PREDLOG SKUPNE RESOLUCIJE o naukih glede jedrske varnosti, ki se jih mora Evropa naučiti iz jedrske nesreče na Japonskem

6.4.2011

v skladu s členom 110(4) poslovnika,
ki nadomesti predloge resolucij naslednjih skupin:
PPE (B7‑0236/2011)
S&D (B7‑0237/2011)
ALDE (B7‑0241/2011)
Verts/ALE (B7‑0242/2011)
GUE/NGL (B7‑0243/2011)

Corien Wortmann-Kool, Pilar del Castillo Vera, Peter Liese v imenu skupine PPE
Marita Ulvskog v imenu skupine S&D
Lena Ek, Fiona Hall, Leonidas Donskis, Jorgo Chatzimarkakis v imenu skupine ALDE
Rebecca Harms, Daniel Cohn-Bendit v imenu skupine Verts/ALE
Marisa Matias, Kartika Tamara Liotard, Bairbre de Brún, Marie-Christine Vergiat v imenu skupine GUE/NGL

Resolucija Evropskega parlamenta  o naukih glede jedrske varnosti, ki se jih mora Evropa naučiti iz jedrske nesreče na Japonskem

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo in Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti člena 194,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. maja 2007 o oceni Euratoma – 50 let evropske jedrske politike[1],

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. marca 2011 o razmerah na Japonskem, zlasti o stanju pripravljenosti v jedrskih elektrarnah[2], in svoje resolucije z dne 7. oktobra 1999 o jedrski nesreči na Japonskem (Tokaimura)[3],

–   ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij ob 10. in 15. obletnici jedrske nesreče v Černobilu,

–   ob upoštevanju člena 110(4) svojega poslovnika,

A. ker ima huda jedrska nesreča v jedrski elektrarni Fukušima Daiči, ki je 11. marca 2011 sledila rušilnemu potresu in posledičnemu cunamiju, zaradi katerih je umrlo ali izginilo na tisoče ljudi, poleg materialne škode, ki jo je povzročila, daljnosežne posledice za zdravje ter za kontaminacijo okolja in hrane, česar celotni obseg še ni znan,

B.  ker so ta jedrska nesreča in prejšnje podobne nesreče na Japonskem in drugod po svetu opozorile na dejstvo, da je bolj kot kdaj koli prej potreben pregled pristopa k jedrski varnosti na ravni EU in na svetovni ravni,

C. ker so večplastni vzroki za nesrečo v jedrski elektrarni Fukušima Daiči, zlasti izpad električne energije, privedli do pomanjkanja hlajenja in povzročili pregretje nekaterih gorilnih elementov za jedrske reaktorje in taljenje delov jedrskega reaktorja,

D. ker bomo 26. aprila 2011 obeležili 25. obletnico jedrske nesreče v Černobilu, katere posledice je mogoče čutiti še danes,

E.  ker Pogodba Euratom velja že več kot 50 let in v tem obdobju ni bila bistveno spremenjena,

F.  ker je Mednarodna agencija za atomsko energijo (IAEA) konec leta 2008 opozorila, da so varnostni predpisi za jedrske elektrarne na Japonskem zastareli in da bi utegnil potres, ki bi presegel stopnjo 7,0 po Richterjevi lestvici, povzročiti resne težave,

G. ker posledice jedrske nesreče presegajo nacionalne meje in si je zato treba prizadevati za tesnejše sodelovanje, usklajevanje in izmenjavo informacij znotraj Evropske unije ter s sosednjimi tretjimi državami, da bi okrepili jedrsko varnost in zagotovili preglednost ter usklajenost v primeru jedrske nesreče,

H. ker direktiva o jedrski varnosti ponuja le omejen okvir za ukrepanje EU na tem področju; ker bi morali biti evropski in mednarodni standardi za jedrsko varnost glede na tak razvoj dogodkov čim višji,

I.   ker razvoj novih jedrskih projektov v Belorusiji in Rusiji (Kaliningrajska oblast) vzbuja precejšnje pomisleke glede standardov jedrske varnosti in skladnosti z ustreznimi zavezami v okviru mednarodnih konvencij (na primer konvencij iz Espooja in Aarhusa); ker ti pomisleki niso relevantni le za države članice, ki neposredno mejijo na Belorusijo in Kaliningrajsko oblast, temveč za vso Evropo, zaradi česar je pomembno, da EU, vključno z ustreznimi akterji v Komisiji, deluje združeno v duhu solidarnosti,

J.   ker je v njegovi resoluciji z dne 6. julija 2010 o strategiji Evropske unije za regijo Baltskega morja in vlogi makroregij v prihodnji kohezijski politiki navedeno, da morajo države EU pri načrtovani razširitvi uporabe jedrske energije v regiji Baltskega morja upoštevati najstrožje varnostne in okoljske standarde, Evropska komisija pa mora spremljati in nadzorovati, ali sosednje države sledijo enakemu pristopu in mednarodnim konvencijam, zlasti tiste, ki načrtujejo gradnjo jedrskih elektrarn blizu zunanjih mej EU[4],

K. ker je v vseh državah članicah potreben odprt javni dialog o jedrski energiji, da bi se pred sprejetjem političnih odločitev povečala ozaveščenost javnosti o učinkih jedrske energije,

L.  ker je v organizaciji dela v jedrski industriji danes v Evropi veliko sklepanja pogodb s podizvajalci in ker je treba zagotoviti ustrezno usposabljanje, zlasti glede nevarnih stopenj izpostavljenosti za delavce in končnega nadzora nad zanesljivostjo v najbolj kritičnih fazah procesa,

M. ker je bila Pogodba Euratom podpisana leta 1957 in je treba ponovno oceniti pričakovanja glede jedrske energije, ki jih je ta pogodba oblikovala pred petimi desetletji,

1.  izraža solidarnost z žrtvami naravne katastrofe in jedrske nesreče, ki je sledila, in občuduje vse, ki tvegajo življenje, da bi preprečili jedrsko katastrofo, ter pozdravlja solidarnost, pogum in odločenost Japoncev in oblasti pri odzivu na katastrofo; poziva Unijo in njene države članice, naj Japonski in regijam, ki jih je prizadela katastrofa, še naprej zagotavljajo vso potrebno humanitarno, tehnično in finančno pomoč ter podporo;

2.  poziva japonske organe, Mednarodno agencijo za atomsko energijo in upravljavca jedrske elektrarne Fukušima, tokijsko elektropodjetje (TEPCO), naj delujejo pregledno in sproti posredujejo točne informacije o razvoju dogodkov v Fukušimi, zlasti v zvezi s stopnjo radioaktivnosti znotraj in zunaj območja izključenosti;

3.  izraža zaskrbljenost zaradi poročil, da je podjetje, ki upravlja jedrsko elektrarno Fukušima, regulativne organe tik pred jedrsko nesrečo obvestilo o številnih ugotovljenih pomanjkljivostih; poziva Komisijo, naj glede na takšne morebitne regulativne pomanjkljivosti analizira učinkovitost, pristojnosti in neodvisnost regulativnih organov v Evropi ter po potrebi predlaga izboljšave;

4.  poziva Komisijo, naj pojasni izjavo predsednika Barrosa, ki jo je 5. aprila 2011 podal Parlamentu, in sicer, da namerava Komisija znižati najvišje dovoljene ravni radioaktivne kontaminacije živil in krme; poziva Komisijo in države članice, ki delujejo na podlagi ustrezne uredbe EU, naj nemudoma sprejmejo splošne najvišje dovoljene vrednosti radioaktivne kontaminacije hrane v EU v primeru jedrske nesreče, ki ne smejo presegati ravni, določene za najbolj ranljive dele prebivalstva; poziva Komisijo, naj iz izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 297/2011 z dne 25. marca 2011[5] umakne določbe, ki omogočajo uvoz živil in krme, kontaminirane do najvišjih ravni iz Uredbe (ES) št. 3954/87, iz nekaterih japonskih provinc;

5.  meni, da mora Evropska unija ponovno celovito oceniti pristop k jedrski varnosti, pri tem pa upoštevati, da bo jedrska energija še vrsto let del mešanice energetskih virov v številnih državah članicah in da so načrtovani oziroma se že gradijo novi reaktorji; medtem poziva države članice, naj uvedejo moratorij za razvoj in začetek obratovanja novih jedrskih reaktorjev, vsaj v obdobju izvajanja in ocenjevanja testov izjemnih situacij;

6.  meni, da morajo biti testi izjemnih situacij, če naj bodo verodostojni, obvezni ter morajo temeljiti na skupnih in preglednih merilih, ki jih pripravi Komisija, skupaj s skupino evropskih regulatorjev za jedrsko varnost (ENSREG) in neodvisnimi strokovnjaki; meni, da morajo ti testi potekati pod nadzorom EU in jih morajo spremljati neodvisni strokovnjaki, končne ocene pa morajo biti do konca leta 2011 nared za objavo;

7.  v zvezi s tem poziva Komisijo, naj najpozneje do 15. aprila predloži konkreten in natančen časovni načrt, skupaj z imeni neodvisnih teles in strokovnjakov, ki bodo sodelovali pri oblikovanju natančnih meril, uporabljenih pri testih izjemnih situacij;

8.  meni, da bi morali testi izjemnih situacij zajemati predvsem:

· vse obstoječe in načrtovane jedrske objekte, vključno z radioaktivnimi odpadki in bazeni z izrabljenim gorivom,

· pregled splošne „kulture jedrske varnosti“ (npr. javna naročila, razširitev varnostnega območja, letna poročila o varnosti in obveščanje javnosti),

· tveganje zaradi človeških dejanj (npr. teroristični napadi in letalske nesreče), posledice izrednih naravnih dogodkov (potresi, poplave, suša ali druga tveganja, specifična za posamezne regije), vključno s prilagoditvijo na podnebne spremembe, da bi upoštevali pogostejše in resnejše izredne vremenske razmere,

· splošne učinke večjih in morda nepovezanih nesreč, na primer prekinitev oskrbe z električno energijo ali vodo, prekinitev telekomunikacij, onemogočen fizični dostop do objekta, pomanjkanje delovne sile in zanesljivost nadomestnih naprav,

· varnost poti za preskrbo z gorivom,

· kombinacijo takih redkih dogodkov ter pripravljenost na odzivanje nanje, kadar jih je združenih več (scenarij večplastne nesreče),

· druga vprašanja, na katera lahko opozorijo strokovnjaki;

 

9.  poziva Komisijo in države članice, naj teste izjemnih situacij prednostno izvajajo za tiste jedrske objekte, ki so sami po sebi nevarnejši, npr. zaradi geografske lege (potresna območja itd.), ter meni, da jih je treba čim prej začeti nadzirati in po potrebi izboljšati njihovo strukturo ali pa jih razgraditi na podlagi jasnega časovnega načrta;

10. vztraja, da je v primeru negativnega izida testa izjemnih situacij potreben postopen odziv, ki lahko narekuje takojšnje zaprtje jedrske elektrarne;

11. poziva Komisijo in države članice, naj storijo vse, kar je v njihovi moči, da se testi izjemnih situacij ter standardi jedrske varnosti, zaščite in rokovanja z odpadki, ki so pripravljeni na njihovi podlagi, ne bi uporabljali le v EU, pač pa tudi v zgrajenih ali načrtovanih jedrskih elektrarnah v sosednjih tretjih državah in na mednarodnem prizorišču; meni, da bi morali ti testi izjemnih situacij vključevati vso proizvodno verigo, skupaj s prevozom in ravnanjem z odpadki ter njihovim skladiščenjem;

12. poudarja, da je Komisija v svojem predlogu o vzpostavitvi okvira Skupnosti za jedrsko varnost[6] iz leta 2008 zamudila jasno priložnost, da bi predlagala določitev skupnih standardov, ki bi zagotavljali visoko raven jedrske varnosti; spominja, da je Parlament aprila 2009 izglasoval okrepitev direktive o jedrski varnosti, v okviru katere bi spoštovanje varnostnih načel Mednarodne agencije za jedrsko varnost postalo pravna zahteva, namesto da bi bilo prostovoljno; obžaluje, da države članice pomislekov Parlamenta niso upoštevale; potrjuje pomembnost pristnega sodelovanja pri direktivi o ravnanju z jedrskimi odpadki in izrabljenim gorivom ter poziva Svet, naj upošteva glavne zahteve Parlamenta;

13. z veseljem pričakuje celovit pregled zakonodaje EU na področju jedrske varnosti, ki ga bo opravila Komisija, in s tem povezane zakonodajne predloge, ki bi v obliki natančnejših in strožjih zahtev na raven EU prenesli temeljna varnostna načela Mednarodne agencije za atomsko energijo, da bi dosegli najvišje varnostne standarde, pa tudi obvezni mehanizem za redni pregled izvajanja varnostnih standardov v državah članicah, ki bi potekal prek medsebojnih strokovnih pregledov in neodvisnega odbora jedrskih strokovnjakov pod vodstvom Komisije;

14. meni, da je jedrska varnost problematika, ki zadeva vso Evropsko unijo, zato načelo subsidiarnosti velja le delno; zato zahteva pregled Pogodbe Euratom, da bi okrepili pristojnosti EU na tem področju, v okviru rednega zakonodajnega postopka vključili Evropski parlament, s čimer bi povečali preglednost, ter upoštevali cilje skupne energetske politike, opredeljene v Lizbonski pogodbi;

15. poziva Komisijo, Svet in države članice, naj sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev, da se jedrske elektrarne v EU in sosednjih državah ne bodo gradile na izrazito potresnih ali poplavnih območjih; meni, da mora biti gradnja jedrskih elektrarn na zunanjih mejah EU v skladu z mednarodnimi okoljskimi standardi o jedrski varnosti;

16. poziva države članice, naj ohranijo in okrepijo kadrovsko znanje in delovne pogoje, potrebne za celotno življenjsko dobo elektrarn, za fazo razgradnje ter za ravnanje z jedrskimi odpadki;

17. poudarja, da mora EU razviti strategijo, ki bi presegala njene meje in vsebovala dosledne ukrepe na najvišji politični ravni, da bi zagotovili jedrsko varnost in zaščito ter se zavzemali za svetovno prepoved gradnje jedrskih elektrarn na območjih visokega tveganja, ki bi jo nazadnje uresničili z zavezujočo konvencijo ZN;

18. poziva države članice in Komisijo, naj v tesnem sodelovanju z Mednarodno agencijo za atomsko energijo, sekretariatom konvencije iz Espooja in drugimi ustreznimi mednarodnimi organizacijami sprejmejo skupno odgovornost za krepitev mednarodnih standardov za jedrsko varnost ter njihovo primerno izvajanje; poziva Komisijo, naj do junija 2011 pripravi vključujoč akcijski načrt s konkretnimi pravili za njegovo izvajanje; poziva Komisijo, naj v sodelovanju z Mednarodno agencijo za atomsko energijo izvaja konstruktiven pritisk na Belorusijo in Rusijo, da bi spoštovali mednarodne varnostne standarde in sodelovali z mednarodnimi strokovnjaki v vseh fazah priprave, izgradnje in obratovanja jedrskih elektrarn; meni, da bi morala EU v zvezi s tem v celoti uporabiti strokovno znanje mednarodnih organizacij in organov;

19. poziva Komisijo, naj izvede študijo o skupnih ekonomskih vidikih gradnje, obratovanja in razgradnje jedrskih elektrarn v Evropi, vključno z vidiki v zvezi z ukrepanjem države v primeru nesreče/nujnih primerov, vidiki zavarovanja ter vidiki državne pomoči in konkurence v okviru enotnega evropskega energetskega trga;

20. v zvezi s tem opozarja na povečan pomen energetske učinkovitosti in varčevanja z energijo ter na potrebo po oblikovanju ustreznega zakonodajnega okvira za zagotovitev potrebne podpore za naložbe v obnovljive in trajnostne vire energije, shranjevanje energije in vseevropsko električno omrežje; meni, da je za čim večje zmanjšanje tveganja za prekinitev napajanja bistveno imeti posodobljeno pametno električno omrežje, ki bi premoglo vnos iz decentraliziranih obratov za proizvodnjo električne energije;

21. zlasti poudarja, da se je med nedavnimi mednarodnimi dogodki izkazalo, da je izpolnitev cilja glede 20-odstotne energetske učinkovitosti do leta 2020 pomembnejša kot kdaj koli prej, tudi glede na zmanjšanje emisij CO₂; poudarja, da so za akterje v gospodarstvu izjemno pomembni tudi dolgoročni cilji glede energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije, in zahteva, da se v načrt 2050 vključijo ambiciozni cilji na teh področjih, tako do leta 2030 kot do leta 2050;

22. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter Euratomu in skupini ENSREG.

 

 

• [1]  UL C 76E, 27.3.2008, str. 114.
• [2]  Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0118.
• [3]  Sprejeta besedila s tem datumom.
• [4]  P7_TA(2010)0254.
• [5]  UL L 80, 26.3.2011, str. 5.
• [6]  KOM(2008) 0790.