in odpravljanja dolgov, ponovno potrjuje pomen uresničenja cilja uradne razvojne pomoči za najmanj razvite države v višini 0,15 do 0,20 % BNP; v ta namen se uporabi domače vire in kot dopolnilni ukrep inovativne finančne mehanizme;

    4.  opominja na cilj, da bi države izstopile iz kategorije najmanj razvitih držav, in poudarja okvir, opredeljen na vrhunskem srečanju o razvojnih ciljih tisočletja septembra 2010, za pospeševanje izkoreninjanja revščine, ustvarjanje trajnostne in vključujoče gospodarske rasti, uvedbo dobrega upravljanja in spodbujanje gradnje zmogljivosti;

    5.  poudarja, da so potrebni novi ukrepi za vključitev najmanj razvitih držav v svetovno gospodarstvo in za izboljšanje njihovega dostopa na trge EU; poziva Komisijo, naj poveča pomoč, povezano s trgovino, da bi najrevnejšim državam pomagala pri soočanju s konkurenco, nastalo zaradi liberalizacije trga;

    6.  opominja, da sta mir in varnost bistvena za učinkovitost razvojnih politik in da mora EU bolje uskladiti svoj pristop, da bi obravnavala vprašanja stabilnosti v najmanj razvitih državah in podprla prizadevanja za vzpostavitev zmogljivosti za izgradnjo miroljubnih, demokratičnih in vključujočih držav;

    7.  opozarja, da je treba dati prednost varnosti prehrane, kmetijstvu, infrastrukturi, gradnji zmogljivosti, vključujoči gospodarski rasti, dostopu do tehnologij ter človeškemu in socialnemu razvoju v najmanj razvitih državah;

    8.  poziva k oblikovanju poštenih in pravičnih trgovinskih pravil ter k izvajanju celostnih politik pri številnih gospodarskih, socialnih in okoljskih vprašanjih, da bi spodbudili trajnostni razvoj;

    9.  opozarja, da je treba sprejeti učinkovite ukrepe glede cenovnih nihanj in cenovne preglednosti ter bolje urejenih finančnih trgov, da bi zaščitili najmanj razvite države in zmanjšali njihovo ogroženost;

    10. opozarja, da je treba prispevati k razvoju nacionalnih davčnih sistemov in dobrega davčnega upravljanja, ter poziva ZN, naj glede tega vzpostavi ustrezne mehanizme;

    11. poziva ZN in EU, naj na četrti konferenci ZN o najmanj razvitih državah resno obravnavata škodljivi vpliv prodaje kmetijskih zemljišč, kot so razlastitev majhnih kmetov in netrajnostna izraba zemlje in vode;

    12. poudarja, da mora biti dolgoročni cilj razvojnega sodelovanja ustvarjanje razmer za trajnostni gospodarski razvoj; zato poudarja, da je treba določiti potrebe in strategije, omogočiti diverzifikacijo in pripravo na liberalizacijo s povečanjem proizvodnih, oskrbnih in trgovinskih zmogljivosti ter s povečanjem zmožnosti najmanj razvitih držav za pridobivanje naložb;

    13. se zaveda, da pobuda „Vse razen orožja“ ni v celoti uresničila svojih izvirnih ciljev, zaradi česar sta kakovost in obseg trgovine iz najmanj razvitih držav na trgih EU ostala pod pričakovanji, zlasti zaradi pomanjkanja primerne trgovinske in pristaniške infrastrukture; zagovarja razvoj te infrastrukture, ki ostaja bistvena za povečanje trgovinskih zmogljivosti;

    14. poudarja, da je treba povečati učinkovitost razvojne pomoči v skladu s pariško deklaracijo in agendo iz Akre;

    15. meni, da je sprejetje novega ameriškega zakona o krvavih rudninah velik korak naprej v boju proti nezakonitemu rudarjenju in trgovini z rudninami v Afriki, saj se iz tega napajajo državljanske vojne in konflikti; meni, da bi morali ZN pripraviti podoben predlog, da bi zagotovili sledljivost uvoženih rudnin na svetovnem trgu;

    16. poziva k oceni tveganj podnebnih sprememb za zadevne vidike načrtovanja in odločanja na področju razvojne politike, vključno s trgovino, kmetijstvom in varno prehrano, ter zahteva, da se izsledki te ocene uporabijo za oblikovanje jasnih smernic za politiko razvojnega sodelovanja;

    17. je zaskrbljen ob vse večjih možnostih okoljskih nesreč, ki povzročajo množično preseljevanje in terjajo nujno pomoč za to novo kategorijo razseljenih oseb;

    18. poudarja pomembnost regionalnega sodelovanja in povezovanja ter poziva h krepitvi regionalnih okvirov, kar zlasti majhnim državam omogoča pridobitev virov, znanja in izkušenj;

    19. poudarja, da je večini teh držav zaradi pomanjkanja napredka na področju upravljanja javnih financ še vedno zaprta možnost prejemanja proračunske podpore, ki je bistveni dejavnik v procesu izgradnje zmogljivosti posamezne države;

    20. poudarja, da morajo najmanj razvite države razviti tristransko sodelovanje, zlasti z državami v vzponu, da naredijo preboj v smeri celostnega sodelovanja ter dosežejo vzajemne koristi in skupen razvoj;

    21. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje     Svetu, Komisiji in generalnemu sekretarju Združenih narodov.