Evropski parlament,

–   ob upoštevanju Deklaracije tisočletja Združenih narodov z dne 8. septembra 2000, ki določa razvojne cilje tisočletja (RCT) kot skupno vzpostavljenega merila mednarodne skupnosti za odpravo revščine,

–   ob upoštevanju zaporednih Poročil o človekovem razvoju, ki jih je pripravil Razvojni program Združenih narodov,

–   ob upoštevanju poročila Konference ZN o trgovini in razvoju (UNCTAD) – najmanj razvite države 2002: izogibanje pasti revščine,

–   ob upoštevanju letnih poročil generalnega sekretarja ZN o izvajanju Deklaracije tisočletja, od katerih je zadnje z dne 27. avgusta 2004,

–   ob upoštevanju poročila Projektne skupine tisočletja Združenih narodov "Vlaganje v razvoj: praktičen načrt za dosego razvojnih ciljev tisočletja", ki jo vodi profesor Jeffrey Sachs,

–   ob upoštevanju letnih poročil UNICEF o položaju otrok na svetu in Konvencije Združenih narodov o pravicah otroka iz leta 1989,

–   ob upoštevanju končnih ugotovitev in zaključkov mednarodnih konferenc, še zlasti Mednarodne konference o financiranju razvoja (Monterrey, 2002), Svetovnega vrha o trajnostnem razvoju (Johannesburg, 2002), tretje konference Združenih narodov o najmanj razvitih državah (Bruselj, 2001), četrte ministrske konference Svetovne trgovinske organizacije (Doha, 2001), Mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju (ICPD) (Kairo, 1994), posebnega zasedanja Generalne skupščine ZN iz leta 1999 za pregled napredka pri doseganju ciljev ICPD ("Kairo + 5") in Svetovnega foruma o izobraževanju (Dakar, 2000),

–   ob upoštevanju nacionalnih pridržkov, ki so jih izrazile države članice EU v končnih deklaracijah in zaključkih zgoraj omenjenih konferenc,

–   ob upoštevanju obveznosti, ki jih je EU sprejela na Evropskem svetu v Barceloni marca 2002 pred konferenco v Monterreyu,

–   ob upoštevanju členov 177–181 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti ter členov III-316 do 318 in III-321 Pogodbe o Ustavi za Evropo,

–   ob upoštevanju poročila Komisije o "razvojnih ciljih tisočletja 2000–2004" (SEC(2004)1379),

–   ob upoštevanju Deklaracije Sveta in Komisije z dne 20. novembra 2000 o razvojni politiki Evropske skupnosti,

–   ob upoštevanju sklepov Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose, ki je zasedal od 22. do 23. novembra 2004,

–   ob upoštevanju sporočil predsednika Evropske komisije v soglasju s podpredsednico Wallströmovo "Strateški cilji 2005–2009: Evropa 2010: Partnerstvo za evropsko prenovo – blaginja, solidarnost in varnost" ter delovnega programa Komisije za leto 2005,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije o predlogu Sklepa Sveta o sprejetju stališča Skupnosti v Svetu ministrov AKP-ES v zvezi s poravnavo vseh posebnih posojil najmanj razvitih držav med močno zadolženimi revnimi državami AKP, preostalih po polni uporabi mehanizmov za zmanjševanje dolgov močno zadolženih revnih držav (KOM(2001)0210), ter svoje resolucije z dne 25. aprila 2002(1),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. januarja 2005 o odpisu dolga državam v razvoju(2),

–   ob upoštevanju zaveze Svetovnega vrha hrane leta 1996 za zmanjšanje števila lačnih za polovico do leta 2015,

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj in mnenja Odbora za mednarodno trgovino (A6-0075/2005),

A.   ker zagotavlja Evropska unija več kot 50 % razvojne pomoči po vsem svetu, ter ob upoštevanju, da so septembra 2000 države članice EU in predsednik Komisije podpisali Deklaracijo tisočletja in da je decembra 2001 Generalna skupščina ZN odobrila RCT,

B.   ugotavljajoč, da je treba RCT, ki poudarjajo prizadevanja za odpravo revščine, razumeti kot del širšega programa, ki spodbuja trajnostni razvoj, pravičnost, enakost, vodenje in vladavino prava,

C.   ker se je po poročilu UNCTAD o najmanj razvitih državah iz leta 2002 število ljudi, ki živijo v skrajni revščini, v zadnjih tridesetih letih več kot podvojilo, in sicer se je s 138 milijonov v 60. letih 20. stoletja povečalo na 307 milijonov v 90. letih 20. stoletja, in če se bodo sedanji trendi nadaljevali, se bo število ljudi, ki živijo z manj kot 1 USD na dan, s 307 milijonov povečalo na 420 milijonov do leta 2015,

D.   ker ukrepanje proti revščini zahteva predvsem korenito spremembo politike v industrializiranih državah in državah v razvoju za obravnavo strukturnih vzrokov revščine, vključno z nepoštenimi pravili svetovne trgovine, nedostopnimi plačili dolgov mednarodnim finančnim ustanovam s strani držav v razvoju in nepravično porazdelitvijo bogastva,

E.   ugotavljajoč, da pomeni uresničevanje RCT podvojitev sedanjega zneska in ohranjanje njegove višine najmanj deset let,

F.   ob spoznanju istočasnih prizadevanj za določitev dodatnih inovativnih virov financiranja in hkrati s priznavanjem, da sta kakovost in vsebina pomoči prav tako pomembni,

G.   obžalujoč, da dve tretjini držav v razvoju namenita več odplačilom zapadlih dolgov kot osnovnim socialnim storitvam,

H.   ugotavljajoč, da veliko močno zadolženih držav zahteva 100-odstotni odpis dolga in bi morale v leto 2015 vstopiti brez presežka dolga,

I.   ker je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj/Odbor za razvojno pomoč (OECD/DAC) v medsebojnem pregledu kritizirala Skupnost zaradi "pomanjkanja skupne strategije Skupnosti in dejstva, da je ciljev razvojne politike Skupnosti preveč, so preveč nejasni in niso kakor koli razvrščeni", ter ker v preteklosti ni bilo resnih naporov, s katerimi bi se zagotovilo medsebojno dopolnjevanje pomoči Skupnosti in pomoči prek držav članic EU,

J.   ugotavljajoč, da je le 10 % svetovnih zdravstvenih virov namenjenih za potrebe 90 % svetovnega prebivalstva in da 95 % od 38 milijonov ljudi, okuženih z aidsom, živi v državah v razvoju,

K.   potrjujoč pomembnost preprečevanja, vendar poudarja tudi potrebo po zagotovitvi protiretrovirusnih zdravil trem milijonom ljudi do konca leta 2005,

L.   ker je bil v zadnjem času dosežen velik napredek v zvezi z najbolj škodljivo obliko od štirih zajedavcev, povzročiteljev malarije pri človeku, ki bo utrl pot novim načinom zdravljenja,

M.   zaskrbljen, ker je večja raven okužb HIV/AIDS v Podsaharski Afriki, kjer so se izdatki za zdravje in izobraževanje občutno zmanjšali,

N.   ker so nekatere tropske bolezni ozdravljive, vendar so zdravila cenovno nedostopna, se ne proizvajajo več ali pa je njihova kakovost ali učinkovitost pomanjkljiva,

O.   ugotavljajoč, da je v Podsaharski Afriki 57 % odraslih, okuženih z HIV, žensk, in obžaluje pritiske, ki ogrožajo napredne politike o pravicah spolnega in reproduktivnega zdravja in posledično povečajo število nezaželenih nosečnosti in nevarnih splavov,

P.   ker so pomembne vezi med okoljsko trajnostjo, trgovino ter razvojnimi politikami in odpravo skrajne revščine in lakote in ker je preživetje podeželskega revnega prebivalstva odvisno skoraj v celoti od dobrega upravljanja osnove naravnih virov – gozdov, tal, pašnikov, morskih virov in tudi virov sladke vode,

Q.  Pa. upoštevaje nedavno objavo skrb zbujajočega poročila o oceni ekosistemov tisočletja z zaključkom, da je približno 60% (15 od 24) pregledanih storitev, ki jih zagotavljajo ekosistemi degradiranih ali netrajnostno uporabljenih, vključno s sladko vodo, ribolovskimi območji, čiščenjem zraka in vode, uravnavo regionalnega in lokalnega podnebja, naravnimi nesrečami in kugami ter da najrevnejši ljudje na svetu najbolj trpijo zaradi teh ekosistemskih sprememb,

R.   ugotavljajoč potencialni vpliv kroga pogajanj o razvoju v Dohi in potrebo po trgovinskih sistemih, ki temeljijo na pravilih in so oblikovani za izboljšanje neravnovesij trgovanja na področju svetovne trgovine, posebno v primeru Afrike,

S.   priznavajoč, da je razvojno sodelovanje v preteklosti temeljilo predvsem na sektorskih strategijah in ker bi bil pri obravnavi RCT zaradi obstoječih sinergij ugodnejši sistemski pristop,

1.   pozdravlja poročilo Komisije o RCT 2000–2004 in se veseli strnjenega poročila EU o predlogih nadaljnjih ukrepov za zagotovitev, da je pomoč Skupnosti v celoti namenjena za izvajanje RCT;

2.   poudarja, da je treba zmanjšanje revščine z uresničevanjem RCT in Deklaracije tisočletja nedvoumno priznati za poglaviten okvir razvojne politike EU ter da mora biti to jasno izraženo v vseh ustreznih političnih in zakonodajnih predlogih; vendar verjame, da se RCT ne sme imeti za tehnično zadevo, ki se jo bo rešilo le z zagotavljanjem več denarja ter brez ugotavljanja in obravnavanja temeljnih vzrokov revščine;

3.   obžaluje, da v nasprotju z RCT 1–7, ki imajo določene jasne roke, to ne velja za RCT 8;

4.   poudarja povezavo med RCT, strategijami za odpravo nacionalne revščine, makrogospodarsko politiko, učinkovitim upravljanjem javnih izdatkov ter usklajeno pomočjo za podporo dobrega vodenja in dobrih politik;

5.   je prepričan, da bi lahko bili dokumenti o strategiji za zmanjševanje revščine (DSZR) in nacionalni strateški dokumenti (NSD) pomembno orodje za doseganje RCT, vendar meni, da jih je treba pregledati, da bi bolje podprli RCT, ter poziva k vključitvi "hitrih zmag" v DSZR in NSD, da bi postali del trajnostnega in strukturnega pristopa; verjame, da mora biti postopek razvoja DSZR, ki temelji na RCT, odprt in posvetovalen ter da mora vključevati ključne interesne skupine, nacionalne in mednarodne;

6.   verjame, da mora nacionalne in regionalne razvojne politike demokratično določiti prebivalstvo samo ter da morajo zadevne vlade biti odgovorne prek demokratičnih ustanov in ne s pogojenostjo, prilagojeno strateškim interesom donatorjev;

7.   verjame, da boj proti revščini vključuje priznanje pravice države ali regije, da demokratično določi svoje politike, prednostne naloge in strategije za izboljšanje trajnostne proizvodnje hrane in gospodarskega razvoja z aktiviranjem svojih naravnih in človeških virov ter lokalnega znanja in izkušenj;

8.   poudarja, da je treba uporabiti vsa sredstva za doseganje RCT in da to zahteva najširše možno partnerstvo ustreznih interesnih skupin, posebno nacionalnih parlamentov in civilne družbe, da bi zagotovili potrebne inovacije, sredstva in zmogljivost;

9.   meni, da je treba podeliti polno priznanje pravici in dolžnosti vsake države, da zagotovi varnost preskrbe s hrano svojemu prebivalstvu in da se zaščiti, kot in kadar je to potrebno za ta namen, pred izvozom drugih držav, ki bi ga lahko ogrozili;

10.   meni, da je treba utrditi in razviti javne storitve, da bi se izboljšale velike nadloge, povezane z revščino, kot so epidemije, nepismenost, pomanjkanje pitne vode in nedostopnost čiščenja odplak;

11.   poziva k celostnem pristopu – v nasprotju s sektorskim pristopom – pri obravnavi RCT;

12.   izreka pohvalo tistim državam članicam, ki so dosegle ali presegle 0,7 % BND, pri tem pa opozarja na zaskrbljujoč trend nekaterih v zvezi z začetkom procesa za znižanje ravni pomoči ter za opuščanje prejšnjih obveznosti po časovnih razporedih;

13.   poudarja, da kljub temu, da se zdi, da se EU sedaj posveča svojemu posrednemu cilju o 0,39 % BNP za uradno razvojno pomoč (URP) v letu 2006, so v uspešnosti njenih držav članic velike razlike in zato poziva tiste države članice, ki so še vedno v zaostanku, da se zavežejo k jasnemu časovnemu razporedu in rokom za doseganje 0,7 % cilja pred letom 2015;

14.   pozdravlja napredek, ki so ga že dosegle nekatere od 10 novih držav članic EU pri znatnem povečanju ravni URP, in se veseli nadaljevanja tega trenda;

15.   poudarja, da je treba 20 % cilj za osnovno izobraževanje in zdravje vključiti v proračun EU in Evropskega razvojnega sklada, ki se širi na obstoječi cilj 35 % za osnovne socialne storitve;

16.   podpira predlog za redno ocenjevanje napredka pri uresničevanju ciljev URP, ki ga bosta dosegla Svet za ekonomske in finančne zadeve (ECOFIN) ter Svet za splošne zadeve in zunanje odnose, hkrati pa poziva države članice, da določijo letne cilje URP za skupno pomoč in pomoč za najmanj razvite države;

17.   spodbuja Komisijo, da preuči svoje dodeljevanje sredstev za razvoj in se zaveže, da bo v naslednjem finančnem načrtu znatno povečala svoje izdatke za razvoj;

18.   poziva EU, da sprejme konkretne ukrepe proti revščini s sprejetjem skladne politike med trgovinsko politiko, politiko razvojnega sodelovanja in skupno kmetijsko politiko, da se prepreči neposredne ali posredne negativne vplive na gospodarstvo držav v razvoju;

19.   spodbuja Komisijo, da razišče inovativne vire financiranja in da preuči vse predložene predloge za druge načine zagotavljanja sredstev za razvojne programe poleg zavezanosti, da bo namenila 0,7 % BNP za URP;

20.   poziva k odpisu dolga s postopno odpravo dolgov močno zadolženih držav, posebej najmanj razvitih držav, za tiste države, katerih vlade spoštujejo človekove pravice, načelo dobrega upravljanja in ki dajejo prednost odpravi revščine;

21.   poziva, da se cilje za odpis dolga poveže ne samo z deleži dolg/izvoz, ampak tudi s potrebami, ki temeljijo na RCT;

22.   poziva EU, naj zagotovi primerna mednarodna sredstva za trenutno še premalo financirane raziskave o boleznih, ki vplivajo na prebivalce držav v razvoju;

23.   spodbuja Komisijo in države članice, da okrepijo svoje partnerstvo z državami v razvoju na način, ki spodbuja predvidljivost, medsebojno odgovornost in medsebojne obveznosti;

24.   trdno verjame, da lahko s skupnim reševanjem težave v zvezi s korupcijo in nezakonitim financiranjem, v skladu s Sporazumom o partnerstvu iz Cotonouja, države AKP in EU znatno prispevajo k boju proti revščini, kriminalu in terorizmu ter hkrati ustvarjajo politično stabilnost ter spodbujajo socialni in gospodarski razvoj;

25.   poudarja pomembnost informatizacije javnega finančnega upravljanja znotraj širšega okvira e-uprave, da bi se izboljšalo reševanje neučinkovitih birokracij in se izognilo pomanjkanju preglednosti;

26.   poziva Komisijo, da znatno okrepi prizadevanja za večje dopolnjevanje dejavnosti razvojnega sodelovanja držav članic z dejavnostmi Komisije, ki temeljijo na primerjalnih prednostih posameznega donatorja;

27.   pozdravlja pobude, kakršna je atlas donacij EU, ki poskušajo uskladiti razvojno pomoč v državah članicah, ter spodbuja Komisijo k dokončanju in dodelavi tega instrumenta, da se bo lahko uporabil za ugotavljanje območij, kjer se lahko pri usklajevanju najhitreje napreduje;

28.   zato poziva k posebnim obvezam in časovnim razporedom o usklajevanju in poziva k razvoju kazalcev in primerjav, ki so namenjeni za spremljanje sodelovanja vseh partnerjev na državni ravni;

29.   poudarja možnosti, ki jih daje revolucija informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) za obravnavanje posebnih težav, povezanih z revščino, kot so IKT za izobraževanje, IKT za izboljšanje zdravstvenih storitev, IKT za dobro upravljanje itd.;

30.   poudarja pomembnost dostopa revnih do sodobnih energetskih storitev; hkrati pa priznava, da državam v razvoju ni treba ponavljati napak industrializiranih držav in jim je zato treba dodeliti posebno podporo za vlaganje v energetske tehnologije, ki so čiste in učinkovite;

31.   poziva Komisijo, da poveča sredstva in oblikuje globalen načrt za razvojno izobraževanje in obveščanje, ki bi temeljil na RCT;

32.   spodbuja države članice EU, da v celoti izvajajo obveznosti iz Rimske deklaracije o usklajevanju z dne 25. februarja 2003, da bi izboljšali zagotavljanje pomoči in načeloma sprostili pomoč;

33.   spodbuja Komisijo, da zagotovi, da je EU prva pri naporih glede zagotovitve, da je osnovnošolsko izobraževanje brezplačno in obvezno ter vztraja, da je to treba povezati z bistveno novimi viri in bolj osredotočenimi odhodki obstoječih virov;

34.   verjame, da je nerealno pričakovati uresničitev RCT o razpolovitvi revščine in lakote do leta 2015, zagotovitev brezplačnega izobraževanja za vse in izboljšanje dostopa do zdravstvenih storitev, medtem ko države v razvoju porabijo štirikrat več denarja za odplačevanje dolgov kot za osnovne socialne storitve;

35.   vztraja, da si mora Komisija, glede na to, da je glavni izziv, s katerim se sooča pospešena pobuda Svetovne banke o izobraževanju, pomanjkanje zunanjega financiranja, prizadevati za povečanje financiranja za izobraževanje in pospešeno pobudo;

36.   poudarja, da je pomembno nameniti posebno pozornost izobraževanju deklet, ker imajo izobražena dekleta manjše in bolj zdrave družine ter pomagajo pri povečanju produktivnosti in zmanjševanju revščine;

37.   poziva, da se nameni posebna pozornost sirotam ter fantom in dekletom, ki jih ogroža socialna izključenost in ki nesorazmerno močno občutijo posledice nezadostnega dostopa do izobraževanja;

38.   spodbuja Komisijo, da razišče, kako se lahko zgodaj in pozitivno prispeva s pripravo pošiljk, vključno z mrežami proti komarjem, imunizacijo prek Globalne zveze za cepiva in imunizacijo (GAVI) ter nenazadnje zagotavljanjem kondomov za boj proti HIV/AIDS; države članice EU bi lahko sodelovale pri tem projektu na državni ravni; poudarja, da je treba te ukrepe vključiti v dolgoročno strategijo, da postanejo del trajnostnega pristopa;

39.   poziva Komisijo, da prevzame vodstvo v boju proti malariji, da združi sredstva ter uvede ustrezne in obsežne ukrepe za nadzor in dolgoročno odpravo te pandemije s posebnim poudarkom na preprečevanju;

40.   poziva še zlasti k povečanju javnih raziskav in mobilizaciji naložb v zasebni sektor, da bi pospešili raziskave cepiv;

41.   poudarja, da sta razpoložljivost in cenovna dostopnost osnovnih zdravstvenih storitev absoluten pogoj za uspešno izvajanje vseh zdravstvenih politik v državah v razvoju;

42.   podpira sporazum Komisije o potrebi po razpoložljivih in cenovno dostopnih zdravilih ter poudarja potrebo po natančnem pregledu izvajanja sporazuma TRIPS;

43.   poziva, da se sredstva namenijo nujnim zdravstvenim primerom v državah v razvoju ter da vlade postavijo zdravje za prednostno nalogo;

44.   opozarja, da sta dostop do pitne vode in uravnotežena prehrana zelo pomembna za javno zdravje; zato vztraja, da je dostop do pitne vode nujen za boj proti revščini in boleznim, do katerih pride zaradi pomanjkanja pitne vode;

45.   poziva države v razvoju, da obnovijo javne storitve in osnovne sisteme zdravstvenega varstva, ter verjame, da mora evropska pomoč služiti predvsem podpori domačih prizadevanj držav v razvoju za okrepitev človeških, institucionalnih in infrastrukturnih zmogljivosti;

46.   poziva k znatnemu povečanju števila zdravstvenih strokovnjakov, ker jih poklic več zapušča, kakor se jih zanj usposablja;

47.   poziva k povečanemu prispevanju EU k Svetovnemu zdravstvenemu skladu, saj je do sedaj vloženi denar za leto 2005 samo četrtina potrebne vsote, ter da naj se EU in drugi izogibajo podvajanju prizadevanj in spodbujajo nacionalno lastništvo politik HIV/AIDS, tuberkuloze in malarije;

48.   poziva EU, naj nadaljuje s prizadevanji za pravice spolnega in reproduktivnega zdravja z vzdrževanjem ravni financiranja za širok obseg storitev spolnega in reproduktivnega zdravja, vključno z načrtovanjem družine, zdravljenjem spolno prenosljivih bolezni in varnim splavom, kjer je to zakonito;

49.   poziva k osredotočanju v skladu z RCT 5 o enakosti dostopa do storitev spolnega in reproduktivnega zdravja do leta 2015, z ustreznimi kazalci, da bi zagotovili enako ali hitrejšo stopnjo razvoja revnih in drugih obrobnih ali ranljivih skupin; poziva tudi k ustrezni opredelitvi s tem povezanih kazalcev v skladu s preostalimi sedmimi RCT;

50.   poudarja nujnost pristopa do otrok, ki bi temeljil na pravicah, pri vsakem načrtovanju in ocenjevanju s strani Komisije in da je treba pravice otrok, ki so vseobsegajoče vprašanje, sistematično vzdrževati v vseh instrumentih in načrtovanjih;

51.   verjame, da je treba prednostne naloge glede na spol v razvojni politiki Skupnosti na novo osredotočiti kot temeljne pravice in del meril za vodenje, ki se uporabljajo v skladu s Cotonoujskim sporazumom in drugje;

52.   vztraja, da se žensk ne sme več marginalizirati in jim je treba s tem omogočiti, da imajo osrednjo vlogo pri oblikovanju in spremljanju strategij za odpravo revščine, ki temeljijo na RCT in drugih zelo pomembnih splošnih reformah, posebno v zvezi z regionalno in lokalno vlado;

53.   pozdravlja in podpira namen Komisije za oživitev svojih odnosov z Afriko s tesnim sodelovanjem z Novim partnerstvom za razvoj Afrike, Afriško unijo in nedavnimi pobudami, kakršna je komisija za Afriko;

54.   ponovno poudarja potrebo, opredeljeno v členu 178 Pogodbe ES, da Skupnost razmisli, po potrebi s pomočjo študij o vplivu, ali bodo njene cilje razvojne politike ogrožale druge dejavnosti politike;

55.   poziva k celoviti presoji vplivov trenutne politike liberalizacije trgovine na lakoto in revščino v državah v razvoju ter zahteva, da je treba rezultate te presoje uporabiti pri oblikovanju jasne smernice za razvojno sodelovanje;

56.   vztraja, da je treba posvetiti primerno pozornost okolju na državni ravni, da bi prispevali k uresničevanju RCT 7 z izrecno vključitvijo okolja in trajnostnega razvoja v regionalne in državne strateške dokumente;

57.   poudarja, da sta podpora za zaščito in regeneracijo sistemov podpore življenja, npr. zdravih tal, gozdov in morskih virov in tudi preudarno gospodarjenje s sladkovodnimi viri, nujen sestavni del programov za zmanjšanje revščine in da je takim posegom treba dati prednost med dejavnostmi razvojnega sodelovanja EU;

58.   docela odobrava zaključke Poročila o presoji ekosistemov tisočletja, da trajno uničevanje svetovnih ekosistemov predstavlja oviro pri uresničevanju RCT; strinja se tudi, da so potrebne bistvene politične in institucionalne spremembe za preokrenitev razširjene degradacije in poziva Komisijo, naj vključi podrobna priporočila Poročila v svoje sintezno poročilo in prihodnje delovne načrte;

59.   naproša Svet, da pozove vodilni svet Programa ZN za okolje, naj zagotovi, da bo vrh za revizijo RCT sprožil celovit pregled družbenih in okoljskih posledic do sedaj izvedenih politik liberalizacije trgovine, z namenom čim bolj podpreti boj proti revščini;

60.   opozarja, da lahko pravična trgovina, čeprav ni edino sredstvo za odpravo svetovne revščine, s svojim vplivom na gospodarsko rast pozitivno prispeva k doseganju RCT;

61.   upošteva nove študije UNCTAD in drugih institucij, iz katerih je razvidno, da je širša liberalizacija trgovine v manj razvitih državah premalo prispevala k trajnostnemu in občutnemu zmanjšanju revščine ter da je privedla do slabših pogojev menjave držav v razvoju, zlasti afriških držav;

62.   poziva Komisijo, da kar najbolje uskladi svoje politike sodelovanja in trgovinske politike za pomoč vladam držav v razvoju pri vzdrževanju in razvoju javnih služb, še posebno tistih, ki prebivalstvu kot celoti zagotavljajo dostop do pitne vode, zdravstvenih storitev, izobraževanja, transporta in energije;

63.   kar zadeva razprave o učinkih liberalizacije v vodnem sektorju ponovno poudarja, da morajo storitve v zvezi z rabo vode načeloma ostati popolnoma v javni pristojnosti in v okviru javnega nadzora, to načelo pa morajo nadzorovati nacionalni, regionalni in lokalni organi; poziva Komisijo, da je usklajena s tem mnenjem;

64.   ponovno poudarja dejstvo, podano že v svoji resoluciji z dne 11. marca 2004(3) o strategiji na notranjem trgu, da je voda skupni vir človeštva in da pomeni omogočanje dostopa do pitne vode, predvsem za revnejše prebivalstvo na jugu, eno temeljnih človekovih pravic, za katero se je treba zavzemati in jo širiti;

65.   obžaluje, da ni nikakršnega časovnega razporeda za odpravo kmetijskih izvoznih subvencij; zato meni, da mora Evropski parlament zahtevati oblikovanje takega časovnega razporeda;

66.   poziva voditelje držav EU in drugih industrializiranih držav, da sprejmejo dejanske ukrepe za uresničitev RCT z odpravo izvoznih subvencij, ki ogrožajo lokalno proizvodnjo hrane in gospodarski razvoj;

67.   poziva Komisijo, da v sedanjih pogajanjih STO nameni več prostora razvoju in da se osredotoči na varnost hrane ter zaposlovanje na podeželju, ki sta najučinkovitejša dejavnika za izkoreninjenje revščine, med drugim s pomočjo vključitve "razvojnega polja" v sporazum STO o kmetijstvu, da bi omogočili revnejšim državam boljše obravnavanje vprašanj varnosti hrane in ohranili možnosti preživetja na podeželju, ter s pomočjo popolne ukinitve subvencij za kmetijski izvoz EU;

68.   pozdravlja potrditev potrebe Komisije po posebni in razlikovalni obravnavi, upoštevajoč skrb držav v razvoju zaradi vpliva liberalizacije trgovine in vzajemnosti;

69.   poziva Komisijo, da pospeši nujno reformo STO, z namenom postaviti trajnost in izkoreninjenje revščine na vrh dnevnega reda trgovinskih pogajanj ter resnično okrepiti specifično in diferencirano obravnavanje;

70.   naproša Komisijo, da med prednostne ukrepe strnjenega poročila o RCT vključi ukrepe EU za stabilizacijo cen surovin, ki vključujejo pregled mednarodnih mehanizmov upravljanja dobave, podporo predlogom za vključitev cen surovin v sedanji krog pogajanj STO in udeležbo pri financiranju delovne skupine za surovine, ki jo predlaga UNCTAD;

71.   opozarja, da se ob koncu pogajanj za sklenitev sporazumov o gospodarskem partnerstvu ne sme nobena država AKP v svojih trgovinskih odnosih znajti v manj ugodnem položaju za leto 2007, kot ji ga zagotavlja sedanja ureditev, in da ni nobenega vnaprejšnjega zagotovila ali obveze, da bodo ob koncu leta 2007 podpisale kateri koli sporazum o gospodarskem partnerstvu;

72.   glede pogajanj v zvezi s sporazumi o gospodarskem partnerstvu s partnerji AKP poziva Komisijo, naj zagotovi, da so ti sporazumi instrumenti za razvoj AKP in izkoreninjenje revščine, med drugim s pomočjo nadaljnjega uveljavljanja nevzajemnega dostopa na trg, z namenom jamčiti primeren prostor za partnerje AKP v svetovni trgovini, z osredotočanjem na omejitve in nadzor dobave občutljivih proizvodov ter okrepitvijo obstoječih prizadevanj za regionalno integracijo; poziva Komisijo, naj prevzame pobudo za spremembo ali razjasnitev člena 24 Splošnega sporazuma o carinah in trgovini;

73.   poziva, da se v celoti upošteva dejstvo, da so države AKP pogosto zelo odvisne od osnovnih proizvodov, ki so še zlasti občutljivi na nihanje cen in tarifno stopnjevanje ter poudarja pomembnost raznovrstnosti, razvoja predelovalne industrije ter malih in srednje velikih podjetij v teh državah;

74.   poziva Komisijo, da v prehodnem obdobju podpre načelo trgovinske nevzajemnosti, ki mora urejati odnose med industrializiranimi državami in državami v razvoju, ter da razvije prilagodljivost državam AKP med pogajanji o sporazumu o gospodarskem partnerstvu z vidika njihove stopnje razvoja, razmeroma majhnih gospodarstev ter njihovega finančnega razvoja in trgovinskih potreb ter da zagotovi, da sporazumi o gospodarskem partnerstvu v resnici postanejo instrumenti trajnostnega razvoja v državah AKP;

75.   poziva Komisijo, da oblikuje tehtne alternative sporazumom o gospodarskem partnerstvu, kot sta razširitev pobude Vse, razen orožja na vse države, ki niso najmanj razvite države, ali izboljšanje predloga SSP+ s strani EU za tiste države AKP, ki mogoče ne bodo želele vstopiti v sporazum o gospodarskem partnerstvu;

76.   poudarja pomembnost izgradnje zmogljivosti za trgovino in potrebo po dodatnih sredstvih iz EU za okrepitev sposobnosti držav AKP za prepoznavanje potreb in strategij, za uskladitev in podporo regionalnega povezovanja ter za pomoč pri tem procesu ter zlasti za raznovrstnost in podporo regionalnega povezovanja ter pripravo na liberalizacijo s povečanjem proizvodnje, dobave in trgovinske zmogljivosti ter nadomestitvijo prilagoditvenih stroškov in tudi za povečanje njihove sposobnosti pritegnitve naložb;

77.   poudarja, da je izgradnja zmogljivosti za lokalne trge in trgovino vsaj toliko pomembna kot dostop na trg ter da je za to treba zagotoviti sredstva pa tudi za raznovrstnost in podporo, še zlasti za banane, riž in sladkor;

78.   poudarja, da mora Svet sprejeti zgodnje ukrepe za izvajanje Sklepa STO z dne 30. avgusta 2003 o izvajanju odstavka 6 Deklaracije iz Dohe o sporazumu TRIPS in javnem zdravju, ter poziva Komisijo, naj spodbudi države članice k čim prejšnjemu popolnemu izvajanju nove ureditve;

79.   poudarja, da mora Svet pospešiti postopek odločanja o reformi trgovinskih politik EU na področju občutljivih izdelkov;

80.   poziva Komisijo, da poveča svojo pomoč v zvezi s trgovino in podpre vzpostavitev infrastruktur, kar je bistvenega pomena za soočanje najrevnejših držav z večjo konkurenco, nastalo zaradi liberalizacije trga;

81.   poziva k reviziji statutov in mandata Evropske investicijske banke, ki bi specializiranemu oddelku omogočila delovanje na podlagi pravega razvojnega mandata;

82.   verjame, da uresničitev RCT ni mogoča brez doslednih politik, ki koristijo ženskam, otrokom, starejšim in invalidom;

83.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic in držav pristopnic, Medparlamentarni uniji, Združenim narodom ter Odboru za razvojno pomoč Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD).

(1) UL C 131 E, 5.6.2003, str. 167. (2) Sprejeta besedila, P6_TA(2005)0008. (3) UL C 102 E, 28.4.2004, str. 857.