Postopek : 2011/2661(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : RC-B7-0244/2011

Predložena besedila :

RC-B7-0244/2011

Razprave :

PV 06/04/2011 - 21
CRE 06/04/2011 - 21

Glasovanja :

PV 07/04/2011 - 6.10
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P7_TA(2011)0155

PREDLOG SKUPNE RESOLUCIJE
PDF 137kWORD 91k
5. 4. 2011
PE459.781v01-00}
PE459.782v01-00}
PE459.783v01-00}
PE459.784v01-00}
PE459.785v01-00} RC1
 
B7-0244/2011}
B7-0245/2011}
B7-0246/2011}
B7-0247/2011}
B7-0248/2011} RC1

v skladu s členom 110(4) poslovnika,

ki nadomesti predloge resolucij naslednjih skupin:

Verts/ALE (B7‑0244/2011)

S&D (B7‑0245/2011)

ALDE (B7‑0246/2011)

PPE (B7‑0247/2011)

GUE/NGL (B7‑0248/2011)


o uporabi spolnega nasilja v spopadih v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu


Edit Bauer, Elmar Brok, Mario Mauro, José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra, László Tőkés, Elena Băsescu, Cristian Dan Preda, Monica Luisa Macovei, Traian Ungureanu, Roberta Angelilli, Laima Liucija Andrikienė, Elisabeth Jeggle, Tokia Saïfi v imenu skupine PPE
Britta Thomsen, Maria Eleni Kopa (Maria Eleni Koppa), Véronique De Keyser, Emine Bozkurt, Richard Howitt, Ana Gomes, Carmen Romero López v imenu skupine S&D
Antonija Prvanova (Antonyia Parvanova), Marielle De Sarnez, Ramon Tremosa i Balcells, Kristiina Ojuland, Sarah Ludford, Giommaria Uggias, Edward McMillan-Scott, Sonia Alfano, Marietje Schaake v imenu skupine ALDE
Barbara Lochbihler, Raül Romeva i Rueda, Nicole Kiil-Nielsen, Judith Sargentini, Malika Benarab-Attou, Hélène Flautre, Ulrike Lunacek, Jean Lambert, Heidi Hautala, Frieda Brepoels v imenu skupine Verts/ALE
Charles Tannock, Marina Yannakoudakis, Andrea Češková v imenu skupine ECR
Eva-Britt Svensson, Jean-Luc Mélenchon, Cornelia Ernst, Marie-Christine Vergiat v imenu skupine GUE/NGL
PRED. SPREM.

Resolucija Evropskega parlamenta o uporabi spolnega nasilja v spopadih v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu  

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. januarja 2008 o razmerah v Demokratični republiki Kongo in posilstvu kot vojnem zločinu(1),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. novembra 2009 o odpravi nasilja nad ženskami(2),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2010 o 10. obletnici resolucije Varnostnega sveta OZN št. 1325 (2000) o ženskah, miru in varnosti(3),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. februarja 2011 o razmerah v Egiptu(4),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2011 o južnem sosedstvu, zlasti Libiji(5),

–   ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko (VPCatherine Ashton v imenu Evropske unije ob mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami 25. novembra 2010,

 

  ob upoštevanju izjave visoke podpredsednice/visoke predstavnice Catherine Ashton v imenu Evropske unije ob mednarodnem dnevu žensk 8. marca 2011,

 

 ob upoštevanju splošne deklaracije o človekovih pravicah z dne 10. decembra 1948,

 ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta OZN št. 1325 (2000) in št. 1820 (2008) o ženskah, miru in varnosti ter njegove resolucije št. 1888 (2009) o spolnem nasilju nad ženskami in otroki v oboroženih spopadih,

 ob upoštevanju imenovanja posebne predstavnice generalnega sekretarja OZN za spolno nasilje v oboroženih spopadih marca 2010 ter novega organa OZN za enakost spolov (Ženske OZN);

 ob upoštevanju smernic EU o diskriminaciji žensk in deklet in nasilju nad njimi ter smernic EU o otrocih in oboroženih spopadih,

 

 ob upoštevanju konvencije OZN proti mučenju in drugim oblikam okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja z dne 10. decembra 1984 in deklaracije generalne skupščine OZN št. 3318 o zaščiti žensk in otrok v izrednih razmerah in oboroženih spopadih z dne 14. decembra 1974, zlasti odstavka 4 te deklaracije, v katerem se poziva k učinkovitim ukrepom proti preganjanju in mučenju žensk ter proti nasilnemu in ponižujočemu ravnanju z njimi,

–   ob upoštevanju določb pravnih instrumentov OZN na področju človekovih pravic, zlasti tistih, ki zadevajo pravice žensk, kot so ustanovna listina Organizacije združenih narodov, splošna deklaracija o človekovih pravicah, mednarodna pakta o državljanskih in političnih pravicah ter o gospodarskih, družbenih in kulturnih pravicah, konvencija o preprečevanju in odpravljanju trgovine z osebami in izkoriščanja prostituiranja drugih ter konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk in njen izbirni protokol, konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju ter konvencija o statusu beguncev iz leta 1951,

–   ob upoštevanju drugih instrumentov OZN o nasilju nad ženskami, kot so dunajska deklaracija in akcijski program z dne 25. junija 1993, sprejeta na svetovni konferenci o človekovih pravicah (A/CONF. 157/23), ter deklaracija o odpravi nasilja nad ženskami z dne 20. decembra 1993 (A/RES/48/104),

–   ob upoštevanju resolucij generalne skupščine OZN z dne 12. decembra 1997 z naslovom „Preprečevanje kaznivih dejanj in ukrepi kazenskega pravosodja za odpravo nasilja nad ženskami” (A/RES/52/86), z dne 18. decembra 2002 z naslovom „Prizadevanje za odpravo kaznivih dejanj proti ženskam v imenu časti” (A/RES/57/179) in z dne 22. decembra 2003 z naslovom „Odprava družinskega nasilja nad ženskami” (A/RES/58/147),

–   ob upoštevanju pekinške izjave in izhodišč za ukrepanje, sprejetih na četrti svetovni konferenci o ženskah, ki je potekala 15. septembra 1995 v Pekingu, ter resolucij Parlamenta z dne 18. maja 2000 o ukrepih po pekinških izhodiščih za ukrepanje(6) in z dne 10. marca 2005 o ukrepih po 4. svetovni konferenci o ženskah – Izhodišča za ukrepanje (Peking +10)(7) in z dne 25. februarja 2010 o Pekingu +15 – izhodiščih Organizacije združenih narodov za ukrepanje na področju enakosti med spoloma(8),

–   ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN z dne 19. decembra 2006 z naslovom „Povečanje prizadevanj za odpravo vseh oblik nasilja nad ženskami” (A/RES/61/143) ter resolucij varnostnega sveta OZN št. 1325 in št. 1820 o ženskah, miru in varnosti,

–   ob upoštevanju Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, sprejetega leta 1998, zlasti njegovih členov 7 in 8, v katerem so posilstvo, spolno suženjstvo, vsiljena prostitucija, prisilna nosečnost, prisilna sterilizacija ali katera koli druga oblika spolnega nasilja opredeljeni kot zločini zoper človečnost in vojni zločini ter se enačijo z oblikami mučenja in hudih vojnih zločinov ne glede na to, ali se pri mednarodnih ali notranjih spopadih izvajajo sistematično ali ne,

–   ob upoštevanju člena 110(4) svojega poslovnika,

A. ker so ženske aktivno sodelovale pri vstajah za krepitev demokracije, pravic in svoboščin v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu,

B.  ker se sedanja režima v Libiji in Egiptu v spopadu, ki spremlja te revolucije, zatekata v spolno nasilje, usmerjeno proti ženskam, ki so zato postale ranljive.

C. ker se zdi, da se spolno nasilje uporablja za ustrahovanje in poniževanje žensk, tudi v begunskih taboriščih, in ker bi se lahko zaradi nastalega vakuuma moči pravice žensk in deklet poslabšale,

D. ker je bila Libijka Iman al Obejdi, ki je novinarjem v nekem hotelu v Tripoliju povedala, da so jo vojaki skupinsko posilili in zlorabili, 26. marca 2011 odpeljana neznano kam, sedaj pa jo moški, ki jih obtožuje posilstva, tožijo zaradi obrekovanja,

E.  ker protestnice v Egiptu trdijo, da je vojska pri njih preverjala devištvo, potem ko so jih 9. marca 2011 prijeli na trgu Tahrir, nato mučili in posiljevali, preskuse devištva pa so opravljali in jih slikali v navzočnosti vojakov; ker bodo nekaterim Egipčankam sodili na vojaških sodiščih, ker niso uspešno prestale preskusa deviškosti, nekaterim pa so grozili, da bodo obdolžene prostitucije,

F.  ker sta posilstvo in spolno suženjstvo, kadar gre za razširjeno in sistematično prakso, v ženevski konvenciji opredeljena kot zločin proti človeštvu in vojni zločin, ki ju je treba obravnavati na Mednarodnem kazenskem sodišču; ker se zdaj tudi posilstvo priznava kot element genocida, če se izvaja z namenom popolnega ali delnega uničenja ciljne skupine; ker bi EU morala podpreti prizadevanja za odpravo nekaznovanosti storilcev spolnega nasilja nad ženskami in otroki,

G. ker je dokazano, da oboroženi spopadi nesorazmerno in na poseben način vplivajo na ženske; ker je treba s sodelovanjem, preprečevanjem in zaščito okrepiti vlogo žensk pri vzpostavitvi miru in preprečevanju spopadov ter ženske in otroke na vojnih in konfliktnih območjih bolje zaščititi,

H. ker je izpolnjevanje zavez iz resolucij varnostnega sveta OZN št. 1820, 1888, 1889 in 1325 skupna skrb in odgovornost vseh držav članic OZN, ne glede na to, ali v njih potekajo spopadi, ali so donatorice ali kaj drugega; ker je treba pri tem opozoriti, da so bile decembra 2008 sprejete smernice EU o nasilju nad ženskami in dekleti ter smernice EU o otrocih in oboroženih spopadih ter boju proti vsem oblikam njihove diskriminacije, kar je jasen politični signal, da so to prednostne naloge Unije,

1.  poziva Komisijo in vlade držav članic, naj odločno nasprotujejo uporabi spolnih napadov, ustrahovanju in namernemu napadanju žensk v Libiji in Egiptu;

2.  močno obsoja prisilne preskuse deviškosti, ki jih je egiptovska vojska naložila protestnicam, aretiranim na trgu Tahrir, in meni, da je tako ravnanje nesprejemljivo, saj gre za obliko mučenja; poziva egiptovsko vrhovno vojaško sodišče, naj nemudoma ukrepa in zaustavi to ponižujoče ravnanje in zagotovi, da bo vsem varnostnim in vojaškim silam jasno sporočeno, da mučenje ali drugo grdo ravnanje, vključno s prisilnimi preskusi deviškosti, ni več dopustno in bo v celoti preiskano;

3.  poziva egiptovske oblasti, naj nemudoma ukrepajo za prenehanje mučenja, naj preiščejo vse primere zlorabe pri ravnanju z miroljubnimi protestniki in naj civilistom ne sodijo pred vojaškimi sodišči; je še posebej zaskrbljen zaradi poročil organizacij s področja človekovih pravic o tem, da so bili aretirani tudi mladoletniki in da so jih obsodili pred vojaškimi sodišči;

4.  priporoča, naj se sproži neodvisna preiskava, da bodo kršitelji odgovarjali za svoja dejanja, še posebej za zločine po Rimskem statutu Mednarodnega kazenskega sodišča, ki jih je zagrešil Moamer Gadafi; meni, da je treba odgovorne za takšna dejanja privesti pred sodišče, pogumne ženske, ki so prijavile te zlorabe, pa je treba zaščititi pred povračilnimi ukrepi;

5.  poudarja, da bi moral vsakdo imeti možnost izraziti svoje mnenje o demokratični prihodnosti svoje države, ne da bi ga pridržali, mučili ali z njim ravnali ponižujoče in diskriminatorno;

6.  resnično verjame, da morajo spremembe, ki se odvijajo v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu, privesti h koncu diskriminacije žensk in k njihovi popolni in enakopravni udeležbi v družbi v skladu s konvencijo Organizacije združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk;

7.  poudarja, da je treba v novih demokratičnih in pravnih strukturah teh družb na splošno zagotoviti pravice žensk;

8.  poudarja, da je treba priznati vlogo žensk v revolucijah in procesih demokratizacije, pri tem pa poudariti posebne nevarnosti, ki jim grozijo, in potrebo po podpori in obrambi njihovih pravic;

9.  poziva države članice EU, naj dolgoročno aktivno, tako politično kot tudi finančno, spodbujajo celovito izvajanje resolucije varnostnega sveta OZN št. 1325 ter vzpostavitev nadzornih institucij in mehanizmov iz te resolucije na evropski ravni, Združene narode pa, naj zagotovijo izvajanje resolucije na vseh mednarodnih ravneh;

10. poudarja, da je treba dati človekovim pravicam prednost pri ukrepih evropske sosedske politik in tudi, da bi morala EU v procesu demokratizacije deliti svoje izkušnje o politiki enakosti in boju proti seksističnemu nasilju;

11. poudarja, da je treba izvajati vključevanje načela enakosti med moškimi in ženskami in podpirati posebne ukrepe za učinkovit in sistematičen pristop k enakosti med spoloma v državah evropske sosedske politike; poziva vlade in civilno družbo, naj povečajo družbeno vključenost žensk, se borijo proti njihovi nepismenosti ter spodbujajo njihovo zaposlovanje in finančno neodvisnost, da bi zagotovile primerno prisotnost žensk na vseh ravneh; poudarja, da mora postati enakost sestavni del procesa demokratizacije in da bi moralo biti poleg tega izobraževanje žensk in deklet prednostna naloga, ki bi zajemala tako šolanje kot ozaveščanje o njihovih pravicah;

12. poziva visoko predstavnico/podpredsednico Komisije, Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj pri svojih stikih z južnimi državami partnericami evropske sosedske politike dajo prednost političnim prednostnim nalogam EU: ukinitvi smrtne kazni ter spoštovanju človekovih pravic, tudi pravic žensk, in temeljnih svoboščin, pa tudi ratifikaciji številnih mednarodnih pravnih instrumentov, vključno z Rimskim statutom Mednarodnega kazenskega sodišča in konvencijo o statusu beguncev iz leta 1951;

13. naroči svojemu predsedniku, naj posreduje to resolucijo Svetu, Komisiji in podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko.

 

(1)

UL C 41 E, 19.2.2009, str. 83

(2)

UL C 285 E, 21.10.2010, str. 53

(3)

Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0439.

(4)

Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0064.

(5)

Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0095.

(6)

UL C 59 E, 23.2.2001, str. 258.

(7)

UL C 320 E, 15.12.2005, str. 247

(8)

UL C 348 E, 21.12.2010, str. 11

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov