Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2004/2261(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A6-0319/2005

Predložena besedila :

A6-0319/2005

Razprave :

PV 17/11/2005 - 10

Glasovanja :

PV 17/11/2005 - 12.5

Sprejeta besedila :

P6_TA(2005)0446

Sprejeta besedila
PDF 315kWORD 89k
Četrtek, 17. november 2005 - Strasbourg
"Evropsko soglasje"
P6_TA(2005)0446A6-0319/2005

Resolucija Evropskega parlamenta o predlogu za skupno izjavo Sveta, Evropskega parlamenta in Komisije o razvojni politiki Evropske unije – "Evropsko soglasje" (2004/2261(INI))

Evropski parlament,

‐   ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom "Predlog za skupno izjavo Sveta, Evropskega parlamenta in Komisije o razvojni politiki Evropske unije – 'Evropsko soglasje'" (KOM(2005)0311),

‐   ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (CESE 1072/2005),

‐   ob upoštevanju mnenja Odbora regij (CdR 224/2005),

‐   ob upoštevanju presoje razvojne politike ES s strani Evropskega centra za upravljanje razvojne politike, Inštituta za čezmorski razvoj in inštituta Instituto Complutense de Estudios Internacionales (iz februarja 2005),

‐   ob upoštevanju pregleda Odbora za razvojno pomoč Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD/DAC) razvojnega sodelovanja Evropske skupnosti (2002),

‐   ob upoštevanju Rimske deklaracije o harmonizaciji z dne 25. februarja 2003 in Pariške deklaracije o učinkovitosti pomoči z dne 2. marca 2005,

‐   ob upoštevanju Deklaracije tisočletja Združenih narodov z dne 8. septembra 2000, s katero so zastavljeni razvojni cilji tisočletja, ki predstavljajo skupno začrtano merilo mednarodne skupnosti za odpravo revščine,

‐   ob upoštevanju zaporednih poročil o človekovem razvoju, pripravljenih v okviru programa Združenih narodov za razvoj (UNDP),

‐   ob upoštevanju Poročila o presoji ekosistemov tisočletja z naslovom "Living Beyond our Means: Natural Assets and Human Well-Being (Živeti preko svojih zmožnosti: Naravni viri in človekova blaginja)" (2005),

‐   ob upoštevanju poročila konference ZN o trgovini in razvoju (UNCTAD) iz leta 2002 z naslovom "Najmanj razvite države: Izmakniti se pasti revščine",

‐   ob upoštevanju končnih izjav in sklepov mednarodnih konferenc, predvsem Mednarodne konference o financiranju za razvoj (Monterrey, 2002), Svetovnega vrha o trajnostnem razvoju (Johannesburg, 2002), Svetovnega vrha o družbenem razvoju (Kopenhagen, 1995), Tretje konference ZN o najmanj razvitih državah (Bruselj, 2001), Četrte ministrske konference Svetovne trgovinske organizacije (Doha, 2001), Četrte svetovne konference o ženskah (Peking, 1995), Mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju (ICPD) (Kairo, 1994), posebnega zasedanja Generalne skupščine ZN iz leta 1999, za pregled napredka pri doseganju ciljev ICPD ("Kairo + 5") in Svetovnega foruma za izobraževanje (Dakar, 2000),

‐   ob upoštevanju obvez, ki jih je prevzela EU na vrhu v Barceloni marca 2002, pred konferenco v Monterreyu,

‐   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 1. marca 2001 o sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o razvojni politiki Evropske skupnosti,(1)

‐   ob upoštevanju izjave o razvojni politiki Evropske skupnosti, ki sta jo sprejela Svet in Komisija dne 10. novembra 2000 (DPS),

‐   ob upoštevanju sklepov zasedanja Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose z dne 22. in 23. novembra 2004 ter z dne 23. in 24. maja 2005,

‐   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. aprila 2005 o vlogi Evropske unije pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja(2),

‐   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. septembra 2005 o glavnih in zapostavljenih boleznih v državah v razvoju(3),

‐   ob upoštevanju poročila Komisije z dne 29. oktobra 2004 o razvojnih ciljih tisočletja v letih 2000-2004 (SEK(2004)1379),

‐   ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru z dne 12. aprila 2005 z naslovom "Pospeševanje napredka v smeri uresničevanja razvojnih ciljev tisočletja – Prispevek Evropske unije" (KOM(2005)0132),

‐   ob upoštevanju poročila delovne skupine za načrt tisočletja ZN, ki jo je vodil profesor Jeffrey Sachs z naslovom "Vlaganje v razvoj: praktični načrt za doseganje razvojnih ciljev tisočletja",

‐   ob upoštevanju večstranskih okoljskih sporazumov o spremembi podnebja, tanjšanju ozonskega plašča, biotski raznovrstnosti, močvirjih, širjenju puščav, nevarnih odpadkih in obstojnih organskih onesnaževalih,

‐   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

‐   ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A6-0319/2005),

Evropsko soglasje

1.   pozdravlja pobudo za tristransko izjavo o skupni viziji razvoja EU in poudarja potrebo po polnem in enakovrednem sodelovanju Parlamenta z drugimi institucijami prek postopka, podobnega postopku soodločanja, da bi bistveno pripomogli k doseganju ciljev boljše skladnosti, koordinacije, dopolnjevanja, kakovosti in učinkovitosti razvojne politike;

2.   pozdravlja predlagano skupno izjavo in predlaga, da se ji dodeli uradni status pravno zavezujočega okvira razvojne politike za ukrepe Evropske Unije in držav članic za vse države v razvoju, kakor to določa OECD/DAC, ob tem poziva k razjasnitvi, kako bo skupna izjava vplivala na finančni inštrument za razvojno sodelovanje;

3.   obžaluje, da predlog ne vsebuje posebnih izjav o oceni učinkovitosti in naukov, pridobljenih v sklopu pomoči EU in izjave o razvojni politiki iz leta 2000, ter njenega vpliva na pomoč Skupnosti;

4.   pozdravlja poskus za dosego soglasja glede splošnih ciljev in načel za pomoč EU v prvem delu zgoraj navedenega sporočila; vendar poziva k večji jasnosti, predvsem kar zadeva prednostne naloge in način za izboljšanje skladnosti in koordinacije razvojnega sodelovanja EU;

5.   pozdravlja poskus v drugem delu zgoraj navedenega sporočila za zagotovitev smernic za izvajanje razvojne politike na ravni Skupnosti v drugem delu zgoraj navedenega sporočila; vendar poziva k jasni opredelitvi posebne vloge pomoči Skupnosti na osnovi analize njenih primerjalnih prednosti;

6.   meni, da trenutna organizacija pomoči Skupnosti na ravni Bruslja, zlasti ločevanje med načrtovanjem in izvajanjem, ni optimalna za učinkovito izvajanje razvojne politike;

7.   upošteva dejstvo, da je globalizacija do sedaj povečala razmik med bogatimi in revnimi in se poziva, da ima razvojna politika kot enega svojih ciljev za prihodnost tudi bolj uravnotežen razvoj;

Cilji in načela

8.   poudarja, da bi splošni cilj razvojnega sodelovanja EU moral biti zmanjšanje in dokončna odprava revščine v okviru trajnostnega razvoja; poudarja, da je pojem revščine večrazsežnosten – med drugim povezan s človeškimi sposobnostmi kot so poraba in varnost hrane, zdravje, izobrazba, pravice, zmožnost do izražanja mnenja, človeška varnost, socialna pravičnost, dostojanstvo in dostojno delo;

9.   soglaša, da so zmanjšanje revščine – kot prvi korak pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja –, spodbujanje demokracije, dobrega upravljanja in spoštovanje človekovih pravic ključni razvojni cilji, kljub temu poudarja, da je lahko boj proti revščini uspešen le, če se z okoljskimi in človeškimi viri upravlja trajnostno in če se pripiše enako pomembnost vlaganju v ljudi, s posebnim poudarkom na mladih in ženskah, predvsem v zdravje in izobraževanje, ter vlaganju v ustvarjanje premoženja – s poudarkom na vprašanjih kot so podjetništvo, znanost in tehnologija, ustvarjanje delovnih mest, spoštovanje pravic delavcev, dostop do kreditov, premoženjske pravice in infrastruktura; poudarja, da je enakopravnost žensk ključnega pomena za celoten razvoj in da bi morala biti enakopravnost spolov temeljni del vseh strategij politike;

10.   podpira načela pristnega partnerstva, lastništva in političnega dialoga kakor tudi pristop do razvoja, ki temelji na pravicah; poudarja pomen podpore partnerskim državam pri njihovem prizadevanju za izboljšanje strateških dokumentov za zmanjšanje revščine (PRSP), z dejavno vlogo nacionalnih parlamentov in organizacij civilne družbe; predlaga, da se načela Cotonoujskega partnerskega sporazuma razširi na vse države v razvoju;

11.   poudarja pomembno vlogo civilne družbe v državah v razvoju kot izvajalke storitev ter spodbujevalke demokracije in človekovih pravic ter poziva h krepitvi podpore za vzpostavitev institucij in kadrov za nevladne organizacije držav partneric; priznava tudi pomembno vlogo evropske civilne družbe in v tem okviru poziva k poenostavitvi načinov za podporo projektom, vključno s financiranjem;

12.   poudarja potrebo po delovanju EU v smeri demokratizacije mednarodnih institucij, da bi dosegli večjo zastopanost interesov držav v razvoju in izboljšali demokracijo v korist vseh;

13.  Pozdravlja dejstvo, da si EU z osnutkom predloga prizadeva okrepiti nadzor nad izvozom orožja v EU ter da je njen namen zagotoviti, da se orožje, izdelano v EU, ne bi uporabljalo proti civilnemu prebivalstvu; pozdravlja dejstvo, da osnutek vsebuje konkretne ukrepe za omejitev nenadzorovanega širjenja orožja malega kalibra in lahkega strelnega orožja; vseeno poziva EU, da prevzame odgovornost za izvoz orožja v preteklosti ter da okrepi in pospeši programe odstranjevanja min in razoroževanja v regijah, kjer so bile vojne;

Tematsko osredotočenje in prednostne naloge

14.   pozdravlja prizadevanja za dosego večje osredotočenosti in zbranosti pri vzdrževanju zadostne prožnosti; obžaluje odsotnost jasnih prednostnih nalog med predstavljenimi akcijskimi temami, zlasti na ravni Skupnosti, in poziva k pojasnitvi izbire ciljev, akcijskih tem in prednostnih nalog;

15.   ponovno poudarja pomen človeških pravic pri pripravljanju, izvajanju in nadzorovanju projektov, ki jih financira ali sofinancira EU;

16.   poudarja, da vprašanja kot so preprečevanje širjenja in zdravljenje HIV/AIDS, malarije in tuberkuloze, spodbujanja spolnega in reproduktivnega zdravja ter enakosti spolov in pravic žensk, blažitev podnebnih sprememb, trgovinska reforma, preprečevanje konfliktov, demokracija in dobro upravljanje (prednost ima preprečevanje korupcije) zaslužijo posebno pozornost, ker so tudi vsa ostala prizadevanja zaman, če se teh vprašanj ne obravnava učinkovito;

17.   predlaga, da se v okviru skupne izjave nameni večjo pozornost naslednjemu:

   veliko držav z nizkim dohodkom zaostaja pri zasledovanju razvojnih ciljev tisočletja, povezanih z zdravjem; večina potrebuje pomoč pri pripravljanju nujnih zdravstvenih ukrepov v primerih, kakršna je na primer pandemija gripe; premajhno pozornost se posveča boleznim, za katere ni dostopa do zdravil ali je raziskovanje zdravil zanje pomanjkljivo; obupno pomanjkanje zdravstvenega osebja, zlasti v podsaharski Afriki – delno je zato kriv beg možganov –, je največja težava, ki zahteva tako sistemski pristop na področju zdravstva in razvoja, pri čemer bi namenili največji pomen krepitvi zdravstvenih sistemov in zdravstvenim raziskavam kot zagotavljanje večje podpore zdravstvenemu sektorju, z največjim poudarkom na zdravstvenih izidih v strateških dokumentih za zmanjševanje revščine,
   vloga nacionalnih parlamentov je ključnega pomena in zato obstaja potreba po posebni podpori za okrepitev in izboljšanje delovnih pogojev demokratično izvoljenih parlamentov, s polnim sodelovanjem Evropskega parlamenta,
   podpora infrastrukturne pomoči Skupnosti mora biti bolje uravnovešena z manjšim poudarkom na gradnji cest in mora dati prednost dostopu do informacijske in komunikacijske tehnologije, vode, energije in razvoju podeželja,
   spodbujanje enakosti spolov pravic žensk kot temeljnih človekovih pravic ni ključnega pomena že samo po sebi, temveč je tudi ključno vprašanje socialne pravičnosti, hkrati pa pripomore k doseganju vseh RCT in izvajanju pekinških izhodišč za ukrepanje, akcijskega programa iz Kaira in Konvencije za odpravo vseh oblik diskriminacije žensk, zato je potrebna močna komponenta enakosti v vseh politikah in delovanju EU v odnosih z državami v razvoju,
   glede na osrednjo vlogo osnovnega izobraževanja in zdravstva bi morale države članice in pomoč Skupnosti dati prednost načelu 20/20 svetovnega vrha za socialni razvoj,
   izobraževanje je ključ do razvoja; ena izmed največjih ovir za celovito formalno izobraževanje je otroško delo; vsakršna strategija za spodbujanje izobraževanja mora vključevati tudi ukrepe za boj proti vsem oblikam otroškega dela,
   glede na to, da je večina podeželskih revežev odvisnih od tradicionalne ekonomije, ki temelji na biomasi, hitro propadanje gozdov, prsti in morskih virov ter vedno večje pomanjkanje vode v veliko regijah predstavljajo resno grožnjo za preživetje na stotine milijonov ljudi; to zahteva obsežne programe za obnovo gozdov, varovanje tal, varstvo morja in upravljanje z vodami,
   trenutni proizvodni in potrošniški sistemi so pripeljali do naraščajočega pritiska na okolje in predstavljajo dolgoročno grožnjo za dobrobit družbe; revni ljudje so še posebno izpostavljeni razvrednotenju okolja,
   ni treba, da države v razvoju ponovijo napake industrijsko razvitih držav na področju onesnaževanja, pod pogojem, da se nameni veliko več pomoči za vlaganje v čisto in učinkovito tehnologijo; poudarja pomembnost zmanjšanja odvisnosti od fosilnih goriv držav v razvoju tudi v luči pritiska na plačilno bilanco in tako na proračun teh držav,
   stotine milijonov revnih ljudi je izredno izpostavljenih nevarnostim, kot so potresi, tropska neurja, poplave, cunamiji ali hude suše, in zaradi večjih nesreč je razvoj izpostavljen tveganju; poudarja, da bo razvojne cilje tisočletja težko doseči v državah z najnižjim prihodkom, razen v primeru, če bi bilo zmanjšanje tveganja zaradi nesreč, vključno s socialnimi zavarovalnimi shemami v primeru nesreč, dobro vključeni v strategije razvoja in zmanjšanja revščine,
   zaveda se, da revščina, nerazvitost in nestabilne države ustvarjajo plodna tla za izbruh konfliktov in novih groženj varnosti, vključno z mednarodnim kriminalom in terorizmom, priznava potrebo, da ima razvoj po končanih konfliktih pomembno vlogo ne samo pri vzpostavljanju institucij, temveč tudi pri ponovnem vzpostavljanju socialne strukture družb in podpori procesom za vzpostavljanje miru in sprave,
   zaposlitev je pomembno sredstvo in pogoj za boj proti revščini. Zato mora biti dostop do dostojnega dela in spoštovanje temeljnih konvencij Mednarodne organizacije dela prednostna naloga;

Načini pomoči, finančna sredstva, učinkovitost in skladnost

18.   izraža zadovoljstvo glede zavzemanja za povečanje proračunskih sredstev za pomoč znotraj EU, z namenom doseči 0,7 % bruto nacionalnega prihodka do leta 2015, in spodbuja vpeljavo inovativnih mehanizmov in financiranje razvojnega sodelovanja, kot so mednarodni davčni sistemi, vendar istočasno poudarja potrebo po znatnem izboljšanju kakovosti pomoči in njenem učinkovitejšem razdeljevanju ter močno potrebo po izboljšanih meritvah rezultatov in vpliva ter poleg tega izpostavlja, da bi se morali enotni kriteriji za podeljevanje pomoči EU osredotočiti na najrevnejše države in prebivalce,

19.   poziva k povečanju deleža sredstev za razvoj, dodeljenih državam z nizkih dohodkom;

20.   meni, da je pobuda za odpis dolgov močno zadolženim revnim državam še zelo nedodelana; poziva, da se okrepi odpis dolgov v državah z nevzdržnim dolgom, v katerih vlade spoštujejo človekove pravice in demokracijo ter odgovorno vlagajo sproščena sredstva; nadalje poudarja, da zaradi odpisa dolgov ne bi smele nastati razmere, škodljive za gospodarsko politiko, ter, da bi ga bilo treba združiti z uradno razvojno pomočjo (URP);

21.   meni, da je bolj odločno prizadevanje EU in držav članic bistveno za odkrivanje nezakonito prisvojenih ali napačno porabljenih sredstev in njihovo vračanje, tako da bi jih lahko porabili za predvidene namene;

22.   se zavzema za preoblikovanje zunanjega mandata Evropske investicijske banke (EIB), ki bi ji dovoljeval, da postane polno delujoča razvojna banka, ki bo izvajala razvojne strategije EU, in ji omogočil financiranje javnih naložb v storitve in objekte splošnega interesa;

23.   obžaluje pomanjkanje doslednosti razvojne politike znotraj EU, kar vodi do visokih stroškov transakcij, podvajanja dela in težav za države partnerice; podpira prizadevanja za izboljšanje koordinacije, usklajevanja in približevanja načinov s katerimi donatorji načrtujejo in dostavljajo pomoč in jih določa Pariška deklaracija, meni, da bi takšna prizadevanja morali uporabljati tudi v državah s srednje visokim dohodkom; poudarja pa, da je predlagana skupna izjava glede izvajanja preveč nejasna;

24.  predlaga, da si EU – na osnovi lastništva partnerske države in razvojne strategije – prizadeva za boljše usklajevanje med donatorskimi politikami držav članic EU s sprejetjem skupnih strateških dokumentov držav in skupnega večletnega načrtovanja – po možnosti z udeležbo drugih pomembnejših dvostranskih in večstranskih donatorjev; poziva k izboljšanju koordinacije in dopolnjevanja skozi operativno prilagajanje s proračunskimi postopki držav partneric in strategij za zmanjševanje revščine; predlaga – prek posvetovanj na ravni države – sprejem načela da so največ 2-3 donatorji vodilnih agencij EU v katerikoli državi partnerici in da je treba pri tematskih vprašanjih zastaviti jasno delitev dela;

25.  poudarja, da se morajo EU in njene države članice tesno povezati z mednarodnimi organizacijami, ki sodelujejo v razvojnem delu, kot so skladi, programi in agencije Združenih narodov, vključno z UNDP, Svetovno banko in Mednarodnim denarnim skladom, da bi tako dosegli še večjo usklajenost razvojne politike EU in preprečili prekrivanja dela, ki se ga izvaja ob upoštevanju mednarodno sprejetih ciljev;

26.   poudarja, da bi si morala EU prizadevati za boljše usklajevanje politik držav članic s Svetovno banko in Mednarodnim denarnim skladom;

27.   poudarja, da Komisije ne bi smeli obravnavati kot 26. donatorja EU; namesto tega bi bilo opredeliti in doseči dogovor glede dodane vrednosti pomoči Skupnosti in pri tem posebno pozornost nameniti možnosti za izboljšanje usklajevanja, dopolnjevanja in skladnosti, obsegu pomoči Skupnosti, nevtralni vlogi Komisije, njenemu delu na področju upravljanja, demokracije in človekovih pravic, njene vloge globalnega akterja, njene morebitne vloge kot idejnega središča evropske razvojne politike itd.;

28.   soglaša, da so posebni pogoji za pomoč, ki jih postavijo donatorji, le redko učinkoviti; vseeno poudarja, da splošna proračunska podpora kot prednostni mehanizem pomoči zahteva dodatni nadzor in se jo lahko uporabi samo tam, kjer so pogoji pravi in kjer so vzpostavljeni učinkoviti nadzorni sistemi, na primer preko neodvisnih komisij pod nadzorom nacionalnih parlamentov. Kjer je to možno, bi si morale Komisija in države članice prizadevati za napredovanje po področju, od pomoči pri projektih do razširjenega sektorskega pristopa, ter od tu do neposredne proračunske podpore;

29.   poziva Komisijo, da Parlamentu predstavi merila, po katerih se ocenjuje potrebo po podpori za države v razvoju in učinkovitost dane podpore, statistične podatke o že dani podpori ter nadzorni sistem za ocenjevanje učinkovitosti izvajanja podpore, da bi jo v prihodnosti še izboljšali;

30.   izpostavlja obstoj resnih pomanjkljivosti znotraj Komisije glede vprašanj integracije, kot so pravice otrok, spol, enakost in pravice žensk, invalidnost ter okolje; pozdravlja prizadevanja za okrepitev integracije na ravni politike, načrtovanja, izvajanja in ocenjevanja in poudarja, da bodo za doseganje napredka potrebne bistvene spodbude v obliki izobraževanja in usposabljanja osebja, tako na ravni glavnega sedeža kot na državni ravni;

31.   podpira prizadevanja za skladnost politike, ki bi jo bilo treba upravljati tako, da ciljev in izidov razvojnih politik druge politike ne bi spodkopavale, ampak podpirale; poziva k takojšnjemu odzivu na politike EU, ki so še posebno negativne, kot na primer trgovinska politika, SKP in sporazumi o ribolovu; poudarja pomen dejstva, da se državam v razvoju omogoči doseganje standardov EU glede varnosti hrane, izdelkov in sestavin, da le-ti ne bi postali ovire za dostop na trg EU; nadalje poziva, da se v petih letih opusti vse oblike izvozne pomoči, vključno s prikrito podporo preko izvoznih kreditov, pomoči v hrani, izvoznih trgovinskih podjetij, vezane pomoči itn;

32.  Ugotavlja, da so v zadnjih treh desetletjih najmanj razvite države postale neto uvoznice hrane, zato poziva k spremembi kmetijske politike, ki naj daje prednost varnosti;

33.   poudarja, da je razvojna politika eno od orodij za ukrepanje proti osnovnim vzrokom negotovosti, vendar ne sme biti podrejena varnostni politiki, ter, da bi moral vsak ukrep znotraj razvojnega sodelovanja upoštevati opredelitev URP odbora za razvojno pomoč;

34.   poudarja, da so tako pravična mednarodna trgovinska politika kakor tudi omogočanje pogojev za trgovino v državah v razvoju zelo pomembni za razvoj; zato poudarja pomembnost krepitve strani ponudbe, vključno z vzpostavitvijo novih zmogljivosti partnerskih držav, da bodo lahko priložnosti trgovanja preoblikovale v sredstvo razvoja; v tem smislu poudarja pomen področij kot sta kmetijstvo in varnost hrane, predvsem pomembno vlogo malih in srednje velikih podjetij;

35.   meni, da mora razvojna politika temeljiti na priznanju pravice, da država ali regija na demokratičen način določi lastne politike, prednostne naloge in strategije za zaščito virov preživljanja prebivalstva ter njegovih socialnih, gospodarskih in kulturnih pravic in da bi ta načela morale spoštovati države članice in Komisija;

36.   pozdravlja vse večje zavedanje, da mora odpiranje trga potekati po skrbno določenem zaporedju in opozarja, da to vsebuje pravico držav v razvoju do določanja hitrosti in smeri liberalizacije trgovine na osnovi njihovih razvojnih ciljev;

o
o   o

37.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 277, 1.10.2001, str. 130.
(2) Sprejeta besedila, P6_TA(2005)0115.
(3) Sprejeta besedila, P6_TA(2005)0341.

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov