Evropski parlament,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije o javnih financah v EMU – leto 2005 (KOM(2005)0231),

–   ob upoštevanju integriranih smernic Komisije za rast in delovna mesta (2005-2008) (KOM(2005)0141),

–   ob upoštevanju gospodarskih napovedi Komisije jeseni 2005(1),

–   ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1056/2005 z dne 27. junija 2005 o spremembi Uredbe (ES) št. 1467/97 o pospešitvi in razjasnitvi izvajanja postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem(2),

–   ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 12. julija 2005 Italiji za odpravo stanja čezmernega javnofinančnega primanjkljaja(3),

–   ob upoštevanju Sklepa Sveta (ES) št. 729/2005 z dne 7 junija 2005 o odpravi Sklepa (ES) št. 136/2005 o obstoju čezmernega primanjkljaja na Nizozemskem(4),

–   ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 7. oktobra 2005 za odpravo stanja čezmernega javnofinančnega primanjkljaja na Portugalskem(5),

–   ob upoštevanju Sklepa Sveta (ES) št. 843/2005 z dne 8. novembra 2005, ki v skladu s členom 104(8) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti ugotavlja, da so ukrepi, ki jih je Madžarska sprejela kot odgovor na priporočilo Sveta z dne 8. marca 2005 na podlagi člena 104(7) Pogodbe, neustrezni(6),

–   ob upoštevanju Sklepa Sveta z dne 24. januarja 2006 o obstoju čezmernega primanjkljaja v Združenem kraljestvu(7),

–   ob upoštevanju letnega poročila 2005 Evropskega sindikalnega inštituta o usklajevanju kolektivnih pogajanj v Evropi,

–   ob upoštevanju Izgledov za svetovno gospodarstvo o globalizaciji in zunanjih neravnovesjih Mednarodnega denarnega sklada (MDS) iz aprila 2005,

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A6-0162/2006),

1.   izraža zaskrbljenost, prvič zaradi vztrajne počasne rasti v Evropi od leta 2002, ki se je v euro območju le postopno zviševala z 0,6 % leta 2003 na 1,3 % leta 2005, v nasprotju s stopnjo rasti v ZDA, ki je bila leta 2005 3,5 %, in prebujenjem japonskega gospodarstva, ki mu daje zagon končno domače zasebno povpraševanje, drugič zaradi vztrajne visoke stopnje nezaposlenosti, ki je bila v EU-25 9 % in v EU-15 8,1 % ter, tretjič, zaradi proizvodne vrzeli, ki je trenutno - 1 % BDP, kar dokazuje, da je gospodarska rast EU še naprej znatno pod dolgoročnim potencialom, saj jo omejujejo strukturna togost, šibko domače povpraševanje in pomanjkanje pravega ravnovesja v makroekonomski kombinaciji politik; poudarja, da možnost rasti evropskega gospodarstva ostaja izredno majhna, približno 2 %, kar je veliko nižje od pričakovane rasti drugje po svetu, meni, da ta možnost rasti ne zadostuje za ustvarjanje delovnih mest in zmanjšanje stopenj brezposelnosti ali razvoj EU-25;

2.   poudarja nevarnost hitrih prilagoditev globalnim neravnovesjem, ki lahko privedejo do zmanjšanja povpraševanja v ZDA, kar bi imelo za posledico manjši izvoz in šibkejšo rast v EU, ter poudarja, da bi se zaradi nihanj menjalnega tečaja med evrom in ameriškim dolarjem ta učinek lahko še povečal;

3.   ugotavlja neugodne posledice nestabilnosti in naraščanja cen nafte na domače povpraševanje in rast v EU ter grožnjo, ki jo predstavljajo njuni sekundarni učinki; pozdravlja odgovorno ravnanje družbenih in gospodarskih dejavnikov, ki si prizadevajo preprečiti navedene posledice kljub šibki domači porabi; poudarja, da so stabilne, navzven usmerjene in konkurenčne makroekonomske politike potreben predpogoj za trajnostno politiko javnih financ;

4.   izraža svojo zaskrbljenost v zvezi s šibko zasebno porabo, zlasti v nekaterih državah članicah, ki prispeva k nizki stopnji rasti v EU in torej tudi k trenutnim globalnim neravnovesjem in ki je posledica prevladujočih negotovih razmer glede zaposlitev in pokojnin ter vztrajno visoke stopnje brezposelnosti in počasne rasti dejanskih plač; opozarja na obvezo glede spodbujanja napredka pri nominalnih plačah in stroških dela, ki bi skladnega s stabilnostjo cen in srednjeročnim trendom produktivnosti v integrirani smernici št. 4;

5.   pozdravlja porast investicijskih izdatkov, ki je posledica oživitve zaupanja med podjetniki in trenutne visoke stopnje stabilnih dobičkovnih marž, kakor je navedeno v jesenskih gospodarskih izgledih MDS in Komisije za 2005; meni, da je še prostor za nadaljnje pospeševanje investicijskih dejavnosti in da je to še potrebno, zato poziva k strukturnim reformam in dodatnim ukrepom za trajno izboljšanje razmer za naložbe in za povečanje naložb;

6.   podpira preusmeritev javnih politik in porabe v smeri inovacij, obnovljivih virov energije, izobraževanja in usposabljanja, raziskav, informacijskih tehnologij, telekomunikacij, prometnih omrežij itd.;

7.   obžaluje, da Finančna perspektiva 2007-2013 ne odraža v zadostni meri prednosti, ki jo cilji Lizbonske strategije namenjajo porabi; poudarja, da bi bilo treba prispevke v evropski proračun obravnavati glede na prihodnje prednosti ter pri tem upoštevati njihove pozitivne učinke (prelivanja in finančnega vzvoda), pod pogojem, da je proračun EU v zadostni meri usmerjen k porabi, ki prinaša jasno dodano vrednost;

8.   ugotavlja, da zdrave javne finance niso cilj same po sebi, ampak sredstvo za izpolnjevanje javnih obveznosti držav članic; poudarja pomen bolj zdravih fiskalnih stanj za kakovostno rast, ustvarjanje delovnih mest in uresničevanje Lizbonske strategije, vendar ugotavlja, da zaradi neustrezne uporabe pakta stabilnosti in rasti, kljub fiskalnemu okviru, od lani ni bilo doseženo občutno izboljšanje glede fiskalnih stanj v državah članicah; ugotavlja, da večina držav članic še ni dosegla srednjeročnih ciljev uravnotežene plačilne bilance; ugotavlja, da je primanjkljaj za 2005 v euro območju dosegel 2,9 % BDP in v celi EU 2,7 %, in da primanjkljaj v enajstih državah članicah presega 3 % BDP, med katerimi so štiri največja gospodarstva EU (Francija, Nemčija, Italija in Združeno kraljestvo), od poletja 2004 pa velja za deset držav članic postopek v zvezi s presežnim primanjkljajem;

9.   poudarja pomen ukrepov za reševanje težav v zvezi s stalnim davčnim pritiskom; pozdravlja oblikovanje politik s strani oblasti držav članic in javne obveznosti za zmanjšanje davčnih primanjkljajev;

10.   izraža zaskrbljenost v zvezi z obeti za dolgoročno proračunsko vzdržnost glede na porast deležev javnega dolga z 69,2 % v letu 2002 na 71,7 % v letu 2005 v euro območju in z 61,4 % v letu 2002 na 64,1 % v letu 2005 v EU-25 kot posledica šibke rasti BDP, kratkoročnih politik za nadzor primanjkljaja in pomanjkanja odločnih prizadevanj za zmanjšanje proračunskih neravnovesij s pomočjo strukturnih reform;

11.   poudarja, da je v kontekstu EU z nizkim zaupanjem potrošnikov in investitorjev temeljnega pomena zmanjšanje javnega primanjkljaja; je razočaran nad razvojem javnih financ, ugotavlja, da primanjkljaj držav članic ostaja veliko višji od tistega, ki ga zahteva evropsko gospodarstvo; ugotavlja, da vlade uporabljajo nizko rast kot argument, s katerim utemeljujejo primanjkljaj, čeprav ti primanjkljaji v resnici preprečujejo okrevanje gospodarstva in zaostrujejo ciklus; poziva k zmanjšanju javnih primanjkljajev v letu 2006, ki bo veliko ambicioznejši kot le zgolj gospodarska prilagoditev ob predvidevanju višje evropske rasti;

12.   poziva k večji preglednosti javnih financ posameznih držav članic, vključno z nespremenljivimi obveznostmi, kakor so pokojninske obveze v javnem sektorju, ki bodo občutno povečale breme dolga javnega sektorja v prihodnjih letih;

13.   ponovno opozarja na svojo zahtevo, da se je treba izogibati procikličnih politik; poudarja pomen uvedbe strukturnih in davčnih reform, obenem pa opozarja, da je treba ustrezno pozornost nameniti njihovi ustrezni časovni razporeditvi;

14.   spodbuja nadaljnje raziskave različnih vrst in ukrepov strukturnih in makroekonomskih reform in njihove interakcije in vzajemno delovanje v različnih fazah gospodarskega cikla, da se ugotovijo najboljša možna sredstva za okrepitev javnih financ in obenem uresniči Lizbonska strategija;

15.   poudarja, da so pomanjkanje politične volje za omejitev javne porabe, pretirano optimistične napovedi glede prihodkov, ustvarjalno računovodstvo in izboljšanje javnih financ, ki je temeljilo predvsem na enkratnih ukrepih, močno prispevali k proračunskem odstopanju in slabosti javnofinančnega okvira;

16.   priporoča, da se preuči možnost določitve enotnega koledarja za proračunske postopke v celotni EU, po možnosti na dveletni osnovi; meni, da mora proračunsko načrtovanje držav članic temeljiti na skupnih predpostavkah glede ekonomskih parametrov, na primer gibanju cen nafte in deviznih tečajih; zato poziva k enotni ocenitvi in določitvi ključnih ekonomskih parametrov na ravni EU;

17.   poziva države članice, da čim prej odgovorijo na izziv staranja družbe in se spopadejo z dinamiko dolga, zlasti v državah članicah, kjer je dolgoročna vzdržnost resno ogrožena;

18.   podpira večjo osredotočenost na vzdržnost proračunskih reform, glede ukrepov tako v zvezi s porabo kakor s prihodki, ki ohranjajo vzdržno stanje javnih financ, ter kakor glede ustreznega zagotavljanja javnih storitev, vključno z davčno disciplino in s tveganjem eksplicitnih in implicitnih potencialnih obveznosti;

19.   poudarja pomembnost prizadevanj Komisije in Sveta, da okrepita statistično upravljanje z izboljšanjem poročanja o proračunskih podatkih ter s priporočilom državam članicam glede standardnih pogojev z veljavnostjo na celotnem območju EU o statističnih inštitutih, vključno z načeli strokovne neodvisnosti in zaupnosti, zanesljivosti in pravočasnosti podatkov, ustreznosti sredstev statističnih inštitutov ter večjih pravic Komisije glede spremljanja;

20.   meni, da je še možno izboljšati računovodstvo javnih sredstev in implicitnih obveznosti, da se poveča preglednost in primerljivost ter da se zagotovijo trdnejši temelji za odločanje; meni, da lahko Komisija lahko sproži pobudo na tem področju;

21.   priporoča Komisiji, da pripravi študijo o najboljših praksah v zvezi s statističnim upravljanjem poročanja o davčnih podatkih in računovodenjem javnih sredstev in obveznosti v državah članicah;

22.   spodbuja izdelavo nacionalnih poročil o dolgoročni vzdržnosti javnih financ, da se poveča ozaveščanje o nacionalnih obveznosti in njihovo verodostojnost, ter meni, da bi morali pri tem sodelovati nacionalni parlamenti;

23.   meni, da je pomembno, da fiskalne politike novih držav članic zasledujejo povprečno višino dohodka in finančnega razvoja v EU z izvajanjem učinkovitih, preglednih in zanesljivih davčnih politik in politik porabe, ki vsebujejo potrebne elemente za večjo rast, vzdržnost ter za posodobitev in stabilizacijo gospodarstva;

24.   obžaluje pomanjkanje političnega usklajevanja v euro območju in opozarja na razhajanje med fiskalnimi politikami držav članic v euro območju ter izraža zaskrbljenost glede možnih nasprotnih učinkov takega pomanjkanja usklajenosti;

25.   obžaluje slabosti v trenutnem okviru makroekonomskega usklajevanja znotraj Ekonomsko-finančnega sveta pa tudi pomanjkanje usklajenosti med državami članicami; poziva Komisijo, da izvede študijo glede ekonomskih koristi in meja večjega usklajevanja gospodarske politike; poziva k bolj dejavnemu makroekonomskemu dialogu v okviru Kölnskega procesa med Ekonomsko-finančnim svetom, Evropsko centralno banko in evropskimi socialnimi partnerji;

26.   poziva Svet, naj prilagodi časovni razpored makroekonomskega usklajevanja, da bo imel Parlament dovolj časa za predložitev svojega prispevka;

27.   poziva predsednika Evroskupine, da predlaga natančen delovni načrt, ki zajema trajanje njegovega mandata, in jasno opredeli svoje cilje in načrtovane ukrepe; pričakuje redna poročila o doseženi stopnji izvajanja;

28.   poziva države članice, da v skladu s členom 99 Pogodbe prevzamejo odgovornost, da bodo obravnavale svoje ekonomske politike kot zadevo skupnega pomena in da bodo usklajevale te politike; opozarja države članice, da bolj usklajena politika in boljša kombinacija politik lahko izboljšata skupni rezultat teh politik; poziva k večjemu ozaveščanju o vplivu nacionalne gospodarske politike na ravni EU in o obveznosti, da se gospodarsko politiko obravnava kot politiko skupnega interesa in se jo kot tako usklajuje;

29.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter evropskim socialnim partnerjem.

(1) Evropska ekonomija, št. 5/2005. (2) UL L 174, 7.7.2005, str.5. (3) 11124/05, Ekonomsko-finančni svet 242. (4) UL L 274, 20.10.2005, str. 89. (5) 12401/05, Ekonomsko-finančni svet 289. (6) UL L 314, 30.11.2005, str. 18. (7) 5366/06, Ekonomsko-finančni svet 11.