Evropski parlament,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. oktobra 2000 o poročilu Komisije Evropskemu svetu z naslovom "Boljše sprejemanje zakonodaje 1998: Skupna odgovornost" in "Boljše sprejemanje zakonodaje 1999"(1),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 29. novembra 2001 o Beli knjigi Komisije o evropskem upravljanju(2),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. aprila 2003 o poročilih Komisije Evropskemu svetu z naslovoma "Boljše sprejemanje zakonodaje 2000" in "Boljše sprejemanje zakonodaje 2001"(3),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. februarja 2004 o poročilu Komisije z naslovom "Boljše sprejemanje zakonodaje 2002"(4),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. marca 2004 o sporočilu Komisije o poenostavitvi in izboljšanju regulativnih dejavnosti Skupnosti(5),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. aprila 2004 o oceni vpliva zakonodaje Skupnosti in postopkov posvetovanja(6),

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve ter mnenj Odbora za ustavne zadeve, Odbora za ekonomske in monetarne zadeve, Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane in Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov(A6-0080/2006),

A.   ker sta poenostavljanje zakonodajnega okolja ter garancija jasnosti, učinkovitosti in kakovosti zakonodaje, sedanje in bodoče, bistvena pogoja za uresničitev cilja "boljšega sprejemanja zakonodaje", kar je prednostna naloga Evropske unije v okviru splošnega cilja povečanja rasti in zaposlovanja,

B.   ob upoštevanju obveznosti in ciljev, določenih v Medinstitucionalnem sporazumu o boljši pripravi zakonodaje z dne 16. decembra 2003(7), predvsem obveznosti in ciljev v zvezi s poenostavitvijo in zmanjšanjem obsega zakonodaje Skupnosti ter vplivom te zakonodaje v državah članicah,

C.   ker Komisija v svojem sporočilu z dne 25. oktobra 2005 z naslovom "Izvajanje Lizbonskega programa Skupnosti: strategija za poenostavitev zakonodajnega okolja" (KOM(2005)0535) poenostavitve z vso pravico ne predstavlja kot zakonodajno tehniko, ki se razlikuje od kodifikacije, preoblikovanja ali razveljavitve, temveč kakor celovit postopek, ki vključuje omenjena orodja in je namenjen poenostavitvi in s tem pocenitvi nacionalnih predpisov in predpisov Skupnosti,

D.   ker ta pristop Komisiji, Svetu in Evropskemu parlamentu predstavlja orodje v službi doseganja ciljev Lizbonske strategije,

E.   ker takšen postopek predvideva tesno partnerstvo na tem področju, najprej med evropskimi institucijami in potem med njimi in pristojnimi nacionalnimi organi,

F.   ob upoštevanju v zadnjih letih opravljenih prizadevanj Komisije, Sveta in Evropskega parlamenta za izvajanje, opredelitev in izboljšanje uporabe instrumentov za poenostavitev zakonodaje,

G.   ker so bile pobude za poenostavitev, sprožene od začetka izvajanja drugega programa poenostavitve februarja 2003, po sporočilu Komisije "Izvajanje in poenostavitev pravnega reda Skupnosti" (KOM(2003)0071 z dne 11. februarja 2003), po svoji naravi in obsegu zelo različne in so zajemale vse od pregleda posamičnih direktiv do natančnega pregleda celotnega sektorja, kar otežuje poenotenje postopkovnega pristopa,

H.   ob upoštevanju pridobljenih izkušenj pri uveljavljanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 20. decembra 1994(8) o kodifikaciji in z dne 28. novembra 2001(9) o preoblikovanju ter ob upoštevanju teh instrumentov kakor bistvenih za poenostavitev pravnega reda Skupnosti,

I.   ker je bilo od začetka veljavnosti Medinstitucionalnega sporazuma o preoblikovanju predstavljenih le dvanajst predlogov za preoblikovanje, od katerih sta se dva zaključila z objavo, dva sta bila umaknjena in osem jih je še vedno v obravnavi; ker je bilo Evropskemu parlamentu predstavljenih le 49 predlogov za kodifikacijo od 2 400 družin zakonodajnih aktov, za katere bi se lahko uporabil postopek,

J.   ker zgoraj navedeno sporočilo Komisije iz leta 2005 v svojem tekočem programu poenostavitve (Priloga 2) vsebuje trideset predlogov, ki jih ni lahko opredeliti, ker gre na splošno za primere "ponovnega pregleda", "revizije", "posodobitve", "poenostavitve" in podobno,

1.   izrecno podpira tako postopek poenostavitve zakonodajnega okolja Unije, kakor tudi cilj, da se zagotovi, da je zakonodajno okolje ustrezno, enostavno in učinkovito; poudarja pa, da je potrebno takšen postopek utemeljiti na nekaterih predpogojih:

2.   podpira zakonodajo, ki temelji na načelih, vendar meni, da predlogi Komisije niso ustrezni; poziva Komisijo, naj v okviru Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje sprejme natančno usmerjeno in pretehtano zakonodajo, katere posledice so predvidljive, ki naj prispeva k vzpostavitvi ugodnih pogojev za dvig rasti in zaposlovanja, z zmanjšanjem stroškov in odpravljanjem nepotrebnih upravnih stroškov, z odpravljanjem ovir za prilagajanje in inovativnostjo in s splošnim zagotavljanjem pravne varnosti;

3.   pozdravlja zgoraj navedeno sporočilo Komisije iz leta 2005, zavezo glede predstavitve programa za poenostavitev zakonodajnih aktov ter opredeljene načine in cilje, s katerimi namerava uresničiti ta program;

4.   pozdravlja dejstvo, da Komisija namerava sprejeti pomembne pobude za poenostavitev svojih letnih zakonodajnih programov in tudi namero, da bo predstavila dopolnilna sporočila za različne sektorje gospodarstva Skupnosti; poudarja pomen tesnega sodelovanja med državami članicami in Komisijo, da bi tako določili zakonodajo, ki bi morala postati predmet poenostavitve;

5.   pozdravlja namen, da se zmanjša nepotrebno breme na MSP in da se poveča uporaba informacijske tehnologije; meni, da bi eden izmed ciljev poenostavitve zakonodajnega okolja Unije moral biti ta, da postane zakonodaja bolj enostavna, učinkovitejša in bolj osredotočena na uporabnika;

6.   meni, da postopek poenostavitve ne sme pod nobenim pogojem pomeniti zniževanje meril, ki jih določa veljavna zakonodaja; zato svari pred preozko in zgolj finančno ter upravno analizo stroškov in koristi zadevne zakonodaje; je prepričan, da mora vsaka ocena poenostavitve v enaki meri upoštevati ekonomske, socialne, okoljske in zdravstvene vidike ter se ne sme omejiti na kratkoročno presojo;

7.   poziva Komisijo, naj da prednost poenostavitvi predpisov; meni, da bi direktive bilo treba poenostaviti samo v izjemnih in primerno utemeljenih primerih, ko ne obravnavajo zelo občutljivih zadev ali ko niso plod težko doseženih kompromisov, kakor je to v primeru prava družb ES;

8.   ugotavlja, da je "uspeh" pobud za poenostavitev, ki prihajajo in se uresničujejo od leta 2003, zadovoljiv, in da povprečno trajanje postopkov kljub zapletenosti vsebine ni predolgo; vendar opaža, da je bilo število pobud za poenostavitev, vloženih od omenjenega datuma naprej, zelo omejeno, in da v začetku zastavljeni cilji zmanjšanja obsega pravnega reda Skupnosti še zdaleč niso doseženi;

9.   meni, da je razveljavitev nepomembnih in zastarelih aktov prednostna naloga, ki bi jo morala Komisija izvesti brez odlašanja; vendar bi morala v takšnih primerih razveljavitev zakonodaje Skupnosti spremljati sprejetje zakonodajnega akta Skupnosti, da bi preprečili državam članicam urejanje področij, ki so bila deregulirana na ravni Skupnosti;

10.   poudarja, da je v primeru "prestroge predpisane ureditve" na nekem področju to v veliki meri posledica zakonodajne dejavnosti držav članic, in da bi morala zato razveljavitvi predpisov Skupnosti, če do nje pride, slediti razveljavitev ustreznih nacionalnih določb;

11.   predlaga, da Komisija stalno spremlja takšne nacionalne predpise, ki naj bi ostali v veljavi po razveljavitvi izvorne zakonodaje Skupnosti; meni, da bi morala Komisija svojim predlogom dodati ustrezne revizijske klavzule;

12.   meni, da sta kodifikacija in preoblikovanje najpomembnejša instrumenta za poenostavitev pravega reda Skupnosti in poziva k čim širši uporabi teh instrumentov; meni, da je bilo preoblikovanje uporabljeno v omejenem obsegu, kar je posledica tako pomanjkanja zanimanja s strani Komisije, kakor tudi neprilagojenosti Poslovnika Evropskega parlamenta Medinstitucionalnemu sporazumu, ki ureja ta poslovnik;

13.   podpira kodifikacijo prava Skupnosti, vendar je skeptičen glede njegovega popolnega preoblikovanja, saj to med institucijami EU lahko privede do različnih razlag; opozarja, da poenostavitev ne bi smela voditi k ponovnem ustvarjanju prava Skupnosti zunaj demokratičnega nadzora;

14.   čestita za dosedanje rezultate, dosežene s kodifikacijo zakonodaje Skupnosti in upa, da bodo pristojne službe Komisije oblikovale nove in ambicioznejše predloge za kodifikacijo tudi na področjih, različnih od tistih, ki so bila pokrita do sedaj, zlasti na področju prava družb, intelektualne lastnine in varstva potrošnikov;

15.   meni, da je treba Medinstitucionalni sporazum o preoblikovanju bolj dosledno izvajati, če institucije dejansko nameravajo poenostaviti zakonodajo in uporabiti za ta cilj preoblikovanje;

16.   razume, da Evropski parlament in Svet načeloma ne bosta smela vlagati predlogov sprememb kodificiranih delov, če se želi zagotoviti učinkovitost preoblikovanja; meni, da če institucije dejansko želijo poenostaviti zakonodajo in za ta namen uporabiti preoblikovanje, bi morali biti deli kodificiranega besedila praviloma v skladu z določbami Medinstitucionalnega sporazuma o kodifikaciji; vendar priznava, da bi moral obstajati izreden postopek za vlaganje predlogov sprememb h kodificiranemu delu, kadar je to potrebno za skladnost ali povezanost z delom, ki je predmet spreminjanja;

17.   meni, da lahko institucije ocenijo možnost določitve tretje kategorije ukrepov poleg ukrepov kodifikacije in preoblikovanja, da bi tako predvideli najustreznejša sredstva za poenostavitev pravnih aktov Skupnosti; vendar meni, da do takrat, v primerih, ko bi Komisija pripravila splošne predloge za poenostavitev, ki ne bi bile spadali med razveljavitve, kodifikacije ali preoblikovanja, bi moral Evropski parlament postopati v skladu z že veljavnimi postopki; v teh primerih torej ne bi bilo mogoče izvajati točke 36 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje;

18.   meni, da bi moral Medinstitucionalni sporazum o preoblikovanju jasno določiti postopek, ki bi se uporabljal v primeru, da bi bilo med zakonodajnim postopkom potrebno spremeniti kodificirane dele;

19.   poziva Komisijo, naj ob upoštevanju zgoraj navedenih smernic nemudoma predstavi predlog za preoblikovanje medinstitucionalnih sporazumov, ki urejajo kakovost zakonodaje Unije;

20.   kaže pripravljenost, da več prispeva k naporom, ki jih morajo skupaj vložiti vse tri institucije, če naj ponovno steče proces poenostavitve;

21.   se zavezuje, da bo razmislil o izboljšanju svojih postopkov in notranjih zakonodajnih tehnik, da bi s tem pospešil proces poenostavitve, vendar ob spoštovanju postopkov, ki jih predvideva primarno pravo, predvsem Pogodba o ES;

22.   naroča Odboru za ustavne zadeve, naj oceni možnost ustreznih sprememb Poslovnika, da bi omogočili učinkovitejše izvajanje Medinstitucionalnega sporazuma o preoblikovanju tudi z vidika večje uporabe poenostavljenih postopkov, določenih v Poslovniku;

23.   poudarja, da morajo biti tradicionalni zakonodajni instrumenti še dalje splošno pravilo za doseganje političnih ciljev, določenih s pogodbami; meni, da je uporaba alternativnih regulativnih metod, kot sta koregulacija in samoregulacija, lahko koristna dopolnitev zakonodajnim ukrepom, ko lahko le-te prispevajo k enakovrednemu ali večjemu izboljšanju od tistega, ki ga je možno doseči prek zakonodaje; poudarja, da mora biti vsaka uporaba alternativnih regulativnih metod skladna z Medinstitucionalnim sporazumom o boljši pripravi zakonodaje; opozarja, da bi morala Komisija opredeliti pogoje in omejitve, ki jih morajo strani spoštovati pri izvajanju teh praks, ter bi bilo treba te prakse v vsakem primeru uporabiti pod nadzorom Komisije in brez poseganja v pravico Parlamenta do nasprotovanja uporabi le-teh;

24.   poziva Komisijo, naj predloži poročilo o oceni, ali trenutna praksa standardizacije kot oblike koregulacije ustreza določilom Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje in člena 6 Pogodbe ES;

25.   meni, da obstaja nevarnost, da bo standardizacija zaradi izključitve izvoljenih predstavnikov iz odločanja in zaradi neenakih pravic udeležbe nevladnih organizacij in drugih zainteresiranih strani privedla do slabše preglednosti in odgovornosti; zato meni, da bi morala biti standardizacija omejena le na izključno tehnične harmonizacijske ukrepe;

26.   izraža presenečenje nad tem, da je bilo v zgoraj navedenem sporočilu Komisije iz leta 2005 vprašanje reforme sedanjega sistema prenašanja zakonodajne funkcije (sistema komitologije) sproženo le na kratko in naključno - proti koncu točke 3.d - glede na to, da bi takšna reforma lahko veliko prispevala k poenostavitvi sekundarnega prava Skupnosti in omogočila Komisiji, da po hitrejših postopkih sprejme izvedbene ukrepe;

27.   meni, da zakonodajno telo lahko prispeva k poenostavitvi z dogovarjanjem o manj izčrpnih zakonodajnih aktih in z večjo uporabo izvedbenih ukrepov s strani Komisije, ob zagotovilu, da ima zakonodajalec učinkovit nadzor nad vsebino teh izvedbenih ukrepov;

28.   ponovno poudarja, da vsaka uporaba postopka "komitologije" zahteva celotni ponovni pregled Sklepa Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil(10), da se zagotovi:

29.   se seznanja s seznamom ukrepov, ki jih vsebuje tekoči program poenostavitve Komisije in bo dejavno sodeloval pri doseganju cilja poenostavitve teh zakonodajnih aktov, če bo to potrebno, v okviru prihodnjega zakonodajnega postopka;

30.   pričakuje, da bodo različni predlogi Komisije za preoblikovanje in pregled prispevali k izboljšanju ravni gospodarske in socialne razvitosti Unije v povezavi s politiko trajnostnega razvoja, kakor tudi k izboljšanju ravni varovanja zdravja državljanov in kakovosti njihovega okolja, v skladu cilji iz člena 2 Pogodbe ES;

31.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL C 197, 12.7.2001, str. 433. (2) UL C 153 E, 27.6.2002, str. 314. (3) UL C 64 E, 12.3.2004, str. 135. (4) UL C 98 E, 23.4.2004, str. 155. (5) UL C 102 E, 28.4.2004, str. 512. (6) UL C 104 E, 30.4.2004, str. 146. (7) UL C 321, 31.12.2003, str. 1. (8) UL C 102, 4.4.1996, str. 2. (9) UL C 77, 28.3.2002, str. 1. (10) UL L 184, 17.7.1999, str. 23.