Evropski parlament,

–   ob upoštevanju razvojnih ciljev tisočletja, sprejetih 8. septembra 2000 na vrhu tisočletja ZN v New Yorku,

–   ob upoštevanju Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW), ki jo je sprejela Generalna skupščina ZN dne 18. decembra 1979,

–   ob upoštevanju Johanesburške deklaracije o trajnostnem razvoju, sprejete 4. septembra 2002 na svetovnem vrhu za trajnostni razvoj,

–   ob upoštevanju resolucije o izidih posebnega zasedanja Generalne skupščine ZN od 5. do 9. junija 2000 z naslovom "Ženske 2000: enakost spolov, razvoj in mir za enaindvajseto stoletje", ki jo je sprejela Skupna parlamentarna skupščina AKP-EU dne 12. oktobra 2000 v Bruslju(1),

–   ob upoštevanju resolucije o pravicah invalidnih in starejših oseb v državah AKP, ki jo je sprejela Skupna parlamentarna skupščina AKP-EU 1. novembra 2001 v Bruslju(2),

–   ob upoštevanju člena 19 Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948, člena 10 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz leta 1950, člena 13 Ameriške konvencije o človekovih pravicah iz leta 1969 in člena 9 Afriške listine človekovih pravic in pravic ljudstev,

–   ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP) na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, podpisanega dne 23. junija 2000 v Cotonouju(3), ki je začel veljati 1. aprila 2003, zlasti njegovega člena 43, ki obravnava informacijske in komunikacijske tehnologije ter informacijsko družbo,

–   ob upoštevanju resolucije o napredku pri doseganju splošnega osnovnega izobraževanja in enakosti med spoloma v državah AKP v okviru razvojnih ciljev tisočletja, ki jo je sprejela Skupna parlamentarna skupščina AKP-EU dne 21. aprila 2005 v Bamaku(4),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. junija 2001 o informacijskih in komunikacijskih tehnologijah (IKT) in državah v razvoju(5),

–   ob upoštevanju "Ženevske deklaracije načel" in "akcijskega načrta" svetovnega vrha o informacijski družbi, sprejetih 12. decembra 2003,

–   ob upoštevanju "Deklaracije iz Dakarja" o razvijanju kultur in kulturnih industrij držav AKP, ki so jo podpisali ministri za kulturo držav AKP 20. junija 2003,

–   ob upoštevanju "tuniške obveze" svetovnega vrha o informacijski družbi, sprejete 18. novembra 2005,

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj in mnenja Odbora za kulturo in izobraževanje (A6-0264/2006),

A.   ker je poglavitna vloga medijev razširjanje informacij, proces, s katerim zagotavljajo državljanom učinkovito kroženje novic, politik in dejavnosti vlad,

B.   ker so mediji najpomembnejše sredstvo za udeležbo javnosti v postopku odločanja,

C.   ker imajo mediji še posebno pomembno vlogo pri oblikovanju zavesti in širjenju informacij,

D.   ker lahko mediji pripomorejo k razvoju države, saj lahko IKT vplivajo na kakovost življenja ljudi; mediji lahko pozitivno vplivajo na miselnost ljudi, kulturo in družbenopolitični sistem; oblikovanje državljanske in politične zavesti državljanov pa bi lahko privedlo do bolj reprezentativnega vladanja,

E.   ker je izboljšanje pretoka informacij in komunikacijskih storitev potreben pogoj za odpravljanje revščine in ker je svoboda izražanja, vključno z dostopom do informacij in svobodnim tiskom, temeljna človekova pravica, ki ljudem omogoča, da zahtevajo pravico do zdravja, čistega okolja in učinkovitega izvajanja strategij za odpravljanje revščine,

F.   ker lahko informacijski mrk ali neustrezne komunikacijske strategije vlad ali medvladnih agencij privedejo do nezaupanja, napačnih predstav in dezinformacij,

G.   ker je bilo v letu 2005 ubitih 63 novinarjev ter v letu 2006 do današnjega dne 27 novinarjev in 12 asistentov, glede na statistike strokovnih organizacij pa jih je 135 še vedno zaprtih,

H.   ker sta radio in televizija pomembni informacijski orodji, ki sta v državah v razvoju veliko bolj razširjeni kot telefon ali internet in veliko učinkovitejši od časopisov,

I.   ker radijski program na podeželju še vedno predstavljajo temeljno orodje za pospeševanje kmetijstva in razvoj podeželja,

J.   ker ima lahko dobro informirana in neodvisna civilna družba (nevladne organizacije (NVO), strokovna združenja, neodvisni mediji, raziskovalne institucije ipd.) odločilno vlogo pri prekinitvi kroga nasilja in korupcije s spodbujanjem odprte razprave in z zahtevo po odgovornejši oblasti,

K.   ker je svobodni tisk glavni pogoj za razvoj in ohranjanje preglednega in poštenega upravljanja države, trajno gospodarsko rast ter napredek pri družbenem in političnem razvoju ter stabilnosti,

L.   ker v več kot 20 državah v Afriki izhaja samo en časopis (medtem ko je bilo leta 2004 v 25 državah članicah 1456 dnevnih časopisov), kar ni presenetljivo glede na visoko stopnjo nepismenosti,

M.   ker je v regijah, kjer je nepismenost zelo razširjena, radio najprimernejša komunikacijska tehnologija, saj je dosegljiv večini ljudi ter zlasti podeželskim skupnostim brez državljanskih pravic, ženskam in mladim,

N.   ker manj kot 30 % televizijskih programov, prikazanih v državah v razvoju, nastane v lastni produkciji in ker je raven vlaganj v področje televizijskih komunikacij še posebej nizka,

O.   ker podatki kažejo, da je bilo v zadnjih letih število obiskovalcev kina v državah v razvoju zelo visoko,

P.   ker je IKT možno uporabiti na veliko načinov v podporo izobraževanju v državah v razvoju in kot pot iz izoliranosti (zlasti s pomočjo satelitskih povezav), medtem ko lahko tradicionalnejšim IKT (radio in televizija) pripišemo številne uspehe pri izobraževanju na daljavo po konkurenčni ceni,

Q.   ker je informatizacija občutno izboljšala delo novinarjev in se z mrežnim povezovanjem računalnikov med različnimi oddelki prihrani veliko časa, ker tudi internetna povezava lajša delo novinarjem s tem, da jim omogoča, da lahko posežejo po bolj raznolikih virih in dopolnilnih informacijah, kot tudi, da poročajo s terena,

1.   priznava pomembno vlogo medijev v zvezi s preglednostjo upravljanja, odgovornostjo in javnim nadzorom nosilcev odločanja na oblasti, ker osvetljujejo politične neuspehe, nepravilnosti s strani javnih uradnikov, korupcijo na sodiščih in škandale v gospodarskem sektorju;

2.   poziva Evropsko unijo, države članice, države pristopnice in države AKP, naj v uresničevanje svojih ciljev za razvoj vključijo organizacije civilne družbe, vključno z zasebnimi podjetji, in zlasti medije;

3.   meni, da je pomembno še bolj izboljšati dialog in posvetovanje med lokalnimi nedržavnimi akterji in nacionalnimi oblastmi v državah v razvoju na bistvenih področjih, kot so mediji, z namenom okrepiti zmožnosti, odgovornosti in preglednost javnih institucij ter povečati učinkovitost javnega sektorja pri uporabi načel spoštovanja človekovih pravic in dobrega upravljanja ter v boju proti korupciji;

4.   potrjuje, da je pomembno zagotoviti bolj sistematično vključevanje svobode izražanja in komunikacije v strategije in politike financiranja razvojnega programa;

5.   poudarja pomen medijev pri širjenju spoštovanja kulturne raznolikosti ter spodbujanju nacionalnega in mednarodnega kulturnega razvoja;

6.   vztraja, da vloga medijev ni omejena na splošne modele, da pa je treba okrepiti alternativne medije in neformalna komunikacijska omrežja ter jih vključiti v vse načrte za razvoj infrastrukture;

7.   poziva Komisijo, naj dodatno poudari in podpre programe na področju medijev, ki bodo pomagali:

8.   meni, da morajo programi financiranja za razvoj vključevati bolj sistematično vključevanje od države neodvisnih medijev;

9.   poziva k učinkovitemu dostopu žensk do medijev z namenom doseči njihovo večjo udeležbo v proizvodnji in prispevati k gospodarskemu razvoju;

10.   poudarja, da je pomembno obravnavati mladino kot ključno komponento za lajšanje dostopa do informacij in komunikacije in njihovo organizacijo v državah v razvoju;

11.   pozdravlja in podpira naslednje dogodke:

12.   podpira vladne politike, ki zagotavljajo podporo javni radijski službi, komercialnemu radiu, radiu skupnosti in podeželskemu radiu, saj prevladuje mnenje, da je najustreznejše in stroškovno najučinkovitejše orodje za spodbujanje informiranja in komunikacije za razvoj;

13.   poziva Komisijo, naj v porajajočih se konfliktnih situacijah posveti več pozornosti neodvisnim medijem in poveča najbolj neposredno finančno podporo zanje;

14.   poudarja pomen vloge medijev pri izobraževanju ljudi v državah v razvoju, zlasti v smislu zdravstvenega varstva (zdrava spolnost in reproduktivno zdravje, malarija ipd.), zaposlovanja, kmetijstva, trgovine in okoljske trajnosti, kot je vloga Svetovne službe BBC v namen obveščanja za razvoj;

15.   razume težavo "poosebljanja" novic, ki lahko manipulira tako s poslušalci držav v razvoju kot z zahodno javnostjo, in podpira organizacije, ki zagotavljajo usposabljanje novinarjev, da bi pripisali poseben pomen doseganju minimalne plače za ljudi, zaposlene v medijih, zaradi česar bodo manj podvrženi korupciji;

16.   ugotavlja, da imajo neodvisni in strokovni mediji ključno vlogo pri zagotavljanju znanja in omogočanju, da dobijo marginalizirani ljudje besedo, z razvijanjem kulture kritičnosti tam, kjer se ljudje manj bojijo dvomiti v delovanje vodstva;

17.   podpira nevladne organizacije in sklade, ki investirajo v izobraževanje novinarjev v državah v razvoju in skrbijo za izboljšanje delovnih pogojev zaposlenih v medijih, tako da lahko resnično opravljajo svoje delo varno in neodvisno;

18.   poudarja, da je pomembno okrepiti družbeno in izobraževalno infrastrukturo z investiranjem v boljše šolske knjige in financiranjem medijskih programov, ki imajo tudi izobraževalno vsebino;

19.   spodbuja vlogo medijev v mirovnih procesih in pokonfliktnih razmerah, s tem, da pomagajo obveščati javnost o mirovnih sporazumih in njihovih posledicah ter tako olajšajo sodelovanje javnosti;

20.   poudarja odločilno vlogo medijev pri zavzemanju za zaščito človekovih pravic v državah v razvoju in pri ozaveščanju javnosti v zahodnih državah ter posredno pri povečanju njihovih prispevkov za humanitarno pomoč;

21.   poziva vlade in organe oblasti po vsem svetu, naj ustavijo zlasti prakso nekaznovanja nasilja nad novinarji in naj uvedejo preiskave in kaznujejo odgovorne za napade na zaposlene v medijih ter sprejmejo potrebne previdnostne ukrepe, ki bodo novinarjem omogočili, da bodo državljane seznanjali z bistvenim znanjem in nepristranskimi informacijami iz svobodnega in neodvisnega tiska;

22.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter držav pristopnic, Svetu ministrov AKP-ES, generalnemu sekretarju Združenih narodov in predsedniku Svetovne banke.

(1) UL C 64, 28.2.2001, str. 49. (2) UL C 78, 2.4.2002, str. 64. (3) UL L 317, 15.12.2000, str. 3. Sporazum, kakor je bil nazadnje spremenjen s Sporazumom o spremembi Sporazuma o partnerstvu (UL L 209, 11.8.2005, str. 27). (4) UL C 272, 3.11.2005, str. 17. (5) UL C 53 E, 28.2.2002, str. 121.