Kazalo 
Sprejeta besedila
Četrtek, 7. september 2006 - Strasbourg
Pristop ES k Haaški konferenci o mednarodnem zasebnem pravu ***
 Odnosi EU-Kitajska
 Okoljsko označevanje za ribiške proizvode
 Razmere na Bližnjem vzhodu
 Gozdni požari in poplave
 Razvojni načrt iz Dohe
 Ponarejanje zdravil
 Evropsko pogodbeno pravo
 Vključevanje Evropskega parlamenta v delo Haaške konference po pristopu Skupnosti
 Sporazum z Združenimi državami Amerike o uporabi evidence imen letalskih potnikov
 Evropska naravna, arhitekturna in kulturna dediščina na podeželskih in otoških območjih
 Šrilanka
 Prosilci za azil iz Severne Koreje, zlasti na Tajskem
 Razmere v Zimbabveju

Pristop ES k Haaški konferenci o mednarodnem zasebnem pravu ***
PDF 188kWORD 31k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta o predlogu Sklepa Sveta o pristopu Evropske Skupnosti k Haaški konferenci o mednarodnem zasebnem pravu (KOM(2005)0639 - 7591/2006 – C6-0138/2006 – 2005/0251(AVC))
P6_TA(2006)0345A6-0250/2006

(Postopek privolitve)

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju predloga sklepa Sveta (KOM(2005)0639 - 7591/2006)(1),

–   ob upoštevanju zahteve Sveta za privolitev v skladu s členom 61(c), v povezavi s prvim pododstavkom člena 300(2) in drugim pododstavkom člena 300(3) Pogodbe ES (C6-0138/2006),

–   ob upoštevanju člena 75(1) svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju priporočila Odbora za pravne zadeve (A6-0250/2006),

1.   da svojo privolitev k predlogu Sklepa Sveta;

2.   naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

(1) Še ni objavljeno v Uradnem listu.


Odnosi EU-Kitajska
PDF 265kWORD 163k
Resolucija Evropskega parlamenta o odnosih EU-Kitajska (2005/2161(INI))
P6_TA(2006)0346A6-0257/2006

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju 30. obletnice vzpostavitve diplomatskih odnosov med EU in Kitajsko, ki je bila leta 2005,

–   ob upoštevanju strateškega partnerstva med EU in Kitajsko, ki se je začelo leta 2003,

–   ob upoštevanju temeljnega pravnega okvira za odnose s Kitajsko, namreč Sporazuma o trgovini in gospodarskem sodelovanju med ES in Kitajsko iz leta 1985(1), ki pokriva področji gospodarskih in trgovinskih odnosov ter program sodelovanja med EU in Kitajsko,

–   ob upoštevanju dokumenta Komisije o političnih ukrepih z naslovom "Zrelo partnerstvo: skupni interesi in izzivi v odnosih EU - Kitajska" (KOM(2003)0533), ki ga je Evropski svet podprl 13. oktobra 2003,

–   ob upoštevanju prvega dokumenta Kitajske o političnih ukrepih v zvezi z EU, ki je bil objavljen 13. oktobra 2003,

–   ob upoštevanju političnega dialoga med EU in Kitajsko, ki je bil uradno vzpostavljen leta 1994 v priznanje dejstvu, da postaja Kitajska vse pomembnejša sila na mednarodnem prizorišču,

–   ob upoštevanju začetka dialoga med EU in Kitajsko o človekovih pravicah v januarju 1996, ki je bil prekinjen in se je ponovno začel leta 1997, ob upoštevanju obiska trojke v Sinkiangu oktobra 2005 v okviru dialoga med EU in Kitajsko o človekovih pravicah ter ob upoštevanju seminarja o dialogu o človekovih pravicah med EU in Kitajsko v decembru 2005, kjer je imel Evropski parlament vlogo opazovalca,

–   ob upoštevanju tekočih sektorskih dialogov med Kitajsko in Komisijo, kot sta na primer nedavno začeta dialoga o zaposlovanju in pravicah intelektualne lastnine,

–   ob upoštevanju Sporazuma o znanosti in tehnologiji med EU in Kitajsko, ki je začel veljati leta 2000, njegova veljavnost pa je bila podaljšana leta 2004(2),

–   ob upoštevanju sporazuma s Kitajsko o sodelovanju v okviru programa EU za satelitsko navigacijo Galileo, podpisanega 30. oktobra 2003,

–   ob upoštevanju osmega vrha EU – Kitajska, ki je bil septembra 2005 v Pekingu, in tam podane skupne izjave ter bližajočega se devetega vrha EU – Kitajska, ki bo v drugi polovici leta 2006 na Finskem,

–   ob upoštevanju skupne izjave o podnebnih spremembah, ki je bila podana na osmem vrhu EU – Kitajska, in tamkajšnje obveze za razvoj in prikazovanje, tako na Kitajskem kot v EU, napredne premogovne tehnologije, ki ima skoraj ničelno emisijo zaradi zajemanja in shranjevanja ogljika,

–   ob upoštevanju zasedanja 10. vsekitajskega ljudskega kongresa (5.-14. marec 2006) in poročila, ki ga je ob tej priložnosti podala vlada premiera Ven Džiabaja,

–   ob upoštevanju dveh svojih nedavnih medparlamentarnih srečanj s Kitajsko, ki sta bili marca 2004 v Pekingu, Šanghaju in Hainanu, oktobra 2005 pa v Bruslju,

–   ob upoštevanju svojih nedavnih resolucij o Kitajski, zlasti svoje resolucije z dne 13. oktobra 2005 o obetih v trgovinskih odnosih med EU in Kitajsko(3), resolucije z dne 8. septembra 2005 o kršitvah človekovih pravic na Kitajskem, še posebej kar zadeva svobodo veroizpovedi(4), resolucije z dne 28. aprila 2005 o letnem poročilu o človekovih pravicah po svetu v letu 2004 in politiki EU na tem področju(5) ter resolucije z dne 11. aprila 2002 o strategiji EU do Kitajske(6),

–   ob upoštevanju embarga na orožje, ki ga je EU uvedla zaradi zadušitve demonstracij na Trgu nebeškega miru junija leta 1989 in ga je Evropski parlament podprl v svoji resoluciji z dne 2. februarja 2006 o glavnih vidikih in osnovnih odločitvah skupne zunanje in varnostne politike(7),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. julija 2005 o odnosih med Evropsko unijo, Kitajsko in Tajvanom ter varnosti na Daljnem vzhodu(8),

–   ob upoštevanju prejšnjih resolucij o Tibetu in položaju človekovih pravic na Kitajskem in resolucij z dne 18. novembra 2004(9), 13. januarja 2005(10) in 27. oktobra 2005(11) o primeru lame Tenzina Deleka Rinpočeja, ki so ga zaprli in mučili ter tako ogrožali njegovo življenje,

–   ob upoštevanju pomanjkanja napredka pri dialogu o človekovih pravicah med EU in Kitajsko,

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in mnenja Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A6-0257/2006),

A.   ker ima strateško partnerstvo med EU in Kitajsko velik pomen za odnose med EU in Kitajsko; ker mora pravo strateško partnerstvo temeljiti na skupnih vrednotah,

B.   ker sprejetje politike "ene Kitajske" podpira upoštevanje mirne rešitve tajvanskega vprašanja s konstruktivnim dialogom;

C.   ker bi morali odnosi med EU in Kitajsko temeljiti ne samo na demokratičnih vrednotah, temveč tudi na verodostojnosti, stabilnosti in odgovornosti,

D.   ker bo krepitev odnosov med EU in Kitajsko ključna za spopadanje z globalnimi izzivi, kot so podnebne spremembe, varnost in neširjenje orožja,

E.   ker je Kitajska sama po sebi največji izziv za trgovinsko globalizacijo in ker doživlja izjemen gospodarski razcvet, s predvideno približno 9 % letno stopnjo gospodarske rasti,

F.   ker prodoren gospodarski razvoj Kitajske, ki je nenazadnje povezan z njenim stalnim članstvom v Varnostnem svetu OZN in članstvom v Svetovni trgovinski organizaciji (STO), sili državo v prevzemanje vedno večje mednarodne odgovornosti,

G.   ker so se "sektorski dialogi" med EU in Kitajsko v zadnjih letih močno povečali,

H.   ker je EU največji trgovinski partner Kitajske in največji vlagatelj v to državo in ker je Kitajska drugi največji trgovinski partner EU; ker so trgovinski in gospodarski odnosi zasenčili vprašanje demokratičnih reform, spoštovanje človekovih pravic in pravno državo,

I.   ker članstvo v STO vključuje niz pravic in obveznosti tako za EU kot za Kitajsko; ker Kitajska številnih od teh obveznosti še vedno ne uresničuje in izvaja primerno, zlasti tistih, ki so povezane z zaščito intelektualne lastnine, nacionalno obravnavo in preglednostjo,

J.   ker 70 % vsega ponarejenega blaga, zaseženega na evropskem trgu, prihaja iz Kitajske in ker carinske službe vsako leto zasežejo skoraj pet milijonov ponarejenih oblačil in dodatkov,

K.   ker je status tržnega gospodarstva gospodarski in ne politični instrument; ker mora Kitajska izboljšati svojo storilnost, da bi pridobila status tržnega gospodarstva,

L.   ker trgovinski odnosi med EU in Kitajsko zahtevajo obojestranski dostop na trg, ki temelji na pravni podlagi pravil STO ter na nepristranski in pravični konkurenci,

M.   ker kitajsko vodstvo v svoji beli knjigi "o izgradnji politične demokracije na Kitajskem" (2005) potrjuje osrednjo vlogo Kitajske komunistične partije (KKP) v socialističnem sistemu vladanja na Kitajskem,

N.   ker na ozemlju sedanjega "osrednjega kraljestva" obstaja razvejano omrežje sodišč, kar priča o velikem napredku v primerjavi s stanjem pred približno tremi desetletji,

O.   ker je med zasedanjem 10. vsekitajskega ljudskega kongresa (5.-14. marec 2006) predstavnik vrhovnega ljudskega sodišča izjavil, da Kitajska ne bo ukinila smrtne kazni, ki jo mednarodna skupnost obsoja, ker je Ljudska republika Kitajska (LRK) še vedno država v razvoju v zgodnji fazi socializma,

P.   ker je število usmrtitev na Kitajskem državna skrivnost, čeprav glede na ocene kitajskih pravnikov na tak način vsako leto umre okoli 8 000 ljudi,

Q.   ker so v letu 2005 kitajski varnostni organi obravnavali 87 000 "primerov z množično udeležbo", kar je 6,6 % več kot leta 2004,

R.   ker nekateri kitajski družboslovci opozarjajo, da so politike kitajskega vodstva za usklajeno družbo in izgradnjo novih socialističnih naselij odraz sedanje nevarne faze prehoda Ljudske republike Kitajske v tržno gospodarstvo,

S.   ker je Ljudska republika Kitajska predstavila politiko "enega otroka" leta 1976, o tej pa se zdaj razpravlja pod zanimivim naslovom "Ali se bo Kitajska postarala preden bo obogatela?",

T.   ker je Kitajska leta 1996 iz Pekinga izgnala Sklad Friedricha Neumanna,

U.   ker je marca leta 2004 Kitajska v svojo ustavo vključila določbo, po kateri država spoštuje in zagotavlja človekove pravice; ker je Kitajska podpisala Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, vendar ga ni ratificirala,

V.   ker se stalno pojavljajo vznemirljiva poročila o političnih zapiranjih, zlasti pripadnikov verskih in etničnih manjšin, navedbe o mučenju, razširjeni uporabi prisilnega dela, pogosti uporabi smrtne kazni in sistematičnem zatiranju svobode veroizpovedi, govora in medijev, vključno z internetom,

W.   ker so 1. marca 2005 začeli veljati novi predpisi o verskih zadevah,

X.   ker je delovna skupina o prisilnih ali neprostovoljnih izginotjih ljudi v okviru Komisije ZN za človekove pravice ugotovila, da je njeno zasedanje aprila 2006 v Ženevi sovpadlo s 17. rojstnim dnem Gedhuna Čoekjija Njime, tibetanskega pančelame, ki so ga Kitajci ugrabili proti njegovi volji in proti volji njegovih staršev, ko je bil star šest let,

Y.   ker je med 20. novembrom in 2. decembrom 2005 posebni poročevalec Združenih narodov o mučenju končno obiskal Ljudsko republiko Kitajsko, skoraj deset let po tem, ko je bila predložena prva prošnja za to; ker posebni poročevalec ZN za svobodo religije in prepričanja po svojem predhodniku leta 1994 še ni ponovno obiskal Kitajske in ker Kitajska še ni objavila stalnega razpisa za tematske postopke Komisije ZN za človekove pravice,

Z.   ker v svetovnem pozivu 2006 Visoki komisar Združenih narodov za begunce (UNHCR) še naprej poziva Ljudsko republiko Kitajsko, da sprejme ustrezne nacionalne predpise za begunce in omogoči večji dostop prosilcem za azil iz Demokratične ljudske republike Koreje (Severne Koreje), ki potrebujejo mednarodno zaščito,

AA.   ker je bilo leta 2004 po letopisu vrhovnega ljudskega sodišča iz 2005 okoli 400 državljanov obsojenih zaradi političnih kaznivih dejanj, kar je 25 % več kot leto prej,

AB.   ker je po navedbah Fundacije Dui Hua, ki ji je Ekonomski in socialni svet ZN dodelil status "posebnega svetovalca", na Kitajskem zaradi kaznivega dejanja "ogrožanja javne varnosti" trenutno zaprtih od 3 000 do 3 500 ljudi,

AC.   ker se je internetni portal Google uklonil omejitvam, ki so mu jih naložile kitajske oblasti, in zavrača dostop do spletnih strani s kritičnimi vsebinami in besedami, kot so "Tajvan", "neodvisnost", "Tibet" ali "Trg nebeškega miru",

AD.   ker sta 14. marca 2006 mednarodna agencija Reuters in BBC poročali o odprtem pismu nekaterih nekdanjih visokih funkcionarjev Kitajske komunistične partije (z dne 2. marca 2006), v katerem obsojajo krepitev cenzure tiska,

AE.   ker se po poročanju državnih medijev v avtonomni pokrajini Sinkiang Uighur nadaljuje kampanja proti "trem zlom", to so verski ekstremizem, odcepitvena gibanja in terorizem, ter je lani pripeljala do številnih aretacij,

AF.   ker je zaradi strogega nadzora, ki ga kitajska oblast izvaja glede informacij o Tibetu in dostopu do tibetanskega območja Kitajske, težko natančno določiti obseg kršitev človekovih pravic,

AG.   ker kitajsko vodstvo v zvezi z izjemno ponovno uveljavitvijo Ljudske republike Kitajske na svetovnem prizorišču poudarja njen "mirni vzpon" ali "mirni razvoj",

AH.   ker je treba ohraniti možnost zbliževanja Ljudske republike Kitajske in Tajvana; ker si je treba za to možnost prizadevati na miren način z dialogom in diplomacijo ter upoštevati tudi voljo ljudi na obeh straneh,

AI.   ker so vzroki poslabšanja dvostranskih odnosov med Kitajsko in Japonsko politični in ne gospodarski,

AJ.   ker je trenutni ameriški pristop do Kitajske kot sile v vzponu mogoče opredeliti s konceptom "con-gagement", pri katerem gre za kombinacijo dveh strategij: zadrževanja in obvezovanja,

AK.   ker sta se vloga in vpliv Kitajske v Afriki močno okrepila v zadnjem desetletju,

AL.   ker Kitajska ohranja močne finančne in trgovinske vezi z Islamsko republiko Iran (raziskovanje in uvoz nafte in plina ter izvoz orožja) in bi lahko igrala ključno vlogo pri prepričevanju Irana k večjemu sodelovanju v okviru jedrskega vprašanja;

AM.   ker Kitajska sodeluje s sosednjimi državami v okviru Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO - Shanghai Cooperation Organisation),

AN.   ker sta se Kitajska in Združenje držav jugovzhodne Azije (ASEAN) leta 2002 odločila, da ustanovita območje proste trgovine ASEAN-Kitajska,

AO.   ker sta v zadnjih nekaj letih tako Komisija kot Parlament usmerjala stalno pozornost na Macao in Hongkong,

Sodelovanje med EU in Kitajsko

1.   pričakuje začetek strateškega partnerstva med EU in Kitajsko ter tesnejšega sodelovanja, ki ga bo to spodbudilo na mnogih področjih; poziva Svet in Komisijo, naj oblikujeta dosledno in skladno politiko do Kitajske;

2.   pozdravlja delo Komisije v sektorskih dialogih s Kitajsko, ki zdaj obsegajo številna vprašanja, ki zadevajo okolje, socialne zadeve in človekove pravice, in zahteva redno obveščanje Parlamenta o doseženem napredku;

3.   poziva Kitajsko in EU, naj medsebojno partnerstvo ter dvostranske odnose vzpostavljata na osnovi medsebojne odprtosti in na osnovi verodostojnosti, stabilnosti in odgovornosti in medsebojnega razumevanja; odločno poziva Kitajsko in EU, naj na tej osnovi izboljšata svoje sodelovanje, da bi s tem prevzeli stabilni, odgovorni in verodostojni vlogi v okviru mednarodne skupnosti;

4.   obžaluje, da okrepljeni trgovinski in gospodarski odnosi s Kitajsko niso prispevali k bistvenemu napredku na področju demokracije, človekovih pravic in pravne države, ki so osnovni elementi političnega dialoga med Kitajsko in EU; v zvezi s tem meni, da mora razvoj trgovinskih odnosov s Kitajsko potekati skladno z razvojem resničnega, uspešnega in učinkovitega političnega dialoga;

Gospodarske razmere

5.   ugotavlja, da je EU po širitvi postala največji trgovinski partner Kitajske in je tako prehitela Japonsko, medtem ko je Kitajska, ki je bila prej na tretjem mestu, v tem času postala drugi največji trgovinski partner EU za Združenimi državami Amerike;

6.   ugotavlja, da je leta 2005 trgovinska bilanca Kitajske znašala 102 milijardi USD in se je več kot podvojila glede na predhodno referenčno leto (32 milijard USD); da so leta 2005 devizne rezerve znašale približno 819 milijard USD, kar pomeni, da se je znesek v primerjavi s predhodnim letom povečal za 209 milijard USD; če se bo ta trend nadaljeval, bo Kitajska konec leta 2006 razpolagala z več kot 1000 milijard USD deviznih rezerv, s čimer bo postala največji imetnik tuje valute v svetovnem merilu; da začetne ocene za leto 2006 napovedujejo priliv kapitala v višini 50 milijard USD, od tega največji del v dolgoročne zasebne neposredne naložbe; s tem v povezavi pozdravlja dejstvo, da je Kitajske začela sproščati vezavo svoje valute na ameriški dolar in torej ne nasprotuje morebitni revalvaciji svoje valute; meni, da je treba resno jemati opozorila glede nezadostnih pribitkov na tveganje pri odobritvi posojil;

7.  7 je seznanjen s hitrim gospodarskim razvojem Kitajske, ki je sedaj četrta gospodarsko najmočnejša država na svetu navkljub podcenjeni kitajski valuti; v zvezi s tem poziva Komisijo k izvajanju političnega in gospodarskega pritiska, da bi na menjalnem tečaju kitajske valute, ki je vezana na umetno nizko vrednost, prišla do izraza prožnost, saj je sedanji položaj v nasprotju s postopno liberalizacijo svetovne trgovine; poziva Kitajsko, da postopno pusti svoj menjalni tečaj drseti; poziva Kitajsko, da nadomesti fiksno vezavo svoje valute na dolar z vezavo na košarico valut, vključno z eurom;

8.   je zaskrbljen zaradi razvoja neenakosti ter nepravične porazdelitve bogastva, množične brezposelnosti, nenadzorovane urbanizacije, naraščajoče stopnje kriminala in korupcije ter nenazadnje tudi z okoljskimi težavami Kitajske;

9.   priznava, da je Kitajska več kot le hitro rastoč trg; poudarja dejstvo, da ima stalna tehnološka revolucija države te velikosti ogromne posledice za svetovno gospodarstvo;

10.   meni, da je uravnotežen gospodarski razvoj zelo pomemben za Kitajsko in EU; poudarja dejstvo, da je mirovanje kitajskega gospodarstva zaradi nenadzorovane rasti resna nevarnost za notranjo stabilnost Kitajske in za dobrobit svetovnega gospodarstva; priznava, da hitra gospodarska rast Kitajske predstavlja velik izziv za svetovna prizadevanja na področju reševanja podnebnih sprememb, saj se predvideva, da se bo do leta 2030 količina emisij ogljikovega dioksida iz elektrarn na premog podvojila;

11.   pozdravlja dejstvo, da je Komisija jeseni 2006 prevzela pobudo pri objavi strateškega dokumenta o dolgoročnih gospodarskih in trgovinskih odnosih Unije s Kitajsko, da bi se ustrezneje predvideli učinki gospodarske rasti Kitajske in preprečilo ad hoc sprejemanje odločitev, s čimer je pomagala zagotoviti, da se Kitajske ne obravnava več kot grožnje, temveč se nanjo gleda kot na izziv in na razvijajočega se partnerja;

12.   poudarja, da bi morali vedno boljši trgovinski odnosi pripeljati tudi do reform na področju človekovih pravic, in priznava, da EU ne bi smela odpraviti embarga na orožje, dokler obstaja pravno zavezujoč kodeks ravnanja glede izvoza orožja in dokler razmere v zvezi s človekovimi pravicami ter državljanskimi in političnimi svoboščinami – vključno z vprašanjem Trga nebeškega miru – niso ustrezno obravnavane;

13.   poziva Kitajsko, naj razvije varno in verodostojno okolje za naložbe na področju zunanje trgovine in industrije ter naj popolno prednost nameni izboljšanju pravne varnosti za tuja podjetja;

14.  14 opozarja Kitajsko, da mora nadaljnje odpiranje svojih trgov za tuja podjetja in naložbe, zlasti v sektorjih telekomunikacij, bančništva in finančnih storitev, obravnavati kot sestavni del strateškega partnerstva; poziva Kitajsko, naj ustrezno reformira svoj trg in gospodarski sistem ter naj natančneje upošteva in strožje uveljavlja protidampinška pravila;

15.  glede na ugotovitve protidampinške preiskave v obutvenem sektorju, ki je pokazala, da Kitajska izvaja državne intervencije in socialni damping, ter glede na ukrepe, ki jih je sprejela Komisija za odpravo tega izkrivljanja konkurence, poziva Unijo, da od svojih trgovinskih partneric, kot je na primer Kitajska, zahteva izpolnjevanje pravil pravičnega in enakopravnega mednarodnega trgovanja; poziva Komisijo, da pri obravnavi načinov uporabe protidampinških ukrepov, ki je predvidena za bližnjo prihodnost, poenostavi postopke, da bodo lahko mala in srednje velika podjetja takoj uporabljala protidampinške mehanizme; nadalje poziva k preglednejšemu protidampinškemu postopku;

16.   meni, da mora EU v okviru prizadevanj za modernizacijo in liberalizacijo kitajskega bančnega sistema še naprej tesno sodelovati s kitajskimi oblastmi, da bi Kitajska prevzela mednarodne računovodske standarde in Basel II, kar bi investitorjem iz EU zagotavljali večjo varnost;

17.   pozdravlja hitro modernizacijo kitajskega finančnega sektorja; vendar poudarja, da je pomembno zagotoviti nemoten prehod, da bi preprečili finančno nestabilnost, ki bi lahko vplivala na delovanje globalnih finančnih trgov; predlaga, da je treba preprečiti zlasti t.i. "tekmovanje v zniževanju" ("race to the bottom"), ki vključuje škodljivo zakonodajno konkurenco med globalnimi finančnimi trgi; predlaga, nasprotno, da bi morali poglavitni svetovni regulatorji spodbujati standarde najvišje kakovosti; ponovno opozarja, da se je EU zavezala globalnemu zbliževanju standardov na področju računovodstva (mednarodni standardi računovodskega poročanja), revizije (mednarodni revizijski standardi), kapitalskih zahtev za kreditne institucije (Basel II), pranja denarja in boja proti financiranju terorizma (priporočila projektne skupine za finančno ukrepanje proti pranju denarja - FATF) ter na področju ureditve trga za vrednostne papirje (standardi Mednarodne organizacije komisij za vrednostne papirje); poudarja, da bi bila EU pripravljena ponuditi svoje izkušnje in podporo kitajskim oblastem, kjer je to potrebno za uresničevanje zbliževanja;

18.   meni, da se Kitajska srečuje z razlikami v regionalnem razvoju in bolj splošnimi razlikami v prihodku ter da si mora novo kitajsko vodstvo prizadevati za reševanje teh težav s pomočjo ter strokovnim znanjem in izkušnjami Komisije;

19.   poziva Kitajsko k uporabi preglednega in pravičnega postopka pri oddaji javnih naročil, ki dajejo tujim podjetjem enake možnosti za sodelovanje;

20.   meni, da piratstvo in ponarejanje evropskih izdelkov in blagovnih znamk s strani kitajskih podjetij pomeni resno kršitev mednarodnih pravil trgovanja; poziva Kitajsko, naj bistveno izboljša zaščito pravic intelektualne lastnine za kitajske in tuje izume; poziva Kitajsko, da ohrani obstoječe zakone o zaščiti pravic intelektualne lastnine; pozdravlja ustanovitev katedre za pravice intelektualne lastnine na univerzi v Pekingu;

21.   priznava pomen statusa tržnega gospodarstva za Kitajsko; vendar poudarja dejstvo, da je status tržnega gospodarstva bolj gospodarsko kot politično sredstvo; poziva Kitajsko, da zmanjša vmešavanje države v gospodarstvo in izboljša svoje delovanje v zvezi z neenako skladnostjo z upravljanjem podjetij in računovodskimi sistemi ter neučinkovitim stečajnim okvirom;

22.   ugotavlja, da so nedavne težave v sektorju obutve pokazale potrebo, da Kitajska sprejme ustreznejšo protidampinško politiko; poudarja nujnost takšne politike glede na članstvo Kitajske v STO;

23.   poziva Svet in Komisijo, naj priznata, da so težave, s katerimi se srečujejo sektorji tekstila, obutve in oblačil, sistemske, ter poziva Komisijo, naj pri reviziji svoje gospodarske in trgovinske strategije do Kitajske popravi sedanja neravnovesja in predvidi izzive;

24.   poziva Kitajsko k sprejemu gospodarske politike, ki bolj temelji na socialni (izobraževanje, zdravje, pokojnine itd.) in gospodinjski porabi ter manj na vlaganjih in izvozu;

25.   poziva Komisijo, da podpre kitajske organe pri kampanji proti kršitvam intelektualne lastnine in piratstvu izdelkov;

Notranje razmere

26.   soglaša, da je zdaj težko napovedati prihodnji razvoj Kitajske, ki bo predvsem odvisen od domačih vprašanj, kot je nadaljnji nemoten razvoj gospodarstva in postopno izboljšanje življenjskih standardov večine prebivalstva;

27.  se popolnoma strinja z ugotovitvijo iz zgoraj navedene bele knjige, da je potrebno v celotni kitajski družbi nadalje okrepiti pojem demokracije in ozaveščenost o pravnih pojmih;

28.   poudarja dejstvo, da morata hitro socialno-ekonomsko modernizacijo Ljudske republike Kitajske spremljati politični pluralizem in posodobitev institucij, ki sta potrebna, ter da lahko pri tem v veliki meri črpa iz domačih virov, kot so dela liberalnih reformatorjev s konca 19. stoletja in zlasti temeljne misli Sun Jat-Sena;

29.   ugotavlja, da socialno varstvo, zdravje in varnost na delovnem mestu, pravica ustanavljanja sindikatov, odnosi med delodajalci in delojemalci ter socialni dialog predstavljajo večje izzive v prihodnosti Kitajske; poziva Kitajsko, da ratificira ključne konvencije Mednarodne organizacije dela (ILO), zlasti Konvencijo 87, ki zadeva svobodo združevanja in zaščito pravice do organiziranja ter Konvencijo 98 o pravici do kolektivnega pogajanja, ter da ravna v skladu z okvirnimi določbami Mednarodne organizacije dela glede učinkovitih ukrepov za boj proti vsem oblikam sodobnega suženjstva, dela otrok in izkoriščanja, zlasti delavk, da se zagotovi spoštovanje temeljnih pravic delavcev in prepreči socialni damping; vabi Komisijo, naj na teh področjih okrepi strukturiran dialog z ustreznimi sogovorniki na kitajski strani in o tem redno poroča;

30.  meni, da je zavračanje pravice do ustanavljanja neodvisnih sindikatov neproduktivno glede na vedno pogostejše proteste in demonstracije delavcev na Kitajskem zaradi prisilnih odpustov, neizplačil plač in pomanjkanja drugih ugodnosti, uradne korupcije in slabega upravljanja; zato poziva kitajsko vlado, da prizna in zagotovi temeljno svobodo izražanja in združevanja ter pravico do stavke;

31.  poudarja vedno večjo težavo glede dela otrok na Kitajskem in neugodnih delovnih razmer s katerimi se srečujejo otroci, ki delajo v državi, čeprav je delo otrok v skladu s kitajskim delovnim pravom prepovedano; zato poziva kitajske organe, da izboljšajo izvajanje zakonodaje in obravnavajo temeljne vzroke težav glede dela otrok, kot so naraščajoča gospodarska neenakost, hitro spreminjajoča se socialna struktura in nesposobnost izobraževalnih sistemov za zagotavljanje ustrezne in dostopne izobrazbe za vse otroke;

32.   je zaskrbljen zaradi velike socialno-ekonomske diskriminacije 150 milijonov delavcev migrantov s kitajskega podeželja, upošteva ukrepe, ki jih je sprejela kitajska vlada za reševanje te težave, na katero so opozorile vladne smernice, uradno objavljene 28. marca 2006, in namerava pozorno spremljati rezultate izvajanja te nove politike;

33.  poziva Evropsko unijo, naj še naprej pozorno spremlja razmere v Macau in Hongkongu, ter upa, da bodo spodbudni vidiki obeh izkušenj vzor in poživitev za napredovanje kitajskega političnega procesa;

34.   predpostavlja, da bo Kitajska komunistična stranka, dokler ne bo podvržena pravilom ustavne države, ostala država v državi in torej zelo ranljiva za primere hudih zlorab oblasti, kot je nacionalno zlo korupcije funkcionarjev, takšne razmere pa ogrožajo možnosti oblikovanja družbe, ki temelji na pravni državi;

35.   se strinja s kritiko, ki so jo izrazile kitajske pravniške revije, da bi moral člen 126 kitajske ustave vključevati tudi prepoved vmešavanja kitajske komunistične stranke ali kitajske vlade v pravne postopke;

36.   pričakuje nova prizadevanja za krepitev neodvisnosti sodstva in verjame, da bo postopna zamenjava neusposobljenih sodnikov s sposobnimi pravniki ustavila podkupovanje, ki se je udomačilo v sodstvu, in tako okrepila zaupanje ljudstva v to temeljno državno institucijo;

37.   pozdravlja obljubo predsednika vrhovnega ljudskega sodišča na 10. vsekitajskem ljudskem kongresu, da bodo od julija 2006 obravnave pritožb na obsodbe na smrtno kazen odprte za javnost; pričakuje izpolnitev te obljube;

38.   poziva Kitajsko, naj odpravi smrtno kazen in razglasi dejanski moratorij v zvezi z osebami, ki so že obsojene; upošteva pomemben signal kitajskih pravnikov, da je treba smrtno kazen izreči le v primerih hudih in nasilnih kaznivih dejanj, v primerjavi s sedanjimi razmerami, ko se s smrtno kaznijo kaznuje 68 kaznivih dejanj, od katerih polovica ne predstavlja težjih kaznivih dejanj; je zaskrbljen, da Kitajska izvrši več usmrtitev kot katera koli druga država na svetu; poziva Kitajsko, naj objavi uradne številke o usmrtitvah za leto 2005/2006;

39.   močno podpira zahtevo profesorja Liu Renvena, pravnika in člana Kitajske akademije družboslovnih znanosti, da se nezakonita trgovina z organi usmrčenih ljudi preneha z uvedbo strogih predpisov in nadzora;

40.   je resno zaskrbljen glede ostrih ukrepov oblasti proti "agitatorjem"; ugotavlja, da so, kot navaja Modra knjiga Akademije za družbene vede v Pekingu, med razlogi za množične proteste zlasti hude okoljske težave, ki ogrožajo zdravje in obstoj številnih kmetov v na novo industrializiranih regijah, ter tudi sramotno razlaščanje kmetijskih zemljišč za namene gradnje, da ne omenjamo samovoljnosti in podkupovanja lokalnih oblasti;

41.   pozdravlja namere kitajskih oblasti, da premostijo naraščajočo dohodkovno vrzel med prebivalstvom obalnih regij in podeželja, se spopadejo z resnimi okoljskimi težavami, prikažejo boljše upravljanje naravnih virov ter razvijajo in spodbuja učinkovitejšo tehnologijo;

42.   opozarja na vpliv, ki ga ima gospodarska rast Kitajske na naravne vire ter na lokalno in globalno okolje, zlasti kot rezultat emisij ogljikovega dioksida; poziva kitajske oblasti, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe za zaščito okolja in predvsem zagotovijo zaloge pitne vode za prebivalstvo ter sprejmejo ukrepe za odzivanje na onesnaževanje ozračja in ohranjajo biotsko raznovrstnost; poziva k poglobljenemu dialogu med Kitajsko in Evropsko unijo o naravnih virih in okolju;

43.   poziva oblasti, da zelo pazljivo nadzorujejo svoje naložbene programe v korist podeželja ob upoštevanju bojazni, ki so jih izrazili kitajski raziskovalci, da lokalni vodilni organi stranke tolmačijo sklicevanje na "nova naselja" kot poziv k izvedbi gradbenih projektov na račun kmetov, in ob upoštevanju ugotovljenega dejstva, da je do sedaj le petina državne pomoči za razvoj podeželja dejansko dosegla kmete, ki so bili do nje upravičeni;

44.   je zelo zaskrbljen zaradi nedavnih poročil o stalnih resnih kršitvah človekovih pravic na tibetanskih območjih Kitajske, vključno z mučenjem, samovoljnim zapiranjem in pridržanjem, hišnimi pripori in drugačnim izvensodnim nadzorom disidentov, pridržanjem brez javnega sojenja, zatiranjem verske svobode in samovoljnim omejevanjem prostega gibanja; je globoko zaskrbljen zaradi vse močnejše kampanje tako imenovanega "patriotskega izobraževanja", ki poteka od oktobra 2005 v samostanih in nunskih samostanih v Tibetu in ki sili Tibetance k podpisu izjave, ki dalajlamo označuje kot nevarnega separatista in razglaša Tibet za "del Kitajske", vključno s prijetjem menihov iz samostana Drepung novembra 2005, ker dalajlame niso hoteli tako označiti; poziva Kitajsko, da neodvisnemu organu omogoči dostop do Gedhuna Čoekjija Njime, tibetanskega pančenlame, in njegovih staršev, kot je zahteval Odbor ZN za otrokove pravice; poziva kitajsko oblast, naj okrepi svoje pozitivno sodelovanje pri vsebinskih pogajanjih v glede zahtev dalajlame za avtonomijo Tibeta;

45.   ugotavlja, da je kitajska politika "enega otroka" povzročila neravnovesje v sestavi prebivalstva; poziva Kitajsko, da prizna dejstvo, da bo prihodnje neravnovesje med aktivnim in neaktivnim prebivalstvom povzročilo velike gospodarske posledice; poudarja dejstvo, da se tudi EU srečuje s težavo staranja prebivalstva; poziva Kitajsko, da ponovno razmisli o dejanskem izvajanju politike "enega otroka", zato da se odpravijo gospodarske in družbene slabosti te politike;

46.   poziva kitajske oblasti, naj z nacionalno zakonodajo predpišejo ukrepe za zaščito živali in preprečevanje krutega ravnanja z njimi, zlasti v zvezi z rejo živali zaradi njihovega krzna; poziva Kitajsko, naj odpravi zlorabe živali za namene tradicionalne medicine, kot v primerih uporabe nosorogovih rogov in medvedjega žolča;

Človekove pravice

47.   poudarja dejstvo, da je za spoštovanje temeljnih pravic s strani Ljudske republike Kitajske potrebna ustanovitev ustavnega sodišča, brez katerega ustavne spremembe, kot so tiste iz marca 2004 o človekovih pravicah, ostajajo pretežno simbolne;

48.   poudarja, da morajo biti državljani Kitajske pravno upravičeni do temeljnih pravic, in poziva sodišča, da v celoti obravnavajo jasne krivice na podlagi ustave ter si tako prizadevajo za zdrav sodni postopek, ki počasi pridobiva moč;

49.   opozarja na potrebo, da se država vzdrži urejanja področja vere in izpovedovanja vere; potrjuje potrebo, zlasti v luči razprav med kitajskimi funkcionarji o opredelitvi "vere" in predvsem "zakonite vere", po celoviti zakonodaji na verskem področju, ki bo ustrezala mednarodnim standardom in zagotavljala pravo versko svobodo;

50.   obžaluje protislovje med ustavno zagotovljeno svobodo prepričanja (uzakonjeno v členu 36 ustave) in stalnim poseganjem države v zadeve verskih skupnosti, zlasti v zvezi z usposabljanjem, izbiro, imenovanjem in politično indoktrinacijo duhovnikov; zlasti obžaluje dejstvo, da država priznava pravico do zakonitega obstoja le petim religijam, ki jih razen tega nadzorujejo ustrezna kitajska "patriotska" verska združenja, in ščiti le "normalne" verske dejavnosti (džengčang) ter za njihovo uradno registracijo zahteva sprejetje načel, ki so v izhodišču krovne organizacije "treh avtonomij";

51.   poziva Svet, naj obvesti Parlament o ukrepih, sprejetih kot nadgradnja izjave iz omenjene resolucije z dne 8. septembra 2005 glede usode več škofov, ki so v Ljudski republiki Kitajski zaprti zaradi svojega verskega prepričanja; poleg tega poziva oblasti Ljudske republike Kitajske, naj takoj izpustijo vse člane krščanske cerkve, ki so še vedno neupravičeno zaprti in preganjani;

52.   ugotavlja, da je trenutno na Kitajskem več kristjanov, ki svojo vero izpovedujejo v "nezakonitih" verskih objektih (bodisi v protestantskih hišah-cerkvah bodisi v "podtalnih" katoliških skupinah, ki so lojalne Vatikanu), kot tistih, ki obiskujejo "patriotske" verske objekte, ter da obe skupini vernikov sestavljajo državljani, ki spoštujejo zakone, in nikakor ne ogrožata javne varnosti; poziva kitajsko vlado, naj preneha s preganjanjem in zapiranjem takšnih krščanskih skupin; vztraja, da morajo imeti kristjani, ki se ne enačijo s "patriotskimi cerkvami", pravico do svobodnega izpovedovanja svoje vere;

53.   obžaluje resno kršenje verske svobode, do katerega je nedavno prišlo z nezakonitim imenovanjem škofov (30. april 2006, Kunming – Junnan; 3. maj 2006, Vuhan – Anhui) in je bilo nenazadnje posledica močnih pritiskov in groženj, ki so jih necerkveni organi izvajali nad katoliškimi duhovniki, lojalnimi Vatikanu;

54.   meni, da se zadnje ureditve odmikajo od nedavnih trditev kitajskih organov, da so pripravljeni omogočiti iskren in konstruktiven dialog med Ljudsko republiko Kitajsko in Svetim sedežem; zato poudarja potrebo po spoštovanju svobode Cerkve in zaščiti avtonomije njenih institucij pred kakršnimi koli zunanjimi posegi, ki razen tega, da odkrivajo tiste poteze, ki nasprotujejo zahtevam, o katerih sta se pogajali obe strani, ogrožajo zaupanje v medsebojni dialog in napredek na področju svobode na Kitajskem;

55.   poudarja, da se je poseben poročevalec ZN o mučenju po zaključeni misiji zahvalil ministrstvu za zunanje zadeve za sodelovanje, vendar je ministrstvoma za državno in javno varnost očital oviranje ali omejevanje njegovih poskusov pri iskanju dejstev;

56.   je globoko zaskrbljen zaradi izjav posebnega poročevalca Združenih narodov o mučenju, ki trdi, da je mučenje še vedno zelo razširjeno na Kitajskem – graje vredne razmere, ki jih vedno bolj priznavajo vladni uradniki in vladna poročila, ter zaradi "otipljive ravni strahu in samocenzure", ki jo je opazil med razgovori z zaporniki;

57.   potrjuje predhodna priporočila posebnega poročevalca kitajskim oblastem, npr. glede reforme kazenskega prava z vključitvijo mučenja v skladu z opredelitvijo iz Konvencije ZN proti mučenju in drugim oblikam okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja ter z vzpostavitvijo neodvisnih mehanizmov za pritožbe zapornikov, ki jih mučijo ali zlorabljajo;

58.   poziva kitajske oblasti, naj ponovno preučijo obsodbe, izrečene za kazniva dejanja "grožnje javni varnosti" glede na dejstvo, da v veliki večini primerov obtoženci niso storili ničesar drugega, kot pogumno uveljavljali svoje temeljne ustavne pravice, tako da so javno kritizirali politiko oblasti in Kitajske komunistične partije;

59.   ponovno poziva oblasti Ljudske republike Kitajske, naj izboljšajo razmere v zaporih ter naj ustavijo in odpravijo mučenje zapornikov;

60.   obžaluje, da ni bil dosežen bistven napredek v zvezi z izpustitvijo političnih zapornikov, zaprtih zaradi udeležbe na demonstracijah na Trgu nebeškega miru, podobno pa obžaluje tudi, da kitajske oblasti še vedno prezirajo pozive po popolni in nepristranski preiskavi dogodkov leta 1989; poziva k uradni oceni dogodkov na Trgu nebeškega miru s strani kitajskih organov, objavi seznama političnih zapornikov in njihovi brezpogojni izpustitvi;

61.   obžaluje dejstvo, da so nedavno kitajski funkcionarji zadušili upor odvetnikov, da bi tako preprečili pravna oporekanja njihovi oblasti; poziva kitajske oblasti, naj razkrijejo, kje se nahaja odvetnik za človekove pravice Gao Zišeng, eden izmed najbolj dejavnih odvetnikov in disidentov, ki je bil zaprt zaradi domnevne kriminalne dejavnosti, ter naj ga nemudoma izpustijo, v kolikor ne bo obtožen določnega kaznivega dejanja; prav tako poziva k izpustitvi Čen Guangčenga, ki je pomagal državljanom v sodnih postopkih zoper lokalne oblasti zaradi izvajanja prisilnih prekinitev nosečnosti in sterilizacij, ter Bu Dongveija, ki je bil obsojen na dve leti in pol "prevzgoje z delom" ter se nahaja na neznani lokaciji; zato poziva oblasti, naj zagotovijo, da lahko vsi zagovorniki človekovih pravic izvajajo svoje miroljubne in zakonite dejavnosti brez strahu pred odvzemom prostosti, mučenjem ali preganjanjem ter da jim je omogočen dostop do ustreznega pravnega zastopnika v primeru odvzema prostosti;

62.   pridružuje se posebnemu poročevalcu ZN o mučenju, delovni skupini ZN za samovoljne pripore in visokemu komisarju ZN za človekove pravice pri pozivu kitajskim oblastem, naj odpravijo "prevzgojo z delom" in druge podobne oblike prisilne "prevzgoje" zapornikov, priprtih oseb in oseb v psihiatričnih bolnišnicah;

63.   zavrača sistem psihiatričnih bolnišnic Ankang, ki ga upravlja policija, razširjen po vsej državi, za politične in socialne disidente, ki navidezno obljublja "zdravje prek počitka in miru", vendar dejansko uničuje svoje "paciente"; svari oblasti, naj ne razširijo sistema Ankang z 22 na 125 klinik, temveč nasprotno, naj ukinejo to nacionalno sramoto;

64.   obsoja zlasti, da po državi obstajajo delovna taborišča laogai, v katere Ljudska republika Kitajska brez poštenega sojenja zapira demokratične aktiviste, delavske aktiviste in pripadnike manjšin ter jih sili k delu v groznih razmerah in brez zdravstvene oskrbe; poziva Kitajsko, da ratificira Konvencijo 29 in Konvencijo 105 Mednarodne organizacije dela o odpravi prisilnega in obveznega dela; poziva Kitajsko, naj predloži pisno izjavo o katerem koli izdelku za izvoz, da ni bil izdelan s prisilnim delom v taborišču laogai, in če tega ni mogoče zagotoviti, vztraja, da Komisija prepove uvoz teh izdelkov v EU;

65.   poziva Ljudsko republiko Kitajsko, naj v zvezi s statusom beguncev spoštuje svoje mednarodne obveznosti po Ženevski konvenciji iz leta 1951 in po protokolu k tej konvenciji iz leta 1967 ter visokemu komisarju Združenih narodov za begunce omogoči neomejen dostop do prosilcev za azil iz Severne Koreje, ki morda potrebujejo mednarodno zaščito;

66.   ostro obsoja priprtje in mučenje izvajalcev falun gonga v zaporih, taboriščih za "prevzgojo z delom", psihiatričnih bolnišnicah in "šolah za pravno izobrazbo"; je zaskrbljen zaradi poročil, da so priprtim izvajalcem falun gonga kirurško odstranili organe in jih prodali bolnišnicam; poziva kitajsko vlado, da preneha zapirati in mučiti izvajalce falun gonga in jih takoj izpusti;

67.   izraža svojo globoko zaskrbljenost zaradi številnih kršitev pravic žensk in pravic deklic, ki jih je povzročila prisilna skladnost s politiko kitajske vlade o načrtovanju družin, vključno z izbirnimi prekinitvami nosečnosti, prisilnimi sterilizacijami in velikim številom zavrženih deklic;

68.   poziva Kitajsko, da brez odlašanja ratificira in začne izvajati Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah;

69.   soglaša s pomembnim sporočilom iz že navedenega odprtega pisma Reuters/BBC, ki na žalost ni bilo dostopno širši javnosti na Kitajskem, da trenutna politika cenzure ovira politični razvoj Kitajske;

70.   izraža globoko zaskrbljenost zaradi sedanjih omejitev v Ljudski republiki Kitajski na področju svobode izražanja in prostega dostopa do interneta; ponavlja svojo zahtevo Pekingu, naj se vzdrži zastraševanja, preganjanja in zapiranja tistih, ki zagovarjajo svobodo izražanja, bodisi da je zatiranje usmerjeno proti novinarjem ali aktivistom za človekove pravice bodisi da je zaradi prepovedi spletnih strani nemogoče uporabljati informacije, ki niso v skladu z državno cenzuro; zato obsoja zakon o cenzuri svetovnega spleta, ki ga je sprejel vsekitajski ljudski kongres, in obstoj sistemov za cenzuro svetovnega spleta, ki so poznani pod skupnim imenom "Veliki kitajski požarni zid"; poziva zlasti, da se takoj dovoli dostop do spletnih strani AsiaNews.it – ali da se v vsakem primer ukine oviranje dostopanja do teh strani – ob upoštevanju, da gre izjemen vir informacij v zvezi z Azijo in zagovarjanjem človekovih pravic, ki hkrati pomaga tudi ohranjati dialog med Vatikanom in Ljudsko republiko Kitajsko ter s tem enotnost kitajske cerkve;

71.   je zaskrbljen zaradi neodgovorne politike glavnih internetnih podjetij Yahoo in Google, ki sta neposredno ali posredno sprejeli zahteve kitajskih oblasti po cenzuri;

72.   poziva kitajske organe, da ponovno odprejo urad sklada Friedricha Naumanna v Pekingu ter omogočijo njegovo delo na področju razvoja in demokracije;

73.   priznava vedno večji svetovni vpliv Kitajske, vendar zlasti v državah, kot so Belorusija, Venezuela, Sudan, Zimbabve, Burma/Mjanmar, Iran in Severna Koreja, katerih nespoštovanje človekovih pravic EU strogo kritizira;

74.   prosi kitajske oblasti in Svet, da izboljšajo dialog o človekovih pravicah z uvedbo simultanega tolmačenja na zasedanjih; zahteva od poslancev Evropskega parlamenta, da dejavneje sodelujejo v dialogu o človekovih pravicah s kitajskimi parlamentarnimi kolegi;

75.   obžaluje, da organi v Sinkiangu redno oblikujejo skupine posameznikov ali organizacije, domnevno vpletene v "tri zla", in tako otežujejo ugotovitev, ali so nekateri postopki pridržanja ali sodne kazni usmerjene k tistim, ki miroljubno izražajo politična in verska stališča, ali k tistim, ki so sodelovali pri nasilju; meni, da ima uničevanje uighurskih knjig za izkrivljanje zgodovinskih dejstev in zagovarjanje etničnega separatizma nasproten učinek;

76.   z veseljem pričakuje srečanje z izvršnim direktorjem in vsemi člani zakonodajnega sveta posebne upravne regije Hongkonga, izvoljenimi z volilnim sistemom, ki temelji na načelih večstrankarske demokracije, odgovornosti vlade za zakonodajo in dejansko učinkovitem vladanju, ki bo koristil vsem prebivalcem Hongkonga;

77.  priznava vedno večjo vlogo Kitajske kot globalne sile na svetu; v zvezi s tem poziva kitajsko vlado, da v celoti izpolnjuje vedno večjo odgovornost in se dejavno udeležuje v mednarodnih organizacijah in forumih ter s tem spodbuja mir in miroljubno reševanje sporov ter podpira splošne vrednote demokracije, človekovih pravic in pravne države;

Zunanja politika/odnosi s sosednjimi državami

78.   opozarja na zaskrbljenost zunanjega sveta, zlasti regionalnih sosedov Pekinga, glede dejstva, da se kitajska vojaška poraba od polovice devetdesetih let vsako leto poveča za dve številki; močno priporoča – kot potrjujejo številne resolucije Evropskega parlamenta – da embargo na orožje za Kitajsko ostane nespremenjen, dokler ni narejen večji napredek v zvezi z vprašanji na področju človekovih pravic; v zvezi s tem poziva, da je treba spoštovanje embarga EU na trgovanje z orožjem z Ljudsko republiko Kitajsko vključiti v nadaljnja pogajanja o evropski sosedski politiki ter o sporazumih o partnerstvu in sodelovanju;

79.   poudarja neposredno povezavo med očitnimi interesi Kitajske za pridobivanje dostopa do evropske visoke vojaške tehnologije in odpravo embarga na orožje v Ljudski republiki Kitajski, ki ima velike posledice za kohezijo čezatlantskih odnosov in tržni položaj visokotehnološke industrije orožja v Evropi;

80.   izraža zaskrbljenost nad obsegom sodelovanja s Kitajsko v programu Galileo in zahteva, da se uvedejo nadaljnji zaščitni ukrepi, ki zagotavljajo, da Kitajska ali ostali partnerji ne morejo prenesti občutljive tehnologije, ki se uporablja v programih za vojaško uporabo;

81.   ugotavlja, da kitajski zakon proti odcepitvi z dne 14. marca 2005 in trenutna namestitev več kot 800 raket ob jugovzhodni obali Ljudske republike Kitajske, nasproti Tajvana, ne uresničujeta načela ponovne mirne združitve; poziva Kitajsko in Tajvan, naj vzpostavita medsebojno zaupanje in spoštovanje ter opredelita skupne temelje, pri čemer pozabita na razlike, da vzpostavita potrebno politično podlago za miren in stalen razvoj odnosov med državama, da nadaljujeta dialog o teh odnosih ter okrepita gospodarsko izmenjavo in sodelovanje ter s tem napredujeta zlasti pri "treh neposrednih povezavah" prek Tajvanske ožine (pošta, promet in trgovina);

82.   zavzema stališče, da je treba pri pogajanjih s Kitajsko o statusu Tajvana, glede na uresničljivo možnostjo mirnega ponovnega združitvenega procesa s celinsko Kitajsko, vsekakor spoštovati in upoštevati voljo 23 milijonov tajvanskih državljanov, kot tudi ozemeljsko suverenost in celovitost Tajvana; poudarja, da bi začetek resničnega demokratičnega procesa v Ljudski republiki Kitajski pomagal zmanjšati napetost in omogočil ponoven začetek bistvenega dialoga med obema stranema;

83.   poziva Kitajsko, naj podpre možnost, da Tajvan dobi status opazovalca na generalni skupščini Svetovne zdravstvene organizacije, da se zaščiti zdravje tajvanskega prebivalstva, mednarodnih predstavnikov in tujih delavcev na otoku ter celotnega svetovnega prebivalstva; s tem v zvezi opozarja, da nalezljive bolezni, kot so HIV/aids, tuberkuloza, malarija, SARS in nedavno ptičja gripa, ne poznajo mej ter zahtevajo sodelovanje po vsem svetu – tudi in zlasti s Tajvanom, ki je eno najpomembnejših mednarodnih središč v zahodnem Pacifiku; ponovno poudarja poziv k večji zastopanosti Tajvana v mednarodnih forumih in organizacijah, da se konča nenehno nepošteno izključevanje 23 milijonov ljudi iz mednarodne skupnosti;

84.   sklepa, da je izvor težavnih odnosov med prestolnicama Peking in Tokio vzajemna grožnja: Japonska se čuti ogrožena zaradi gospodarske rasti Kitajske, Kitajska pa se počuti ogrožena zaradi zavzemanja večje in dejavnejše politične vloge s strani Japonske v regiji; obe državi poziva, da se vzdržita vseh dejanj, ki lahko žalijo zgodovinski spomin ali občutljivost druge države;

85.   pozdravlja ameriško pobudo za začetek strateškega dialoga z Evropo o vzponu Kitajske (novi središčni element v politiki "novega" sveta v odnosu do "starega") ter spodbuja Evropsko unijo in njene države članice, da razvijejo strateško soglasje glede odnosov s Kitajsko;

86.   poudarja svetovni pomen obstoječih in nastajajočih odnosov s Kitajsko glede energije; opozarja na vpliv povečanja porabe energije na Kitajskem, ki bo spremljala njeno gospodarsko rast, na svetovni energetski trg; poziva Komisijo in Svet, da vključita energetska vprašanja v dolgoročno strategijo za odnose med EU in Kitajsko ter da izpostavita to vprašanje v stikih s Kitajsko, kjer je ustrezno;

87.   priznava poseben gospodarski pomen afriške celine za Ljudsko republiko Kitajsko (30 % njenega uvoza nafte, rastoč trg za kitajsko vojaško opremo), vendar tudi poziva kitajsko vodstvo, naj ohrani odgovornost Kitajske kot stalne članice Varnostnega sveta Združenih narodov ter v svojih odnosih z afriškimi državami spodbuja dobro upravljanje, demokracijo, pravno državo, spoštovanje človekovih pravic in preprečevanje konfliktov;

88.   spodbuja organe na Kitajskem k dejavni vlogi pri vzpostavljanju spoštovanja človekovih pravic in demokratičnih sprememb v Burmi/Mjanmaru;

89.   pričakuje, da bo Ljudska republika Kitajska na področju pomembnih odnosov, ki jih ima z Iranom, sprejela konkretne ukrepe v skladu s svojim proglašenim nasprotovanjem terorizmu in širjenju jedrskega orožja; poudarja, da bi odločno stališče Ljudske republike Kitajske o Iranu pokazalo pripravljenost in zmožnost Kitajske, da prevzame mednarodno odgovornost;

90.   pozdravlja zavezanost Kitajske šeststranskim pogovorom in poziva kitajsko vlado, naj stori več za širjenje varnosti in stabilnosti v vzhodni Aziji, zlasti na Korejskem polotoku, ter naj odigra bolj dejavno vlogo pri spodbujanju demokracije in spoštovanja človekovih pravic v Demokratični ljudski republiki Koreji;

Sklepne ugotovitve

91.   ugotavlja, da morajo verodostojni, stabilni in odgovorni gospodarski in trgovinski odnosi med EU in Kitajsko z evropske strani temeljiti na razvoju dolgoročne strategije, s kitajske strani pa na razvoju zanesljive klime za naložbe, izboljšanju pravne gotovosti za tuja podjetja, nadaljevanju odpiranja njenih trgov ter zlasti na spoštovanju poštenih in pravičnih trgovinskih pravil in izvajanju pravil STO, vključno z izpolnjevanjem obveznosti iz sporazumov TRIPS v zvezi z zaščito pravic intelektualne lastnine;

92.  poudarja pomen obravnave pojma družbene odgovornosti podjetij ter tudi potrebe po pospeševanju gospodarsko, družbeno in ekološko trajnostnega razvoja v gospodarskih in trgovinskih odnosih med EU in Kitajsko; poziva Komisijo, naj nadzira uporabo teh načel;

93.   sprejema sklep, da je treba kitajske notranje razmere izboljšati z okrepitvijo notranjega procesa demokratizacije, povečanjem strokovnosti sodstva, popolno odpravo smrtne kazni ter predvsem z izvedbo vladnega socialnega programa, sprejetega na 10. vsekitajskem ljudskem kongresu, v korist zaostalega podeželja, da bi imelo od tega koristi kitajsko prebivalstvo in bi se spodbudila stabilnost v regiji, ter tudi z izboljšanjem varstva manjšin in kulturne raznolikosti, zlasti v pokrajinah Tibet in Sinkiang;

94.   ugotavlja, da je na Kitajskem možno ponovno vzpostaviti verodostojno in odgovorno politiko človekovih pravic le s spoštovanjem temeljnih pravic državljanov, uzakonjenih v ustavi Ljudske republike;

95.   ugotavlja, da lahko Kitajska veliko pripomore k razvoju verodostojnih, stabilnih in odgovornih zunanjih ter sosedskih odnosov s priznavanjem svojega ključnega položaja kot resna zainteresirana stran v mednarodnem sistemu, ki spodbuja pravo in mir, in da lahko EU občutno pospeši ta pomemben korak, tako da oblikuje novo skupno strategijo glede Kitajske;

o
o   o

96.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter držav pristopnic in držav kandidatk, vladi Ljudske republike Kitajske in kitajskemu nacionalnemu ljudskemu kongresu ter tajvanskim oblastem.

(1) UL L 250, 19.9.1985, str. 2.
(2) UL L 6, 11.1.2000, str. 40.
(3) Sprejeta besedila, P6_TA(2005)0381.
(4) UL C 193 E, 17.8.2006, str. 347.
(5) UL C 45 E, 23.2.2006, str. 107.
(6) UL C 127 E, 29.5.2003, str. 652.
(7) Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0037.
(8) UL C 157 E, 6.7.2006, str. 471.
(9) UL C 201 E, 18.8.2005, str. 122.
(10) UL C 247 E, 6.10.2005, str. 158.
(11) Sprejeta besedila, P6_TA(2005)0416.


Okoljsko označevanje za ribiške proizvode
PDF 206kWORD 51k
Resolucija Evropskega parlamenta o sprožitvi razprave o pristopu Skupnosti k sistemu okoljskega označevanja za ribiške proizvode (2005/2189(INI))
P6_TA(2006)0347A6-0219/2006

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru glede sprožitve razprave o pristopu Skupnosti k sistemu okoljskega označevanja za ribiške proizvode (KOM(2005)0275),

–   ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora,

–   ob upoštevanju poročila št. 780 s 26. zasedanja Odbora za ribištvo Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo, ki je bilo od 7. do 11. marca 2005 v Rimu,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije o določitvi akcijskega načrta Skupnosti za vključitev zahtev glede varovanja okolja v skupno ribiško politiko (KOM(2002)0186),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o prihodnosti za trg ribiških proizvodov v Evropski uniji: odgovornosti, partnerstvu in konkurenčnosti (KOM(1997)0719),

–   ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 2371/2002 z dne 20. decembra 2002 o ohranjevanju in trajnostnem izkoriščanju ribolovnih virov v okviru skupne ribiške politike(1),

–   ob upoštevanju člena 45 svojega poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo in mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A6-0219/2006),

A.   ker lahko dajanje ribiških proizvodov v promet, podprto z zanesljivimi potrdili, da so bile živali ujete, gojene, nabrane ali predelane v skladu z merili za okoljsko trajnost, veliko pripomore k večji zavezanosti proizvajalcev in potrošnikov ciljem trajnostnega ribolova;

B.   ker pa ni enotnih, mednarodno priznanih meril, ki bi določala pomen trajnosti pri ribiških proizvodih,

C.   ker mora ekološki pristop kot del sistema okoljskega označevanja vedno temeljiti na širokem spektru ocen,

D.   ker mora sistem okoljskega označevanja in certificiranja dati prednost pojasnjevalnemu sistemu z več merili,

E.   ker Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo že od leta 1998 preučuje vidike okoljsko označenih ribiških in ribogojnih proizvodov in ker je njen odbor za ribištvo maja 2005 izdal v zvezi s tem smernice,

F.   ker se Svetovna trgovinska organizacija ukvarja s tem vprašanjem že od konference v Dohi leta 2001, kjer so države v razvoju jasno izrazile bojazen, da se bo iz okoljskega označevanja razvil nov zaščitniški mehanizem za izdelke iz bolj razvitih držav,

G.   ker lahko okoljsko označevanje ribiških proizvodov služi za izboljšanje zbiranja informacij o določenem ribištvu (izboljšanje količine in zanesljivosti podatkov),

H.   ker lahko raznolikost pojavljajočih se okoljskih oznak in meril okoljskega označevanja ter nezaupanje in zmeda, ki ju zbujajo pri potrošnikih, privedejo do tega, da bo to sredstvo izgubilo svojo veljavo,

I.   ker je Evropska skupnost pred kratkim podpisala sporazum o mednarodnem programu za ohranitev delfinov in s tem povezan sistem okoljskega certificiranja (varno za delfine),

J.   ker se je tudi pokazalo, da obstaja zmeda glede tega, kaj je okoljska oznaka, kaj pa znak kakovosti,

K.   ker bi moralo biti vse ribištvo v Evropski uniji po Uredbi Sveta (ES) št. 2371/2002 že po opredelitvi trajnostno, saj bi moralo biti skladno s standardi Skupnosti,

1.   pozdravlja sporočilo Komisije, ki želi sprožiti razpravo o pristopu Skupnosti k sistemu okoljskega označevanja za ribiške proizvode;

2.   obžaluje pa zaostanke Komisije pri pripravi sporočila, ki so omogočili, da so zasebniki medtem začeli z razširjanjem okoljskih oznak brez vsakega javnega nadzora, kar povzroča težave z njihovo verodostojnostjo in zmedo pri potrošnikih in proizvajalcih;

3.   opozarja tudi na dejanski namen mnogih teh oznak, ki se ob zavedanju, da potrošniki pripisujejo trajnostnemu razvoju vse večji pomen, uporabljajo preprosto kot sredstvo za večanje prodaje in potrošniku v resnici ne zagotavljajo, da označeni izdelek prispeva k trajnosti;

4.   meni, da obseg sedanjih sistemov dodatno prispeva h kompleksnosti tega vprašanja in da ne sme biti noben predlog v prihodnje oblikovan tako, da sistemi, ki so že prisotni na trgu, dobijo tržno prednost;

5.   razume, da namerava Komisija zgolj sprožiti splošno razpravo, ne da bi se že začela poglabljati v merila, ki bodo merodajna za okoljsko označevanje Skupnosti; kljub temu obžaluje, da sporočilo Komisije ne prispeva veliko k razpravi, ki bi jo ta institucija rada sprožila, saj je zaenkrat zastavljena preveč široko in nepremišljeno;

6.   obžaluje pomanjkanje ambicioznosti v sporočilu in meni, da izbrana možnost vzpostavitve minimalnih zahtev za prostovoljne sisteme okoljskega označevanja na tej točki ne bi bila najustreznejša; meni, da mora biti uporaba kakšnih koli znakov na trgu pod neodvisnim nadzorom, da bi bila za potrošnike povsem zanesljiva in verodostojna;

7.   poziva k večjemu priznanju malega priobalnega ribolova na evropski ravni; pred morebitno uvedbo sistema okoljskega označevanja poziva k posvetovanju z zadevnimi stranmi, vključno s predstavniki sektorja malega priobalnega ribolova, in k upoštevanju njihovih predlogov;

8.   meni, da je znak lahko učinkovit le, če je enoten in potrošniku lahko razumljiv, tako da mu omogoča izbiro proizvodov, ki ohranjajo trajnost ribolovnih virov;

9.   zato spodbuja Komisijo k nadaljnjemu razvijanju poglobljene razprave, ki se je bodo lahko udeležile vse vpletene strani, da bi natančneje razmislile o obsegu in pomenu še odprtih vprašanj;

10.   se načeloma strinja s cilji trajnosti, usklajenosti, sledljivosti, preglednosti, objektivnosti in nediskriminacije, omenjenimi v točki 4 sporočila; meni, da je uvedba enotne okoljske oznake Unije polna birokratskih ovir;

11.   je prepričan, da bi bila uporaba zanesljivih okoljskih oznak zelo učinkovito sredstvo v boju proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu, saj zahteva zelo jasno dokumentacijo, iz katere je razviden izvor rib, kar bi nedovoljenim ribam otežilo vstop na trg;

12.   poziva Komisijo, naj pojasni, kaj razume pod javno oznako Skupnosti, saj njena razčlemba možnosti 2 (Ustanovitev enotnega sistema Skupnosti o okoljskem označevanju za ribe in ribiške proizvode) in možnosti 3 (Določitev minimalnih zahtev za prostovoljne sisteme okoljskega označevanja), ki ju obravnava v sporočilu, povzroča glede tega zmedo, če pomislimo na različne razprave o lastništvu sistema okoljskega označevanja, ki potekajo na mednarodni ravni;

13.   meni, da bo morala Komisija ob vzpostavitvi sistema okoljskega označevanja in certificiranja ta sistem spodbujati, njegovo delovanje pa pojasniti vsem vpletenim v ta proces; meni, da bo morala Komisija zagotoviti tudi popolno zaupanje glede spoštovanja pravil, ki jih bodo določili organi, pristojni za označevanje in certificiranje, da bi se tako izognili zavajanju potrošnikov;

14.   poziva Komisijo, naj v šestih mesecih izdela sporočilo Svetu in Parlamentu o minimalnih zahtevah in smernicah, ki jih mora izpolnjevati sistem okoljskega označevanja Skupnosti za ribiške proizvode;

15.  Komisijo tudi poziva, naj pri oblikovanju osnov sistema okoljskega označevanja za ribiške proizvode v Evropski uniji upošteva ustrezna mednarodna merila, zlasti tista, ki jih je določila Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo, tako da bo sistem med drugim:

   a) skladen tako s kodeksom ravnanja Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo kot tudi z resolucijami drugih mednarodnih organizacij, kot sta OZN in STO;
   b) prostovoljen in bo zagotavljal večjo zaščito okolja, česar pa si ne bi smeli razlagali s tem, da je izdelek brez okoljske oznake slabše kakovosti;
   c) pregleden na vseh stopnjah, tudi glede organske strukture in finančnih določb;
   d) nediskriminacijski in ne bo oviral trgovine, zlasti v državah v razvoju, ter bo istočasno zagotavljal pošteno konkurenco;
   e) osnovala Komisija, ki bi morala uvesti pravila njegovega delovanja in zagotoviti neodvisnost organov, specializiranih za akreditacijo in certificiranje, ki sta bistveni orodji za zagotavljanje postopka ter verodostojnost navedb na oznaki;
   f) vseboval trajnostna merila, ki bodo izpolnjevala višje zahteve kot merila, ki veljajo za sistem upravljanja z viri Skupnosti, in ki morajo temeljiti na resnih znanstvenih analizah; ta merila so lahko glede na različne ribiške proizvode splošna ali bolj specifična;
   g) zagotavljal, da bodo oznake vsebovale resnične podatke, kar pomeni, da je treba zagotoviti stalni nadzor nad proizvodom od ribiškega plovila do končnega potrošnika, torej spremljanje certificiranja, ki bo dokazovalo, da označeni proizvod izpolnjuje predvidene zahteve;
   h) vključeval zanesljive in neodvisne postopke revizije in preverjanja;
   i) zagotavljal nujno potrebno javnost sistema;
   j) izbral oznako, na kateri bo končni rezultat ocene proizvoda naveden na opazen in potrošniku razumljiv način;

16.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in vladam držav članic.

(1) UL L 358, 31.12.2002, str. 59.


Razmere na Bližnjem vzhodu
PDF 211kWORD 60k
Resolucija Evropskega parlamenta o razmerah na Bližnjem vzhodu
P6_TA(2006)0348RC-B6-0469/2006

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o razmerah na Bližnjem vzhodu, zlasti svoje resolucije z dne 1. junija 2006 o humanitarni krizi na palestinskih ozemljih in vlogi EU(1),

–   ob upoštevanju resolucij Varnostnega sveta ZN 1701(2006), 1559(2004), 520(1982), 426(1978), 338(1973) in 242(1967),

–   ob upoštevanju izjave, ki jo je podala Konferenca predsednikov Evropskega parlamenta dne 20. julija 2006,

–   ob upoštevanju izjave sopredsednika Rimske mednarodne konference o Libanonu z dne 26. julija 2006,

–   ob upoštevanju sklepov izrednega zasedanja Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose z dne 25. avgusta 2006,

–   ob upoštevanju izjave urada predsedstva Evro-sredozemske parlamentarne skupščine z dne 24. avgusta 2006,

–   ob upoštevanju sklepov Stockholmske konference o hitri obnovitvi Libanona z dne 31. avgusta 2006,

–   ob upoštevanju Ženevske konvencije o mednarodnem humanitarnem pravu,

–   ob upoštevanju izjave posebnega poročevalca o dogajanju na področju človekovih pravic na zasedenih palestinskih ozemljih na posebnem zasedanju Sveta ZN o človekovih pravicah v Ženevi dne 5. julija 2006,

–   ob upoštevanju členov 15, 16 in 19 Pogodbe EU,

–   ob upoštevanju člena 103(4) svojega Poslovnika,

A.   ker je libanonski spor povzročil humanitarno katastrofo, ki je zahtevala na stotine mrtvih in ranjenih na obeh straneh, ogromno škodo na civilni infrastrukturi ter na tisoče notranje razseljenih oseb, in se s premirjem še ni končal,

B.   ker je močno pretresen nad izbruhom sovražnosti v južnem Libanonu, napadi Hezbolaha in pretirane uporabe sile izraelske vojske, kar resno ogroža mednarodni mir in varnost,

C.   ker je seznanjen s pozivom visoke komisarke ZN za človekove pravice, naj se prouči, če je v sporu prišlo do kršenja mednarodnega prava,

D.   ob upoštevanju močnega izraelskega bombardiranja in raketiranja civilnega prebivalstva, ki ga izvajajo Hezbolah in palestinske milice,

E.   ker resolucija 1701 Varnostnega sveta ZN (VSZN) poziva libanonsko vlado naj z zakonitimi oboroženimi silami uveljavi oblast nad državnim ozemljem, in je sklenila okrepiti začasne sile ZN v Libanonu (UNIFIL) ter podaljšati njihov mandat,

F.   ker resolucija 1701 VSZN poziva izraelsko vlado, naj umakne vse svoje sile iz južnega Libanona, da se bo lahko začelo nameščanje sil UNIFIL, in naj odpravi zaporo libanonskih letališč in pristanišč,

G.   s poudarjanjem vloge, ki jo lahko ima popolnoma demokratičen in suveren Libanon pri reševanju krize na Bližnjem vzhodu in razvoju močnega evro-sredozemskega partnerstva,

H.   poudarjajoč, da se humanitarna kriza na zasedenih ozemljih zaostruje kljub začasnemu mednarodnemu mehanizmu, ki ga je oblikovala mednarodna skupnost, da bi še naprej nudila pomoč palestinskemu ljudstvu,

I.   ker je bližnjevzhodni mirovni proces politično in diplomatsko obstal na mrtvi točki, čeprav je potrebna pravična in trajna rešitev izraelsko-palestinskega spora, da bosta vzpostavljena mir in varnost na celotnem območju,

J.   ker je Evropska unija posebej odgovorna za mir in varnost na Bližnjem vzhodu, ki meji z Evropo, in ker je treba zato mehanizme in metode za usklajevanje skupne zunanje in varnostne politike (SZVP)izboljšati, vključno s sprejetjem skupnega stališča v okviru SZVP ter na podlagi členov 15 in 16 Pogodbe EU,

1.   izraža globoko zaskrbljenost nad razsežnostjo in močjo vojaškega spora v južnem Libanonu in globoko obžaluje žrtve med civilisti v Libanonu in Izraelu, vojaki in opazovalci ZN v Libanonu in/ali v Izraelu ter množično uničenje infrastrukture; ponovno zatrjuje, da spora na Bližnjem vzhodu ni mogoče rešiti z vojaškimi sredstvi;

2.   s tem v zvezi poudarja, da nobeno premirje ne more biti trajno, ne da bi posredno ali neposredno vključene strani pokazale politično voljo za odpravo ključnih vzrokov nedavne krize;

3.   ponovno poziva k takojšnji izpustitvi ugrabljenih izraelskih vojakov in članov palestinske vlade ter članov palestinskega zakonodajnega sveta, ki so zaprti v Izraelu;

4.   pozdravlja soglasno sprejetje resolucije 1701 VSZN, ki določa pogoje za končanje vojaških operacij in podeljuje silam UNIFIL močan mandat, da bodo lahko lažje preprečile vsakršno kršenje premirja, pomagale libanonski vladi pri izvajanju popolne suverenosti in učinkovitega nadzora nad državnim ozemljem, vključno s teritorialnimi vodami, podpirale celovito izvajanje resolucije 1559 VSZN ter prispevale k zaščiti civilnega prebivalstva in sil UNIFIL;

5.   pozdravlja odločitev libanonske vlade, da namesti svoje sile v južnem Libanonu, in dogovor izraelske vojske, da se umakne za modro črto, kot to določa resolucija 1701 VSZN; pozdravlja podporo libanonske vlade okrepljeni vlogi sil UNIFIL;

6.   meni, da bi moral biti mandat sil UNIFIL resna obveza za zagotavljanje ustrezne pomoči libanonski vladi pri vzpostavljanju učinkovitega nadzora in varnostnih ukrepov, kakor določata resoluciji 1559 in 1701 VSZN;

7.   pozdravlja izid izrednega zasedanja zgoraj navedenega Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose, zlasti njegovo popolno podporo izvajanju resolucije 1701 VSZN, ter obvezo držav članic, da prispevajo 7 000 vojakov od skupno največ 15 000 vojakov sil UNIFIL;

8.   poudarja dejavno vlogo Francije in Italije; v celoti podpira odločitev, da bo Francija poveljevala silam UNIFIL vse do februarja 2007 in da bo takrat Italija prevzela nadzor na zemlji; kljub temu poudarja, da je treba preprečiti vsakršno podvojevanje struktur poveljevanja;

9.   kljub temu poudarja, da je pomembno jasno in ustrezno določiti mandat, pravila udeležbe, strukturo in pristojnosti sil UNIFIL, če je potrebno s sprejetjem nove resolucije VSZN, ki bi morala upoštevati izkušnje iz prejšnjih mirovnih poslanstev ZN, zlasti v Bosni in Hercegovini;

10.   meni, da je nujno, da vse orožje, ki se uvozi v Libanon, dobi samo uradna libanonska vojska, in poziva libanonsko vlado, naj v sodelovanju s silami UNIFIL zagotovi celovito izvajanje resolucije 1559 VSZN; poudarja tudi, da je pomembno, da vse države članice EU delujejo v skladu z zahtevami resolucije 1701 o oskrbi z orožjem; hkrati poudarja, da bi to vodilo do razorožitve vseh milic, vključno Hezbolahovih, in vzpostavitve ukrepov, ki bi preprečili pošiljanje orožja v Libanon;

11.   poziva države članice, naj dosledno spoštujejo pravila o ravnanju pri izvozu orožja v zvezi z dobavo orožja na to območje;

12.   poziva Evropsko unijo, naj začne sodelovati z vsemi vpletenimi stranmi, ki jih poziva, naj dosledno spoštujejo svoje obveze in v celoti izvajajo resolucijo 1701 VSZN ter tako zagotovijo dostop nujni humanitarni pomoči in vrnitev razseljenih oseb v najvarnejših možnih razmerah; v zvezi s tem poziva k odpravi zračnih in morskih zapor Libanona in v luči ustreznih določb resolucije 1701 opozarja, da je vzpostavitev učinkovitih ukrepov na področju orožja, z njim povezanimi snovmi, usposabljanja ali pomoči prednostna naloga;

13.   poudarja, da so potrebna odločna, hitra in učinkovita prizadevanja za obnovo Libanona; s tem v zvezi pozdravlja sklepe konference v Stockholmu za hitro obnovo Libanona, na kateri so se države donatorke odločile, da bodo občutno pripomogle k obnovi države, Komisija in države članice pa so obljubile 120 milijonov EUR humanitarne pomoči;

14.   poziva Svet in Komisijo, naj si še naprej prizadevata za vzpostavitev aktivnega partnerstva z demokratičnimi političnimi silami in s civilno družbo, da bi podprla nadaljnjo demokratizacijo v Libanonu po dogodkih marca 2005;

15.   resno poziva Iran in Sirijo, naj prevzameta dejavno vlogo, zlasti kar zadeva izvajanje resolucij 1559 in 1701 VSZN; posebej poziva Sirijo, naj poveča nadzor na svoji strani libanonsko-sirske meje v skladu z resolucijo 1701, ki zahteva, da sosednje države preprečijo oskrbo nedržavnih subjektov z orožjem;

16.   poziva Svet in Komisijo, naj ponovno vzpostavita pristen dialog s Sirijo, da bi jo vključila v mirovna prizadevanja za celovito rešitev spora; pričakuje, da bo poročilo generalnega sekretarja ZN o določitvi mednarodnih meja v Libanonu, predvideno v resoluciji 1701 VSZN, vključno s sporom glede območja kmetij v Šebi, pripomoglo k napredku pri reševanju tega vprašanja;

17.   poziva, naj se z vso pomočjo generalnega sekretarja ZN v Libanonu in Izraelu izvede celovita mednarodna preiskava na visoki ravni, v kateri naj bi raziskali poročila o hudih kršitvah človekovih pravic, položaju žrtev in kršitvah humanitarnega prava;

18.   v zvezi s tem meni, da bi morali Evropska unija kot glavna donatorka in mednarodna skupnost preučiti, kako bi lahko ustvarili razmere za prevzem odgovornosti;

19.   pozdravlja hitro ukrepanje nadzornega in informacijskega centra Komisije, ki namerava odpraviti oljni madež, ki je onesnažil več kot 50 km libanonske obale; poudarja potrebo po ukrepih za boj proti onesnaženju na določenih območjih in zlasti proti katastrofalnemu učinku oljnega madeža ob libanonskem obrežju; poziva države članice in Komisijo, naj zagotovijo pomoč in odziv v okviru Protokola za preprečevanje onesnaževanja in odziva nanj h Barcelonski konvenciji in prek Regionalnega pomorskega centra za ukrepanje ob izrednih dogodkih onesnaženja Sredozemskega morja, ki deluje v okviru sredozemskega akcijskega načrta;

20.   globoko obžaluje poslabšanje razmer, kar zadeva prebivalce in civilno infrastrukturo v Gazi in na Zahodnem bregu; poziva obe strani, naj prekineta začarani krog napadov in protinapadov, ki so za seboj pustili na stotine mrtvih in ranjenih ter ogromno škodo na civilni infrastrukturi;

21.   poudarja, da je treba bližnjevzhodni mirovni proces ponovno postaviti na vrh mednarodne politične agende; poziva četverico (ZN, EU, ZDA in Rusijo), naj pred zasedanjem Generalne skupščine ZN septembra 2006 ponovno oživi izvajanje mirovnega načrta; ponovno potrjuje, da je rešitev, ki predvideva obstoj obeh držav, Izraela in Palestine, ki bosta sobivali v miru in varnosti, ključni pogoj za mirno in trajno rešitev spora na Bližnjem vzhodu;

22.   poziva Svet in Komisijo, naj skupaj z mednarodno skupnostjo še naprej zagotavljata nujno humanitarno pomoč palestinskemu ljudstvu; zahteva, da se začasni mednarodni mehanizem okrepi in razširi v smislu trajanja in virov; nujno poziva izraelsko vlado, naj ponovno vzpostavi prenos zadržanih palestinskih davčnih in carinskih prihodkov; poziva Izrael, naj dovoli pretok ljudi, ob spoštovanju Sporazuma o gibanju in dostopu v Rafi in na drugih mejnih prehodih v Gazi;

23.   ponovno izraža podporo predsedniku palestinskih oblasti Mahmudu Abasu v njegovih prizadevanjih za spodbujanje nacionalnega dialoga med različnimi udeleženci v Palestini, s ciljem oblikovati novo palestinsko vlado;

24.   meni, da bi lahko navzočnost večnacionalnih sil v Libanonu služila kot vzorčni model, po katerem bi se ravnali v pogajalskem procesu za rešitev izraelsko-palestinskega spora;

25.   poziva Svet, naj si po najboljših močeh prizadeva, da bi sklical mednarodno mirovno konferenco, kot je bila konferenca v Madridu leta 1991 – da bi našli celovito, trajno in primerno rešitev za težave na tem območju, na podlagi ustreznih resolucij VSZN, ki vključuje pravico Izraela, da živi znotraj varnih in priznanih meja, in pravico Palestincev do države na zasedenih ozemljih, ki bo sposobna obstoja, ter v celoti obravnavali vprašanja varnosti in razorožitve; meni, da morajo vsi udeleženci zavrniti vsakršen enostranski pristop;

26.   meni, da je v tem okviru sodelovanje Arabske lige ključno; meni, da sta "Bejrutski načrt" iz leta 2002, o katerem so se dogovorile države članice Arabske lige, in Ženevska pobuda pomembna prispevka k pogajanjem, ki ju je treba ustrezno upoštevati;

27.   meni, da mora Evro-sredozemska parlamentarna skupščina kot edina parlamentarna institucija voljenih predstavnikov držav južnega Sredozemlja in Evropske unije v Barcelonskem procesu prevzeti odgovornost za olajšanje ponovne vzpostavitve dialoga in sodelovanja med udeleženci v situaciji na Bližnjem vzhodu; podpira prošnjo predsedstva te skupščine, da se čim prej skliče izredno srečanje sveta zunanjih ministrov Barcelonskega procesa v okviru Euromeda;

28.   meni, da bo srednje- in dolgoročno gradnja institucij, ki združujejo države sredozemskega bazena, kot je Evro-sredozemska banka za razvoj, najboljše zagotovilo za trajni mir in človeški razvoj; poziva države članice EU, naj si raje prizadevajo za take institucije, kot iščejo dvostranske sporazume;

29.   odobrava pošiljanje delegacije za ugotavljanje dejstev v Libanon, Palestino in Izrael, da bi spremljal situacijo, s posebnim poudarkom na humanitarnih in političnih razmerah;

30.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju ZN, predsedniku generalne skupščine ZN, vladam in parlamentom Izraela, Libanona in palestinskim oblastem, Siriji in Iranu, ZDA in Rusiji ter generalnemu sekretarju držav Arabske lige.

(1) Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0237.


Gozdni požari in poplave
PDF 215kWORD 73k
Resolucija Evropskega parlamenta o gozdnih požarih in poplavah
P6_TA(2006)0349RC-B6-0460/2006

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju členov 2, 6 in 174 Pogodbe ES,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. januarja 2006 o izidu konference v Montrealu o podnebnih spremembah(1), svoje resolucije z dne 5. septembra 2002 o poplavah v Evropi(2), svoje resolucije z dne 14. aprila 2005 o suši na Portugalskem(3), svoje resolucije z dne 12. maja 2005 o suši v Španiji(4), svoje resolucije z dne 8. septembra 2005 o naravnih nesrečah (požarih in poplavah) v Evropi(5) in svoje resolucije z dne 18. maja 2006 o naravnih nesrečah (požarih, suši in poplavah) - kmetijski vidiki(6), vidiki regionalnega razvoja(7) in okoljski vidiki(8),

–   ob upoštevanju Kjotskega protokola k Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) z dne 11. decembra 1997 ter njegove ratifikacije s strani Skupnosti dne 31. maja 2002,

–   ob upoštevanju Uredbe "Forest Focus", Uredba (ES) št. 2152/2003 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. novembra 2003(9),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. novembra 1998 o gozdarski strategiji za Evropsko unijo (KOM (1998)0649) in svoje resolucije z dne 16. februarja 2006 o izvajanju gozdarske strategije za Evropsko unijo(10),

–   ob upoštevanju predloga Komisije z dne 29. septembra 2004 o Uredbi o finančnem instrumentu za okolje (LIFE+) (KOM(2004)0621) in svojega stališča z dne 7. julija 2005 o LIFE+(11),

–   ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 o evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja (EAFRD) in Sklepa Sveta 2006/144/ES o strateških smernic Skupnosti za razvoj podeželja,

–   ob upoštevanju predloga Komisije o instrumentu za hitro ukrepanje in pripravljenost ob velikih nesrečah (KOM(2005)0113),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije o izboljšanju ukrepov civilne zaščite (KOM(2005)0137) in poziva Michela Barnieja k ustanovitvi evropske enote civilne zaščite, imenovane "Europe Aid",

–   ob upoštevanju predloga Komisije o ustanovitvi Solidarnostnega sklada Evropske unije (KOM(2005)0108) in svojega stališča z dne 18. maja 2006 o tem predlogu(12),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije o akcijskem načrtu o biomasi (KOM(2005)0628) in o strategiji Evropske unije za biogoriva (KOM(2006)0034),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. junija 2006 o revidirani strategiji trajnostnega razvoja(13),

–   ob upoštevanju točke 12 sklepov predsedstva Evropskega sveta v Bruslju z dne 15. in 16. junija 2006 o ukrepanju Unije v primeru nujnih okoliščin, kriz in naravnih nesreč,

–   ob upoštevanju člena 103(4) svojega Poslovnika,

A.   ker je Evropska unija v letu 2006 utrpela uničujoče gozdne požare, ki so zahtevali smrtne žrtve in povzročili znatno materialno škodo zlasti v južnih državah članicah,

B.   ker v EU obsega skupna površina rastlinstva in gozdov, ki so jih prizadeli požari, več kot 200 000 hektarov, polovica tega pa je v Španiji; ker so med drugimi prizadetimi državami članicami ne le Portugalska, Grčija, Francija, Italija in Ciper, temveč tudi druge, za katere je tveganje navadno manjše, kot so Nizozemska, Irska, Litva, Združeno kraljestvo, Avstrija, Švedska, Češka republika in Poljska,

C.   ker so bili gozdni požari posebno hudi v regijah, kot je Galicija, kjer je bilo do 14. avgusta 2006 prizadetih 88 473 hektarov, kar je povzročilo 4 smrtne žrtve, 514 ljudi je bilo ranjenih, pobite so bile živali, nastala pa je znatna materialna in okoljska škoda, tudi na 17 območjih, pomembnih za Skupnost, vključenih v mrežo Natura 2000, ter na drugih območjih, pomembnih za okolje, od katerih predstavljajo nekatera prehode za živalske vrste med zaščitenimi območji,

D.   ker so v zadnjih letih nenehne suše in visoke temperature privedle do razmaha gozdnih požarov v Evropi, kar je v številnih regijah povečalo dezertifikacijo in prizadelo kmetijstvo, živinorejo in gozdno dediščino,

E.   ker je Evropska agencija za okolje napovedala, da se bodo v južni Evropi povečale posledice suše, pogostost gozdnih požarov in posledice vročine, medtem ko se bo v severni Evropi povečala količina padavin, v večini evropskih regij pa bodo poplave zaradi podnebnih sprememb vse hujše in pogostejše,

F.   ker se evropska izpostavljenost sušam povečuje zaradi netrajnostne uporabe vode, tal in bioloških virov ter podnebnih sprememb, ki prav tako ogrožajo evropsko preskrbo s hrano,

G.   ker so požare deloma povzročile suša in visoke temperature poleti 2006, a tudi družbeno-gospodarske in kulturne spremembe, ki so se v zadnjih desetletjih zgodile na podeželju: zapustitev podeželja, nezadostno vzdrževanje gozdov, saditev nezadostnega števila vrst dreves in znatno povečanje kriminalnih dejavnosti,

H.   ker so zapustitev podeželja kot tudi zmanjšanje donosnosti gozdov in visoki stroški za njihovo vzdrževanje vplivali na dobro gospodarjenje lastnikov, kar je imelo za posledico povečanje biomase v podrasti in pojav velikih območij zelo gorljive goščave, medtem ko so požari na tistih območjih, kjer so gozdovi družbeno-gospodarsko pomembni, znatno manj razširjeni,

I.   ob upoštevanju škodljivih gospodarskih in socialnih posledic naravnih nesreč za regionalno gospodarstvo, proizvodnjo in turizem,

J.   ob upoštevanju velike škode bivališčem, infrastrukturi in kmetijstvu, ki so jih povzročile poplave, zlasti v Avstriji, na Madžarskem, na Poljskem in v drugih delih Evrope,

K.   ker so požari in poplave po svoji naravi pogosto presegajo državne meje in je torej nujno okrepiti skupne ukrepe za boj proti naravnim nesrečam in mehanizme civilne zaščite Skupnosti,

L.   ker politika razvoja podeželja ne bo zadostovala za rešitev te težave, naslov za pomoč kmetom za gradnjo in vzdrževanje požarnih pregrad pa je izginil iz okvirne uredbe o novem Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja (EAFRD),

M.   ker je Evropski svet dne 15. in 16. junija 2006 v Bruslju sprejel poročilo predsedstva o okrepitvi odzivnih sposobnosti Unije v sili ali krizi in je pozdravil poročilo, ki ga je maja 2006 predstavil Michel Barnier,

N.   ker bi v skladu s sklepi predsedstva tega Evropskega sveta ad hoc krizna usmerjevalna skupina s sedežem v Bruslju morala delovati od 1. julija 2006 dalje,

O.   ker Parlament namerava nadaljevati delo v zvezi z naravnimi nesrečami, ki poteka zlasti od avgusta 2005, in sicer z javno predstavitvijo o požarih in poplavah, ki bo v oktobru 2006,

P.   ker ni posebne evropske zakonodaje, ki bi zadevala suše in požare, čeprav je v pripravi posebna direktiva o preprečevanju poplav,

1.   izraža solidarnost sorodnikom žrtev in prebivalcem prizadetih območij, zlasti Galicije, in se zahvaljuje vsem, strokovnjakom in prostovoljcem, ki so pomagali pri gašenju požarov in reševanju žrtev poplav;

2.   se zahvaljuje za solidarnost, ki so jo Evropska unija, njene države članice in druge države izkazale prizadetim regijam, tako v državah članicah kot v državah kandidatkah, in hvalevredno pomoč, ki je bila zagotovljena oblastem in reševalnim službam; meni, da obseg teh pojavov presega regionalno in nacionalno raven ter zahteva učinkovito in nujno evropsko zavezo;

3.   je zaskrbljen zaradi vse večjega števila nesreč, ki so po mnenju strokovnjakov v večji meri posledica podnebnih sprememb; zato poziva države članice, naj storijo vse potrebno za uresničitev ciljev iz Kjota, in poziva Komisijo, naj sprejme pobude za zagotovitev skladnosti z obveznostmi iz Kjota in njihovo spremljanje; meni, da je zaradi škode, ki so jo povzročili nedavni dogodki, še bolj jasno, da bo blažitev svetovnega segrevanja dosti cenejša kot odprava njegovih posledic;

4.   meni, da zgoraj navedena resolucija z dne 15. junija 2006 vsebuje ključne elemente in načela, ki jih je treba upoštevati, in poziva k pravočasnemu izvajanju omenjene strategije;

5.   meni, da mora ključno vlogo igrati svetovno in regijsko preprečevanje, in ne sanacija škode; nadalje ugotavlja, da bi bilo škodo, nastalo zaradi naravnih nesreč, mogoče delno preprečiti in da je treba spodbujati razvoj in izvajanje preventivnih politik ter ustrezne zakonodaje o ohranjanju in ustrezni uporabi zemljišč, vključno s praksami trajnostnega kmetijstva in gozdarstva ter učinkovitim obvladovanjem tveganja;

6.   meni, da je take nesreče mogoče učinkoviteje obravnavati na ravni Skupnosti ob upoštevanju načela subsidiarnosti: potreben je namreč učinkovit odziv na okrepljeni evropski ravni, ki po potrebi zajema nove instrumente Skupnosti za preprečevanje in obvladovanje tega problema;

7.   poziva Komisijo, naj sprosti sredstva Solidarnostnega sklada Evropske unije, ki jih je treba uporabiti prilagodljivo, in olajša njegovo izvajanje, da se odpravi resna škoda, nastala zaradi požarov, ter pri tem upošteva dejstvo, da škoda vpliva na življenje prebivalstva, zlasti v manj uspešnih regijah, ki se morajo soočati z negativnimi posledicami za infrastrukturo, gospodarski potencial, zaposlovanje, naravno in kulturno dediščino, okolje in turizem, kar pa v celoti negativno vpliva na gospodarsko in socialno kohezijo;

8.   poziva, naj se civilni zaščiti za večje nesreče dodelijo ustrezna sredstva, in obžaluje medel odziv Sveta na predlog o ustanovitvi evropske enote za civilno zaščito (Barnierjevo poročilo);

9.   pozdravlja predloge Komisije o boljši zmožnosti hitrega ukrepanja EU v primeru večjih nesreč;

10.   poziva k boljši uporabi obstoječih finančnih in tehničnih virov ter znanstvenih izboljšav pri preprečevanju nesreč in blažitvi njihovih posledic;

11.   poziva k sprejetju predlagane zakonodaje v postopku soodločanja, ki vzpostavlja mehanizem Skupnosti za civilno zaščito in se nanaša na ugotavljanje in nadzor nad poplavami, države članice pa poziva, naj te postopke čim prej izvedejo;

12.   poziva finsko predsedstvo, naj posebno pozornost posveti razvoju zmožnosti hitrega odziva Unije v primeru večjih nesreč in predlogu Komisije in Evropskega parlamenta o okrepitvi zmogljivosti civilne zaščite Skupnosti ter naj v skladu z mandatom, ki mu ga je podelil Evropski svet z dne 15. in 16. junija 2006, predlaga sprejetje pravnih instrumentov do konca leta 2006;

13.   poziva Komisijo, naj pripravi program za izmenjavo izkušenj o uvajanju novih tehnologij za nadzor in spremljanje tveganj in posledic gozdnih požarov ter o pripravi evropskega postopka odobritve usposobljenosti tehničnega osebja, da se izboljša njihovo usposabljanje;

14.   je zaskrbljen, ker niso bili uresničeni cilji Uredbe "Forest Focus", ki se nanašajo na preprečevanje; ugotavlja, da se je od začetka veljave te uredbe število požarov in zgorelih območij povečalo in ne zmanjšalo; poziva Komisijo, naj v poročilo, ki ga bo predstavila pred koncem leta 2006, vključi posebne predloge za rešitev teh problemov;

15.   ugotavlja, da kljub temu, da so se s sistemom EFFIS (European Forest Fire Information System) uskladili podatki držav članic o požarih in so na voljo posodobljene informacije o naravnih dejavnikih tveganja, sistem ne dovoljuje preiskav antropogenih izvorov, ne določa socialnoekonomskih dejavnikov tveganja in ne ocenjuje posledic požarov; poziva Komisijo, naj predloži predlog o dopolnitvi sistema z drugimi podatki, ki bi popravili te pomanjkljivosti;

16.   poziva Komisijo, naj v okviru akcijskega načrta o biomasi predstavi konkretne predloge za južnoevropske gozdove o uporabi gozdne biomase za energetske namene, kar pomeni nov vir prihodkov za lastnike in hkrati prispevek k boljšemu gospodarjenju z gozdovi;

17.   poziva Komisijo, naj v okviru novega akcijskega načrta EU za trajnostno gospodarjenje z gozdovi okrepi evropsko gozdno politiko in ji prizna večjo vlogo pri številnih dejavnostih evropskega kmetijstva z dvema ciljema: ohraniti delovna mesta in zagotoviti zaposlovanje podeželskega prebivalstva ter znatno razširiti gozdno območje; pravo tako poziva k podpornim ukrepom za preprečevanje požarov v gozdarstvu, da se lastnikom in njihovim organizacijam pomaga izvrševati dejavnosti, kot so kleščenje, nekomercialno obrezovanje, sečnja, čiščenje gozdne biomase, vzpostavljanje nadzornih linij in pasov prekinitve ognja, gradnja gozdnih cest in hramba vode;

18.   poziva Komisijo, naj pripravi sporočilo, da se bo družba zavedala vrednosti gozdov in njihovih virov ter koristi, ki jih prinaša njihovo ohranjanje, in pri tem spodbuja sodelovanje civilne družbe prek organiziranega prostovoljstva ali drugih oblik sodelovanja, kot npr. društev za zaščito gozdov in naravnih območij;

19.   poziva države članice k uvedbi strožjih kazni za kazniva dejanja, ki škodijo okolju, zlasti tista, ki povzročajo gozdne požare, ter verjame, da bi takojšnja in učinkovita preiskava za ugotovitev odgovornosti in posledično ustrezno kaznovanje preprečila malomarna in namerna kazniva dejanja;

20.   ponovno poziva Komisijo, naj predloži ustrezne predloge za direktivo o boju proti gozdnim požarom in sušam v Uniji, da bi tako izboljšala usklajevanje politik držav članic in obstoječe instrumente Skupnosti;

21.   poziva Komisijo, naj opravi natančno analizo posledic in vpliva naravnih nesreč, zlasti na gozdove Evropske unije, med drugim vpliv na mrežo Natura 200, in predloži predloge za razvoj politike Skupnosti za spremljanje gozdnih požarov in skupnega protokola za preprečevanje požarov in boj proti njim;

22.   zagovarja strategijo Skupnosti pri usklajevanju ukrepov za preprečevanje požarov v okviru ureditve razvoja podeželja; poziva k politiki obnove gozdov, ki naj temelji na spoštovanju bio-podnebnih in okoljskih lastnosti, pri čemer naj se uporabijo vrste, ki so odporne na ogenj in sušo ter se bolje prilagajajo podnebju;

23.   poziva Komisijo, naj v okviru izvedbenih pravil novega Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja ponovno uvede pomoč kmetom za gradnjo požarnih pregrad;

24.   meni, da je treba prostovoljne ukrepe civilne zaščite nemudoma spodbuditi in podpreti, skupaj z osnovnim usposabljanjem in opremo, ki bi lahko izkoriščala napredno tehnologijo, saj gre za ene pomembnejših ukrepov, ki so na voljo državam članicam pri reševanju razmer, nastalih zaradi naravnih nesreč;

25.   obžaluje dejstvo, da je Rusija pri nedavnih gozdnih požarih zanemarila sodelovanje s sosednjimi državami; poziva Komisijo, naj na to vprašanje opozori v okviru Sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med EU in Rusijo;

26.   poziva svoje predsedstvo, naj pred javno razpravo, ki je predvidena oktobra 2006 in na kateri se po obravnavalo Barnierjevo poročilo, odobri napotitev delegacije na najbolj prizadeta območja;

27.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam držav članic in regionalnim oblastem, ki so jih prizadeli požari in suše.

(1) Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0019.
(2) UL C 272 E, 13.11.2003, str. 471.
(3) UL C 33 E, 9.2.2006, str. 599.
(4) UL C 92 E, 20.4.2006, str. 414.
(5) UL C 193 E, 17.8.2006, str. 322.
(6) Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0222.
(7) Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0223.
(8) Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0224.
(9) UL L 324, 11.12.2003, str. 1.
(10) Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0068.
(11) UL C 157 E, 6.7.2006, str. 451.
(12) Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0218.
(13) Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0272.


Razvojni načrt iz Dohe
PDF 196kWORD 39k
Resolucija Evropskega parlamenta o odložitvi pogajanj o razvojnem načrtu iz Dohe
P6_TA(2006)0350RC-B6-0465/2006

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju ministrske deklaracije Svetovne trgovinske organizacije (STO) z dne 14. novembra 2001,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. aprila 2006 o oceni kroga pogajanj iz Dohe po ministrski konferenci Svetovne trgovinske organizacije (STO) v Hongkongu(1),

–   ob upoštevanju ministrske deklaracije šestega zasedanja ministrske konference STO, sprejete 18. decembra 2005(2),

–   ob upoštevanju člena 108(5) svojega Poslovnika,

A.   ker se je krog pogajanj iz Dohe začel leta 2001 s ciljem uravnati obstoječa neravnovesja v večstranskem trgovinskem sistemu, ki izhajajo iz splošnega prepričanja, da lahko le večstranski sistem, ki temelji na pravični trgovini ter poštenih in nepristranskih pravilih, spodbudi resnični razvoj ter postavi potrebe in interese držav v razvoju v središču delovnega programa iz Dohe,

B.   ker lahko neuspešen zaključek kroga pogajanj iz Dohe ogrozi verodostojnost večstranskega trgovinskega sistema, temu pa bi sledil preobrat k dvostranskim in regionalnim trgovinskim sporazumom, ki pogosto poglabljajo prepad med razvitim in nerazvitim svetom,

C.   ker bi države v razvoju in najmanj razvite države utrpele največ škode zaradi odložitve kroga pogajanj, saj težko pričakovano uravnoteženje trgovinskih pravil, po katerih bi trgovina ob upoštevanju širšega sistema svetovnega upravljanja služila trajnostnemu razvoju, ne more biti doseženo zunaj večstranskega okvira;

D.   ker bi podaljšanje trenutne negotovosti o prihodnosti večstranskosti in STO povečalo svetovno gospodarsko in politično negotovost ter sprožilo gospodarske, finančne in socialne posledice,

E.   ker je treba trenutno strukturo STO reformirati, da se olajša pogajanja in poglobi odgovornost in preglednost;

1.   ponovno poudarja popolno zavezanost k večstranskemu pristopu k trgovinski politiki in vlogi, ki jo mora igrati STO kot porok mednarodnega trgovinskega sistema, ki temelji na pravilih; zato obžaluje odložitev kroga pogajanj iz Dohe julija 2006 za nedoločen čas in izraža razočaranje predvsem zato, ker je nezadostna prilagodljivost nekaterih glavnih akterjev vodila k zastoju;

2.   je zaskrbljen, ker lahko neuspeh pri doseganju sporazuma o razvojnem načrtu iz Dohe vodi do razpada sedanjega večstranskega trgovinskega sistema; poudarja, da bi preobrat k dvostranskim/regionalnim sporazumom vodil do nepravičnih in manj preglednih pogajanj, ki revnejše države pogosto postavijo v slabši položaj;

3.   poudarja, da bodo kratkoročne in srednjeročne posledice te odložitve najbolj vplivale na države v razvoju in najmanj razvite države, predvsem če se razvojnih obveznosti, ki so jih sprejeli v Hongkongu, ne spoštuje več;

4.   je zaskrbljen, da bi odložitev večstranskih pogajanj utegnila povzročiti širjenje trgovinskih sporov, kjer bi člani STO poskušali s sodnimi postopki doseči tisto, kar jim ni uspelo na pogajanjih;

5.   poziva k odločni zavezanosti vseh večjih akterjev, vključno z EU, ZDA in G-20, da dosežejo uravnovešen sporazum o vseh glavnih temah kroga pogajanj, da razvoj postane bistvo sklepov ter da še naprej ocenjujejo rezultate, s čimer bodo zagotovili, da razvojni načrt iz Dohe končno privede do pomembnih in trajnostnih gospodarskih koristi, predvsem za države v razvoju; poudarja, da je treba ohraniti pozitivne dosežke pogajanj, da se v celoti izvede mandat za Doho, in da morajo pogajanja temeljiti na ponudbah, ki so doslej prispele za različne elemente načrta pogajanj;

6.   meni, da morajo razvite države še naprej oblikovati ugodnejše trgovinske pogoje za države v razvoju in najmanj razvite države, neodvisno od končnega izida kroga pogajanj; poziva razvite države in naprednejše države v razvoju naj sledijo pobudi EU "vse, razen orožja", ki najmanj razvitim državam omogoča dostop na trg brez vseh carin in omejevalnih kvot;

7.   poudarja potrebo po institucionalnih reformah za izboljšanje delovanja STO in ponovno izraža pomen poglabljanja odgovornosti in demokratične legitimnosti pogajanj in organizacije STO; je prepričan, da mora biti večstranski postopek, ki temelji na preglednem pristopu od spodaj navzgor, jedro pogajanj; sočasno poudarja potrebo po skupnem procesu, ki vključuje vse člane;

8.   je prepričan, da se mora odložitev pogajanj sprejeti kot poziv za razmislek o potrebnih pogojih za izboljšanje prihodnjih trgovinskih pogajanj;

9.   poziva Komisijo in Svet, naj skleneta sporazum o zagotavljanju popolne udeležbe Evropskega parlamenta pri mednarodnih trgovinskih pogajanjih Evropske unije;

10.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter generalnemu direktorju STO.

(1) Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0123.
(2) Dokument št. 05-6248, oznaka dokumenta WT/MIN/(05)/DEC).


Ponarejanje zdravil
PDF 112kWORD 39k
Resolucija Evropskega parlamenta o ponarejanju zdravil
P6_TA(2006)0351RC-B6-0467/2006

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju deklaracije šefov držav in vlad skupine G8 o boju proti ponarejanju, sprejete na vrhu v Sankt Peterburgu 15., 16. in 17. julija 2006,

–   ob upoštevanju Rimske deklaracije, sprejete na mednarodni konferenci Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) dne 18. februarja 2006,

–   ob upoštevanju pobud Komisije o spoštovanju pravic intelektualne lastnine in njenega akcijskega načrta proti ponarejanju in piratstvu, sprejetega v oktobru 2005,

–   ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropskih skupnosti z dne 13. septembra 2005 (C 176/03), ki daje Evropski skupnosti dodatne pristojnosti za izrekanje kazenskih sankcij za ponarejanja,

–   ob upoštevanju resolucije Svetovne zdravstvene organizacije o javnem zdravju, inovacijah, temeljnih raziskavah na področju zdravja in intelektualni lastnini, sprejete 29. maja 2006,

–   ob upoštevanju člena 108(5) svojega Poslovnika,

A.   ker so posledice ponarejanja zdravil izredno hude in ogrožajo zdravje in življenja milijonov ljudi,

B.   ker je po mnenju Svetovne zdravstvene organizacije "ponarejeno tisto zdravilo, ki je namenoma in z goljufivimi nameni opremljeno z nalepko, ki vsebuje napačne podatke o njegovi istovetnosti in/ali izvoru. Gre lahko za ponaredek originalnega ali generičnega izdelka. Med ponarejenimi izdelki nekateri vsebujejo dobre sestavine, nekateri slabe, nekateri pa celo nimajo aktivnih sestavin ali pa jih imajo v neustreznih količinah, pri nekaterih pa je bila potvorjena embalaža",

C.   ker so ponarejena zdravila razširjena predvsem v državah v razvoju in se največkrat uporabljajo za zdravljenje smrtnih okužb, kot so malarija, tuberkuloza in HIV/AIDS,

D.   ker po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije ponarejena zdravila predstavljajo že 10 % svetovnega trga, po ocenah ameriške FDA (Food and Drug Administration) pa celo več kot 10 %; ker je do 70 % zdravil proti malariji, ki so v obtoku v Kamerunu, ponarejenih, prav tolikšen odstotek je leta 2003 potrdila Svetovna zdravstvena organizacija v šestih drugih afriških državah; ker naj bi bilo 25 % zdravil, zaužitih v državah v razvoju, ponarejenih (v Pakistanu in Nigeriji 50 %),

E.   ker je po mnenju Svetovne zdravstvene organizacije razlog za 200 000 smrtnih primerov na milijon smrti, ki jih vsako leto povzroči malarija, slabo ravnanje z zdravili ali zaužitje ponarejenih zdravil,

F.   ker je ponarejanje zdravil prisotno na vseh celinah, in zlasti v Afriki, Aziji, Latinski Ameriki in Rusiji,

G.   ker so najpomembnejši razlogi, ki po mnenju Svetovne zdravstvene organizacije omogočajo širjenje ponarejenih zdravil, pomanjkanje zakonodaje, ki prepoveduje ponarejanje zdravil, nezadostne kazenske sankcije, nezadostni ali nikakršni nacionalni predpisi na farmacevtskem področju, pomanjkljiva ali negotova oskrba z zdravili, nenadzorovano izvažanje zdravil, trgovinska dejavnost s prevelikim številom posrednikov, korupcija in navzkrižje interesov,

H.   ker je trgovina z lažnimi zdravili tudi posledica neobčutljivosti in premajhnega političnega zavzemanja, nezadostnih predpisov, neustrezne sposobnosti izvajanja in zlasti v državah v razvoju nezadostnega dostopa prebivalstva do pravih zdravil, ki jih nadzorujejo javne oblasti,

I.   ker z obžalovanjem ugotavlja, da se je Evropska unija pozno pridružila mednarodnemu boju proti ponarejanju, potem ko so povečana prepustnost meja in nove tehnologije (internet) omogočile porast piratstva,

1.   meni, da mora Evropska unija nujno zagotoviti zadostna sredstva za boj proti nezakonitim praksam na področju piratstva in ponarejanja zdravil;

2.   poziva Komisijo, naj poleg objave sporočila "Strategija za zagotavljanje spoštovanja pravic intelektualne lastnine v tretjih državah" še dodatno ukrepa; spodbuja Evropsko unijo, naj sprejme ustrezne ukrepe za boj proti zaskrbljujočemu pojavu ponarejanja zdravil na svojem ozemlju;

3.   poziva Komisijo, naj sprejme pobude, da se bo v državah s šibko zakonodajo okrepila sposobnost zakonskega urejanja in nadzorovanja kakovosti zdravstvenih izdelkov in materiala na trgu ter izboljšal dostop do zdravil po sprejemljivih cenah;

4.   odločno poziva Evropsko unijo, naj odigra vodilno vlogo pri oblikovanju mednarodne konvencije, na podlagi katere bi se v zakonodaje držav dodalo posebno kaznivo dejanje ponarejanja, prikrivanja in distribucije ponarejenih zdravil;

5.   zahteva, da se nemudoma okrepi sodelovanje tako na nacionalni kot mednacionalni ravni med različnimi oblastmi, ki so vključene v dejavnosti proti ponarejanju;

6.   vztraja pri izrednem pomenu preventivnih ukrepov v akcijskih programih, zlasti vzpostavitev struktur, sodelovanje, kampanje za ozaveščanje, ki naj bi jih izvajale predvsem javne oblasti, in politična volja za uspešno vodenje dejavnosti;

7.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam držav članic, generalnemu sekretarju Združenih narodov in generalnemu sekretarju Svetovne zdravstvene organizacije.


Evropsko pogodbeno pravo
PDF 107kWORD 37k
Resolucija Evropskega parlamenta o evropskem pogodbenem pravu
P6_TA(2006)0352B6-0464/2006

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. marca 2006 o evropskem pogodbenem pravu in spremembi pravnega reda Skupnosti: pot naprej(1),

–   ob upoštevanju svojih resolucij z dne 26. maja 1989 o ukrepu za uskladitev zasebnega prava držav članic(2), z dne 6. maja 1994 o usklajevanju določenih področij zasebnega prava držav članic(3), z dne 15. novembra 2001 o približevanju civilnega in gospodarskega prava držav članic(4) in z dne 2. septembra 2003 o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu - Bolj usklajeno evropsko pogodbeno pravo - akcijski plan(5),

–   ob upoštevanju prvega letnega poročila Komisije z dne 23. septembra 2005 o napredku v zvezi z evropskim pogodbenim pravom in pregledom pravnega reda Skupnosti (KOM(2005)0456), v katerem Komisija ugotavlja, da bo pregled pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov prispeval k razvoju širšega skupnega referenčnega okvira,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 11. oktobra 2004 o evropskem pogodbenem pravu in spremembi pravnega reda Skupnosti: pot naprej (KOM(2004)0651), v katerem Komisija ugotavlja, da "bo po potrebi skupni referenčni okvir pri predložitvi predlogov uporabila kot orodje za izboljšanje kakovosti in skladnosti obstoječega pravnega reda in prihodnjih pravnih instrumentov na področju pogodbenega prava",

–   ob upoštevanju člena 108(5) svojega Poslovnika,

A.   ker je v svoji resoluciji z dne 23. marca 2006 poudarila, da ni jasno, kakšni bodo praktični rezultati pobude o evropskem pogodbenem pravu in na kateri pravni osnovi bodo sprejeti morebitni zavezujoči instrumenti,

B.  B ker je v svoji resoluciji z dne 23. marca 2006 med drugim zahtevala, da Komisija poda izjavo tem, na kakšen način namerava pri svojem nadaljnjem delu upoštevati rezultate delavnic skupnega referenčnega okvira in raziskovalnih skupin,

1.   ponavlja svoje prepričanje, da enoten notranji trg ne more brezhibno delovati brez nadaljnjih korakov k uskladitvi civilnega prava;

2.   opozarja, da je pobuda o evropskem pogodbenem pravu najpomembnejša pobuda, ki poteka na področju civilnega prava;

3.   močno podpira pristop širšega skupnega referenčnega okvira o vprašanjih splošnega pogodbenega prava, ki presegajo področje varstva potrošnikov;

4.   poudarja, da bi se moralo poleg dela na pregledu pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov delo na širšem skupnem referenčnem okviru nadaljevati; poziva Komisijo, naj poleg dela na pregledu pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov nadaljuje delo na širšem skupnem referenčnem okviru;

5.   poudarja, da bi moralo biti, kljub temu, da končni cilj in pravna oblika skupnega referenčnega okvira še nista jasna, delo na projektu dobro opravljeno, ob upoštevanju dejstva, da je lahko dolgoročni rezultat zavezujoč instrument; razne možnosti s ciljem in pravno obliko prihodnjega instrumenta bi morale biti še naprej odprte;

6.   poziva Komisijo, naj ob predstavitvi novih zakonodajnih predlogov upošteva dolgoročno perspektivo skupnega referenčnega;

7.   poziva še naprej Komisijo, naj v delo na skupnem referenčnem okviru vključi Parlament.

8.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0109.
(2) UL C 158, 26.6.1989, str. 400.
(3) UL C 205, 25.7.1994, str. 518.
(4) UL C 140 E, 13.6.2002, str. 538.
(5) UL C 76 E, 25.3.2004, str. 95.


Vključevanje Evropskega parlamenta v delo Haaške konference po pristopu Skupnosti
PDF 193kWORD 35k
Resolucija Evropskega parlamenta o vključevanju Evropskega parlamenta v delo Haaške konference po pristopu Skupnosti
P6_TA(2006)0353B6-0459/2006

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju predloga Sklepa Sveta o pristopu Evropske skupnosti k Haaški konferenci o mednarodnem zasebnem pravu (KOM(2005)0639),

–   ob upoštevanju svojega stališča z dne 7. septembra 2006 o predlogu Sklepa Sveta o pristopu Evropske skupnosti k Haaški konferenci o mednarodnem zasebnem pravu(1),

–   ob upoštevanju člena 108(5) svojega Poslovnika,

A.   ker bi moral pristop Skupnosti k Haaški konferenci o mednarodnem zasebnem pravu (CODIP) izboljšati skladnost na področjih mednarodnega civilnega in gospodarskega prava ter prava Skupnosti, moral pa bi tudi močno okrepiti vpliv Skupnosti v tem forumu,

B.   ker so konvencije CODIP nepogrešljiva referenčna točka v civilnem in gospodarskem pravu,

C.   ker ima Skupnost že od Amsterdamske pogodbe pristojnost sprejemanja ukrepov, povezanih s pravosodnim sodelovanjem v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, kolikor je to potrebno za pravilno delovanje notranjega trga,

D.   ker je Parlament kot so-zakonodajalec vključen v sprejemanje tovrstnih ukrepov v primerih, ko ni zgolj zaprošen za mnenje,

E.   ker številni instrumenti, ki jih je Skupnost sprejela ali jih preučuje, pokrivajo področja, s katerimi se je Haaška konferenca ukvarjala doslej ali se utegne z njimi ukvarjati v prihodnosti,

F.   ker bo poleg tega Skupnost pozvana, naj dejavno sodeluje pri določanju prednostnih nalog CODIP in naj zagotovi, da so te tesno povezane s Haaškim programom o pravosodnem sodelovanju, z akcijskim načrtom za finančne storitve in s strategijo notranjega trga ter bolj splošno z delovnim programom Komisije,

G.   ker se bo morala Komisija posvetovati s Parlamentom o osnutkih pooblastil za pogajanja in o potrebi po klavzulah za primer prekinitve,

H.   ker je zato treba Parlament tesno vključiti v postopke Haaške konference in se z njim posvetovati glede izidov njegovih posvetovanj ter s tem zagotoviti tudi bolj demokratičen nadzor sodelovanja Komisije – kot edine predstavnice Skupnosti kot takšne – pri konferenci ter večjo mero preglednosti in odprtosti njenih postopkov, za katere med državljani in strokovnjaki obstaja veliko zanimanje,

1.   poziva Svet in Komisijo, naj za vsak posamezen primer zaprosita Parlament za mnenje, ali naj Skupnost pristopi k obstoječim konvencijam, katere je veliko število držav članic že ratificiralo;

2.   namerava skupaj s konferenco podrobno preučiti nadaljnje načine sodelovanja in prevzeti vodenje pri ustanavljanju "parlamentarnega foruma" z nacionalnimi poslanci, tako za spremljanje kakor tudi za usmerjanje dela konference;

3.   poziva Svet in Komisijo, naj predlagata primerne postopke in s tem omogočita Parlamentu, da ustrezno izpolni svojo vlogo v zvezi s Haaško konferenco o mednarodnem zasebnem pravu;

4.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0345.


Sporazum z Združenimi državami Amerike o uporabi evidence imen letalskih potnikov
PDF 303kWORD 71k
Priporočilo Evropskega parlamenta Svetu o pogajanjih za sklenitev sporazuma z Združenimi državami Amerike o uporabi evidence imen letalskih potnikov (PNR) za boj proti terorizmu in mednarodnemu kriminalu, vključno z organiziranim kriminalom, ter za njihovo preprečevanje (2006/2193(INI))
P6_TA(2006)0354A6-0252/2006

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju predloga priporočila Svetu avtorice Sophie in 't Veld v imenu skupine ALDE o vsebini sporazuma z Združenimi državami Amerike o uporabi evidence imen letalskih potnikov (PNR) za boj proti terorizmu in mednarodnemu kriminalu, vključno z organiziranim kriminalom, ter za njihovo preprečevanje (B6-0382/2006),

–   ob upoštevanju členov 114(3) in 94 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A6-0252/2006),

A.   ob opozorilu na svoje prejšnje resolucije o vprašanju uporabe PNR(1), v katerih je Parlament že takoj izrazil:

   - svojo pripravljenost, da javnim organom iz varnostnih namenov dovoli dostop do osebnih podatkov potnikov, ko je to potrebno za ugotavljanje istovetnosti in za navzkrižno primerjanje z "opazovalno listo" nevarnih ljudi ali znanih zločincev in teroristov (kot se to dela v EU v zvezi s Konvencijo o izvajanju schengenskega sporazuma ali v skladu z Direktivo 2004/82/ES(2), ki omogočata dostop do podatkov o istovetnosti, s katerimi upravljajo letalske družbe, prek sistema APIS (Advance Passenger Information System)), in
   - svojo globoko zaskrbljenost zaradi sistematičnega dostopa javnih organov do podatkov, kot so številka kreditne kartice, elektronski naslov, povezanost z določenimi skupinami in podatki o stalnih potnikih, ki so vezani na vedenje običajnih potnikov (to je oseb, ki v državi sprejemnici niso zabeležene kot nevarne ali zločinske), zato da se le s teoretičnim vzorcem preveri, ali tak potnik lahko predstavlja možno nevarnost za let, svojo ciljno državo ali državo, skozi katero bo potoval/a,

B.   ob zavedanju, da sistematični dostop do "vedenjskih" podatkov, čeprav v EU ni sprejemljiv, trenutno zahtevajo nekatere države, med drugimi ZDA, Kanada in Avstralija, za zaščito svoje notranje varnosti, vendar poudarja, da:

   - v primeru Kanade in Avstralije domača zakonodaja predvideva vsebinsko, časovno in količinsko omejen dostop do podatkov, ta dostop pa je pod nadzorom sodnega organa, zaradi česar so Parlament in nacionalni organi za varstvo podatkov v EU presodili, da so ti sistemi ustrezni,
   - v primeru ZDA, tudi po dolgotrajnih pogajanjih s Komisijo in kljub dobri volji, izraženi v "zavezah", še vedno ni pravne zaščite podatkov na področju letalskega prometa; torej je možen dostop do vseh podatkov PNR, z izjemo "občutljivih" podatkov, in jih je možno obdržati leta potem, ko je bila varnostna kontrola opravljena; poleg tega za osebe, ki niso državljani ZDA, ni sodnega varstva,

C.   ob upoštevanju, da se je po grozodejstvih dne 11. septembra 2001 po vsem svetu uvedlo številne ločene varnostne ukrepe, ki pogosto vključujejo sistematično zbiranje in spremljanje osebnih podatkov državljanov, zlasti glede prenosov denarja, telekomunikacij in podatkov o potnikih; ob upoštevanju, da se ob odsotnosti skladne varnostne politike EU tvega spodkopavanje položaja posameznega državljana v odnosu do države,

D.   ob ponovnem opozorilu, da je Parlament pred Sodiščem Evropskih skupnosti sprožil postopek za ugotovitev ničnosti Sklepa Sveta 2004/496/ES(3) o sklenitvi sporazuma z ZDA, sprejetem na podlagi Odločbe Komisije 2004/535/ES(4), ker sklep ne premore ne pravne podlage ne pravne jasnosti in ker je bilo zbiranje osebnih podatkov, ki ga je dovoljeval sporazum, pretirano v primerjavi s potrebo po boju proti organiziranemu kriminalu in terorizmu,

E.   ob pozdravljanju ugotovitve ničnosti Sklepa Sveta 2004/496/ES in Odločbe Komisije 2004/535/ES(5) s strani Sodišča Evropskih skupnosti,

F.   ob obžalovanju, da Sodišče Evropskih skupnosti se ni odzvalo na skrbi Parlamenta o pravni zgradbi sporazuma in o skladnosti njegove vsebine z načeli varovanja osebnih podatkov, zapisanimi v členu 8 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP),

G.   ob upoštevanju stališča Sodišča, da Sklep Sveta 2004/496/ES ne more biti veljavno sprejet na osnovi člena 95 Pogodbe ES v povezavi z Direktivo 95/46/ES(6), ker se prenos PNR podatkov ameriškemu Uradu za carino in zaščito meja (CBP) in uporaba teh podatkov s strani urada nanašata na postopke obdelovanja podatkov, povezane z javno varnostjo in državnimi dejavnostmi na področju kazenskega prava, kar ne sodi v področje uporabe Direktive 95/46/ES in prvega stebra,

H.   ob upoštevanju pripravljenosti, ki sta jo izrazili Komisija in Svet, za tesno sodelovanje s Parlamentom, da se zagotovi popolno upoštevanje sodbe Sodišča; vendar obžalujoč, da Svet ni mogel vključiti Parlamenta v sedanja pogajanja,

I.   ob strinjanju z mnenjem delovne skupine iz člena 29 z dne 14. junija 2006 o potrebnem spremljanju izvajanja sodbe Sodišča(7),

J.   ob upoštevanju, da je to vprašanje tako pomembno, da bi EU v vsakem primeru morala doseči dogovor z ZDA o primernem mednarodnem sporazumu, ki bi, z ustreznim spoštovanjem temeljnih pravic, določal:

   a) kateri podatki so potrebni za ugotavljanje istovetnosti in bi morali biti sistematično preneseni na avtomatiziran način (APIS) in katere podatke v zvezi z "vedenjem" potnikov bi se lahko preneslo le v določenih primerih, glede ljudi, ki so v "opazovalnih listah" javne varnosti zavedeni kot "nevarni" zaradi kriminalne ali teroristične dejavnosti,
   b) seznam hudih kaznivih dejanj, zaradi katerih bi se lahko vložilo dodatne zahteve,
   c) seznam organov in agencij, ki bi si lahko izmenjevale podatke in pogoje za varovanje podatkov, ki jih je treba spoštovati,
   d) obdobje hranjenja za obe vrsti podatkov, pri čemer je jasno, da je treba podatke v zvezi s preprečevanjem hudih kaznivih dejanj izmenjati v skladu s sporazumom med EU in ZDA o medsebojni pravni pomoči(8) in izročitvah(9),
   e) vlogo, ki naj jo imajo letalski prevozniki, računalniški sistemi rezervacij ali zasebne organizacije (kot denimo SITA in AMADEUS) pri prenosu podatkov potnikov in predvidena sredstva (APIS, PNR itd.) za namene javne varnosti,
   f) jamstva potnikom, da se jim omogoči popravljati podatke, ki jih zadevajo, ali da nudijo obrazložitev v primeru neskladja med podatki o kontaktnem potniku in podatki iz osebnih dokumentov, viz, potnih listov in drugih uradnih dokumentov,
   g) odgovornosti letalskih družb v odnosu do potnikov in javnih organov v primeru napak pri vpisovanju ali prepisovanju in glede zaščite obdelanih podatkov,
   h) pravico do pritožbe na neodvisen organ in pravna sredstva v primeru kršenja pravic potnikov;
   i) nujnost doslednega upoštevanja člena 6(d) Uredbe Sveta (EGS) 2299/89 z dne 24. julija 1989 o kodeksu poslovanja računalniških sistemov rezervacij(10), ki za vsak prenos osebnih podatkov zahteva predhodno soglasje potnika;

1.   naslavlja naslednja priporočila Svetu:

   Splošna načela
   a) da se izognemo pravnim prazninam na evropski ravni od 1. oktobra 2006 dalje za prenos podatkov potnikov in da se zagotovi, da bodo pravice in svoboščine potnikov varovane celo še bolj kot sedaj, na podlagi enostranskih zavez, ki jih je predložila administracija ZDA,
   b) da se vsak nov sporazum na tem področju utemelji na načelih ES o varstvu podatkov, kot to izhaja iz člena 8 EKČP,
   Kar zadeva postopek pogajanja
  c) da se, ob upoštevanju kratkih rokov, doseže dogovor o:
   - novem kratkoročnem mednarodnem sporazumu, ki bo pokrival obdobje med 1. oktobrom 2006 in novembrom 2007 (obdobje, ki ga je prvotno pokrival sporazum med ZDA in ES, ki ga je Sodišče razglasilo za nično),
   - na srednji in dolgi rok, o bolj skladnem pristopu na ravni Mednarodne organizacije civilnega letalstva (ICAO) k izmenjavi podatkov o potnikih, da se zagotovi tako varnost zračnega prometa kot tudi spoštovanje človekovih pravic na svetovni ravni;
   d) da se pooblasti predsedstvo, da s podporo Komisije obvešča Parlament o pogajanjih o sporazumu in da vključi predstavnike ustreznega odbora kot opazovalce v pogovore z administracijo ZDA;
   Kar zadeva vsebino kratkoročnega sporazuma
   e) da se premaga pomanjkljivosti, opisane v prvem skupnem pregledu sporazuma (EU in ZDA)(11) in da se upošteva priporočila Evropskega nadzornika za varstvo osebnih podatkov in delovne skupine iz člena 29(12);
   f) da se vsebino zavez vključi v besedilo sporazuma, da lahko postanejo pravno zavezujoče, zaradi česar bosta morali obe strani vzpostaviti novo ali spremeniti obstoječo zakonodajo, sodstvo pa bo moralo zaščititi osebe, ki jih zadeva sporazum;
  g) da se kot dokaz dobre vere na strani administracije ZDA nemudoma v nov sporazum vključi naslednje zaveze, ki se jih po dveh letih od začetka veljavnosti sporazuma še vedno v celoti ne izvaja:
   - strogo omejitev namena, kot je to določala zaveza 3, zato da vedenjskih podatkov ni možno uporabiti za preverjanje finančnih kaznivih dejanj ali za preprečitev ptičje gripe; to omejitev bi bilo treba določiti tudi za nadaljnji prenos teh podatkov;
   - prehod na sistem "PUSH" (kot to določa zaveza 13), kot v primerih sporazumov ES s Kanado in Avstralijo, saj so vse tehnične zahteve izpolnjene in se to že izvaja, npr. s strani Site;
   - seznanjanje potnikov o pravilih PNR in uvedba ustreznih sodnih postopkov za pritožbo, kot to določajo zaveze 36-42 in sporazumi o PNR s Kanado in Avstralijo;
   - potrebo po ustreznih navodilih in ustreznemu usposabljanja osebja, ki obravnava podatke, in potrebo po zavarovanju informacijskih tehnoloških sistemov;
   - letni skupni pregled, kot je predviden v zavezi 43; ta bi se moral zares opraviti vsako leto, v sodelovanju z nacionalnimi oblastmi za varstvo podatkov in bi moral biti objavljen v celoti, v njem pa mora biti podana ocena, ne le o izvrševanju zavez, temveč tudi o rezultatih sporazuma v smislu odpravljanja terorizma in kriminala;
   Kar zadeva vsebino srednjeročnega sporazuma
   h) da se Evropski uniji zagotovi jasen pravni okvir, zlasti tako, da se nemudoma sprejme osnutek okvirnega sklepa o varovanju podatkov,
   i) da se izognemo umetnemu ločevanju med "stebri" z vzpostavitvijo trdnega "medstebrskega" okvira za varovanje podatkov v Uniji in sicer z aktiviranjem premostitvene klavzule po členu 42 Pogodbe o Evropski uniji, da se s tem zagotovi, da bo nov sporazum sprejet s sodelovanjem Parlamenta in da ga bo nadzorovalo Sodišče Evropskih skupnosti,
   j) da se omeji količina podatkov, ki se jih lahko zahteva in da se že pri viru filtrira občutljive podatke, kot to zahteva člen 8 Direktive 95/46/ES; ugotavlja, da so prevozniki dolžni posredovati le podatke, ki so jim na voljo, tako da Urad za carino in zaščito meja (CBP) redkokdaj dobi vseh 34 kategorij zahtevanih podatkov; zaključuje, da bi za namen sporazuma, to je boj proti terorizmu in mednarodnemu kriminalu, vključno z organiziranim kriminalom, ter njihovo preprečevanje, zadostovali že podatki APIS; poziva predsedstvo Sveta in Komisijo, da med pogajanji načneta to vprašanje;

2.   ponavlja svojo zahtevo, da nov sporazum evropskim potnikom zagotavlja enako raven zaščite podatkov kot jo imajo državljani ZDA;

3.   poudarja svoje staro stališče, da bi se morala EU izogniti posredni vzpostavitvi evropskega sistema PNR prek prenosa ustreznih podatkov s strani CBP policiji in sodnim oblastem v državah članicah; meni, da bi načrtno zbiranje podatkov običajnih državljanov zunaj okvira sodnega postopka ali policijske preiskave moralo biti v EU še naprej prepovedano in da bi si bilo treba podatke izmenjati, ko je to potrebno, v skladu z obstoječim sporazumom med ZDA in Evropsko unijo o medsebojni pravni pomoči in izročitvah;

4.   predlaga, da se pred koncem leta 2006 začne razprava med EU, ZDA, Kanado in Avstralijo, v kateri bi sodelovali parlamentarni predstavniki, da se skupaj pripravi pregled za leto 2007 in da se vzpostavi svetovni standard za prenos PNR, če bo to potrebno;

5.   odločno priporoča, da Parlament v zvezi s tem organizira skupno sejo s kongresom ZDA, da v vlogi demokratičnih predstavniških institucij prizadetih državljanov začneta dialog o boju proti terorizmu in njegovih posledicah za državljanske svoboščine in človekove pravice;

o
o   o

6.   naroči svojemu predsedniku, da to resolucijo posreduje Svetu in v vednost Komisiji.

(1) Resolucije Parlamenta z dne 13. marca 2003 o prenosu osebnih podatkov s strani letalskih družb v primerih čezoceanskih letov (UL C 61, 10.3.2004, str. 381), z dne 9. oktobra 2003 o prenosu osebnih podatkov s strani letalskih družb v primerih čezoceanskih letov: stanje pogajanj z ZDA (UL C 81 E, 31.3.2004, str. 105) in z dne 31. marca 2004 o osnutku odločbe Komisije, ki ugotavlja ustrezno raven zaščite, ki je zagotovljena za osebne podatke, vključene v evidenco imen letalskih potnikov (PNR), ki je bila posredovana Uradu ZDA za carine in zaščito meja (UL C 103 E, 29.4.2004, str. 665).
(2) Direktiva Sveta 2004/82/ES z dne 29. aprila 2004 o obveznosti prevoznikov, da sporočajo podatke o potnikih (UL L 261, 6.8.2004, str. 24).
(3) Sklep Sveta 2004/496/ES z dne 17. maja 2004 o sklenitvi Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Združenimi državami Amerike o obdelavi in prenosu podatkov iz PNR s strani letalskih prevoznikov Uradu za carine in zaščito meja pri Ministrstvu Združenih držav za domovinsko varnost (UL L 183, 20.5.2004, str. 83).
(4) Odločba Komisije 2004/535/ES z dne 14. maja 2004 o ustreznem varstvu osebnih podatkov, vsebovanih v Evidenci imen letalskih potnikov, posredovani Uradu za carinsko in mejno zaščito Združenih držav Amerike (UL L 235, 6.7.2004, str. 11).
(5) Sodba z dne 30. maja 2006 v združenih zadevah C-317/04 in C-318/04.
(6) Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 281, 23.11.1995, str. 31).
(7) Mnenje 5/2006 o odločitvi Sodišča evropskih skupnosti z dne 30. maja 2006 v združenih zadevah C-317/04 in C-318/04 o prenosu evidence imen letalskih potnikov Združenim državam (glej: http://ec.europa.eu/justice_home/fsj/privacy/workinggroup/wpdocs/2006_en.htm)
(8) UL L 181, 19.7.2003, str. 34.
(9) UL L 181, 19.7.2003, str. 27.
(10) UL L 220, 29.7.1989, str. 1.
(11) Skupni pregled izvajanja zavez Urada za carine in zaščito meja, določenih v Odločbi Komisije 2004/535/ES z dne 14. maja 2004 (Redigirana verzija z dne 12.12.2005).
(12) (glej: http://ec.europa.eu/justice_home/fsj/privacy/workinggroup/wpdocs/2006_en.htm)


Evropska naravna, arhitekturna in kulturna dediščina na podeželskih in otoških območjih
PDF 210kWORD 55k
Resolucija Evropskega parlamenta o varstvu evropske naravne, arhitekturne in kulturne dediščine na podeželskih in otoških območjih (2006/2050(INI))
P6_TA(2006)0355A6-0260/2006

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju člena 151 Pogodbe ES,

–   ob upoštevanju Konvencije Unesca z dne 16. novembra 1972 v zvezi z varstvom svetovne kulturne in naravne dediščine,

–   ob upoštevanju konvencije Sveta Evrope z dne 3. oktobra 1985 o varstvu evropske arhitekturne dediščine (Granada),

–   ob upoštevanju konvencije Sveta Evrope z dne 16. januarja 1992 o varstvu arheološke dediščine (Valletta),

–   ob upoštevanju Evropske konvencije o krajini z dne 20. oktobra 2000, ki jo je sprejel Svet Evrope (Firence),

–   ob upoštevanju okvirne konvencije Sveta Evrope z dne 27. oktobra 2005 o vrednosti kulturne dediščine za družbo (Faro),

–   ob upoštevanju svojih resolucij: z dne 13. maja 1974 o varstvu evropske kulturne dediščine(1), z dne 14. septembra 1982 o varstvu evropske arhitekturne in arheološke dediščine(2), z dne 28. oktobra 1988 o ohranjanju arhitekturne in arheološke dediščine Skupnosti(3), z dne 12. februarja 1993 o ohranjanju arhitekturne dediščine in varstvu kulturnih dobrin(4) in z dne 16. januarja 2001 o uporabi konvencije v zvezi z varstvom svetovne kulturne in naravne dediščine v državah članicah Evropske unije(5),

–   ob upoštevanju Sklepa 508/2000/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. februarja 2000 o uvedbi programa Kultura 2000(6),

–   ob upoštevanju stališča, ki ga je v prvi obravnavi sprejel Evropski parlament dne 25. oktobra 2005 z namenom sprejetja Sklepa št. .../2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta o uvedbi programa Kultura 2007 (2007-2013)(7),

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje (A6-0260/2006),

A.   ker je kulturna dediščina bistveni element identitete in zgodovinskega razvoja evropskih narodov,

B.   ker "kulturna dediščina" obsega tako materialne kot nematerialne elemente, ki jih nenehno bogatijo kulturni in ustvarjalni prispevki vsake naslednje generacije,

C.   ker kulturna dediščina vključuje tako arhitekturno kot naravno dediščino, ki ju je v času in prostoru zaznamoval človekov način življenja,

D.   ker se Evropska unija zavzema za spodbujanje in ohranjanje kulturne raznolikosti in kvalitete življenja ter varstvo okolja,

E.   ker ohranjanje številnih elementov kulturne dediščine predstavlja temelj za nadaljnji družbeni in gospodarski razvoj in s tem krepi varovanje okolja, zaposlovanje in evropsko povezovanje,

F.   ker je kulturna dediščina še posebej pomembna na podeželskih območjih, ki občutijo učinke opuščanja, upadanja števila prebivalcev in gospodarske stagnacije, ob tem pa predstavljajo 90 % ozemlja Evrope,

G.   ker je zlasti na manjših evropskih otokih ohranitev nespremenjenih prvotnih razporeditev v glavnem uspešna, njihova znatna kulturna dediščina pa potrebuje ustrezno podporo, varstvo in razvoj,

H.   ker ni pomembno ohraniti in razvijati samo spomenikov, ampak tudi druge sestavine kulturnih stvaritev, ki oblikujejo in omogočajo primerne življenjske pogoje za današnje prebivalce EU,

I.   ker je celotna evropska kulturna dediščina, neodvisno od njene evropske, nacionalne ali lokalne dimenzije, za evropske državljane temeljnega pomena,

1.   poziva Svet, da izrecno prizna prispevek kulturne dediščine k evropskemu povezovanju v smislu evropske identitete in državljanstva, trajnostnega gospodarskega in družbenega razvoja, medkulturnih izmenjav in kulturne raznolikosti;

2.   poziva Komisijo, naj pri pripravi zakonodajnih predlogov učinkovito izvaja horizontalno klavzulo člena 151(4) Pogodbe ES v zvezi s kulturo in podrobno preuči učinke predlagane zakonodaje na kulturo in kulturno dediščino, da bi zagotovila, da so ukrepi v podporo tem predlogom vključeni v vse politike Evropske unije;

3.   meni, da je treba kulturno dediščino obravnavati kot nedeljivo celoto, za katero je potrebno sprejeti skupne zaščitne ukrepe;

4.   poudarja, da je trajnostni razvoj pogojen s celostnim pristopom do kulturnega, naravnega in arhitekturnega okolja tako v mestnih kot na podeželskih območjih, hkrati pa poziva, naj se posebna pozornost posveti evropski kulturni dediščini na podeželskih območjih;

5.   poudarja tudi, da bi bilo treba posebno pozornost nameniti varstvu in spodbujanju naravne in arhitekturne dediščine otoških območij Evrope;

6.   meni, da morajo ukrepi na podeželskih in otoških območjih upoštevati naslednja načela:

   trajnostno ravnotežje med prebivalstvom in okoljem,
   celosten pristop k tradicionalno kmetijskim območjem,
   sodelovanje lokalnega prebivalstva pri načrtovanju in izvajanju politik in usklajevanju med njihovimi stališči in odločitvami centralnih organov,
   stalen dialog z družbenimi, zasebnimi in prostovoljnimi organizacijami, ki so dejavne na področju kulturne dediščine;

7.   poziva Evropsko unijo, države članice, lokalne organe in kulturne nevladne organizacije naj ukrepajo, da se kulturna dediščina Evrope zaščiti in postavi v prejšnje stanje, zlasti v majhnih tradicionalnih skupnostih, ter naj javnost bolj ozavestijo o njenem pomenu;

8.   meni, da morajo dejavniki, ki jih je treba pri razvijanju prav tega sektorja, ob ustreznem upoštevanju načela subsidiarnosti, obsegati:

   sistematično raziskovanje podeželske dediščine,
   oblikovanje zakonodajnega okvira, ki ji bo zagotovil varstvo, vključitev pobud tako za ohranjanje tradicionalnih zgradb in skupnosti kakor tudi ukrepov za zagotavljanje skladnosti novogradenj z okoliškimi zgodovinskimi stavbami in z lokalno arhitekturo,
   finančno pomoč za obnovo lokalnih spomenikov in nadaljevanje tradicionalnih načinov kmetovanja,
   obsežno obnovo tradicionalnih življenjskih okolij in tradicionalnih arhitekturnih oblik, ki vključuje pravilno rabo modernih materialov in modernih gradbenih elementov v tradicionalne zgradbe, ne da bi pri tem odstopali od njihovega značaja,
   ohranjanje lokalnega znanja in tradicionalnih poklicev,

9.   poziva države članice, regionalne in lokalne organe, naj, kjer je to potrebno, spodbujajo porušenje ali prilagoditev stavb, ki ne spadajo v ali odstopajo od določene arhitekture neke skupnosti ali prostora, v katerem se nahajajo, ali naravnega okolja in okoliških stavb;

10.   poziva države članice, naj v sodelovanju s Komisijo spodbujajo varstvo in ohranjanje svoje kulturne dediščine preko strukturnih skladov in obstoječih pobud LEADER +, URBAN II in INTERREG III, ki bodo v prihodnjem finančnem obdobju (2007-2013) vključeni v nove politične finančne instrumente kohezijske in skupne kmetijske politike;

11.   poziva države članice, naj upoštevajo, da mora biti v strategije finančnih spodbud vključeno usklajevanje med centralnimi in lokalnimi oblastmi ter ostalimi lokalni organi in institucijami (pri čemer naj ne pozabijo, da je velik del registrirane dediščine verskega značaja), hkrati pa naj zaščitijo in izboljšajo naravno in kulturno okolje zadevnih prostorov;

12.   meni, da je mogoče znatno izkoristiti naravno, arhitekturno in kulturno dediščino Evrope z razvojem alternativnih oblik turizma v podeželskih in otoških območjih, kot so kulturni, pohodni, ekološki in pomorski turizem; poudarja, da je treba podpreti politike, s katerimi bi lahko vsi evropski državljani uživali prednosti alternativnega turizma;

13.   poziva države članice, naj s pomočjo finančnih instrumentov Skupnosti, kot so na primer Evropski sklad za regionalni razvoj, Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja, Evropski sklad za ribištvo itd., spodbudijo in podprejo razvoj trajnostnega alternativnega turizma, tako da dajo prednost majhnim tradicionalnim skupnostim;

14.   poziva Komisijo, naj znotraj obstoječih programov Skupnosti, kot sta okvirni program za konkurenčnost in okvirni program za inovativnost, spodbuja ukrepe za pomoč obrtnim dejavnostim, uporabnim umetnostim in poklicnim dejavnostim, zlasti tistim, ki jim grozi izumrtje in ki so potrebne za ustrezno restavracijo in ohranjanje arhitekturne dediščine;

15.   poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo usposabljanje za strokovnjake, specializirane za področje uporabe prostora in upravljanja z njim, arhitekture, restavriranja in popravila stavb ter sorodnih dejavnosti, da bi tako ohranile posebnosti kulturne dediščine in jih prilagodile trenutnim potrebam; poleg tega poziva k sprejetju ukrepov za izboljšanje usposabljanj za obrtnike in dobavitelje tradicionalnih materialov in za izbor metod, ki vključujejo njihovo nadaljnjo uporabo;

16.   poziva Komisijo, naj v Sedmem okvirnem programu za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti (2007-2013) podpre prizadevanja za razvoj novih orodij, tehnik in metod za ohranjanje kulturne dediščine;

17.   poziva Komisijo in države članice, naj ne dodeljujejo sredstev Skupnosti projektom, ki bi očitno uničevali dragocene dele naše kulturne dediščine;

18.   poziva Komisijo, naj v okviru obstoječih programov Skupnosti sprejme ukrepe za olajšanje in boljši dostop ter naj spodbuja mala podjetja, tradicionalne obrti in rokodelstvo ter lokalno tradicijo in običaje z obsežno kampanjo za večjo vlogo vasi in skupnosti v državah članicah, da bi s tem odločilno prispevala k razvoju lokalnega gospodarstva in ustavila izseljevanje s podeželja;

19.   poziva Komisijo, naj spodbuja izmenjavo izkušenj na tem področju z mednarodnimi konferencami in srečanji;

20.   poziva Komisijo, naj zlasti v okviru programa Kultura (2007-2013) ponudi partnerskim mrežam v različnih državah članicah priložnost izvajanja večletnih projektov za spodbujanje dobro ohranjenih tradicionalnih skupnosti, ki imajo, recimo, manj kot 1 000 prebivalcev;

21.   meni, da bodo tovrstni ukrepi omogočili organiziranje kulturnih dejavnosti z namenom razvoja kulturne dediščine teh skupnosti, z dolgoročnim ciljem okrepiti sodelovanje med tradicionalnimi skupnostmi v Evropi in jim omogočiti, da bi hkrati z evropsko razsežnostjo razvijale posebej zanje značilne lokalne kulture;

22.   si želi, da bi se v prihodnje razvili ukrepi v korist malih, tradicionalnih skupnosti, podobni tistim za imenovanje kulturne prestolnice;

23.   meni, da je "Nagrada Evropske unije za kulturno dediščino", s katero upravlja "Europa Nostra", dragocena pobuda, ki bi ji v prihodnje morala slediti še kakšna; meni, da bi bilo treba v zvezi s tem in v širšem kontekstu uvesti novo kategorijo nagrad za najboljšo celotno obnovo tradicionalne skupnosti, ki bi spodbudila tiste skupnosti, ki so uspešno ohranile celoto ali del svojih tradicionalnih razporeditev, da si za to še bolj prizadevajo;

24.   pozdravlja nedavni predlog v okviru Sveta za sestavo seznama evropske dediščine in poziva Komisijo, naj predlog podpre; meni, da je v zvezi s tem treba dati poseben pomen lokalni kulturni dediščini podeželskih in otoških območij, pri čemer je treba upoštevati tudi nedoločljive vidike kulturne dediščine; meni, da je k sodelovanju treba povabiti tudi države kandidatke;

25.   poziva Svet in Komisijo, naj si s pobudo "Evropsko leto kulturne dediščine" prizadeva, da se evropska javnost bolj zave pomena sprejemanja nujnih ukrepov za spodbujanje svoje kulturne dediščine;

26.   poziva Komisijo in države članice, naj v okviru pobude "Dnevi evropske kulturne dediščine" sodelujejo s Svetom Evrope za nadaljnje spodbujanje tradicionalnih skupnosti in arhitekturne dediščine podeželskih in otoških območij, da bi se evropska javnost bolj zavedala vrednosti lokalnih arhitekturnih spomenikov;

27.   poziva Svet, Komisijo in države članice, naj upoštevajo številne konvencije Sveta Evrope in Unesca o varstvu naravne, arhitekturne in kulturne dediščine Evrope ter okrepijo svoje sodelovanje s tema organizacijama v skladu s členom 151(3) Pogodbe ES;

28.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter Svetu Evrope.

(1) UL C 62, 30.5.1974, str. 5.
(2) UL C 267, 11.10.1982, str. 25.
(3) UL C 309, 5.12.1988, str. 423.
(4) UL C 72, 15.3.1993, str. 160.
(5) UL C 262, 18.9.2001, str. 48.
(6) UL L 63, 10.3.2000, str. 1.
(7) Sprejeta besedila, P6_TA(2005)0397.


Šrilanka
PDF 209kWORD 61k
Resolucija Evropskega parlamenta o Šrilanki
P6_TA(2006)0356RC-B6-0471/2006

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Šrilanki z dne 18. maja 2000(1), 14. marca 2002(2) in 20. novembra 2003(3), svoje resolucije z dne 13. januarja 2005(4) o katastrofi, ki jo je povzročil cunami v Indijskem oceanu, in svoje resolucije z dne 18. maja 2006(5) o razmerah na Šrilanki,

–   ob upoštevanju sklepa Sveta z dne 29. maja 2006(6), da uradno prepove organizacijo Osvobodilnih tigrov tamilskega Elama (LTTE),

–   ob upoštevanju izjave sopredsednikov na tokijski konferenci z dne 30. maja 2006,

–   ob upoštevanju poziva sopredsednikov na tokijski donatorski konferenci (EU, ZDA, Japonska, Norveška) z dne 12. avgusta 2006, v katerem so ti obe strani pozvali k prenehanju kršitve premirja, sklenjenega leta 2002,

–   ob upoštevanju izjave predsedstva Evropske unije z dne 17. avgusta 2006 o Šrilanki,

–   ob upoštevanju tokijske deklaracije o obnovi in razvoju Šrilanke z dne 10. junija 2003, ki je podporo donatorjev vezala na napredek v mirovnem procesu,

–   ob upoštevanju sporazuma o prekinitvi ognja, podpisanega med vlado Šrilanke in LTTE, ki je začel veljati 23. februarja 2002,

–   ob upoštevanju deklaracije iz Osla iz decembra 2002, v kateri sta se vlada Šrilanke in LTTE dogovorili, da poiščeta rešitev v okviru federalne strukture združene Šrilanke,

–   ob upoštevanju člena 115(5) svojega Poslovnika,

A.   ker se je v zadnjih nekaj mesecih položaj na Šrilanki bistveno poslabšal, saj je bilo na stotine mrtvih, približno 200.000 ljudi je zapustilo domove, 500.000 civilistov na polotoku Džafna se sooča s pomanjkanjem hrane in vode, nujno potrebna obnova po cunamiju pa je bila ustavljena,

B.   ker je šrilanška opazovalna misija ugotovila, da je bila LTTE odgovorna za napad na avtobus s civilisti, ki je 15. junija 2006 v mestu Kebetigoleva na severu Šrilanke zapeljal na mino, pri čemer je 64 ljudi umrlo, 80 pa jih je bilo ranjenih, in napad označila kot grobo kršitev Sporazuma o prekinitvi ognja,

C.   ker so se zaradi neizkoriščene priložnosti za nadaljevanje mirovnih pogajanj bistveno zmanjšale možnosti za dejanski politični napredek,

D.  D ker je šrilanška opazovalna misija ugotovila, da so 17 humanitarnih delavcev, zaposlenih pri francoski humanitarni agenciji Boj proti lakoti, ubile vladne sile v mestu Mutur,

E.   ker se je šrilanška opazovalna misija zmanjšala in so bili po ultimatu LTTE številni njeni opazovalci umaknjeni iz severne in vzhodne Šrilanke,

F.   ponovno poudarja, da morajo vse vpletene strani na prvem mestu spoštovati človekove pravice in humanitarne norme, ne samo kot neposreden odgovor na slabšanje razmer, temveč tudi kot bistveni element pravične in trajne rešitve sporov,

G.   ker se dogovor o delitvi mednarodne pomoči po katastrofi, ki jo je povzročil cunami, nikoli ni ustrezno izvajal, obnova je bila počasna in obstaja resen dvom, da so bila sredstva nezakonito porabljena,

1.   obžaluje nadaljevanje obsežnega in razširjenega nasilja ter prekinitev mirovnih pogajanj; je zaskrbljen nad poslabšanjem varnostnih razmer zaradi vojaških spopadov na vzhodu in severu države; poudarja, da je treba nemudoma ponovno uveljaviti obstoječ Sporazum o prekinitvi ognja, ki je bistven za vsakršen napredek pri iskanju politične rešitve in trajen mir;

2.   obsoja vsakodnevne napade v mestih Džafna, Trinkomali in Batikaloa ter v okolici teh mest, ki so povzročili veliko človeškega trpljenja in smrt na stotine civilistov in vojakov; ugotavlja, da so ponovni spopadi bolj prizadeli muslimansko skupnost na vzhodu, saj je bilo samo v mestu Mutur razseljenih 50.000 ljudi;

3.   globoko obžaluje umor 17 Šrilančanov, ki so delali za francosko nevladno organizacijo Boj proti lakoti v Muturju; priznava pobudo vlade, da se podrobno razišče incident in vključi strokovnjake s področja sodne medicine, ki jih je ponudila avstralska vlada; ponovno zahteva učinkovite in nepristranske preiskave vseh domnevnih zločinov in grobih kršitev človekovih pravic ter da se zoper vse sodelujoče uporabi vse ukrepe, ki jih dovoljuje zakon;

4.   obsoja operacijo z dne 14. avgusta 2006 pri kraju Mulajtivu, ki se je končala s smrtjo 51 otrok in mladih ljudi;

5.   pozdravlja sporočilo predsednika Šrilanke Mahinde Rajapakse, da namerava povabiti mednarodno neodvisno skupino uglednih ljudi kot opazovalce kar zadeva ugrabitve, izginotja in izvensodne poboje na Šrilanki; meni, da pomeni ustanovitev neodvisne, verodostojne in učinkovite komisije medtem pogumen korak, ki lahko prekine začarani krog nasilja na Šrilanki; priporoča, naj se vlada Šrilanke za nasvet pri ustanavljanju komisije obrne na visoko komisarko ZN za človekove pravice Louise Arbour, da bi zagotovili neodvisnost in učinkovitost te komisije;

6.   poudarja, da je dolgoročno potreben obsežen sporazum o človekovih pravicah med stranema ob pomoči učinkovite, neodvisne mednarodne opazovalne misije, ki naj po priporočilu posebnega poročevalca ZN Philipa Alstona sporazum dopolni v praksi in ki naj ima neoviran dostop do območij, ki jih nadzorujeta vlada in LTTE;

7.   poudarja, da se morajo vladne sile pri zatiranju uporov in notranjih varnostnih operacijah vzdržati nasilja v skladu z mednarodnim pravom, da bi tako zmanjšale ogroženost nedolžnih civilistov, ter da morajo pri vseh svojih ukrepih ravnati neoporečno; priporoča vladi Šrilanke, naj okrepi nacionalno policijo, da bi zagotovila učinkovito policijsko preiskavo vseh zunajsodnih pobojev; priporoča, da ustavni svet v skladu z ustavo nemudoma imenuje člane nacionalne policijske komisije, ki naj potrdi svojo ključno vlogo pri nagrajevanju in kaznovanju policistov; priporoča programe za rekrutiranje policistov, ki so Tamilci ali govorijo tamilsko, zlasti za delo na severu in vzhodu, ter programe za usposabljanje vseh rezervnih policistov za odkrivanje in preiskovanje kriminala;

8.   ponovno obsoja strašno zlorabo otrok z novačenjem za vojake-otroke, kar je vojni zločin, in poziva vse uporniške skupine, naj s tem prenehajo, osvobodijo tiste, ki jih zadržujejo, in naj načelno izjavijo, da v prihodnje ne bodo novačile otrok; poziva vlado Šrilanke, naj uvede pravne ukrepe za preprečevanje te prakse in za njeno kaznivost; pozdravlja dejstvo, da je posebna predstavnica ZN za otroke in oborožene spopade Radhika Kumarasvami kanadskemu veleposlaniku Alanu Rocku kot posebnemu svetovalcu poverila misijo za ugotavljanje dejstev o tem problemu;

9.   obsoja nepopustljivost vodstva LTTE, ki že več let nenehno zavrača številne možnosti za napredek, tako prenos oblasti na pokrajinski ravni ali pokrajinske svete kot prenos oblasti na regionalni ravni ali regionalne svete in tudi koncept federacije s prenosom oblasti na državni ravni;

10.   izraža zaskrbljenost, da se na obeh nasprotnih straneh na Šrilanki nekateri elementi oklepajo konflikta, in vztraja, naj se umaknejo za dobro vseh ljudi na Šrilanki;

11.   zato poziva, naj se nemudoma in dejansko končajo sovražnosti v celoti, skupaj s političnimi atentati in samomorilskimi napadi, ter poziva Prabhakarana in Karuno, naj na konstruktivni osnovi nemudoma nadaljujeta mirovna pogajanja z vlado Šrilanke;

12.   poziva vse vpletene strani, naj spoštujejo človekove pravice in humanitarne norme, ne samo kot neposreden odgovor na slabšanje razmer, temveč tudi kot bistveni element pravične in trajne rešitve sporov;

13.   poziva vse strani, udeležene v sporu, naj ves čas zagotavljajo varnost šrilanške opazovalne misije; obžaluje, da LTTE vztrajajo pri umiku državljanov EU iz šrilanške opazovalne misije; želi pohvaliti odhajajoče danske, finske in švedske opazovalce za njihovo neprecenljivo delo; podpira Islandijo in Norveško v nameri, da povečata število opazovalcev, ki jih vsaka od njiju prispeva v šrilanško opazovalno misijo, in izraža upanje, da bo ta lahko opravljala svoje dolžnosti brez strahu pred sovražnostmi; poziva Svet, naj zagotovi finančno ali tehnično podporo za vsak ukrep, ki bi lahko nadomestil izgube, in opremo šrilanške opazovalne misije prilagodi izzivom naloge, ki jo opravlja;

14.   poziva vlado in LTTE, naj humanitarnim delavcem, organizacijam, ki delujejo v okviru ZN, in opazovalcem premirja omogočijo neoviran dostop do vseh delov države ter jim zagotovijo varnost;

15.   poziva vlado Šrilanke, naj jasno določi zahteve, ki jih morajo nevladne organizacije izpolnjevati za delovanje na severu in vzhodu, ter da pospeši postopek izdaje dovoljenj za mednarodno osebje, ki sodeluje z nevladnimi organizacijami, ter zagotovi, da bo ta postopek učinkovit in pregleden;

16.   ker ostaja organizacija LTTE prepovedana, poziva države članice EU in širšo mednarodno skupnost, naj trdno in odločno ukrepajo ter sprožijo preiskavo o agentih LTTE; meni, da mora ta ukrep vključevati ustrezno izvajanje prepovedi potovanja, da se prepreči gibanje oseb, ki novačijo rekrute, in kurirjev; odvzem prostosti osebam, ki so vpletene v teroristične dejavnosti, in njihovo vračanje v domovino; odvzem premoženja, ki je povezano z LTTE, na primer njihovega trgovskega ladjevja; zamrznitev sumljivih bančnih računov; zaprtje podjetij ali obratov, povezanih z LTTE; meni, da se lahko v primeru učinkovitega premirja in končanja terorizma ter obnovitve resnih pogajanj razmisli o odpravi prepovedi;

17.   ugotavlja, da so zaprli tamilsko organizacijo za rehabilitacijo v Združenem kraljestvu ter da v zvezi z njo in z uradoma svetovnega tamilskega usklajevalnega odbora v Združenih državah Amerike in Avstraliji v tem času potekajo preiskave;

18.   poudarja, da morajo vlade vseh držav članic sprejeti učinkovitejše ukrepe proti indoktrinaciji in zastraševanju tamilskih prebivalcev v svojih državah ter izsiljevanju denarja za financiranje dejavnosti LTTE;

19.   ponovno poziva obe strani, naj v dokaz dobre volje takoj prenehata uporabljati protipehotne zemeljske mine in pomagata pri njihovi odstranitvi, ter v ta namen poziva vlado Šrilanke, naj sebe postavi za vzor in podpiše konvencijo iz Ottawe, ki prepoveduje uporabo omenjenih min, LTTE pa naj podpišejo "Listino o zavezi" organizacije Geneva Call;

20.   ugotavlja, da sta se dve tamilski politični stranki, Cejlonski delavski kongres in Ljudska fronta, odločili, da se pridružita vladni koaliciji;

21.   poziva šrilanško vlado, Združeno nacionalno stranko in druge stranke, naj tesno sodelujejo pri odločnem ukrepanju proti terorizmu in upoštevajo upravičene tamilske pritožbe ter naredijo pogumno gesto sprave s tamilskim prebivalstvom na Šrilanki; meni, da bi bil poglavitni korak pri oblikovanju pravega okvira za takšno dejanje zgodnja revizija ustave Šrilanke, ki sodi med najstarejše azijske demokracije, s čimer naj bi oblikovali posvetno demokratično republiko, v kateri so spoštovane vse vere;

22.   pozdravlja izraženo zavezanost predsednika Rajapakse največjemu možnemu prenosu oblasti na tamilsko prebivalstvo in poziva k njegovi uresničitvi; v skladu s tem poziva, naj se delo vsestrankarskega predstavniškega odbora pospeši, da bi se tako v nekaj tednih (raje kot v nekaj mesecih) oblikovali uresničljivi in sprejemljivi predlogi, ki bi v interesu soglasne rešitve pritegnili tamilske skupnosti; ponavlja izjavo sopredsednikov z dne 30. maja 2006, s katero vlado Šrilanke pozivajo, naj "pokaže, da je pripravljena izvesti velike politične spremembe, ki bi uvedle nov način upravljanja in s tem zagotovile več pravic vsem prebivalcem Šrilanke"; poziva vlado Šrilanke in sopredsednike, naj ponovno opozorijo na tokijsko deklaracijo, LTTE pa naj jo spoštujejo;

23.   izraža skrb zaradi vpliva, ki ga bo imel obnovljeni spor na obnovo in dostavljanje mednarodne pomoči, kajti čeprav je EU Šrilanki po cunamiju nakazala skoraj 125 milijonov EUR humanitarne in obnovi namenjene pomoči, trajni politični zastoj "v strukturi, ki opravlja operacije po cunamiju", še naprej povzroča zamude pri nakazilu nadaljnjih 50 milijonov EUR pomoči ter s tem ovira življenjsko pomembna obnovitvena dela na severu in vzhodu Šrilanke; ugotavlja tudi, da se je Azijska razvojna banka odločila prerazporediti nekatera finančna sredstva, in opaža težave pri izvajanju mnogih infrastrukturnih projektov;

24.   podpira sedanji akcijski načrt Urada ZN za humanitarne zadeve v korist razseljenega prebivalstva;

25.   poziva Svet, Komisijo in vlade držav članic, naj podvojijo svoja prizadevanja in pomagajo na Šrilanki vzpostaviti trden in pravičen mir ter državi povrniti varnost in blaginjo;

26.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, generalnemu sekretarju Združenih narodov, vladam Norveške in drugih sopredsednic tokijske donatorske konference, predsedniku in vladi Šrilanke ter drugim stranem, udeleženim v sporu.

(1) UL C 59, 23.2.2001, str. 278.
(2) UL C 47 E, 27.2.2003, str. 613.
(3) UL C 87 E, 7.4.2004, str. 527.
(4) UL C 247 E, 6.10.2005, str. 147.
(5) Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0227.
(6) Sklep Sveta 2006/379/ES z dne 29. maja 2006 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu in razveljavitvi Sklepa 2005/930/ES (UL L 144, 31.5.2006, str. 21).


Prosilci za azil iz Severne Koreje, zlasti na Tajskem
PDF 110kWORD 35k
Resolucija Evropskega parlamenta o prosilcih za azil iz Severne Koreje, zlasti na Tajskem
P6_TA(2006)0357RC-B6-0489/2006

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju svojih predhodnih resolucij o Severni Koreji,

–   ob upoštevanju določb iz konvencije o statusu beguncev iz leta 1951 in protokola k tej konvenciji iz leta 1967,

–   ob upoštevanju člena 115(5) svojega Poslovnika,

A.   ker je v zadnjih letih več deset tisoč Severnih Korejcev pobegnilo iz domovine zaradi zatiranja in vsesplošne lakote ter nekateri tvegajo življenja na poti prek Kitajske, da bi prišli na Tajsko, v Vietnam, Kambodžo, Južno Korejo in druge države Jugovzhodne Azije,

B.   ker je Demokratična ljudska republika Koreja (DLRK) ratificirala Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah,

C.   ker je Tajska postala prehodni cilj za Severne Korejce, ki bežijo iz domovine, s tem pa so tajske oblasti postavljene v težaven položaj v odnosu do DLRK, države, s katero so v prijateljskih odnosih,

D.   ker se je v zadnjem letu znatno povečalo število beguncev iz Severne Koreje, Burme, Laosa in Kitajske, ki prečkajo tajsko ozemlje,

E.   ker želijo tajske oblasti uveljavljati zakonodajo o nezakonitem priseljevanju,

F.   ker je 22. avgusta 2006 tajska policija pridržala skupino 175 prosilcev za azil, med njimi je bilo 37 moških, 128 žensk in 10 otrok, ki so se zadnja dva meseca skrivali v zapuščeni hiši v tajski prestolnici Bangkok,

G.   ker so bili ti prosilci za azil – gre za največjo skupino Severnih Korejcev, ki je bila doslej zajeta na Tajskem – obtoženi nezakonitega vstopa v državo in postavljeni pred sodišče, kjer so vsakemu prisodili denarno kazen 6.000 tajskih batov (160 USD) in jih potem zaprli za 30 dni, ker niso mogli plačati,

H.   ker je urad Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) v Bangkoku podelil status begunca 16 članom te skupine ter naj bi ti v nekaj dneh zapustili Tajsko in odšli v Južno Korejo, ki prebežnikom iz Severne Koreje podeli državljanstvo,

I.   ker morajo vlade spoštovati svoje obveznosti, ki so jih prevzele kot podpisnice konvencije o statusu beguncev iz leta 1951 in protokola k tej konvenciji iz leta 1967, da UNHCR zagotovijo dostop do državljanov vseh držav, tudi Severne Koreje, ki prosijo za azil v drugi državi,

J.   ker položaj preostalih prosilcev za azil ostaja negotov in ga je treba hitro razrešiti,

1.   obžaluje, kot je to storil že v svojih prejšnjih resolucijah, da tisoči državljanov Severne Koreje bežijo iz svoje države zaradi zatiranja, lakote in gospodarskega nazadovanja;

2.   poziva tajske oblasti, naj severnokorejskih beguncev ne vračajo v domovino, saj jih tam skupaj z njihovimi družinami čakajo hude posledice;

3.   poziva Tajsko, ki je znana po dolgi tradiciji gostoljubnosti do beguncev in je odgovorna članica mednarodne skupnosti, naj si v tesnem sodelovanju z UNHCR in drugimi človekoljubnimi organizacijami prizadeva najti hitro in sprejemljivo rešitev za begunce iz Severne Koreje, tako da jih po izteku 30-dnevnih zapornih kazni pošlje v tretjo državo, ki jo sami izberejo;

4.   poziva države, ki lahko sprejmejo begunce, naj to čim prej sporočijo, s čimer se zagotovi, da ne bodo ostali zaprti;

5.   poziva Komisijo, naj v sodelovanju z UNHCR pozorno spremlja položaj severnokorejskih beguncev in za to po potrebi zagotovi ustrezno finančno pomoč;

6.   poziva Svet in Komisijo, naj med bližnjim vrhom ASEM (srečanje Azija-Evropa), ki bo 10. in 11. septembra 2006, načneta vprašanje beguncev in prosilcev za azil iz Severne Koreje;

7.   poziva vlado DLRK, naj upošteva posebne postopke, ki jih je oblikovala komisija Združenih narodov za človekove pravice;

8.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladi Kraljevine Tajske, vladi Republike Koreje, vladi Demokratične ljudske republike Koreje in Visokemu komisariatu Združenih narodov za begunce.


Razmere v Zimbabveju
PDF 120kWORD 51k
Resolucija Evropskega parlamenta o razmerah v Zimbabveju
P6_TA(2006)0358RC-B6-0495/2006

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju svojih resolucij z dne 15. januarja 2004(1), 16. decembra 2004(2) in 7. julija 2005(3),

–   ob upoštevanju Skupnega stališča Sveta 2006/51/SZVP z dne 30. januarja 2006, ki obnavlja omejevalne ukrepe proti Zimbabveju do 20. februarja 2007(4),

–   ob upoštevanju Uredbe Komisije (ES) št. 898/2005(5) z dne 15. junija 2005, ki podaljšuje seznam oseb v Zimbabveju, na katere so usmerjeni omejevalni ukrepi,

–   ob upoštevanju poročila mednarodne krizne skupine z dne 24. avgusta 2006 z naslovom'Zimbabve: strategija opozicije",

–   ob upoštevanju člena 115(5) svojega Poslovnika,

A.   ker se strašne humanitarne, politične in gospodarske razmere v Zimbabveju še naprej slabšajo zaradi tako imenovane "operacije Murambatsvina" (izženimo izmečke), katere posledica je 700 000 ljudi brez sredstev, medtem ko je več kot štiri milijone Zimbabvejcev, ki jim preti lakota, še živih, zahvaljujoč pomoči v hrani, in se politično zatiranje učinkovito nadaljuje,

B.   ker je zimbabvejska vlada predlagala zakon o prestrezanju sporočil, ki bo vojaski, obveščevalni službi, policiji in uradu predsednika omogočil nadzor nad elektronsko pošto, dostopom do interneta in telefonskimi pogovori,

C.   ker so bile volitve v senat dne 26. novembra 2005 cinično dejanje političnega pokroviteljstva, katerega namen je bil utrditi avtoritarno oblast stranke Zanu-PF v Zimbabveju,

D.   ker se je najbolj pomembna politična opozicija v Zimbabveju, Gibanje za demokratične spremembe, oktobra 2005 na žalost razdelila na dve frakciji,

E.   ker je razvoj Afrike prednostna naloga zahodnih demokracij, ob priznavanju, da pomoč sama po sebi daje malo rezultatov in da morajo afriške vlade nositi svoj del odgovornosti ter se zavezati demokraciji, pravni državi in spoštovanju človekovih pravic,

F.   ker je delež nezaposlenih v Zimbabveju več kot 70-odstoten in ima država najvišjo stopnjo inflacije na svetu,

G.   izraža skrb zaradi poročil organizacij za človekove pravice, da so migranti iz Zimbabveja izpostavljeni slabemu ravnanju in zlorabam v Južni Afriki,

H.   ker se Afriška unija (AU), Južnoafriška razvojna skupnost in zlasti Južna Afrika niso dovolj odločno uprle graje vrednemu Mugabejevemu režimu,

1.   obsoja diktaturo Mugabeja zaradi nepopustljivega zatiranja zimbabvejskih ljudi in izraža globoko nezadovoljstvo, ker se regionalni akterji, kot so AU, Južnoafriška razvojna skupnost in Južna Afrika, niso hoteli odločneje upreti zlorabam režima in niso vztrajali pri zahtevi, da bi se morala zimbabvejska vlada poboljšati in ponovno vzpostaviti demokracijo in pravno državo;

2.   zahteva, da režim predsednika Mugabeja izpolni obljubo in zagotovi dovolj stanovanj za vse, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove med okrutno kampanjo "operacija Murambatsvina";

3.   obžaluje, da zlorabe vlade, na primer program deložacij, ki je prekinil dostop do zdravstvenega varstva, in nezadostne politike socialnega varstva, ki so še bolj povečale ranljivost obolelih za aidsom, spodkopavajo napredek Zimbabveja v boju proti HIV/aidsu;

4.   izraža veliko skrb, da Zimbabve trenutno doživlja eno od najhujših epidemij HIV/aids na svetu, saj zaradi te bolezni vsak teden umre več kot 3 200 ljudi; poziva zimbabvejsko vlado, da nemudoma sprejme ukrep za izboljšanje dostopa do antiretrovirusnega zdravljenja, ki ga je trenutno deležnih le 8 % okuženih z boleznijo;

5.   ne želi priznati legitimnosti nedavno ustanovljenega "senata" v Zimbabveju, saj se je diskreditiranih volitev udeležilo le 15 % Zimbabvejcev, rezultat v korist stranke Zanu-PF pa je bil že vnaprej zagotovljen;

6.   poziva k umaknitvi zakona o prestrezanju sporočil, odpravi zakona o terorizmu in zakona o nevladnih organizacijah, ki vsi po vrsti služijo kot pretveza za še hujše zatiranje vseh nasprotnikov Mugabejevega režima;

7.   izraža osuplost zaradi prikritega poskusa Mugabejevega režima, da prevzame nadzor nad zimbabvejsko organizacijo Rdečega križa z nasilnim priporočanjem zaposlovanja članov in podpornikov vlade; ugotavlja, da so največje donatorke zimbabvejske organizacije Rdečega križa Danska, Združeno kraljestvo in druge države članice; izraža bojazen, da ta poteza napoveduje uporabo pomoči v hrani zimbabvejske organizacije Rdečega križa kot političnega orožja, zaradi česar bi mnogi ranljivi Zimbabvejci ostali brez življenjsko pomembne pomoči;

8.   trdno vztraja, da zaradi potegovanja za organizacijo svetovnega pokala v nogometu 2010 in samega turnirja Mugabejev režim absolutno ne sme biti deležen nikakršnih finančnih ugodnosti ali propagande; zato poziva Južno Afriko in Fifo, naj izključita Zimbabve iz sodelovanja na tekmah za uvrstitev na svetovno prvenstvo in prirejanja mednarodnih prijateljskih tekem ali gostil nacionalne ekipe, ki sodelujejo na prireditvi;

9.   poziva Roberta Mugabeja, naj ravna v skladu s svojo obljubo in odstopi raje prej kot kasneje, kar bi bil največji možen posamičen korak v smeri oživitve zimbabvejske družbe, politike in gospodarstva ter k začetku pozitivnih pogajanj glede tranzicije med Zanu-PF, Gibanjem za demokratične spremembe in drugimi opozicijskimi gibanji;

10.   pozdravlja srečanje med dvema frakcijama Gibanja za demokratične spremembe v Južni Afriki dne 26. avgusta 2006 in poziva vse, ki nasprotujejo graje vrednemu Mugabejevemu režimu, da se združijo in s svojo dejavnostjo zimbabvejskemu ljudstvu zagotovijo trdno demokratično, reprezentativno in združeno opozicijo, ki bo v vseh pogledih sprejela odgovornost vladanja, ter da izpeljejo politične in gospodarske spremembe, ki bodo izboljšale položaj v Zimbabveju;

11.   ploska zimbabvejskemu kongresu sindikatov zaradi bližajočih se protestov proti strašnim življenjskim razmeram, ki jih Mugabejev režim vsiljuje ljudem v Zimbabveju, in vztraja, da bi morale te demonstracije potekati brez policijskega nadlegovanja;

12.   priznava, da usmerjene sankcije EU proti Zimbabveju in določenim posameznikom v tej državi niso imele zaželenih posledic za tiste, ki so neposredno odgovorni za osiromašenje Zimbabveja in muke, ki so jih pretrpeli njegovi prebivalci; poziva Svet, naj zagotovi, da vse države članice strogo uporabljajo obstoječe stroge ukrepe, vključno z embargom na orožje in prepovedjo potovanja, ter naj bodo raje prestroge kot premile;

13.   nadalje poziva Svet, da razširi področje delovanja sankcij in da podaljša seznam posameznikov – ki je trenutno pri številki 120 – ki naj vključuje precej več zimbabvejskih vladnih ministrov, namestnikov in guvernerjev, članov Zanu-PF, podpornikov in delavcev, njihovih družinskih članov ter poslovnežev in drugih uglednih posameznikov, ki so povezani z Zanu-PF;

14.   poziva Kitajsko in druge države, ki Mugabejev režim oskrbujejo z orožjem in ga tudi drugače pdopirajo, da s tem prenehajo in da se pridružijo mednarodni skupnosti pri prizadevanjih za izboljšanje razmer v Zimbabveju;

15.   obžaluje, da je v času, ko Združeni narodi prosijo za 257 milijonov ameriških dolarjev humanitarne pomoči za Zimbabve, Mugabejev režim na Kitajskem naročil dvanajst vojaških letal K-8, vrednih 240 milijonov ameriških dolarjev; ugotavlja tudi, da je zimbabvejska vojska napovedala nakup 127 vozil za višje častnike in da jih bo v naslednjih mesecih kupila še 194;

16.   poziva Varnostni svet OZN, da nujno poroča o položaju človekovih pravic in političnem položaju v Zimbabveju;

17.   ponovno zahteva od Južnoafriške razvojne skupnosti, da zapre vadbeni center za regionalne mirovne čete v Harareju in ga preseli na ozemlje druge članice Južnoafriške razvojne skupnosti;

18.   vztraja, da morajo vso pomoč za Zimbabve dostaviti prek pravih nevladnih organizacij in da mora dospeti do ljudi, ki jim je namenjena, pri čemer naj bo Mugabejev režim vpleten v najmanjši možni meri; je zaskrbljen, ker je EU leta 2005 v Zimbabveju financirala sedem projektov, vrednih 70 milijonov EUR, ter še nadaljnje projekte v letu 2006, vključno s 3,7 milijona EUR vrednim projektom, ki ga izvaja prek sklada za preskrbo z vodo EU, ter Komisijo poziva, naj da zagotovilo, da se Mugabejev režim ni okoristil s to pomočjo;

19.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam držav članic, vladam držav skupine G8, vladi in parlamentu Zimbabveja, vladi in parlamentu Južne Afrike, generalnemu sekretarju Commonwealtha, generalnemu sekretarju Združenih narodov, predsednikoma Komisije in izvršnega sveta AU, panafriškemu parlamentu, generalnemu sekretarju Južnoafriške razvojne skupnosti in predsedniku Fife.

(1) UL C 92 E, 16.4.2004, str. 417.
(2) UL C 226 E, 15.9.2005, str. 358.
(3) UL C 157 E, 6.7.2006, str. 491.
(4) UL L 26, 31.1.2006, str. 28.
(5) UL L 153, 16.6.2005, str. 9.

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov