Postopek : 2016/2537(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : RC-B8-0146/2016

Predložena besedila :

RC-B8-0146/2016

Razprave :

Glasovanja :

PV 04/02/2016 - 8.6
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2016)0048

SKUPNI PREDLOG RESOLUCIJE
PDF 159kWORD 101k
3.2.2016
PE576.505v01-00}
PE576.530v01-00}
PE576.531v01-00}
PE576.538v01-00}
PE576.539v01-00} RC1
 
B8-0146/2016}
B8-0169/2016}
B8-0170/2016}
B8-0177/2016}
B8-0178/2016} RC1

v skladu s členom 123(2) in 123(4) Poslovnika,

ki nadomesti predloge resolucij naslednjih skupin:

ECR (B8-0146/2016)

ALDE (B8-0169/2016)

Verts/ALE (B8-0170/2016)

PPE (B8-0177/2016)

S&D (B8-0178/216)


o razmerah v Libiji (2016/2537(RSP))


Elmar Brok, Cristian Dan Preda, Andrej Plenković, Marija Gabriel (Mariya Gabriel), David McAllister, Tunne Kelam, Michael Gahler, Barbara Matera, Daniel Caspary, Davor Ivo Stier, Roberta Metsola, Kinga Gál, Adam Szejnfeld, Traian Ungureanu, Lorenzo Cesa, Dariusz Rosati, Lara Comi, Tokia Saïfi, Arnaud Danjean, Milan Zver, Andrej Kovačev (Andrey Kovatchev) v imenu skupine PPE
Victor Boştinaru, Ana Gomes, Richard Howitt, Pier Antonio Panzeri, Zigmantas Balčytis, Hugues Bayet, Brando Benifei, José Blanco López, Vilija Blinkevičiūtė, Biljana Borzan, Andrea Cozzolino, Andi Cristea, Nicola Danti, Viorica Dăncilă, Isabella De Monte, Doru-Claudian Frunzulică, Eider Gardiazabal Rubial, Elena Gentile, Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, Neena Gill, Michela Giuffrida, Maria Grapini, Theresa Griffin, Enrique Guerrero Salom, Sylvie Guillaume, Sergio Gutiérrez Prieto, Cătălin Sorin Ivan, Liisa Jaakonsaari, Afzal Khan, Jeppe Kofod, Javi López, Kostas Mavridis (Costas Mavrides), Marlene Mizzi, Alessia Maria Mosca, Victor Negrescu, Momčil Nekov (Momchil Nekov), Dimitris Papadakis (Demetris Papadakis), Emilian Pavel, Vincent Peillon, Pina Picierno, Tonino Picula, Kati Piri, Miroslav Poche, Liliana Rodrigues, Inmaculada Rodríguez-Piñero Fernández, Daciana Octavia Sârbu, Olga Sehnalová, Monika Smolková, Renato Soru, Tibor Szanyi, Claudia Tapardel, Marc Tarabella, István Ujhelyi, Elena Valenciano, Josef Weidenholzer, Nicola Caputo v imenu skupine S&D
Charles Tannock, Mark Demesmaeker, Angel Džambazki (Angel Dzhambazki), Raffaele Fitto, Ruža Tomašić, Jana Žitňanská, Arne Gericke, Anna Elżbieta Fotyga, Ryszard Antoni Legutko, Ryszard Czarnecki, Jadwiga Wiśniewska, Karol Karski, Kosma Złotowski, Tomasz Piotr Poręba, Beatrix von Storch v imenu skupine ECR
Pavel Telička, Nedžmi Ali (Nedzhmi Ali), Petras Auštrevičius, Beatriz Becerra Basterrechea, Dita Charanzová, Marielle de Sarnez, Gérard Deprez, Martina Dlabajová, José Inácio Faria, Marian Harkin, Filiz Hjusmenova (Filiz Hyusmenova), Ivan Jakovčić, Petr Ježek, Ilhan Kjučuk (Ilhan Kyuchyuk), Valentinas Mazuronis, Louis Michel, Javier Nart, Norica Nicolai, Urmas Paet, Jozo Radoš, Frédérique Ries, Marietje Schaake, Jasenko Selimovic, Ivo Vajgl, Johannes Cornelis van Baalen, Hilde Vautmans, Paavo Väyrynen, Renate Weber v imenu skupine ALDE
Barbara Lochbihler v imenu skupine Verts/ALE

Resolucija Evropskega parlamenta o razmerah v Libiji (2016/2537(RSP))  

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Libiji, zlasti tistih z dne 15. septembra 2011(1), 22. novembra 2012(2), 18. septembra 2014(3) in 15. januarja 2015(4),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2013/233/SZVP z dne 22. maja 2013 o misiji Evropske unije za pomoč pri integriranem upravljanju libijskih meja (EUBAM Libya),

–  ob upoštevanju odločitve o začetku operacije EU NAVFOR MED Sophia z dne 18. maja 2015ker se je junija 2015 začela vojaška operacija EU v južnem delu osrednjega Sredozemlja EUNAVFOR MED (danes: SOPHIA), katere namen je identificirati, zajeti in uničiti plovila in identificirati sredstva, ki jih uporabljajo tihotapci migrantov ali trgovci z njimi oziroma za katere se sumi, da jih le-ti uporabljajo,

–  ob upoštevanju nedavnih izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini o Libiji z dne 30. aprila, 26. in 27. maja, 30. junija, 12. julija, 17. avgusta, 13. in 22. septembra, 9. oktobra, 19. in 26. novembra, 14. in 17. decembra 2015 ter 7., 11. in 18. januarja 2016,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 18. januarja 2016 o Libiji,

–  ob upoštevanju libijskega političnega dogovora, ki je bil podpisan 17. decembra 2015 v Shiratu v Maroku,

–  ob upoštevanju skupne izjave z ministrskega srečanja o Libiji, ki je potekalo v Rimu, ki so jo 13. decembra 2015 dale Alžirija, Kitajska, Egipt, Francija, Nemčija, Italija, Jordanija, Maroko, Katar, Saudova Arabija, Španija, Tunizija, Turčija, Združeni arabski emirati, Združeno kraljestvo, Združene države Amerike, Evropska unija, Organizacija Združenih narodov, Liga arabskih držav in Afriška unija,

–  ob upoštevanju resolucije varnostnega sveta OZN št. 2259 (2015) o razmerah v Libiji, ki je bila soglasno sprejeta 23. decembra 2015,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. julija 2015 o pregledu evropske sosedske politike(5),

–  ob upoštevanju nacionalne konference libijskih plemen, ki je julija 2011 potekala v Tripoliju in kjer so v želji končati državljansko vojno pozvali k zakonu o splošni pomilostitvi,

–  ob upoštevanju srečanj političnih voditeljev in aktivistov v Alžiru 11. marca 2015,

–  ob upoštevanju, da so vlade Alžirije, Francije, Nemčije, Italije, Maroka, Španije, Tunizije, Združenih arabskih emiratov, Združenega kraljestva in Združenih držav Amerika izrekle podporo vladi narodne enotnosti v Libiji,

–  ob upoštevanju člena 123(2) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je imela v času Gadafijeve diktature Libija največje skladišče orožja in vojaške opreme na južnih obalah Sredozemlja in je od padca njegovega režima v veliki meri napajala nezakonito trgovino z orožjem, z orožjem pa je oskrbovala tudi vse teroriste in ekstremiste na območju Sahela (Mali, Niger, Nigerija) ter opozicijska gibanja v Sudanu, Čadu in Siriji;

B.  ker so Libijci med „arabsko pomladjo“ februarja 2011 odšli na ceste in se je začel devetmesečni državljanski konflikt; ker je Nato podprl upornike, ki so bili tarča splošne državne represije, ta podpora pa je dokončno privedla do padca Gadafijevega režima;

C.  ker je bila libijska družba že od nekdaj – pred, zlasti pa po udaru – organizirana na podlagi plemenskega sistema; ker igrajo plemenska zavezništva med etničnimi identitetami (večina arabskih, pa berberska, tubujska in tuareška manjšina) še vedno pomembno vlogo v kaosu, ki vlada v Libiji;

D.  ker so islamistične skupine prodrle v večino milic, ki so se borile proti Gadafiju, in so postopoma prevzele vodstvo v njih, nekatere med njimi pa so v konfliktu odigrale ključno vlogo; ker so ustrezne resolucije varnostnega sveta OZN Daiš, Ansar Al Šarijo in Al Kaido, ki so vse prisotne v Libiji, opredelile kot teroristične organizacije;

E.  ker je avgusta 2012 prehodni nacionalni svet oblast predal splošnemu nacionalnemu kongresu, izvoljenemu parlamentu, ki je potem izbral začasnega voditelja države; ker so volivci junija 2014 namesto splošnega nacionalnega kongresa izbrali nov parlament, predstavniški dom, ki se je preselil v Tobruk; ker se je kmalu potem pod prevlado Muslimanske bratovščine ponovno zbral splošni nacionalni kongres, ki je izbral svojega predsednika vlade in s prevzemom glavnega mesta Tripoli zamajal avtoriteto predstavniškega doma; ker obe vojskujoči se strani domnevno prejemajo podporo zunanjih sil, zlasti Egipta, Saudove Arabije in Združenih arabskih emiratov na strani predstavniškega doma (Tobruk) ter Turčije in Katarja na strani novega splošnega nacionalnega kongresa (Tripoli);

F.  ker vse od avgusta 2014 oba politična organa (predstavniški domv Tobruku, ki ga priznava mednarodna skupnost, in novi splošni nacionalni kongres, vzpostavljen v Tripoliju) trdita, da vodita državo, oba pa tudi uživata podporo močno oboroženih milic, ki so povezane s pokrajinami, mesti in plemeni različnega porekla;

G.  ker je Daiš, v katerem so tudi tujci in libijski teroristi, ki so se potem, ko so se borili v Iraku in Siriji, vrnili domov, izkoristil prazen politični prostor in pomanjkanje stabilne vlade; ker so ti povratniki v spremstvu džihadistov iz drugih držav novembra 2014 zasedli mesto Derna vzhodno od Bengazija in zaprisegli Daišu; ker te sile ali njihovi zavezniki od tedaj delujejo vzdolž praktično cele obale od Derne do Tripolija, vključno z Bajdo, Bengazijem, Adždabijo, Abugreinom in Misrato, in v celoti nadzirajo nad 200 km okoli Sirta, imajo pa tudi svojo učno bazo zahodno od Tripolija, blizu tunizijske meje; ker Daiš ob širjenju svojega ozemlja seje hud strah – z obglavljanji, streljanjem in bombardiranji ter je prevzel nadzor nad cestno povezavo in lahko prepreči povezave med vzhodom in zahodom;

H.  ker Libija gosti največ sil Daiša izven območja Bližnjega vzhoda in je nekakšna Daiševa odskočna deska na južni sredozemski obali, kar zaradi terorističnega delovanja najbolj ogroža sosednje države v Sahelu in Sahari, pa tudi Evropo;

I.  ker Daiš od 4. januarja 2016 izvaja obsežne ofenzive nad ključnimi naftnimi polji v Libiji, da bi povečal svoj vojni plen in nadziral ogromna naftna polja v Al Sidri, Ras Lanufu in Marsa Al Bregi in s tem povzroča škodo na glavni infrastrukturi, na kateri slonijo libijski gospodarski viri, in ogroža bistvene prihodke za obnovo gospodarstva;

J.  ker je Libija, odkar je zapadla v anarhijo, še izraziteje postala prehodno ozemlje za trgovino do južne meje z Evropo; ker se v Libiji nahaja več sto tisoč migrantov in prosilcev za azil različnih narodnosti, od katerih jih veliko živi v tragičnih razmerah in so zato tarče tihotapcev;

K.  ker se v vsej državi še slabša stanje človekovih pravic, saj so primeri samovoljnega pridržanja, ugrabitev, nezakonitih pobojev, mučenj in nasilja nad civilisti, novinarji, uradniki, političnimi predstavniki in zagovorniki človekovih pravic, ki jih zakrivijo vse strani, tragična realnost; ker je 26. februarja 2011 varnostni svet Združenih narodov zadevo v zvezi z razmerami v Libiji predložil Mednarodnemu kazenskemu sodišču; ker je Mednarodno kazensko sodišče še vedno pristojno za preiskavo kršitev človekovih pravic v državi in pregon storilcev; ker je to sodišče 27. junija 2011 izdalo nalog za prijetje Moamarja Gadafija in Saifa Al Islama, preostali osumljenci pa niso v priporu tega sodišča; ker libijske oblasti vztrajajo, naj se jima sodi v okviru libijskega notranjega pravnega sistema;

L.  ker je politična pot libijskega dialoga vključevala ključne akterje procesa demokratizacije v Libiji, vključno s člani poslanske zbornice, splošnega narodnega kongresa in prehodnega nacionalnega sveta; ker so drugi neodvisni deležniki, kot so občinski sveti, politične stranke, plemenski voditelji in ženske organizacije, prispevali k spodbujanju dejanske sprave;

M.  ker je cilj libijskega političnega dogovora zagotoviti demokratične pravice libijskega ljudstva, sporazumno imenovanje vlade, ki bo temeljila na načelu delitve oblasti, in državnim institucijam, kot je vlada narodne enotnosti, dati moč; ker glede na izzive, s katerimi se sooča Libija, ne gre izgubljati časa pri vzpostavitvi vlade narodne enotnosti, ki bo delovala v korist vsega libijskega prebivalstva in bo položila temelje miru, stabilnosti, obnove in razvoja države;

N.  ker je libijski parlament v Tobruku 25. januarja 2016 zavrnil vlado narodne enotnosti, ki jo podpira Organizacija združenih narodov, hkrati pa je odobril libijski politični sporazum, ki nudi podlago za politično tranzicijo države;

O.  ker je varna in politično stabilna Libija absolutna nujnost, ne le za libijske državljane, ampak tudi za varnost celotne regije in Evropske unije;

1.  pozdravlja 17. decembra 2015 podpisani libijski politični dogovor ob podpori OZN, v celoti podpira predsedniški svet in izreka čestitke posebnemu predstavniku generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov Martina Koblerja za njegovo težko delo;

2.  obžaluje, da je bil zavrnjen prvi predlog za enotno vlado, ki ga je pripravil predstavniški svet v Tobruku; poziva oba glavna libijska organa, naj podpreta ta dogovor, ki je ključni korak pri izvajanju libijskega političnega dogovora in ki ustreza prizadevanjem za pot do miru in stabilnosti v državi ter brani vse libijske državljane; poziva predstavniški dom v Tobruku in predsedstvo, naj pokažeta voljo za kompromis in se še dalje pogajata za seznam oseb v vladi, da bi tako lahko podprli vlado narodne enotnosti, kot to določa libijski politični dogovor;

3.  bo priznal in podprl vlado narodne enotnosti, osnovano na soglasju libijskih strani, kot edino legitimno vlado Libije; poudarja, da mora libijska stran prevzeti odgovornost za politični proces, v katerem bodo redno zastopane vse strani, vključno s konstruktivno udeležbo plemenskih svetov, pozitivnim sodelovanjem žensk in civilne družbe ter koristnimi prispevki političnih in lokalnih akterjev, da bo ustava dopolnjena in sprejeta v ustreznem času in bo spoštovala demokracijo, človekove pravice in državljanske svoboščine;

4.  poziva mednarodno skupnost, OZN, države članice EU, Afriške unije in Arabske lige, naj se pripravijo, da bodo Libijcem pomagale v prizadevanjih za uspešno izvedbo dogovora; od držav članic in mednarodnih institucij pričakuje, da bodo imele uradne stike samo s podpisnicami libijskega političnega dogovora; poziva EU, naj uvede namenske sankcije, kot je prepoved potovanj in zamrznitev sredstev posameznikov in organizacij, ki bojkotirajo libijski politični dogovor;

5.  obžaluje potekajočo posredniško vojno med tujimi sunitskimi stranmi; poziva regionalne akterje, naj se vzdržijo dejanj, ki bi lahko poglobila nesoglasja in spodkopala prehod k stabilni, vključujoči in demokratični Libiji in ki bi lahko destabilizirala sosednje države; ponavlja svojo zavezanost libijski suverenosti, ozemeljski celovitosti in nacionalni enotnosti ter njenemu demokratičnemu prehodu;

6.  obsoja destabilizacijske teroristične napade Daiša na libijsko prebivalstvo, vključno z manjšinami, ter naftno infrastrukturo v Al Sidri in Ras Lanufu, pa tudi vse poskuse rušenja procesa stabilizacije države; poziva mednarodno koalicijo, naj se začne ukvarjati z vse večjo navzočnostjo Daiša v Libiji, ki ima destabilizacijski učinek na državo in ne ogroža le bližnjih sahelskih in saharskih držav, ampak tudi EU;

7.  poudarja, da enostavno prečkanje libijskih meja in pomanjkanje osrednjega političnega nadzora v veliki meri omogočata širjenje orožja in trgovino z njim, kakor tudi prosto gibanje oboroženih libijskih in tujih skupin; je zaskrbljen, da bi se lahko libijski konflikt prelil na sosednje države, zlasti Egipt in Tunizijo, pa tudi na Alžirijo, in jih ogrozil; meni, da bi morala EU uporabiti svojo diplomacijo in zunanjepolitična sredstva s področja skupne varnostne in obrambne politike ter drugih politik, kot sta trgovina in sodelovanje, za spodbujanje držav na Bližnjem vzhodu in severni Afriki, da si prizadevajo za tranzicijo v Libiji;

8.  meni, da je gospodarsko okrevanje pomemben korak pri demokratični tranziciji Libije; v celoti podpira nove libijske organe pri njihovem boju proti terorizmu, da bi zagotovili potrebno zaščito Libijcev in infrastrukture, ki je kritična za gospodarstvo;

9.  poudarja osrednjo vlogo parlamentarne razsežnosti za politično rešitev krize; poudarja, da imajo organi Evropskega parlamenta in njihovi člani institucionalne izkušnje z libijskimi akterji, da jih lahko pomagajo pri iskanju vključujočega političnega dialoga;

10.  izraža globoko zaskrbljenost nad usodo priseljencev, iskalcev azila in beguncev v Libiji, katerih že tako nevzdržen položaj se še naprej slabša; zahteva večje sodelovanje Agencije OZN za begunce pri usklajevanju prizadevanj te organizacije; poziva EU in države članice, naj se učinkovito spoprimejo z vse obsežnejšimi migracijskimi tokovi iz severne Afrike, zlasti iz Libije; poziva libijske oblasti in milice, naj zunanjim akterjem omogočijo dostop do centrov za pridržanje, zlasti centrov za migrante;

11.  poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, ki usklajujeta ukrepe držav članic v Libiji, naj podporo usmerjata v gradnjo države in vzpostavitev institucij ter naj skupaj z državami članicami, Organizacijo združenih narodov, Natom in regionalnimi partnerji pomagata pri reformi varnostnega sektorja in oblikovanju učinkovitih nacionalnih vojaških in policijskih sil pod nadzorom vlade narodne enotnosti, ki bi lahko nadzirale celotno libijsko ozemlje in njene vode ter zaščitile njene meje; poudarja, da bi morala biti ena glavnih nalog EU pomoč pri reformi libijskega pravosodnega sistema in drugih področij, ki so ključna za demokratično upravljanje;

12.  podpira operacijo EU NAVFOR MED Sophia in njena prizadevanja za obvladovanje migracijske krize in trgovcev z ljudmi, ki migrante izkoriščajo; želi spomniti, da je uspeh operacije neposredno povezan s trajnostjo političnega dialoga v Libiji in potrebo po ponovni vzpostavitvi miru in stabilnosti v državi; poziva k sporazumu z vlado narodne enotnosti, ki bo misiji EU omogočil izvajanje potrebnih operacij v libijskih teritorialnih vodah;

13.  pozdravlja dejstvo, da je Evropska unija že sprostila 100 milijonov evrov in je pripravljena, da takoj ponudi podporo na področjih, ki bodo skupaj z novo libijsko vlado narodne enotnosti po njenem oblikovanju določena kot prednostna; poziva EU in OZN, naj načrtujeta pomoč za izgradnjo države, varnost in ohranjanje miru, pa tudi za vzpostavitev zmogljivosti za odzivanje v izrednih razmerah in ob nesrečah, pa za spoštovanje človekovih pravic in pravne države;

14.  poziva države članice, naj ne ukrepajo posamično, pač pa podpirajo podpredsednico /visoko predstavnico, da bi ob usklajevanju s podporno misijo Združenih narodov v Libiji in libijskimi oblastmi oblikovali celovito strategijo, s katero bi podpirali prehod in novo libijsko vlado; meni, da so reforma varnostnega sektorja ter programi za razoroževanje, demobilizacijo in ponovno vključevanje prednostna naloga države in poziva Komisijo, podpredsednico/visoko predstavnico in države članice, naj bodo pripravljene zagotoviti potrebno pomoč na teh področjih, če bo nova vlada zaprosila zanjo;

15.  poudarja, da je pomembno, da mednarodna skupnost poveča humanitarno financiranje, da bi se zadovoljile najnujnejše potrebe ljudi, ki so jih spopadi v Libiji najhujše prizadeli; poudarja, da je treba financirati humanitarne organizacije, da bodo lažje kos razmeram in bodo boljše pomagale na terenu; poziva države članice, naj izpolnijo svoje zaveze nujnemu skrbniškemu skladu EU za Afriko;

16.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Uniji za Sredozemlje, Ligi arabskih držav, Svetu Afriške unije in generalnemu sekretarju Združenih narodov.

 

(1)

UL C 51 E, 22.2.2013, str. 114.

(2)

UL C 419, 16.12.2015, str. 192.

(3)

Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0028.

(4)

Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0010.

(5)

Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0272.

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov