(Postopek soodločanja: prva obravnava)

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (KOM(2005)0447)(1),

–   ob upoštevanju členov 251(2) in 175 Pogodbe ES, na podlagi katerih je Komisija Parlamentu podala predlog (C6-0356/2005),

–   ob upoštevanju člena 51 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A6-0234/2006),

1.   odobri predlog Komisije, kakor je bil spremenjen;

2.   poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.   naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

(1) Še ni objavljeno v Uradnem listu.

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 175 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(1),

ob upoštevanju mnenja Odbora regij(2),

v skladu s postopkom iz člena 251 Pogodbe(3),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Šesti okoljski akcijski program Skupnosti, ki je bil sprejet s Sklepom št. 1600/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22 julija 2002(4), opredeljuje potrebo po zmanjšanju onesnaženosti do ravni, pri kateri se kar najbolj zmanjšajo škodljive posledice za zdravje ljudi, ob upoštevanju zlasti občutljivega prebivalstva in okolja kot celote, da bi se izboljšalo spremljanje in ocenjevanje kakovosti zraka, vključno z usedlinami onesnaževal, ter da bi se zagotovile informacije javnosti.

(2)  Zaradi varovanja zdravja ljudi in varstva okolja kot celote je zlasti pomembno, da se emisije onesnaževal preprečuje pri viru. Zato se je treba emisijam škodljivih onesnaževal zraka izogibati, jih preprečevati ali zmanjšati. V ta namen mora Komisija takoj določiti ustrezna pravila v zvezi z emisijami za vse ustrezne vire onesnaževanja ob upoštevanju ustreznih standardov, smernic in programov za kakovost zraka Svetovne zdravstvene organizacije.

(3)  Direktivo Sveta 96/62/ES z dne 27. septembra 1996 o ocenjevanju in upravljanju kakovosti zunanjega zraka(5), Direktivo Sveta 1999/30/ES z dne 22. aprila 1999 o mejnih vrednostih žveplovega dioksida, dušikovega dioksida in dušikovih oksidov, trdnih delcev in svinca v zunanjem zraku(6), Direktivo 2000/69/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. novembra 2000 o mejnih vrednostih benzena in ogljikovega monoksida v zunanjem zraku(7), Direktivo 2002/3/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 12. februarja 2002 o ozonu v zunanjem zraku(8) in Odločbo Sveta 97/101/ES z dne 27. januarja 1997 o vzpostavitvi vzajemne izmenjave informacij in podatkov iz merilnih mrež in posameznih postaj za merjenje onesnaženosti zunanjega zraka v državah članicah(9) je treba bistveno revidirati zaradi vključitve najnovejšega razvoja na zdravstvenem in znanstvenem področju ter izkušenj držav članic. Zaradi jasnosti, poenostavitve in upravne učinkovitosti je zato ustrezno, da ena sama direktiva zamenja navedenih pet aktov.

(4)  Takoj ko bo pridobljenih dovolj izkušenj v zvezi z izvajanjem Direktive 2004/107/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 2004 o arzenu, kadmiju, živem srebru, niklju in policikličnih aromatskih ogljikovodikih v zunanjem zraku(10), se lahko razmisli o združitvi njenih določb z določbami te direktive.

(5)  Skupni pristop k ocenjevanju kakovosti zraka je treba upoštevati v skladu s skupnimi merili ocenjevanja. Pri ocenjevanju kakovosti zunanjega zraka je treba upoštevati število prebivalcev in velikost ekosistemov, ki so izpostavljeni onesnaženosti zraka. Zato je ustrezno razvrstiti ozemlje vsake države članice na območja ali strnjena naselja glede na gostoto prebivalstva.

(6)  Kjer je to mogoče, je treba, ko gre za prenašanje onesnaževal, uporabljati tehnike modeliranja, da se lahko podatki natančno razlagajo glede na zemljepisno porazdelitev koncentracije. To bi lahko bila podlaga za izračun skupne izpostavljenosti prebivalstva, ki živi na zadevnem območju.

(7)  Da bi zagotovili zadostno reprezentativnost podatkov, zbranih o onesnaženosti zraka, in njihovo primerljivost v vsej Skupnosti, je pomembno, da se za oceno kakovosti zunanjega zraka uporabljajo standardizirane merilne tehnike in skupna merila za število in postavitev merilnih postaj. Tehnike, ki niso meritve, se lahko uporabljajo za ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka in je zato treba opredeliti merila za uporabo in zahtevano natančnost takih tehnik.

(8)  Za boljše razumevanje vplivov tega onesnaževala, opredelitev pojava onesnaževanja na neizpostavljenih mestih in zmožnost oblikovanja ustrezne politike je treba opraviti podrobne meritve ter izračune drobnih trdnih delcev na neizpostavljenih mestih. Ustrezna politika bi morala zlasti realistično upoštevati delež onesnaževanja na neizpostavljenih mestih v celotnem onesnaževanju, ki ga je treba vračunati pri določanju mejnih vrednosti. Meritve bi bilo treba izvajati učinkovito, zato je treba informacije iz mest vzorčenja za meritve na stalnem merilnem mestu čim bolj dopolniti s tistimi, pridobljenimi s tehnikami modeliranja in indikativnimi meritvami. Meritve bi morale biti opravljene na način, skladen s tistimi v programu sodelovanja za spremljanje in oceno onesnaževanja zraka na velike razdalje v Evropi, ki jih določa Konvencija o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja iz leta 1979, ki je bila odobrena z Odločbo Sveta 81/462/EGS z dne 11 junija 1981(11).

(9)  Stanje glede kakovosti zraka je treba vzdrževati, kadar je to že dobro, tako da se ne presežejo standardi kakovosti zraka. V okviru trajnostnega razvoja zadevnega območja je treba izboljšati kakovost zraka. Kadar so standardi kakovosti zraka preseženi, morajo države članice ukrepati tako, da dosežejo skladnost z opredeljenimi vrednostmi, pri čemer države članice še posebej bremenijo velika preseganja, ker je tam praviloma izboljšanje kakovosti zraka izvedljivo najbolj stroškovno učinkovito. Preseganja zaradi zimskega posipanja cest s peskom ni treba upoštevati.

(10)  Tveganje za rastline zaradi onesnaženosti zraka je najbolj pomembno na krajih zunaj mestnega območja, kjer tako rastlinje raste. Ocena takih tveganj in skladnosti s standardi kakovosti zraka za varstvo rastlin mora biti zato usmerjena na kraje zunaj poseljenih območij.

(11)  Drobni trdni delci (PM2,5) so odgovorni za pomembne negativne vplive na zdravje ljudi. Nadalje še ne obstaja določljiv prag, pod katerim PM2,5 ne bi pomenili tveganja. Ker dostopni podatki o PM2,5 še ne zadostujejo za uvedbo mejne vrednosti, je treba najprej uporabljati ciljno vrednost, dokler mejna vrednost ne začne veljati. Za to onesnaževalo bi morala tako veljati drugačna ureditev kakor za druga onesnaževala zraka. Cilj navedenega pristopa bi moral biti splošno zmanjšanje koncentracij v neizpostavljenem mestnem okolju, da bi bilo večjemu delu prebivalstva zagotovljeno uživanje koristi zaradi izboljšane kakovosti zraka. Zlasti na območjih in strnjenih naseljih z zelo veliko onesnaženostjo z drobnimi trdnimi delci je treba čim bolj izkoristiti obstoječe možnosti za njihovo zmanjšanje. Vendar je treba za zagotovitev najmanjše ravni varovanja zdravja povsod za vsa območja in strnjena naselja določiti ciljno vrednost.

(12)  Sedanji dolgoročni cilji zagotoviti učinkovito varstvo pred škodljivimi posledicami za zdravje ljudi, rastline in ekosisteme zaradi izpostavljenosti ozonu bi morali ostati nespremenjeni. Alarmni prag in opozorilni prag za ozon bi morala biti določena zaradi varstva celotnega prebivalstva in občutljivega dela prebivalstva pred kratkotrajno izpostavljenostjo povečanim koncentracijam ozona. Posledica teh pragov bi moralo biti obveščanje javnosti o tveganjih zaradi izpostavljenosti in izvajanje ustreznih kratkoročnih ukrepov za znižanje ravni ozona, kadar je presežen alarmni prag.

(13)  Ozon je onesnaževalo, ki se prenaša prek meja in nastaja v ozračju iz emisij primarnih onesnaževal, ki jih obravnava Direktiva 2001/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2001 o nacionalnih zgornjih mejah emisij za nekatera onesnaževala zraka(12). Napredek pri doseganju ciljev glede kakovosti zraka in dolgoročnih ciljev za ozon določenih v tej direktivi, bi moral biti določen na podlagi sedanjih in/ali revidiranih ciljev in zgornjih mejnih vrednosti emisij določenih v Direktivi 2001/81/ES.

(14)  Meritve onesnaževal zraka bi bilo treba izvajati učinkovito in ciljno usmerjeno. Zato je treba meritve na stalnem merilnem mestu čim bolj dopolniti z modeliranjem in indikativnimi meritvami. Meritve ozona na stalnem merilnem mestu bi morale biti obvezne na območjih, kjer so prekoračeni dolgoročni cilji. Uporaba dopolnilnih sredstev za ocenjevanje bi morala biti dovoljena zaradi zmanjševanja zahtevanega števila stalnih mest vzorčenja.

(15)  Emisije onesnaževal zraka iz naravnih virov se dajo meriti, vendar ne nadzorovati. Kadar se da delež onesnaževal iz naravnih virov v onesnaževalih v zunanjem zraku dovolj zanesljivo določiti, se bi zato pri ocenjevanju skladnosti z mejnimi vrednostmi kakovosti zraka ta delež lahko odštel.

(16)  Za območja in strnjena naselja s posebno težkimi pogoji bi moralo biti mogoče podaljšati rok, v katerem mora biti dosežena skladnost z mejnimi in ciljnimi vrednostmi kakovosti zraka, kadar obstajajo resni problemi na posameznih območjih in v strnjenih naseljih kljub izvajanju ustreznih ukrepov za zmanjšanje onesnaževanja. Vsakršno podaljšanje roka za določeno območje ali strnjeno naselje mora spremljati celostni načrt ali program za zagotovitev skladnosti do konca podaljšanega roka. Prilagodljivost je za države članice še bolj pomembna v primeru, če potrebni ukrepi Skupnosti, ki v Tematski strategiji o onesnaževanju zraku odražajo izbrano raven zastavljenih ciljev za zmanjšanje emisij pri viru, vključno vsaj z ukrepi, navedenimi v Prilogi XVII, ne bodo začeli veljati do 1. januarja 2010, kajti brez teh ukrepov nekatere države članice kljub velikim naporom na nacionalni ravni ne bodo mogle doseči mejnih vrednosti.

(17)  Za območja in strnjena naselja, znotraj katerih so koncentracije onesnaževal v zunanjem zraku presegle ustrezne standarde kakovosti zraka, je treba oblikovati načrte ali programe. Emisije onesnaževal v zrak so iz različnih virov in dejavnosti. Za zagotovitev skladnosti med različnimi politikami bi morali biti taki načrti in programi usklajeni ter združeni z načrti in programi, pripravljenimi v skladu z Direktivo 2001/80/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2001 o omejevanju emisij nekaterih onesnaževal v zrak iz velikih kurilnih naprav(13), Direktivo 2001/81/ES in Direktivo 2002/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. junija 2002 o ocenjevanju in upravljanju okoljskega hrupa(14).

(18)  Treba je pripraviti akcijske načrte, v katerih bi bili navedeni ukrepi, ki jih je treba kratkoročno izvesti, če obstaja nevarnost preseganja enega standarda kakovosti zraka ali več, ali enega alarmnega praga ali več, da se navedeno tveganje zmanjša in omeji trajanje takega pojava. V zvezi z ozonom bi morali taki kratkoročni akcijski načrti upoštevati določbe Odločbe Komisije 2004/279/ES z dne 19. marca 2004 o navodilih za izvajanje Direktive 2002/3/ES Evropskega parlamenta in Sveta o ozonu v zunanjem zraku(15).

(19)  Namen takih načrtov in programov je neposredno izboljšanje kakovosti zraka in okolja ter bi zato ne smeli biti predmet določb Direktive 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2001 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje(16).

(20)  Države članice se morajo med seboj posvetovati, kadar zaradi pomembne onesnaženosti, ki izvira iz druge države članice, raven nekega onesnaževala preseže ali je verjetno, da bo presegla, ustrezne standarde kakovosti in sprejemljivega preseganja ali, odvisno od primera, alarmni prag. Zaradi lastnosti posameznih onesnaževal, kakor so ozon in trdni delci, da se prenašajo prek meja, je lahko potrebno nekaj usklajevanja med sosednjimi državami članicami pri oblikovanju in izvajanju načrtov, programov in kratkoročnih akcijskih načrtov ter obveščanju javnosti. Kadar je to primerno, si morajo države članice prizadevati za sodelovanje s tretjimi državami, še zlasti za zgodnje vključevanje držav kandidatk.

(21)  Glede na čezmejni značaj posebnih onesnaževal in iz tega izhajajoče možnosti, da je preseganje mejnih vrednosti v posamezni državi članici posledica vzroka, na katerega država članica ne more neposredno vplivati, bi morala imeti Komisija možnost odobriti državam članicam več časa za izpolnitev standardov iz te direktive.

(22)  Države članice, ki do sedaj niso sprejele zadostnih ukrepov za zmanjšanje onesnaženosti zraka, vključno z izvajanjem direktiv,navedenih v točki 10 Priloge XV, v rokih, ki so določeni v teh direktivah, ne smejo biti upravičene do odstopanj v smislu člena 20. Komisija bi morala natančno preučiti zahteve za odstopanje, ob upoštevanju dejstva, da so obdobja odstopanja iz člena 20 najdaljša možna obdobja. Komisija bi morala Evropskemu parlamentu poročati o svojih sklepih, navesti svoje razloge in sporočiti trajanje vsakega odstopanja, dovoljenega državam članicam.

(23)  Opravljena je bila temeljita presoja vplivov te direktive ob upoštevanju boljše zakonodaje in strategije trajnostnega razvoja. Glede na to, da bo zmanjšanje emisij CO2 verjetno večje, kakor je predvideno v presoji vplivov, pa se lahko zgodi, da bodo stroški precenjeni, prednosti pa podcenjene, ker bo nadaljnje zmanjšanje emisij po letu 2012 med drugim prispevalo k izboljšanju kakovosti zraka.

(24)  Cilji te direktive bi morali biti čim bolj usklajeni s trajnostnim razvojem prizadetih območij in strnjenih naselij.

(25)  Za industrijske obrate predvideva ta direktiva samo sprejetje ukrepov za uporabo najboljših razpoložljivih tehnologij, kakor jih zahteva Direktiva Sveta 96/61/ES z dne 24. septembra 1996 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja(17), in zlasti ne bi smela povzročiti zaprtja katerega koli obrata. Vseeno pa bi morala zahtevati, da vse države članice sprejmejo vse stroškovno učinkovite ukrepe za zmanjševanje emisij v zadevnih sektorjih.

(26)  Države članice in Komisija morajo zbirati, si izmenjavati in pošiljati podatke o kakovosti zraka, da bi bolje razumele vplive onesnaženosti zraka in oblikovale ustrezne politike. Najnovejše informacije o koncentracijah vseh onesnaževal v zunanjem zraku, urejenih s predpisi, bi tudi morale biti na voljo javnosti. Treba bi bilo zagotoviti, da je javnost dnevno obveščena o aktualnih dnevno izmerjenih vrednostih.

(27)  Zaradi lažje obravnave in primerjave podatkov o kakovosti zraka je treba te podatke zagotoviti Komisiji v standardni obliki.

(28)  Postopke zagotavljanja podatkov, ocenjevanja in poročanja o kakovosti zraka je treba prilagoditi tako, da se bodo lahko uporabljala elektronska sredstva in splet, kot glavni sredstvi za zagotavljanje podatkov in tako, da bodo ti postopki v skladu z Direktivo 2006/.../ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne ... [o vzpostavitvi infrastrukture za prostorske informacije v Evropski skupnosti (INSPIRE)](18).

(29)  Ustrezno je predvideti možnost prilagoditve znanstvenemu in tehničnemu napredku meril in tehnik, uporabljenih za ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka, ter podatkov, ki jih je treba predložiti. Nadalje je treba sprejeti referenčne tehnike za modeliranje kakovosti zraka, kadar so na voljo.

(30)  Ker države članice same ne morejo zadostno doseči ciljev te direktive glede kakovosti zraka in jih zaradi lastnosti onesnaževal zraka, da se prenašajo prek meja, laže doseže Skupnost, lahko ukrepe sprejme Skupnost v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega okvira, ki je potreben za dosego navedenih ciljev.

(31)  Države članice določijo pravila o kaznih, ki veljajo za kršitve določb te direktive, in zagotovijo, da se ta izvajajo. Kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(32)  Nekatere določbe razveljavljenih aktov bi morale ostati veljavne, da se zagotovi neprekinjena veljavnost sedanjih mejnih vrednosti kakovosti zraka za dušikov dioksid, dokler ne bodo nadomeščene 1. januarja 2010, neprekinjena veljavnost določb v zvezi s poročanjem o kakovosti zraka, dokler ne bodo sprejeti novi izvedbeni ukrepi, in neprekinjena veljavnost obveznosti predhodne ocene kakovosti zraka, zahtevane glede na Direktivo 2004/107/ES.

(33)  Obveznost prenosa te direktive v nacionalno zakonodajo bi morala biti omejena na tiste določbe, ki pomenijo vsebinsko spremembo v primerjavi s prejšnjimi direktivami. Obveznost prenosa nespremenjenih določb je določena s prejšnjimi direktivami.

(34)  Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva sprejeta načela, zlasti načela Listine o temeljnih pravicah Evropske unije. Predvsem je namen tega spodbuditi, da se v politikah Skupnosti upoštevata visoka stopnja varstva okolja in izboljšanje kakovosti okolja v skladu z načelom trajnostnega razvoja, kakor je določeno v členu 37 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije.

(35)  Ukrepe, potrebne za izvajanje te direktive, je treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil(19) –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

Poglavje I

Splošne določbe

Člen 1

Vsebina

Člen 2

Opredelitve

(17)  "PM10" pomeni trdne delce, ki preidejo skozi dovod, kakor je opredeljen v EN 12341, s 50-odstotno učinkovitostjo za odstranjevanje delcev z aerodinamičnim premerom nad 10 µm;

(18)  "PM2,5" pomeni trdne delce, ki preidejo skozi dovod, kakor je opredeljen v EN 14907, s 50-odstotno učinkovitostjo za odstranjevanje delcev z aerodinamičnim premerom nad 2,5 µm;

Člen 3

Odgovornosti

1.  Države članice na ustreznih ravneh določijo pristojne organe in telesa, ki so odgovorni za:

Kadar je to ustrezno, pristojni organi in telesa ravnajo v skladu z oddelkom C Priloge I.

2.  Države članice obvestijo javnost o pristojnem organu ali telesu, določenem v zvezi z nalogami iz odstavka 1.

Poglavje II

Ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka

Oddelek 1

Splošno

Člen 4

Določitev območij in strnjenih naselij

Države članice določijo območja in strnjena naselja na vsem svojem ozemlju. Ocenjevanje in upravljanje kakovosti zraka se izvaja na vseh območjih in v vseh strnjenih naseljih.

Oddelek 2

Ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka glede na žveplov dioksid, dušikov dioksid in dušikove okside, trdne delce, svinec, benzen in ogljikov monoksid

Člen 5

Ureditev ocenjevanja

1.  V zvezi žveplovim dioksidom, dušikovim dioksidom in dušikovimi oksidi, trdnimi delci (PM10 in PM2,5), svincem, benzenom ter ogljikovim monoksidom se za varovanje zdravja in varstvo rastlin uporabljata zgornji in spodnji ocenjevalni prag, kakor sta opredeljena v oddelku A Priloge II.

Vsako območje in strnjeno naselje se razvrsti glede na navedena ocenjevalna praga.

2.  Razvrstitev iz odstavka 1 se spremlja, po oceni rezultatov pa se pregleda vsakih pet let v skladu s postopkom iz oddelka B Priloge II.

Razvrstitev se pregleda bolj pogosto, kadar se bistveno spremenijo dejavnosti, ki so pomembne za koncentracije žveplovega dioksida, dušikovega dioksida ali, kadar je to pomembno, dušikovih oksidov, trdnih delcev (PM10, PM2,5), svinca, benzena ali ogljikovega monoksida v zunanjem zraku.

Člen 6

Merila ocenjevanja

1.  Države članice izvajajo ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka v zvezi z onesnaževali iz člena 5 na vsem svojem ozemlju in v skladu z merili, opredeljenimi v odstavkih 2, 3 in 4 tega člena.

2.  Na vseh območjih in v strnjenih naseljih, kjer raven onesnaževal v zunanjem zraku iz odstavka 1 presega zgornji ocenjevalni prag, določen za navedena onesnaževala, se uporabijo meritve kakovosti zunanjega zraka na stalnem merilnem mestu. Za pridobitev ustreznih informacij o kakovosti zunanjega zraka se navedene meritve na stalnem merilnem mestu dopolnijo s tehnikami modeliranja in/ali indikativnimi meritvami.

3.  Na vseh območjih in v strnjenih naseljih, kjer je raven onesnaževal v zunanjem zraku iz odstavka 1 pod zgornjim ocenjevalnim pragom, določenim za navedena onesnaževala, se za ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka uporabi kombinacija meritev na stalnem merilnem mestu ter tehnik modeliranja in/ali indikativnih meritev.

4.  Na vseh območjih in v strnjenih naseljih, kjer je raven onesnaževal v zunanjem zraku iz odstavka 1 pod spodnjim ocenjevalnim pragom, določenim za navedena onesnaževala, za ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka zadostujejo tehnike modeliranja ali objektivne ocene ali obe hkrati.

5.  Poleg ocenjevanja iz odstavkov 2, 3 in 4 se opravijo meritve na neizpostavljenih mestih, oddaljenih od pomembnih virov onesnaževanja zraka zato, da se zagotovi vsaj podatke o masnih koncentracijah in kemijski specifikaciji drobnih trdnih delcev (PM2,5) na podlagi letnega povprečja ter se opravijo v skladu z naslednjimi merili:

Države članice tudi obvestijo Komisijo o merilnih metodah, uporabljenih za merjenje kemijske sestave drobnih trdnih delcev (PM2,5).

Člen 7

Mesta vzorčenja

1.  Postavitev mest vzorčenja za merjenje žveplovega dioksida, dušikovega dioksida in dušikovih oksidov, trdnih delcev (PM10, PM2,5), svinca, benzena ter ogljikovega monoksida v zunanjem zraku je določena v skladu z merili, navedenimi v Prilogi III.

2.  Na vsakem območju ali v strnjenem naselju, kjer so meritve na stalnem merilnem mestu edini vir podatkov za ocenjevanje kakovosti zraka, število mest vzorčenja za vsako ustrezno onesnaževalo ne sme biti manjše od najmanjšega števila mest vzorčenja, določenega v oddelku A Priloge V. Na teh območjih ali v strnjenih naseljih se morajo dnevno opravljati ustrezne meritve.

V primeru iz drugega pododstavka se pri ocenjevanju kakovosti zraka glede na mejne vrednosti ali ciljne vrednosti upoštevajo rezultati modeliranja in/ali indikativnih meritev.

3.  Komisija in države članice zagotovijo enotno uporabo meril pri izbiri mest vzorčenja.

Člen 8

Referenčne merilne metode

Države članice uporabljajo referenčne merilne metode in merila, opredeljena v oddelku A in oddelku C Priloge VI.

Druge merilne metode se lahko uporabljajo v skladu s pogoji, navedenimi v oddelku B Priloge VI.

Oddelek 3

Ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka glede na ozon

Člen 9

Merila ocenjevanja

1.  Kadar v katerem koli od zadnjih pet let merjenja koncentracije ozona na območjih in v strnjenih naseljih presežejo dolgoročne cilje iz točke 3 Priloge VII, so obvezne neprekinjene meritve na stalnem merilnem mestu.

2.  Kadar so na voljo podatki iz obdobja, krajšega od petih let, lahko države članice, da bi ugotovile, ali so bili v teh petih letih dolgoročni cilji iz odstavka 1 preseženi, združijo rezultate iz kratkotrajnih merilnih kampanij, opravljenih takrat in kjer je verjetno, da bodo ravni največje, z rezultati iz popisov emisij in modeliranja.

Člen 10

Postavitev mest vzorčenja za merjenje ozona

1.  Postavitev mest vzorčenja za merjenje ozona se določi v skladu z merili iz Priloge VIII.

2.  Na vsakem območju ali v strnjenem naselju, znotraj katerega so meritve edini vir podatkov za ocenjevanje kakovosti zraka, število mest vzorčenja ne sme biti manjše od najmanjšega števila mest vzorčenja, določenega v oddelku A Priloge IX.

V primeru iz drugega pododstavka se pri ocenjevanju kakovosti zraka glede na ciljne vrednosti upoštevajo rezultati modeliranja in/ali indikativne meritve.

3.  Dušikov dioksid se meri na najmanj 50 % mest za vzorčenje ozona, zahtevanih v oddelku A Priloge IX. Merjenje je neprekinjeno, razen na postajah v neizpostavljenem podeželskem okolju, kakor so opredeljene v oddelku A Priloge VIII, kjer je mogoče uporabiti druge merilne metode.

4.  Na območjih in v strnjenih naseljih, kjer so bile koncentracije v vsakem od prejšnjih petih let merjenja pod dolgoročnimi cilji, se število mest vzorčenja za meritve na stalnem merilnem mestu določi v skladu z oddelkom B Priloge IX.

5.  Vsaka država članica zagotovi na svojem ozemlju postavitev in delovanje vsaj enega mesta vzorčenja za zagotovitev podatkov o koncentracijah predhodnih sestavin ozona, ki so navedene v Prilogi X. Vsaka država članica izbere število in mesto postaj za merjenje predhodnih sestavin ozona ob upoštevanju ciljev in metod, predpisanih v prilogi X.

Člen 11

Referenčne merilne metode

1.  Države članice uporabljajo referenčne metode za merjenje ozona, opredeljene v točki 8 oddelka A Priloge VI. Druge merilne metode se lahko uporabljajo v skladu s pogoji, navedenimi v oddelku B Priloge VI.

2.  Vsaka država članica Komisijo obvesti o metodah, ki jih uporablja za vzorčenje in merjenje HOS, kakor je navedeno v Prilogi X.

Poglavje III

Upravljanje kakovosti zunanjega zraka

Člen 12

Zahteve, kadar so ravni onesnaženosti nižje od mejnih vrednosti in ciljnih vrednosti

Na območjih in v strnjenih naseljih, kjer so ravni žveplovega dioksida, dušikovega dioksida, PM10, PM2,5, svinca, benzena in ogljikovega monoksida v zunanjem zraku pod njihovimi mejnimi vrednostmi ali ciljnimi vrednostmi, navedenimi v Prilogah XI in XIV, države članice ohranijo raven teh onesnaževal pod mejnimi vrednostmi ali ciljnimi vrednostmi in si prizadevajo za ohranitev najboljše možne kakovosti zunanjega zraka, ki je združljiva s trajnostnim razvojem.

Člen 13

Mejne vrednosti in alarmni pragi za varovanje zdravja ljudi

1.  Države članice ob upoštevanju oddelka A Priloge III zagotovijo, da na celotnem njihovem ozemlju ravni žveplovega dioksida, PM10, svinca in ogljikovega monoksida v zunanjem zraku ne presežejo mejne vrednosti, določene v Prilogi XI.

Mejne vrednosti dušikovega dioksida in benzena, določene v Prilogi XI, ne smejo biti presežene po datumih, navedenih v Prilogi XI.

Skladnost s temi zahtevami se oceni v skladu z oddelkom B Priloge III.

Sprejemljivo preseganje iz Priloge XI se uporablja v skladu s členom 21.

2.  Alarmna praga za koncentracije žveplovega dioksida in dušikovega dioksida v zunanjem zraku sta tista, ki sta določena v oddelku A Priloge XII.

3.  Države članice lahko določijo območja ali strnjena naselja, znotraj katerih so mejne vrednosti za PM10 presežene zaradi koncentracij PM10 v zunanjem zraku, ki so posledica resuspenzije delcev po zimskem posipanju ali po čiščenju cest, če to ne vpliva na ravni PM2,5.

Države članice pošljejo Komisiji sezname vseh takšnih območij ali strnjenih naselij, skupaj z informacijami o tamkajšnjih koncentracijah in virih PM10.

Ko države članice obvestijo Komisijo v skladu s členom 25, dajo potrebna dokazila, s katerimi dokažejo, da so vsa preseganja posledica takšne resuspenzije delcev in da so bili sprejeti ustrezni ukrepi za znižanje koncentracij.

Brez vpliva na člen 19 morajo države članice za območja in strnjena naselja iz prvega pododstavka tega odstavka določiti načrte ali programe, predvidene v členu 21, le kadar je preseganja mogoče pripisati virom PM10, katerim ni vzrok zimsko posipanje in soljenje cest.

Člen 14

Kritične vrednosti

1.  Na območjih, ki so oddaljena od strnjenih naselij in drugih poseljenih območij, države članice zagotovijo skladnost s kritičnimi vrednostmi, določenimi v Prilogi XIII.

Kadar obstaja večje tveganje za škodljive posledice, lahko države članice uporabljajo kritične vrednosti iz prvega pododstavka tudi znotraj strnjenih naselij in drugih poseljenih območij.

2.  Kadar so meritve na stalnem merilnem mestu edini vir podatkov za ocenjevanje kakovosti zraka, število mest vzorčenja ne sme biti manjše od najmanjšega števila, določenega v oddelku C Priloge V. Kadar navedeni podatki dopolnjujejo indikativne meritve ali modeliranje, takrat se najmanjše število mest vzorčenja lahko zmanjša za največ 50 %, dokler ocenjene koncentracije ustreznih onesnaževal niso opredeljene v skladu s cilji kakovosti podatkov iz oddelka A Priloge I.

Člen 15

Cilj zmanjšanja izpostavljenosti PM2,5 ter ciljna vrednost in mejna vrednost za koncentracijo PM2,5 za varovanje zdravja ljudi

1.  Države članice zagotovijo, da je cilj zmanjšanja izpostavljenosti za PM2,5, določen v oddelku B Priloge XIV, dosežen v tam navedenem časovnem okviru.

2.  Kazalnik povprečne izpostavljenosti PM2,5 se oceni v skladu z oddelkom A Priloge XIV.

3.  V skladu s Prilogo III vsaka država članica zagotovi, da razporeditev in posamezno število mest vzorčenja, na katerih temelji kazalnik povprečne izpostavljenosti PM2,5, zagotavlja, da je izpostavljenost celotnega prebivalstva ustrezno upoštevana. Število mest vzorčenja ne sme biti manjše, kakor je tisto, določeno z uporabo oddelka B Priloge V.

4.  Države članice zagotovijo, da na vsem svojem ozemlju dosežejo ciljno vrednost in mejno vrednost za koncentracije PM2,5 v zunanjem zraku po dnevu, ki je naveden v oddelku C Priloge XIV.

5.  Sprejemljivo preseganje iz oddelka C Priloge XIV se uporablja v skladu s členom 21.

Člen 16

Zahteve na območjih in v strnjenih naseljih, kadar koncentracije ozona presegajo dolgoročne cilje

1.  Države članice zagotovijo, da so ciljne vrednosti in dolgoročni cilji, določeni v Prilogi VII, doseženi v tam navedenem časovnem okviru.

2.  Za območja in strnjena naselja, kjer je presežena ciljna vrednost, države članice zagotovijo, da se izvede načrt ali program, pripravljen v skladu s členom 6 Direktive 2001/81/ES, za doseganje ciljnih vrednosti po datumu, ki je določen v točki 2 Priloge VII, razen kadar se ciljne vrednosti s sorazmernimi ukrepi ne da doseči.

Kadar morajo biti v skladu s členom 21(1) Direktive pripravljeni ali izvedeni tudi načrti ali programi za druga onesnaževala razen ozona, države članice, kadar je to ustrezno, pripravijo in izvedejo celovite načrte ali programe, ki zajemajo vsa zadevna onesnaževala.

3.  Za območja in strnjena naselja, kjer so ravni ozona v zunanjem zraku višje od dolgoročnih ciljev, vendar manjše od ciljnih vrednosti ali njim enake, države članice pripravijo in izvedejo stroškovno učinkovite ukrepe za dosego dolgoročnih ciljev. Navedeni ukrepi so skladni vsaj z vsemi načrti in programi iz odstavka 2.

Člen 17

Zahteve na območjih in v strnjenih naseljih, kadar koncentracije ozona dosežejo dolgoročne cilje

Če to omogočajo dejavniki, ki vključujejo lastnosti ozona, da se prenaša prek meja, in meteorološke pogoje, države članice na območjih in v strnjenih naseljih vzdržujejo navedene ravni pod dolgoročnimi cilji ter s sorazmernimi ukrepi ohranjajo najboljšo kakovost zunanjega zraka, ki je skladna s trajnostnim razvojem in visoko ravnijo varstva okolja in varovanja zdravja ljudi.

Člen 18

Ukrepi, zahtevani ob preseganju opozorilne in alarmne vrednosti

Kadar je presežen opozorilni prag, določen v Prilogi XII, ali kateri koli tam navedeni alarmni prag, države članice storijo vse potrebno, da javnost o tem obvestijo prek radia, televizije, časopisov ali spleta.

Države članice nemudoma začasno predložijo Komisiji podatke o zabeleženih ravneh in trajanju obdobij, v katerih je bil presežen alarmni prag ali opozorilni prag.

Člen 19

Emisije iz naravnih virov

1.  Države članice lahko določijo območja ali strnjena naselja, kjer je mogoče preseganja mejnih vrednosti ali ciljnih vrednosti za določeno onesnaževalo pripisati naravnim virom.

Države članice pošljejo Komisiji sezname vseh takšnih območij ali strnjenih naselij, skupaj s podatki o koncentracijah in virih ter dokazi, da je mogoče preseganja pripisati naravnim virom.

2.  Kadar je Komisija obveščena o preseganju, ki ga povzročajo naravni viri, v skladu z odstavkom 1, se navedeno preseganje ne šteje za preseganje za namen te direktive.

Člen 20

Odlog rokov za dosego skladnosti in oprostitev obveznosti uporabe nekaterih mejnih vrednosti

1.  Kadar na določenem območju ali v strnjenem naselju ni mogoče doseči skladnosti z mejnimi vrednostmi za dušikov dioksid ali benzen , PM10 ali pa ciljno vrednostjo za PM2,5 v rokih iz Priloge XI ali oddelka C Priloge XIV, lahko država članica za zadevno območje ali strnjeno naselje navedene roke odloži za največ štiri leta od začetka veljavnosti te direktive, če država članica pokaže, da so bili na nacionalni, regionalni in lokalni ravni sprejeti vsi potrebni ukrepi za upoštevanje zgoraj navedenih rokov. Za območje ali strnjeno naselje se v skladu s členom 21 pripravi načrt ali program, s katerim se pokaže, kakšni ukrepi bodo sprejeti, da bi se v novem roku mejne ali ciljne vrednosti dosegle.

2.  Kadar zaradi disperzijskih značilnosti glede na določeno mesto, neugodnih podnebnih pogojev ali deleža onesnaževal, ki se prenašajo prek meja, na določenem območju ali strnjenem naselju ni mogoče doseči skladnosti z mejnimi vrednostmi za žveplov dioksid, ogljikov monoksid in svinec, kakor so določene v Prilogi XI, so države članice oproščene obveznosti uporabe navedenih mejnih vrednosti najpozneje do 31. decembra 2009, če so izpolnjeni pogoji iz odstavka 1.

3.  Države članice lahko preložijo roke za mejne vrednosti za PM10 in za ciljno vrednost za PM2,5, kakor je navedeno v odstavku 1, za dodatno obdobje največ dveh let za določeno območje ali strnjeno naselje, kadar načrt ali program iz odstavka 1 pokaže, da mejnih ali ciljnih vrednosti ni mogoče doseči, če država članica dokaže, da so bili sprejeti vsi ustrezni ukrepi na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, da bi se zgoraj navedeni roki dosegli, vključno z izvajanjem direktiv iz točke 10 Priloge XV v rokih, določenih v teh pravnih aktih. Spremenjen načrt ali program po preteku zgoraj navedenih rokov pojasni vzroke za zamude in navede, kakšni ukrepi bodo sprejeti, da bi se v novem roku mejne ali ciljne vrednosti dosegle.

4.  Kadar država članica uporabi odstavek 1, 2 ali 3, zagotovi, da mejna ali ciljna vrednost za vsako onesnaževalo ni presežena za več kot najvišje sprejemljivo preseganje, določeno za vsako od zadevnih onesnaževal v Prilogi XI ali Prilogi XIV.

5.  Države članice nemudoma uradno obvestijo Komisijo in vse druge države članice, kadar po njihovem mnenju zanje velja odstavek 1, 2 ali 3, ter pošljejo načrte ali programe iz odstavka 1, vključno z vsemi ustreznimi podatki, ki so potrebni Komisiji, da presodi, ali so ustrezni pogoji izpolnjeni. Pri ocenjevanju, ali so bili postavljeni pogoji izpolnjeni, bo posebna pozornost namenjena temu, kateri ukrepi so bili sprejeti v pomoč državam članicam pri doseganju ustreznih ciljnih in mejnih vrednosti.

Kadar Komisija temu ne nasprotuje v roku šestih mesecev po prejemu navedenega uradnega obvestila, se šteje, da so ustrezni pogoji za uporabo odstavka 1, 2 ali 3 izpolnjeni.

Kadar Komisija temu nasprotuje, lahko od držav članic zahteva, da prilagodijo ali predložijo nove načrte ali programe.

Poglavje IV

Načrti in programi

Člen 21

Načrti ali programi za kakovost zraka

1.  Kadar na določenih območjih ali v strnjenih naseljih ravni onesnaževal v zunanjem zraku presežejo katero koli mejno vrednost ali ciljno vrednost ter katero koli sprejemljivo preseganje, ki velja za posamični primer, države članice zagotovijo, da se pripravijo načrti ali programi za navedena območja ali strnjena naselja, da bi bila dosežena s tem povezana mejna ali ciljna vrednost iz prilog XI in XIV.

Navedeni načrti ali programi vključujejo vsaj podatke, opredeljene v Prilogi XV.

Načrti in programi lahko vključujejo ukrepe v skladu s členom 22.

Načrti in programi iz prvega pododstavka se oblikujejo pod pogojem, da, ko gre za industrijske obrate s področja Direktive 96/61/ES, ki uporabljajo najboljše razpoložljive tehnologije iz točke 11 člena 2 navedene direktive, ti načrti ne vključujejo zahtev, ki presegajo uporabo najboljših razpoložljivih tehnologij. Vsi načrti in programi skupaj se posredujejo Komisiji v ustrezni elektronski obliki do datuma, določenega v skladu s členom 26(2).

2.  Države članice zagotovijo, kolikor je izvedljivo, skladnost z drugimi načrti, ki so zahtevani v Direktivi 2001/80/ES, Direktivi 2001/81/ES ali Direktivi 2002/49/ES, da bi bili doseženi ustrezni okoljski cilji.

3.  Načrti ali programi iz odstavka 1 niso predmet presoje iz Direktive 2001/42/ES.

Člen 22

Kratkoročni akcijski načrti

1.  Kadar obstaja na določenem območju ali v strnjenem naselju tveganje, da bi raven onesnaževal v zunanjem zraku presegla eno mejno vrednost, ciljno vrednost, alarmni prag ali več iz prilog VII, XI, XII in XIV, države članice pripravijo, kadar se to zdi ustrezno, akcijske načrte, v katerih navedejo ukrepe, ki jih je treba izvesti kratkoročno, da bi se zmanjšalo navedeno tveganje in omejilo trajanje takega stanja.

Vendar države članice pripravijo le kratkoročni akcijski načrt, če po njihovem mnenju obstaja glede na nacionalne zemljepisne, meteorološke in gospodarske pogoje znatna možnost za zmanjšanje tveganja, trajanja ali resnosti takega preseganja. Države članice pri pripravi takega kratkoročnega akcijskega načrta upoštevajo Odločbo 2004/279/ES.

2.  V kratkoročnih akcijskih načrtih iz odstavka 1 so lahko, odvisno od posameznega primera, predvideni tudi dokazano kratkoročno učinkoviti ukrepi za nadzor in po potrebi za začasno ustavitev dejavnosti, ki so nedvomno odgovorne za povečanje tveganja, da bi bile presežene mejne vrednosti ali ciljne vrednosti ali alarmni prag. Pri tem se smiselno uporablja drugi pododstavek člena 21(1).

3.  Države članice dajo na voljo javnosti in ustreznim organizacijam tako rezultate svojih raziskav glede izvedljivosti in vsebine posebnih kratkoročnih akcijskih načrtov kakor tudi informacije o izvajanju teh načrtov. Ustrezne organizacije naj bi zajemale okoljske organizacije, potrošniške organizacije, organizacije, ki zastopajo interese občutljivih skupin prebivalstva, druge ustrezne organe zdravstvenega varstva in ustrezna industrijska združenja.

4.  Od ...(20) Komisija redno objavlja primere najboljše prakse za oblikovanje kratkoročnih akcijskih načrtov.

Člen 23

Onesnaževanje zraka prek meja

1.  Kadar je zaradi znatnega prenosa onesnaževal ali njihovih predhodnih sestavin prek meja presežen alarmni prag, mejna vrednost ali ciljna vrednost in ustrezno sprejemljivo preseganje ali dolgoročni cilj, takrat zadevne države članice sodelujejo in, kadar je to ustrezno, organizirajo skupne dejavnosti, kakor je priprava skupnih ali usklajenih načrtov ali programov v skladu s členom 21, da bi lahko taka preseganja odstranili z uporabo ustreznih, vendar sorazmernih ukrepov.

2.  Komisija je pozvana, da prisostvuje in pomaga pri vsakršnem sodelovanju iz odstavka 1. Kadar je to primerno, Komisija ob upoštevanju poročil, oblikovanih na podlagi člena 9 Direktive 2001/81/ES, prouči, ali je treba sprejeti nadaljnje ukrepe na ravni Skupnosti za zmanjšanje emisij predhodnih sestavin, ki povzročajo onesnaževanje prek meja.

3.  Kadar je to ustrezno glede na člen 22, države članice pripravijo in izvedejo skupne kratkoročne akcijske načrte, ki zajemajo sosednja območja v drugih državah članicah. Države članice zagotovijo, da sosednja območja v drugih državah članicah, ki so pripravila kratkoročne akcijske načrte, dobijo vse ustrezne podatke.

4.  Kadar je presežen opozorilni ali alarmni prag na območjih ali v strnjenih naseljih blizu državne meje, se podatki čim prej zagotovijo pristojnim organom v zadevnih sosednjih državah članicah. Navedeni podatki so dostopni javnosti.

5.  Pri sestavljanju načrtov ali programov iz odstavkov 1 in 3 in pri obveščanju javnosti v skladu z odstavkom 4 si države članice, kadar je to ustrezno, prizadevajo za sodelovanje s tretjimi državami in zlasti z državami kandidatkami.

Poglavje V

Obveščanje in poročanje

Člen 24

Obveščanje javnosti

1.  Države članice zagotovijo, da so javnost in ustrezne organizacije, kakor so okoljske organizacije, potrošniške organizacije, organizacije, ki zastopajo interese občutljivih skupin prebivalstva, druge ustrezne organe zdravstvenega varstva in ustrezna industrijska združenja, ustrezno in pravočasno obveščeni o:

Podatki so brezplačno dosegljivi prek lahko dostopnih medijev, vključno prek spleta, ali prek katerega koli drugega telekomunikacijskega sredstva in upoštevajo določbe iz Direktive 2006/.../ES [o vzpostavitvi infrastrukture za prostorske informacije v Evropski skupnosti (INSPIRE)].

2.  Država članica javnosti omogoči dostop do letnih poročil za vsa onesnaževala, ki jih ureja ta direktiva.

Navedena poročila morajo povzeti ravni, ki presegajo mejne vrednosti, ciljne vrednosti, dolgoročne cilje, opozorilne prage in alarmne prage za ustrezen čas povprečenja. Te informacije je treba združiti s povzetkom ocene posledic teh preseganj. Kadar je to ustrezno, lahko poročila vključujejo dodatne informacije in ocene o varstvu gozdov, kakor tudi podatke o drugih onesnaževalih, za katera so določbe o spremljanju navedene v tej direktivi, kot so med drugim nekatere predhodne sestavine ozona, ki niso urejene s predpisi, kakor so navedene v oddelku B Priloge X.

Člen 25

Zagotavljanje informacij in poročanje

Države članice zagotovijo, da so podatki o kakovosti zunanjega zraka, dostopni Komisiji.

Člen 26

Spremembe in izvedbeni ukrepi

1.  V skladu s postopkom iz člena 27(3) Komisija po potrebi spremeni priloge I do VI, priloge VIII do X in Prilogo XV.

2.  V skladu s postopkom iz člena 27(3) Komisija določi podatke, ki jih morajo države članice zagotoviti v skladu s členom 25.

Komisija tudi določi načine za racionalizacijo metode poročanja takih podatkov ter vzajemne izmenjave informacij in podatkov iz mrež in posameznih postaj za merjenje onesnaženosti zunanjega zraka v državah članicah v skladu s postopkom iz člena 27(2).

3.  Komisija pripravi smernice za sporazume o postavitvi skupnih merilnih postaj iz člena 6(5).

4.  Komisija objavi navodila glede dokaza enakovrednosti iz oddelka B Priloge VI.

Poglavje VI

Odbor, prehodne in končne določbe

Člen 27

Odbor

1.  Komisiji pomaga odbor, ki se imenuje "Odbor za kakovost zunanjega zraka", v nadaljnjem besedilu "Odbor".

2.  Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člena 5 in 7 Sklepa 1999/468/ES ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

Obdobje po členu 5(6) Sklepa 1999/468/ES traja tri mesece.

3.  Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člena 5a(1) do (4) in 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

Člen 28

Kazni

Države članice določijo pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve nacionalnih določb, sprejetih na podlagi te direktive, in sprejmejo vse potrebne ukrepe, da se zagotovi njihovo izvajanje. Predvidene kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

Člen 29

Razveljavitev in prehodne določbe

1.  Direktive 96/62/ES, 1999/30/ES, 2000/69/ES in 2002/3/ES se razveljavijo z datumom, navedenim v členu 32(1) te direktive, ne da bi to vplivalo na obveznosti držav članic glede rokov za prenos ali uporabo navedenih direktiv.

2.  Sklicevanje na razveljavljene direktive se šteje za sklicevanje na to direktivo in se razume v skladu s korelacijsko tabelo v Prilogi XVIII.

3.  Odločba 97/101/ES se razveljavi z začetkom veljavnosti izvedbenih ukrepov iz člena 26(2) te direktive.

Člen 30

Pregled

Komisija v obdobju petih let po začetku veljavnosti te direktive pregleda določbe, ki so povezane s PM2,5 in PM10, pri čemer upošteva najnovejša znanstvena spoznanja. Zlasti Komisija predlaga podroben pristop za določitev zakonsko obvezujočih obveznosti glede zmanjšanja izpostavljenosti, ki upoštevajo razmere glede kakovosti zraka in možnosti za zmanjšanje v državah članicah. V okviru pregleda Komisija preveri, ali je v zvezi s PM10 dovolj, da se še naprej določajo mejne vrednosti, ali je treba te zamenjati z mejnimi vrednostmi za PM2.5.

Člen 31

Ukrepi Skupnosti za zmanjšanje emisij pri viru

Če potrebni ukrepi Skupnosti za zmanjšanje emisij pri viru, navedeni v Prilogi XVII, ne bodo začeli veljati do 1. januarja 2010, se državi članici dovoli obdobje odstopanja za dve leti za PM2,5 in PM10 od 1. januarja 2010 naprej, če je sprejela potrebne ukrepe za zmanjšanje onesnaženosti zraka. Celotno obdobje odstopanja ne presega rokov iz člena 20(1) in (3).

Člen 32

Prenos

1.  Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, do ...(21). Države članice Komisiji nemudoma sporočijo besedilo navedenih določb in korelacijsko tabelo med navedenimi določbami in to direktivo.

Ko države članice sprejmejo navedene določbe, morajo te vsebovati sklic na to direktivo ali pa morajo biti ob njihovi uradni objavi opremljene s takim sklicem. Način sklicevanja določijo države članice.

2.  Države članice predložijo Komisiji besedilo glavnih določb nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga zajema ta direktiva.

Člen 33

Ta direktiva začne veljati na dan objave v Uradnem listu Evropskih skupnosti.

Člen 34

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V ,

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

PRILOGA I

CILJI KAKOVOSTI PODATKOV

A.  Cilji kakovosti podatkov za ocenjevanje kakovosti zraka

Negotovost (izražena s 95-odstotno stopnjo zaupanja) pri metodah ocenjevanja bo ovrednotena v skladu z načeli navodil CEN o izražanju negotovosti meritev (ENV 13005-1999), z metodologijo ISO 5725:1994 in navodili iz poročila CEN "Kakovost zraka – Pristop k negotovosti ocene za referenčne merilne metode za zunanji zrak" (CR 14377:2002E). Odstotki negotovosti v zgornji tabeli so navedeni za povprečje posameznih meritev v času, za katerega je določena mejna vrednost, za 95-odstotni interval zaupanja. Negotovost pri meritvah na stalnem merilnem mestu se šteje, kakor da se uporablja v okviru ustrezne mejne vrednosti.

Negotovost pri modeliranju in pri objektivni oceni se določi kot največji odklon izmerjenih in izračunanih ravni koncentracij v času, za katerega je določena mejna vrednost, ne da bi se upoštevala časovna razporeditev dogodkov.

Zahteve za najmanjšo zajetost podatkov in časovno pokritost ne vključujejo izgub podatkov zaradi rednega umerjanja ali običajnega vzdrževanja inštrumentov.

B.  Rezultati ocenjevanja kakovosti zraka

C.  Zagotavljanje kakovosti pri ocenjevanju kakovosti zunanjega zraka: potrditev podatkov

1.  Za zagotovitev natančnosti meritev in skladnosti s cilji kakovosti podatkov, določenih v oddelku A te priloge, ustrezni pristojni organi in telesa, imenovani v členu 3 zagotovijo:

2.  Šteje se, da so vsi poslani podatki veljavni.

PRILOGA II

DOLOČITEV ZAHTEV ZA OCENJEVANJE KONCENTRACIJ ŽVEPLOVEGA DIOKSIDA, DUŠIKOVEGA DIOKSIDA IN DUŠIKOVIH OKSIDOV, TRDNIH DELCEV (PM10 in PM2,5), SVINCA, OGLJIKOVEGA MONOKSIDA TER BENZENA V ZUNANJEM ZRAKU ZNOTRAJ OBMOČJA ALI V STRNJENEGA NASELJA

A.  Zgornji in spodnji ocenjevalni prag

Uporabljala se bosta naslednji zgornji ocenjevalni prag in spodnji ocenjevalni prag:

(a)  Žveplov dioksid

(b)  Dušikov dioksid in dušikovi oksidi

(c)  Trdni delci (PM10 /PM2,5)

(d)  Svinec

(e)  Benzen

(f)  Ogljikov monoksid

B.  Določitev preseganja zgornjega in spodnjega ocenjevalnega praga

Preseganja zgornjega in spodnjega ocenjevalnega praga je treba določiti na podlagi koncentracij v preteklih petih letih, kadar je na voljo dovolj podatkov. Šteje se, da je ocenjevalni prag presežen, kadar je bil presežen vsaj v treh posameznih letih iz obdobja preteklih petih let.

Kadar so na voljo podatki iz obdobja, krajšega od petih let, lahko države članice združijo kratkotrajne merilne kampanje v enem letu in na mestih, ki so verjetno značilna za najvišje ravni onesnaženosti, z rezultati, pridobljenimi na podlagi podatkov iz popisov emisij in modeliranja, za določitev preseganja zgornjega in spodnjega ocenjevalnega praga.

PRILOGA III

POSTAVITEV MEST VZORČENJA ZA MERJENJE ŽVEPLOVEGA DIOKSIDA, DUŠIKOVEGA DIOKSIDA IN DUŠIKOVIH OKSIDOV, TRDNIH DELCEV (PM10 in PM2,5), SVINCA, OGLJIKOVEGA MONOKSIDA TER BENZENA V ZUNANJEM ZRAKU

Za meritve na stalnem merilnem mestu se uporablja:

A.  Umestitev na makroravni

(a)  Varovanje zdravja ljudi

1.  Mesta vzorčenja, katerih namen je varovanje zdravja ljudi, se umestijo, tako da:

2.  Mesta vzorčenja so na splošno umeščena tako, da se zelo majhna mikrookolja ne merijo v njihovi neposredni bližini, kar pomeni, da mora biti mesto vzorčenja umeščeno tako, da je vzorčeni zrak reprezentativen za kakovost zraka okoliškega območja, ki ni manjše od 200 m2 na prometnih mestih, in ki meri vsaj 250 m x 250 m v industrijskih predelih, kadar je to izvedljivo.

3.  Mesta v neizpostavljenem mestnem okolju so postavljena tako, da na njihovo raven onesnaženosti vpliva celoten delež onesnaževal iz vseh virov na tisti strani postaje, ki je obrnjena proti vetru. Za določitev ravni onesnaženosti ne bi smel prevladati samo en vir, razen če so take razmere tipične za večje mestno območje. Navedena mesta vzorčenja so običajno reprezentativna za nekaj kvadratnih kilometrov.

4.  Kadar je cilj oceniti ravni na neizpostavljenih mestih, na mesto vzorčenja ne smejo vplivati strnjena naselja ali industrijski predeli v njegovi bližini, to so predeli, ki so manj oddaljena kot nekaj kilometrov.

5.  Kadar je treba oceniti deleže iz industrijskih virov mora biti vsaj eno mesto vzorčenja postavljeno na vetrno stran glede na položaj vira na najbližjem stanovanjskem območju. Kadar koncentracija na neizpostavljenih mestih ni poznana, je treba postaviti dodatno mesto vzorčenja v glavni smeri vetra.

6.  Mesta vzorčenja so, kadar je to mogoče, reprezentativna tudi za podobna mesta, ki niso v njihovi neposredni bližini.

7.  Upošteva se, da je treba mesta vzorčenja postaviti na otokih, kadar je to potrebno za varovanje zdravja ljudi.

(b)  Ocena skladnosti z mejnimi vrednostmi za varovanje zdravja ljudi

Države članice zagotovijo, da nikjer na njihovem ozemlju vrednosti žveplovega dioksida, PM10, svinca in ogljikovega monoksida v zraku ne presežejo mejnih vrednosti iz Priloge XI.

(c)  Varstvo rastlin

Mesta vzorčenja, usmerjena na varstvo rastlin, so oddaljena več kot 20 km od strnjenih naselij ali več kot 5 km od drugih poseljenih območij, industrijskih objektov ali avtocest, kar pomeni, da mora biti mesto vzorčenja postavljeno tako, da je vzorčeni zrak reprezentativen za kakovost zraka okoliškega območja, katerega površina je vsaj 1000 km2. Država članica lahko ob upoštevanju zemljepisnih pogojev zagotovi, da se mesto vzorčenja postavi na manjši razdalji ali da je reprezentativno za kakovost zraka na ožjem območju.

Upošteva se tudi potreba po ocenjevanju kakovosti zraka na otokih.

B.  Umestitev na mikroravni

C.  Dokumentiranje in pregled izbire mesta vzorčenja

Postopki izbire mest vzorčenja so v fazi razvrščanja v celoti dokumentirani s sredstvi, kakor so orientacijske fotografije okoliškega področja in podrobni zemljevid. Mesta se v rednih časovnih presledkih pregledujejo in ponovno dokumentirajo za zagotovitev, da izbirna merila ostanejo ves čas veljavna.

PRILOGA IV

MERITVE NA NEIZPOSTAVLJNIH MESTIH NE GLEDE NA KONCENTRACIJO

A.  Cilji

Glavni cilji takih meritev so zagotoviti, da so na voljo ustrezne informacije o ravneh v neizpostavljenem okolju. Te informacije so bistvene za presojo povečanih ravni na bolj onesnaženih območjih (kakor so neizpostavljeno mestno okolje, mesta, povezana z industrijo, mesta, povezana s prometom), za oceno možnega povečanja onesnaženosti zaradi prenosa onesnaževal zraka na velike razdalje in za podporo analize porazdelitve virov. To je bistvenega pomena za razumevanje posebnih onesnaževal, kakor so trdni delci. Nadalje so te informacije o neizpostavljenem okolju bistvene za večjo uporabo modeliranja tudi na mestnih območjih.

B.  Snovi

Meritev trdnih delcev PM2,5 mora vključiti vsaj masno koncentracijo in ustrezne spojine za označitev njene kemijske sestave. Vključene morajo biti vsaj spodaj navedene kemijske vrste.

C.  Umestitev merilnih mest

Meritve je treba izvajati zlasti na neizpostavljenih podeželskih območjih v skladu z deli A, B, in C Priloge III.

PRILOGA V

MERILA ZA DOLOČITEV NAJMANJŠEGA ŠTEVILA MEST VZORČENJA ZA MERITVE NA STALNEM MERILNEM MESTU GLEDE KONCENTRACIJ ŽVEPLOVEGA DIOKSIDA, DUŠIKOVEGA DIOKSIDA IN DUŠIKOVIH OKSIDOV, TRDNIH DELCEV (PM10, PM2,5), SVINCA, OGLJIKOVEGA MONOKSIDA TER BENZENA V ZUNANJEM ZRAKU

A.  Najmanjše število mest vzorčenja za meritve na stalnem merilnem mestu za oceno skladnosti z mejnimi vrednostmi ali ciljnimi vrednostmi za varovanje zdravja ljudi in alarmnimi vrednostmi na območjih in v strnjenih naseljih, pri katerih je meritev na stalnem merilnem mestu edini vir informacij

(a)  Razpršeni viri

(b)  Točkovni viri

Za ocenjevanje onesnaženosti v bližini točkovnih virov se število mest vzorčenja za meritev na stalnem merilnem mestu izračuna tako, da se upoštevajo gostota emisij, verjetni vzorci razporeditve onesnaženosti zunanjega zraka in možna izpostavljenost prebivalstva.

B.  Najmanjše število mest vzorčenja za meritev na stalnem merilnem mestu za oceno skladnosti s ciljem zmanjšanja izpostavljenosti PM2,5 zaradi varovanja zdravja ljudi

V ta namen se uporablja eno mesto vzorčenja na milijon prebivalcev za strnjena naselja in dodatne mestne aglomeracije z več kot 100 000 prebivalci. Navedena mesta vzorčenja lahko sovpadajo z mesti vzorčenja iz oddelka A.

C.  Najmanjše število mest vzorčenja za meritve na stalnem merilnem mestu za oceno skladnosti s kritičnimi vrednostmi za varstvo rastlin na območjih, ki niso strnjena naselja

Na območjih otokov se število mest vzorčenja za meritve na stalnem merilnem mestu izračuna tako, da se upoštevata verjetni vzorec razporeditve onesnaženosti zunanjega zraka in možna izpostavljenost rastlin.

PRILOGA VI

REFERENČNE METODE ZA OCENJEVANJE KONCENTRACIJ ŽVEPLOVEGA DIOKSIDA, DUŠIKOVEGA DIOKSIDA IN DUŠIKOVIH OKSIDOV, TRDNIH DELCEV (PM10 IN PM2,5) SVINCA, OGLJIKOVEGA MONOKSIDA, BENZENA TER OZONA

1.  Referenčna metoda za merjenje žveplovega dioksida

Referenčna metoda za merjenje žveplovega dioksida je tista, ki je opisana v EN 14212:2005 "Kakovost zunanjega zraka – Standardna metoda za meritev žveplovega dioksida z ultravijolično fluorescenčno svetlobo".

2.  Referenčna metoda za merjenje dušikovega dioksida in dušikovih oksidov

Referenčna metoda za merjenje dušikovega dioksida in dušikovih oksidov je tista, ki je opisana v EN 14211:2005 "Kakovost zunanjega zraka – Standardna metoda za meritev koncentracije dušikovega dioksida in dušikovega monoksida s kemoluminiscenco".

3.  Referenčna metoda za vzorčenje in merjenje svinca

Referenčna metoda za vzorčenje svinca je tista, ki je opisana v oddelku A(4) te priloge. Referenčna metoda za merjenje svinca je tista, ki je opisana v EN 14902:2005 "Referenčna metoda za določitev Pb/Cd/As/Ni v zunanjem zraku".

4.  Referenčna metoda za vzorčenje in merjenje trdnih delcev PM10

Referenčna metoda za vzorčenje in merjenje trdnih delcev PM10 je tista, ki je opisana v EN 12341:1999 "Kakovost zraka – Določitev frakcije suspendiranih trdnih delcev PM10 – Referenčna metoda in terenski preskusni postopek za potrditev enakovrednosti merilnih metod".

5.  Referenčna metoda za vzorčenje in merjenje trdnih delcev PM2,5

Referenčna metoda za vzorčenje in merjenje PM2,5 je tista, ki je opisana v EN 14907:2005 "Standardna gravimetrična merilna metoda za določitev masne frakcije suspendiranih trdnih delcev PM2,5 v zunanjem zraku".

6.  Referenčna metoda za vzorčenje in merjenje benzena

Referenčna metoda za merjenje benzena je tista, ki je opisana v EN 14662:2005, delih 1, 2 in 3 "'Kakovost zunanjega zraka – Referenčna metoda za meritev koncentracij benzena".

7.  Referenčna metoda za merjenje ogljikovega monoksida

Referenčna metoda za merjenje ogljikovega monoksida je tista, ki je opisana v EN 14626:2005 "Kakovost zunanjega zraka – Standardna metoda za meritev koncentracije ogljikovega monoksida z nedisperzivno infrardečo spektroskopijo".

8.  Referenčna metoda za merjene ozona

Referenčna metoda za merjenje ozona je tista, ki je opisana v EN 14625:2005 "Kakovost zunanjega zraka – Standardna metoda za meritev koncentracije ozona z ultravijolično fotometrijo".

1.  Država članica lahko uporabi katero koli drugo metodo, za katero lahko dokaže, da daje rezultate, ki so enakovredni rezultatom, pridobljenim s katero koli od metod, navedenih v točki A, ali, kadar gre za trdne delce, katero koli drugo metodo, za katero lahko zadevna država članica dokaže, da je skladno povezana z referenčno metodo. V takem primeru je treba rezultate, dosežene z navedeno metodo, popraviti, da se dobijo rezultati, enakovredni tistim, ki bi jih dobili z uporabo referenčne metode.

2.  Komisija lahko od države članice zahteva, da pripravi in predloži poročilo o dokazu enakovrednosti v skladu z odstavkom 1.

3.  Pri ocenjevanju sprejemljivosti poročila, navedenega v odstavku 2, se bo Komisija sklicevala na svoja navodila glede dokaza enakovrednosti (ki bodo objavljena). Kadar država članica uporablja začasne faktorje za približanje enakovrednosti, morajo biti ti potrjeni in/ali popravljeni glede na navodila Komisije.

4.  Države članice morajo, kadar je to ustrezno, zagotoviti, da popravek velja tudi za nazaj, za prejšnje podatke merjenja, da se zagotovi boljša primerljivost podatkov.

C.  Standardizacija

Za plinasta onesnaževala je treba prostornino standardizirati pri temperaturi 293 K in tlaku 101,3 kPa. Za trdne delce in snovi, ki jih je treba analizirati v trdnih delcih (npr. svinec), se obseg vzorčenja nanaša na pogoje v zunanjem zraku.

PRILOGA VII

Ciljne vrednosti in dolgoročni cilji za ozon

1.  Opredelitve in merila

(a)  Opredelitve

Vrednost AOT40 (izražena v (μg/m³)•ure) pomeni vsoto razlik med urnimi koncentracijami, večjimi od 80 μg/m³ (= 40 delov na milijardo (ppb)), in 80 μg/m³ v danem času z upoštevanjem le enournih vrednosti, izmerjenih vsak dan med 8.00 in 20.00 po srednjeevropskem času(22).

(b)  Merila

Naslednja merila se uporabljajo za preverjanje veljavnosti pri združevanju podatkov in izračunu statističnih parametrov:

2.  Ciljne vrednosti

3.  Dolgoročni cilji

PRILOGA VIII

MERILA ZA RAZVRŠČANJE IN POSTAVITEV MEST VZORČENJA ZA OCENJEVANJE KONCENTRACIJ OZONA

Za meritve na stalnem merilnem mestu se uporablja:

A.  Umestitev na makroravni

Pri postajah na podeželju in v neizpostavljenem podeželskem okolju je treba mesto, kadar je to primerno, uskladiti z zahtevami spremljanja iz Uredbe Komisije (ES) št. 1091/94 z dne 29 aprila 1994 o določitvi nekaterih podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 3528/86 o varstvu gozdov Skupnosti pred onesnaženostjo zraka(23).

B.  Umestitev na mikroravni

Če je izvedljivo, je treba upoštevati postopek umestitve v pododdelku B Priloge III in zagotoviti, da je sonda na dovodu nameščena dovolj daleč od virov, kakor so dimniki peči in sežigalnic, ter več kot 10 m od najbližje ceste, pri čemer se razdalja povečuje z intenzivnostjo prometa.

C.  Dokumentiranje in pregled izbire mesta vzorčenja

Upošteva se postopek iz oddelka C Priloge III ob uporabi ustreznega pregleda in razlage podatkov spremljanja v okviru meteoroloških in fotokemičnih procesov, ki vplivajo na koncentracije ozona, izmerjene na posameznih mestih.

PRILOGA IX

MERILA ZA DOLOČITEV NAJMANJŠEGA ŠTEVILA MEST VZORČENJA ZA MERITVE KONCENTRACIJ OZONA NA STALNEM MESTU

A.  Najmanjše število mest vzorčenja za neprekinjene meritve na stalnem mestu za ocenjevanje skladnosti s ciljnimi vrednostmi, dolgoročnimi cilji ter opozorilnim in alarmnim pragom, kadar je neprekinjeno merjenje edini vir informacij

B.  Najmanjše število mest vzorčenja za meritve na stalnem merilnem mestu za območja in strnjena naselja, kjer se izpolnjujejo dolgoročni cilji

Število mest vzorčenja za ozon mora biti v kombinaciji z drugimi sredstvi dopolnilnega ocenjevanja, kakor sta modeliranje kakovosti zraka in sočasno merjenje dušikovega dioksida, dovolj veliko za preučevanje trendov onesnaževanja z ozonom in preverjanje skladnosti z dolgoročnimi cilji. Število postaj v strnjenih naseljih in na drugih območjih se lahko zmanjša na eno tretjino števila iz oddelka A. Kadar so podatki s stalnih merilnih postaj edini vir informacij, je treba vzdrževati vsaj eno postajo za spremljanje. Če je na območjih z dopolnilnim ocenjevanjem posledica tega dejstvo, da območje nima nobene postaje, se z uskladitvijo števila postaj na sosednjih območjih zagotovi ustrezno ocenjevanje koncentracij ozona glede na dolgoročne cilje. Število postaj v neizpostavljenem podeželskem okolju mora biti 1 na 100 000 km2.

PRILOGA X

MERITVE PREDHODNIH SESTAVIN OZONA

A.  Cilji

Glavni cilji teh meritev so analizirati vse trende predhodnih sestavin ozona, preverjati učinkovitost strategij za zmanjševanje emisij, preverjati doslednost popisov emisij in povezati vire emisij z opaženimi koncentracijami onesnaževal.

Dodatni cilj je pomoč pri razumevanju procesov nastajanja ozona in širjenja predhodnih sestavin ter uporaba fotokemičnih modelov.

B.  Snovi

Merjenje predhodnih sestavin ozona mora vključevati vsaj dušikove okside (NO in NO2) in naslednje hlapljive organske snovi (HOS):

C.  Umestitev merilnih mest

Meritve je treba opravljati zlasti na mestnih in primestnih območjih na katerem koli mestu spremljanja, ki je določeno v skladu z zahtevami te direktive in velja za primerno glede na cilje spremljanja iz oddelka A.

PRILOGA XI

MEJNE VREDNOSTI ZA VAROVANJE ZDRAVLJA LJUDI

PRILOGA XII

OPOZORILNI IN ALARMNI PRAG

A.  Alarmni prag za onesnaževala razen ozona

Mora biti izmerjeno v treh zaporednih urah na mestih, ki so reprezentativna za kakovost zraka na vsaj 100 km2, ali na celotnem območju ali v strnjenem naselju, kar koli od tega je manjše.

B.  Opozorilni in alarmni prag za ozon

PRILOGA XIII

KRITIČNE VREDNOSTI ZA VARSTVO RASTLIN

PRILOGA XIV

CILJ ZMANJŠANJA IZPOSTAVLJENOSTI IN CILJNA TER MEJNA VREDNOST ZA TRDNE DELCE PM2,5

Kazalnik povprečne izpostavljenosti, izražen v µg/m3 (AEI), temelji na meritvah na mestih v neizpostavljenem mestnem okolju, ki so na območjih in v strnjenih naseljih na vsem ozemlju države članice. Oceniti ga je treba kot drseče povprečje srednjih vrednosti letnih koncentracij v treh zaporednih koledarskih letih na mestih vzorčenja, določenih na podlagi členov 6 in 7. Kazalnik AEI za referenčno leto 2010 pomeni srednjo vrednost koncentracije za leta 2008, 2009 in 2010. Podobno je kazalnik AEI za leto 2020 triletno drseče povprečje srednjih vrednosti letnih koncentracij na vseh mestih vzorčenja za leta 2018, 2019 in 2020.

B.  Cilj zmanjšanja izpostavljenosti

Kadar je v referenčnem letu AEI 10 µg/m3 ali manj, je cilj zmanjšanja izpostavljenosti enak nič.

C.  Ciljna vrednost in mejna vrednost

PRILOGA XV

PODATKI, KI MORAJO BITI VKLJUČENI V LOKALNE, REGIONALNE ALI NACIONALNE NAČRTE ALI PROGRAME ZA IZBOLJŠANJE KAKOVOSTI ZUNANJEGA ZRAKA V SKLADU S ČLENOM 21

1.  Ugotovitev kraja prevelike onesnaženosti

2.  Splošni podatki

3.  Odgovorni organi

Imena in naslovi oseb, odgovornih za pripravo in izvajanje načrtov za izboljšanje razmer.

4.  Lastnosti in ocenjevanje onesnaženosti

5.  Izvor onesnaževanja

6.  Analiza stanja

7.  Podrobnosti o ukrepih ali projektih za izboljšanje, ki so se izvajali pred začetkom veljavnosti te direktive, tj.:

8.  Podrobnosti o ukrepih ali projektih, ki so bili sprejeti za zmanjšanje onesnaženosti po začetku veljavnosti te direktive

9.  Podrobnosti o dolgoročno načrtovanih ali raziskovalnih ukrepih ali projektih.

10.  Podatki o stanju izvajanja naslednjih direktiv:

(1)  Direktive Sveta 70/220/EGS z dne 20. marca 1970 o približevanju zakonodaje držav članic o ukrepih proti onesnaževanju zraka s plini iz motornih vozil z motorjem na prisilni vžig(24);

(2)  Direktive Sveta 88/77/EGS z dne 3. decembra 1987 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ukrepi, ki jih je treba sprejeti proti emisijam plinastih okolju škodljivih snovi iz dizelskih motorjev, ki se uporabljajo v vozilih(25);

(3)  Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 94/63/ES z dne 20. decembra 1994 o nadzorovanju emisij hlapnih organskih spojin (HOS) pri skladiščenju bencina in njegovi distribuciji iz terminalov do bencinskih servisov(26);

(4)  Direktive Sveta 96/61/ES z dne 24. septembra 1996 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja(27);

(5)  Direktive 97/68/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 1997 o približevanju zakonodaje držav članic o ukrepih proti plinastim in trdnim onesnaževalom iz motorjev z notranjim zgorevanjem, namenjenih za vgradnjo v necestno mobilno mehanizacijo, kakor je bila spremenjena(28);

(6)  Direktive 98/70/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 1998 o kakovosti motornega bencina in dizelskega goriva ter spremembi Direktive Sveta 93/12/EGS(29);

(7)  Direktive Sveta 1999/13/ES z dne 11. marca 1999 o omejevanju emisij hlapnih organskih spojin zaradi uporabe organskih topil v nekaterih dejavnostih in obratih(30);

(8)  Direktive Sveta 1999/32/ES z dne 26. aprila 1999 o zmanjšanju deleža žvepla v nekaterih vrstah tekočega goriva, ki spreminja Direktivo 93/12/EGS(31);

(9)  Direktive 2000/76/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. decembra 2000 o sežiganju odpadkov(32);

(10)  Direktive 2001/80/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2001 o omejevanju emisij nekaterih onesnaževal v zrak iz velikih kurilnih naprav;

(11)  Direktive 2001/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2001 o nacionalnih zgornjih mejah emisij za nekatera onesnaževala zraka;

(12)  Direktive 2004/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o omejevanju emisij hlapnih organskih spojin zaradi uporabe organskih topil v nekaterih barvah in lakih in proizvodih za ličenje vozil ter o spremembi Direktive 1999/13/ES(33);

(13)  Direktive 2006/32/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2006 o učinkovitosti rave končne energije in o energetskih storitvah(34);

(14)  Direktive 2005/33/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. julija 2005 o spremembi Direktive 1999/32/ES glede deleža žvepla v gorivih za plovila(35).

11.  Podatki o vseh ukrepih za zmanjšanje onesnaževanja zraka, ki so bili načrtovani za izvajanje v zvezi z dosego ciljev glede kakovosti zraka, vključujejo:

na ravni strnjenega naselja ali območja:

a)   zmanjšanje emisij iz nepremičnih virov z zagotovitvijo, da se majhni in srednje veliki nepremični viri izgorevanja (vključno z biomaso) opremijo z napravami za nadzor emisij ali se zamenjajo;

b)   zmanjšanje emisij iz vozil na podlagi dodatne opreme za nadzor emisij. Treba je proučiti uporabo ekonomskih spodbud za pospešitev opremljanja;

c)   javni organi nabavijo v skladu s priročnikom o okoljskih javnih naročilih(36) cestna vozila, goriva in gorilno opremo za zmanjšanje emisij, vključno z nakupom:

d)   ukrepe za omejitev emisij zaradi prometa prek prometnega načrtovanja in upravljanja (vključno s cenami med prometnimi konicami, diferenciranimi parkirninami ali drugimi ekonomskimi spodbudami; določitev "območij z manjšimi emisijami");

e)   ukrepe za spodbuditev prehoda prometa na oblike, ki manj onesnažujejo;

f)   zagotovitev, da se goriva, ki povzročajo manj emisij, uporabljajo v malih, srednjih in velikih nepremičnih virih ter premičnih virih;

na regionalni ali nacionalni ravni:

g)   ukrepe za zmanjšanje onesnaženosti zraka z uporabo dovoljenj iz Direktive 96/61/ES, nacionalnimi načrti iz Direktive 2001/80/ES ter z uporabo ekonomskih instrumentov, kakor so davki, dajatve ali trgovanje z emisijami.

12.  Seznam publikacij, dokumentacije, del itd., ki dopolnjujejo podatke, zahtevane v tej prilogi.

PRILOGA XVI

OBVEŠČANJE JAVNOSTI

1.  Države članice zagotovijo, da so najnovejše informacije o koncentracijah onesnaževal v zunanjem zraku, ki jih ureja ta direktiva, redno dostopne javnosti.

2.  Koncentracije v zunanjem zraku so izražene kot povprečne vrednosti glede na ustrezen čas povprečenja, kakor določajo Priloga VII in Priloge XI do XIV. Podatki bodo vključevali vsaj ravni, ki presegajo cilje glede kakovosti zraka, vključno z mejnimi vrednostmi, ciljnimi vrednostmi, alarmnimi pragi, opozorilnimi pragi ali dolgoročnimi cilji za onesnaževalo, ki je urejeno s predpisom. Vključujejo tudi kratko oceno v zvezi s cilji glede kakovosti zraka in ustrezne informacije o posledicah za zdravje ali, kadar je to primerno, za rastline.

3.  Podatki o koncentracijah žveplovega dioksida, dušikovega dioksida, trdnih delcev, ozona in ogljikovega monoksida v zunanjem zraku se posodabljajo vsaj vsak dan in, kadar je to mogoče, vsako uro. Podatki o koncentracijah svinca in benzena v zunanjem zraku, izraženimi kot povprečna vrednost zadnjih 12 mesecev, se posodabljajo vsaj vsake tri mesece in, kadar je to mogoče, vsak mesec.

4.  Države članice zagotovijo, da se informacije o dejanskih ali napovedanih preseganjih alarmnega praga in opozorilnega praga pravočasno sporočijo javnosti. Informacije morajo vsebovati najmanj naslednje podatke:

PRILOGA XVII

UKREPI, KI SE MORAJO IZVAJATI PRI VIRU, DA BI DRŽAVAM ČLANICAM OMOGOČILI DOSEGANJE MEJNIH VREDNOSTI KAKOVOSTI ZRAKA DO DOLOČENIH ROKOV

–   vključitev kurilnih naprav z močjo 20 do 50 megavatov v Direktivo 96/61/ES;

–  Euro VI za težka vozila;

–   novi standardi za gospodinjske toplovodne instalacije;

–   ukrepi, usklajeni na ravni Skupnosti, za spodbujanje lastnikov plovil k zmanjševanju emisij, in/ali za uvedbo standardov za emisije ladijskih motorjev plovil EU, ali dogovor o novih standardih za emisije ladijskih motorjev na ravni Mednarodne pomorske organizacije (IMO).

PRILOGA XVIII

KORELACIJSKA TABELA

(1) UL C 195, 18.8.2006, str. 84. (2) UL C 206, 29.8.2006, str. 1. (3) Stališče Evropskega Parlamenta z dne 26. septembra 2006. (4) UL L 242, 10.9.2002, str. 1. (5) UL L 296, 21.11.1996, str. 55. Direktiva kakor je bila spremenjena z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1882/2003 (UL L 284, 31.10.2003, str. 1). (6) UL L 163, 29.6.1999, str. 41. Direktiva, kakor je bila spremenjena z Odločbo Komisije 2001/744/ES (UL L 278, 23.10.2001, str. 35). (7) UL L 313, 13.12.2000, str. 12. (8) UL L 67, 9.3.2002, str. 14. (9) UL L 35, 5.2.1997, str. 14. Odločba, kakor je bila spremenjena z Odločbo Komisije 2001/752/ES (UL L 282, 26.10.2001, str. 69). (10) UL L 23, 26.1.2005, str. 3. (11) UL L 171, 27.6.1981, str. 11. (12) UL L 309, 27.11.2001, str. 22. Direktiva, kakor je bila spremenjena z Aktom o pristopu 2003. (13) UL L 309, 27.11.2001, str. 1. Direktiva, kakor je bila spremenjena z Aktom o pristopu iz leta 2003. (14) UL L 189, 18.7.2002, str. 12. (15) UL L 87, 25.3.2004, str. 50. (16) UL L 197, 21.7.2001, str. 30. (17) UL L 257, 10.10.1996, str. 26. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 166/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 33, 4.2.2006, str. 1). (18) UL L ... (19) UL L 184, 17.7.1999, str. 23. Sklep, kakor je spremenjen s Sklepom 2006/512/ES (UL L 200, 22.7.2006, str. 11). (20) * Dvanajst mesecev po začetku veljavnosti te direktive. (21) * Dvanajst mesecev po začetku veljavnosti te direktive. (22) Ali po ustreznem času za najbolj obrobne regije. (23) UL L 125, 18.5.1994, str. 1. (24) UL L 76, 6.4.1970, str. 1. (25) UL L 36, 9.2.1988, str. 33. (26) UL L 365, 31.12.1994, str. 24. (27) UL L 257, 10.10.1996, str. 22. (28) UL L 59, 27.2.1998, str. 1. (29) UL L 350, 28.12.1998, str. 58. (30) UL L 85, 29.3.1999, str. 1. (31) UL L 121, 11.5.1999, str. 13. (32) UL L 332, 28.12.2000, str. 91. (33) UL L 143, 30.4.2004, str. 87. (34) UL L 114, 27.4.2006, str. 64. (35) UL L 191, 22.7.2005, str. 59. (36) SEK(2004)1050.