Evropski parlament,

–   ob upoštevanju svojih resolucij z dne 25. oktobra 2001 o odprtosti in demokratičnosti mednarodne trgovine(1), z dne 13. decembra 2001 o zasedanju STO v Katarju(2), z dne 3. septembra 2002 o trgovini in razvoju za odpravo revščine(3), z dne 30. januarja 2003 o svetovni lakoti in odpravi ovir pri trgovini z najrevnejšimi državami(4), z dne 12. februarja 2003 o pogajanjih STO glede trgovine s kmetijskimi proizvodi(5), z dne 15. maja 2003 o krepitvi zmogljivosti v državah v razvoju(6), z dne 3. julija 2003 o pripravah na peto ministrsko konferenco Svetovne trgovinske organizacije (v Cancunu v Mehiki od 10.-14. septembra 2003)(7), z dne 4. septembra 2003 o Sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o trgovini in razvoju - pomoči državam v razvoju pri izkoriščanju prednosti trgovine(8), z dne 25. septembra 2003 o peti ministrski konferenci STO v Cancúnu(9), z dne 24. februarja 2005 o boju proti lakoti in revščini(10), z dne 12. maja 2005 o oceni kroga pogajanj iz Dohe po sklepu Generalnega sveta STO z dne 1. avgusta 2004(11), z dne 6. julija 2005 o svetovnem pozivu k ukrepom proti revščini: Izkoreninimo revščino(12) in z dne 1. decembra 2005 o pripravi šeste ministrske konference Svetovne trgovinske organizacije v Hongkongu(13),

–   ob upoštevanju svojega stališča z dne 9. marca 2005 o predlogu Uredbe Sveta o uporabi sheme splošnih tarifnih preferencialov(14) in z dne 1. decembra 2005 o predlogu Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o prisilnem licenciranju patentov v zvezi s proizvodnjo farmacevtskih izdelkov za izvoz v države s težavami v javnem zdravju(15),

–   ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 980/2005 z dne 27. junija 2005 o uporabi sheme splošnih tarifnih preferencialov(16),

–   ob upoštevanju sporočil Komisije o pospeševanju napredka v smeri uresničevanja razvojnih ciljev novega tisočletja – Prispevek Evropske unije (KOM(2005)0132), o pospeševanju napredka v smeri doseganja razvojnih ciljev novega tisočletja - financiranje razvoja in učinkovitost pomoči (KOM(2005)0133) in o skladnosti politike za razvoj - pospeševanje napredka v smeri uresničevanja razvojnih ciljev novega tisočletja (KOM(2005)0134),

–   ob upoštevanju sklepnih deklaracij parlamentarnih konferenc o STO z dne 12. in 15. decembra 2005 ter 24.-26. novembra 2004,

–   ob upoštevanju ministrske deklaracije šestega zasedanja ministrske konference STO, sprejete 18. decembra 2005 v Hongkongu,

–   ob upoštevanju sklepa, ki ga je generalni svet STO sprejel 1. avgusta 2004,

–   ob upoštevanju ministrske deklaracije četrtega zasedanja ministrske konference STO, sprejete 14. novembra 2001 v Dohi,

–   ob upoštevanju Sutherlandovega poročila o prihodnosti STO,

–   ob upoštevanju Deklaracije tisočletja Združenih narodov z dne 8. septembra 2000, v kateri so določeni razvojni cilji novega tisočletja, ki predstavljajo skupno začrtana merila mednarodne skupnosti za odpravo revščine,

–   ob upoštevanju poročila Združenih narodov o razvojnih ciljih tisočletja za leto 2005,

–   ob upoštevanju zaključkov svetovnega vrha Združenih narodov 2005,

–   ob upoštevanju poročila z naslovom "Naložba v razvoj: praktični načrt za dosego razvojnih ciljev tisočletja" delovne skupine projekta tisočletja ZN, ki jo vodi prof. Jeffrey Sachs,

–   ob upoštevanju resolucij Združenih narodov A/RES/46/121, A/RES/47/134, A/RES/49/179, A/RES/47/196, A/RES/50/107,

–   ob upoštevanju konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, ki jo je leta 1979 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov, in njenega izbirnega protokola,

–   ob upoštevanju zjave, ki jo je 8. julija 2005 objavila skupina G8 v Gleneaglesu,

–   ob upoštevanju poročila konference Združenih narodov o trgovini in razvoju (UNCTAD) iz leta 2002 "Najmanj razvite države: izmakniti se pasti revščine",

–   ob upoštevanju gospodarskega poročila o Afriki za leto 2004, ki ga je pod naslovom "Sprostitev vseh trgovinskih zmogljivosti Afrike" izdala ekonomska komisija ZN za Afriko,

–   ob upoštevanju "peterice proti lakoti", oblikovane na svetovnem vrhu o ukrepih za boj proti lakoti, ki je sprožila "svetovni poziv k ukrepom proti revščini", pobudnik katerega je bil na svetovnem socialnem forumu januarja 2005 brazilski predsednik Luiz Inácio Lula da Silva,

–   ob upoštevanju newyorške deklaracije o boju proti lakoti in revščini z dne 20. septembra 2004, ki jo je podpisalo 111 vlad držav, vključno z vsemi državami članicami EU,

–   ob upoštevanju zaveze o zmanjšanju števila lačnih do leta 2015, sprejete na svetovnem vrhu hrane leta 1996,

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino in mnenj Odbora za razvoj in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A6-0179/2006),

A.   opozarjajoč, da je boj proti revščini absolutna prednostna naloga,

B.   ker je povezava med trgovino na eni strani ter razvojem in izkoreninjenjem revščine na drugi strani zelo zapletena in odvisna od posameznih okoliščin, ki se najpogosteje nanašajo na številne dejavnike, kot so velikost domačega trga, razpoložljivosti naravnih virov, razdalje in fizični pogoji, še zlasti pa od tega, ali se domače politike ustrezno prepletajo z zunanjo trgovino ali ne,

C.   ker je trgovina orodje za razvoj in izkoreninjenje revščine, vendar se več kot milijarda ljudi na svetu, ki večinoma živijo v najmanj razvitih državah, prebija skozi skrajno revščino z manj kot 1 USD dnevno, medtem ko pod mejo revščine, ki jo predstavljata 2 USD dnevno, živi od 1,5 do 3 milijarde ljudi, čeprav je gospodarska rast na Kitajskem in v Indiji prispevala k občutnemu zmanjšanju števila revnih, tako da se je delež ljudi, ki z manj kot 1 USD dnevno živijo v skrajni revščini, od leta 1981 skoraj prepolovil in zmanjšal s 40 % na 21 % svetovnega prebivalstva,

D.   ker so za izkoreninjenje revščine potrebni demokratična udeležba in spremembe gospodarske strukture, da bi zagotovili pravičnejšo porazdelitev bogastva,

E.   ker je revščina opredeljena kot "razmere, v katerih je človek trajnostno ali kronično prikrajšan za sredstva, zmogljivosti, izbiro, varnost in moč, ki so potrebni, da bi užival zadovoljivo življenjsko raven ter druge državljanske, kulturne, ekonomske, politične in socialne pravice",

F.   ker se je bruto domači proizvod na prebivalca v razvitih državah v zadnjih 25 letih zvišal za 30 %, medtem ko se je v istem obdobju razlika v dohodku na prebivalca med najbogatejšimi in najrevnejšimi državami na svetu več kot podvojila,

G.   ker visok prirastek prebivalstva v državah v razvoju pomeni, da dosežene stopnje gospodarske rasti v številnih primerih rasti BDP na prebivalca ne vzpodbujajo v zadostni meri, da bi se s tem stopnja revščine opazno zmanjšala v mnogih najmanj razvitih državah,

H.   ker je državljanski mir potreben za tvoren odnos med trgovino in revščino; ker je dobro upravljanje, vključno z dobrim upravljanjem z dohodki iz naravnih virov, za državljanski mir bistveno; ker je specializiranje za izvoz določenih proizvodov, zlasti diamantov, nafte, lesa in rastlin z narkotičnim učinkom, povezano z večjo nevarnostjo nastanka konfliktov; ker je 60 % najmanj razvitih držav v zadnjih 15 letih izkusilo državljanske konflikte različne intenzitete in trajanja, ki so v večini primerov izbruhnili po obdobju gospodarske stagnacije in nazadovanja, ki sta imela dolgoročne negativne posledice za nacionalno in regionalno gospodarsko rast,

I.   ker je delež najrevnejših držav v svetovni trgovini v zadnjem desetletju upadel, njihova odvisnost od izdelkov z nizko dodano vrednostjo in občutnim nihanjem cen pa porasla,

J.   ker obstaja potreba po pravičnem večstranskem trgovinskem sistemu, oblikovanem z namenom izkoreninjenja revščine, polne zaposlenosti, krepitve demokracije in širjenja trajnostnega razvoja; ker mora ta sistem temeljiti na pravilno usmerjenih in uravnoteženih pravilih, ki so bistvena za učinkovitejšo udeležbo najrevnejših držav v mednarodni trgovini, povečanje raznolikosti njihovih gospodarstev in soočanje z izzivi globalizacije, ob hkratnem zagotavljanju, da so njene koristi pošteno razdeljene,

K.   ker tako imenovane države "v razvoju" tvorijo raznoliko skupino držav, katerih družbeno-politične razmere, proizvodne strukture in izvozne zmogljivosti se med sabo občutno razlikujejo; ker se, kar zadeva sposobnost držav v razvoju, da v liberaliziranem okolju pridobijo nove trge na svetovni ravni, ravnovesje nagiba v korist nastajajočih velesil in v škodo bolj ranljivih držav, zlasti v podsaharski Afriki,

L.   ker evropska trgovinska politika s tretjimi državami, ki poudarja diferenciran pristop k trgovini s sistemom trgovinskih preferencialov, najrevnejšim državam omogoča specifične in ugodne pogoje izvoza (nižje carine od običajnih, izvozne kvote brez ali z znižanimi carinami itd.),

M.   ker poročilo Svetovne banke, programa Združenih narodov za okolje in programa Združenih narodov za razvoj na podeželskih območjih ("World Resources 2005: the wealth of the poor: managing ecosystems to fight poverty") navaja, da tri četrtine revnega prebivalstva na svetu živi na podeželskih območjih, kjer se lahko zanesejo edino na svoje okolje,

N.   ker kmetijstvo omogoča zaposlitev in preživetje več kot 60 % delovne sile v najmanj razvitih državah, hkrati pa je položaj v tem sektorju najbolj izkrivljen, in ker je dostop do trga za kmetijske proizvode eden ključnih dejavnikov za zmanjševanje revščine,

O.   ker revni iz dneva v dan težje dostopajo do naravnih virov, kot so voda in zemlja ali energija, do osnovnih storitev, kot so medicinske, zdravstvene in izobraževalne storitve, ter do bistvenih dobrin, kot so zdravila,

P.   ker sta se v zadnjih 30 letih kronična lakota in otroško delo v državah v razvoju razpolovila, pričakovana življenjska doba se je zvišala z 46 na 64 let, smrtnost otrok pa se je z 18 % spustila na 8 %; ker ima danes v državah v razvoju dostop do čiste pitne vode 70 % prebivalstva, v primerjavi s 45 % leta 1980,

Q.   ker življenje in preživetje večine ljudi v najmanj razvitih državah ni neposredno povezano z mednarodnim gospodarstvom in je zelo verjetno, da bo na izvozu temelječa rast vodila k rasti, temelječi na omejenih območjih držav, ki izvažajo industrijsko blago, rudnine in nafto, kar je še zlasti očitno v najmanj razvitih državah, ki izvažajo kmetijske proizvode, kjer imajo proizvajalci iz dneva v dan manjše, trgovci pa vse večje koristi od trgovine z blagom in kmetijskimi proizvodi; ker za gospodarsko rast ni potrebno samo povečanje izvoza, ampak tudi več priložnosti za zaslužek za vse in v celotnem gospodarstvu, predvsem krepitev razvojnih povezav med kmetijskimi in nekmetijskimi dejavnostmi,

R.   ker se najrevnejše države na svetu, da bi lahko konkurirale svetovnim cenam kmetijskih proizvodov, vzpodbuja, naj se osredočijo na omejeno število proizvodov, namenjenih le izvozu; ker je posledica tega razvoj gojenja monokultur, ki ga spremljata opuščanje tradicionalnih rastlin, nujnih za prehrano lokalnega prebivalstva, ter rastoča odvisnost od uvoza osnovnih proizvodov in nenadzirljivih nihanj na svetovnih trgih,

S.   ker je glede na raziskavo, ki temelji na podatkih Svetovne banke, Mednarodnega denarnega sklada in Združenih narodov, liberalizacija trgovine podsaharsko Afriko v preteklih dvajsetih letih stala 272 milijard USD; ker množična revščina krepi težnjo k gospodarski stagnaciji in številne države v regiji izvajajo obsežne gospodarske reforme, da bi se rešile iz takšne revščine; ker sta v ta namen bistvena strokovno znanje in pomoč mednarodne skupnosti,

T.   ker so za uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja in boj proti svetovni revščini potrebni trgovinski pogoji, ki bodo državam v razvoju omogočali dejanski dostop to trgov razvitih držav, pravičnejše trgovinske prakse, strogi predpisi za varstvo okolja in socialnih pravic, ki se bodo dejansko izvajali, učinkovit odpis nevzdržnih dolgov, potrebna pa bo tudi pomoč darovalcev, ki naj se ne poveča toliko glede na obseg, ampak učinkovitost, ter naj bo povezana s programi reform gospodarskih in družbenih struktur ter bolj demokratičnim vladanjem,

U.   ker je povečan obseg izvoza revnih držav nujen pogoj za njihov razvoj, a sam po sebi še ne zadostuje; ker čeprav to pomaga povečati proizvedeno bogastvo, to še ne zagotavlja samodejno izboljšanja socialnih pogojev lokalnega prebivalstva, zaposlenega v proizvodnem sektorju,

V.   ker je lahko zunanja trgovina pomembno orodje socialnega in gospodarskega razvoja, če imajo države možnost zaščititi svoj trg na začetni stopnji in ga nato postopoma odpirati in če imajo trden institucionalni okvir ter jasne socialne in okoljske predpise; ker so najmanj razvite afriške države začele globljo in hitrejšo liberalizacijo kot najmanj razvite države v Aziji, vendar so bile slednje na splošno bolj uspešne pri zmanjševanju revščine in pri doseganju bolj tržnodinamičnega industrijskega izvoza, delno s pomočjo povezav z regionalno trgovino in vlaganjem ter na podlagi solidne institucionalne strukture,

W.   ker je zunanja trgovina pomembno orodje socialnega in gospodarskega razvoja; ker raziskave, ki temeljijo na podatkih Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke in Združenih narodov, nakazujejo neposredno povezavo med gospodarsko svobodo države in njeno blaginjo,

X.   ker liberalizacija zmanjšuje ali odpravlja obstoječa izkrivljanja in prinaša pobude za povečana vlaganja, prenos tehnologije in s pomočjo povečane konkurence gospodarsko učinkovitost; ker je odprava trgovinskih ovir lahko pomembna vzpodbuda za države v razvoju, da preusmerijo svojo proizvodnjo z namenom pridobitve primerjalnih prednosti nizkih stroškov dela in razpoložljivosti naravnih virov,

Y.   ker je zunanja trgovina lahko priložnost za zmanjšanje revščine, pod pogojem, da se trgovinska politika pozorno izvaja vzporedno z dopolnjevalno domačo in mednarodno politiko,

Z.   ker sta v obdobju 1999–2001 izvoz in uvoz blaga in storitev v povprečju predstavljala 51 % BDP najmanj razvitih držav, kar je več kot v državah članicah OECD, ki imajo visoke dohodke, v katerih delež za isto obdobje zanaša 43 %; ker morajo kljub temu koristi mednarodne trgovine, da bi bile trajnostne, spremljati vlaganja v fizični, človeški, družbeni in institucijski kapital ter jih morajo dopolnjevati podjetništvo, inovativnost in tehnološki razvoj, učinkovito in uspešno posredovanje mednarodne pomoči in zmanjšanje dolžniških obveznosti,

AA.   ker je vključitev držav v razvoju in predvsem najmanj razvitih držav v mednarodno trgovino eden glavnih ciljev razvojne agende iz Dohe,

BB.   ker morajo biti krepitev proste in pravične trgovine ob upoštevanju okoljskih in socialnih predpisov v večstranskem trgovinskem sistemu, pravično vključevanje držav v razvoju v svetovni trgovinski sistem in boljše delovanje Svetovne trgovinske organizacije (STO) glavni cilji in naloge trgovinske politike EU, ki je največji trgovinski blok na svetu in najpomembnejša trgovinska partnerica držav v razvoju,

CC.   ker nedavna poročila Komisije kažejo, da glede na obseg skoraj 70 % tarifnih in netarifnih trgovinskih ovir na svetu zadeva trgovino med državami v razvoju,

DD.   ker so se države v razvoju v Marakešu dogovorile o začetku pogajanj o storitvah, pod pogojem, da bo zagotovljena popolna prožnost glede vključitve katerega koli storitvenega sektorja v pogajanja ali njegove izključitve iz njih,

EE.   ker imajo industrializirane države v lasti 90 % vse patentov in ker je v primeru farmacevtskih izdelkov to pogosto povezano z reševanjem težav z javnim zdravjem,

FF.   ker povečana trgovina s storitvami med razvitimi državami in državami v razvoju nudi priložnost za pomemben prenos izkušenj, ki lahko izboljša tudi dostop do osnovnih storitev, komunikacij in delujočega bančnega in zavarovalniškega sektorja,

GG.   ker je od 1,3 milijarde oseb, ki živijo v revščini, 70 % žensk; ker so ženske po vsem svetu prikrajšane za možnosti, ki so potrebne za izboljšanje njihovega ekonomskega in socialnega položaja, na primer za pravico do lastnine ali dedovanja, dostop do izobraževanja ali zaposlovanja, obenem pa so dodatno odgovorne za skrb za otroke in gospodinjstvo,

HH.   ker v večini držav ženske v primerjavi z moškimi nimajo enakopravnega dostopa do izobraževanja, usposabljanja, posojil, tehnologije in informacij, potrebnih, da bi lahko izkoristile nove gospodarske priložnosti, ki jih ustvarja širjenje mednarodne trgovine,

II.   ker je vpliv politik širjenja trgovine na ženske odvisen od položaja žensk v lokalnem, regionalnem in nacionalnem gospodarstvu ter tudi od njihove vloge v socialni reprodukciji blaginje družine in socialnih storitev; ob upoštevanju, da zaposlovanje žensk ostaja ključ do ekonomske neodvisnosti in ima globok vpliv na položaj žensk v celotni družbi,

JJ.   ker si ženske iz nižjih družbenih slojev v številnih državah v razvoju v glavnem služijo dohodke z drobnim kmetijstvom ali delom v tekstilni in oblačilni izvozno usmerjeni industriji,

KK.   ker ženske, če imajo večji nadzor nad uporabo družinskih prihodkov, sorazmerno več vlagajo v izobraževanje otrok, zdravstveno oskrbo in prehrano, kar pospešuje boj proti revščini,

LL.   ker je ustvarjanje bogastva bistveno za socialni napredek in je EU največja izvoznica na svetu in druga največja uvoznica ter njen vpliv v STO preko dvostranskih sporazumov oblikuje mednarodno trgovinsko politiko in predpise,

1.   opozarja, da so globalni stroški zaradi neuspeha pri odpravi revščine ogromni v smislu trpljenja ljudi, nestabilnosti, sporov, ponavljajočih se izrednih stanj, mednarodnega kriminala, trgovine z mamili, gospodarske stagnacije, nezakonitega priseljevanja in prezgodnje smrti;

2.   meni, da je mogoče s pomočjo trgovine ustvariti konkretne možnosti za države v razvoju, zlasti za najmanj razvite države, trgovina pa lahko tudi dejansko omogoči odpravo revščine in zagotovi razvoj, če jo spremlja kakovostna domača politika;

3.   priznava, da je lahko načelo prostega pretoka blaga in storitev učinkovito sredstvo za pomoč revnim državam pri razvoju, pod pogojem, da se ob tem posebej upoštevajo njihovi problemi in interesi;

4.   poziva Komisijo, naj v okviru svojih mednarodnih ciljev prednostno obravnava izvajanje pravil trgovanja in pravice do razvoja, še zlasti okoljskih in socialnih pravil, ki bi prispevali k odpravi osnovnih vzrokov revščine;

5.   poziva k obširni presoji vplivov sedanje trgovinske politike na okolje, na občutljive sektorje, kot sta gozdarstvo in ribištvo, ter na revščino v državah v razvoju in v EU, kot tudi k obširni presoji vplivov povečanja stroškov, ki jih za evropske potrošnike prinašajo carinska zaščita in trgovinske ovire sedanje evropske trgovinske politike, ter ovir za razvoj, ki jih to predstavlja za revne v državah v razvoju po svetu;

6.   znova poudarja, da je lahko pravična trgovina eno izmed učinkovitih sredstev za zmanjševanje revščine; dodaja, da ukrepanje proti revščini zahteva, da mora biti glavna naloga sedanjih pogajanj o svetovnem trgovinskem sistemu in sporazumov o gospodarskih partnerstvih izpolnitev vseh osmih razvojnih ciljev tisočletja ZN;

7.   poziva države v razvoju, naj v svoje razvojne politike in politike za zmanjševanje revščine vključijo tudi trgovino; vendar meni, da bi bilo treba pri ukrepih v zvezi s trgovino upoštevati strategije za notranji razvoj in zmanjševanje revščine, ki so jih sprejele države v razvoju;

8.   opozarja na sporočilo Mednarodne organizacije dela (ILO) decembra 2005, v katerem je poudarjena vloga, ki jo ima lahko mikrofinanciranje pri boju proti revščini in suženjstvu zaradi dolga ter tudi kot sredstvo, s pomočjo katerega je zaradi povečanja družinskih prihodkov možno odpraviti otroško delo; poziva, naj se izvedejo raziskave, na podlagi katerih bo možno oceniti učinkovitosti in resnični potencial mikrofinanciranja;

9.   je trdno prepričan, da je trgovina skupaj s pomočjo in odpisom dolgov ključnega pomena za izpolnitev razvojnih ciljev tisočletja do leta 2015; vendar poudarja, da bo javna razvojna pomoč do leta 2015 zahtevala precejšnja sredstva, če naj bi bili zastavljeni cilji izpolnjeni; v zvezi s tem poziva, naj se izvedejo raziskave in uvedejo novi trajnostni mehanizmi za financiranje, na podlagi česar bo možno izpolniti omenjene cilje;

10.   pozdravlja napoved predsednika Komisije oktobra 2005, da bo s pomočjo posebnih programov ukrepal v korist žrtev globalizacije v EU; meni, da mora te programe spremljati okrepitev socialnih in okoljskih pravil v EU in nadzor nad proizvodnimi blagom, izdelanim v EU, ter storitvami, opravljenimi v Uniji;

11.   pozdravlja sporazum, dosežen na zgoraj navedenem vrhu G8, o obsežnem finančnem in gospodarskem načrtu za podporo napredka Afrike, kjer je zgoščene največ ekstremne revščine, in še zlasti odločitev o popolnem odpisu preostalega dolga močno zadolženih držav v razvoju pri Mednarodnem denarnem skladu, Svetovni banki in Afriškem skladu za razvoj kot strategije za izpolnitev razvojnih ciljev tisočletja; poudarja, da je treba to pobudo razširiti še na države v razvoju, ki so pokazale, da se trudijo zmanjšati korupcijo, izboljšati preglednost in nameniti sredstva, ki so bila prvotno namenjena za poravnavo odpisanega dolga, za strategije zmanjševanja revščine;

12.   pozdravlja pripravljenost, ki jo je izrazil komisar Mandelson v svoji izjavi z dne 9. februarja 2006 na Mauritiusu, za sprejetje diferenciiranega pristopa do revnih držav na podlagi stopnje njihovega razvoja in za ohranitev sistema tarifnih preferencialov, ki upošteva te razlike;

13.   pozdravlja asimetričnost trgovinskih odnosov med EU in revnimi državami v korist slednjih; meni, da morajo biti tovrstni odnosi podlaga za ureditev trgovine na globalni ravni; poziva Komisijo, naj se pri Svetovni trgovinski organizaciji zavzame za uvedbo nekaterih posebnih koeficientov za izračun znižanja carin v skladu z razmerami v skupini zadevnih držav;

14.   poziva Komisijo, naj se zavzame za usklajeno tarifno politiko, na podlagi katere bo možno diferenciirati trgovinsko politiko in izpolniti pričakovanja najbolj občutljivih držav; v ta namen tudi poziva Komisijo, naj se ohrani razumna raven splošne carinske zaščite in s tem primerjalne prednosti teh držav v okviru splošnega sistema preferencialov, na podlagi katerega imajo na voljo zadosti sredstev za modernizacijo svojih proizvajalnih struktur;

15.   ponovno opozarja na zavezanost EU na podlagi Partnerskega sporazuma iz Cotonouja, da bo spodbujala trajnostni razvoj in odpravo revščine v afriških, karibskih in pacifiških državah (AKP); meni, da bi lahko EU kot pomemben akter na trgu v okviru večstranskih institucij prispevala k okrepitvi razmer držav v razvoju z oblikovanjem bolj usklajene in celovite politike v skladu s členom 178 Pogodbe ES; pri tem pa poudarja, da so pomembni tudi prispevki drugih mednarodnih donatorjev;

16.   poudarja pomembnost odpisa dolgov s postopno odpravo dolgov najmanj razvitih držav, katerih vlade spoštujejo človekove pravice ter načelo dobrega vodenja in dajejo prednost boju proti revščini in gospodarskemu razvoju;

17.   poziva EU, naj prevzame pobudo za razvoj in pomoč pri izvajanju shem za odpravo dolga, kar bo omogočilo izpolnitev razvojnih ciljev tisočletja;

18.   ugotavlja, da je po podatkih UNCTAD v letu 2004 prebivalstvo 50 najmanj razvitih držav – od katerih je več kot tretjina držav AKP – predstavljalo več kot 11 % svetovnega prebivalstva (742 milijonov), njihov BDP pa je znašal le 0,6 % svetovnega;

19.   meni, da je treba upoštevati pravico državljanov revnih držav do razvoja, ne le interesov njihovih vlad, ter da morajo revne države sprejemati odločitve in izvajati lastne strategije in gospodarsko politiko; meni, da je pravica do industrializacije hkrati pravica do razvoja in da ima vsaka država, zlasti države v razvoju, katerih industrijski razvoj je v zgodnji fazi, pravico urediti svojo industrijo na način, ki preprečuje socialni ali okoljski damping; vendar meni, da zaradi tega te države ne smejo enostransko kršiti svojih obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih sporazumov in pogodb;

20.   se je seznanil z nedavnimi študijami UNCTAD ter drugih ustanov, ki so pokazale, da je obsežna liberalizacije trgovine v najmanj razvitih državah premalo prispevala k trajnostnem in znatnem zmanjševanju revščine ter da je povzročila nazadovanje trgovinskih pogojev držav v razvoju, zlasti afriških držav; svari pred posledicami, ki bi jih imela popolna ukinitev carinskih prihodkov za najmanj razvite države , ter poudarja, da imajo te države pravico, da same določijo, kako hitro bodo odpirale svoje trge v vseh sektorjih;

21.   meni, da je bil na 6. ministrski konferenci STO dosežen napredek v zvezi s posebnimi izdelki in posebnimi varovalnimi mehanizmi ter na področju specifičnega in diferenciranega obravnavanja, ob upoštevanju zaskrbljenosti držav v razvoju zaradi vplivov liberalizacije trgovine in vzajemnosti, vendar poudarja, da je treba na tem področju še veliko storiti; poudarja, da morajo pogajanja o načinih za znižanje tarif v trgovini s kmetijskim in industrijskim blagom v celoti odražati specifično in diferencirano obravnavanje, da bi revnejšim državam v razvoju omogočili dovolj časa, da okrepijo prizadevanja za industrializacijo;

22.   poziva vlade držav v razvoju, naj oblikujejo in izvajajo nacionalno razvojno strategijo, v katero bo vključena trgovina, ki bo uspešno spodbujala zmanjšanje revščine; ugotavlja, da morajo pri omenjenih prizadevanjih sodelovati mednarodni razvojni partnerji s finančno in tehnično podporo, da bodo vzpostavljene javne in zasebne trgovinske zmožnosti;

23.   poziva najmanj razvite države, naj spodbujajo postopni gospodarski prehod, v katerem gospodarska rast vedno bolj temelji na uporabi lastnih državnih sredstev, privabljanjem tujih finančnih naložb in odpiranju finančnih trgov, ter naj zagotovijo, da se uvoz financira iz izvoznega dobička namesto iz sredstev pomoči; ugotavlja, da je to bolj možno doseči skupaj z združenimi močmi mednarodnih organizacij, odpisom dolga, trgovinskih preferencialov in ukrepov za omogočanje tujih finančnih naložb ter prenosom tehnologije, da se bo spodbujal razvoj in zmanjševanje revščine;

24.   poziva vlade držav v razvoju in zlasti najmanj razvitih držav, ki so kmetijske izvoznice, naj ukrepajo proti naraščajočemu pritisku prebivalstva na zemljišča in siromašenju okolja, kjer so kmetije premajhne in dobiček prenizek za preživetje gospodinjstev, z razvojem nekmetijskih tržnih proizvodov, ki spodbujajo zaposlovanje, ter tehnološkimi spremembami v samooskrbnih dejavnostih; ugotavlja, da se to lahko poveže z reševanjem vprašanja "zaprte rasti" s pomočjo razvoja trgovinske infrastrukture, kot so mednarodni promet in komunikacije, večje vključevanje domačega trga in razvoj novih izvoznih sektorjev, vključno z industrijskim blagom in turizmom;

25.   poudarja, da mora EU prevzeti nadaljnje pobude glede socialne odgovornosti podjetij za oblikovanje pojma zavezujočih in preverljivih pravil za podjetja v EU, ki trgujejo s tretjimi državami in v njih proizvajajo, v skladu z človekovimi pravicami in standardi Mednarodne organizacije dela (ILO);

26.   poziva EU, naj v svojo presojo vpliva trajnosti trgovinskih sporazumov vključi zlasti posledice trgovine z odpadki, da bi se sprejeli predpisi glede škodljivih odpadkov;

27.   meni, da je nujno razvijati trgovinske odnose med državami v razvoju in medregionalno razsežnost "jug–jug", odpirati lokalne trge in povečati dostop prebivalstva do blaga in storitev, zlasti pa s programi javnih vlaganj zagotoviti dostop do osnovnih storitev, kot so pitna voda, zdravstvo, energija, prevoz in izobraževanje v skladu z razvojnimi cilji tisočletja;

28.   meni, da pomanjkanje gospodarskega povezovanja ter resne tarifne in netarifne ovire za trgovino med državami v razvoju onemogočajo morebitne dejavnike razvoja v teh državah; meni, da bi večje odpiranje trgovine med državami juga prineslo koristi za države v razvoju; vendar ugotavlja, da bi lahko bile najmanj razvite države v okviru trgovine jug–jug potisnjene ob stran, zato spodbuja regionalne tuje finančne naložbe, prenos tehnologije in ugodno financiranje bolj razvitih držav v razvoju, usmerjeno v najmanj razvite države, in tristranske odnose z razvitimi državami kot tudi posebne določbe znotraj regionalnih sporazumov; poudarja, da je treba oblikovati regionalne trge; meni, da morajo za spodbujanje trgovina med revnimi državami naprednejše države dati dober zgled z odpravo trgovinskih ovir;

29.   pozdravlja izvajanje pobude "Vse, razen orožja" s strani EU, ki najmanj razvitim državam omogoča, da vse svoje izdelke izvažajo na evropski trg brez carin ali kvot; odločno poziva vse razvite države in napredne države v razvoju, naj sledijo temu modelu; pozdravlja sporazum, ki je bil v zvezi s tem dosežen na nedavnih pogajanjih Svetovne trgovinske organizacije (STO) v Hongkongu; vendar obžaluje, da lahko še vedno veljajo omejitve za proizvode, ki so za najmanj razvite države izrednega pomena;

30.   opozarja pred dejansko nevarnostjo, da bi bila pobuda "Vse, razen orožja" izkrivljena z izvajanjem nedovoljenih oblik tristranske trgovine, ki bo ogrozila ravnotežje med trgi in donosnost cen, namesto da imelo od nje koristi lokalno prebivalstvo, ki dela v proizvodnem sektorju v revnih državah;

31.   poziva Komisijo, naj podpira odpiranje trgov s sprejetjem ustreznih ukrepov za ureditev trgovine, s čimer bo omogočena preprečitev omenjene nevarnosti; v ta namen predlaga, da se pobuda "Vse, razen orožja" dopolni z zaščitno klavzulo, s katero bo čim več izvoza iz zadevnih držav povezanega z njegovo dejansko proizvodno zmogljivostjo; Komisijo tudi poziva, naj hitro sprejme ukrepe za zagotovitev postopnega izboljšanja kakovosti nadzornih mehanizmov za geografske označbe in označbo porekla;

32.   poziva Komisijo, naj si prizadeva za večjo preglednost mednarodnih trgovinskih pogajanj ter naj upošteva zaskrbljenost tistih držav v razvoju, ki niso sposobne sočasno voditi večjega števila trgovinskih pogajanj, in jo tudi poziva, naj tem državam še naprej nudi in okrepi tehnično pomoč, da bodo lahko izboljšale svoje zmogljivosti in učinkovitost pri trgovinskih pogajanjih;

33.   meni, da so ustrezne večstransko sprejete trgovinske politike temeljnega pomena za zmanjševanje revščine in da je možno ključne politične usmeritve za zmanjševanje revščine uvrstiti v tri glavne teme:

34.   poudarja pomen tehnične pomoči in programov za krepitev zmogljivosti, ki so stalno financirani, zlasti za pomoč državam v razvoju pri oblikovanju trgovinskih interesov in vključevanju v trgovinska pogajanja; v zvezi s tem pozdravlja boljšo organiziranje in okrepljeno zaupanje med državami v razvoju, zlasti med najmanj razvitimi državami;

35.   poudarja pomen krepitve zmogljivosti za trgovino, da bodo lahko države AKP bolj zmožne določiti svoje potrebe in strategije, ter pomen pogajanj o regionalni integraciji in podpori njej ter pomoči pri tem procesu, še zlasti za doseganje večje raznolikosti, podpiranje regionalne integracije ter okrepitev proizvodne zmogljivosti, preskrbe in trgovanja ter s kritjem stroškov prilagajanja in povečanjem njihove privlačnosti za vlagatelje ob hkratnem varstvu novonastalih lokalnih industrij;

36.   pozdravlja razširitev področja uporabe programa "pomoči za trgovino", ki ni omejen le na najmanj razvite države, ampak zajema tudi druge države v razvoju; vendar obžaluje, da je pomoč, ki je bila že dogovorjena, zdaj odvisna od nadaljnjih trgovinskih koncesij prejemnikov pomoči; poudarja, da mora biti pomoč financirana iz novih virov in ne sme vključevati preusmeritve sredstev, ki so že bila namenjena za druge razvojne pobude, kot so razvojni cilji tisočletja;

37.   poziva Komisijo, naj oblikuje poseben program, s katerim bi podsaharskim državam pomagali na področjih, kot so dostop do vode, dostopnost zdravil, javne storitve in kmetijstvo ter prenos strokovnega znanja in izkušenj na različne načine, med drugim z okrepitvijo trgovine s storitvami;

38.   pozdravlja novo razvojno strategijo Komisije za Afriko, ki presega okvire običajne človekoljubne pomoči in si je za cilj zadala gospodarsko in socialno prestrukturiranje, ter poziva Komisijo in države članice, naj pri njenem izvajanju tesno sodelujejo;

39.   poudarja, da je treba državam v razvoju zagotoviti ustrezno tehnično pomoč; poudarja tudi, da je treba spodbujati šibka in ranljiva gospodarstva, naj v nacionalno razvojno politiko in v strategije za zmanjševanje revščine vključijo trgovino;

40.   poziva k večji prilagodljivosti pri prehodnih obdobjih, do katerih so upravičene države v razvoju, ki sprejmejo obveze v okviru regionalnih sporazumov znotraj Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT);

41.   ugotavlja, da kmetijstvo ostaja glaven vir dohodkov in zaposlovanja v večini držav v razvoju, zlasti v najrevnejših, zato poudarja pomen ponudbe EU, da do leta 2013 ukine svoja izvozne subvencije; vztraja pri zahtevi po enakem vzporednem ukrepu ostalih članic STO; poziva EU, naj še naprej zagovarja opustitev drugih, včasih skritih oblik izvoznih subvencij, kot so izvozna posojila, pomoč v hrani, državna podjetja itd., da bi odpravili obstoječe trgovinsko neravnovesje med severom in jugom ter da bi kmetijstvo revnih držav postalo bolj donosno;

42.   pozdravlja odločitev o odpravi izvoznih subvencij v kmetijstvu do leta 2013 in znova poziva, naj se izvajanje že sprejetih sklepov bistveno pospeši; pri tem pa poziva Komisijo, naj nadaljuje z razpravami o načinih, s katerimi bi lahko znižali domače kmetijske subvencije in tarife v vseh industrijskih državah, saj te subvencije predstavljajo le 3,5 % celotne pomoči EU na področju kmetijstva;

43.   poudarja, kako pomembne so za države v razvoju surovine, kot so sladkor, banane in bombaž; poziva EU, naj državam v razvoju ponudi potrebno pomoč za reformo njihovih sektorjev za sladkor; graja pomanjkanje učinkovite rešitve za problem bombaža v Hongkongu;

44.   želi spomniti, da je ohranjanje biološke raznovrstnosti ključen dejavnik za ohranjanju narave in v boju proti boleznim rastlin in živali, zato so lahko države in regije upravičeno zadržane do genetsko spremenjenih organizmov ter imajo proste roke pri uporabi tradicionalnih semen in znanja v kmetovanju;

45.   poziva Komisijo, naj poskrbi za večjo skladnost med trgovinsko politiko in politiko sodelovanja z namenom nudenja ciljno usmerjene pomoči za krepitev trgovinskih zmožnosti, da bi tako zagotovila rast izvoza in uvoza ter njuno uravnoteženost, s čimer bi se v prihodnosti izognili ponovni dolžniški krizi in bi vladam držav v razvoju pomagali:

46.   meni, da je treba razlikovati med komercialnimi in javnimi storitvami; izpostavlja potrebo, da javne storitve ostanejo izven sporazuma GATS, zlasti tiste, ki prispevajo k dostopu do pomembnih javnih dobrin, kot so storitve na področju zdravja, izobraževanja, pitne vode in energije, ter tistih, ki imajo odločilno vlogo za kulturno identiteto, kot so avdiovizualne storitve;

47.   poudarja, kako pomembna je tudi za države v razvoju krepitev dostopa ponudnikov storitev na trg ob hkratnem varstvu možnosti članic STO, da urejajo svoje sektorje storitev v skladu s sporazumom GATS, vključno z možnostjo izvzemanja osnovnih sektorjev, kot so na primer zdravstvo, izobraževanje in avdiovizualne storitve; obžaluje, da v pogajanjih STO doslej ni bil oblikovan specifičen okvir za storitve, zlasti v sektorjih, ki so pomembni za izvozne možnosti držav v razvoju; poziva k znatnemu napredku na tem področju;

48.   poziva Komisijo, da zagotovi popolno prožnost na področju storitev ter tako državam omogoči, da v seznam storitev, predvidenih za liberalizacijo, svobodno vključijo ali iz njega izključijo katero koli storitev;

49.   poziva Komisijo, naj izvaja trgovinsko politiko na področju storitev, s katero bo podprla gibanje fizičnih oseb v državah v razvoju in prispevala k razpoložljivosti tistih vrst storitev, ki lahko pospešijo razvoj in prispevajo k zmanjšanju revščine;

50.   poudarja potrebo po tem, da se najrevnejšim državam v razvoju pusti več prostora pri odločanju, kako vzajemno odpirajo trge, da bi tako najbolj ranljive države zaščitili in jim dovolili, da same odločijo, kako hitro naj poteka liberalizacija;

51.   poudarja potrebo po razpoložljivih zdravilih po sprejemljivih cenah za države v razvoju ob hkratnem upoštevanju skrbi proizvajalcev;

52.   poudarja, da je revščina večinoma "ženski" pojav ("feminizacija revščine") in izpostavlja potrebo po preučitvi trgovinskih politik z vidika enakosti med spoloma, da bi tako oblikovali politične ukrepe, ki bodo ustavili in obrnili marginalizacijske vplive, kot so koncentriranje lastništva zemlje v moških rokah, migriranje moških v urbana območja in rast revščine na podeželju, uničenje lokalnih trgov, osredotočanje slabo plačanih nizkovalificiranih ženskih delovnih mest v izvoznih območjih itd.; to je treba doseči z uvajanjem pobud in ukrepov pozitivne diskriminacije, namenjenih vladam in podjetjem v evropski lasti;

53.   zahteva sistematično analiziranje vprašanja enakosti spolov pri širjenju trgovine, da bi preučili različne trende ter upoštevali kompleksnost zadevnih vprašanj in dejavnikov, na primer dostop žensk do ekonomskih in tehničnih virov, njihovo udeležbo na trgu dela, stopnjo ter vzorec diskriminacije in segregacije na trgu dela, dostop žensk do izobraževanja, stopnjo izobrazbe, pa tudi dostop do zdravstvene oskrbe in socialno-kulturnih virov;

54.   ugotavlja, da imajo ženske sorazmerno manjše koristi od priložnosti, ki jih nudi liberalizacija trgovine in globalizacija, trpijo pa predvsem negativne posledice; zato poziva EU, da v svojih programih trgovinske pomoči nameni posebno pozornost povečanju možnosti udeležbe žensk v trgovini, zlasti mednarodni trgovini;

55.   ugotavlja, da si Komisija v dvostranskih in večstranskih trgovinskih pogajanjih, ki jih vodi v imenu držav članic, zelo malo ali sploh ne prizadeva za analiziranje vpliva prihodnjih trgovinskih sporazumov zvezi z enakostjo med spoloma; poziva Komisijo, da sistematično analizira to vprašanje glede vpliva evropskih predlogov v trgovinskih pogajanjih na makroekonomski in mikroekonomski ravni;

56.   poziva mednarodne gospodarske institucije in Komisijo, da izoblikujejo ukrepe in programe, namenjene okrepitvi vloge žensk v gospodarskem življenju držav v razvoju, zlasti prek spodbujanja podjetniškega duha z izobraževanjem in dodeljevanjem finančne pomoči, tudi z mikrokrediti;

57.   meni, da je socialni razvoj temelj trgovinske politike, in poziva zadevne mednarodne organizacije in vlade, da odpravijo vse oblike diskriminacije, vključno z neenakostjo in ovirami glede na spol ter diskriminacijo pri plačilu, da priznajo pravico do porodniškega dopusta in uvedejo minimalno plačo; poziva, da se predstavniške delavske organizacije žensk vključijo v postopek posvetovanja;

58.   poziva k socialni odgovornosti akterjev v mednarodni trgovini in zahteva, da pristojne institucije sprejmejo posebne ukrepe, ki bodo osebam v prikrajšanem okolju zagotovili pravičen dostop do zdravstvenih sistemov, dostojnih stanovanj, vode, pravic, izobraževanja, usposabljanja, vseživljenjskega učenja, športa in kulture, s čimer bi preprečili njihovo prezgodnjo opustitev šolanja in jim omogočili nemoten prehod iz šole na trg dela;

59.   meni, da morajo trgovinski sporazumi spoštovati obstoječe mednarodne sporazume o človekovih pravicah in pravicah žensk, ekološki trajnosti, pravici do razvoja in izkoreninjenju revščine;

60.   opozarja. da bo mednarodni trgovinski sistem, namenjen razvoju in zmanjševanju revščine, prispeval tudi k družbenemu napredku in dostojnim zaposlitvam; pravila trgovanja naj ne bi kršila socialnih standardov, ki jih je oblikovala Mednarodna organizacija dela (ILO); boj proti vsem oblikam izkoriščanja delovne sile (zlasti prepoved prisilnega in otroškega dela), skupaj s spoštovanjem svobode delovanja sindikatov, je bistven za organiziranje pravičnega trgovinskega sistema, ki služi interesom vsakogar; ponovno izpostavlja potrebo za preučitev vzajemnega vplivanja trgovina in socialnih vprašanj;

61.   poziva Komisijo, naj v prihodnjih pogajanjih ali pri odpiranju trgov začne upoštevati nekomercialna merila, da se širitev trgovine ne bo izvajala na račun delovnih pogojev lokalnega prebivalstva; hkrati poziva člane Mednarodne organizacije dela (ILO), naj se dogovorijo o splošnih pravilih za države v razvoju, pri čemer naj bosta podrobni značaj teh pravil in časovni razpored za njihovo izvajanje določena ob sodelovanju z državami v razvoju;

62.   izpostavlja potrebo po tem, da STO upošteva sklepe Mednarodne organizacije dela (ILO) na tem področju; v zvezi s tem predlaga, da bi države, kadar se Mednarodna organizacija dela (ILO) odloči za sankcije, lahko uporabile elemente trgovinske politike, kot je uveljavitev zaščitne klavzule, začasna odmera carin ali uvedba protdampinških ukrepov;

63.   poudarja, da morata biti zmanjšanje revščine in spodbujanje trajnostnega razvoja ena od osrednjih točk pogajanj glede sporazumov o gospodarskem partnerstvu;

64.   poudarja, da je pomembno ohraniti in okrepiti večstranske trgovinske okvire; ponovno opozarja, da je treba v okviru STO kot foruma za oblikovanje sistema mednarodne trgovine, ki temelji na pravičnih pravilih, posebno pozornost nameniti krepitvi pogajalske moči držav v razvoju, da bodo sposobne bolje zastopati svoje trgovinske interese, in jih vključiti v svetovno gospodarstvo;

65.   ponovno poziva k obsežni in nujni reformi STO, ki naj vodi v večjo demokratično odgovornost, preglednost in verodostojnost, da bi jo učinkovitejše vključili v splošni okvir dobrega upravljanja; poziva k boljšemu usklajevanju in večji skladnosti različnih mednarodnih institucij, delujočih na področju trgovine, razvoja in razvojnega financiranja, vključno z agencijami, pristojnimi za človeški razvoj, zdravje, delo in okolje, da bi tako dosegli razvojne cilje tisočletja in združili delovanje za izkoreninjenje revščine ter ponudili priložnosti vsem;

66.   poziva Parlament kot zakonitega zastopnika državljanov EU, naj se vključi v sklepanje sporazumov o mednarodni trgovini;

67.   poudarja, da je boj proti revščini tesno povezan z varstvom človekovih pravic, vzpostavitvijo demokratičnih institucij in demokratičnim vladanjem;

68.   pozdravlja izjavo, podano dne 14. septembra 2005 na vrhu Združenih narodov v New Yorku o doseganju razvojnih ciljev tisočletja, ki obsega predlog o razmisleku, da se uvede mednarodni solidarnostni prispevek za boj proti AIDS-u, tuberkulozi in malariji, ki bi mednarodni skupnosti omogočil, da izpolni svoje obveznosti do najrevnejših ter da prispeva k pravičnejši delitvi novega bogastva, pridobljenega z globalizacijo;

69.   meni, da lahko na povečanje blaginje v prihodnosti poleg trgovine vpliva zlasti gospodarski razvoj ter vlaganje v mala in srednje velika podjetja, ki proizvajajo izdelke in zagotavljajo storitve; še posebej poziva Evropsko investicijsko banko, naj razvije več programov za te ciljne skupine;

70.   poudarja, kako pomembno je pomagati najmanj razvitim državam pri odstranjevanju birokratskih ovir, da se spodbudi podjetništvo znotraj teh držav in poišče trge v tujini, zlasti s vključevanjem lokalnih skupnosti, parlamentov in civilne družbe držav v razvoju v demokratični proces;

71.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL C 112 E, 9.5.2002, str. 326. (2) UL C 177 E, 25.7.2002, str. 290. (3) UL C 272 E, 13.11.2003, str. 277. (4) UL C 39 E, 13.2.2004, str. 79. (5) UL C 43 E, 19.2.2004, str. 248. (6) UL C 67 E, 17.3.2004, str. 255. (7) UL C 74 E, 24.3.2004, str. 861. (8) UL C 76 E, 25.3.2004, str. 435. (9) UL C 77 E, 26.3.2004, str. 393. (10) UL C 304 E, 1.12.2005, str. 277. (11) UL C 92 E, 20.4.2006, str. 397. (12) Sprejeta besedila, P6_TA(2005)0289. (13) Sprejeta besedila, P6_TA(2005)0461. (14) UL C 320 E, 15.12.2005, str. 145. (15) Sprejeta besedila, P6_TA(2005)0454. (16) UL L 169, 30.6.2005, str. 1.