Evropski parlament,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o izvajanju informacijske in komunikacijske strategije v zvezi z eurom ter Ekonomsko in monetarno unijo (KOM(2004)0552),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, Odboru regij in Evropski centralni banki – prvo poročilo o praktičnih pripravah za prihodnjo razširitev euroobmočja (KOM(2004)0748),

–   ob upoštevanju svojih stališč z dne 16. junija 2000(1) o določbah, povezanih z uvedbo eura,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2000(2) o informacijski in komunikacijski strategiji v zvezi z Ekonomsko in monetarni uniji (EMU) in eurom do leta 2002,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. julija 2001 o sredstvih za pomoč gospodarskim subjektom pri prevzemanju eura(3),

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A6-0197/2005),

A.   ker po šestih letih obstoja projekt vzpostavitve EMU in uvedbe eura na splošno šteje za zelo uspešnega,

B.   ker je to podprto z velikim ugledom eura na mednarodnih finančnih trgih, vse pogostejšim izdajanjem računov v eurih in naraščajočo menjavo rezerv centralnih bank po svetu iz dolarjev v eure,

C.   ker se na tej stopnji ne more več resno dvomiti v koristi enotne valute in njenih spremljajočih instrumentov – enotno monetarno politiko in boljšo uskladitev gospodarskih politik – cenejše financiranje, ki je na voljo zaradi preteklih nizkih ravni obrestnih mer, preglednost zvišanih cen, ki srednjeročno vodi k nižjim cenam, odprava tveganja, povezanega z menjalnim tečajem v euroobmočju, olajševanje trgovanja in potovanja znotraj EU, pobuda državam članicam, da izvajajo fiskalno politiko, ki je usmerjena k stabilnosti,

D.   ker ima določen del evropske javnosti do eura kljub temu negativen odnos, še zlasti v državah članicah, v katerih je nacionalna valuta vključena v visok menjalni tečaj v primerjavi z eurom; ker javnomnenjske raziskave Eurobarometra kažejo, da ta težnja narašča, glede na to, da je bila podpora valuti v euroobmočju malo pred prehodom na euro 68-odstotna, takoj po prehodu 75-odstotna in v prvi polovici leta 2004 66-odstotna; ker so negativni izidi referendumov na Švedskem in Danskem tudi dokaz nasprotovanja javnosti enotni valuti v Evropi; ker javnomnenjske raziskave v novih državah članicah kažejo nekaj nasprotovanj sprejetju eura, ki jih povzroča predvsem pomanjkanje ustreznih informacij,

E.   ker gre takšno naziranje kljub dejstvu, da je bil prehod politično in tehnično koristna ter zelo uspešna operacija z zgolj 0,2-odstotnim vplivom na inflacijo, v veliki meri pripisati nekaterim napakam pri prehodu; ker je bilo premalo pozornosti posvečene posledicam, ki jih je imel prehod za povprečnega potrošnika, saj je ta zaznal porast cen izdelkov in storitev za vsakdanjo rabo, ter za mala in srednje velika podjetja (MSP), ki so bila neprimerno obveščena in so imela premajhne zaloge gotovine; ker je zdaj, naknadno, jasno, da je bila prekinitev kampanje obveščanja o euru tako hitro po njegovi dejanski uvedbi napaka,

F.   ker je pomembno imeti razen kvantitativnih raziskav Eurobarometra tudi kvalitativne raziskave o globljih razlogih o odnosu državljanov do eura; ker se samo s poglobljenimi razgovori lahko ugotovijo dejanski razlogi, zakaj določene skupine ljudi zavračajo euro in zakaj so skeptične glede EMU, in se uporabijo kot osnova za usmerjanje informacijske strategije, izbiro (euro-skeptičnih) socialnih skupin morajo določiti država članica in strokovni sodelavci za obveščanje,

G.   ker se izkušnje v industriji in ugotovitve študij medijev o "poprodajnem trženju" lahko uporabijo, da se potrdi pomembnost sporočila tudi po uvedbi eura; ker je prav tako pomembno pridobiti si ne samo zaupanje ljudi pred sprejetjem eura in vse do sprejetja, ampak tudi potrditi zaupanje pri tistih, ki so bili prepričani o pravilnosti svojih odločitev, in s komunikacijskimi sporočili in dogodki celo po uvedbi eura vplivati na njihova mnenja,

H.   ker je potrebna usklajena, ambiciozna in trajna komunikacijska strategija o euru in EMU zaradi podpore enotne valute, izognitve preteklim napakam in priprave novih udeleženk na gladek prehod; ker sta Komisija in Evropska centralna banka (ECB), pod demokratičnim nadzorom Evropskega parlamenta in skupaj s finančnimi organi držav članic, glavna organa, odgovorna za uspešnost te strategije,

I.   ker je nekoliko višja inflacija v novih državah članicah kot na euroobmočju v srednjeročnem in dolgoročnem obdobju ne glede na uvedbo eura neizbežna zaradi bistvenih in stalnih razlik na ravni cen in zapletenega pojava dohajanja,

J.   ker mora v smislu evropskega procesa demokratizacije vsaka informacijska in komunikacijska politika o evropski zadevi zaradi učinkovitosti postati del splošne informacijske in komunikacijske strategije EU, ki bo širši javnosti dosledno dokazovala koristi, ki jih prinaša EU v vsakdanjem življenju,

1.   pozdravlja ugodnosti EMU, kot so stabilnost cen, zmanjšanje stroškov transakcij, večja preglednost cen znotraj euroobmočja, zmanjšana spremenljivost cen na mednarodnih tečajih valute in varovanje pred zunanjimi šoki, zgodovinsko nizke obrestne mere, nizke hipotekarne stopnje in lažje potovanje; podpira euro kot močan simbol evropskega povezovanja in sredstva za približevanje evropskih državljanov idealom, na katerih temelji Unija;

2.   ugotavlja očitno nepriljubljenost eura pri nekaterih državljanih; meni, da je to v nasprotju z dejstvom, da je euro verjetno najbolj uspešen projekt doslej; meni, da enotna valuta ostaja komunikacijska prednostna naloga EU; je prepričan, da je treba ugodnosti eura in EMU – stabilnost cen, nizke hipotekarne stopnje, lažje potovanje, zaščita pred nihanji menjalnih tečajev in zunanjimi pretresi – še naprej oglaševati in podrobno razlagati javnosti; je prepričan, da mora biti poseben poudarek namenjen zlasti obveščanju o novostih evropskih državljanov, potrošnikov ter MSP, ki nimajo ustreznih zmogljivosti, da se takoj prilagodijo transakcijam v eurih;

3.   je prepričan, da se mora kampanja za euro in EMU osredotočiti na majhna mesta in oddaljene regije, kjer so možnosti za obveščanje javnosti, celo v današnjem času, še vedno omejene; meni, da naj se dvojno označevanje cen (v nacionalni valuti in v eurih) ohrani, vse dokler se državljani, zlasti v takih regijah, v celoti ne seznanijo s tem sistemom, če država članica tako želi;

4.   meni, da je za ključne oblikovalce politike bistveno, da s polno politično odgovornostjo prispevajo k nadaljnjemu razvoju skupne monetarne politike in okrepljenega gospodarskega usklajevanja ker bo stanje eura prispevalo k splošnemu napredku Unije in ker je priljubljenost eura prav tako pomembna v zvezi z možno ratifikacijo Pogodbe o Ustavi za Evropo;

5.   podpira boljšo usklajenost gospodarske politike med državami članicami in previdno finančno poslovodenje znotraj meja reformiranega, vendar učinkovitega pakta stabilnosti in rasti; je prepričan, da spremenjeni pakt stabilnosti in rasti, kot je bil načeloma sprejel na Evropskem svetu v Bruslju 22. in 23. marca 2005, in ustrezne uredbe Skupnosti v zvezi z določenimi temami s skladnim izvajanjem v državah članicah prispevajo k dolgoročni gospodarski stabilnosti držav članic in njihovi prilagodljivosti ciljem Lizbonske strategije; poudarja, da nizke gospodarske rasti po uvedbi eura ni povzročil prehod valute, ampak neupoštevanje širših smernic ekonomske politike, neizpolnjevanje Lizbonske strategije in dejstva, da strukturne reforme niso bile izvedene;

6.   pozdravlja zadnje poročilo Komisije o njeni komunikacijski strategiji v zvezi z eurom, vendar ugotavlja, da je njen ton preveč optimističen glede na prevladujočo nepriljubljenost; poziva Komisijo, da sledi svojim glavnim komunikacijskim ciljem in natančneje opredeli ukrepe, potrebne za to, da se dosežejo; poudarja pomembnost bolj intenzivne uporabe sodobnih tehnik trženja pri predstavljanju EMU javnosti, uveljavljanja EMU, eura in njegovih ugodnosti kot privlačnega "paketa";

7.   se strinja s Komisijo, da mora biti obveščevalna kampanja prilagojena kulturi, jeziku, mnenju širše javnosti in težavam državljanov različnih držav ter vprašanju, ali je država že znotraj euroobmočja, ali bo vanj vstopila v kratkoročnem ali srednjeročnem obdobju, ali pa si želi ostati zunaj euroobmočja;

8.   še naprej podpira program PRINCE in zahteva povečanje sredstev, namenjenih za ta program; je prepričan, da je medinstitucionalni dialog o euru mogoče izboljšati prek medinstitucionalne skupine za informiranje; svari, da načelo sofinanciranja, ki je osnova programa PRINCE, lahko vodi do znatnih težav in zamud pri uvajanju eura v novih državah članicah, ki jim primanjkuje potrebnih proračunskih sredstev;

9.   je prepričan, da je pomembno upoštevati zadeve državljanov iz treh starih držav članic, ki niso v euroobmočju – Združeno kraljestvo, Švedska in Danska – in poziva Komisijo, da pomaga vladam tistih držav članic, ki si prizadevajo pridobiti skeptično javnost, če si te vlade to želijo;

10.   je prepričan, da bo nedavna širitev EU postavila EMU pred pomembne izzive in enotno valuto; meni, da se mora Komisija osredotočiti na svoja prizadevanja za pomoč novim državam članicam, da pripravi njihove državljane na sprejetje eura z zavzemanjem za intenzivne obveščevalne kampanje, da nadzira njihovo izvajanje in spodbuja redno poročanje o izvajanju nacionalnih akcijskih načrtov za sprejetje eura, če se je takšna kampanja že začela;

11.   ugotavlja, da lahko zahteva po dvojnem označevanju cen vsaj tri mesece pred uvedbo eura in največ 12 mesecev po tem, prvič, zmanjša strah ljudi pred porastom cen zaradi eura in, drugič, prepreči podjetjem in ponudnikom storitev, da bi preračunavanje v eure uporabljali kot izgovor za porast cen; meni, da je dvojno označevanje cen kot nacionalna pravna zahteva ali prek prostovoljnega kodeksa ravnanja trgovinske zbornice ali sporazuma med gospodarskimi in socialnimi partnerji pokazalo svojo vrednost ob uvedbi eura v mnogih državah prve dvanajsterice v euroobmočju;

12.   poziva Komisijo, da upošteva strah pred naraščanjem cen, ki ga izraža javnost v novih državah članicah; je prepričan, da se morajo izkušnje z nepravilnostmi in pretiranim zaokroževanjem v sedanjih članicah euroobmočja upoštevati pri državah, ki bodo vstopile v euroobmočje s preprečevanjem podobnih dogodkov; je prepričan, da je treba razliko med letno inflacijo in porastom cen, ki ga povzroči uvedba eura, razložiti vsem državljanom držav članic;

13.   ugotavlja, da je v novih državah članicah v primerjavi s starimi državami članicami več finančnih transakcij v obliki gotovine kot v obliki elektronskih plačilnih sredstev; poziva Komisijo, države članice in nacionalne centralne banke, da to upoštevajo pri pripravi prehoda v novih državah članicah; spodbuja jih, da ta prehod izkoristijo za povečanje števila elektronskih plačil in plačil s karticami; je prepričan, da je krajše obdobje uporabe obeh valut najboljša možnost za uspešen prehod v novih državah članicah;

14.   verjame, da sta najboljša praksa in znanje, pridobljena pri prejšnjih prehodih, uporabna za prehod v novih državah članicah in prihodnjih širitvah ter pripravah novih držav prosilk;

15.   poziva Komisijo, da skupaj s socialnimi partnerji posveti večjo pozornost posvetovalnim postopkom, da bodo upoštevali potrebe javnosti in predvsem posameznih socialnih in gospodarskih organizacij;

16.   zahteva dodatna finančna sredstva za vzpostavitev nacionalnih forumov za euro v vsaki državi članici pod odgovornostjo finančnega ministra in v tesnem sodelovanju z nacionalnimi centralnimi bankami, saj je ta sistem v preteklosti že dokazal svojo uporabnost; meni, da mora EU privzeti model "povezovanja" na ravni finančnega ministrstva v centralnih bankah, pri čemer lahko stare države članice pripomorejo k širjenju najboljših praks in prenosu strokovnega znanja; poziva Komisijo, da pripravi posebna poročila, ki bodo temeljila na najboljših praksah in spodbujala nacionalne, regionalne in lokalne oblasti, da ustanovijo središča lokalnega poročanja, kjer lahko kdor koli prijavi kakršno koli zlorabo, kot je na primer neupravičen dvig cen;

17.   poziva Komisijo, da prepozna pomen dejavne vloge Evropskega parlamenta, državnih parlamentov ter regionalnih in lokalnih organov v smislu načrtovanja in izvajanja komunikacijske strategije o euru in EMU; je prepričan, da bodo dejavnosti teh institucij vzpostavile bolj demokratičen dialog o komunikacijski strategiji, ki bo boljše vključevala javna vprašanja;

18.   poziva ECB, da v svoje letno poročilo ali posebno poročilo vključi kvantitativno analizo – o kateri naj razpravlja Evropski parlament – o koristih, ki jih je euro prinesel navadnim državljanom, s ponazorjenimi primeri, kako euro pozitivno vpliva na vsakdanje življenje ljudi;

19.   poziva Komisijo, da izvede posebne raziskave mnenj v MSP po vsej Evropi, da oceni raven sprejemanja valute v tem sektorju; poudarja pomembnost vključevanja avtomatizacije v komunikacijsko strategijo in strategijo pretvorbe, ker imata pomembno vlogo pri sprejetju novih kovancev in bankovcev v vsakdanjem življenju državljanov;

20.   poziva bančni sektor, da zagotovi bančne avtomate, ki bodo omogočili strankam več manjših poimenovalnih kategorij – ker večina gotovinskih plačil v povprečju ne presega 15 do 20 EUR – da se zmanjšajo količine gotovine, ki jo imajo trgovci v svojih blagajnah, hkrati pa tudi tveganje kraje; poleg tega ugotavlja, da to zmanjšuje tveganje za potrošnike, da bi prejemali ponarejen denar;

21.   poziva Komisijo, da objavi analizo, o kateri bo razpravljal Evropski parlament, v zvezi s presežkom bankovcev za 500 EUR, ki so v obtoku in katerih izdaja se je v letu 2005 podvojila na 190 milijonov bankovcev zaradi povečanega povpraševanja gospodarskih subjektov z euroobmočja; razume prednosti bankovca za 500 EUR kot sredstva za hranjenje premoženja, vendar svari pred možnimi tveganji, povezanimi z bankovcem tako visoke vrednosti v smislu pranja denarja in kaznivih dejanj;

22.   opozarja na dvig elektronskega poslovanja pri transakcijah in zato dvomi v pomen ohranitve bankovcev za 500 EUR, ki je bil prvotno utemeljen s potrebo po upoštevanju navad potrošnikov v nekaterih državah članicah;

23.   zahteva, da ECB objavi prošnje različnih centralnih bank za razdelitev bankovcev za 500 EUR;

24.   obžaluje še vedno visoke stroške čezmejnih nakazil prebivalstva v eurih, čeprav je Uredba (ES) št. 2560/2001 o čezmejnih plačilih v eurih(4) prinesla pomembna znižanja stroškov za čezmejna nakazila v eurih, in podpira vzpostavitev enotnega evropskega plačilnega območja; poziva Komisijo, da sestavi celovito zakonodajo na tem področju ter da izkoristi to priložnost za uskladitev elektronskih plačilnih sistemov v EU, da se zmanjšajo stroški, ki jih običajno nosijo potrošniki in MSP; poudarja, da učinkovitost sistema temelji na zaupanju potrošnikov, ki je odvisno od priznavanja njihovih pravic;

25.   pozdravlja dejstvo, da je ECB zaposlena z drugo generacijo bankovcev; je prepričan, da je euro zaradi svojega obsega še posebej občutljiv za ponarejanje ter poziva ECB, da je zelo pozorna in upošteva dosedanje izkušnje pri oblikovanju nove generacije bankovcev; meni, da je nujno, da Europol in policijske enote držav članic to zadevo obravnavajo kot prednostno nalogo;

26.   je prepričan, da je medinstitucionalni dialog o euru mogoče izboljšati prek medinstitucionalne skupine za informiranje; poziva Komisijo, da še naprej pošilja četrtletna pisna poročila Evropskemu parlamentu o programu PRINCE;

27.   potrjuje svojo odločnost, izraženo v svoji resoluciji z dne 12. maj 2005 o izvajanju informacijske in komunikacijske strategije Evropske unije(5), da poglobi medinstitucionalno sodelovanje pri tej zadevi s pripravo velike letne razprave na podlagi poročila Komisije in ob sodelovanju odborov s celotno ali delno odgovornostjo za posamezne zadeve ter Sveta;

28.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 67, 1.3.2001, str. 324. (2) UL C 121, 24.4.2001, str. 459. (3) UL C 65 E, 14.3.2002, str. 162. (4) UL L 344, 28.12.2001, str. 13. (5) Sprejeta besedila s tega dne, P6_TA(2005)0183.