Evropski parlament,

–   ob upoštevanju drugega odstavka člena 192 Pogodbe o ES,

–   ob upoštevanju členov 39 in 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A6-0405/2006),

A.   ker so v Evropi razlike pri zastaralnih rokih, začetku teka roka, "dnevu spoznanja", možnosti prekinitve ali zadržanja teka roka, predložitvi dokazov in podajanju ugovora zastaranja,

B.   ker lahko takšne razlike žrtvam nesreč povzročijo neželene posledice v čezmejnih sporih in s tem ovirajo oškodovane osebe pri uveljavljanju pravic v drugih državah članicah in včasih tudi v svoji državi, oškodovanci pa se morajo opirati na tuje pravo,

C.   ker se pojavljajo zlasti naslednje sporne točke v zvezi s čezmejnimi nesrečami: v nekaterih državah mladoletniki in invalidne osebe nimajo zagotovljenega posebnega varstva glede trajanja zastaralnega roka, zaradi česar lahko izgubijo pravice zahtevati nadomestilo, ki bi jih drugače v primeru poškodbe v drugi državi članici obdržali; v nekaterih državah je edini način za prekinitev zastaralnega roka vložitev ali vročitev tožbe: v čezmejnih pravnih sporih lahko takšen pristop povzroči težave, ker pogajanja vedno trajajo dlje in ker je lahko nezmožnost zadržanja zastaralnega roka za žrtev neugodna, zato ker mora kmalu prevzeti znatne stroške za vložitev ali vročitev tožbe, še preden je mogoče zaključiti pogajanja,

D.   ker bi utegnilo biti primerno, glede na razlike pri zastaralnih rokih v čezmejnih primerih telesnih poškodb, določiti nekaj bistvenih načel,

E.   ker je pogoj iz člena 39(2), da ni nobenega predloga v pripravi, ustrezno izpolnjen,

1.   poziva Komisijo, naj razišče učinke obstoja različnih zastaralnih rokov na notranji trg in zlasti na državljane, ki izvršujejo svoje svoboščine iz pogodbe; študija bi zlasti morala količinsko opredeliti število primerov telesnih poškodb s čezmejni element in oceniti težave in/ali nadloge, povzročene poškodovanim osebam zaradi razlik pri zastaralnih rokih, ob upoštevanju spornih vprašanj iz uvodne izjave B;

2.   poziva Komisijo, naj po oceni študije pripravi poročilo o zastaralnih rokih, v katerem bodo obravnavane zlasti različne možnosti, v razponu od omejene uskladitve zastaralnih rokov do uporabe kolizijskih norm;

3.   zahteva od Komisije, da, kjer je to primerno glede na raziskavo, opravljeno na podlagi odstavka 1 in po posvetovanju s Parlamentom, Parlamentu na podlagi člena 65(c) in druge alinee člena 67(5) Pogodbe o ES predloži zakonodajni predlog o zastaralnih rokih v zvezi z zahtevki v primeru telesnih poškodb in nesreč s smrtnim izidom v čezmejnih pravnih sporih, ob upoštevanju podrobnih priporočil, določenih v Prilogi;

4.   potrjuje, da priporočila, določena v Prilogi, upoštevajo načelo subsidiarnosti in temeljne pravice državljanov; poziva Komisijo, naj podrobno preveri, da sta načelo subsidiarnosti in spoštovanje sorazmernosti strogo uveljavljena; svetuje, da se zlasti posebna pozornost posveti zagotavljanju, da je izbrana najmanj vsiljiva oblika zakonodaje in da se preuči, ali je možno težave rešiti z uvedbo načela države izvora;

5.   meni, da zahtevani predlog ne sme imeti finančnih posledic;

6.   naroči svojemu predsedniku, naj posreduje to resolucijo in spremljajoča natančna priporočila Svetu in Komisiji ter parlamentom in vladam držav članic.

PODROBNA PRIPOROČILA O VSEBINI ZAHTEVANEGA PREDLOGA

Priporočilo 1 (glede oblike in področja uporabe instrumenta, ki naj se sprejme)

Priporočilo 2 (glede minimalne vsebine instrumenta, ki naj se sprejme)

Dolžina, računanje, začetek teka, zadržanje in prekinitev zastaralnega roka

–  Splošni zastaralni rok bi moral biti štiri leta, ne glede na naravo obveznosti, temelj tožbe ali istovetnost toženca, razen v primerih, ko ustrezno pravo zahtevka predvideva daljše obdobje, v tem primeru pa je breme dokazovanja daljšega obdobja na tožniku. Dolžina zastaralnega roka za izterjavo odškodnine, dosojene s pravnomoèno sodbo ali arbitražno odloèitvijo, bi morala biti 10 let. Zastaralnega roka ne bi smelo biti za odškodnine zaradi teroristiènih dejanj, muèenja in suženjstva.

–  Zastaralni rok bi moral preteči ob preteku zadnjega trenutka zadnjega dne roka; računati bi ga bilo treba v skladu z uradnim koledarjem v državi članici, v kateri tožnik vlaga tožbo; prav tako se dan, ko nastopi škodno dejanje, ne bi smel šteti. Če se zastaralni rok podaljša, bi bilo treba nov zastaralni rok šteti od dneva izteka prejšnjega zastaralnega roka.

–  Zastaralni rok bi moral zaèeti teèi:

–  Tek zastaralnega roka bi bilo treba zadržati v primeru, ko je toženec namerno, nepošteno, nerazumno ali zaradi napake prikril dejstva ali okoliščine, ki povzročajo odgovornost toženca. Prav tako bi ga bilo treba zadržati v času trajanja povezanih kazenskih postopkov/preiskav ali v primerih izrazite zahteve/zahtevka na podlagi Direktive 2000/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. maja 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju avtomobilske odgovornosti (Četrta direktive o zavarovanju avtomobilske odgovornosti)(1).

–  Zastaralni rok bi moral pretrgati zaèetek sodnega postopka; vsak akt tožeèe stranke, ki je vroèen toženi stranki in katerega namen je zaèetek sodnega postopka; vsak akt tožeèe stranke, ki je vroèeno toženi stranki in katerega namen je zaèetek pogajanj; vsak drugi akt tožeèe stranke, ki je vroèen toženi stranki in s katerim se toženi stranki sporoèi zahtevek tožeèe stranke po odškodnini, pa bi moral zastaralni rok zadržati.

Vključiti bi bilo treba tudi ustrezne določbe o omejitvi zagovora, diskrecijski pravici sodišč pri uporabi zastaralnega roka, učinkih uspešnega ugovora zastaranja in o večjem številu tožnikov/tožencev.

Poleg tega bi se od držav članic moralo zahtevati, da vzpostavijo nacionalne informacijske centre za vodenje registra vseh kazenskih preiskav ali postopkov, ki so v teku, in v katere so vpletene tuje žrtve, ter da nudijo pisne odgovore obrazloženim zahtevam po podatkih, ki jih vložijo tuje žrtve ali kdo v njihovem imenu.

(1) UL L 181, 20.7.2000, str. 65. Direktiva, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2005/14/ES (UL L 149, 11.6.2005, str. 14).