Evropski parlament,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Socialna razsežnost globalizacije - politični prispevek EU k enakomerni porazdelitvi koristi" (KOM(2004)0383),

–   ob upoštevanju poročila Svetovne komisije za socialno razsežnost globalizacije z dne 24. februarja 2004, z naslovom "Pravična globalizacija: enake možnosti za vse",

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve in mnenj Odbora za zunanje zadeve, ter Odbora za razvoj (A6-0308/2005),

A.   ker sicer obstaja vrsta pozitivnih vidikov globalizacije in je globalno tržno gospodarstvo zaradi napredka znanosti pokazalo velike proizvodne zmogljivosti, vendar proces globalizacije povzroča večja gospodarska in socialna neravnovesja tako med državami kot v državah samih, kar povzroča velike socialne skrbi, ker zaradi visoke brezposelnosti in revščine trpi velik del prebivalstva po vsem svetu,

B.   ker globalizacija povečuje prepad med bogatimi in revnimi ter ker obstaja potreba po velikih vlaganjih v človeške vire vseh družbenih razredov in vseh starosti, da se preprečijo negativne posledice globalizacije,

C.   ker gospodarstvo postaja vse bolj globalno in politično obarvano, in zakonodajne institucije v veliki meri ostajajo nacionalne ali regionalne in ker nobena od obstoječih institucij ne zagotavlja demokratičnega spremljanja globalnih trgov ali ne odpravlja temeljnih neenakosti med državami,

1.   pozdravlja sporočilo Komisije, ki omogoča začetek razprave o poročilu Svetovne komisije za socialno razsežnost globalizacije za oblikovanje politike EU v zvezi s tem, vendar istočasno pričakuje, da bo Komisija pripravila konkretnejše predloge za interne in eksterne politike EU na tem področju;

2.   se strinja s Svetovno komisijo za socialno razsežnost globalizacije, da mora biti globalizacija proces, ki ima močno socialno razsežnost, temelječo na univerzalnih skupnih vrednotah, spoštovanju človekovih pravic in dostojanstva posameznika, ki mora biti voden pravično, vključujoče in demokratično, vsem državam in prebivalcem zagotavlja priložnosti in materialne koristi ter je povezan z razvojnimi cilji tisočletja;

3.   meni, da lahko EU bistveno prispeva k temu procesu tako z notranjimi kot tudi zunanjimi politikami, z njenim socialnim modelom in njenim razvojem na mednarodni ravni ter s spodbujanjem globalnega sodelovanja, ki temelji na medsebojnem spoštovanju, konstruktivnem dialogu in priznavanju naše skupne usode;

4.   ugotavlja, da poročilo Svetovne komisije za socialno razsežnost globalizacije navaja neenako razdelitev koristi in bremen globalizacije med državami sveta in znotraj njih ter da se je položaj v zvezi z razdelitvijo od devetdesetih let prejšnjega stoletja izboljšal le v Aziji;

5.   meni, da globalizacija ne sme pomeniti, da lahko le EU poveča prodajo zunaj Evrope, ampak da se zlasti državam tretjega sveta omogoči povečanje prodaje v EU, da se spodbudi njihova rast, zaposlovanje in socialna vključenost; priznava, da skupna kmetijska politika potrebuje reformo, če naj se uresniči ta vidik globalizacije in če naj bo kampanja "Naj revščina postane preteklost" uspešna;

6.   poziva Svet in Komisijo k zagotavljanju, da so trgovinska, kmetijska in zunanja politika EU združljive z razvojno politiko, kot jo določa člen 178 Pogodbe, in z razvojnimi cilji tisočletja;

7.   meni, da bi Evropska unija morala sprejeti dejanske ukrepe za boj proti revščini s tem, da sprejme prepričljivejšo politiko na področjih kmetijstva in trgovine v povezavi z odpisovanjem dolga ter pomočjo;

8.   poudarja, da obstaja močna povezava med revščino in poškodbami okolja: okoljski problemi, kakor je zmanjšanje biotske raznovrstnosti ali klimatske spremembe, pogosto vplivajo na najrevnejše pripadnike družbe in povečajo njihovo revščino; revščina pa povzroči povečanje poškodb okolja, ko ni drugih možnosti, kot je plenjenje naravnih virov; v skladu s tem je treba socialno razsežnost globalizacije obravnavati skupaj z okoljsko razsežnostjo;

9.   pozdravlja poročilo o vmesnem pregledu lizbonske strategije in poudarja, da bi lahko revidirana lizbonska strategija služila kot koristno orodje pri sprejemanju mnogih izzivov globalizacije; ponovno poudarja podporo lizbonski strategiji, ki poudarja soodvisnost gospodarske, socialne in okoljske razsežnosti; meni, da je ustvarjanje več in boljših delovnih mest temeljni predpogoj, če naj se svet razvija v smeri socialne pravičnosti; ugotavlja, da lahko nekateri vidiki dobre prakse v državah članicah služijo drugim delom sveta kot vzorec; kljub temu ugotavlja, da je to mogoče le, če bo državam članicam uspelo izvesti potrebne strukturne reforme z medsebojno krepitvijo in prilagajanjem njihovega gospodarskega razvoja, zaposlovanja in socialne politike; poudarja, da je za uresničitev teh reform potrebno učinkovito upravljanje in poziva države članice ter njihove vlade, naj prevzamejo odgovornost za uspeh revidirane lizbonske strategije; nadalje poudarja pomen sodelovanja med državami članicami, da bi se pospešila vlaganja v človeške vire, raziskovanje in inovacije; meni, da cilji lizbonske strategije predstavljajo minimalne cilje, za katere naj bi se države članice zavezale, da jih bodo izpolnile;

10.   pozdravlja priznanje Komisije o tem, da so za ohranjanje konkurenčnosti v EU potrebna velika vlaganja v človeške vire, ki zajemajo ljudi vseh starostnih skupin, da bi se zagotovila socialna blaginja za vse; zato pričakuje konkretne ukrepe in predloge za zagotovitev tovrstnih vlaganj in EU poziva, da se osredotoči na izboljšanje razvoja kvalifikacij na vseh ravneh, zlasti med nekvalificirano delovno silo, s čimer bi delavcem omogočili izkoristiti priložnosti, ki jih nudi globalizacija ter podprli podjetja, ki prevzemajo odgovornost za strokovno usposabljanje svojih delavcev;

11.   poziva Svet in Komisijo, naj spodbujata agendo o socialni politiki, ki vsebuje naslednje cilje:

12.   poudarja, da učinkovitih pravil trga dela in sistemov socialne varnosti ne morejo doseči vlade same, pač pa je treba v prizadevanja vključiti tudi socialne partnerje, ki imajo na nacionalni in evropski ravni pravico do sodelovanja v procesu odločanja; meni, da mora biti dodatna spodbuda namenjena možnostim in zmogljivostim združenj delodajalcev in sindikatov, da sodelujejo v konstruktivnem socialnem dialogu, ker je to bistveno, da se omilijo in odpravijo možne negativne socialne posledice prestrukturiranja ter je tudi predpogoj za predvidevanje negativnih posledic in pozitivnih možnosti globalizacije;

13.   poudarja pomen spoštovanja in upoštevanja Splošne deklaracije o človekovih pravicah, poudarja soodvisnost in neločljivost vseh človekovih pravic, vključno z gospodarskimi, socialnimi in okoljskimi pravicami in pomen poglavitnih delovnih standardov Mednarodne organizacije dela (ILO), ki zadevajo odpravo diskriminacije na delovnem mestu, odpravo prisilnega in obveznega dela, svobodo združevanja in pravico do kolektivnih pogajanj ter odpravo otroškega dela; poudarja, da se sedaj načela, določena v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah in v poglavitnih delovnih standardih, ne izvajajo ustrezno;

14.   ugotavlja, da se po mnenju Svetovne komisije za socialno razsežnost globalizacije v zvezi z poglavitnimi delovnimi standardi v praksi pogosto izpodbijajo odločitve in politične prakse; poziva Svet, Komisijo in države članice, naj storijo vse, kar je v njihovi moči, za spodbujanje poglavitnih delovnih standardov, tako v njihovih notranjih kot tudi v zunanjih politikah in zagotovijo, da noben vidik teh politik ne ovira izvajanja teh standardov; ugotavlja odprte možnosti EU za spodbujanje poglavitnih delovnih standardov prek dvostranskih in regionalnih sporazumov, razvojnega in zunanjega sodelovanja, trgovinske politike, ki bo omogočala dostop na trg za države v razvoju, spodbujanja zasebnih pobud za socialni razvoj in spodbujanja dobrega upravljanja na svetovni ravni;

15.   poziva, da se socialnim pravicam in socialnemu dialogu, spoštovanju človekovih pravic in vladavini prava, zaščiti pravic otrok, zlasti pravice do izobraževanja, nameni večji pomen v različnih zunanjih programih EU, da bi demokratizacija in vzpostavitev pravne države v državah v razvoju postali prednostni nalogi, brez katerih trajnostni razvoj ni mogoč;

16.  16 zahteva, da Komisija z dvostranskimi sporazumi zagotovi vsaj spoštovanje poglavitnih delovnih standardov, da zagotovi človeške pogoje dela ter se izogne zlorabi žensk in otrok v zadevnih državah;

17.   pozdravlja predlog Komisije, da lahko dvostranski odnosi vključujejo tudi pozitivne spodbude za izdelke, ki izpolnjujejo poglavitne delovne standarde; pozdravlja predlog Komisije za vzpostavitev "skupnih dvostranskih opazovalnic" za razprave o socialni razsežnosti globalizacije v dvostranskih sporazumih in njeno spremljanje; meni tudi, da bi morala Unija izkoristiti svoje dvostranske odnose za spodbujanje priporočil Svetovne komisije za socialno razsežnost globalizacije, da se prenos in premestitev delovnih mest iz EU v države tretjega sveta ne končata v "izkoriščevalskih obratih", ampak da bi se ustvarjala visoko kvalitetna delovna mesta, ki bi pripomogla k izboljšanju življenj delavcev in njihovih družin v zadevnih državah;

18.   poziva Komisijo, da v zvezi s tem pregleda vse obstoječe dvostranske sporazume, zlasti sporazume o gospodarskem partnerstvu in partnerske sporazume na področju ribištva, za zagotovitev, da so povsem v skladu z razvojnimi cilji tisočletja in načelom trajnostnega razvoja;

19.   pozdravlja predlog Komisije, naj si Komisija, Svet in države članice prizadevajo pridobiti ILO status opazovalca v Svetovni trgovinski organizaciji, da bi se izboljšala kakovosti medinstitucionalnega dialoga; ugotavlja, da je Parlament že v svoji resoluciji z dne 4. julija 2002 o delovni, socialni upravi in globalizaciji(1) pozval institucije in države članice, naj si prizadevajo doseči ta cilj, in jih zdaj poziva k napredku na tem področju; ob tem poziva Komisijo, Svet in države članice k prizadevanjem, da postanejo standardi ILO zavezujoči za članice STO;

20.   meni, da bi moralo biti dostojno delo v skladu z agendo ILO o dostojnem delu prednostna naloga na nacionalni ravni, na ravni EU in na svetovni ravni; poudarja, da je zagotavljanje dostojnega dela – vključno s pravicami delavcev, socialno zaščito in enakostjo med moškimi in ženskami – nepogrešljivo, da bi se učinkovito izkoreninila revščina; vendar poudarja, da tega cilja ni niti v zunanji niti v mednarodni trgovinski, finančni in monetarni politiki EU;

21.   ugotavlja, da naj bi se EU v pogajalskem mandatu iz leta 1999 za ministrsko konferenco STO v Seattlu dogovorila za konferenco na ministrski ravni na temo trgovine, zaposlovanja in poglavitnih delovnih standardov; ugotavlja, da se je Evropska unija tedaj zavezala, da bo konferenco organizirala do leta 2001; sedaj poziva Komisijo, da to opustitev popravi najpozneje do junija 2006; v času pred konferenco bi bilo potrebno, predvsem z državami članicami STO v razvoju, načeti dialog o odnosu med trgovino, zaposlovanjem in minimalnimi delovnimi standardi;

22.   meni, da bi morala biti EU kot globalni akter glavna spodbujevalka programa "dostojno delo in dostojna pokojnina za vse"; poudarja, da je treba sprejeti in priznati določeno minimalno mero pravic delavcev in socialne zaščite kot socialno-ekonomski temelj, ki bo vsem državam na svetu prinesel dolgoročno blaginjo, in da bi morali delovna mesta, zaposlovanje in "dostojno delo" čim prej uvrstiti med razvojne cilje tisočletja kot deveti cilj;

23.   se strinja s Svetovno komisijo za socialno razsežnost globalizacije, da so razvojni cilji tisočletja prvi korak k vzpostavitvi socialno-ekonomskega temelja za svetovno gospodarstvo, se strinja s Komisijo, da je treba okrepiti usklajenost politik EU na tem področju; pričakuje, da bo Komisija predstavila konkretne predloge za dosego tega cilja; poudarja, da je zmanjšanje socialnega pravnega reda EU za ohranjanje globalne konkurenčnosti nepotrebno, bolje je izboljšati produktivnost in izobrazbo, da se ohrani višja raven dohodka v EU;

24.   opozarja, da so regije primeren prostor za izboljšanje socialnih modelov in sprejemanje izzivov globalizacije; poudarja, da lahko obstoječa solidarnost med državami članicami EU in okrepljeni odnosi med EU in sosednjimi državami preko "Evropske sosedske politike" služijo drugim delom sveta kot vzor; meni, da bi morala partnerstva EU vključevati socialni steber, ki med drugim zajema delovne standarde;

25.   pričakuje, da bo Komisija uporabila sredstva EU za odpravo negativnih rezultatov in odprtje novih perspektiv za bolj občutljive regije in industrijske sektorje ter šibkejše skupine zaposlenih; pričakuje, da bo Komisija sprejela ustrezne ukrepe za zaustavitev preseljevanja podjetij zaradi enega samega razloga pridobitve sredstev iz strukturnih ali drugih skladov, in poziva k sistematičnemu nadzoru nad dolgoročnimi cilji pri razdeljevanju teh sredstev;

26.   poudarja, da je trenutni gospodarski model zelo tesno povezan z naftnimi viri ter da lahko takšna odvisnost škodljivo vpliva ne samo na oblikovanje cen zaradi pomanjkanja energetskih virov, ampak lahko ogrozi predvsem politično stabilnost držav proizvajalk na jugu, kar bi imelo občutne socialne posledice;

27.   poudarja pomen pravične trgovine v prizadevanjih za izkoreninjenje revščine na podeželju ter poziva Komisijo, da na konkreten način uresniči obljube o višji tehnični in proračunski pomoči za proizvajalce, ki sodelujejo v pravični trgovini, in za njihove distributerje v državah EU;

28.   poudarja, da države v razvoju in najmanj razvite države zahtevajo, da neprekinjena asimetrična obravnava v STO upošteva njihov relativno šibek položaj v sistemu mednarodne trgovine;

29.   poudarja, da socialna razsežnost globalizacije zagovarja reformo režima STO; nadalje poudarja, da je sporazume STO treba vrednotiti ob upoštevanju njihovih gospodarskih, socialnih in okoljskih posledic ter da je teste "nujnosti" iz Sporazuma o tehničnih ovirah v trgovini in drugih sporazumih treba nadomestiti s testi "trajnosti";

30.   poudarja, da je treba vzpostaviti smiseln demokratičen nadzor nad STO, kar pomeni pristen zakonski nadzor s strani izvoljenih predstavnikov ali parlamentov;

31.   poudarja pomen usklajenosti politik in se strinja s Komisijo, da bi si morala EU zastaviti kot cilj doslednejši nastop v Združenih narodih, ILO, institucijah Bretton Woodsa in drugih mednarodnih ustanovah; poleg tega poziva Komisijo k prizadevanjem, da druge države članice ILO dosežejo potrebno usklajenost politik v drugih mednarodnih organizacijah, zlasti v STO; meni, da bi morali biti po vsem svetu priznani minimalni delovni standardi prednostna naloga za te organizacije; meni, da bi se vloga EU pri spodbujanju razvojnega modela, ki v polni meri vključuje socialno razsežnost, še zlasti poglavitne delovne standarde, lahko povečala z enotno zastopanostjo v institucijah z večstranskim vodstvom;

32.   poudarja, da je za podpiranje socialnega razvoja v tretjem svetu nujno potrebna okrepljena Organizacija združenih narodov; zato spodbuja države članice, da podprejo trenutna prizadevanja za reformo OZN; poudarja, da je potreben nov in okrepljen Ekonomsko-socialni svet (ESS) – najprimernejši v obliki Sveta za človekov razvoj, ki bi bil pristojen za koordinacijo dela Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke, STO, Mednarodne organizacije dela ter Programa ZN za razvoj (UNDP) in Programa Združenih narodov za okolje (UNEP) - da se zagotovi usklajenost politik, ki je potrebna za doseganje razvojnih ciljev tisočletja, in da globalizacija na splošno postane vzvod družbenega napredka;

33.   se strinja s Svetovno komisijo za socialno razsežnost globalizacije, da bi bilo treba parlamentarni nadzor nad večstranskim sistemom postopoma razširiti; pozdravlja predlog o ustanovitvi parlamentarne skupine, ki bi se ukvarjala s skladnostjo in doslednostjo globalne gospodarske, socialne in okoljske politike ter razvila celosten nadzor nad najpomembnejšimi mednarodnimi organizacijami; meni, da je to priložnost, da Evropski parlament sodeluje v parlamentarni skupini in prispeva k čim večji koristi globalizacije za vse družbene skupine;

34.   se strinja s Komisijo, da lahko zasebni sektor in zasebne pobude ter ustanovitev in vključitev skupin s skupnim interesom in globalni ukrepi različnih socialnih organov (na primer NVO), bistveno prispevajo k spodbujanju dobrega socialnega upravljanja; pozdravlja podporo Komisije smernicam OECD za večnacionalna podjetja, ki predstavljajo merilo uspešnosti odgovornega poslovnega ravnanja; podpira predlog Komisije o okrepljenem izvajanju smernic z vključitvijo sklicevanj nanje v dvostranske sporazume; se strinja s Komisijo, da je potrebno strožje in dosledno izvajanje teh smernic; poziva Komisijo, naj nadaljuje z ozaveščanjem o dobri praksi, obstoječih instrumentih in sredstvih, kakor so smernice OECD;

35.   meni, da majhna in srednje velika podjetja ne smejo biti zapostavljena pri aktivnem sodelovanju v globaliziranem gospodarstvu in skladno s tem poziva Komisijo, da poskrbi za spodbujanje mrežnega delovanja takšnih podjetij; nadalje poziva k prilagoditvi statuta evropske družbe in zadrug, kar bi podjetjem te vrste omogočilo polno udeležbo v globaliziranem gospodarstvu;

36.   ugotavlja, da Svetovna komisija za socialno razsežnost globalizacije priporoča, naj ILO glede socialne odgovornosti podjetij skliče globalni forum vseh zainteresiranih strani; opozarja, da Svetovna komisija za socialno razsežnost globalizacije priznava, da se pojavlja dvom v resnični vpliv sistemov socialne odgovornosti podjetij; predlaga, naj Komisija izvede še več dejavnosti ozaveščanja za spodbujanje socialne odgovornosti podjetij;

37.   meni, da je treba jasno določiti socialno in okoljsko odgovornost večnacionalnih družb ter da bi bilo potrebno okrepiti delovanje EU na tem področju; meni, da je rok za konkretno nadaljnje ukrepanje začetega dela večstranskega evropskega foruma o socialni odgovornosti podjetij že potekel in poziva Komisijo, da objavi svoje sporočilo;

38.   podpira prizadevanja Komisije za dvig ozaveščenosti večnacionalnih podjetij v zvezi z njihovo socialno odgovornostjo, ki so doslej imela le omejeni učinek;

39.   poziva Komisijo, da predloži predlog o socialnem označevanju, ki temelji na merilih, kot so skladnost s človekovimi pravicami in pravicami sindikatov, delovno okolje, usposabljanje in razvoj zaposlenih, enako obravnavanje ter socialna in etična obravnava zaposlenih in prebivalcev sosednjih skupnosti;

40.   ugotavlja, da so nacionalne migracijske politike vedno bolj oblikovane tako, da ustrezajo potrebam domačih trgov dela; vztraja, da morajo migracijske politike temeljiti na Mednarodni konvenciji o zaščiti pravic vseh delavcev migrantov in članov njihovih družin;

41.   poudarja potrebo po oblikovanju migracijskih politik, ki bi temeljile na navedeni konvenciji, ki po eni strani upošteva potrebe trga dela in po drugi strani zagotavlja zadostno varstvo pravic delavcev migrantov in članov njihovih družin;

42.   ugotavlja, da je preseljevanje pomembna, ampak tudi občutljiva tema v razpravah o globalizaciji, ki jo je mogoče razrešiti šele, ko se bodo države članice sporazumele o skupnem postopku za priznavanje in vključevanje;

43.   poudarja, da je treba ljudi bolje obveščati tako o koristih kakor tudi o izzivih globalizacije in v tej zvezi poudarja pomen izobraževalnih ustanov in sredstev javnega obveščanja;

44.   poziva Svet in Komisijo, da vložita potrebna sredstva in naložbe v spodbujanje zgoraj navedenega procesa;

45.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic, držav pristopnic in držav kandidatk.

(1) UL C 271 E, 12.11.2003, str. 598.