Predlog skupne resolucije - RC-B8-0195/2019Predlog skupne resolucije
RC-B8-0195/2019

SKUPNI PREDLOG RESOLUCIJE o podnebnih spremembah – evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo v skladu s Pariškim sporazumom

12.3.2019 - (2019/2582(RSP))

v skladu s členom 123(2) in 123(4) Poslovnika,
ki nadomesti naslednje predloge resolucij:
B8-0195/2019 (EFDD)
B8-0198/2019 (Verts/ALE)
B8-0199/2019 (S&D)
B8-0200/2019 (ALDE)
B8-0202/2019 (PPE)
B8-0203/2019 (GUE/NGL)

Peter Liese, Christian Ehlerv imenu skupine PPE
Kathleen Van Brempt, Jytte Guteland, Miriam Dalliv imenu skupine S&D
Nils Torvalds, Fredrick Federleyv imenu skupine ALDE
Bas Eickhoutv imenu skupine Verts/ALE
Lynn Boylan, Marie-Christine Vergiat, Patrick Le Hyaric, Barbara Spinelli, Anja Hazekamp, Marie-Pierre Vieu, Stefan Eck, Eleonora Forenza, Luke Ming Flanagan, Rina Ronja Kari, Marisa Matias, Martina Michels, Stelios Kouloglou, Cornelia Ernstv imenu skupine GUE/NGL
Eleonora Evi, Dario Tamburrano, Rosa D’Amato, Piernicola Pediciniv imenu skupine EFDD


Postopek : 2019/2582(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :  
RC-B8-0195/2019
Predložena besedila :
RC-B8-0195/2019
Razprave :
Sprejeta besedila :

Resolucija Evropskega parlamenta o podnebnih spremembah – evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo v skladu s Pariškim sporazumom

(2019/2582(RSP))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. novembra 2018 z naslovom „Čist planet za vse – Evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo“ (COM(2018)0773),

–  ob upoštevanju poglobljene analize v podporo sporočilu Komisije[1],

–  ob upoštevanju Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) in njenega Kjotskega protokola,

–  ob upoštevanju Pariškega sporazuma, sklepa 1/CP.21, 21. konference pogodbenic UNFCCC (COP21) in 11. konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP11), ki sta potekali od 30. novembra do 11. decembra 2015 v Parizu v Franciji,

–  ob upoštevanju 24. konference pogodbenic UNFCCC (COP24), 14. sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP14) in tretjega dela prve konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Pariškega sporazuma (CMA1.3), ki so potekali od 2. do 14. decembra 2018 v Katovicah na Poljskem,

–  ob upoštevanju agende Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030 in ciljev trajnostnega razvoja,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2018 o konferenci OZN o podnebnih spremembah leta 2018 v Katovicah na Poljskem (COP24)[2],

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 22. marca 2018,

–  ob upoštevanju posebnega poročila Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) z naslovom „Globalno segrevanje za 1,5 °C“, njegovega 5. poročila o oceni (AR5) in njegovega zbirnega poročila,

–  ob upoštevanju devete izdaje poročila v okviru Programa Združenih narodov za okolje o emisijski vrzeli, sprejete 27. novembra 2018,

–  ob upoštevanju člena 123(2) in 123(4) Poslovnika,

1.  pozdravlja objavo sporočila Komisije „Čist planet za vse – Evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo“, v katerem so poudarjene možnosti in izzivi, ki jih za evropske državljane in gospodarstvo Evrope prinaša prehod na gospodarstvo z ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov, poleg tega pa je sporočilo podlaga za široko razpravo, ki bo vključevala institucije EU, nacionalne parlamente, poslovni sektor, nevladne organizacije, mesta in skupnosti ter državljane; podpira cilj ničelne stopnje neto emisij toplogrednih plinov do leta 2050 in poziva države članice, naj na posebnem vrhu EU v Sibiuu maja 2019 v okviru razprave o prihodnosti Evrope določijo isti cilj; poziva države članice, naj se zavežejo k izpolnitvi tega cilja;

2.  priznava, da so državljani zelo zaskrbljeni zaradi resnih tveganj, povezanih s podnebnimi spremembami; pozdravlja dejstvo, da se ljudje v Evropi, zlasti mlade generacije, v obliki demonstracij vse bolj dejavno zavzemajo za podnebno pravičnost; pozdravlja pozive teh aktivistov k večjim ambicijam ter hitrim ukrepom, da ne bi presegli omejitve dviga temperature na 1,5 °C; meni, da bi morale nacionalne, regionalne in lokalne vlade ter EU te pozive upoštevati;

3.  opozarja, da se evropski državljani že soočajo z neposrednimi posledicami podnebnih sprememb; poudarja, da so po podatkih Evropske agencije za okolje povprečne letne izgube, do katerih prihaja zaradi skrajnih vremenskih in podnebnih pojavov, v Uniji med letoma 2010 in 2016 znašale približno 12,8 milijarde EUR ter da bi lahko, če ne bodo sprejeti nadaljnji ukrepi, podnebna škoda v EU do leta 2080 dosegla najmanj 190 milijard EUR, kar bi pomenilo neto zmanjšanje blaginje v višini 1,8 % njenega sedanjega BDP; poudarja, da bi se lahko po scenariju z visokimi emisijami letni stroški zaradi poplav v EU do leta 2100 povečali na 1 bilijon EUR, z vremenom povezane nesreče pa bi lahko do leta 2100 prizadele približno dve tretjini evropskih državljanov, medtem ko se sedaj z njimi sooča 5 % državljanov; nadalje poudarja, da bo po napovedih Evropske agencije za okolje 50 % naseljenih območij v EU do leta 2030 prizadelo hudo pomanjkanje vode;

4.  poudarja, da gre pri posebnem poročilu Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) o segrevanju za 1,5 °C za najcelovitejšo in najsodobnejšo znanstveno oceno scenarijev blažitve podnebnih sprememb v skladu s Pariškim sporazumom;

5.  poudarja, da posebno poročilo IPCC o segrevanju za 1,5 °C navaja, da omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C brez ali z omejeno prekoračitvijo pomeni, da je treba najpozneje do leta 2067 po svetu doseči ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov in da je treba letne svetovne emisije toplogrednih plinov do leta 2030 omejiti na največ 27,4 GtCO2eq na leto; poudarja, da si mora glede na ugotovitve Unija, ki ima v svetu vodilno vlogo, prizadevati, da bi ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov dosegla čim prej in najpozneje do leta 2050, da bi zagotovila znatno možnost zadržanja zvišanja povprečne globalne temperature pod 1,5 °C do leta 2100;

6.  je zaskrbljen zaradi poročila v okviru Programa Združenih narodov za okolje o emisijski vrzeli za leto 2018, v katerem je navedeno, da se bo s trenutnimi brezpogojnimi nacionalno določenimi prispevki močno presegla omejitev globalnega segrevanja na 2 °C iz Pariškega sporazuma in da bodo do leta 2100 po ocenah privedli do povišanja temperature za 3,2 °C[3]; poudarja, da morajo vse pogodbenice UNFCCC do leta 2020 nujno posodobiti svoje podnebne cilje;

Scenariji za evropsko strategijo ničelne stopnje emisij do sredine stoletja

7.  meni, da lahko Evropa utira pot podnebni nevtralnosti, in sicer z naložbami v inovativne tehnološke rešitve, krepitvijo vloge državljanov ter usklajevanjem ukrepov na glavnih področjih, kot so energija, industrijska politika in raziskave, pri čemer pa je treba zagotavljati socialno pravičnost za pravičen prehod;

8.  ugotavlja, da strategija ponuja osem scenarijev za ekonomsko, tehnološko in družbeno preobrazbo, ki jo Unija potrebuje za uresničitev dolgoročnega cilja glede temperature iz Pariškega sporazuma; opozarja, da bi le dva izmed njih Uniji omogočila, da bi najpozneje do leta 2050 dosegla ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov; poudarja, da so za to potrebni hitro ukrepanje in znatna prizadevanja na lokalni in regionalni ravni ter na ravni držav in EU, ki vključujejo tudi vse akterje zunaj javnega sektorja; opozarja na obveznost držav članic, da sprejmejo dolgoročno nacionalno strategijo, kot je določeno v uredbi o upravljanju; zato poziva države članice, naj vzpostavijo jasne kratkoročne in dolgoročne cilje in politike, skladne s cilji Pariškega sporazuma, ter zagotovijo naložbeno podporo scenarijem za ničelno stopnjo neto emisij;

9.  poudarja, da je cilj prve kategorije scenarijev, predstavljenih v strategiji, zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2050 samo za približno 80 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je ta ambicija na spodnji meji ohranjanja globalnega segrevanja pod 2 °C in zato ni v skladu niti s pariškim ciljem zadržanja segrevanja precej pod 2 °C niti z nadaljnjim ciljem zadržanja segrevanja pod 1,5 °C;

10.  poudarja, da naj bi se po ocenah Komisije BDP v EU bolj povečal v scenarijih brez emisij kot v scenarijih z manjšim zmanjšanjem emisij, pri čemer bi bili učinki v obeh primerih neenakomerno porazdeljeni po EU zaradi razlik med državami članicami, med drugim v smislu BDP na prebivalca in ogljične intenzivnosti mešanice energetskih virov; meni, da bi bila cena neukrepanja daleč najdražja in da ta možnost ne bi povzročila le občutne izgube BDP v Evropi, temveč bi tudi dodatno povečala ekonomske neenakosti med državami članicami in v njih, saj bi bile po pričakovanjih zaradi posledic neukrepanja nekatere bolj prizadete kot druge;

11.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da odvisnost EU od uvoza energije trenutno znaša okoli 55 %; poudarja, da bi se po scenariju ničelnih neto emisij ta delež do leta 2050 zmanjšal na 20 %, kar bi pozitivno vplivalo na trgovinsko bilanco in geopolitični položaj EU; ugotavlja, da bi kumulativni prihranki stroškov uvoza fosilnih goriv v obdobju 2031–2050 znašali 2–3 bilijone EUR, ta sredstva pa bi lahko porabili za druga področja, ki jih državljani EU štejejo za prednostna;

12.  pozdravlja vključitev dveh scenarijev, s katerima naj bi se do leta 2050 dosegla ničelna stopnja neto emisij toplogrednih plinov, ter podporo, ki jima jo je namenila Komisija, in meni, da je ta cilj za sredino stoletja edini, ki je v skladu z zavezami Unije iz Pariškega sporazuma; obžaluje, da v strategiji ni bil predviden scenarij za uresničitev ničelne stopnje neto emisij toplogrednih plinov pred letom 2050;

13.  ugotavlja, da scenarija, ki sta predlagana v strategiji, vključujeta uporabo več tehnologij za odstranjevanje ogljika – vključno z zajemanjem in shranjevanjem ali zajemanjem in uporabo ogljika ter neposrednim zajemanjem zraka –, ki se še ne uporabljajo v velikem obsegu; kljub temu meni, da bi morali v okviru strategije EU o ničelni stopnji neto emisij dati prednost zmanjšanju neposrednih emisij ter ukrepom za ohranjanje in izboljšanje naravnih ponorov in zbiralnikov v EU; meni, da so do leta 2030 potrebni nadaljnji ukrepi, če se Unija ne želi zanašati na tehnologije za odstranjevanje ogljika, ki bi lahko povzročile znatna tveganja za ekosisteme, biotsko raznovrstnost in prehransko varnost, kot je bilo potrjeno tudi v posebnem poročilu IPCC o segrevanju za 1,5 °C;

Socialni vidiki podnebnih sprememb in pravičen prehod

14.  pozdravlja oceno Komisije, da so ničelne neto emisije mogoče brez neto izgube delovnih mest, in je zadovoljen s podrobno oceno prehoda v energetsko intenzivnih panogah; opozarja na ugotovitev, da bi lahko dobro izpeljan pravičen prehod na ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov, pri katerem bi bila zagotovljena ustrezna podpora najranljivejšim regijam, sektorjem in državljanom, ustvaril neto povečanje števila delovnih mest v Uniji, saj se bo zaposlenost v celotnem gospodarstvu po scenariju ničelnih neto emisij do leta 2050 povečala za 2,1 milijona dodatnih delovnih mest v primerjavi s scenarijem zmanjšanja emisij za 80 %, pri katerem se bo povečala za 1,3 milijona dodatnih delovnih mest; zato meni, da bi morala Komisija v okviru evropske panorame znanj in spretnosti pripraviti prenovljeno presojo znanj in spretnosti ter vanjo vključiti regionalne podatke o potrebah po znanju in spretnostih za podnebno nevtralno Evropo, s čimer bi podprla najranljivejše regije, sektorje in ljudi, da bi se prekvalificirali za visokokakovostna in za prihodnost primerna delovna mesta v teh regijah;

15.  poudarja, da bo imela podnebno nevtralna družba številne dodatne koristi za javno zdravje, tako z vidika prihranka stroškov oskrbe ter manjše obremenitve sistemov zavarovanj in javnega zdravja kot tudi z vidika splošne dobrobiti evropskih državljanov zaradi večje biotske raznovrstnosti, manjše onesnaženosti zraka in manjše izpostavljenosti onesnaževalom; ugotavlja, da bi se po tem scenariju škoda za zdravje zmanjšala za približno 200 milijard EUR na leto;

16.  poudarja pomembnost vzpostavitve sklada za pravičen prehod, zlasti za regije, ki jih je razogljičenje najbolj prizadelo in med katere spadajo tudi premogovniške regije, skupaj s splošnim upoštevanjem socialnih učinkov v okviru sedanjega podnebnega financiranja; v zvezi s tem poudarja, da mora imeti dolgoročna strategija zaradi preobrazb, potrebnih v nekaterih sektorjih, široko podporo javnosti;

17.  poudarja, da je treba predvidevati vnaprej, da bi državljanom EU zagotovili pravičen prehod ter podprli regije, ki jih bo razogličenje najbolj prizadelo; meni, da mora biti evropski podnebni prehod trajnosten iz ekološkega, gospodarskega in socialnega vidika; poudarja, da je treba za zagotovitev sprejemanja politik s strani vseh državljanov upoštevati njihove distribucijske učinke, povezane s podnebjem in razogljičenjem, zlasti za ljudi z nizkimi dohodki; zato meni, da bi bilo treba socialne učinke v celoti upoštevati v vseh evropskih in nacionalnih podnebnih politikah, da bi zagotovili družbeno in ekološko preobrazbo v Evropi; v zvezi s tem poudarja, da bo treba na vseh ravneh oblikovati prilagojene in ustrezno financirane strategije na podlagi vključujočih procesov in v tesnem sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi javnimi organi, sindikati, izobraževalnimi ustanovami, organizacijami civilne družbe ter zasebnim sektorjem, da bi se v tem prehodu zagotovile pravične in enake možnosti za vse evropske državljane;

18.  opozarja, da trenutno približno 50 do 125 milijonom evropskih državljanov preti energijska revščina[4]; poudarja, da lahko energetski prehod nesorazmerno prizadene ljudi z nizkimi dohodki in dodatno poglobi energijsko revščino; poziva države članice, naj v svojih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih ocenijo število gospodinjstev, ki živijo v energijski revščini, in po potrebi sprejmejo nadaljnje ukrepe v skladu z zahtevami uredbe o upravljanju; poziva države članice, naj sprejmejo v prihodnost usmerjene ukrepe za zagotovitev pravičnega energetskega prehoda in dostopa do energije za vse državljane EU;

Vmesni cilji

19.  se zaveda, da bo obdobje 2020–2030 najpomembnejše, če želi EU do leta 2050 doseči ničelno stopnjo neto emisij; poziva Komisijo in države članice, naj podprejo trden srednjeročni cilj za leto 2030, da bi na trgu zagotovile zadostno stabilnost za naložbe ter da bi se v celoti izkoristil potencial tehnoloških inovacij in povečale možnosti za evropska podjetja, da na svetovnem trgu prevzamejo vodilno vlogo v proizvodnji z nizkimi emisijami;

20.  poudarja, da je treba ambicije za leto 2030 povečati in uskladiti s scenariji ničelnih neto emisij do leta 2050, da bi se stroškovno čim učinkoviteje dosegla ničelna stopnja neto emisij toplogrednih plinov leta 2050; meni, da je izjemno pomembno, da Unija najpozneje na podnebnem vrhu OZN septembra 2019 v New Yorku prenese jasno sporočilo, da je pripravljena pregledati svoj prispevek k Pariškemu sporazumu;

21.  podpira posodobitev nacionalno določenih prispevkov Unije; zato voditelje EU poziva, naj podprejo ambicioznejši pristop glede nacionalno določenih prispevkov Unije na posebnem vrhu EU v Sibiuu maja 2019 v pričakovanju podnebnega vrha OZN septembra 2019;

22.  meni, da bi morala Komisija najpozneje v svojih pregledih podnebnega svežnja za leto 2030 in druge ustrezne zakonodaje v obdobju 2022–2024 predstaviti zakonodajne predloge in v njih zavzeti ambicioznejši pristop v skladu s posodobljenimi nacionalno določenimi prispevki in ciljem ničelnih neto emisij; meni, da bi prenizke ambicije za leto 2030 omejile prihodnje možnosti, morda tudi razpoložljivost nekaterih možnosti za stroškovno učinkovito razogljičenje; meni, da so ti pregledi pomemben mejnik za zagotavljanje podnebnih zavez EU;

23.  meni, da bi bilo koristno, da bi EU zaradi nadaljnjega zagotavljanja večje stabilnosti trgov določila tudi dodatni cilj vmesnega zmanjšanja emisij do leta 2040, saj bi to lahko pomenilo dodatno stabilnost in zagotovilo izpolnitev dolgoročnega cilja za leto 2050;

24.  meni, da bi se morali pri strategiji EU za doseganje ničelne stopnje emisij opirati na petletni globalni pregled stanja, kot je določeno v Pariškem sporazumu, ter upoštevati tehnološki in družbeni razvoj, pa tudi prispevke nedržavnih akterjev in Evropskega parlamenta;

Sektorski prispevki

25.  poudarja, da bo treba neto emisije zmanjšati na skoraj ničelne v vseh gospodarskih sektorjih, ki bi morali vsi prispevati k skupnim prizadevanjem za zmanjšanje emisij; zato poziva Komisijo, naj pripravi scenarije za podnebno nevtralnost vseh sektorjev; v zvezi s tem poudarja pomen načela „onesnaževalec plača“;

26.  poudarja pomen različnih podnebnih ukrepov in zakonodaje, sprejetih na različnih področjih politike, vendar svari, da lahko razdrobljeni pristop privede do nedoslednosti in EU onemogoči prehod na gospodarstvo z ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov do leta 2050; meni, da je treba uporabiti celosten pristop;

27.  poziva Komisijo, naj preuči možnost uskladitve oblikovanja cen ogljika in energije v EU v podporo prehodu na gospodarstvo z ničelnimi neto emisijami, zlasti za sektorje, ki niso zajeti v sistem EU za trgovanje z emisijami; poziva Komisijo, naj preuči, kako bi se lahko čim bolj preprečili primeri težkih razmer, in vztraja, da se skupno breme za državljane ne bi smelo povečati;

28.  priznava vlogo, ki se pripisuje zajemanju in shranjevanju ogljika v večini scenarijev zvišanja globalne temperature za 1,5 °C v posebnem poročilu IPCC o segrevanju za 1,5 °C; poudarja, da mora biti EU na tem področju bolj ambiciozna; poleg tega je seznanjen s cilji, ki so jih postavile države članice v okviru strateškega načrta za energetsko tehnologijo (SET) za izvajanje zajemanja in shranjevanja ogljika v komercialnem obsegu v evropskem energetskem in industrijskem sektorju v 20. letih tega stoletja; meni, da je treba v industrijskih procesih povečati okoljsko varno zajemanje in uporabo ogljika ter okoljsko varno zajemanje in shranjevanje ogljika, da bi dosegli neto zmanjšanje emisij s preprečevanjem emisij ali trajnim shranjevanjem CO2;z zaskrbljenostjo ugotavlja, da številne tehnologije za zajemanje in uporabo ogljika zaenkrat ne zagotavljajo trajnega zmanjšanja emisij; zato poziva Komisijo, naj razvije tehnična merila, ki zagotavljajo podporo le tehnologijam, ki zagotavljajo preverljive rezultate;

29.  opozarja, da strategija potrjuje, da emisije toplogrednih plinov v prometnem sektorju še vedno naraščajo in da sedanje politike ne bodo zadostovale za razogljičenje prometnega sektorja do leta 2050; poudarja, da je treba zagotoviti prehod z železniškega prevoza na druge oblike prevoza, tudi s hitro vzpostavitvijo interoperabilnega železniškega omrežja znotraj EU in mobilizacijo okrepljenih naložb, ter na javni prevoz in deljeno mobilnost; ugotavlja, da cestni promet prispeva približno petino vseh emisij CO2 v EU; zato poziva države članice in Komisijo, naj sprejmejo odločne ukrepe, da bi potrošnikom v vseh državah članicah omogočili dostop do brezemisijskih vozil in vozil z nizkimi emisijami, ter naj preprečujejo večjo uporabo starih vozil z visoko stopnjo onesnaževanja v državah članicah z nizkimi dohodki; poleg tega poudarja vlogo pametnih tehnologij, kot je pametna infrastruktura za polnjenje, pri vzpostavljanju sinergij med elektrifikacijo prometa in uvedbo obnovljivih virov energije;

30.  poudarja, da morajo k podnebno nevtralnemu gospodarstvu celotne EU prispevati vsi sektorji, vključno z mednarodnim letalskim in pomorskim prometom; je seznanjen z analizo Komisije, da aktualni globalni cilji in ukrepi, ki sta jih predvideli Mednarodna pomorska organizacija in Mednarodna organizacija za civilno letalstvo, ne bodo dosegli potrebnega zmanjšanja emisij, tudi če bi bili izvedeni v celoti, in da so potrebni znatni nadaljnji ukrepi, ki bodo skladni s ciljem ničelnih neto emisij za vse gospodarstvo; poudarja, da so v teh sektorjih potrebne naložbe v brez- in nizkoogljične tehnologije in goriva; poziva Komisijo, naj v teh sektorjih v praksi izvaja načelo „onesnaževalec plača“; opozarja, da se bodo emisije toplogrednih plinov v mednarodnem pomorskem prometu do leta 2050 po napovedih povečale za kar 250 %; pozdravlja, da si je sektor mednarodnega pomorskega prometa za cilj določil absolutno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov; zaskrbljeno ugotavlja, da pri prenosu tega cilja v kratko- in srednjeročne ter druge konkretne ukrepe ni dovolj napredka; ugotavlja, da so različni načini prevoza različno obremenjeni; poziva, naj se povečani prihodki iz sistema za trgovanje z emisijami uporabijo za spodbujanje okolju prijaznih načinov prevoza, kot so avtobusi ali železnice;

31.  ugotavlja, da približno 60 % svetovnih emisij metana oddajo viri, kot so kmetijstvo, odlagališča odpadkov in odpadne vode ter proizvodnja in transport fosilnih goriv po cevovodih; opozarja, da je metan močan toplogredni plin s stoletnim potencialom segrevanja, ki je 28-krat večji od potenciala CO2[5];ponovno poziva Komisijo, naj čim prej preuči možnosti politike za hitro obravnavo emisij metana v okviru strateškega načrta Unije za metan in glede tega predstavi zakonodajne predloge Parlamentu in Svetu;

32.  poudarja, da bo kmetijstvo leta 2050 eden od glavnih preostalih virov emisij toplogrednih plinov v EU, zlasti zaradi emisij metana in dušikovega oksida;poudarja, da ima kmetijski sektor potencial za reševanje izzivov podnebnih sprememb, na primer z ekološkimi in tehnološkimi inovacijami, pa tudi z zajemanjem ogljika v tleh; poziva k skupni kmetijski politiki, ki prispeva k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v skladu s prehodom na podnebno nevtralno gospodarstvo; poziva Komisijo, naj zagotovi, da so kmetijske politike, zlasti skladi EU in nacionalni skladi, usklajene s cilji Pariškega sporazuma;

33.  poudarja, da je treba podnebne cilje vključiti v vse politike EU, tudi v trgovinsko; odločno poziva Komisijo, naj zagotovi, da so vsi trgovinski sporazumi, ki jih podpiše EU, popolnoma v skladu s Pariškim sporazumom, saj se s tem ne bi samo okrepili svetovni ukrepi v zvezi s podnebnimi spremembami, temveč bi se zagotovili tudi enaki konkurenčni pogoji za vse prizadete sektorje;

34.  podpira dejavno in trajnostno gospodarjenje z gozdovi na nacionalni ravni, skupaj s konkretnimi sredstvi za spodbujanje učinkovitega in trajnostnega biogospodarstva EU, saj lahko gozdovi veliko prispevajo h krepitvi evropskih podnebnih prizadevanj (s sekvestracijo, shranjevanjem in nadomeščanjem) in uresničitvi cilja ničelnih emisij do leta 2050; priznava, da se je treba do leta 2020 v EU prilagoditi podnebnim spremembam ter ustaviti izgubo biotske raznovrstnosti in slabšanje ekosistemskih storitev ter da je treba razviti politike, ki bodo temeljile na dokazih in prispevale k izvajanju in financiranju ukrepov EU za ohranjanje biotske raznovrstnosti;

Energetska politika

35.  opozarja, da energijska učinkovitost prispeva k zanesljivosti oskrbe, gospodarski konkurenčnosti, varstvu okolja, pa tudi k nižjim računom za energijo in višji kakovosti domov; potrjuje, da ima energijska učinkovitost pomembno vlogo pri ustvarjanju poslovnih priložnosti in delovnih mest ter prinaša koristi na globalni in regionalni ravni; glede tega želi spomniti, da je bilo v uredbi o upravljanju energetske unije uvedeno načelo „energetska učinkovitost na prvem mestu“ in da bi ga bilo treba na stroškovno učinkovit način dodobra izkoristiti v vsej energetski verigi in ga uporabiti kot podlago za vse scenarije za uresničitev cilja ničelnih neto emisij do leta 2050;

36.  poudarja osrednjo vlogo energije pri prehodu na gospodarstvo z ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov; opozarja, da je Unija v zadnjih desetletjih uspešno ločila emisije toplogrednih plinov od gospodarske rasti ter zmanjšala emisije, zlasti s pomočjo energijske učinkovitosti in uveljavitve obnovljivih virov energije; poudarja, da naj bi prehod na čisto energijo še naprej spodbujal posodabljanje evropskega gospodarstva, prispeval k trajnostni gospodarski rasti in prinašal družbene in okoljske koristi evropskim državljanom;

37.  meni, da vodilno mesto EU na področju energije iz obnovljivih virov in energijske učinkovitosti preostalemu svetu kaže, da je prehod na čisto energijo možen, njegove koristi pa presegajo boj proti podnebnim spremembam;

38.  poudarja, da bodo za uresničitev gospodarstva z ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov potrebne precejšnje dodatne naložbe v energetski sistem EU in z njim povezano infrastrukturo glede na današnje izhodišče, in sicer od 175 do 290 milijard EUR letno;

39.  poudarja, da bodo v Uniji prizadevanja za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov s ciljem podnebne nevtralnosti na ravni EU morda neenakomerno porazdeljena, predvsem glede na različna izhodišča pri energetskem prehodu;

40.  poziva države članice, naj nemudoma začnejo izvajati sveženj za čisto energijo; opozarja na pristojnost držav članic, da odločajo o svoji mešanici virov energije v okviru EU za podnebje in energijo;

41.  poziva k energetsko visoko učinkovitemu energetskemu sistemu, ki bo temeljil na obnovljivih virih energije, ter poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe v zvezi s tem, saj bo to vplivalo na vse gospodarske sektorje; poudarja, da vsi scenariji, ki jih je predstavila Komisija, temeljijo na domnevi občutnega zmanjšanja uporabe fosilnih goriv in močnega povečanja uporabe energije iz obnovljivih virov;

42.  poudarja, da je direktiva o okoljsko primerni zasnovi[6] pomembno prispevala k doseganju podnebnih ciljev EU, saj se emisije toplogrednih plinov vsako leto zmanjšajo za 320 milijonov ton ekvivalenta CO2, ocene pa kažejo, da bodo potrošniki EU do leta 2020 zaradi te direktive skupaj prihranili 112 milijard EUR oziroma približno 490 EUR na gospodinjstvo na leto; poziva, naj se z direktivo o okoljsko primerni zasnovi zakonsko uredijo še dodatni proizvodi, na primer tablični računalniki in pametni telefoni, obstoječi standardi pa naj se posodabljajo v skladu s tehnološkim razvojem;

43.  poudarja, da je treba zagotoviti nadaljnje povezovanje evropskega energetskega trga, da bi se čim učinkoviteje razogljičil energetski sektor, olajšati naložbe, pri katerih je mogoče proizvesti čim več energije iz obnovljivih virov, ter spodbujati aktivno udeležbo državljanov, da bi pospešili energetski prehod na ogljično nevtralno in trajnostno gospodarstvo; meni, da je bistveno, da se poveča raven medsebojne povezljivosti med državami članicami in da se spodbuja povečanje števila shem čezmejne podpore;

44.  ugotavlja, da se v tem trenutku približno 40 % končne porabe energije v Evropi porabi v gradbenem sektorju EU, v njem pa nastane tudi 36 % emisij CO2 v EU[7]; poziva, naj se izkoristi potencial tega sektorja za prihranek energije in zmanjšanje ogljičnega odtisa v skladu s ciljem iz direktive o energetski učinkovitosti stavb[8] glede tega, da bi stavbni fond do leta 2050 postal visoko energijsko učinkovit in da bi ga razogljičili; poudarja, da učinkovitejša poraba energije v stavbah pomeni velik potencial za nadaljnje zmanjševanje emisij toplogrednih plinov v Evropi; poleg tega meni, da so stavbe z majhno porabo energije, ki se v celoti oskrbujejo z energijo iz obnovljivih virov, eden nujnih pogojev za izpolnjevanje Pariškega sporazuma ter agende EU za rast, lokalna delovna mesta in boljše življenjske razmere za državljane po vsej Evropi;

45.  poziva vse ravni upravljanja, nacionalno, regionalno in lokalno, naj uvedejo ukrepe, s katerimi bodo spodbudile udeležbo državljanov pri energetskem prehodu in spodbudile izmenjavo dobre prakse; poudarja, da bodo za prehod na ničelne neto emisije toplogrednih plinov bistveni udeležba državljanov v energetskem sistemu prek decentralizirane lastne proizvodnje energije iz obnovljivih virov, shranjevanje električne energije ter udeležba pri prilagajanju odjema in v shemah energetske učinkovitosti; zato poziva k popolni vključitvi aktivne udeležbe državljanov v te scenarije, zlasti pri povpraševanju;

Industrijska politika

46.  meni, da gospodarska blaginja, svetovna industrijska konkurenčnost ter podnebna politika krepijo druga drugo; ponavlja, da prehod na gospodarstvo z ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov za EU prinaša izzive in priložnosti ter da bo treba vlagati v industrijske inovacije, vključno z digitalnimi tehnologijami ter čisto tehnologijo, da bomo spodbudili rast, povečali konkurenčnost, izboljšali znanja in spretnosti za prihodnost ter ustvarili na milijone delovnih mest, na primer v rastočem krožnem gospodarstvu in biogospodarstvu;

47.  poudarja, da je stabilen in predvidljiv okvir energetske in podnebne politike bistvenega pomena, da bi se zagotovilo prepotrebno zaupanje vlagateljev ter da bo lahko evropska industrija sprejemala odločitve o dolgoročnih naložbah v Evropi, saj življenjska doba večine industrijskih obratov presega 20 let;

48.  poudarja vlogo energetsko intenzivnih industrij pri doseganju dolgoročnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v EU; meni, da so za ohranjanje vodilnega položaja EU v nizkoogljični industriji in industrijske proizvodnje v EU, ohranjanje konkurenčnosti evropske industrije, zmanjšanje odvisnosti od fosilnih goriv in izpostavljenosti nestabilnim in rastočim cenam fosilnih goriv ter preprečevanje nevarnosti selitve virov CO2 potrebni pametni in ciljno usmerjeni politični okviri; poziva Komisijo, naj predstavi novo in celovito strategijo EU o industriji in podnebju za energetsko intenzivne industrije, s katero bi podprli konkurenčen prehod težke industrije na ničelne neto emisije;

49.  poziva Komisijo, naj pripravi industrijsko strategijo z ukrepi, ki bi evropski industriji omogočili konkurenčnost na svetovni ravni pod enakimi konkurenčnimi pogoji; meni, da bi morala Komisija v okviru te politike preučiti učinkovitost in skladnost dodatnih ukrepov za zaščito panog, pri katerih obstaja tveganje selitve virov CO2, s pravili Svetovne trgovinske organizacije v zvezi z uvozom proizvodov, ki bi nadomestili, prilagodili ali dopolnili obstoječe ukrepe glede selitve virov CO2;

50.  ugotavlja, da si akterji na več trgih v razvoju prizadevajo, da bi prevzeli pomembno vlogo pri zadovoljevanju potreb svetovnega trga med prehodom na emisijsko nevtralno gospodarstvo, na primer na področjih emisijsko nevtralnega prometa in energije iz obnovljivih virov; poudarja, da mora gospodarstvo EU ostati vodilno na področju zelenih inovacij in naložb v zeleno tehnologijo;

51.  ugotavlja, da je v poročilu Komisije za leto 2018 o cenah in stroških energije v Evropi[9] poudarjena stalna visoka izpostavljenost Unije nestabilnim in rastočim cenam fosilnih goriv ter da se bodo po pričakovanjih prihodnji stroški proizvodnje električne energije iz fosilnih goriv povečali, stroški proizvodnje iz obnovljivih virov pa zmanjšali; poudarja, da so se stroški uvoza energije v EU leta 2017 povečali za 26 % na 266 milijard EUR, predvsem zaradi vse višjih cen nafte; ugotavlja tudi, da je v poročilu ocenjeno, da je zvišanje cen nafte negativno vplivalo na rast v EU (-0,4 % BDP leta 2017) in inflacijo (+0,6);

Raziskave in inovacije

52.  poudarja, da so programi EU in držav članic za raziskave in inovacije bistveni za podpiranje vodilne vloge Evropske unije v boju proti podnebnim spremembam, ter meni, da bi bilo treba vključevanje podnebnih ukrepov ustrezno povezati s pripravo in izvajanjem programov za raziskave in inovacije;

53.  meni, da bo v naslednjih dvajsetih letih potrebnih precej prizadevanj na področju raziskav in inovacij, da bodo nizko- in brezogljične rešitve na voljo vsem, da bodo socialno in ekonomsko izvedljive ter da se bodo uveljavile nove rešitve za vzpostavitev gospodarstva z ničelnimi neto emisijami toplogrednih plinov;

54.  poudarja svoje stališče, da je treba v programu Obzorje Evropa vsaj 35 % izdatkov ustrezno nameniti podnebnim ciljem v okviru splošnega cilja Unije, da se vključujejo podnebni ukrepi;

Financiranje

55.  poziva k hitremu izvajanju inovacijskega sklada sistema EU za trgovanje z emisijami in k začetku prvega razpisa za zbiranje predlogov leta 2019, da bi spodbudili naložbe v predstavitev nizkoogljičnih industrijskih prebojnih tehnologij v številnih sektorjih, ne samo pri proizvodnji električne energije, temveč tudi v sistemih daljinskega ogrevanja in industrijskih postopkih; poziva k popolni skladnosti večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027 in njegovih programov s Pariškim sporazumom;

56.  meni, da je treba privabiti obsežne zasebne naložbe, da bi Unija najpozneje do leta 2050 dosegla ničelno stopnjo neto emisij; meni, da bodo za to potrebni dolgoročno načrtovanje, regulativna stabilnost in predvidljivost za vlagatelje in da je treba to ustrezno upoštevati v prihodnjih predpisih EU; zato poudarja, da je treba dati prednost izvajanju akcijskega načrta za financiranje trajnostne rasti, sprejetega marca 2018, vključno z izračunom kapitalskih zahtev bank in bonitetno obravnavo visokoogljičnih sredstev, bonitetnimi pravili za zavarovalnice ter posodobitvijo dolžnosti institucionalnih vlagateljev in upraviteljev premoženja;

57.  meni, da bi bilo treba večletni finančni okvir za obdobje 2021–2027 pred sprejetjem oceniti ob upoštevanju cilja, da se do leta 2050 doseže podnebno nevtralno gospodarstvo, in da je treba s standardnim preizkusom zagotoviti, da bodo izdatki iz proračuna EU odporni na podnebne spremembe;

58.  obžaluje, da se subvencije za fosilna goriva še vedno povečujejo in znašajo približno 55 milijard EUR na leto[10]; poziva EU in države članice, naj takoj začnejo postopno opuščati vse evropske in nacionalne subvencije za fosilna goriva;

59.  poudarja pomen pravičnega prehoda na ogljično nevtralno gospodarstvo ter poziva države članice, naj v zvezi s tem uvedejo ustrezne politike in financiranje; poudarja, da bi lahko poraba EU iz ustreznih skladov zagotovila dodatno podporo, kjer je to primerno;

Vloga potrošnikov in krožno gospodarstvo

60.  poudarja velik vpliv spremembe vedenja na zmanjševanje emisij toplogrednih plinov; poziva Komisijo, naj čim prej preuči možnosti politike, tudi glede okoljskega obdavčevanja, da bi spodbudila spremembe vedenja; poudarja pomen pobud, ki temeljijo na načelu od spodaj navzgor, kot je konvencija županov, pri spodbujanju spremembe vedenja;

61.  poudarja, da je zelo velik del porabe energije in s tem emisij toplogrednih plinov neposredno povezan s pridobivanjem, obdelavo, prevozom, predelavo, uporabo in odlaganjem virov; poudarja, da so v vseh fazah verige gospodarjenja z viri mogoči zelo veliki prihranki; zato opozarja, da se lahko z večjo produktivnostjo virov zaradi učinkovitejše rabe ter zmanjšanja odpadnih virov z ukrepi, kot so ponovna uporaba, recikliranje in ponovna izdelava, precej zmanjša poraba virov in emisije toplogrednih plinov, hkrati pa se poveča konkurenčnost in ustvarijo poslovne priložnosti in delovna mesta; opozarja na stroškovno učinkovitost ukrepov za krožno gospodarstvo; poudarja, da bodo učinkovitejša raba virov, pristopi krožnega gospodarstva in krožna zasnova proizvodov pripomogli k zamenjavi vzorcev proizvodnje in potrošnje ter zmanjšanju količine odpadkov;

62.  poudarja, da je pomembna politika glede proizvodov, na primer zelena javna naročila in okoljsko primerna zasnova, saj lahko znatno prispeva k prihrankom energije in k zmanjševanju ogljičnega odtisa proizvodov, hkrati pa izboljša ogljični odtis materialov in splošni vpliv na okolje; opozarja, da je treba zahteve za krožno gospodarstvo oblikovati v okviru standardov EU za okoljsko primerno zasnovo, sedanjo metodologijo okoljsko primerne zasnove za proizvode, povezane z energijo, pa razširiti tudi na druge kategorije proizvodov;

63.  meni, da bi se morala nadaljevati priprava zanesljivega modela za merjenje vpliva na podnebje, ki temelji na potrošnji; je seznanjen z ugotovitvijo v poglobljeni analizi Komisije, da se prizadevanja EU za zmanjšanje emisij iz njene proizvodnje delno izničijo z uvozom blaga z večjim ogljičnim odtisom, vendar je EU vseeno znatno prispevala k zmanjšanju emisij v drugih državah, ker je povečala obseg trgovine in pri svojem izvozu izboljšala učinkovitost glede CO2;

EU in svetovno ukrepanje proti podnebnim spremembam

64.  poudarja pomen okrepljenih pobud in trajnega dialoga na ravni ustreznih mednarodnih forumov ter učinkovite podnebne diplomacije, da bi se spodbudile podobne politične odločitve za zvišanje ravni podnebnih prizadevanj v drugih regijah in tretjih državah; poziva EU, naj poveča lastno financiranje na področju podnebja in si dejavno prizadeva za spodbujanje držav članic k povečanju njihove pomoči na področju podnebja (razvojna pomoč namesto posojil) v tretjih državah, ki bi morala dopolnjevati čezmorsko razvojno pomoč in se ne bi smela hkrati šteti za razvojno pomoč in finančno pomoč na področju podnebja;

65.  poudarja, da bo podnebni vrh OZN septembra 2019 prava priložnost za voditelje, da napovedo večje ambicije v zvezi z nacionalno določenimi prispevki; meni, da bi morala EU precej pred tem sprejeti stališče o posodobitvi svojih nacionalno določenih prispevkov, da bi bila na vrhu dobro pripravljena in bi v tesnem sodelovanju z mednarodno koalicijo partneric podprla ambicioznejše podnebne cilje;

66.  opozarja na pomen krepitve interoperabilnosti med instrumenti politike EU in enakovrednimi instrumenti tretjih držav, zlasti mehanizmi za določanje cen ogljika; poziva Komisijo, naj nadaljuje in okrepi sodelovanje ter podporo pri razvoju mehanizmov za določanje cen ogljika zunaj Evrope, da bi si prizadevala za večje zmanjšanje emisij in pravičnejše konkurenčne pogoje na svetovni ravni; poudarja, kako pomembno je vzpostaviti okoljske zaščitne ukrepe, da bi se zagotovilo dejansko in dodatno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov; zato Komisijo poziva, naj se zavzema za stroga in neomajna mednarodna pravila, da bi preprečila vrzeli v obračunavanju in dvojno štetje zmanjšanja emisij;

°

°  °

67.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

Zadnja posodobitev: 12. marec 2019
Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov