Evropski parlament,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru z dne 29. maja 2006 z naslovom "Odnosi EU s pacifiškimi otoki – Strategija za okrepljeno partnerstvo" (KOM(2006)0248),

–   ob upoštevanju sklepov Sveta o strategiji EU za Pacifik, ki jo je sprejel Svet za splošne zadeve dne 17. julija 2006,

–   ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu med skupino afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP) ter Evropsko skupnostjo, podpisanega v Cotonouju dne 23. junija 2000 (Sporazum iz Cotonouja)(1),

–   ob upoštevanju člena 89(1) Sporazuma iz Cotonouja, ki predvideva, da se sprejmejo posebne določbe in ukrepi za podporo otoškim državam AKP pri njihovih prizadevanjih za premostitev geografskih težav in drugih preprek, ki ovirajo njihov razvoj, da bi jim omogočili pospešen razvoj,

–   ob upoštevanju poročila Projekta tisočletja Združenih narodov: "Naložba v razvoj: praktični načrt za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja",

–   ob upoštevanju skupne izjave Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki se sestajajo v okviru Sveta, Evropskega parlamenta in Komisije o razvojni politiki Evropske unije z naslovom "Evropsko soglasje"(2),

–   ob upoštevanju Pariške deklaracije o učinkovitosti pomoči z dne 2. marca 2005, ki so jo sprejeli ministri razvitih držav in držav v razvoju, ki so odgovorni za spodbujanje razvoja, ter vodje večstranskih in dvostranskih razvojnih institucij,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. marca 2006 o vplivih Sporazumov o gospodarskem partnerstvu na razvoj(3),

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A6-0325/2006),

A.   ob upoštevanju prisotnosti evropskih držav v pacifiški regiji v preteklosti,

B.   ker je večina pacifiških otoških držav postala neodvisna šele pred kratkim,

C.   ker je prisotnost EU v regiji precejšnja zaradi čezmorskih ozemelj, kot so Nova Kaledonija, Francoska Polinezija, Walliški in Futunski otoki (Francija) in otoki Pitcairn (Velika Britanija),

D.   ker si Gibanje za neodvisen Pacifik brez jedrskega orožja (NFIP) prizadeva tako za zaustavitev vseh jedrskih poskusov v regiji kakor tudi za spoštovanje dostojanstva njenih avtohtonih prebivalcev,

E.   ker je EU velik donor v regiji, katerega celotna dodeljena pomoč od pristopa prvih pacifiških otoških držav h Konvenciji iz Loméja leta 1975 presega 1,8 milijarde EUR,

F.   ob upoštevanju dejstva, da je pacifiški načrt sprejelo 16 držav članic Foruma pacifiških otokov, ki ima za cilj krepitev regionalnega sodelovanja in vključevanja ter se osredotoča na gospodarsko rast, trajnostni razvoj, dobro upravljanje in varnost preko regionalizma, ter ponuja možnosti za poglobitev odnosov med EU in Pacifikom,

G.  G ker se pacifiške otoške države soočajo z znatnimi težavami, ki izhajajo iz hitre rasti prebivalstva, pomanjkanja kvalificirane delovne sile, nizke gospodarske rasti, etičnih napetosti, socialno-ekonomskih neenakosti, neuspelega upravljanja ter vpliva svetovnih gospodarskih gibanj, kar povzroča skrb, da se bosta v prihodnje v regiji povišali stopnja revščine in nestanovitnost,

H.   ker pacifiška regija razpolaga z bogatimi naravnimi viri, vendar ima zelo zapletene sisteme zemljiške posesti, ki lahko v nekaterih primerih ovirajo razvoj,

I.   ker so pacifiške države AKP popolne demokracije, razen Tonge, ki je ustavna monarhija,

1.   pozdravlja pobudo Komisije, da oblikuje prvo strategijo EU za Pacifik po tridesetih letih sodelovanja od podpisa prve Konvencije iz Loméja leta 1975 in Sporazuma iz Cotonouja iz junija 2000;

2.   poudarja, da ima EU kot glavni donor v regiji možnost oblikovati strategijo, ki bo podprla pacifiške otoške države pri doseganju razvojnih ciljev novega tisočletja (RCNT);

3.   poudarja dejstvo, da je regija heterogena in zato poziva, naj bo strategija Komisije prožna, da se zagotovi, da se razvojna pomoč porazdeli v skladu z nacionalnimi in regionalnimi prednostnimi nalogami, ter se doseže maksimalno korist tako za bolj kot za manj razvite pacifiške države;

4.   podpira stališče Komisije, ki meni, da je potreben okrepljen politični dialog s Forumom pacifiških otokov, katerega vodje so sprejeli nov sporazum, ki opredeljuje forum kot medvladno organizacijo, ki jo ureja mednarodno pravo; hkrati poudarja, da mora vsaka okrepitev dialoga na regionalni ravni obravnavati potrebe najrevnejših držav v regiji;

5.   poudarja, da mora vsaka strategija primerno obravnavati razvojne potrebe vseh pacifiških otoških držav, zlasti najrevnejših, in jih podpirati pri prizadevanjih za doseganje RCNT;

6.   priznava, da je pacifiška regija bogata z naravnimi viri, zlasti z ribami, rudami in gozdovi, ter da sta v številnih državah v regiji kmetijstvo in turizem glavna gospodarska stebra; zato poudarja, da mora biti ekološko in gospodarsko trajnostni razvoj v središču vsake strategije, ki se nanaša na te ključne sektorje; poudarja, da mora izkoriščanje naravnih virov prispevati k ustvarjanju dohodka za vse prebivalce pacifiških otoških držav in zlasti prispevati k zmanjšanju revščine;

7.   priznava pomen finančne pomoči Evropske unije za spodbujanje razvoja lokalnega ribolova v regiji, ki je glavni vir prihodka za tihomorske otoške države, zlasti države z nizkim bruto nacionalnim dohodkom, kot so Kiribati, Marshallovi otoki, Mikronezija in Tuvalu;

8.   poudarja pomen dobrega upravljanja na področju ribolova, tako da se prepreči prelov in uničujoče ribiške tehnike ter nevarnosti za okolje, ki lahko uničijo življenje v morju, zlasti v primeru ribolova tunov, v okivru katerega ima Pacifik eno najbogatejših ribolovnih območij na svetu;

9.   odobrava regionalni pristop, ki ga imajo pacifiške otoške države do upravljanja ribolova tunov v regiji, in spodbuja EU, da kakršne koli bodoče sporazume o ribolovu tunov sklene s celotno regijo in ne s posameznimi državami;

10.   priznava, da je pomembno uvesti pristojbine za dovoljenja za ribolov tuna na velike razdalje v Izključnih gospodarskih conah (IGC) držav v regiji, ki predstavljajo glavni vir dohodka za pacifiške otoške države, zlasti za države z nižjim dohodkom, kot so Kiribati, Maršalovi otoki, Mikronezija in Tuvalu; vendar je zaskrbljen nad majhno količino ulova, ki je dejansko predelana znotraj IGC ter nad posledično izgubo zaslužka;

11.   pozdravlja predlog Komisije za okrepitev prizadevanj za spodbujanje trajnostnega upravljanja ribištva s podporo sistema regije za spremljanje, kontrolo in nadzor in s krepitvijo zmogljivosti regije za boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in neurejenemu ribolovu;

12.   poziva EU in države pacifiške regije, naj podpirajo mednarodni akcijski načrt Organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO) za boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in neurejenemu ribolovu; meni, da mora to biti prednostna naloga pri sklepanju sporazumov o ribolovu s tretjimi državami;

13.   poziva EU in pacifiške otoške države, naj tesno sodelujejo za odpravo nezakonitega, neprijavljenega in neurejenega ribolova v regiji ter kot države pristanišča in/ali države zastave strogo izpolnjujejo svoje obveznosti;

14.   priporoča, da razvitejše pacifiške otoške države nadaljujejo z razvojem lokalne predelovalne dejavnosti in tako ustvarijo več delovnih mest ter preučijo možnosti ugodnih posojil Evropske investicijske banke majhnim in srednjim podjetjem z lokalnim lastništvom na pacifiških otokih, da bi povečale proizvodne zmogljivosti in prihodke regije; pozdravlja oceno virov rib in ribolovnih zmogljivosti, ki jo je izvedla Agencija za ribištvo Pacifiškega foruma, in poziva k razširitvi nacionalnih flot tam, kjer je cilj povečati zmogljivost;

15.   poziva Komisijo, da opravi presojo okoljskega in socialnega vpliva nezakonite in obsežne industrijske sečnje in z njo povezane trgovine v pacifiških državah;

16.   poziva Komisijo, naj se osredotoči na hitro izvajanje Konvencije o biološki raznolikosti in z njo povezanih sporazumov, zlasti programa dela na zaščitenih območjih, ki je učinkovit instrument za preprečevanje nadaljnjega uničevanja ali degradacije gozdnih in morskih ekosistemov v pacifiški regiji;

17.   poziva Komisijo, naj poveča podporo za ekološko in socialno odgovorno upravljanje gozdov in za izvajanje zanesljivih sistemov, ki lahko zagotovijo verodostojno jamstvo evropskim potrošnikom, da so lesni proizvodi, ki so v prodaji na EU trgu, narejeni iz lesa, ki prihaja iz trajnostnih virov; poudarja, da je pomembno opustiti čezmerno obsežno industrijsko sečnjo v prid projektov ekološkega gozdarstva, da bi ustvarili dohodke za lokalne skupnosti in prispevali k zmanjšanju revščine;

18.   podpira Konvencijo o ohranjanju in upravljanju izrazito selitvenih staležev rib v zahodnem in srednjem Pacifiku, ki je bila podpisana septembra 2000 in ima za namen doseganje dolgoročnega trajnostnega ribolova tunov, kot znak sodelovanja med pacifiškimi otoškimi državami in državami, ki ribarijo na odprtem morju;

19.   poudarja, da je potrebno občutno večje vlaganje v upravljanje rudnih nahajališč, ki so bistven vir zunanje izmenjave tako za bolj kot manj razvite pacifiške otoške države, da bi tako preprečili prezgodnje izčrpanje virov, kot se je zgodilo v Nauru po 50 letih stalnega izkopavanja fosfata;

20.   poziva Komisijo, da v sodelovanju s pacifiškimi otoškimi državami zagotovi, da se v objavljenih letnih finančnih poročilih popolnoma razkrije vse davke in dajatve, ki jih naftne, rudarske in plinske družbe v regiji plačujejo različnim vladam;

21.   poudarja gospodarski pomen, ki ga ima turizem v regiji, saj je eden izmed glavnih adutov pacifiških otokov njihovo idilično okolje; poudarja, da mora vsako spodbujanje turizma v regiji težiti k povečanemu lokalnemu lastništvu turističnih storitev, da se zagotovi trajnost turističnega sektorja in se, kolikor je možno, poveča koristi za lokalno gospodarstvo;

22.   poziva k prepovedi vseh jedrskih poskusov ter meni, da je bistveno, da bi bila vsa regija brez jedrskega orožja in da bi bilo treba odpraviti škodo, ki so jo taki poskusi povzročili na okolju, ekosistemih ter javnem zdravju;

23.   priznava koristi, ki jih ima ustanavljanje nizko-cenovnih letalskih družb, ki svoje storitve opravljajo v regiji, za gospodarstvo pacifiških otokov, ter poziva, da se omejitve v politiki "odprtega neba" odpravijo in se zračni promet razvija racionalno, tako da bodo emisije in drugi okoljski vplivi povečanega zračnega prometa čim manjši;

24.   poudarja, da v večini primerov samo bogatejše države z bolj razvito infrastrukturo ter bolj pogostimi letalskimi povezavami vsako leto privabijo visoko število turistov; poudarja, da se mora v teh primerih razvojna pomoč še naprej uporabljati za financiranje infrastrukture in za spodbujanje trajnostnega turizma;

25.   poziva Komisijo, naj v projektih, izvedenih v okviru Desetega Evropskega razvojnega sklada, poudari podporo za sisteme izobraževanja in tehničnega usposabljanja držav v regijah, katerih razvoj zavirajo pomanjkljivosti na tem področju;

26.   priznava pomen kmetijstva kot primarnega vira dohodka, vključno z dobičkom, ki izhaja iz izvoza, in kot sredstva za samooskrbo in zaposlovanje v regiji;

27.   poudarja, da globalizacija, skupaj z izgubo prednostnega dostopa do trga EU, že ima velik gospodarski vpliv na regijo, zlasti na Fidži;

28.   poudarja, da bi bilo treba v manj razvitih državah, katerih preživetje je odvisno predvsem od samozadostnega kmetijstva, začeti postopen prehod iz proizvodnej osnovnih kmetijskih pridelkov na proizvodnjo pridelkov, ki so namenjeni prodaji, da bi tako imeli na razpolago več kmetijskih pridelkov za izvoz, ter preučiti upravičenost ustanavljanja storitev predelovanja in pakiranja prehrambenih izdelkov;

29.   poudarja, da je kvalificirana delovna sila pomemben predpogoj za gospodarsko rast pacifiških otoških držav in zato poziva Komisijo, naj podpira nacionalne politične okvire, katerih cilj je zagotoviti infrastrukture za poklicno usposabljanje in druga prilagojena usposabljanja za podporo lokalnim industrijam pacifiških otoških držav;

30.   poudarja pomen medregionalne trgovine in trgovine med pacifiško regijo in EU, vključno trgovine, ki se izvaja v okviru regionalnih trgovinskih sporazumov, kot so Trgovinski sporazumi pacifiških otoških držav (PICTA), predlog Pacifiškega sporazuma za tesnejše gospodarske odnose (PACER) in Gospodarski partnerski sporazum (EPA), ki predstavljajo instrumente za povečano gospodarsko blaginjo v regiji;

31.   ob upoštevanju stroškov vodenja in upravljanja takšnihh trgovinskih sporazumov, vključno z izvajanjem Pacifiške strategije s strani pacifiških otoških držav in regionalnih organizacij, kot je Sekretariat Pacifiškega foruma, poziva Komisijo, naj zagotovi ustrezno finančno in tehnično pomoč za pravočasno in učinkovito izvajanje takšnih sporazumov;

32.   podpira oceno Komisije o pomenu ključnih akterjev v regiji, kot so Avstralija, Nova Zelandija, ZDA in Japonska, glede na to, da so za pacifiško regijo pomembni donorji in trgovinski partnerji, ter da se bodo dvostranski odnosi med EU in temi državami še izboljšali s povečanim sodelovanjem na področju Pacifika;

33.   podpira oceno Komisije, po kateri naj bi tesnejše usklajevanje dodeljevanja pomoči drugih partnerjev v regiji, kot sta Avstralija in Nova Zelandija, povečalo učinkovitost deljenja pomoči;

34.   poudarja, da ima pacifiška regija geopolitični pomen ter izraža zaskrbljenost, da lahko meddržavno rivalstvo pospeši nizko kakovost, politiko pogojene pomoči, kar bo škodilo dolgoročnemu razvoju, trajnostnim virom in dobremu upravljanju;

35.   poziva Komisijo, naj prizna, da so sistemi zemljiške posesti, zlasti na Papui Novi Gvineji, Salomonovih otokih, Vanuatu in Novi Kaledoniji (francosko čezmorsko ozemlje) zelo zapleteni in resnično ovirajo razvoj; zato poziva Komisijo, naj podpre nacionalne pobude za zemljiško reformo, ki so jih prevzele tiste države in tisto ozemlje;

36.   poziva Komisijo, naj začne z ukrepi za reševanje hitrega širjenja HIV/aidsa v regiji, ki se še posebno hitro širi na Papui Novi Gvineji;

37.   opozarja na štiri države v regiji (Papua Nova Gvineja, Salomonovi otoki, Vanuatu in Vzhodni Timor), ki jih pesti malarija; poziva Komisijo, da razvije programe za reševanje tega problema, ter da zagotovi primerno zaščito pred malarijo, na primer, da prizadetim državam dostavi zaščitne mreže za postelje;

38.   poudarja, da je za zagotovitev učinkovite delitve pomoči, ključnega pomena spodbujanje dobrega upravljanja v vsej pacifiški regiji, da se tako prepreči korupcija, ki je glavna ovira za doseganje RCNT, in da se doseže trajnostni razvoj; poudarja, da je treba vzpostaviti nacionalne institucije ter pregledne in učinkovite postopke, da razvojna pomoč lahko doseže prave prejemnike v regiji;

39.   se strinja s stališčem Komisije, da imajo lahko politična nestabilnost in spori uničujoči učinek na gospodarski razvoj regije, zlasti kar se tiče izgube dohodkov iz turizma ter uničenje gospodarske infrastrukture;

40.   poudarja, da se mora okrepljeno partnerstvo med EU in pacifiškimi otoškimi državami odražati v povečani podpori parlamentom zadevnih držav članic za okrepitev njihove zmogljivosti in njihove vloge pri podpiranju regionalne politične stabilnosti;

41.   opozarja na izpostavljenost pacifiških otoških držav naravnim nesrečam in na uničujoče učinke, ki jih le-te lahko imajo na njihova gospodarstva; se strinja z zahtevo Komisije po oblikovanju regionalnega programa za pripravljenost na naravne nesreče;

42.   podpira stališče Komisije, da imajo pacifiške otoške države velik pomen pri reševanju podnebnih sprememb, glede na potencialni učinek, ki ga ima na regijo višanje gladine morje; je seznanjen z Okvirjem pacifiških otokov za dejavnosti povezane s podnebnimi spremembami 2006 – 2015, ki predstavlja regionalni mehanizem za podporo odzivom na podnebne spremembe, ter poziva k okrepitvi dialoga med EU in pacifiško regijo, da bi se tako spoprijeli s problematiko podnebnih sprememb in z njo povezanimi vprašanji;

43.   opozarja na razmere v Vzhodnem Timorju, ki ga je v maju in juniju 2006 pretreslo nasilje, in upa, da bo Komisija, v tesnem sodelovanju z mednarodno skupnostjo, pomagala oblastem Vzhodnega Timorja pri reševanju težav, ki so povzročile krizo, vključno s potrebo po politični stabilnosti, zmanjševanju revščine, socialnem razvoju in spravi med različnimi družbenimi skupinami;

44.   pozdravlja sklepe Sveta o Strategiji EU za Pacifik z dne 17. julija 2006 in njihov poudarek na izkoreninjenju revščine, doseganju RCNT, razvoju človeških virov in vprašanjih s področja zdravja; vendar obžaluje, da je Svet sprejel sklepe, ne da bi počakal na stališče Parlamenta;

45.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter vladam in parlamentom pacifiških otoških držav.

(1) Sporazum o partnerstvu med skupino afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP) ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami, podpisan v Cotonouju dne 23. junija 2000 (UL L 317, 15.12.2000, str. 3). (2) UL C 46, 24.2.2006, str. 1. (3) UL C 292 E, 1.12.2006, str. 121.