Evropski parlament,

–   ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu in sodelovanju(1) med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Republiko Uzbekistan na drugi, ki je začel veljati 1. julija 1999,

–   ob upoštevanju predhodnih resolucij Evropskega parlamenta o stanju človekovih pravic in demokracije v Uzbekistanu in državah Srednje Azije,

–   ob upoštevanju sklepov šestega srečanja sveta za sodelovanje EU-Uzbekistan, ki je potekalo 1. februarja 2005 v Bruslju,

–   ob upoštevanju sklepov, sprejetih na zasedanju Sveta 23. in 24. maja 2005 o nedavnih dogodkih v Uzbekistanu ter zlasti v mestu Andidžan in njegovi okolici,

–   ob upoštevanju izjave visoke komisarke OZN za človekove pravice Louise Arbour, v kateri je zahtevala neodvisno mednarodno preiskavo vzrokov in okoliščin dogodkov v vzhodno-uzbekistanskem mestu Andidžan,

–   ob upoštevanju izjave, ki jo je 20. maja 2005 podal predsedujoči OVSE o razmerah v Uzbekistanu,

–   ob upoštevanju člena 103(4) svojega Poslovnika,

A.   ker je bilo po pričevanju očividcev 13. maja 2005 v vzhodno-uzbekistanskem mestu Andidžan ubitih več sto ljudi, potem ko so vladne čete začele streljati na protestnike, ki so se udeležili shoda ob aretaciji 23 lokalnih poslovnežev,

B.   ker je uzbekistanski predsednik Islam Karimov za nasilje obtožil radikalne islamske skupine in zanikal, da bi varnostne sile streljale na neoborožene civiliste, poleg tega pa je zatrdil, da je bilo ubitih le 169 ljudi, od tega večina "terorističnih islamskih skrajnežev",

C.   ker je v tem času iz Uzbekistana zbežalo več kot 500 ljudi, ki so se zatekli v taborišče Baraš v Kirgizistanu ob reki na uzbeško-kirgiški meji,

D.   ker so bili med in po dogodkih v Andidžanu aretirani številni ljudje, ki so še vedno v zaporu,

E.   ker se prebivalci Andidžana, ki so spregovorili o dogodkih, bojijo vladnih povračilnih ukrepov ter ker je mesto v glavnem zaprto za novinarje in zagovornike človekovih pravic, pri čemer je vlada izdala posebna navodila uzbeškim medijem o tem, kako naj poročajo o dogodkih, povezanih z nasiljem, hkrati pa je onemogočila dostop do strani številnih tujih medijev na svetovnem spletu,

F.   zelo zaskrbljen zaradi stalnih izginotij ranjencev iz bolnice in zaradi arbitrarnih aretacij, pridržanja in fizičnih napadov na zagovornike človekovih pravic, ki so javno obsodili in preiskovali brezpogojno uporabo sile proti civilistom,

G.   ker so Združeni narodi, ki so jih med drugim podprli Svet Evropske unije, OVSE in NATO, pozvali k neodvisni preiskavi vzrokov in okoliščin dogodkov v Andidžanu; ker je tovrstna preiskava absolutno nujna tako za razumevanje dogodkov kot za ustrezno ukrepanje v interesu stabilnosti v regiji, in to navkljub neprimerni podpori, ki sta jo vladnemu ukrepanju izrazili Ruska federacija in Kitajska,

H.   ker se uzbekistanske oblasti še vedno ne želijo odzvati na pozive po mednarodni in neodvisni preiskavi ter so zavrnile vsakršne stike s predstavniki mednarodne skupnosti glede pričetka tovrstne preiskave,

I.   ker ima uzbekistanska vlada že dolgo zgodovino glede mučenja, krutega ravnanja in resnih kršitev človekovih pravic oseb, ki jim je odvzeta prostost, ter neprimerne obravnave aktivistov s področja človekovih pravic in političnih nasprotnikov,

J.   ker se sicer zaveda vloge, ki jo je Uzbekistan odigral v boju proti mednarodnemu terorizmu, a vseeno želi odločno izpostaviti dejstvo, da mora ta boj potekati ob upoštevanju pravnih sredstev, ki ne pomenijo zatiranja celotne družbe in zanemarjanja človekovih pravic,

K.   ker uzbekistanske oblasti pogosto trdijo, da so nasprotniki vlade verski skrajneži iz doline Fergana, katerih cilj je spodnesti vlado in vzpostaviti islamski kalifat, ki bo zavladal vsej Srednji Aziji, in to navkljub dejstvu, da je uzbekistanska družba večinoma sekularna in da je omejeni verski ekstremizem pravzaprav odgovor na socialne krivice,

L.   ker so voditelji več skupin za človekove pravice v Uzbekistanu poročali, da so poboju v Andidžanu sledili množični represivni ukrepi proti zagovornikom človekovih pravic, članom opozicijskih strank in drugače politično aktivnim uzbekistanskim državljanom in da je tamkajšnji režim proti njim sprožil aretacije in fizične napade,

M.   ker uzbekistanski predsednik Islam Karimov državo vodi vse od njene osamosvojitve leta 1989 in v tem času režim ni izvedel nujno potrebnih političnih, družbenih in gospodarskih reform, hkrati pa je Uzbekistan postal eden najbolj avtokratskih režimov v Srednji Aziji,

N.   ker se civilna družba v Srednji Aziji, vključno z Uzbekistanom, vse bolj zavzema za odprto družbo, ki v celoti spoštuje državljanske svoboščine in človekove pravice ter se zavzema za demokratične spremembe,

O.   ker je sodelovanje z EU mogoče le na temelju dejanske politike spoštovanja človekovih pravic upravičenih strank,

1.   strogo obsoja pretirano, brutalno in brezpogojno uporabo sile uzbekistanskih varnostnih sil in uzbekistanske oblasti poziva, da odgovorne za pokol privede pred sodišče;

2.   globoko obžaluje številne žrtve in izraža solidarnost z vsemi, ki so utrpeli posledice nasilja uzbekistanskih varnostnih sil;

3.   poziva uzbekistanske oblasti, da se nemudoma odzovejo na pozive mednarodne skupnosti po neodvisni mednarodni preiskavi dogodkov in da ukrenejo vse potrebno za dejansko izvedbo te preiskave;

4.   poudarja, da uzbekistanska vlada z vztrajnim zavračanjem mednarodne preiskave ne izpolnjuje niti najbolj osnovnih obveznosti iz določb o človekovih pravicah in demokraciji v okviru Sporazuma o partnerstvu in sodelovanju;

5.   poziva Svet in Komisijo, naj prek neodvisnih nevladnih organizacij poskrbita za izvajanje pomoči EU in programa o sodelovanju z Uzbekistanom, okrepita programe za demokracijo TACIS in ustavita neposredno pomoč vladnim organom, vse dokler ne bo izvedena dejanska mednarodna in neodvisna preiskava, ki jo bodo podprle tudi uzbekistanske oblasti, in dokler se ne konča vsestransko kršenje človekovih pravic;

6.   izraža globoko zaskrbljenost glede usode tistih, ki so se zatekli na kirgiško ozemlje, zato Uzbekistan in Kirgizistan poziva, da zagotovita upoštevanje mednarodnih konvencij o razseljenih osebah in beguncih; poziva Svet in Komisijo, naj v tesnem sodelovanju z agencijami OZN in drugimi mednarodnimi organizacijami poskrbita za človekoljubno pomoč, ter uzbeške oblasti poziva, naj nemudoma zagotovijo, da bo pomoč prišla do prizadetega območja;

7.   poziva uzbekistanske oblasti, da nemudoma prenehajo s preganjanjem in mučenjem opozicijskih politikov, zagovornikov človekovih pravic, neodvisnih novinarjev in drugih uzbeških državljanov; zahteva takojšnjo izpustitev vseh, ki so bili aretirani med in po dogodkih v Andidžanu;

8.   meni, da je boj proti terorizmu treba voditi v skladu z mednarodnimi konvencijami in obvezami, sprejetimi v okviru OVSE, ter da v nobenem primeru ne sme služiti kot pretveza za obračun s političnimi nasprotniki, kršenje človekovih pravic in omejevanje državljanskih svoboščin;

9.   poziva ameriško vlado, da zaustavi pogajanja z uzbekistansko vlado o formalnem dolgoročnem sporazumu, po katerem naj bi ZDA lahko obdržale svojo vojaško bazo v tej državi in od katerega bi imela uzbekistanska vlada precejšnje finančne koristi; nadalje ZDA poziva, da pretehtajo druge možnosti v tej regiji;

10.   poudarja, da je treba vzroke nestabilnosti v regiji odpraviti pri koreninah, zato poziva uzbekistanske oblasti, da izvedejo notranje reforme, ki so nujne za gospodarski razvoj in doseganje demokracije ter stabilnosti v državi; poziva Svet in Komisijo, naj zahtevane reforme podpreta učinkovito in v tesnem sodelovanju z drugim mednarodnimi dejavniki;

11.   poziva še zlasti vlado Uzbekistana, da sprejme konkretne ukrepe za odpravo smrtne kazni in večjo neodvisnost sodstva, da domačo zakonodajo s področja množičnih medijev uskladi z mednarodnimi zahtevami in standardi, da preneha s cenzuro in izvajanjem pritiska na neodvisne novinarje in urednike množičnih medijev ter da zagotovi dejanske pogoje za svobodo govora;

12.   poziva uzbekistansko vlado, da ponovno pregleda in poenostavi postopek registracije nevladnih organizacij, tudi tujih predstavništev, in predlaga ter sprejme dopolnitve glede omejevanja nadzora, ki ga državni organi in ministrstvo za pravosodje izvajajo nad dejavnostmi nevladnih organizacij;

13.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, generalnemu sekretarju Združenih narodov in OVSE, predsedniku, vladam in parlamentom Uzbekistana, Kirgizistana, Ruske federacije, Združenih držav in Kitajske.

(1) UL L 229, 31.8.1999, str. 3.