Evropski parlament,

–   ob upoštevanju svojih resolucij z dne 13. decembra 2001 o zasedanju STO v Katarju(1), z dne 3. septembra 2002 o trgovini in razvoju za izkoreninjanje revščine(2), z dne 30. januarja 2003 o svetovni lakoti in odpravi ovir pri trgovini z najrevnejšimi državami(3), z dne 15. maja 2003 o krepitvi zmogljivosti v državah v razvoju(4), z dne 4. septembra 2003 o sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o trgovini in razvoju – pomoč državam v razvoju pri izkoriščanju prednosti trgovine(5), z dne 25. septembra 2003 o Peti ministrski konferenci STO v Cancúnu(6), z dne 24. februarja 2005 o boju proti lakoti in revščini(7), z dne 12. maja 2005 o oceni kroga pogajanj iz Dohe po sklepu Generalnega sveta STO z dne 1. avgusta 2004(8), z dne 6. julija 2005 o svetovnem pozivu k ukrepom proti revščini: Izkoreninimo revščino(9), z dne 1. decembra 2005 o pripravah na Šesto ministrsko konferenco STO v Hongkongu(10), z dne 4. aprila 2006 o oceni pogajalskega kroga iz Dohe po Ministrski konferenci STO v Hongkongu(11), z dne 1. junija 2006 o trgovini in revščini: oblikovanje trgovinske politike, ki bo povečala prispevek trgovine k odpravi revščine(12), z dne 6. julija 2006 o pravični trgovini in razvoju(13)in z dne 7. septembra 2006 o odložitvi pogajanj o razvojnem načrtu iz Dohe(14) (DDA),

–   ob upoštevanju sporočil Komisije o pospeševanju napredka v smeri uresničevanja razvojnih ciljev novega tisočletja – prispevek Evropske unije (KOM(2005)0132), o pospeševanju napredka v smeri doseganja razvojnih ciljev novega tisočletja – financiranje razvoja in učinkovitost pomoči (KOM(2005)0133), o skladnosti politike za razvoj – pospeševanje napredka v smeri uresničevanja razvojnih ciljev novega tisočletja (KOM(2005)0134), o financiranju razvoja in učinkovitosti pomoči – izzivi večanja obsega pomoči EU v obdobju 2006–2007 (KOM(2006)0085) ter o pomoči EU: jo zagotavljati v večjem obsegu, hitreje in bolje (KOM(2006)0087),

–   ob upoštevanju skupne izjave Sveta, Evropskega parlamenta in Komisije o razvojni politiki Evropske unije z naslovom "Evropsko soglasje"(15),

–   ob upoštevanju sklepov Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose z dne 12. decembra 2005 ter 16. in 17. oktobra 2006,

–   ob upoštevanju Ministrske deklaracije iz Dohe(16) Četrtega zasedanja ministrske konference STO, sprejete dne 14. novembra 2001,

–   ob upoštevanju Ministrske deklaracije iz Hongkonga(17) Šestega zasedanja ministrske konference STO, sprejete dne 18. decembra 2005,

–   ob upoštevanju Deklaracije tisočletja Združenih narodov(18) z dne 8. septembra 2000, v kateri so določeni razvojni cilji novega tisočletja (RCNT), ki predstavljajo skupno začrtana merila mednarodne skupnosti za odpravo revščine,

–   ob upoštevanju Poročila Združenih narodov o razvojnih ciljih tisočletja za leto 2005 in Poročila Združenih narodov o razvojnih ciljih tisočletja za leto 2006,

–   ob upoštevanju poročila delovne skupine ZN za projekt tisočletja,

–   ob upoštevanju izjave, ki jo je dne 8. julija 2005 objavila skupina G8 v Gleneaglesu,

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino in mnenja Odbora za razvoj (A6-0088/2007),

A.   ker je večstranski trgovinski sistem, uravnotežen in zasnovan na poštenih pravilih, bistvenega pomena, da lahko države v razvoju sodelujejo v mednarodni trgovini in izkoriščajo njene prednosti,

B.   ker se je delež najmanj razvitih držav v svetovni trgovini v zadnjih 40 letih zmanjšal z 1,9 % na manj kot 1 %, čeprav so se v zadnjih letih razširili dvostranski sistemi dostopa do trga brez carin in omejevalnih kvot za proizvode iz najmanj razvitih držav (med katerimi je najpomembnejša pobuda Skupnosti "Vse razen orožja"),

C.   ker sta gospodarska rast in vključevanje držav v razvoju v svetovno gospodarstvo glavna pogoja za uresničenje cilja izkoreniniti revščino v okviru trajnostnega razvoja in za uresničevanje RCNT,

D.   ker so mir ter skupne in univerzalne vrednote spoštovanja in spodbujanja človekovih pravic, temeljnih svoboščin, dobrega upravljanja, demokratizacije in pravne države bistvene, da lahko države v razvoju zmanjšujejo revščino in izkoriščajo prednosti večjih možnosti trgovanja,

E.   ker ima Skupnost, kot je navedeno v "Evropskem soglasju o razvoju", opirajoč se na lastne izkušnje in izredno poznavanje trgovine, primerjalno prednost pri podpori partnerskim državam pri vključevanju trgovine v nacionalne razvojne strategije in podpori regionalnega sodelovanja,

F.   ker deklaracija Šeste ministrske konference STO v Hongkongu navaja, da bi morala biti pomoč za trgovino namenjena državam v razvoju, zlasti najmanj razvitim državam, da zgradijo zmogljivosti ponudbe in trgovinsko infrastrukturo, ki jo potrebujejo kot pomoč pri izvajanju in koriščenju sporazumov STO, širše pa za širitev svoje trgovine,

G.   ker je globalizacija proces v teku in ga ni mogoče ustaviti, ki pa prinaša možnosti in izzive, a tudi tveganje za na rob potisnjene države, zlasti najrevnejše, hkrati pa potiska na rob najbolj ranljive skupine v teh državah, zlasti kjer so še naprej velike razlike v dohodkih v državi ali med državami in kjer se povečuje število ljudi, ki živijo v revščini,

Utemeljitev pomoči za trgovino (PzT) in tvornega trikotnika: izboljšati dostop do trga, ustrezna notranja politika ter večja in učinkovitejša pomoč za trgovino

1.   poudarja, da je odprtje trgovine eden najučinkovitejših spodbujevalcev gospodarske rasti, ki je nujen za zmanjševanje revščine in spodbujanje gospodarske rasti v korist revnih ter zaposlovanja, hkrati pa pomembno pospešuje trajnostni razvoj po svetu;

2.   kljub temu vztraja, da zgolj trgovinska odprtost ni dovolj za izkoriščanje trgovine v prid razvoju in za zmanjševanje revščine, kar je zapleten problem z več razsežnostmi, ki se ga ne da preprosto rešiti;

3.   poudarja, da v številnih državah v razvoju notranja politika, ki ne sega preko meja, ter neustrezne razmere na področju gospodarstva in naložb močno ovirajo izkoriščanje prednosti, ki jih prinašajo večje možnosti trgovanja; zato ugotavlja, da rast in trgovina brez ustrezne dodatne notranje politike, vključno s prerazporejanjem in socialno politiko ter dejanskim izboljšanjem zmogljivosti za dobro upravljanje, ne moreta vplivati na zmanjševanje revščine;

4.   meni, da imajo brez napredka pri upravljanju vse druge reforme le omejen učinek; poudarja, da so temelj za razvoj učinkovite države, torej tiste, ki lahko spodbujajo in varujejo človekove pravice, nudijo storitve svojim prebivalcem ter omogočajo okolje, naklonjeno podjetništvu in rasti; meni, da čeprav je izboljšanje upravljanja, skupaj z demokracijo, prva in največja odgovornost posamezne države, je mogoče PzT uporabiti za podporo in preprečevanje slabitve dobrega upravljanja, in sicer s podporo celostnim nacionalnim strategijam za krepitev zmogljivosti in širjenje sodelovanja ter s krepitvijo institucij, s katerimi se izboljšuje preglednost in odgovornost;

5.   meni, da je odgovornost vzajemna ter da načela okoljske trajnosti, varstva človekovih in socialnih pravic ter dobrega upravljanja veljajo enako za razvite države in države v razvoju ter jih je zato treba vključiti v pristop EU k PzT;

6.   sklepa, če naj države v razvoju v celoti izkoristijo prednosti liberalizacije trgovine, potem morajo dostop do trga, zlasti na najkonkurenčnejših področjih, dopolnjevati temeljite reforme notranje politike ter pošten mednarodni trgovinski sistem, ki vključuje bistveno večjo in učinkovitejšo PzT;

7.   poudarja, da PzT ni rešitev, vendar je kljub temu potrebna za izkoriščanje potencialnih prednosti mednarodne trgovine in zmanjšanje njenih morebitnih stroškov; meni, da bo PzT ocenjena za uspešno, če bodo imeli proizvajalci in trgovci v državah prejemnicah neposredne gospodarske koristi;

8.   meni, da je bila v zadnjih 10 do 15 letih trgovina skupaj s proizvodno zmogljivostjo na splošno nekako zanemarjena v programih pomoči na račun poudarjanja pomembnih prizadevanj, neposredno usmerjenih na zmanjševanje revščine, kar pa niso vedno najučinkovitejša sredstva za dolgoročno bistveno zmanjšanje revščine; zato meni, da pobude PzT nudijo edinstveno priložnost za preseganje medsebojnega nezaupanja med pomočjo in trgovino; zato meni, da je nujno posvetiti posebno pozornost povezovanju trgovine in razvojnih strategij, da bi ponovno vzpostavili ravnovesje in našli trajnostne dolgoročne načine proizvodnje, ki lahko prispevajo k zmanjšanju revščine;

9.   priznava, da razvoj ne pomeni le gospodarskega razvoja, ampak tudi razvoj na področjih, kot so zdravje, izobraževanje, človekove pravice, varovanje okolja in politična svoboda; vendar meni, da teh ni mogoče zagotoviti brez gospodarskega razvoja, ki prinaša potrebna sredstva;

10.   upa, da bo PzT lahko sredstvo za razvoj sposobnosti držav prejemnic v razvoju, da sprožijo proces gospodarskega povezovanja med jugom in jugom, česar doslej ni bilo;

11.   poziva EU, naj izpolni vse obveznosti do najmanj razvitih držav, sprejete na pogajanjih v Dohi, s predčasnim razvojnim paketom in odpravo svojih kmetijskih izvoznih subvencij do leta 2013; poudarja, da mora EU pozvati ostale članice STO, naj ravno tako izpolnijo svoje obveznosti do najmanj razvitih držav;

Skupna evropska strategija o pomoči za trgovino v letu 2007

12.   pozdravlja in odločno podpira vedno večje soglasje, razvidno iz sklepov Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose z dne 16. in 17. oktobra 2006, da je potrebna večja in učinkovitejša PzT, ki bo vsem državam v razvoju in zlasti najmanj razvitim državam omogočila lažje vključevanje v večstranski trgovinski sistem, ki temelji na pravilih, ter da bodo lahko trgovino učinkoviteje uporabile za podporo splošnega cilja izkoreninjanja revščine v okviru trajnostnega razvoja;

13.   meni, da mora Parlament slediti zgledu Evropskega soglasja o razvoju in ustrezno sodelovati pri pripravi in sprejetju Skupne evropske strategije o PzT za leto 2007;

14.   ugotavlja, da bi morala navedena skupna strategija (1) določiti splošna načela EU za PzT, (2) oblikovati delovni program z natančnimi priporočili EU za dosego in morebitno izboljšanje cilja dveh milijard EUR za trgovinsko pomoč do leta 2010 in zagotavljanje učinkovitejše PzT, (3) določiti načine usklajevanja in dejanskega izvajanja PzT na različnih ravneh v skladu s priporočili delovne skupine STO in (4) določiti mehanizme za boljšo preglednost, spremljanje in nadzor;

Področje uporabe in opredelitev pomoči za trgovino

15.   ugotavlja, da se eno najbolj perečih vprašanj pri PzT nanaša na samo opredelitev, saj je v PzT zajet zelo širok razpon ukrepov trgovinske pomoči za države v razvoju;

16.   opozarja, da v skladu z opredelitvijo OECD in Odbora za razvojno pomoč (DAC) iz podatkovne baze o razvojnem načrtu iz Dohe glede povečevanja trgovinske zmogljivosti (TCBDB) trgovinska pomoč običajno obsega dve osnovni kategoriji: trgovinsko politiko in ureditev ter razvoj trgovine, pri čemer slednja zajema tudi podporo zasebnemu sektorju in v manjši meri omejitve v ponudbi in neke vrste podporo prilagajanju;

17.   vendar poudarja, da je delovna skupina STO za pomoč za trgovino (DS STO PzT) dvema obstoječima kategorijama dodala še tri kategorije PzT: prilagajanje trgovine, trgovinsko infrastrukturo in proizvodno zmogljivost;

18.   ugotavlja, da se te tri kategorije PzT prekrivajo z obstoječima, zaradi česar bi jih morda težko ločili od splošnega razvojnega sodelovanja, zato ne morejo biti del obstoječih kvantitativnih ciljev Komisije ali zavez držav članic, vse dokler ni doseženo mednarodno soglasje o njihovi opredelitvi, saj bi na širšem področju PzT namreč lahko prišlo do nejasnega poročanja in dvojnega upoštevanja;

19.   kljub temu meni, da so tri dodatne kategorije v široki in ambiciozni opredelitvi DS STO PzT dragocene, saj dobro odražajo obsežne trgovinske potrebe držav v razvoju in bi se zato morale uporabljati v njihovih nacionalnih razvojnih strategijah in strategijah za zmanjševanje revščine, da bi spodbudili dejansko vključevanje vseh ustreznih prednostnih nalog na področju trgovine; meni, da je sedaj ključni izziv in priložnost za oblikovanje celostnega niza instrumentov za skupno usmerjanje pomoči, s pomočjo katerih se lahko države v razvoju vključijo v ugodnejšo trgovino in tako spodbudijo gospodarsko rast in zmanjšanje revščine ter usmerjajo razvoj;

20.   priporoča, da se na nacionalni ravni oblikujejo vseobsegajoči postopki s podporo ustreznih institucionalnih struktur, ki bodo združevali nacionalne agencije, pristojna ministrstva, vključno z ministrstvi za trgovino (ki imajo pri oblikovanju nacionalnih politik običajno zgolj omejen vpliv), poslance, sindikate, nevladne organizacije (NVO), donatorje in zasebni sektor, kar bi bilo izhodišče za ugotavljanje dejanskih potreb in prednostnih nalog pomoči za trgovino, izmenjavo informacij in politični dialog;

21.   ugotavlja, da bi morale pobude v okviru PzT posvečati večjo pozornost bistveni vključitvi zasebnega sektorja, zlasti majhnih in srednje velikih podjetij (MSP), sindikatov ter civilne družbe tako pri ugotavljanju potreb kot pri izvajanju pomoči ter uspešnem ustvarjanju dostojnih delovnih mest, da bi tako s PzT lažje pospešili ustanavljanje in rast podjetij, sposobnih preboja na mednarodne trge in konkuriranja na njih; pri tem poudarja, da je treba nekaj sredstev PzT nameniti pravični trgovini v skladu s členom 19 zgoraj navedene Resolucije o pravični trgovini in razvoju.

Ključno vprašanje: pomen širšega programa pomoči za trgovino

22.   poudarja, da mora EU ne glede na dejansko opredelitev PzT znatno prispevati k širšemu programu PzT;

Prilagajanje trgovine

23.   ugotavlja, da bi bilo treba prilagajanje trgovine vključiti med pomembne elemente širšega programa PzT, čeprav ni izrecno navedeno v zgoraj navedeni Izjavi ministrske konference iz Hongkonga; glede tega opozarja, da je delovna skupina ZN za projekt tisočletja predlagala začasen "sklad pomoči za trgovino", komisar EU za trgovino pa je dne 4. februarja 2005 predlagal ustanovitev posebnega sklada za prilagajanje trgovine, da bi pomagali revnim pri učinkovitejši trgovini ter zmanjšali socialne stroške prilagajanja;

24.   ugotavlja, da stroški prilagajanja trgovine zajemajo vrsto vprašanj, zlasti: (1) stroške odpravljanja preferencialov, pri čemer so zlasti prizadete države, odvisne od izvoza tekstila in kmetijskih proizvodov, (2) izgubo prihodka iz carin in (3) stroške zaradi višjih cen hrane, ki bodo najverjetneje prizadeli države neto uvoznice hrane in zlasti najrevnejše skupine prebivalstva;

25.   poudarja, da dodatni stroški izpolnjevanja zahtev proizvodnih standardov, skupaj s sanitarnimi in fitosanitarnimi ukrepi, ter stroški izvajanja sporazumov STO, kot so Sporazum o ukrepih na področju vlaganj, ki vplivajo na trgovino (TRIM), Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS) ter Splošni sporazum o trgovini in storitvah (GATS), ki zahteva prefinjene spremembe politike in zakonodaje, pogosto veljajo za stroške prilagajanja, vendar tudi poudarja, da se prekrivajo s kategorijo "trgovinske politike in ureditve" v okviru PzT; ugotavlja, da so po mnenju nekaterih strokovnjakov stroški prilagajanja trgovine tudi stroški proizvodnih dejavnikov, kot so tisti zaradi uravnavanja kratkotrajne brezposelnosti ter preusposabljanja;

26.   ugotavlja, da je podpora plačilni bilanci splošno orodje razvojne politike, ki ga je mogoče in bi ga bilo treba uporabiti za obravnavo stroškov prilagajanja;

27.   poudarja, da so stroški prilagajanja posebej pomembni v okviru evropskih sporazumov o partnerstvu (ESP);

28.   se zaveda vse večje zaskrbljenosti afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP) zaradi načinov zagotavljanja, učinkovitosti in kakovosti PzT s strani ES pri podpori programom gospodarskega prilagajanja;

29.   poudarja, da se prilagajanje trgovine ne sme razumeti zgolj kot nadomestilo za odpravljanje preferencialov ali za širši vpliv liberalizacije, temveč kot mehanizem za lažji prehod k liberaliziranemu okolju;

30.   meni, da je pomoč za prilagajanje kot odgovor na trgovinske šoke nujna za lažje sprejetje svobodnejše trgovine, saj bi bila liberalizacija trgovine brez kakršne koli pomoči za prilagajanje in mrež socialne varnosti ovirana ali prekinjena; meni,da bo sposobnost EU za financiranje in izvajanje PzT v tem pogledu zahtevala dosti globlje razumevanje procesov prilagajanja, ki jih zaradi liberalizacije trgovine čutijo delavci, potrošniki, podjetja in vlade v državah v razvoju;

31.   ugotavlja, da pri mehanizmu za trgovinsko združevanje (TIM) Mednarodnega denarnega sklada (MDS), vzpostavljenem leta 2004 za pomoč državam s težavami pri plačilni bilanci, da bi lažje obvladovale učinke liberalizacije trgovine, veljajo običajno pogojenost politike in posojilni pogoji MDS, zato morda ne ustreza državam, ki so že zelo zadolžene in/ali ki ne želijo programa MDS; z zaskrbljenostjo priznava, da je to edini večstranski mehanizem, posebej na voljo za prilagajanje trgovine ter da ga danes uporabljajo samo tri države, in sicer Bangladeš, Dominikanska republika in Republika Madagaskar;

32.   predlaga Komisiji in državam članicam, naj zaradi pomanjkanja novih večstranskih mehanizmov, ki bi obravnavali stroške prilagajanja trgovine, naj, prvič, ocenijo obseg, učinkovitost in uspešnost sedanje pomoči, pri čemer naj predvsem naredijo kvantitativno opisno in analitično oceno učinka te pomoči; priporoča Komisiji, naj uporabi dosledno metodologijo za oceno, kako specifični projekti podpirajo trgovino in gospodarski razvoj za pomoč pri prilagajanju trgovine, ter naj poleg tega v okviru Skupne evropske strategije o PzT za leto 2007 oblikuje posebna priporočila za to; drugič naj Komisija spodbuja nov TIM mednarodnih finančnih institucij, ki bi bil ambicioznejši pri sredstvih in obsegu ter bi ga bilo mogoče uporabiti širše, ter tretjič, naj države članice v okviru lastnih nacionalnih in regionalnih programov oblikujejo dejanske pobude za obravnavo stroškov prilagajanja, zlasti tistih, ki jih je tako kot odpravo preferencialov treba rešiti predvsem med prejemnicami in državami, ki preferenciale dodeljujejo, kot tudi tistih, ki jih TIM MDS ustrezno ne obravnava;

33.   poziva Komisijo, naj pojasni proračunske postavke, ki bi jih bilo mogoče uporabiti za financiranje pomoči za prilagajanje trgovine, ter v zvezi s tem oceni morebitne pomanjkljivosti sedanje strukture proračuna EU;

34.   poudarja, da je pomembno zagotavljati pomoč za infrastrukturo, ki je pomemben dejavnik za utrditev nacionalnih in regionalnih trgov ter spodbujanje rasti, temelječe na izvozu;

Infrastruktura

35.   poziva Komisijo, države članice in Evropsko investicijsko banko (EIB), naj zagotovijo jasen pregled sedanje pomoči in predvidenih pobud, katerih jasen sestavni del je trgovinska infrastruktura; v tem pogledu poziva k drznejšemu posegu EIB v okviru večletnega načrta za financiranje infrastrukture na področjih, kot so cestni in železniški promet, informacijska in komunikacijska tehnologija, letališča in pristanišča;

36.   poziva Komisijo, naj pripravi konkretne predloge za obravnavo priporočil DS STO PzT na področjih, ki morda ne sodijo v ožjo opredelitev PzT EU, zlasti; krepitev proizvodnih zmogljivosti, trgovinska infrastruktura in izzivi prilagajanja, povezani z liberalizacijo trgovine;

Druga sorodna vprašanja
Regionalno povezovanje in trgovina med jugom in jugom

37.   meni, da so regionalni trgovinski sporazumi (RTS) med državami v razvoju in/ali razvitimi državami in državami v razvoju učinkovito sredstvo za sodelovanje držav v razvoju v svetovnem gospodarstvu;

38.   priznava pomembno vrednost pobud med jugom in jugom, s katerimi se na podlagi skupnih izkušenj širi najboljša praksa pri pospeševanju trgovine, ter pričakuje, da bodo v Skupni evropski strategiji o PzT za leto 2007 predlagani posebni ukrepi za podporo takšnim pobudam;

39.   poudarja, da je regionalno povezovanje in povezovanje med jugom in jugom potencialno močan instrument za spodbujanje razvoja s trgovino, saj je z njim mogoče povečati učinkovitost in konkurenčnost, omogočiti ekonomijo obsega, ustvariti privlačno okolje za neposredne tuje naložbe, zagotoviti večjo pogajalsko moč ter prispevati k utrditvi miru in varnosti;

40.   ugotavlja, da prakse načrtovanja na ravni države pogosto nezadostno obravnavajo regionalne ali čezmejne potrebe PzT; zato poziva Komisijo, države članice in mednarodne finančne institucije, naj predložijo specifična priporočila za izboljšanje obstoječih mehanizmov, da bi bolje obravnavali regionalne in čezmejne potrebe PzT, zlasti tiste, posebej povezane z regionalnim povezovanjem,

Kmetijstvo

41.   ugotavlja, da kmetijstvo ostaja glavni vir dohodkov in zaposlovanja v večini držav v razvoju, ter zato poudarja vlogo PzT pri pomoči državam v razvoju, da rešijo izzive svojih kmetijskih sektorjev, zlasti tiste, ki vplivajo na proizvode, kot so sladkor, banane in bombaž;

Storitve

42.   meni, da je EU doslej razmeroma malo svoje trgovinske pomoči namenila področju storitev, kar se ne ujema s pomenom storitev v svetovni trgovini; poudarja, da je nujno natančno razporediti sredstva uradne pomoči za razvoj (ODA) in PzT na področju storitev, da se okrepi potencial držav v razvoju za upravljanje in urejanje njihovih storitvenih sektorjev in izvoznih storitev ter za to, da izpolnjujejo ustrezne regulatorne in druge zahteve, povezane s storitvami v državah OECD; poleg tega poudarja, da je treba državam v razvoju zagotoviti sredstva ter pravno in tehnično znanje, da bodo lahko na mednarodni ravni branile svoje gospodarske interese;

Delovni in okoljski standardi

43.   poudarja, da mora PzT za razvoj vsebovati posebno pomoč za sprejetje zakonodaje, ki bi učinkovito upoštevala osnovne delovne standarde po konvencijah Mednarodne organizacije dela, in za sprejetje ustrezne in učinkovite okoljske zakonodaje;

Spodbujanje pravične trgovine

44.   poziva, naj se posebna pozornost nameni pobudam, ki najbolje spodbujajo zmanjševanje revščine in trajnostni razvoj, vključno s projekti pravične trgovine in pobudami za lažjo udeležbo žensk na trgu delovne sile;

45.   poudarja, da bi morala PzT v okviru krepitve proizvodnih zmogljivosti podpirati tudi prizadevanja za vključitev majhnih in zapostavljenih proizvajalcev v trgovino, podpirati ustanavljanje združenj proizvajalcev ter njihovih predstavniških struktur, olajšati dostop do financ v trgovini ter omogočati vzpostavljanje neposrednih stikov med proizvajalci in potrošniki, saj je to najboljša praksa v obstoječih pobudah pravične trgovine;

46.   meni, da morajo vzpostavljanje trgovinskih zmogljivosti, ki sodijo na področje PzT, spremljati učinkovitejša prizadevanja za zagotovitev dostojnega plačila proizvajalcev; v zvezi s tem opozarja na pomen sodelovanja proizvajalcev pri določanju cen, kot je predvideno v izvlečku Sporazuma iz Cotonouja;

Načela pomoči EU za trgovino

47.   poudarja, da bi morala Skupna evropska strategija o PzT v letu 2007 v skladu s Pariško deklaracijo OECD določiti naslednja splošna načela:

Povečanje pomoči za trgovino

48.   opozarja, da so se EU in njene države članice na Ministrski konferenci v Hongkongu skupaj zavezale, da bodo PzT skupno povečale na 2 milijardi EUR; ugotavlja, da bi morali pri tej obvezi upoštevati običajne kategorije trgovinske pomoči EU, in sicer trgovinsko politiko in ureditev ter razvoj trgovine, kot je določeno v opredelitvi OECD/DAC in shranjeno v podatkovni bazi DAC/STO o DDA;

49.   vendar ugotavlja, da je ta obveza povezana le s pomočjo v zvezi s trgovino in da zato obstaja nevarnost, da bodo razpoložljiva finančna sredstva porabljena le za ožji niz PzT, da se ta cilj doseže, in da tako lahko preprečijo, da je PzT resnično usmerjena na povpraševanje v tistih primerih, ko države ali regije dajejo prednost infrastrukturi in prilagoditvam, ki so povezane s trgovino; poziva Komisijo, naj to zadevo vključi v skupno strategijo;

50.   opozarja, da se je EU zavezala, da bo do leta 2010 celotno uradno pomoč za razvoj povečala na 0,56 % BDP, kar je 20 milijard EUR dodatne pomoči, in ob tem ugotavlja, da bi morala biti dodatna sredstva za PzT širše dostopna v mejah tega povečanja in ne na račun drugih prednostnih razvojnih nalog;

51.   poudarja, da ker bi moral biti paket PzT dodatek obstoječi razvojni pomoči, nove obljube PzT ne smejo povzročiti prerazporejanja sredstev, že namenjenih drugim razvojnim pobudam, kot so zdravstveni in izobraževalni projekti, ki so izjemno pomembni za gradnjo močnega gospodarstva;

52.   poziva EU in države članice, naj čim prej v celoti uresničijo svoje zaveze glede PzT v skladu s splošnimi načeli, navedenimi v tej resoluciji;

53.   poziva Komisijo, naj v posebnem delovnem programu pojasni, kako bo uresničila svojo zavezo za povečanje obstoječih in predvidenih sredstev Skupnosti za podporo PzT s sedanjega povprečja približno 850 milijonov EUR letno na 1 milijardo letno; pri tem ugotavlja, da bi bilo treba dodatnost PzT doseči s sklicevanjem na dogovorjeno temeljno mejo, na primer povprečje 2002–2004;

54.   poudarja, da bi morale Komisija in države članice svojo obvezo v višini 1 milijarde EUR izpolniti, ne da bi bila pomoč, predhodno namenjena za infrastrukturo, preimenovana v PzT, ali tako, da bi države članice dvostransko pomoč in prispevke za zunanjo pomoč EU upoštevale dvakrat;

55.   poziva vse velike donatorje, naj opredelijo dejansko naravo in obseg svojih obvez;

56.   poziva Komisijo, naj podrobno razloži posebne ukrepe za zagotovitev, da vključitev trgovine v programski dialog z državami in regijami prejemnicami vodi do učinkovitega zagotavljanja obljubljene večje pomoči;

57.   se zaveda proračunskih težav, ki jih ima Komisija pri dodeljevanju sredstev za večstranske namene; poziva Komisijo, naj pojasni financiranje horizontalnih pobud za trgovinsko pomoč, vključno z dvostranskimi, regionalnimi in večstranskimi pobudami, kot je Celostni okvir(CO); ob tem poudarja, da je Parlament predlagal novo proračunsko postavko, že vključeno v proračun EU za leto 2007, za financiranje večstranskih programov in pobud na področju trgovinske pomoči, ki dajejo dodano vrednost geografskim programom Skupnosti; poudarja, da daje nova proračunska postavka Parlamentu več nadzora nad odhodki v večstranskih programih in pobudah na področju trgovinske pomoči, s čimer se povečuje vidnost in preglednost take porabe; poziva Komisijo, naj čim prej zaključi oceno sredstev za horizontalne pobude trgovinske pomoči, skupaj s CO;

Sporazumi o gospodarskem partnerstvu (SGP)

58.   meni, da bo imela ustrezna podpora prilagajanju na SGP in spremljevalnim ukrepom veliko vlogo pri oblikovanju zmogljivosti držav in regij AKP, da bodo izkoristile potencialne prednosti obvez in reform zaradi SGP; je hkrati prepričan, da je PzT za države AKP nujno dopolnilo, če želijo te države v celoti izkoristiti možnosti, ki jih ponuja sistem mednarodne trgovine;

59.   pozdravlja zavezo, da se precejšen del obvez EU in držav članic za povečanje njihove trgovinske pomoči na 2 milijardi EUR do leta 2010 nameni državam AKP; vendar z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je samo skupni prispevek držav članic namenjen kot dodatek sredstvom Evropskega razvojnega sklada (ERS); obžaluje, da še vedno niso opredeljeni operativni vidiki razvojne podpore za SGP, s tem pa so nejasne tudi posledice te odločitve za pogovore o SGP, ter poziva Svet in Komisijo, naj obseg in proračunsko naravo prispevka držav članic pojasnita čim prej in dovolj zgodaj pred zaključkom pogajanj o SGP, posebej pa naj obravnavata vprašanja o razpoložljivi ravni in obsegu podpore, mehanizmih za njeno zagotavljanje, opredeljenih povezavah in sinergijah z 10. programom ERS ter o procesu povezovanja PzT s pogajanji o SGP in njihovim izvajanjem;

60.   poziva k ponovnemu pregledu obstoječih programov PzT držav članic, kolikor se nanašajo na prilagoditve glede SGP, da se opredeli najbolj učinkovit mehanizem za zagotavljanje učinkovite podpore pri procesih prilagajanja, povezanih s SGP;

61.   poudarja, da se je nujno treba soočiti z izzivom, kako uspešno zagotoviti učinkovito PzT državam AKP, ki že sodelujejo v EU trgovini s preferenciali (na primer Bocvana, Lesoto, Namibija in Svazi, ki so na pol poti pri odpravljanju tarif v trgovini z EU);

Celostni okvir

62.   pozdravlja priporočila delovne skupine za CO glede na zavezo Ministrske konference STO leta 2005, da se do 31. decembra 2006 vzpostavi okrepljen CO; odločno poziva donatorje in zlasti EU, naj pojasnijo svoje obveze, tako da je mogoče okrepljen CO nemudoma, ustrezno in predvidljivo financirati ter ga čim prej začeti učinkovito izvajati;

63.   opozarja, naj okrepljen CO postane tisto ključno orodje za pomoč najmanj razvitim državam pri opredeljevanju njihovih potreb na področju trgovine s pomočjo diagnostičnih študij povezovanja trgovine ter naj postane tudi bistveno sredstvo za pomoč najmanj razvitim državam, da vključijo trgovino v nacionalne razvojne načrte ter izboljšajo svoje zmogljivosti pri oblikovanju trgovinske politike, pogajanjih o njej ter njenem izvajanju;

64.   ugotavlja, da bi 400 milijonov USD okvirnih stroškov za okrepljen CO, kar temelji na sodelovanju 40 najmanj razvitih držav v obdobju petih let, pomenilo povprečno 1-2 milijona na državo letno, kar bi ob učinkovitem izvajanju pomenilo izboljšanje, vendar to še zdaleč ni zadosten odgovor na obstoječe izzive;

65.   poziva k boljšemu usklajevanju in skladnosti med različnimi donatorji pomoči, ki odraža dokazano sposobnost agencij, ki sodelujejo pri zagotavljanju učinkovite, visoko kakovostne pomoči na različnih področjih PzT, in poziva k večji preglednosti pri pomoči, dodeljeni na podlagi trgovinske pomoči; zato vztraja pri vključevanju kvalificiranih predstavnikov civilne družbe in zasebnega sektorja v CO;

66.   opaža ambiciozen delovni program ad hoc posvetovalne skupine o PzT, ki vključuje več agencij; vendar obžaluje pomanjkljivo vključevanje zasebnega sektorja, civilne družbe in predstavnikov držav v razvoju v ta proces;

67.   poudarja, da sta preglednost pri zagotavljanju pomoči ter učinkovit nadzor in ocena bistvenega pomena za vzpostavljanje zaupanja v državah v razvoju ter za nenehno izboljševanje kakovosti pomoči;

68.   zahteva, naj Komisija oblikuje merljiva merila za ocenjevanje učinkovitosti PzT;

69.   upošteva Sklep Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose, da bo PzT pri SGP pokrivala samo trgovinsko politiko in ureditev ter dejavnosti za razvoj trgovine; poziva Svet in Komisijo, naj pojasnita, kako bodo obravnavane druge potrebe iz SGP, kot so trgovinska infrastruktura, krepitev proizvodnih zmogljivosti in prilagajanje trgovine; meni, da bi morala Svet in Komisija še naprej obravnavati najbolj učinkovite mehanizme za zagotavljanje različnih kategorij podpore SGP;

70.   ugotavlja, da imajo ženske manj koristi od možnosti, ki jih ponujata liberalizacija trgovine in globalizacija, obenem pa škodljivi učinki teh pojavov nanje bolj vplivajo, zato poziva EU, naj v svojih programih trgovinske pomoči posveti posebno pozornost povečevanju priložnosti za sodelovanje žensk v trgovini, zlasti v mednarodni trgovini;

Spremljanje, ocenjevanje, revizija in vloga Parlamenta pri nadzoru in spremljanju

71.   je prepričan, da bi moral OECD/DAC spremljati svetovni program pomoči za trgovino, da se zagotovi največja preglednost in namenskost pomoči, vendar se strinja s priporočili delovne skupine STO, da se PzT vključi v revizije STO o trgovinski politiki donatorjev in/ali prejemnikov;

72.   ponovno opozarja, da bi morala Komisija preučiti napredek pri izvajanju ukrepov na področju PzT ter Parlamentu in Svetu predložiti šestmesečno poročilo (začenši z letom 2008) o izvajanju in rezultatih ter, kolikor je to mogoče, o glavnih izidih in vplivih PzT;

73.   izrecno zahteva, da šestmesečno poročilo vsebuje specifične podatke o poteku financiranih ukrepov, da, kjer je ustrezno, prikaže rezultate nadzornih in ocenjevalnih dejavnosti, vključitev ustreznih partnerjev ter izvajanje obvez in proračunskih obveznosti in plačil, ki so prikazana glede na državo, regijo in kategorijo pomoči; zahteva, naj se v poročilu oceni tudi napredek pri uvajanju trgovine v programe pomoči in rezultate, dosežene s pomočjo, pri čemer naj se v čim večji meri uporabijo specifični in merljivi kazalci njene vloge pri uresničevanju ciljev PzT;

74.   poudarja, da bi moralaj Komisija najkasneje do 31. decembra 2010 Parlamentu in Svetu predloži drugo poročilo z oceno izvajanja in rezultatov pomoči v okviru programa PzT, po potrebi skupaj s predlogom za povečanje proračuna PzT ter za uvedbo potrebnih sprememb v strategiji PzT in pri njenem izvajanju;

o
o   o

75.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam držav članic, Svetu AKP-EU ter skupni parlamentarni skupščini AKP-EU.

(1) UL C 177 E, 25.7.2002, str. 290. (2) UL C 272 E, 13.11.2003, str. 277. (3) UL C 39 E, 13.2.2004, str 79. (4) UL C 67 E, 17.3.2004, str. 255. (5) UL C 76 E, 25.3.2004, str. 435. (6) UL C 77 E, 26.3.2004, str. 393. (7) UL C 304 E, 1.12.2005, str. 383. (8) UL C 92 E, 20.4.2006, str. 397. (9) UL C 157 E, 6.7.2006, str. 397. (10) UL C 285 E, 22.11.2006, str. 126. (11) UL C 293 E, 2.12.2006, str. 155. (12) UL C 298 E, 8.12.2006, str. 261. (13) Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0320. (14) Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0350. (15) UL C 46, 24.2.2006, str. 1. (16) WT/MIN(O1)/DEC/1. (17) WT/MIN(05)/DEC. (18) A/RES/55/2.