SKUPNI PREDLOG RESOLUCIJE o Burundiju, zlasti svobodi izražanja
15.1.2020 - (2020/2502(RSP))
ki nadomesti naslednje predloge resolucij:
B9-0054/2020 (Verts/ALE)
B9-0055/2020 (ECR)
B9-0057/2020 (S&D)
B9-0058/2020 (GUE/NGL)
B9-0061/2020 (PPE)
B9-0066/2020 (Renew)
Michael Gahler, Arba Kokalari, Željana Zovko, David McAllister, Sandra Kalniete, Antonio López-Istúriz White, Krzysztof Hetman, Tomáš Zdechovský, Milan Zver, Roberta Metsola, Levteris Hristoforu (Lefteris Christoforou), Stelios Kiburopulos (Stelios Kympouropoulos), Manolis Kefalojanis (Manolis Kefalogiannis), Lukas Furlas (Loucas Fourlas), Loránt Vincze, David Lega, Rasa Juknevičienė, Isabel Wiseler-Lima, Karlo Ressler, Romana Tomc, Michaela Šojdrová, Vladimír Bilčík, Tomislav Sokol, Luděk Niedermayer, Cindy Franssen, Sunčana Glavak, Inese Vaidere, Stanislav Polčák, Jiří Pospíšil, Vasile Blaga, Mircea-Gheorghe Hava, Gheorghe-Vlad Nistor, Dan-Ştefan Motreanu, Ioan-Rareş Bogdan
v imenu skupine PPE
Kati Piri, Maria Arena
v imenu skupine S&D
Jan-Christoph Oetjen, Andrus Ansip, Petras Auštrevičius, Malik Azmani, Phil Bennion, Stéphane Bijoux, Izaskun Bilbao Barandica, Gilles Boyer, Sylvie Brunet, Catherine Chabaud, Dita Charanzová, Olivier Chastel, Jérémy Decerle, Engin Eroglu, Fredrick Federley, Klemen Grošelj, Christophe Grudler, Bernard Guetta, Antony Hook, Ivars Ijabs, Irena Joveva, Moritz Körner, Ondřej Kovařík, Ilhan Kjučuk (Ilhan Kyuchyuk), Karen Melchior, Shaffaq Mohammed, Urmas Paet, Frédérique Ries, María Soraya Rodríguez Ramos, Susana Solís Pérez, Ramona Strugariu, Viktor Uspaskich, Marie-Pierre Vedrenne, Chrysoula Zacharopoulou
v imenu skupine Renew
Ellie Chowns
v imenu skupine Verts/ALE
Anna Fotyga, Emanuil Fragos (Emmanouil Fragkos), Assita Kanko, Ruža Tomašić, Raffaele Fitto, Karol Karski, Andżelika Anna Możdżanowska, Ryszard Czarnecki, Adam Bielan, Joanna Kopcińska, Elżbieta Kruk, Jadwiga Wiśniewska, Witold Jan Waszczykowski, Izabela-Helena Kloc, Zbigniew Kuźmiuk, Evžen Tošenovský, Alexandr Vondra, Veronika Vrecionová
v imenu skupine ECR
Marisa Matias, José Gusmão, Stelios Kuloglu (Stelios Kouloglou)
v imenu skupine GUE/NGL
Fabio Massimo Castaldo
Resolucija Evropskega parlamenta o Burundiju, zlasti svobodi izražanja
Evropski parlament,
– ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Burundiju, zlasti resolucij z dne 9. julija 2015[1], 17. decembra 2015[2], 19. januarja 2017[3], 6. julija 2017[4] in 5. julija 2018[5],
– ob upoštevanju sklepa Komisije z dne 30. oktobra 2019 o financiranju letnega akcijskega programa za Republiko Burundi za leto 2019,
– ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko v imenu EU o pridružitvi nekaterih tretjih držav o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Burundiju z dne 29. novembra 2019,
– ob upoštevanju poročil generalnega sekretarja OZN z dne 23. februarja 2017, 25. januarja 2018 in 24. oktobra 2019 o razmerah v Burundiju,
– ob upoštevanju poročila komisije za preiskavo o Burundiju v okviru Sveta OZN za človekove pravice iz septembra 2019,
– ob upoštevanju pisma z dne 9. decembra 2019, v katerem je 39 poslancev Evropskega parlamenta pozvalo k izpustitvi novinarjev burundijske medijske hiše Iwacu,
– ob upoštevanju izjave podpredsednika Komisije/visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 10. decembra 2019 v imenu EU o dnevu človekovih pravic,
– ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta OZN št. 2248 z dne 12. novembra 2015 in št. 2303 z dne 29. julija 2016 o razmerah v Burundiju,
– ob upoštevanju poročila komisije za preiskavo o Burundiju, predstavljenega Svetu OZN za človekove pravice dne 15. junija 2017,
– ob upoštevanju izjave za medije Varnostnega sveta OZN z dne 13. marca 2017 o razmerah v Burundiju,
– ob upoštevanju neodvisne preiskave OZN o Burundiju (UNIIB), objavljene 20. septembra 2016,
– ob upoštevanju mirovnega in spravnega sporazuma iz Aruše za Burundi z dne 28. avgusta 2000,
– ob upoštevanju izjave o Burundiju, sprejete na vrhu Afriške unije 13. junija 2015,
– ob upoštevanju resolucije Sveta OZN za človekove pravice 36/19 z dne 29. septembra 2017 o podaljšanju mandata komisije za preiskavo o Burundiju,
– ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) 2015/1755 z dne 1. oktobra 2015[6] ter sklepov Sveta (SZVP) 2015/1763 z dne 1. oktobra 2015[7], (SZVP) 2016/1745 z dne 29. septembra 2016[8] in (SZVP) 2019/1788 z dne 24. oktobra 2019[9] o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Burundiju,
– ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko v imenu Evropske unije o razmerah v Burundiju pred ustavnim referendumom z dne 8. maja 2018,
– ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, ki je bil podpisan v Cotonouju dne 23. junija 2000 (sporazum iz Cotonouja),
– ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, ki je bila sprejeta 27. junija 1981 in je začela veljati 21. oktobra 1986 ter jo je ratificiral Burundi,
– ob upoštevanju Sklepa Sveta (EU) št. 2016/394 z dne 14. marca 2016 o zaključku postopka posvetovanj z Republiko Burundi na podlagi člena 96 Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi[10],
– ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic,
– ob upoštevanju razdelka, ki se v poročilu organizacije Human Rights Watch za leto 2019 nanaša na Burundi,
– ob upoštevanju svetovnega indeksa svobode tiska za leto 2019, ki ga je določila organizacija Novinarji brez meja,
– ob upoštevanju členov 144(5) in 132(4) Poslovnika,
A. ker so zaradi predsedniških volitev leta 2015, za katere je misija OZN za opazovanje volitev v Burundiju menila, da so jih zaznamovale hude kršitve temeljnih pogojev za učinkovito izvrševanje volilne pravice, in ki jih je opozicija bojkotirala, nastali državljanski nemiri;
B. ker so neodvisne radijske postaje še vedno zaprte, številni novinarji se še vedno ne morejo vrniti iz izgnanstva, tisti, ki so ostali, pa težko svobodno opravljajo svoje delo, saj jih pogosto nadlegujejo predstavniki varnostnih sil, ki jih spodbuja uradna razprava, v kateri se nestrankarski mediji povezujejo s sovražniki naroda;
C. ker razmere v Burundiju ostajajo zaskrbljujoče, saj se poroča o številnih kršitvah temeljnih državljanskih in političnih svoboščin, vse višje cene pa negativno vplivajo na ekonomske in družbeno-kulturne pravice, kot so pravica do ustreznega življenjskega standarda, pravica do izobraževanja, pravica do ustrezne hrane in sitosti, pravice žensk, pravica do dela in sindikalne pravice;
D. ker so prizadevanja za dosego politične rešitve v okviru dialoga znotraj države na mrtvi točki, kar resno ogroža izvedbo volitev, predvidenih v maju 2020; ker lahko te volitve in odsotnost plodnega političnega dialoga dodatno utrdijo pot Burundija v avtoritarizem; ker ostaja negotovost glede sodelovanja vseh deležnikov v procesu, na čedalje ožjem političnem prostoru in s potrebo po ustvarjanju okoliščin za mirne, pregledne in verodostojne volitve;
E. ker je komisija za preiskavo o Burundiju v okviru Sveta OZN za človekove pravice v poročilu z dne 4. septembra 2019 poudarila, da nekaj mesecev pred predsedniškimi in parlamentarnimi volitvami leta 2020 prevladuje strah in se ustrahujejo nasprotniki vladajoče stranke CNDD-FDD, napetosti pred majskimi volitvami se stopnjujejo, lokalne oblasti in pripadniki zloglasne Imbonerakure, mladinske sekcije stranke na oblasti, pa še naprej izvajajo nasilje iz političnih razlogov in hudo kršijo človekove pravice; ker je kljub večkratnim zahtevam omenjene komisije vlada v Burundiju zavrnila sodelovanje z njo;
F. ker je urad OZN za človekove pravice v Burundiju, ki je sodeloval z burundijsko vlado pri graditvi miru, reformi varnostnega sektorja in reformi pravosodja ter je pomagal vzpostaviti institucionalne zmogljivosti in zmogljivosti civilne družbe na področju človekovih pravic, od marca 2019 zaprt na zahtevo vlade Burundija, ki je že oktobra 2016 zavrnila vse oblike sodelovanja z uradom;
G. ker je Svetovna banka ocenila gospodarsko rast Burundija v letu 2019 na 1,8 %, v letu 2018 pa je bila 1,7 %; ker skupni državni proračun za obdobje 2019–2020 kaže primanjkljaj v višini 189,3 milijarde burundijskih frankov (14,26 %) v primerjavi s primanjkljajem v višini 163,5 milijarde burundijskih frankov v istem času v obdobju 2018–2019; ker je bilo po podatkih UNHCR 30. septembra 2019 v sosednjih državah 369 517 burundijskih beguncev; ker se je od septembra 2017 78 000 beguncev prostovoljno vrnilo v Burundi; ker je bilo do 28. februarja 2019 notranje razseljenih 130 562 Burundijcev;
H. ker je organizacija Novinarji brez meja na svetovnem indeksu svobode tiska za leto 2019 med 180 državami Burundi uvrstila na 159. mesto; ker sta svoboda izražanja in svoboda govora bistvenega pomena za zagotovitev svobodnih volitev z udeležbo informiranih državljanov; ker je svobodno, neodvisno in nepristransko novinarstvo rezultat temeljne človekove pravice do svobode govora; ker so tradicionalni mediji pod državnim nadzorom, kot so radio in časopisi, še vedno prevladujoči vir informacij; ker je treba okrepiti medijsko pismenost ter dostop do interneta in družbenih medijev, da bi se omogočil dostop do informacij, povečala socialna in politična stabilnost in dialog ter tako zagotovile svobodne in pravične volitve z udeležbo informiranih državljanov;
I. ker je Burundi ena najrevnejših držav na svetu, saj 74,7 % prebivalstva živi v revščini, in je na indeksu človekovega razvoja uvrščena na 185. mesto od 189; ker več kot 50 % burundijskega prebivalstva živi v stalnem pomanjkanju prehranske varnosti, skoraj polovica prebivalstva je mlajša od 15 let in samo v letu 2019 je več kot osem milijonov ljudi zbolelo za malarijo, več kot 3000 pa jih je nato zaradi te bolezni tudi umrlo; ker v državi zaradi revščine, slabih socialnih storitev, visoke brezposelnosti mladih in pomanjkanja priložnosti še naprej prihaja do nasilja;
J. ker je burundijski svet za nacionalno varnost 27. septembra 2018 napovedal trimesečno začasno prekinitev delovanja mednarodnih nevladnih organizacij, kar resno ovira delovanje približno 130 mednarodnih nevladnih organizacij, od katerih so nekatere zagotavljale nujno življenjsko pomoč;
K. ker je vlada 18. julija 2019 sprejela dva odloka o ustanovitvi medministrskega odbora za spremljanje in ocenjevanje mednarodnih nevladnih organizacij, ki delujejo v Burundiju;
L. ker je vlada po zaprtju Urada visokega komisarja OZN za človekove pravice v Burundiju 28. februarja 2019 zavrnila vsakršno priznanje kršenja človekovih pravic in ne kaže pripravljenosti, da bi ohranila kakršno koli obliko sodelovanja z uradom; ker je komisija za preiskavo o Burundiju trenutno edini neodvisni mednarodni organ, ki preiskuje kršitve in zlorabe človekovih pravic v Burundiju;
M. ker burundijske oblasti še nadalje v celoti in sistematično zavračajo delo komisije ter so ji zavrnile vstop v državo, saj ji očitajo, da je politično pristranska, vendar niso predložile nobenih dokazov za utemeljitev teh obtožb;
N. ker se je Burundi oktobra 2017 umaknil iz Rimskega statuta o ustanovitvi Mednarodnega kazenskega sodišča; ker burundijska vlada kljub pozivom mednarodne skupnosti, naj začne postopek za ponovni pristop k Rimskemu statutu, še ni ukrepala;
O. ker sta Tanzanija in Burundi leta 2019 podpisala sporazum, da se bo do 31. decembra 2019 180 000 burundijskih beguncev vrnilo iz Tanzanije v državo izvora; ker je UNHCR avgusta 2019 poročal, da razmere v Burundiju niso ugodne za spodbujanje vračanja, saj so povratniki najpogostejše žrtve zlorab človekovih pravic;
P. ker je burundijski javni tožilec 30. decembra 2019 na 15-letno zaporno kazen obsodil štiri novinarje iz časopisne hiše Iwacu, in sicer Christine Kamnikzi, Agnès Ndirubusa, Térenca Mupozenziija, Egideja Harerimaneja, in njihovega voznika Adolpha Masabarakizeja, ki so bili 22. oktobra 2019 aretirani v občini Musicati v pokrajini Bubanza, medtem ko so poročali o spopadih med uporniki in vladnimi silami v severozahodnem Burundiju, ker so obtoženi vpletenosti v ogrožanje notranje državne varnosti;
Q. ker je od 22. julija 2016 pogrešan poročevalec časopisne hiše Iwacu Jean Bigirimana, ki naj bi ga nazadnje videli v priporu članov nacionalne obveščevalne službe v Muramvyi, 45 km vzhodno od glavnega mesta Bujumbura; ker burundijski organi niso nikoli ničesar sporočili o njegovem izginotju;
R. ker so bili 13. oktobra 2015 v svoji hiši v Bujumburi umorjeni novinar Christophe Nkezabahizi, njegova žena in njuna otroka; ker si oblasti niso dejansko prizadevale raziskati tega nasilnega kaznivega dejanja in privesti storilce pred sodišče;
S. ker člen 31 burundijske ustave zagotavlja svobodo izražanja, vključno s svobodo tiska; ker je Burundi pogodbenica Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, ki vsem Burundijcem zagotavlja pravico do prejemanja in širjenja informacij; ker ima burundijska vlada dolžnost spodbujati in ščititi pravico do svobode izražanja in združevanja, zapisano v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah, katerega država pogodbenica je Burundi;
T. ker je prostor za civilno družbo in medije v zadnjih letih veliko bolj omejen, številni aktivisti civilne družbe in neodvisni novinarji pa so še vedno v izgnanstvu; ker se mnogi, ki so ostali v Burundiju, soočajo z zastraševanjem, pridržanji ali poskusi sojenja na podlagi izmišljenih obtožb;
U. ker so vlada in člani mladinske sekcije vladajoče stranke Imbonerakure organizirali nacionalno kampanjo za zbiranje „prostovoljnih“ prispevkov prebivalstva za pomoč pri financiranju volitev leta 2020; ker je v poročilu organizacije Human Rights Watch z dne 6. decembra 2019 ugotovljeno, da so v ta namen člani Imbonerakure in lokalni vladni uradniki pogosto uporabljali nasilje in ljudi ustrahovali, omejevali gibanje in dostop do javnih storitev ter pretepali tiste, ki tega niso storili;
V. ker je bil aktivist na področju človekovih pravic Germain Rukuki, član Združenja kristjanov za odpravo mučenja, aprila 2019 obsojen na 32 let zapora z obtožbo o uporu in ogrožanju državne varnosti, sodelovanju v uporniškem gibanju in pri napadih na vodjo države; ker je bil avgusta 2018 aktivist Nestor Nibitanga, opazovalec Združenja za varstvo človekovih pravic in zaprtih oseb, obsojen na pet let zapora zaradi ogrožanja državne varnosti;
W. ker je od maja 2019 v Burundiju prepovedano predvajanje medijskih hiš BBC in Voice of America, saj so bila njuna dovoljenja začasno preklicana, najprej za šest mesecev, kot je takrat poročal Odbor za zaščito novinarjev; ker je 29. marca 2019 burundijski regulativni svet za medije, Nacionalni svet za komunikacije, sporočil, da je preklical operativno licenco za BBC in podaljšal začasno prepoved za Voice of America; ker je Nacionalni svet za komunikacije vsem novinarjem v Burundiju prepovedal nudenje informacij, ki bi jih lahko medijski hiši BBC ali Voice of America neposredno ali posredno predvajali;
X. ker je Svet 24. oktobra 2019 podaljšal omejevalne ukrepe proti Burundiju do 31. oktobra 2020;
Y. ker ti ukrepi vključujejo prepoved potovanja in zamrznitev sredstev za štiri osebe, ki naj bi s svojimi dejavnostmi spodkopavale demokracijo ali ovirale politično reševanje krize v Burundiju;
Z. ker so prizadevanja Vzhodnoafriške skupnosti, da bi našla posredniško rešitev za politično krizo, ki jo je leta 2015 sprožila predsednikova odločitev, da kandidira še za tretji mandat, na mrtvi točki; ker je predsednik Pierre Nkurunziza večkrat ponovil, da ne bo kandidiral za ponovni mandat, vladajoča stranka pa še ni imenovala svojega kandidata za prihodnje predsedniške volitve;
1. odločno obsoja sedanje omejitve svobode izražanja v Burundiju, vključno z obsežnejšimi omejitvami javnih svoboščin, pa tudi obsežne kršitve človekovih pravic, ustrahovanje in samovoljne aretacije novinarjev ter prepoved medijskih prenosov, ki so okrepile vzdušje strahu med mediji v Burundiju, povečale omejitve pri poročanju ter preprečile ustrezno poročanje, zlasti v času pred volitvami leta 2020;
2. je še naprej globoko zaskrbljen zaradi razmer na področju človekovih pravic v Burundiju, ki ogrožajo morebitne pobude za spravo, mir in pravičnost, zlasti nenehne samovoljne aretacije in zunajsodne usmrtitve;
3. odločno obsoja nadaljnje poslabševanje razmer na področju človekovih pravic v tej državi, zlasti za dejanske in domnevne podpornike opozicije, vključno z Burundijci, ki se vračajo iz tujine; želi spomniti, da Burundi zavezuje klavzula o človekovih pravicah iz Sporazuma iz Cotonouja; poziva burundijske oblasti, naj nemudoma zaustavijo ta trend zlorab in spoštujejo obveznosti države na področju človekovih pravic, vključno s tistimi, ki so vključene v Afriško listino o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, MPDPP ter druge mednarodne mehanizme, ki jih je vlada ratificirala;
4. opozarja burundijsko vlado, da pogoji za izvedbo vključujočih, verodostojnih, miroljubnih in preglednih volitev vključujejo pravico do svobode izražanja, dostopa do informacij, svobode tiska, svobode medijev in obstoja prostega območja, na katerem lahko zagovorniki človekovih pravic govorijo brez ustrahovanja ali strahu pred povračilnimi ukrepi; zato poziva burundijske oblasti, naj odpravijo ukrepe, ki omejujejo ali ovirajo delo civilne družbe in ki omejujejo dostop do neodvisnih tradicionalnih in sodobnih medijev ter njihovo svobodo;
5. poziva burundijske oblasti, naj umaknejo obtožbe proti nedavno zaprtim novinarjem spletnega portala Iwacu ter jih nemudoma in brezpogojno izpustijo, kar velja tudi za vse druge, ki so bili aretirani zaradi izvrševanja svojih temeljnih pravic;
6. poudarja bistveno vlogo civilne družbe in novinarjev v demokratični družbi, zlasti v okviru bližajočih se volitev, ter poziva burundijske oblasti, naj prenehajo z ustrahovanjem, nadlegovanjem in samovoljnimi aretacijami novinarjev, zagovornikov človekovih pravic in članov opozicije; poziva jih tudi, naj zagovornikom človekovih pravic in novinarjem omogočijo nemoteno izvajanje svojih legitimnih nalog preiskovanja kršitev človekovih pravic in poročanja o njih;
7. je zelo zaskrbljen zaradi vedno več notranje razseljenih prebivalcev Burundija in sosednjih držav; poziva EU, naj poveča financiranje in druga humanitarna prizadevanja za Burundijce, ki so notranje razseljene osebe ali begunci;
8. poziva burundijske oblasti, naj prenehajo izsiljevati državljane in zagotovijo, da se nikomur ne bo preprečeval dostop do javnih dobrin in storitev, kot so zdravstvo, prehrana, voda in izobraževanje, ter naj humanitarnim akterjem omogočijo, da delujejo neodvisno in zagotavljajo pomoč na podlagi dolžnosti za izpolnjevanje najnujnejših potreb;
9. poudarja, da so potrebni znatne izboljšave političnih razmer in razmer na področju človekovih pravic, zlasti v zvezi s temeljnimi svoboščinami, kot so svoboda izražanja, svoboda tiska ter svoboda združevanja in zbiranja, ter napredek na področju sprave, da bi omogočili verodostojne volitve; poziva burundijsko vlado, naj zagotovi, da se bodo kršitve teh pravic neodvisno preiskale in da se bo storilcem sodilo na sojenjih, ki bodo izpolnjevala mednarodne standarde;
10. poziva oblasti, naj opravijo temeljite in pregledne preiskave, da bi se zoper vse domnevne krivce za uboje, izginotja, izsiljevanja, pretepanja, samovoljne aretacije, grožnje, nadlegovanja ali druge vrste zlorab vodil pošten in verodostojen sodni postopek; je zelo zaskrbljen zaradi stalne nekaznovanosti storilcev kršitev človekovih pravic, ki jih je zakrivilo gibanje Imbonerakure; poziva burundijske oblasti, naj začnejo neodvisno preiskavo izginotja novinarjev Jeana Bigirimane, ki je pogrešan od 22. julija 2016, in Cristopha Nkezabahzija, ki je bil skupaj z ženo in otrokoma umorjen 13. oktobra 2015;
11. se zaveda ključne vloge te regije, in sicer EAC in Afriške unije (AU), pri zagotavljanju trajnostne rešitve za politično krizo v Burundiju, ter poudarja potrebo po dejavnejšem pristopu in večjih prizadevanjih za končanje krize in zaščito burundijskega prebivalstva, da bi preprečili nadaljnje poslabšanje razmer v regiji; poziva AU, naj nujno napoti svoje opazovalce razmer na področju človekovih pravic v Burundi ter zagotovi, da bodo imeli nemoten dostop po vsej državi in bodo lahko izvedli svoj mandat;
12. izraža obžalovanje, da je izvajanje sporazuma iz Aruše zastalo, in poziva garante tega sporazuma, naj si prizadevajo za spravo; izraža zavezanost dialogu znotraj Burundija; poziva podpredsednika/visokega predstavnika, naj podpre EAC pri spodbujanju dialoga znotraj Burundija; poziva vse udeležence dialoga znotraj Burundija, naj konstruktivno sodelujejo in omogočijo nemoteno udeležbo opozicije, zagovornikov človekovih pravic in organizacij civilne družbe;
13. poziva Burundi, naj se vrne k agendi srečanj regionalne in mednarodne skupnosti, da bi se dogovorili o sporazumu za izvajanje veljavnih sklepov OZN in AU, in sicer: izvajanje resolucije 2303; podpis memoranduma o soglasju z opazovalci AU; nadaljevanje sodelovanja z OHCHR;
14. obžaluje, da je Burundi vztrajal pri svojem zavračanju sodelovanja s komisijo OZN za preiskavo in ni dovolil nadaljevanja dejavnosti lokalne pisarne Urada visokega komisarja OZN za človekove pravice;
15. poziva OZN, naj nadaljuje svoje nepristranske preiskave vseh domnevnih kršitev človekovih pravic in humanitarnega prava, vključno s tistimi, ki so jih zagrešili državni uslužbenci in mladinska sekcija Imbonerakure, ter naj izvede ustrezen pregon odgovornih; poudarja, da je treba soditi zločincem in morilcem, ne glede na to, kateri skupini pripadajo, in da je treba žrtvam in preživelim hudih kršitev človekovih pravic v Burundiju zagotoviti ustrezno nadomestilo;
16. poziva države članice EU, naj zagotovijo prožno in neposredno finančno podporo organizacijam civilne družbe in medijskim organizacijam, tudi organizacijam žensk, ki še delujejo na terenu, pa tudi tistim v izgnanstvu in zlasti tistim, ki si prizadevajo za spodbujanje in varstvo političnih, državljanskih, ekonomskih, socialnih in medijskih pravic;
17. poziva EU in diplomate držav članic EU v Burundiju, naj zagotovijo izvajanje smernic EU glede zagovornikov človekovih pravic v celoti, zlasti tako, da se udeležijo zaslišanj vseh novinarjev, političnih zapornikov in zagovornikov človekovih pravic pred sodiščem v Burundiju, in zlasti novinarjev portala Iwacu, ter tako, da v zaporu obiščejo zagovornike človekovih pravic, aktiviste in novinarje;
18. poziva k razširitvi ciljno usmerjenih sankcij EU in poziva Varnostni svet OZN, naj uvede lastne ciljno usmerjene sankcije, vključno s prepovedmi potovanja in zamrznitvijo premoženja, zoper posameznike, odgovorne za stalne resne kršitve človekovih pravic v Burundiju; poziva podpredsednika/visokega predstavnika, naj nujno pripravi razširjen seznam imen tistih, ki so odgovorni za načrtovanje, organizacijo in izvajanje kršitev človekovih pravic, da bi jih dodali na seznam uradnikov Burundija, za katere že veljajo sankcije EU;
19. globoko obžaluje, da Burundi ni sprejel nobenih ukrepov, da bi se znova pridružil Rimskemu statutu; poziva burundijsko vlado, naj nemudoma začne tak postopek; poziva EU, naj podpre vsa prizadevanja Mednarodnega kazenskega sodišča za preiskavo zločinov, zagrešenih v Burundiju, in za sojenje storilcem;
20. obžaluje, da je financiranje burundijske begunske krize še vedno premajhno, kar resno vpliva na varnost in dobrobit beguncev; poziva mednarodno skupnost in humanitarne agencije, naj povečajo svojo pomoč vsem tistim, ki so trenutno begunci ali razseljeni zaradi konflikta; poziva EU in njene države članice, kot priporoča komisija OZN za preiskavo o Burundiju, naj prosilcem za azil iz Burundija podelijo status begunca in naj podrobno spremljajo razmere v državi v zvezi z volitvami v letu 2020;
21. izraža globoko zaskrbljenost zaradi poročil o vedno večjem pritisku na burundijske begunce, naj se vrnejo domov pred volitvami v letu 2020; poziva vlade v tej regiji, naj zagotovijo, da bo vrnitev beguncev prostovoljna, da bo temeljila na informiranih odločitvah ter da bo izvedena varno in dostojno; želi spomniti, da po mnenju UNHCR pogoji za varne, dostojne in prostovoljne vrnitve niso izpolnjeni;
22. poziva vlado Burundija, naj omogoči, da se bodo politični nasprotniki v izgnanstvu vrnili in svobodno, brez ustrahovanja, aretacij ali nasilja izvedli volilno kampanjo, in naj zunanjim opazovalcem omogoči, da bodo spremljali priprave na volitve, pa tudi same postopke volitev in štetja glasov;
23. ponavlja, da je vključujoč politični dialog v okviru mednarodne mediacije ter v skladu s sporazumom iz Aruše in burundijsko ustavo še vedno edini način za zagotovitev trajnega miru v Burundiju; zato poziva EAC kot glavno sklicateljico dialoga znotraj Burundija, da sprejme ustrezne ukrepe za odločno in takojšnje sodelovanje z burundijsko vlado v obliki vključujočega dialoga za miroljubno in trajno rešitev sedanje krize;
24. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsedniku Komisije/visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, predsedniku Republike Burundi, predsedniku burundijskega parlamenta, Skupni parlamentarni skupščini AKP-EU ter Afriški uniji in njenim institucijam.
- [1] UL C 265, 11.8.2017, str. 137.
- [2] UL C 399, 24.11.2017, str. 190.
- [3] UL C 242, 10.7.2018, str. 10.
- [4] UL C 334, 19.9.2018, str. 146.
- [5] Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0305.
- [6] UL L 257, 2.10.2015, str. 1.
- [7] UL L 257, 2.10.2015, str. 37.
- [8] UL L 264, 30.9.2016, str. 29.
- [9] UL L 272, 25.10.2019, str. 147.
- [10] UL L 73, 18.3.2016, str. 90.