Evropski parlament,

–   ob upoštevanju člena 6 Pogodbe EU in člena 63 Pogodbe ES,

–   ob upoštevanju člena 42 Pogodbe EU,

–   ob upoštevanju programa iz Tampereja iz leta 1999 in Haaškega programa iz leta 2004 o območju svobode, varnosti in pravice;

–   ob upoštevanju srečanja Sveta za pravosodje in notranje zadeve, ki se je odvijal dne 20. - 22. septembra 2006 v Tampereju,

–   ob upoštevanju tekočih razprav o finančnem okvirju, vključno z Evropskim skladom za begunce in Evropskim skladom za vračanje,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. aprila 2006 o položaju begunskih taborišč na Malti(1),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. aprila 2005 o Lampedusi(2),

–   ob upoštevanju člena 103(4) svojega Poslovnika,

A.   ker sedem let po sprejemu programa iz Tampereja Evropska unija nima dosledne politike priseljevanja, predvsem pa sta pomanjkljivi področji politike zakonitega preseljevanja in politike vračanja,

B.   ker skupni evropski azilni sistem temelji na sklopu pravil, od katerih nobena država članica ne bi smela imeti možnosti odstopiti,

C.   ob upoštevanju humanitarne stiske v številnih državah EU, ki ležijo na jugovzhodnih zunanjih mejah EU, kjer je na tisoče migrantov izgubilo življenje v Sredozemskem morju, in velikega pritoka priseljencev zlasti med poletjem 2006,

D.   ker je evro-afriška ministrska konferenca o preseljevanju in razvoju, ki se je odvijala v Rabatu dne 10. in 11. julija 2006, sprejela deklaracijo in akcijski načrt,

E.   ker bo vmesni pregled Haaškega programa opravljen do konca tega leta,

F.   ker nezakonito priseljevanje lahko vodi do izkoriščanja ljudi in do prisilnega dela,

G.   ker Zelena knjiga Komisije o pristopu EU do urejanja ekonomske migracije (KOM(2004)0811) predvideva, da "bo med letoma 2010 in 2030, ob sedanjem obsegu pritoka priseljencev, upad aktivnega prebivalstva EU-25 povzročil, da se bo število zaposlenih zmanjšalo za približno 20 milijonov" ter da "so lahko večji redni tokovi priseljevanja vedno bolj potrebni, da bi se zadovoljilo potrebe trga dela EU in zagotovilo blaginjo Evrope",

1.   poudarja, da je povečanje preseljevanja svetovni pojav, ki ima številne vzroke in posledice in ki potrebuje uravnotežen, celovit in dosleden pristop;

2.   se zaveda, da so ob odsotnosti poti za zakonito preseljevanje sistemi za azil pod vse večjim pritiskom, saj so postali sredstvo za pravno urejanje;

3.   priznava človeško dramo in težave, s katerimi se zadnja leta pri uravnavanju zelo obsežnih migracijskih tokov spopadajo nekatere države članice EU; zlasti ugotavlja, da skrb zbujajoče število mladoletnikov med zadnjimi prišleki povzroča težave;

4.   obsoja dejstvo, da je bila plačana visoka humanitarna cena, vključno s priseljenci, ki so izgubili življenje;

5.   je trdno prepričan, da morajo države članice, kar zadeva prosilce za azil in migrante, spoštovati svoje obveznosti po mednarodnem pravu in pravu Skupnosti;

6.   meni, da Evropska unija ni kraj, kjer bi se izkoriščalo ljudi za prisilno delo, in da morajo države članice zato zagotoviti, da se to ne dogaja;

7.   vztraja, naj države članice omogočijo dostop do postopka za obravnavanje prošenj za azil, naj dosledno in strogo izvršujejo določbe Direktive 2003/9/ES(3) ter naj zagotovijo, da so prošnje za azil obravnavane hitro in učinkovito;

8.   poudarja, da mora vsak celovit pristop do priseljevanja upoštevati "dejavnike spodbude", zaradi katerih ljudje sploh zapustijo domovino, kar pa zahteva zagotovitev resničnih možnosti za zakonito priseljevanje v Evropsko unijo ter jasne načrte za razvoj in naložbe v državah izvora in tranzita, vključno s trgovinsko in kmetijsko politiko, s katerima se spodbujajo gospodarske priložnosti, predvsem zaradi preprečitve množičnega bega možganov;

9.   opozarja, da bi skladno evropsko politiko priseljevanja morala spremljati politika vključevanja, s katero bi med drugim predvideli ustrezno vključevanje na trg dela, pravico do izobraževanja in usposabljanja, dostop do storitev socialnega in zdravstvenega varstva ter sodelovanje priseljencev v družbenem, kulturnem in političnem življenju;

10.   ponavlja, da vsaka odločitev o popuščanju pri pravilih o priseljevanju vpliva na položaj drugih držav članic in da so se države članice v duhu lojalnega sodelovanja dolžne posvetovati z drugimi državami članicami in jih obveščati o ukrepih, ki utegnejo vplivati na razmere glede priseljevanja, kakor je opredeljeno v stališču Parlamenta z dne 6. julija 2006 o vzpostavitvi vzajemnega informacijska postopka v zvezi z ukrepi držav članic na področju azila in priseljevanja(4);

11.   poziva k partnerskemu pristopu glede držav izvora in tranzita, s katerim bi zagotovili, da bodo te države dejavno pripomogle k upravljanju migracijskih tokov, zajezitvi nezakonitega priseljevanja in pripravi učinkovitih informacijskih kampanj o pogojih v državah sprejemnicah EU, vključno z merili za pridobitev azila;

12.   meni, da mora biti delitev odgovornosti in finančnih bremen med državami članicami sestavni del politike priseljevanja EU ter skupnega evropskega azilnega sistema;

13.   poziva k večji vlogi Evropske unije pri upravljanju humanitarnih kriz, ki so povezane z migracijskimi tokovi in iskalci azila;

14.   zato meni, da bi moral biti državam omogočen dostop do tehnične pomoči in sredstev iz programa ARGO, Evropskega sklada za begunce, Evropskega sklada za zunanje meje, Evropskega sklada za vključevanje in Evropskega sklada za vračanje za obdobje 2007–2013;

15.   poziva k izdatnejšemu financiranju nevladnih organizacij, ki delujejo na terenu in zagotavljajo nujno pomoč;

16.   meni, da je množično priseljevanje posledica neuspešnih gospodarstev, vse večje revščine prebivalstva, kršitev človekovih pravic, poslabšanja okolja, vse večjega razkoraka med bogatimi in revnimi državami, državljanskih vojn, vojn za nadzor nad naravnimi viri, političnega preganjanja, politične nestabilnosti, korupcije in diktature v številnih izvornih državah;

17.   poziva Komisijo, naj čim prej predlaga ustanovitev sklada za nujne primere, s katerim bi financirali "skupine strokovne pomoči", ki bi nudile praktično pomoč pri sprejemu na mejah in reševale humanitarne krize v državah članicah, ter naj v nova sredstva za obdobje 2007–2013 vključi mehanizem za nujne primere, da bo mogoče zagotavljati finančno pomoč v izrednih razmerah;

18.   poziva države članice, naj omogočijo dostop do postopka za obravnavanje prošenj za azil, naj dosledno in strogo izvršujejo določbe Direktive 2005/85/ES(5) ter zagotovijo, da se prošnje za azil obravnavajo hitro in učinkovito;

19.   priznava, da je treba sprejeti nepristransko direktivo EU o vračanju, in poziva Svet, naj si še bolj prizadeva za njeno sprejetje; obenem opaža, da Svetu v sedmih letih po zasedanju Evropskega sveta v Tampereju in kljub številnim pozivom Parlamenta ni uspelo pripraviti skupne opredelitve politike priseljevanja in je namesto tega ohranil soglasje ter postopek posvetovanja za vse zadeve, povezane z zakonitim priseljevanjem;

20.   poziva države članice, naj okrepijo sodelovanje v okviru agencije Frontex in natančneje opredelijo njeno nalogo;

21.   vendar meni, da so mejne kontrole in ukrepi za boj proti nezakonitemu priseljevanju le eden od vidikov politike EU do držav, ki niso članice Evropske unije in do katerih je treba izvajati dejavno razvojno politiko države izvora in tranzita, zato da bi zmanjšali škodljive posledice izseljevanja;

22.   ugotavlja, da imajo države članice različen pristop do problematike v zvezi s sto tisoči nezakonitih priseljencev, ki delajo brez dovoljenj in vsakršnega socialnega varstva, saj ni skupne politike priseljevanja EU, vendar meni, da množična legalizacija statusa nezakonitih priseljencev ni dolgoročna rešitev, saj s takšnimi ukrepom ne bi odpravili resničnih osnovnih težav;

23.   poudarja, da morajo biti vsi ukrepi za boj proti nezakonitemu priseljevanju in za okrepitev nadzora na zunanjih mejah, tudi kadar potekajo v sodelovanju s tretjimi državami, skladni z zagotovili in temeljnimi pravicami posameznika, kot so določene v Listini o temeljnih pravicah Evropske unije in Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), zlasti s pravico do azila in pravico do nevračanja;

24.   opozarja na nevarnosti eksternalizacije upravljanja zunanjih meja EU in si želi boljšega sodelovanja z državami izvora in tranzita, ki bi temeljilo predvsem na spoštovanju človekovih pravic, zlasti pravice do azila in nevračanja, ter na skupnih interesih EU in držav izvora in tranzita;

25.   meni, da bi morala Evropska unija uporabiti vseobsegajoč pristop; meni, da njena politika priseljevanja ne bi smela obsegati le partnerstva s tretjimi državami, varovanja zunanjih meja zaradi boja proti trgovini z ljudmi in pravične politike vračanja, ampak obenem odpreti poti zakonitega priseljevanja, spodbujati vključevanje priseljencev v družbo gostiteljico in omogočiti skupni razvoj držav izvora, da bi odpravili osnovne vzroke za priseljevanje;

26.   poziva Komisijo, naj čim prej da pobudo za revizijo Uredbe (ES) št. 343/2003(6),"Dublin II", in postavi pod vprašaj temeljno načelo te uredbe, da je država članica, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil, prva država, do katere pridejo prosilci, kar nevzdržno obremeni države na jugu in vzhodu EU, ter da uvede pravičen mehanizem za delitev odgovornosti med državami članicami;

27.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0136. (2) UL C 33 E, 9.2.2006, str. 598. (3) UL L 31, 6.2.2003, str. 18. (4) P6_TA(2006)0313 (5) UL L 326, 13.12.2005, str. 13. (6) UL L 50, 25.2.2003, str. 1.