Predlog skupne resolucije - RC-B7-0006/2012Predlog skupne resolucije
RC-B7-0006/2012

    PREDLOG SKUPNE RESOLUCIJE o neravnovesjih v verigi preskrbe s hrano

    18. 1. 2012

    v skladu s členom 115(5) Poslovnika,
    ki nadomesti predloge resolucij naslednjih skupin:
    PPE (B7‑0006/2012)
    ALDE (B7‑0008/2012)
    Verts/ALE (B7‑0009/2012)
    S&D (B7‑0010/2012)
    GUE/NGL (B7‑0013/2012)

    Maria do Céu Patrão Neves, Esther Herranz García, Albert Deß v imenu skupine PPE
    Luis Manuel Capoulas Santos, Paolo De Castro, Luís Paulo Alves v imenu skupine S&D
    George Lyon v imenu skupine ALDE
    José Bové v imenu skupine Verts/ALE
    Alfreds Rubiks, Patrick Le Hyaric v imenu skupine GUE/NGL


    Postopek : 2011/2904(RSP)
    Potek postopka na zasedanju
    Potek postopka za dokument :  
    RC-B7-0006/2012
    Predložena besedila :
    RC-B7-0006/2012
    Sprejeta besedila :

    Resolucija Evropskega parlamenta o neravnovesjih v verigi preskrbe s hrano

    Evropski parlament,

    –   ob upoštevanju svojih resolucij z dne 8. julija 2010 o prihodnosti skupne kmetijske politike po letu 2013[1], z dne 18. januarja 2011 o priznanju kmetijstva kot strateškega sektorja v okviru prehranske varnosti[2] in z dne 23. junija 2011 o skupni kmetijski politiki proti letu 2020: odziv na prihodnje izzive, povezane s hrano, naravnimi viri in ozemljem[3] z dne 5. julija 2011 o učinkovitejšem in pravičnejšem maloprodajnem trgu[4],

    –   ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi (COM(2009)0591) in različnih delovnih dokumentov, priloženih temu sporočilu, pa tudi svojih resolucij z dne 7. septembra 2010 o poštenih prihodkih za kmete: bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi[5] in z dne 19. januarja 2012 o dobavni verigi za kmetijska obratna sredstva[6],

    –   ob upoštevanju Direktive 2000/35/EU o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih[7],

    –   ob upoštevanju sklepa Komisije z dne 30. julija 2010 o ustanovitvi foruma na visoki ravni za izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano (2010/C 210/03),

    –   ob upoštevanju končnih priporočil skupine na visoki ravni o konkurenčnosti agroživilske industrije z dne 17. marca 2009 in sklepov z dne 29. marca 2010 o bolje delujoči verigi preskrbe s hrano v Evropi,

    –   ob upoštevanju podatkov Eurostata o kazalnikih cen sredstev za kmetijsko proizvodnji (nabavni stroški) in kazalnikih cen kmetijskih proizvodov (prodajne cene)[8],

    –   ob upoštevanju svoje izjave z dne 19. februarja 2008 o preiskavi in odpravi zlorabe moči velikih supermarketov, delujočih v Evropski uniji[9], in svoje resolucije z dne 26. marca 2009 o cenah hrane v Evropi[10],

    –   ob upoštevanju poročila Skupnega raziskovalnega središča iz leta 2008 o sistemih kmetovanja z nizko porabo sredstev: priložnost za razvoj trajnostnega kmetijstva[11],

    –   ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca Združenih narodov o pravici do hrane z naslovom Kmetijska podjetja in pravica do hrane,

    –   ob upoštevanju člena 115(5) svojega poslovnika,

    A. ker so v sporočilu Komisije o bolje delujoči verigi preskrbe s hrano (COM(2009) 0591) navedena pomembna neravnovesja glede pogajalske moči, ki se kažejo kot nepoštene trgovinske prakse, pozna plačila, enostransko spreminjanje pogodb, nepošteni pogodbeni pogoji, omejen dostop do trga, pomanjkanjem informacij o oblikovanju cen, neenaka porazdelitev stopenj dobička po verigi preskrbe s hrano in dobaviteljeva ali kupčeva zloraba tržne moči, na primer karteli in vzdrževanje cen za nadaljnjo prodajo, med drugim z ohranjanjem nakupovalnih združb;

    B.  ker raven koncentracije zelo velikih trgovcev na drobno v Evropski uniji negativno vpliva na proizvajalce in druge dobavitelje, saj ima za posledico vedno večja neravnovesja moči med pogajalskimi stranmi; ker kmetijski proizvajalci in kmetijski sektor postopoma izgubljajo pogajalsko moč pri odločanju o ravni cen vzdolž vrednostne verige – od primarne proizvodnje prek predelave do končnega potrošnika; ker se zaradi prevelike koncentracije izgublja raznolikost proizvodov, kulturna dediščina, maloprodajne trgovine, delovna mesta in sredstva za preživljanje;

    C. ker se težave kmetov zaradi prihodkov še vedno povečujejo, cene, po katerih potrošniki kupujejo proizvode, pa ne odražajo plačila, ki ga prejmejo kmetje za svoje proizvode, vse to pa spodkopava zmožnost kmetov za vlaganja in inovacije ter lahko spodbudi mnoge med njimi, da opustijo kmetovanje;

    D. ker izguba pogajalske moči, povečanje stroškov proizvodnje in dejstvo, da teh stroškov ni mogoče nadomestiti vzdolž verige distribucije hrane, lahko ogrozi preživetje kmetijskih gospodarstev, s tem pa lahko oslabi dolgoročni proizvodni potencial v državah članicah in zaostri njihovo odvisnost od zunanjih trgov;

    E.  ker bi uravnoteženi trgovinski odnosi izboljšali delovanje verige preskrbe s hrano, zaradi večje konkurenčnosti pa bi koristili tudi kmetom in v končni fazi tudi potrošnikom;

    F.  ker je nedavna nestanovitnost cen hrane in primarnih proizvodov povzročila veliko zaskrbljenosti glede delovanja evropskih in globalnih verig preskrbe s hrano in povečala negotovost dohodka kmetij in dolgoročnih naložb kmetov;

    G. ker od nizkih cen na kmetiji zaradi postopnega izgubljanja pogajalske moči kmetov v prehranski verigi nimajo koristi niti potrošniki, saj se zahteve glede kakovosti, delavskih pravic, okoljskih standardov in standardov glede dobrega počutja živali, ki jih evropski kmetje morajo spoštovati, pri uvoženih kmetijskih proizvodih pogosto ne uporabljajo enako;

    H. ker so organi, pristojni za konkurenco, v več državah članicah opredelili štiri ključna področja, na katerih so neravnovesja v verigi preskrbe s hrano še posebej problematična: enostransko vsiljevanje pogodbenih pogojev, praksa cenovnih popustov, kazni in pogoji plačila;

    1.  poudarja, da ima problematika neravnovesij v verigi distribucije hrane jasno evropsko razsežnost, ki zahteva posebno rešitev na evropski ravni, saj je agroživilska veriga v Evropski uniji strateškega pomena; opozarja, da predstavljajo veriga preskrbe s hrano, kmetijstvo, agroživilska industrija in distribucija hrane 7 % delež vseh zaposlenih v EU, njihova vrednost pa je 1400 milijard EUR na leto, kar je več kot v katerem koli drugem proizvodnem sektorju v EU – delež agroživilske dodane vrednosti v verigi preskrbe s hrano pa je v EU-25 padel z 31 % leta 1995 na 24 % leta 2005;

    2.  opozarja na delo, ki ga opravlja forum na visoki ravni za izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano, zlasti njegova medpodjetniška platforma; zahteva, da se Evropski parlament uradno in redno obvešča delu in sprejetih odločitvah;

    3.  podpira dobro opravljeno delo, ki ga je na področju pogodbene prakse v odnosih med podjetji opravila skupina strokovnjakov tega foruma, zlasti glede popisovanja in ocenjevanja tega, kar predstavlja očitno nepošteno trgovinsko prakso, pri čemer so se opirali na podatke in konkretne primere; poziva k odločni podpori pobudam za spodbujanje dialoga med zainteresiranimi stranmi o tem vprašanju; odobrava, da so se te sporazumele glede načel za urejanje dobrih praks, kot je bilo predstavljeno na forumu na visoki ravni 29. novembra 2011, ter jih poziva, naj sprejmejo izvedbene ukrepe;

    4.  poziva Komisijo, naj predlaga vzdržljivo zakonodajo EU – po potrebi in brez izkrivljanja pravilnega delovanja trgov – ki bo zagotovila pravične in pregledne odnose med proizvajalci, dobavitelji in distributerji živilskih proizvodov ter ustrezno izvajanje že obstoječih pravil, nenazadnje zato, ker najnovejši podatki Eurostata o kmetijskem prihodku kažejo, da je dohodek kmetij od leta 2009 na ravni EU padel za 11,6 %, medtem ko so stroški nabave za kmete EU od 2000 do 2010 narasli v povprečju za skoraj 40 %;

     

    5.  poziva Komisijo in države članice, naj nadaljujejo nujno obravnavanje problema nepoštene porazdelitve dobička v verigi preskrbe s hrano, zlasti v zvezi s primernimi dohodki za kmete; priznava, da je treba za spodbujanje trajnostnih sistemov pridelave kmetom plačati naložbe in obveze na tem področju; poudarja, da je treba namesto boja za prevlado vzpostaviti sodelovanje;

    6   opozarja, da je treba v okviru kmetijske politike malim in srednjim kmetijam, med katere sodijo tudi družinske kmetije, omogočiti razumne prihodke za proizvodnjo zadostne količine hrane, ki bo ustrezne kakovosti in po sprejemljivih cenah, za ustvarjanje delovnih mest, spodbujanje razvoja podeželja ter zagotovitev varstva okolja in trajnosti;

    7.  vztraja, da bi morale imeti države članice dejavnejšo vlogo pri podpiranju sedanjih in ustanavljanju novih posvetovalnih forumov, z ustreznim zastopanjem subjektov vzdolž prehranske verige, da bi se spodbudil dialog in določile smernice, ki bi pripomogle k pravičnejšim in bolj uravnoteženim odnosom; opozarja, da tako uradno posvetovanje prispeva k varstvu proizvajalcev in dobaviteljev ter preprečuje povračilne ukrepe distribucijskega sektorja;

    8.  poziva nacionalne in evropske organe za konkurenco ter druge regulativne organe v proizvodnji in trgovini, naj ukrepajo proti izkoriščevalskim odkupnim praksam vodilnih trgovcev na debelo in drobno, ki kmete sistematično postavljajo v izredno neenak pogajalski položaj;

    9.  odločno poziva k jasni, strogi in nepristranski opredelitvi primerov zlorab in nepoštene prakse, vključno z doslednejšo opredelitvijo pojmov in jasnejšo razmejitvijo, v skladu s pooblastilom, ki ga je dobila Komisija z njegovo resolucijo o učinkovitejšem in pravičnejšem maloprodajnem trgu, tako da bi za take primere veljali posebni regulativni predpisi, nadzor in objektivne kazni;

    10. poudarja naslednji neizčrpen seznam praks, o katerih so proizvajalci izrazili pomisleke v zvezi z delovanjem verige preskrbe s hrano:

         I) Dostop do maloprodaje:

    i) predhodno plačilo za dostop do pogajanj

    ii) plačilo za uvrstitev v ponudbo

    iii) vstopne takse

    iv) plačilo za prostor na policah

    v) vsiljevanje promocij

    vi) zavlačevanje s plačili

    vii) določanje cen

              viii) klavzula stranke z največjimi ugodnostmi

         II) Nepošteni pogodbeni pogoji ali enostranske spremembe pogodbenih pogojev:

    i) enostransko in retroaktivno spreminjanje pogodbenih pogojev

    ii) enostranska kršitev pogodbe

    iii) klavzule/pristojbine za ekskluzivnost

    iv) vsiljevanje "prisilnih" prispevkov za zasebne blagovne znamke

    v) vsiljevanje standardnih vzorcev pogodb

    vi) povračilni ukrepi

    vii) ustni pogodbeni dogovori

    viii) izterjava marže

    ix) prekomerni popusti

    x) zavlačevanje s plačili

    xi) zahteve za plačila za predelavo/odlaganje odpadkov

    xii) skupinski nakupi/skupinska pogajanja

    xiii) obrnjene dražbe

    xiv) nerealistični dobavni roki

    xv) vsiljevanje uporabe (določenega) ponudnika embalaže ali materiala za embalažo

    xvi) obvezna uporaba (posebne) logistične platforme ali operaterja

    xvii) plačila za kritje (predhodno nedogovorjenih) promocij

    xviii) prekomerno naročanje izdelkov, namenjenih promociji

    xix) plačilo zaradi nedoseganja določenih ravni prodaje

    xx) zahteve za dodatni popust za prodajo, ki presega določeno raven

    xxi) enostranski umik izdelkov s prodajnih polic

    xxii) zahteve za brezpogojno vračilo (neprodanega) blaga

    xxiii) bremenitev ponudnikov s stroški zaradi inventurnega primanjkljaja ali kraje

              xxiv) bremenitev ponudnikov z nerazumnimi stroški zaradi pritožb kupcev;

    11. poziva k vzpostavitvi okvira za učinkovit nadzor nad navedenimi praksami, najprej z začetkom celovite preiskave sektorja z upravnimi in sodnimi sredstvi, potem pa z uvedbo sistema za ocenjevanje in spremljanje, ki ga bodo izvajale države članice in usklajevala Komisija in ki bo predvideval učinkovite in pravočasno uporabljene odvračalne sankcije;

    12. glede na pogodbene pogoje in nepoštene poslovne prakse poziva k uvedbi boljših sredstev, ki naj ob upoštevanju določb direktive o zamudah pri plačilnih rokih zagotovijo spoštovanje plačilnih rokov, ter k uvedbi novih instrumentov za skrajšanje časa med dostavo in dejanskim plačilom dobaviteljem ter k uskladitvi tega časa na evropski ravni; v zvezi s tem poudarja, da so nujno potrebne rešitve, s katerimi bi se odpravile specifične težave proizvajalcev pokvarljivega blaga s kratkim rokom trajanja, ki se spoprijemajo z večjimi likvidnostnimi težavami;

    13. je seznanjen z ukrepi v osnutku predloga Komisije za reformo skupne kmetijske politike, ki so oblikovani za okrepitev položaja kmetov v verigi preskrbe s hrane prek podpore organizacijam proizvajalcev in medpanožnim organizacijam ter s spodbujanjem kratkih verig med proizvajalci in potrošniki, kot so trgi za lokalno proizvodnjo; meni, da bo okrepitev položaja kmetov z boljšo notranjo organizacijo in strokovnejšim pristopom pripomogla k temu, da bodo prejeli pravičnejši delež dodane vrednosti;

    14. pozdravlja priporočilo Komisije o sodelovanju držav članic pri izmenjavi najboljše prakse o obveščanju o pogodbenih praksah ter o pripravi nizov standardnih pogodb;

    15. poziva Komisijo, naj izboljša evropski instrument za spremljanje cen ter razvije uporabniku prijazen, pregleden in večjezičen vmesnik, kjer bodo potrošniki in zainteresirane strani lahko primerjali cene osnovnih živil v državi članici ter med različnimi državami članicami na vseh stopnjah verige preskrbe s hrano in ki bo upošteval razlike v življenjskih stroških v državah članicah;

    16. poziva Komisijo, naj pojasni uporabo konkurenčnih pravil v kmetijstvu, da bodo kmetje in njihove medpanožne organizacije imeli na voljo instrumente, s katerimi si bodo lahko izboljšali pogajalsko izhodišče; poziva k oceni in spremembi obstoječega konkurenčnega prava EU, da bi lahko bolje upoštevali škodljive učinke vertikalne koncentracije v vsej verigi preskrbe s hrano, namesto da se ozko osredotočamo na relativni položaj različnih podjetij na trgu in izkrivljanje konkurence samo na podlagi njenih škodljivih učinkov za potrošnike;

    17. poziva Komisijo, naj bolje usklajuje delo svojih različnih služb, da bi imela učinkovitejšo vlogo pri spremljanju cen v vsej verigi preskrbe s hrano ter pri spremljanju trendov v maloprodaji in ustreznih tržnih deležev po vsej EU; poziva k oblikovanju neodvisnega urada varuha pravic v trgovini s hrano, ki bi povezoval ustrezne trgovinske organe in organe za varstvo konkurence ter varuha pravic v trgovini s hrano v državah članicah ter usklajeval in izmenjeval informacije; meni tudi, da bi evropski varuh pravic in nacionalni varuhi pravic morali zagotavljati skladnost z ustrezno zakonodajo ter priporočati pravočasne in primerne sankcije;

    18. poziva Komisijo, naj poglobljeno razišče razlike v pristopih 27 nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, in ustreznimi politikami ter spodbuja rešitve, ki bodo vključevale vse partnerje v verigi proizvodnje hrane in preprečevale, da bi imel en člen ali peščica členov v pridelovalni ali v proizvodni verigi prevladujoč položaj, kar se pogosto dogaja na škodo kmetov;

    19. meni, da bi bilo treba v vsej EU dati prednost kampanji za informiranje, ki bi kmete obveščala o njihovih pogodbenih pravicah in najpogostejših nezakonitih in nepošteni praksah ter zlorabah na področju pogodb in trgovine ter o sredstvih, ki jih imajo na voljo za poročanje o teh zlorabah;

    20. meni, da je rešitev za odpravo neravnovesij v verigi distribucije hrane v samoregulaciji, pa tudi v regulaciji in prilagoditvah konkurenčnemu pravu; poudarja, da morajo države članice spodbujati razvoj najboljše prakse in/ali kodeksov ravnanja v partnerstvu z zainteresiranimi stranmi, v katerega bi bili povezani proizvajalci, panoga, dobavitelji, trgovci na drobno in predstavniki potrošnikov, ter najboljši možni izkoristek obstoječih sinergij;

    21. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.