Evropski parlament,

–   ob upoštevanju Newyorške deklaracije o ukrepih za boj proti lakoti in revščini z dne 20. septembra 2004, ki jo je podpisalo 111 vlad držav, vključno z vsemi državami članicami EU,

–   ob upoštevanju Deklaracije tisočletja OZN z dne 8. septembra 2000, s katero so zastavljeni razvojni cilji tisočletja, ki predstavljajo skupno začrtano merilo mednarodne skupnosti v prizadevanjih za odpravo revščine, in ob upoštevanju poročila OZN z naslovom "Vlaganje v razvoj: praktični načrt za dosego razvojnih ciljev tisočletja", predstavljenem javnosti dne 18. januarja 2005 v Bruslju;

–   ob upoštevanju konference OZN o trgovini in razvojnega poročila o najmanj razvitih državah iz leta 2002 z naslovom "Izmakniti se pasti revščine",

–   ob upoštevanju člena 108(5) svojega Poslovnika,

A.   ker v skrajni revščini živi več kot milijarda ljudi, ki preživijo z manj kot 1 dolarjem na dan, in ker se je razlika v dohodku na prebivalca med najrevnejšimi in najbogatejšimi državami na svetu v zadnjih 25 letih več kot podvojila,

B.   ker je sprejeto dejstvo, da so pomoč, odpis dolgov in trgovina medsebojno prepleteni dejavniki in se morajo torej ukrepi v zvezi z njimi dopolnjevati, če naj bo omogočen resnični razvoj,

C.   ker obstajajo ocene, da bo za doseganje RCNT potrebno letno mednarodno pomoč vsaj podvojiti (trenutno znaša 50 milijard USD); ker dve tretjini držav v razvoju namenita več sredstev za odplačevanje dolgov kot za osnovne socialne ukrepe,

D.   ker EU in države članice zaostajajo pri obveznostih, zastavljenih v okviru razvojnih ciljev tisočletja, in morajo z izjemo štirih držav članic še doseči stopnjo 0,7 % BDP, namenjenega razvojni pomoči,

E.   ker se v letu 2005 sprejemajo veliki izzivi, in sicer osredotočenje predsedstva skupine G8 na Afriko in spremembo podnebja, ponovna ocena OZN o šibkem svetovnem napredku pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja in ministrsko srečanje STO decembra v Hongkongu, ki je izjemno pomembna etapa razvojnih pogajanj iz Dohe,

F.   ker OECD države v razvoju deli v pet kategorij glede na BDP na prebivalca, pri čemer najrevnejše med njimi naziva kot najmanj razvite države; ker EU in večina država članic ne namenja prvenstvene pozornosti odvajanju sredstev za razvoj najrevnejših držav,

Stopnja in učinkovitost pomoči

1.   izraža veliko zaskrbljenost nad dejstvom, da 5 let po tem, ko je OZN sprejel razvojne cilje tisočletja, podsaharska Afrika še ni izpolnila nobenega od osmih ciljev in tudi ne kaže, da se bo to zgodilo do zastavljenega datuma, to je do leta 2015; poudarja, da bodo za številne najmanj razvite države, zlasti v podsaharski Afriki, ti cilji ostali nedosegljivi, če mednarodna skupnost ne bo drastično povečala tako kakovosti kot obsega razvojne pomoči;

2.   čestita štirim državam članicam EU(1), ki so presegle raven 0,7 % BDP za razvojno pomoč, in pozdravlja odločitev petih držav članic(2) o določitvi časovnega načrta za dosego zastavljene stopnje uradne razvojne pomoči, še zlasti tiste države članice, ki so bistveno povečale proračunska sredstva za razvoj; poziva preostale države članice, ki te ravni še niso dosegle oziroma si še niso zastavile posebnega časovnega načrta, naj to storijo brez odlašanja;

3.   poziva Komisijo, da v naslednjem sporočilu o ponovni oceni izpolnjevanja danih obljub v zvezi z razvojnimi sredstvi predlaga pripravo časovnega načrta na ravni EU, po katerem naj bi zastavljeni cilj 0,7 % kar največ držav članic doseglo do 2010, pri čemer naj novim državam članicam postavi daljši rok; poziva k postavitvi vmesnih letnih ciljev za povečevanje uradne razvojne pomoči, katere naj spremlja Svet za splošne zadeve in zunanje odnose ali Ekonomsko-finančni svet;

4.   spremlja tekoče razprave in različne pobude o "inovativnih mehanizmih financiranja za razvoj"; poziva Komisijo in države članice, naj dodatno pozornost namenijo vsem tovrstnim pobudam, ne glede na to, ali prihajajo iz javnega ali zasebnega sektorja, ali so obvezne ali prostovoljne, splošne ali omejene; poudarja, da se morajo vsa tovrstna sredstva šteti kot dodatek k sprejeti obvezi vlad glede odvajanja 0,7 % BDP za uradno razvojno pomoč;

5.   obžaluje, da je bilo leta 2003 za osnovno izobraževanje namenjenih le 2,4 % razvojnih sredstev EU, za zdravstvo pa 3,8 %, kljub vztrajnim pozivom Parlamenta, naj tovrstna sredstva znašajo vsaj 20 %; v tem oziru poziva Komisijo, da izboljša lastni prispevek k razvojnim ciljem tisočletja in sicer tako, da v okviru sredstev za razvojno pomoč bistveno poveča sredstva za zdravstvo in izobraževanje;

6.   poziva k boljši uporabi obstoječe pomoči, še posebej k ponovni opredelitvi prednostnih nalog ter k temu, da se končna pomoč, vezana na donatorje in skupne mednarodne sklade, v katere se stekajo tovrstna sredstva, za najrevnejše države sprosti v obliki dodatnih sredstev; poziva dvostranske in večstranske donatorje, da poenotijo izvedbene postopke, uskladijo pomoč s prednostnimi nalogami držav in zagotovijo izmerljive rezultate;

7.   ponovno izpostavlja potrebo, opredeljeno v členu 178 Pogodbe ES, da Skupnost sistematično, z uporabo predhodne presoje vplivov, oceni, ali drugi politični ukrepi negativno vplivajo na doseganje ciljev razvojne politike;

8.   priznava, da za odpravljanje revščine ne obstaja ena sama rešitev, vseeno pa poziva k trajni politični obvezi, preglednosti in odgovornosti za zmanjšanje korupcije, h krepitvi lastnih zmogljivosti za doseganje cilja dobrega upravljanja in k partnerstvu med zainteresiranimi stranmi;

9.   poziva EU in države članice, da storijo vse potrebno za to, da se razvojna pomoč usmerja v zmanjševanje revščine in doseganje razvojnih ciljev tisočletja; v tej smeri poziva, da EU prevzame vodilno vlogo pri hitrem izvajanju izsledkov poročila OZN o doseganju ciljev tisočletja z naslovom "Vlaganje v razvoj: praktični načrt za doseganje razvojnih ciljev tisočletja";

10.   v tem okviru poziva Komisijo, da poskrbi vse potrebno za večjo učinkovitost in preglednost pri odvajanju razvojnih sredstev EU preko proračunskih sredstev iz nerazporejenih sredstev, s čemer naj omogoči, da bo pomoč EU dala posebno spodbudo svetovnim pobudam, še posebej pa predlogom iz okvira ciljev tisočletja za "hitre pobude" (npr. zagotavljanje mrež proti komarjem in zdravil proti malariji, odprava šolnine za osnovno šolo, dobava gnojil malim kmetom), ki bi omogočile hiter in obsežen napredek pri dvigovanju življenjskega standarda milijonov ljudi v državah v razvoju;

Odpis dolgov

11.   poudarja, da se morajo vsi upniki ter zlasti mednarodne institucije in nacionalne vlade, dogovoriti za odpis dolga državam v razvoju, in sicer najprej najmanj razvitim državam; v zvezi s tem poziva Komisijo in države članice, da na področju večstranskega in dvostranskega sodelovanja prevzamejo pobudo pri odpravi zunanjih dolgov držav v razvoju;

12.   pozdravlja primer, ki so ga postavile skupina G8 in druge države članice EU, ko so sprejele obljubo o do 100 % odpisu dvostranskih in večstranskih dolgov za najrevnejše države sveta;

13.   poudarja, da bi odpis dolgov moral prednostno veljati za najmanj razvite države in države, ki to potrebujejo za doseganje razvojnih ciljev tisočletja; poudarja, da bi pri odpisu dolgov vlade morale paziti na spoštovanje človekovih pravic in načela dobrega upravljanja ter na pogoj, da vlade denar, ki so ga na ta način pridobile, namenijo za pomoč najrevnejšim v njihovih skupnostih;

Mednarodna trgovina

14.   meni, da svoboden, pravičen in razvoju naklonjen večstranski trgovinski sistem predstavlja učinkovit mehanizem izkoreninjenja vzrokov revščine in lakote; poziva EU, da takšen sistem spodbuja kot sredstvo zmanjševanja revščine, ki najrevnejšim državam istočasno omogoča večji dostop do tržišča in jim zagotavlja ustrezno tehnično pomoč, ki vključuje krepitev lastnih zmogljivosti, kar naj v kar največji meri poveča razvojne možnosti, ki jih prinaša trgovina;

15.   poudarja potrebo po tem, da države v razvoju zaščitijo mlade kmetijske sektorje in poudarja, da morajo biti najrevnejše države izvzete iz zahtev po vzajemni liberalizaciji trgovine;

16.   poziva EU, da sprejme konkretne ukrepe proti revščini, kar naj doseže z določitvijo skladne politike med trgovinskim, razvojnim sodelovanjem in skupnimi kmetijskimi politikami v izogib neposrednih ali posrednih negativnih vplivov na gospodarstva držav v razvoju;

Zaključna beseda

17.   poziva EU in mednarodno skupnost, da na razvojne cilje tisočletja ne gledajo kot na končni cilj, ampak kot na vmesno postajo pri odpravi skrajne revščine;

o
o   o

18.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic in držav kandidatk za pristop, Svetu in Parlamentarni skupščini AKP-EU, Združenim narodom, Afriški uniji, Mednarodnemu denarnemu skladu, Svetovni banki, voditeljem držav G8 in vladam držav Pariškega kluba.

(1) Danska (0,84 %), Nizozemska (0,81 %), Luksemburg (0,8 %), Švedska (0,7 %). (2) Belgija (do 2010), Finska (do 2010), Francija (do 2012), Španija (do 2012), Velika Britanija (do 2013).