Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2005/2142(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A6-0318/2005

Predložena besedila :

A6-0318/2005

Razprave :

PV 17/11/2005 - 9

Glasovanja :

PV 17/11/2005 - 12.4

Sprejeta besedila :

P6_TA(2005)0445

Sprejeta besedila
PDF 251kWORD 124k
Četrtek, 17. november 2005 - Strasbourg
Razvojna strategija za Afriko
P6_TA(2005)0445A6-0318/2005

Resolucija Evropskega parlamenta o razvojni strategiji za Afriko (2005/2142(INI))

Evropski parlament,

‐   ob upoštevanju Deklaracije tisočletja z dne 8. septembra 2000, ki določa razvojne cilje tisočletja (RCT) kot skupno začrtana merila mednarodne skupnosti za odpravo revščine,

‐   ob upoštevanju zaporednih poročil o človekovem razvoju, pripravljenih v okviru programa Združenih narodov za razvoj,

‐   ob upoštevanju poročila z naslovom "Vlaganje v razvoj: praktični načrt za doseganje razvojnih ciljev tisočletja" delovne skupine za načrt tisočletja ZN, ki jo je vodil profesor Jeffrey Sachs,

‐   ob upoštevanju poročila komisije za Afriko iz marca 2005 z naslovom "Naš skupni interes",

–   ob upoštevanju strateškega načrta Komisije Afriške unije za obdobje 2004-2007, sprejetega 7. julija 2004 na tretjem vrhu afriških voditeljev držav in vlad v Adis Abebi v Etiopiji,

–   ob upoštevanju dokumenta afriških voditeljev iz oktobra 2001 z naslovom "Novo partnerstvo za razvoj Afrike" (NEPAD), ki je bil razglašen za program Afriške unije na prvem vrhu te organizacije,

‐   ob upoštevanju akcijskega programa Mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju (ICPD),

‐   ob upoštevanju Evropskega akcijskega programa za boj proti HIV/aidsu, malariji in tuberkulozi s pomočjo zunanjih ukrepov (2007-2011) (KOM(2005)0179),

‐   ob upoštevanju skladnega političnega okvira za zunanje ukrepe proti HIV/AIDS, malariji in tuberkulozi,

‐   ob upoštevanju gospodarskega poročila o Afriki za leto 2004, ki ga je pod naslovom "Odkrivanje afriškega trgovskega potenciala" pripravila Ekonomska komisija ZN za Afriko,

‐   ob upoštevanju akcijskega načrta G8 za Afriko, ki ga je 27. junija 2002 objavila skupina G8 v Kananaskisu,

‐   ob upoštevanju poročila osebnih predstavnikov za Afriko iz G8 o napredku pri izvajanju akcijskega načrta za Afriko, ki ga je 1. julija 2005 objavila skupina G8 v Londonu,

‐   ob upoštevanju Gleneagleške izjave, ki jo je 8. julija 2005 objavila skupina G8 v Gleneaglesu,

‐   ob upoštevanju poročila Evropske komisije z dne 29. oktobra 2004 o razvojnih ciljih tisočletja v letih 2000-2004 (SEK(2004)1379),

‐   ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru z dne 12. aprila 2005 z naslovom " Pospeševanje napredka v smeri uresničevanja razvojnih ciljev tisočletja – Prispevek Evropske unije" (KOM(2005)0132),

‐   ob upoštevanju izjave Sveta in Komisije z dne 10. novembra 2000 o razvojni politiki Evropske skupnosti (trenutno v pregledu),

‐   ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru ter Odboru regij z dne 13. julija 2005 z naslovom "Predlog za skupno izjavo Sveta, Evropskega parlamenta in Komisije o razvojni politiki Evropske unije. Evropsko soglasje" (KOM(2005)0311),

‐   ob upoštevanju sklepov Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose (GAERC) z dne 22. in 23. novembra 2004 ter dne 23. in 24. maja 2005, ter sklepov Evropskega sveta z dne 16. in 17. junija 2005,

‐   ob upoštevanju zaporednih poročil UNCTAD o gospodarskem razvoju v Afriki,

‐   ob upoštevanju akcijskega načrta, pripravljenega na vrhu Afrika-Evropa v Kairu dne 3. in 4. aprila 2000 pod pokroviteljstvom Organizacije za afriško enotnost in Evropske unije,

‐   ob upoštevanju deklaracije med EU in ZDA z naslovom "Skupno spodbujanje miru, stabilnosti, blaginje in dobrega upravljanja v Afriki" z dne 20. junija 2005,

‐   ob upoštevanju dokumenta z naslovom "Zakaj moramo delovati bolj učinkovito v nestabilnih državah (Why we need to work more effectively in fragile states)", ki ga je januarja 2005 objavilo britansko ministrstvo za mednarodni razvoj,

‐   ob upoštevanju študije z naslovom "Konec pasti revščine v Afriki (Ending Africa's Poverty Trap)"(1),

‐   ob upoštevanju členov 177 do 181 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti,

‐   ob upoštevanju svojih resolucij z dne 26. oktobra 2000 o sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o sodelovanju z državami AKP, vpletenimi v oborožene spore(2), z dne 25. aprila 2002 o financiranju razvojne pomoči(3), z dne 3. septembra 2002 o trgovini in razvoju za odpravo revščine(4), z dne 15. maja 2003 o vzpostavitvi ustanov v državah v razvoju(5), z dne 15. maja 2003 o sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o izobraževanju in usposabljanju v okviru zmanjšanja revščine v državah v razvoju(6), z dne 3. junija 2003 o izvajanju makrofinančne pomoči tretjim državam(7), z dne 14. januarja 2004 o Novem partnerstvu za razvoj Afrike (NEPAD)(8), z dne 31. marca 2004 o upravljanju v razvojni politiki Evropske unije(9), z dne 13. januarja 2005 o odpisu dolga državam v razvoju(10), z dne 24. februarja 2005 o boju proti lakoti in revščini(11), z dne 24. februarja 2005 o zakonodajnem in delovnem programu Komisije za leto 2005(12), z dne 28. aprila 2005 o letnem poročilu o človekovih pravicah v svetu v letu 2004 in o politiki EU v zvezi s tem(13), ter z dne 6. julija 2005 o svetovnem pozivu k ukrepom proti revščini: Izkoreninimo revščino(14),

‐   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

‐   ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj in mnenj Odbora za mednarodno trgovino ter Odbora za zunanje zadeve (A6-0318/2005),

A.   ker se je EU zavezala, da bo povečala uradno razvojno pomoč (URP) na 0,7 % BDP do leta 2015 (0,56 % do 2010) in da bo vsaj 50 % tega povečanja namenila podsaharski Afriki; ker mora to povečanje spremljati večja kakovost, učinkovitost, preglednost in vidnost pomoči,

B.   ker je EU daleč največji donator Afriki, vendar ji manjka potrebnih pobud in vizije za usklajen pristop,

C.   ker morajo biti afriške vlade v prvi vrsti same odgovorne za dobro upravljanje, boj proti korupciji ter naložbe v zmanjšanje revščine v njihovih državah, če hočejo pospeševati trajnostni razvoj; ker je torej v odnosih med EU in Afriko nujno upoštevati načelo afriškega lastništva, vendar sta potrebna dva različna pristopa glede na to, ali gre za dobro delujoče države ali za nestabilne države,

D.   ker je bil na tretjem vrhu afriških voditeljev držav in vlad Afriške unije sprejet strateški načrt, v katerem je opredeljenih 23 prednostnih programov, katerih izvajanje je predvideno v letih 2004 do 2007, ki predstavljajo celovit načrt za doseganje gospodarske rasti in razvoja na celini ter zajemajo tudi civilno družbo in stike celine z mednarodno skupnostjo pri reševanju težav, povezanih z revščino, boleznimi, brezposelnostjo in nepismenostjo v Afriki,

E.   ker ugotavlja, da je Komisija začela posvetovanja z afriškimi organizaciji glede svoje predlagane strategije za Afriko, vendar obžaluje, da ta posvetovanja ne vključujejo skupine AKP ali afriške civilne družbe,

F.   ob upoštevanju dejstva, da je bil marca 2005 z generalno skupščino, na kateri je bilo zastopanih 150 organizacij afriške civilne družbe na nacionalni in regionalni ravni ter tudi afriška diaspora, ustanovljen Ekonomski, socialni in kulturni svet Afriške unije (ECOSOCC),

G.   ker mora biti zmanjšanje revščine z doseganjem razvojnih ciljev tisočletja temelj razvojne politike EU in s tem strategije EU za Afriko, tudi na področju miru, varnosti in spodbujanja gospodarskih možnosti za delo,

H.   ker morajo strategije za zmanjšanje revščine v Afriki odpraviti mnogo kompleksnih razlogov za revščino, nekaterih v zvezi z afriškimi notranjimi razmerami, drugih pa z načinom delovanja mednarodne donatorske skupnosti; zato meni, da bi morala nova strategija za Afriko pri obravnavanju razlogov za revščino dati prednost nacionalnim prizadevanjem za odpravo revščine in ta prizadevanja povezati v organiziran in usklajen mednarodni pristop,

I.   ker so stroški zaradi spolne diskriminacije najvišji v državah z nizkim dohodkom, ker so ženske v središču razvoja, skrbijo za svoje družine in jih podpirajo ter imajo osrednjo vlogo pri podeželskem gospodarstvu in proizvodnji hrane, vendar pogosto nimajo dostopa do izobrazbe, osnovnega zdravstvenega varstva, zlasti kar zadeva reproduktivno zdravje, do gospodarskega sistema in lastninskih pravic,

J.   ker je učinkovitost razvojne pomoči EU v veliki meri odvisna od usklajevanja in pobud na različnih političnih področjih, v različnih regijah in državah, tako med državami članicami in Komisijo kakor med samimi državami članicami, kot tudi od večje skladnosti med razvojno politiko in drugimi politikami EU,

K.   ker je Sporazum o partnerstvu 2000 med državami AKP in EU, podpisan leta 2000 v Cotonouju (sporazum iz Cotonouja) dolgoročen projekt sodelovanja v teku, ki nudi široko paleto načel, politik in instrumentov za odpravo revščine,

L.   ker bi se morala strategija za Afriko usmeriti v gospodarski napredek za vso celino, vendar je večina afriških držav nestabilna in trpi zaradi strukturnih šibkosti, zato ne bo privlačna za naložbe in ne bo razvila zasebnega sektorja, in ker bi morala imeti strategija za Afriko poseben pristop k potrebam nestabilnih držav, da le-te ne bi še globlje zapadle v revščino in nasilje ter posledično destabilizirale svojih sosed,

M.   ker mnoge afriške države niso sposobne absorbirati kritične razvojne pomoči na področjih, kot so izobraževanje, zdravstvo in javna uprava; ker obstaja potreba po dobrem in učinkovitem upravljanju, odpravi korupcije ter učinkovitega usposabljanja človeških virov,

N.   ker večina afriških držav porabi več denarja za odplačilo zapadlih dolgov kot za osnovne socialne storitve; ker pa odpis dolga sam po sebi še ni rešitev in ne ustvarja virov, ne zmanjšuje revščine in ne spodbuja razvoja,

O.   ker v Afriki obstaja velika kulturna raznolikost in ker razvoj ni mogoč brez pravilnega razumevanja kultur, vključno z vlogo verskih in etničnih skupnosti,

P.   ker je v večini afriških držav še vedno težko vzpostaviti dialog med vladnimi organi in civilno družbo, kar ovira proces demokratizacije,

Q.   ker mora strategija za Afriko, če želi biti verodostojna, zanesljiva in pregledna, vsebovati tudi podroben akcijski načrt za izvajanje z natančnim časovnim razporedom, podrobno navedenimi sredstvi in finančnimi viri, ki jih je treba vključiti (vključno s finančnimi obveznostmi držav članic), navedbo različnih ravni posegov (lokalnih, nacionalnih, regionalnih, panafriških) in posameznih vlog, ter z navedbo dejanskega skupnega nadzornega mehanizma za oceno napredka (ki bo vključeval Evropski parlament in Afriško unijo),

Načela in institucije

1.   poudarja, da mora EU razviti dvojen pristop, ki bo razlikoval med sodelovalnimi partnerstvi v politični, družbeni in gospodarski stabilnosti za dobro delujoče države, in partnerstvi z nestabilnimi državami, ki težijo k takšni strukturni stabilnosti;

2.   poudarja, da bi morala EU dobro delujoče države obravnavati kot enakovredne partnerje, odnosi s katerimi temeljijo na polnem lastništvu, kar bi jim omogočilo povečanje prizadevanj za dosego RCT (recimo s pomočjo proračuna in sektorske podpore), in da je treba z nestabilnimi državami vzpostaviti odnose, temelječe na ravni lastništva, ter z uporabo političnih instrumentov, skladnih s prevladujočimi razmerami; ugotavlja, da je treba proračunsko pomoč, zlasti v nestabilnih državah, skrbno oceniti za vsak primer posebej, da ne bi podpirali vojaških izdatkov in s tem podaljševanja sporov; kjer je mogoče, bi si morale Komisija in države članice prizadevati za napredovanje od projektne pomoči do pristopov, ki zajemajo celoten sektor, in dalje do neposredne proračunske podpore;

3.   priznava, da bi morala prizadevanja skupnosti donatorjev dopolnjevati spremembe in vpliv obnovljene afriške samozavesti, ki se kaže v novo oblikovanih ustanovah, Afriški uniji (AU) in regionalnih organih; ponovno poudarja, da je politična volja, v donatorskih državah kakor tudi v Afriki, ključni dejavnik za doseganje razvojnih ciljev tisočletja;

4.   v zvezi s tem pozdravlja strateški načrt Komisije Afriške unije za obdobje 2004-2007 in poziva Komisijo, da ukrepe, predlagane v svoji strategiji, usmeri v finančno, logistično, tehnično in kadrovsko podporo institucijam Afriške unije ter pobudam in prednostnim nalogam, ki jih izvajajo (npr. NEPAD), namesto, da predlaga nove pobude in vzporedne strukture na donatorski osnovi;

5.   poudarja, da mora integrirana strategija EU za Afriko obravnavati tudi pomanjkanje usklajenosti med razvojno politiko in drugimi političnimi področji ter pokazati, kako lahko ta druga področja pripomorejo (tako glede določanja politik kot financiranja) k izvajanju strateškega razvojnega načrta za Afriko, usmerjenega v odpravo revščine;

6.   pozdravlja zavezanost držav članic cilju 0,7 % in spodbuja Komisijo in Svet k nadzorovanju prizadevanj za doseganje tega cilja; nadalje poziva k nadaljevanju iskanja inovativnih virov financiranja, ki bi lahko prispevali nujno potrebna sredstva za preseganje številke 0,7;

7.   poudarja, da bi moralo pomanjkanje usklajenosti vključevati tudi obravnavo zadev, kot so izvozne subvencije, vezana pomoč, bremena zadolženosti, izvozna posojila in trženje pomoči v hrani;

8.   poziva k večjemu usklajevanju evropske pomoči med strategijami in dejavnostmi na nacionalni ravni in ravni EU, pa tudi med samimi državami članicami, da bi preprečili razdrobljenost in podvajanje pomoči ter EU omogočili, da prevzame vodilno vlogo, ki bi jo morala imeti v boju proti revščini na svetu;

9.   poudarja potrebo po vključitvi Evropskega razvojnega sklada v proračun, kar bi izboljšalo porabo sredstev in zmanjšalo vrzel med obveznostmi in odobritvami plačil;

10.   s tem v zvezi poudarja, da Komisija ne sme prevzeti zgolj vloge 26. donatorja pomoči EU, ampak se mora uveljaviti kot verodostojna referenčna točka za usklajevanje pomoči in zagotavljanje njenega medsebojnega dopolnjevanja kot dela skupnega programa, ki temelji na "Evropskem soglasju", in poziva, naj se kot prednostna naloga določijo večja prizadevanja za opredelitev dodane vrednosti pomoči Skupnosti in opredelitev vodilnih donatorjev iz EU za specifična tematska vprašanja in partnerske države;

11.   poziva k uvedbi potrebnih mehanizmov za izvajanje načrta EU za skladnost, usklajevanje in dopolnjevanje, ki bo izboljšal učinkovitost razvojnega sodelovanja EU;

12.   poziva Komisijo, da v celoti podpre usklajevanje donatorjev v skladu s Pariško deklaracijo z dne 2. marca 2005 o učinkovitosti pomoči, lastništvu, usklajevanju, približevanju, rezultatih in medsebojni odgovornosti, ki poudarja, da je zelo pomemben del načrta usklajevanja prilagoditev pomoči donatorjev lokalno zastavljenim prednostnim nalogam; poudarja, da je razdeljevanje pomoči z lokalnimi sistemi način za izboljšanje lokalnih institucij in povečanje njihove odgovornosti;

13.   pozdravlja ustanovitev specifičnih enot v sekretariatu AU, ki bodo pripomogle k pospeševanju in izboljšanju razvojne politike AU, ter poziva Komisijo, naj podpre njihovo ustanovitev in delovanje;

Dobro upravljanje in vzpostavljanje ustanov

14.   poudarja splošno potrebo po vzpostavljanju ustanov, zlasti na področju uprave, zdravstvenega varstva, izobraževanja, gospodarstva in demokratizacije, tako v javnem kot zasebnem sektorju;

15.   poudarja, da morata finančna in tehnična podpora zasesti poseben položaj zavoljo krepitve uprave, odgovornosti in preglednosti na lokalni, nacionalni, regionalni in panafriški ravni (vključno z Afriško unijo in njenimi institucijami);

16.   poudarja, da mora izgradnjo delujoče države spremljati podpora civilne družbe, kar zagotavlja trajnostni značaj demokratizacije; poziva, naj se posebno pozornost posveti dialogu z verskimi skupnostmi in cerkvami, ki imajo v Afriki velik kulturni pomen;

17.   poudarja, da mora izgradnjo delujoče države, ki bo spoštovala načela pravne države, spremljati podpora civilne družbe, kar zagotavlja trajnostni značaj demokratizacije; poziva, naj se posebno pozornost posveti dialogu z verskimi in etničnimi skupnostmi, sindikati, lokalnimi gibanji, nevladnimi in mednarodnimi organizacijami;

18.   poudarja, da bi morali nacionalni parlamenti in organizacije civilne družbe imeti pomembno vlogo pri načrtovanju, določanju prednosti in preverjanju politike razvojnega sodelovanja;

19.   poudarja, da bi morala vodilna načela razvojne strategije EU za Afriko temeljiti na socialnem in političnem dialogu, temelječem na demokratičnih vrednotah, ki jih vsebuje tudi sporazum iz Cotonouja in Splošna deklaracija Združenih narodov o človekovih pravicah ter Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, brez česar trajnostni razvoj v Afriki ni možen;

20.   pozdravlja cilj krepitve zmogljivosti nacionalnih in regionalnih parlamentov ter poudarja vlogo Evropskega parlamenta (skupaj s Komisijo) v vseh tovrstnih pobudah EU;

21.   podpira načela pristnega partnerstva, lastništva in političnega dialoga; poudarja, da bi morale strateške dokumente za zmanjšanje revščine (PRSP) partnerskih držav pripraviti države same v tesnem sodelovanju z demokratično izvoljenimi parlamenti in organizacijami civilne družbe;

22.   poudarja, da imajo ženske pri doseganju trajnostnega razvoja ključno vlogo v kmetijstvu, zdravstvenem varstvu in izobraževanju; poudarja, da je treba ženske vključevati na vseh stopnjah, ne le v politiko razvojnega sodelovanja, pač pa v vse procese sprejemanja političnih odločitev, vključno z načrtovanjem in vrednotenjem;

23.   ponovno opozarja, da je spoštovanje človekovih pravic v državah, ki prejemajo sredstva iz razvojnih skladov EU, bistvenega pomena, ter poziva akterje EU, udeležene na področju razvojne pomoči, da med pripravljanjem in nadzorovanjem projektov, ki jih financira ali sofinancira EU, spremljajo doseženi napredek oziroma pomanjkanje le-tega na področju človekovih pravic v teh državah;

24.   poudarja potrebo, da se EU zavzame za demokratizacijo mednarodnih institucij, z namenom doseganja močnejšega zastopstva interesov držav v razvoju, in zlasti poziva k demokratizaciji Svetovne banke, Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne trgovinske organizacije;

Socialna infrastruktura

25.   poudarja, da sta razpoložljivost in cenovna dostopnost osnovnih zdravstvenih storitev nujen pogoj za uspešno izvajanje zdravstvene politike v Afriki; zato poudarja, da se morajo afriški nacionalni zdravstveni programi osredotočiti na osnovno zdravstveno varstvo (preventivno in kurativno) ter razpoložljivost varne vode, zdravstvenih ukrepov ter zdrave spolnosti in reproduktivnega zdravja; poudarja potrebo po posebnem prizadevanju za zagotavljanje dostopa do osnovnih storitev za najrevnejše in najbolj ranljive prebivalce v Afriki;

26.   pozdravlja politične predloge za nov akcijski program EU proti HIV/aidsu, tuberkulozi in malariji ter poziva k dodelitvi zadostnih proračunskih sredstev; opominja na zahtevo po sodelovanju z organizacijami, ki delujejo za doseganje teh ciljev, kot so Globalna zveza za cepiva in imunizacijo (GAVI), Sklad za cepiva ter partnerstvo "Ustavimo malarijo" (Roll Back Malaria Partnership);

27.   poudarja, da ima dostop do zdrave spolnosti in reproduktivnega zdravja pri doseganju razvojnih ciljev novega tisočletja na področju zdravja mater ter smrtnosti otrok pomembno vlogo;

28.   poziva Komisijo, naj EU zagotovi vodilno vlogo pri zagotavljanju brezplačnega in obveznega osnovnega izobraževanja; vztraja, da to zahteva precejšnja nova sredstva ter ciljno naravnano porabo že obstoječih;

29.   poziva k večji in ustrezni uporabi informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) na inovativne načine za omogočanje zdravstvenega varstva v podeželskih in odročnih območjih, ter k uvedbi e-izobraževanja (h kateri poziva Komisija za e-Afriko v okviru NEPAD) kot alternative tradicionalnim izobraževalnim sistemom, da bi vsem omogočili pridobitev kakovostne izobrazbe;

30.   poudarja, da je treba, sočasno s prizadevanji na področju osnovnega izobraževanja, za zagotavljanje dovolj izobražene delovne sile na področju osnovnega izobraževanja in zdravstvenih storitev, nameniti pozornost visokošolskemu izobraževanju;

31.   poudarja potrebo po zavarovanju razvoja in zagotavljanju socialne zaščite otrok kot temeljne značilnosti razvojne strategije za Afriko, glede na to, da je več kot 50 % prebivalstva Afrike otrok, in poudarja, da je pomemben dejavnik dolgoročnega boja proti revščini vlaganje v človeški potencial;

32.   poudarja, da bi morala Komisija porabiti vsaj 20 % sredstev razvojnih skladov, namenjenih Afriki, za področji osnovnega zdravstva in osnovnega izobraževanja;

33.   poudarja, da mora EU izvajati konkretne politike in načrtovati programe za omejevanje širjenja HIV/AIDS in njegovih posledic za otroke, njihove družine in skupnosti, v katerih živijo, saj HIV/AIDS ogroža razvojne pridobitve v večini držav podsaharske Afrike;

34.   poziva Komisijo, naj podpre pobudo za Afriško desetletje invalidnih oseb, ki jo je julija leta 1999 v Alžiriji na svojem 35. zasedanju sprejela Organizacija afriške enotnosti;

35.   da bi prekinili krog revščine v Afriki, poudarja potrebo po doslej najvišji stopnji naložb v sedanji rod otrok ter umestitev njihovega preživetja, razvoja in zaščite v središče politik in prakse;

36.   meni, da je vlaganje v izobraževanje deklic najučinkovitejša razvojna strategija, saj si izobražena dekleta ustvarijo manjše in bolj zdrave družine, kar vodi k večji produktivnosti in zmanjševanju revščine;

37.   poudarja pomen izobraževanja deklic in žensk za izboljšanje zdravja, vključno z zdravo spolnostjo in reproduktivnim zdravjem, ter za zaščito pred spolno prenosljivimi boleznimi, kot je HIV/aids, ter pred boleznimi kot so tuberkuloza, malarija, kolera in diareja, ki so povezane z oskrbo z vodo in higienskimi pogoji;

Gospodarska rast

38.   poziva, da se v celoti upošteva dejstvo, da je večina afriških držav zelo odvisna od primarnih dobrin, ki so še posebej občutljive na nihanje cen in rast tarif, ter poudarja, kako pomembno je uvajanje raznovrstnih dejavnosti in razvoj predelovalne industrije ter malih in srednje velikih podjetij;

39.   poziva Komisijo, naj oceni učinkovitost finančnih inštrumentov EIB iz Cotonoujskega partnerskega sporazuma, vključno z novim Skladom za spodbujanje naložb, pri podpiranju ciljev razvojne politike EU. Ob izvajanju obveznega predhodnega ocenjevanja operacij EIB bi Komisija morala pripraviti oceno posojil EIB nasproti prednostnim nalogam iz strateškega dokumenta države za vsako od držav ACP;

40.   poudarja pomembnost oblikovanja stabilnega in predvidljivega okolja za naložbe (med drugim s spoštovanjem prava), za lastniške pravice, za doseganje zadostnega in trajnega pritoka tujega kapitala, s tem pa oblikovanja novih delovnih mest, manjšega "bega možganov" ter oblikovanja okolja, ugodnega za stabilno gospodarsko rast; poudarja pomen mikrofinanciranja pri izgradnji močnega srednjega razreda, ki bo vzdrževal gospodarsko rast;

41.   meni, da bi bilo za dosego ravni konkurenčnosti, s katero bi Afrika postala polnopravni partner v mednarodni trgovini, treba pripraviti strategijo trajnostnega razvoja za boj proti revščini v Afriki, ki bi upoštevala dejanske potrebe prebivalstva in bi temeljila gospodarskem povezovanju znotraj regij za spodbujanje rasti z oblikovanjem regionalnih trgov in izkoriščanjem ekonomije obsega;

42.   poudarja pomen turizma kot nosilca gospodarskega in socialnega razvoja; poziva k popolni vključitvi turizma v razvojno politiko EU;

43.   poudarja, da mora biti uspešen zaključek kroga pogajanj STO iz Dohe pozitiven prispevek za države v razvoju, zlasti v Afriki; in meni, da to pomeni tudi vključitev držav v razvoju v posebno diferencirano obravnavo ter odpravo vseh kmetijskih subvencij, ki izkrivljajo trgovino;

44.   se strinja s pristopom Komisije k infrastrukturi v najširšem pomenu besede, vključno z vodo, energijo, IKT in prometom; vendar vztraja, da se morajo pred večjimi infrastrukturnimi naložbami sistematično opraviti ocenjevalne študije o njihovem prispevku k gospodarskem razvoju in zmanjšanju revščine in je treba te naložbe bolje uskladiti s sredstvi, dodeljenimi socialni infrastrukturi, kot sta osnovno izobraževanje in zdravstvo;

45.   poudarja, da ima sporazum o gospodarskem partnerstvu kot orodju za liberalizacijo, osredotočenem na razvoj, potencial, da lahko spodbudi gospodarsko rast v Afriki; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj obravnava skrbi zaradi pomanjkanja spremljajočih ukrepov, ki bi nadomestili tarifne izgube, podporo za usposabljanje, tehnično pomoč in druge omejitve dobave, nadaljevanje nevzajemnosti dostopa do trga in po potrebi podaljšanju časovnega razporeda pogajanj; nadalje poziva Komisijo, da dejansko predstavi podatke o financiranju spremljajočih ukrepov in okrepi tehnično pomoč za zagotovitev boljšega rezultata.

46.   poziva Komisijo, da v okviru pogajanj glede sporazumov o gospodarskem partnerstvu in pogajanj STO okrepi tehnično pomoč državam AKP za zagotovitev poštenega in preglednega rezultata; ponovno poziva k boljši tehnični in strukturni podpori najmanj razvitim državam, da se jim pomaga pri njihovem dostopu na svetovni trg;

47.   poziva Komisijo, da v okviru pogajanj s STO podpre afriške države s strategijo, ki bo ščitila njihovo kmetijstvo, vse dokler ne bo postalo samozadostno, da bi malim kmetom zagotovila primeren dohodek, povečala lokalno proizvodnjo, zagotovila varnost preskrbe s hrano in začela s selektivnim odpiranjem trgov, kot je to potekalo v Evropi;

48.   opozarja, kot je navedeno v deklaraciji STO iz Dohe, v sporazumu iz Monterreyja in v zaključkih svetovnega vrha o trajnostnem razvoju v Johannesburgu, da bi morale imeti države v razvoju, še zlasti afriške, na voljo zadostno tehnično pomoč za pripravo institucionalnih in zakonodajalskih zmogljivosti, potrebnih za izkoristek prednosti mednarodne trgovine in sistemov preferencialov;

49.   poudarja, da bi morala EU iskati dodatne možnosti v svoji trgovinski in kmetijski politiki, s katerimi bi državam v razvoju dala več priložnosti za gospodarsko rast, in poziva druge države, naj v pogajanjih, ki potekajo s STO, ravnajo enako, posebej ko gre za najmanj razvite države;

50.   pozdravlja vnovično zavezo, da se 18 najrevnejšim in najbolj zadolženim državam zagotovi 100-odstotni odpis dolga, sklenjeno na srečanju Svetovne banke, Mednarodnega denarnega sklada in Afriške razvojne banke; poziva k razširitvi te zaveze na tiste vlade, ki spoštujejo človekove pravice ter načelo dobrega upravljanja in obravnavajo odpravo revščine kot prednostno nalogo na osnovi potreb razvojnih ciljev tisočletja; poudarja, da bi moral biti vsakršen odpis dolga dodatek k povečanju uradne razvojne pomoči;

51.   poudarja pozitivno vlogo, ki jo javno-zasebna partnerstva lahko igrajo pri razvoju in krepitvi zmogljivosti reševanja težav v državah;

Mir in varnost

52.   poziva Komisijo, da razvije celovit pristop k preprečevanju sporov in obnovi kot sestavnemu delu partnerstev, ki si prizadevajo za strukturno stabilnost v nestabilnih državah;

53.   izpostavlja pomen regionalnih organov pri zagotavljanju osnov za ohranjanje mirnega okolja; poudarja, da je potrebna podpora regionalnim organom pri oblikovanju usklajenega ureditvenega okvira za boj proti širjenju lahkega orožja in protipehotnih min;

54.   se strinja, da je treba okrepiti sklad "Africa Peace Facility", in spodbuja druge civilne mehanizme, da prispevajo k preprečevanju in razreševanju sporov ter upravljanju z njimi, z višjim, prilagodljivim in trajnostnim financiranjem EU; poudarja, da je razvojna politika eno od orodij za ukrepanje proti osnovnim vzrokom negotovosti, vendar ne bi smela biti podrejena varnostni politiki; vseeno ugotavlja, da morajo vsi stroški iz proračuna Skupnosti za razvojno sodelovanje in iz Evropskega razvojnega sklada upoštevati merila OECD/DAC za primernost kot URP;

55.   poudarja pomen, ki ga imajo opazovalne misije EU na volitvah pri preprečevanju spopadov in spodbujanju demokracije; poziva Svet in Komisijo, naj povečata proračunsko postavko Evropske pobude za demokracijo in človekove pravice (EIDHR) zaradi krepitve podpore opazovalnim misijam EU na volitvah; poudarja, da se morajo ugotovitve opazovalnih misij na volitvah primerno odražati v oblikovanju evropske zunanje politike;

56.   poudarja potrebo po usklajenih regionalnih in nacionalnih strategijah za razoroževanje, demobilizacijo, reintegracijo in ponovno vključitev (DDRR), ki bodo v podporo stabilizaciji razmer po konfliktu;

57.   poudarja, da celovita strategija EU za Afriko predstavlja obvezujoč okvir za skladno politiko Evropske unije in držav članic; meni, da izvajanje člena 96 sporazuma iz Cotonouja v okviru partnerskih držav preprečuje sočasno sodelovanje držav članic EU s policijskimi, vojaškimi ali drugimi varnostnimi silami partnerskih držav, in prav tako ponovni začetek sodelovanja pred iztekom zadevnih ukrepov;

Okolje/naravni viri

58.   poudarja potrebo po večjih prizadevanjih EU za reševanje ogromnih okoljskih izzivov, s katerimi se sooča mnogo revnih ljudi, katerih preživetje je pogosto popolnoma odvisno od naravnih virov;

59.   v tem okviru pozdravlja nedavne zaveze Komisije (ki so bile že dolgo potrebne), da bo začela uveljavljati osrednjo vlogo okolja tudi v praksi in da bo strategije za spodbujanje trajnostnega razvoja uvrstila visoko na svoj dnevni red;

Izvajanje

60.   zahteva od Komisije, naj svojo strategijo za Afriko opremi s podrobnim akcijskim načrtom za izvajanje z natančnim časovnim razporedom, podrobno navedenimi sredstvi in finančnimi viri, ki jih je treba vključiti (vključno s finančnimi obveznostmi držav članic), navedbo različnih ravni delovanja (lokalne, nacionalne, regionalne, panafriške) in njihovih vlog, ter z navedbo resničnega skupnega nadzornega mehanizma za oceno napredka (vključujoč Evropski parlament in Afriško unijo);

61.   vztraja, da mora ta izvedbeni načrt pokrivati celotno Afriko, vključujoč severno Afriko, podsaharsko Afriko in južno Afriko, za katere trenutno obstajajo ločene pravne ureditve in sporazumi (ureditev MEDA, Cotonoujski sporazum in, za Južno Afriko, Sporazum o trgovini, razvoju in sodelovanju ter ureditev EPRD) ter razdeliti odgovornosti na ravni Komisije, in zahteva, da Komisija navede, kako bodo le-te koordinirane in usklajene, da bi pomagale pri izvajanju prednostnih nalog, ki jih je Afriška unija določila za vso celino;

62.   poudarja, da je bistvo predlogov, ki so vključeni v sporočilo Komisije, odvisno od izvajanja obstoječih nacionalnih in regionalnih programov, in obžaluje, da niso bili podani nobeni novi predlogi za izboljšanje njihovega izvajanja ali za prilagoditev njihovih ciljev in načrtovanja dejavnosti novim prednostnim nalogam in da, kot posledica tega novega strateškega dokumenta in novih dogodkov v Afriki (posebno ustanovitve Afriške unije in njenih institucij), ni bil predlagan nikakršen pregled obstoječih strateških dokumentov držav in okvirnih nacionalnih ter regionalnih programov;

63.   izraža razočaranje nad predlaganim finančnim okvirom, ki ni dovolj ambiciozen: Komisija predvideva samo možnost, da bi zbrali več finančnih virov za "obdobje po devetem ERS", in ne obravnava možnosti, da bi odpis dolga uporabili kot sredstvo za zbiranje dodatnih finančnih virov za razvojne cilje novega tisočletja;

o
o   o

64.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam držav članic, Afriški uniji in AKP.

(1) Sachs, J. in drugi: "Ending Africa's Poverty Trap", Brookings Papers on Economic Activity, 2004 (1), s. 117 - 240.
(2) UL C 197, 12.7.2001, str. 390.
(3) UL C 131 E, 5.6.2003, str. 164.
(4) UL C 272 E, 13.11.2003, str. 277.
(5) UL C 67 E, 17.3.2004, str. 255.
(6) UL C 67 E, 17.3.2004, str. 285.
(7) UL C 68 E, 18.3.2004, str. 86.
(8) UL C 92 E, 16.4.2004, str. 315.
(9) UL C 103 E, 29.4.2004, str. 550.
(10) Sprejeta besedila, P6_TA(2005)0008.
(11) Sprejeta besedila, P6_TA(2005)0052.
(12) Sprejeta besedila, P6_TA(2005)0053.
(13) Sprejeta besedila, P6_TA(2005)0150.
(14) Sprejeta besedila, P6_TA(2005)0289.

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov