Evropski parlament,

–   ob upoštevanju 21. in 22. letnega poročila Komisije (KOM(2004)0839 in KOM(2005)0570),

–   ob upoštevanju delovnega dokumenta osebja Komisije (SEK(2004)1638 ter SEK (2005)1446 in 1447),

–   ob upoštevanju členov 45 in 112(2) svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in mnenja Odbora za peticije (A6-0089/2006),

A.   ker letna poročila Komisije ugotavljajo stanje prenosa direktiv s strani držav članic, da se zagotovi učinkovito spremljanje uporabe zakonodaje; ker je, kot pravi 21. poročilo, dne 31. decembra 2003 potekalo 3 927 postopkov za primere kršitev, vključno s 1 855 primeri, za katere se je začel postopek, 999 primeri, o katerih je bilo podano obrazloženo mnenje, 411 primeri, ki so bili predloženi Sodišču, in le 69 primeri (od katerih jih je 40 zadevalo okoljski sektor), za katere so se začeli postopki iz člena 228 Pogodbe ES,

B.   ker ustrezno spremljanje uporabe prava Skupnosti ne vključuje le ocenjevanje prenesene zakonodaje, ampak tudi za ocenjevanje kakovosti prenosa in sprejetih praks, ki se dejansko uporabljajo pri uporabi prava Skupnosti,

C.   ker je pravilno in hitro izvajanje zakonodaje Skupnosti sestavni in bistveni del "bolje oblikovanih predpisov"; ker je jasna in dobro napisana zakonodaja nujen pogoj za dobro uporabo prava Skupnosti v celotni EU; ker kakovost zakonodaje, ki je pogosto rezultat različnih političnih kompromisov, ni vedno zadostna in obveznosti držav članic niso zmeraj jasne,

D.   ker lahko Komisija prilagaja sredstva, ki jih uporablja za učinkovito opravljanje svojih nalog in iskanje inovacij, namenjenih izboljšanju uporabe prava Skupnosti,

E.   ker se Komisija zdaj ukvarja s prilagajanjem obstoječih postopkov in načini, kako jih pospešiti in napraviti učinkovitejše; ker to vseeno ni zadosten razlog, da se zahtevane informacije glede skupnih sredstev, ki so v ustreznih generalnih direktoratih in generalnem sekretariatu namenjena vprašanju kršitev, ne pošljejo pravočasno,

F.   ker število pritožb v zvezi s kršitvami prava Skupnosti kaže, da imajo evropski državljani bistveno vlogo pri njegovi uporabi ter da je ustrezna obravnava njihovih težav pomembna za verodostojnost Evropske unije,

G.   ker pritožbe državljanov pri graditvi "Evrope ljudi" niso le simboličnega pomena, ampak predstavljajo stroškovno učinkovito in uspešno orodje za nadzor uporabe prava Skupnosti,

H.   ker so učinkovito pravno varstvo ter enotna uporaba in tolmačenje bistveni elementi prava Skupnosti,

I.   ker je Parlament prejel 22. letno poročilo Komisije šele januarja 2006 in ker se bo zaradi te zamude v tej resoluciji nanj le delno skliceval, jedro analize pa bo 21. letno poročilo Komisije o uporabi prava Skupnosti leta 2003,

1.   je prepričan o resnični potrebi, da vse evropske institucije resno, na viden način in z več pozornosti obravnavajo vprašanje nadzora izvajanja, zlasti glede na poudarek, ki je bil v zadnjem času namenjen nujnosti zmanjšanja obsega zakonodaje Skupnosti in zakonodajnih pobud;

2.   vztraja, da je treba vsako zmanjšanje obsega zakonodaje nadomestiti z večjim poudarkom na njenem izvajanju; poudarja, da so pritožbe stroškovno učinkovito in uspešno orodje za nadzor uporabe prava Skupnosti, ter poziva Komisijo, naj zagotovi, da se vsaj nekaj sredstev, ki so bila predvidena za pripravo osnutka in nadaljnje spremljanje zakonodaje, nameni učinkovitemu in pravilnemu izvajanju obstoječe zakonodaje Skupnosti v različnih enotah, ki se ukvarjajo s posameznimi pritožbami in primeri kršitev;

3.   je prepričan, da morajo odbori Parlamenta nameniti pozornost tudi vprašanju uporabe zakonodaje Skupnosti, pri čemer morajo zlasti pristojni poročevalci pri spremjanju izvajanja prava Skupnosti v državah članicah igrati bolj dejavno vlogo, pri čemer lahko kot vzor služijo redne seje o izvajanju, ki jih pripravlja Odbor za okolje, javno zdravje in varno hrano;

4.   razume, da se komitologije v tej resoluciji ne obravnava, in meni, da bi bilo treba to vprašanje obravnavati v posebni resoluciji;

5.   poudarja, da nalaga člen 211 Pogodbe ES Komisiji institucionalno odgovornost za zagotavljanje izvajanja določb Pogodbe in ukrepov institucij v skladu s Pogodbo; nadalje poudarja, da člen 226 Pogodbe ES pooblašča Komisijo, da sprejme ukrepe proti državam članicam za kakršna koli neizpolnjevanja njihovih obveznosti v okviru Pogodbe;

6.   ugotavlja, da sta glavni težavi postopka za ugotavljanje kršitev (člena 226 in 228 Pogodbe ES) njegovo trajanje (povprečno 54 mesecev od prijave pritožbe in vložitve zadeve Sodišču) in omejena uporaba člena 228;

7.   ugotavlja, da Komisija organizira štiri srečanja na leto za odločanje o postopkih za ugotavljanje kršitev ter da vse odločitve (od prvega uradnega opomina, namenjenega pridobivanju informacij od zadevnih držav članic, do odločitve, da se obrnejo na Sodišče) sprejme kolegij komisarjev; ob upoštevanju pomena skupnega posredovanja pri fazah kršitve in potrebe po njem predlaga, da se pozorno oceni možnost skrajšanja notranjega postopka v začetni fazis pooblastitvijo vsakega člana Komisije, da v okviru svojih pristojnosti državam članicam pošlje uradne opomine, kar je že praksa v primerih, ko države članice prava Skupnosti niso prenesle v nacionalno zakonodajo v določenem roku;

8.   ugotavlja nezadostno stopnjo sodelovanja nacionalnih sodišč v večini držav članic, ki še vedno niso naklonjene izvajanju načela primarnosti prava Skupnosti;

9.   pozdravlja sporočilo Komisije z naslovom "Boljši nadzor uporabe prava Skupnosti" (KOM(2002)0725), ki navaja različne ukrepe za dosego tega cilja;

10.   vseeno obžaluje, da Komisija ni predstavila nobenega strukturiranega, podrobnega nadaljnjega spremljanja nekaterih obveznosti, objavljenih v zgoraj navedenih sporočilih, kot na primer "uporaba prednostnih meril bo ocenjena letno, ko bo obravnavano poročilo o spremljanju uporabe prava Skupnosti";

11.   poziva Komisijo, da izvede posebno oceno uporabe prednostnih meril, navedenih v zgoraj navedenem sporočilu z namenom ocenjevanja, ali je takšno opravljanje resnično potrebno in ne prinaša pretiranega zmanjšanja obsega postopkov za ugotavljanje kršitev, za katere Pogodba ne predvideva nobenega hierarhičnega razmerja; poziva Komisijo, da oceni, ali ne bi bila primernejša rešitev za izboljšanje zmogljivosti nadaljnjega spremljanja pritožb preprosto povečanje razpoložljivih sredstev v najbolj izpostavljenih generalnih direktoratih; poudarja, da v oddelkih Komisije, zadolženih za prenos zakonodaje, potrebujejo strokovnjake, ki bi preučili, če je bila zakonodaja v celoti prenesena; meni, da se pri preučevanju prenesene zakonodaje ni mogoče zanašati le na avtomatični sistem za preverjanje skladnosti;

12.   poziva Komisijo, da Parlament obvešča o rezultatih takšnih ocenjevanj; vztraja, da opredelitev prednostnih nalog ne sme povzročiti manjšega odziva na pritožbe državljanov, ter od Komisije zahteva, da se o vsaki morebitni spremembi prednostnih meril posvetuje s Parlamentom;

13.   poziva Komisijo, da umesti načelo pravne države in izkušnje državljanov nad izključno gospodarskimi merili in ocenjevanjem; zahteva od Komisije, da natančno nadzoruje upoštevanje temeljnih svoboščin in splošnih načel Pogodbe ter tudi upoštevanje uredb in okvirnih direktiv; poziva Komisijo, naj med kriteriji za ugotavljanje kršitev temeljnih svoboščin uporablja sekundarno zakonodajo;

14.   zahteva od Komisije, da ponovno oceni sodelovanje z državami članicami v smislu člena 10 Pogodbe ES, glede na to, da večina držav članic še ni pripravljena storiti več za izboljšanje izvajanja prava Skupnosti, kar je bilo razvidno iz pogajanj o Medinstitucionalnem sporazumu z dne 16. decembra 2003 o boljši pripravi zakonodaje(1), ko je Svet zavrnil sprejetje vsakršne obveze v zvezi s prenosom in izvajanjem zakonodaje; izraža svojo podporo za ponoven začetek dialoga s Svetom o tej zadevi, da bi spremenili medinstitucionalni sporazum;

15.   odločno poziva Komisijo, da ponovno oceni svojo popustljivost do držav članic, ko gre za upoštevanje rokov za oddajo zahtevanih informacij Komisiji, sprejetje in sporočanje izvedbenih nacionalnih ukrepov ter pravilno uporabo zakonodaje Skupnosti na nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

16.   ugotavlja, da so se države članice odločile za oblikovanje posebnih struktur, ki obravnavajo izvajanje; pozdravlja napore Komisije za podpiranje vzpostavitve ustreznih točk za usklajevanje v vsaki državi članici z namenom izboljšanja celotnega prenosa in izvajanja politike ter učinkovitosti predpravdnih postopkov za ugotavljanje kršitev; predlaga, da države članice ne vzpostavijo le tehnične strukture, ampak tudi imenujejo politično osebnost (politične osebnosti) na nacionalni ravni, odgovorno za politiko ugotavljanja kršitev;

17.   opozarja, da poudarek na organizacijskih vprašanjih in pretoku informacij ne sme prikriti dejstva, da so številni primeri nepravilnega izvajanja posledica slabe kakovosti zakonodaje in namernih poskusov držav članic, da bi iz političnih, upravnih in gospodarskih razlogov izpodbile zakonodajo Skupnosti; v zvezi s tem dodaja, da ima Komisija navado sprejemati zapoznelo ukrepanje držav članic, da bi tako zaključili postopke za primer kršitev; poziva Komisijo, naj od držav članic zahteva retroaktivno uporabo predpisov Skupnosti, ki so bili kršeni, da bi tako odpravili vse posledice kršitev, ter da naj se v primeru vztrajnega neizpolnjevanja obveznosti nemudoma zateče k členu 228 Pogodbe ES;

18.   ugotavlja, da se je omrežje SOLVIT (Internal Market Problem Solving) na notranjem trgu pokazalo kot učinkovit dopolnilni zunajsodni mehanizem, ki je povečal prostovoljno sodelovanje med državami članicami, vendar meni, da se teh mehanizmov ne sme obravnavati kot nadomestilo za postopke za ugotavljanje kršitev, ki zavezujejo države članice k izvajanju zakonodaje Skupnosti; poziva države članice, naj nacionalnim kontaktnim točkam za mrežo SOLVIT namenijo več finančnih sredstev in človeških virov;

19.   meni, da je za zakonodajo bistveno, da je pripravljena na način, prijaznejši za izvrševanje; meni, da je prav tako pomembno, da državljani bolje razumejo zakonodajo Skupnosti, in zato predlaga, naj se vsem pravnim aktom doda povzetek za državljane v obliki razumljive in poljudne obrazložitve;

20.   je prepričan, da čeprav je pomembno posvetiti čas in trud za razvijanje dialoga z državami članicami ter izboljšanje njim namenjene podpore za olajšanje hitrega in pravilnega prenosa zakonodaje Skupnosti, je potrebna strožja disciplina, predvsem po širitvi, da se preprečijo pretirane zamude in trajne razlike v kakovosti prenosa na nacionalni ravni;

21.   verjame, da je treba posebno klavzulo, ki države članice obvezuje k oblikovanju tabele skladnosti ob prenosu direktiv, bolj sistematično vključiti v vsako novo sprejeto direktivo;

22.   ugotavlja, da je v letu 2004 približno 41 % novih direktiv vključevalo določbo o tabeli skladnosti; verjame, da mora Parlament kot sozakonodajalec podpreti predloge, da bi v direktive vključili določbe, ki države članice obvezujejo k uporabi tabele skladnosti za obveščanje; poziva Komisijo, da Parlamentu redno poroča o uporabi takšnih določb;

23.   pozdravlja prizadevanje nekaterih generalnih direktoratov Komisije, predvsem GD za okolje, za izboljšanje preverjanj skladnosti ustreznih direktiv, zlasti po širitvi; poziva Komisijo, da na svoji spletni strani objavi študije o ocenjevanju skladnosti nacionalnih izvedbenih ukrepov z zakonodajo Skupnosti, ki so jih zahtevali različni generalni direktorati;

24.   ugotavlja, da obstaja več postopkov, ki so odprti za neskladnost, ter da se takšni postopki včasih ponovijo, ne da bi države članice uspeli prepričati, da spremenijo svoje akte o prenosu; poudarja, da lahko v takšnih primerih zamude v postopku zelo škodijo državljanom, ker pozornost ni usmerjena na posamezne primere, ampak k splošnemu problemu; zato poziva Komisijo, da o primerih neporočanja in neskladnosti izvedbenih nacionalnih ukrepov z zakonodajo Skupnosti zavzame ostro stališče ter da uporabi različne stopnje postopka, določenega v členu 226 Pogodbe ES, v skladu z določenimi roki, o katerih se ni mogoče pogajati in ki so zapisani v ustreznih nezavezujočih instrumentih (sporočila, smernice), da bi tako čim hitreje prišli do določitve kazni, predvidene v členu 228 Pogodbe ES;

25.   poziva Komisijo, da predloži seznam tistih direktiv, ki imajo najslabši rezultat v smislu izvajanja, in poda mnenje o glavnih razlogih za to; poudarja, da so države članice v skladu s sodno prakso Sodišča in členom 10 PES dolžne zagotoviti ustrezen sistem učinkovitih in sorazmernih sankcij, ki bodo odvračale od kršitev predpisov Skupnosti; meni, da bi bilo treba v primeru, ko učinkovit sistem sankcij ni sprejet, primerno strogo ukrepati v skladu s postopkom za ugotavljanje kršitev;

26.   ugotavlja, da ti postopki državljanom ne dajejo nobene pravice, razen vložitve pritožbe, ter da ima Komisija v vlogi varuha Pogodbe veliko diskrecije glede tega, ali naj prijavi pritožbo in začne postopke; meni, da v Pogodbi ali sodni praksi sodišča ni ničesar, kar bi preprečevalo uporabo ustreznih zakonodajnih instrumentov, ki bi dali več pravic pritožnikom, zato poziva Komisijo, naj sprejme tovrstne instrumente; je prepričan, da mora ta pomembna in posebna pravica Komisije zadovoljevati merilom preglednosti in odgovornosti glede sprejemanja odločitev, predvsem v primerih neprijave pritožb;

27.   pozdravlja sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in evropskemu varuhu človekovih pravic o "odnosih s pritožnikom v zvezi s kršitvami zakonodaje Skupnosti" (KOM (2002)0141);

28.   zahteva od Komisije, da upošteva načela, navedena v tem sporočilu, da je treba vse pritožbe, ki bi lahko naznanile resnično kršitev prava Skupnosti in jih je prejela Komisija, brez izjeme prijaviti, razen v primerih izrednih okoliščin, navedenih v členu 3 Priloge k Sporočilu; ugotavlja, da je evropski varuh človekovih pravic nedavno prejel posebne pritožbe o neprijavljanju pritožb in jih zdaj preučuje; poziva Komisijo, naj Parlamentu predloži redno poročilo o primerih neprijavljanja pritožb v skladu z zgoraj navedenim sporočilom;

29.   meni, da je enoletni rok, ki je v sporočilu naveden za čas od prijave pritožbe do dejanskega uradnega opomina ali odločitve o prijavi, predolg; nadalje opozarja, da se tega roka vedno ne spoštuje, kar pušča pritožnika v nesprejemljivem stanju negotovosti; zato Komisijo poziva, da pošlje uradne opomine državam članicam, ki še ne vključujejo nobenih "pogajanj", kmalu po prijavi pritožbe in da si prizadeva za hiter potek postopka ob točnem upoštevanju rokov, pri čemer so izjeme mogoče le v izrednih primerih;

30.   poziva vse službe Komisije, da pritožnike – in kjer je primerno tudi vpletene poslance Evropskega parlamenta – ob izteku vsakega predhodno določenega roka v celoti obveščajo o napredku njihovih pritožb (uradni opomin, obrazložitveno mnenje, predložitev Sodišču), da navedejo razloge za njihove odločitve in jih v vseh podrobnostih sporočajo pritožniku, skladno z načeli, navedenimi v sporočilu iz leta 2002, ki pritožniku omogočajo, da predloži dodatne pripombe (takšne informacije morajo, predvsem v primerih, kadar namerava Komisija odgoditi pritožnika, vključevati pojasnila, ki jih predložijo vpletene države članice);

31.   poziva Komisijo, da sprejme posebne postopke, ki bi pritožniku in vpletenim poslancem Evropskega parlamenta omogočili dostop do dokumentacije in vsebine dopisovanja z državo članico;

32.   poziva Komisijo, da zagotovi specifične podatke o upoštevanju rokov, kakor je določeno v njenem internem priročniku o operativnih postopkih, ki jih je mogoče pridobiti le neuradno; ponovno poudarja pomen določanja skrajnih rokov od datuma prijave pritožbe, da se pritožniku zagotovi odgovor ter odpošlje uradni opomin;

33.   ugotavlja, da so postopki iz člena 228 Pogodbe ES v vsem času od njihove uvedbe le v treh primerih vodili k razsodbam Sodišča; pozdravlja Sporočilo Komisije o uporabi člena 228 Pogodbe ES (SEC(2005)1658), ki pojasnjuje in razvija politiko Komisije, ko od Sodišča zahteva, da naloži periodično plačilo in pavšalni znesek državam članicam, ki ne ravnajo v skladu s sodbo Sodišča;

34.   poziva Komisijo, da v skladu s svojim sporočilom iz leta 2005 o uporabi člena 228 Pogodbe ES uradno navede, da bodo vsi primeri, za katere že velja uradni opomin, obrazložitvena mnenja iz člena 228 in tudi vsi primeri, za katere zdaj veljajo postopki iz člena 226, predmet nove politike (če niso bili rešeni pred predložitvijo Sodišču);

35.   opozarja, da morajo peticije, ki so jih posamezniki poslali Komisiji, evropskemu varuhu človekovih pravic in ustreznim parlamentarnim odborom, spodbuditi evropske institucije k oceni načina, po katerem se izvaja pravo Skupnosti na nacionalni in evropski ravni;

36.   ponavlja svoje prepričanje, da so tesno sodelovanje in nadzorni dogovori med Komisijo, Svetom, evropskim varuhom človekovih pravic in ustreznimi parlamentarnimi odbori bistveni za zagotavljanje učinkovitega posredovanja v vseh primerih, ko se je predlagatelj peticije upravičeno pritožil zaradi kršitve prava Skupnosti;

37.   vztraja pri tem, da mora Komisija v prihodnjih poročilih navesti podatke, ki bodo natančno prikazali pomemben in izrazit prispevek peticij k nadzoru nad uporabo zakonodaje Skupnosti, in ponovno poudarja zahtevo iz svoje resolucije z dne 9. marca 2004(2), da se vključi poglavje, izključno namenjeno peticijam;

38.   meni, da je treba postopkovne pravice vlagateljev peticij določiti, kakor je bilo to storjeno za pravice pritožnikov, opredeljene v sporočilu Komisije iz leta 2002; meni, da je treba razjasniti postopkovna vprašanja o vzporedni obravnavi pritožb in peticij ter dodatno izboljšati sodelovanje ustreznih služb, tako da lahko Odbor za peticije zagotovi spoštovanje pravic vlagateljev peticij;

39.   iz izkušenj ugotavlja, da se državljani, ki naslovijo peticijo na Parlament, pred nacionalnimi sodišči težko sklicujejo na pravice iz prava Skupnosti in težko pridobijo povračilo izgube ali škode, nastale zaradi kršenja zakonodaje Skupnosti s strani držav članic;

40.  obžaluje nepripravljenost Komisije, da bi raziskala domnevne pretekle kršitve zakonodaje Skupnosti, ki so sedaj že urejene, kot na primer peticije v zvezi z družbama "Equitable Life" in "Lloyds of London"; poziva Komisijo, naj razišče primere, kjer naj bi posamezniki zaradi domnevnih napak utrpeli veliko škodo, saj bi lahko rezultati takšnih raziskav državljanom izjemno koristili pri pridobivanju pravic do odškodnine po ustreznih pravnih poteh;

41.   meni, da je treba najti načine, kako izboljšati postopke med institucijami, da bi evropskim državljanom zagotovili bolj učinkovita izvensodna sredstva poravnave, kot nadgradnjo pravice do peticije, navedene v Pogodbi; s tem v zvezi predlaga, da bi bilo dobro razmisliti o vzpostavitvi organizacije, kot je "SOLVIT", ki bi v okviru Evropskega parlamenta poslancem pomagala pri pravnih vprašanjih;

42.   poziva k večjemu sodelovanju med nacionalnimi parlamenti in Evropskim parlamentom ter njihovimi poslanci, da se spodbudi in poveča učinkovit pregled evropskih zadev na nacionalni ravni; meni, da imajo nacionalni parlamenti dragoceno vlogo pri spremljanju uporabe prava Skupnosti, s čimer pomagajo krepiti demokratično zakonitost Unije in jo približajo državljanom;

43.   zahteva od Komisije, da nacionalnim parlamentom pošlje svoja letna poročila o spremljanju uporabe prava, da takšno uporabo v nacionalnih organih lažje spremljajo;

44.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Sodišču, Evropskemu varuhu človekovih pravic in parlamentom držav članic.

(1) UL C 321, 31.12.2003, str. 1. (2) UL C 102 E, 28.4.2004, str. 512.