Evropski parlament,

–   ob upoštevanju svojih resolucij z dne 13. decembra 2001 o zasedanju STO v Katarju(1), 25. septembra 2003 o peti ministrski konferenci STO v Cancúnu(2), 12. maja 2005 o oceni kroga pogajanj iz Dohe po sklepu Generalnega sveta STO z dne 1. avgusta 2004(3), 6. julija 2005 o svetovnem pozivu k ukrepom proti revščini: Izkoreninimo revščino(4), 1. decembra 2005 o pripravah na šesto ministrsko konferenco STO v Hongkongu(5), 23. marca 2006 o vplivih sporazumov o gospodarskem partnerstvu na razvoj(6), 4. aprila 2006 o oceni pogajalskega kroga iz Dohe po ministrski konferenci Svetovne trgovinske organizacije v Hongkongu(7), 1. junija 2006 o trgovini in revščini: oblikovanje trgovinske politike, ki bo povečala prispevek trgovine k odpravi revščine(8), in 7. septembra 2006 o odložitvi pogajanj o razvojnem načrtu iz Dohe(9),

–   ob upoštevanju resolucije Skupne parlamentarne skupščine AKP-EU z dne 23. novembra 2006, sprejete na Barbadosu, o reviziji pogajanj o sporazumih o gospodarskem partnerstvu,

–   ob upoštevanju deklaracije iz Cape Towna, ki jo je dne 21. marca 2002 soglasno sprejela skupna parlamentarna skupščina AKP-EU in z njo pozvala k določitvi kazalcev razvoja, po katerih bi ocenjevali potek in rezultate trgovinskih pogajanj AKP-EU,

–   ob upoštevanju deklaracije letnega zasedanja parlamentarne konference leta 2006 o STO, sprejete dne 2. decembra 2006 v Ženevi,

–   ob upoštevanju svojega stališča z dne 9. marca 2005 o predlogu Uredbe Sveta o uporabi sheme splošnih tarifnih preferencialov(10)

–   ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 980/2005 z dne 27. junija 2005 o uporabi sheme splošnih tarifnih preferencialov(11),

–   ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi strani, podpisanega dne 23. junija 2000 v Cotonouju, (sporazum iz Cotonouja),

–   ob upoštevanju sklepov Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose z dne 10. in 11. aprila 2006 ter 16. in 17. oktobra 2006 in sklepov Evropskega sveta z dne 15. in 16. junija 2006,

–   ob upoštevanju skupne izjave Sveta in predstavnikov držav članic na srečanju znotraj Sveta, Evropskega parlamenta in Komisije o Razvojni politiki Evropske unije z naslovom "Evropsko soglasje" (Evropsko soglasje o razvoju), podpisane dne 20. decembra 2005(12),

–   ob upoštevanju delovnega dokumenta osebja Komisije z naslovom Trgovinski in razvojni vidiki pogajanj o sporazumih o gospodarskem partnerstvu (SEK(2005)1459),

–   ob upoštevanju Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT), zlasti člena XXIV Sporazuma,

–   ob upoštevanju ministrske deklaracije četrtega zasedanja ministrske konference STO, sprejete dne 14. novembra 2001 v Dohi,

–   ob upoštevanju sklepa, ki ga je generalni svet STO sprejel dne 1. avgusta 2004,

–   ob upoštevanju ministrske deklaracije šestega zasedanja ministrske konference STO, sprejete dne 18. decembra 2005 v Hongkongu,

–   ob upoštevanju poročila in priporočil delovne skupine o pomoči za trgovino, ki jih je generalni svet STO sprejel dne 10. oktobra 2006,

–   ob upoštevanju Sutherlandovega poročila o prihodnosti STO,

–   ob upoštevanju Deklaracije tisočletja Združenih narodov z dne 8. septembra 2000, v kateri so določeni razvojni cilji tisočletja, ki predstavljajo skupno začrtana merila mednarodne skupnosti za odpravo revščine,

–   ob upoštevanju zaključkov svetovnega vrha Združenih narodov 2005,

–   ob upoštevanju poročila delovne skupine ZN Projekt tisočletja pod vodstvom prof. Jeffreyja Sachsa z naslovom Naložba v razvoj: praktični načrt za dosego razvojnih ciljev tisočletja,

–   ob upoštevanju Gleneagleške izjave, ki jo je dne 8. julija 2005 objavila skupina G8 v Gleneaglesu,

–   ob upoštevanju poročila konference Združenih narodov o trgovini in razvoju (UNCTAD) – "Najmanj razvite države 2006: razvoj proizvodnih zmogljivosti",

–   ob upoštevanju gospodarskega poročila o Afriki za leto 2004, ki ga je pod naslovom Sprostitev vseh trgovinskih zmogljivosti Afrike izdala gospodarska komisija ZN za Afriko,

–   ob upoštevanju smernic AKP za pogajanja o sporazumih o gospodarskem partnerstvu, ki jih je sprejel svet ministrov držav AKP dne 27. junija 2002 v Punta Cani (Dominikanska republika), in sklepa o pogajanjih o sporazumih o gospodarskem partnerstvu in o sodelovanju v mednarodni trgovini, sprejetega na 3. vrhu voditeljev držav in vlad AKP dne 19. julija 2002 v Nadi (Fidži),

–   ob upoštevanju deklaracije 4. vrha voditeljev držav in vlad AKP, ki je potekal dne 23. in 24. junija 2004 v Maputu v Mozambiku, glede dimenzije gospodarskega razvoja,

–   ob upoštevanju deklaracije 81. zasedanja sveta ministrov držav AKP, ki je potekalo od 21. do 22. junija 2005 v Bruslju,

–   ob upoštevanju sklepa št. 2/LXXXIII/06, sprejetega na 83. zasedanju sveta ministrov držav AKP, ki je potekalo od 28. do 31. maja 2006 v Port Moresbyju (Papua Nova Gvineja),

–   ob upoštevanju deklaracije, podane na 5. vrhu voditeljev držav in vlad AKP dne 8. decembra 2006 v Kartumu (Sudan),

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino (A6-0084/2007),

A.   ker sedanji trgovinski odnos EU z državami AKP, ki jim omogoča prednostni dostop na trge EU na nevzajemni podlagi, ne ustreza pravilom Svetovne trgovinske organizacije (STO),

B.   ker sporazum iz Cotonouja navaja, da so se pogodbenice dogovorile za sklenitev nove trgovinske ureditve, skladne z STO, ob postopnem odpravljanju trgovinskih ovir med njimi in spodbujanju sodelovanja na vseh področjih, ki zadevajo trgovino in razvoj,

C.   ker pogajanja v šestih regijah ne napredujejo enako hitro, kar vzbuja pomisleke, da v vseh regijah ne bodo končana pred koncem leta 2007,

D.   ker obstajajo splošni pomisleki, da pogajanja ne napredujejo tako, kot bi morala na tej stopnji pogajalskega procesa,

E.   ker obe strani nista pravočasno predstavili predlogov in se odzvali nanje, kar je glavni razlog za zamudo,

F.   ker bi imela še ena formalna oprostitev s strani STO visoko politično ceno in bi jo bilo težko doseči,

G.   ker je v številnih državah AKP zaskrbljujoče malo informacij o procesu sporazumov o gospodarskem partnerstvu ter sodelovanja v tem procesu na državni ravni,

H.   ker pomanjkanje napredka pri pogajanjih o razvojni agendi iz Dohe pri STO dodatno otežuje pogajanja o sporazumu o gospodarskem partnerstvu,

I.   ker se obe strani strinjata, da je "dimenzija razvoja" osrednjega pomena za sporazume o gospodarskem partnerstvu, vendar se pogajalcem zaenkrat še ni uspelo dogovoriti o skupni opredelitvi tega koncepta,

J.   ker je bistvenega pomena, da sporazumi o gospodarskem partnerstvu prispevajo k trajnostnemu socialnemu in gospodarskemu razvoju ter zmanjšanju revščine v državah AKP,

K.   ker se je v čedalje bolj globaliziranem svetu nemogoče izogniti odpravljanju preferencialov,

L.   ker doslej s pobudo Vse razen orožja ni uspelo bistveno povečati izvoza najmanj razvitih držav v EU, ker to kaže na to, da zgolj liberalizacija carin in kvot ni dovolj za dvig konkurenčnosti revnih držav,

M.   ker bi morala povečana vzajemnost med EU in državami AKP spodbuditi konkurenčnost držav AKP, vendar bo najverjetneje prizadela nekonkurenčno industrijo, kmetijski sektor, ki se je le malo moderniziral in diverzificiral, in krhka gospodarstva,

N.   ker struktura sporazumov o gospodarskem partnerstvu ni vedno usklajena z obstoječo regionalno ureditvijo gospodarskega povezovanja in je zato v nasprotju s prednostnim ciljem utrjevanja regionalnega povezovanje v državah AKP,

O.   ker je kmetijstvo gonilna sila razvoja večine držav AKP in če naj sporazumi o gospodarskem partnerstvu postanejo orodje razvoja, potem morajo obravnavati izzive, s katerimi se sooča kmetijstvo držav AKP,

P.   ker je vzpostavitev pravega regionalnega trga nujna podlaga za uspešno izvajanje sporazumov o gospodarskem partnerstvu; ker je pravo regionalno povezovanje pomembna osnova za družbeni in gospodarski razvoj držav AKP, kakor je zapisano v sporazumu iz Cotonouja,

Q.   ker povečanje medregionalne trgovine, predvideno v sporazumih o gospodarskem partnerstvu, zavira slaba medregionalna infrastruktura in številne necarinske trgovinske ovire,

R.   ker regionalnim pripravljalnim delovnim skupinam ni uspelo opraviti njihove predvidene funkcije, kar je zavrlo pogajanja in sprožilo vprašanja o učinkovitosti nadzornih mehanizmov, povezanih s sporazumi o gospodarskem partnerstvu, v prihodnje,

S.   ker pomanjkanje podatkov pri analizi gospodarstev držav AKP močno otežuje izvajanje popolnih presoj vplivov sporazumov o gospodarskem partnerstvu,

T.   ker mora izboljšana pravila trgovanja spremljati večja podpora za pomoč v zvezi s trgovino,

U.   ker je cilj pomoči za trgovino podpreti zmogljivosti držav v razvoju, da bi izkoristile nove možnosti za trgovanje,

V.   ker je treba poiskati rešitev za stroške prilagajanja, povezane s pripravami na liberalizacijo in njeno izvajanje, kar se zahteva kot del sporazumov o gospodarskem partnerstvu,

W.   ker člen 37(4) sporazuma iz Cotonouja zahteva formalno in obsežno revizijo predpisov, predvidenih za vse države, da se zagotovi, da dodatni čas za priprave ali pogajanja ne bo potreben; ker mora revizija voditi do kritične ocene pogajanj o sporazumih o gospodarskem partnerstvu v teku,

1.   meni, da morajo biti sporazumi o gospodarskem partnerstvu oblikovani kot instrumenti za razvoj in prispevati k povečani gospodarski rasti, regionalnemu povezovanju in zmanjševanju revščine;

2.   ponovno ugotavlja, da so sporazumi o gospodarskem partnerstvu, če so ustrezno oblikovani, priložnost za poživitev trgovinskih odnosov med AKP in EU, spodbujajo gospodarsko diverzifikacijo in regionalno povezovanje ter zmanjšujejo revščino v državah AKP;

3.   poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo skladnost politike za razvoj; poudarja, da daje "evropsko soglasje o razvoju" (izjava o razvojni politiki), zlasti odstavek 36, smernice pogajalcem pri sporazumih o gospodarskem partnerstvu; v tem pogledu poziva, naj Komisija spoštuje načela asimetrije in fleksibilnosti;

4.   priznava, da je zelo pomembno, da države AKP in EU v celoti prevzamejo vso potrebno odgovornost, da zagotovijo pravico držav AKP do razvoja in blagostanja; poziva vlade AKP, naj izvajajo predpise o dobrem upravljanju, tudi s pomočjo tehnične pomoči v okviru instrumenta pomoči za trgovino;

5.   opozarja, da ob zaključku pogajanj o sporazumih o gospodarskem partnerstvu nobena država AKP pri svojih trgovinskih odnosih ne bi smela biti v manj ugodnem položaju po letu 2007 kot pod sedanjo ureditvijo;

6.   izraža zaskrbljenost nad počasnim potekom pogajanj in posledičnim pomanjkanjem vidnega napredka poleg velikega števila kritičnih vprašanj, o katerih je še treba razpravljati ali se o njih dogovoriti;

7.   poziva pogajalce, naj se na tako vsestranskih in izjemno pomembnih pogajanjih izogibajo prevelikemu pritisku in pretirani naglici; poziva Komisijo, naj pri vprašanjih AKP pokaže več fleksibilnosti;

8.   poziva Komisijo, naj ne izvaja pretiranega pritiska in naj si v primeru, da pogajanja ne bodo zaključena do 1. januarja 2008, na ravni STO prizadeva zagotoviti, da do dokončnega dogovora ne bi prihajalo do motenj obstoječega izvoza AKP v EU;

9.   poziva k večji preglednosti glede poteka in teme pogajanj; poziva vse strani, naj zagotovijo posvetovanja s poslanci in drugimi zainteresiranimi stranmi v državah AKP in EU o pogajanjih o sporazumih o gospodarskem partnerstvu, da bi dosegli ustrezno izvajanje sporazumov o gospodarskem partnerstvu;

10.   poziva Komisijo, naj stori vse, da se zaključijo pogajanja o razvojni agendi iz Dohe in zagotovi, da bodo sporazumi o liberalizaciji spodbujali razvoj v revnih državah;

11.   je prepričan, da bi morali sporazumi o gospodarskem partnerstvu dopolnjevati sporazum o razvojni agendi iz Dohe, ne pa predstavljati druge možnosti zanj, in da bi "razvoju naklonjen" zaključek pogajanj o sporazumih o gospodarskem partnerstvu lahko bil prvi korak k večstranskemu sporazumu, osredotočenemu na razvoj;

12.   priznava, da prednostni dostop do trga sam po sebi ni zadostno orodje, ki bi prineslo razvoj držav AKP, ter vztraja, da je treba za dosego tega cilja uvesti spremljevalne ukrepe, da se spodbudi konkurenčnost držav AKP;

13.   poziva k dostopu na trg za države AKP brez carin in kvot ter k poenostavljenim, liberaliziranim in fleksibilnejšim pravilom o poreklu v sporazumih o gospodarskem partnerstvu, kot so v pobudi Vse razen orožja, pri čemer je treba upoštevati razlike v ravneh industrijskega razvoja med EU in državami AKP ter med posameznimi državami AKP;

14.   poziva, naj bodo potek, časovni okvir in obseg liberalizacije postopni in fleksibilni, da se izboljša regionalno povezovanje in konkurenčnost držav AKP, ter zagotovi, da imajo prednost razvojni cilji, kot so preprečevanje škodljivih socialnih učinkov, zlasti pri ženskah;

15.   zahteva, naj se pri pogajanjih v okviru sporazumov o gospodarskem partnerstvu v celoti upošteva poseben položaj čezmorskih regij in ozemelj držav članic EU, zlasti položaj najbolj oddaljenih regij iz člena 299(2) Pogodbe ES;

16.   poziva države AKP, naj rešijo problem članstva v prekrivajočih se regionalnih skupinah;

17.   poziva pogajalce, naj oblikujejo strategijo za diverzificiranje, modernizacijo in spodbujanje konkurenčnosti držav AKP, zlasti v kmetijskem sektorju, s čimer bi presegli dostop do trga;

18.   priznava, da so delujoči zaščitni mehanizmi, s katerimi bi se regije držav AKP lahko odzvale na nenadna povečanja uvoza iz EU, bistvenega pomena, zlasti pri kmetijskih proizvodih;

19.   poziva EU, naj spodbuja pravično trgovino in druge načine za izboljšanje pogojev majhnih in na rob potisnjenih proizvajalcev ter revnih delavcev;

20.   opozarja pogajalce, da bi bilo treba pri strategijah za izboljšanje konkurenčnosti kmetijstva v državah AKP upoštevati vidik varnosti hrane;

21.   poudarja, da je bistveno zagotoviti, da države AKP ohranijo pravico do zaščite nekaterih občutljivih izdelkov;

22.   priznava, da presoje vplivov trajnosti niso imele pomembnega učinka na pogajanja, in poziva Komisijo, naj pojasni in ponovno preuči povezavo med presojami vplivov trajnosti in pogajalskimi izhodišči, da bi zainteresiranim stranem dali možnost, da spregovorijo;

23.   poziva k ustreznemu in preglednemu nadzornemu mehanizmu – z jasno določeno vlogo in vplivom –, vzpostavljenim na regionalni in nacionalni ravni za spremljanje učinka sporazumov o gospodarskem partnerstvu s povečano lastno odgovornostjo držav AKP in širokim posvetovanjem z zainteresiranimi stranmi;

24.   poziva Svet in Komisijo, naj pojasnita, v kakšnem obsegu bo možno financiranje "dimenzije razvoja" sporazumov o gospodarskem partnerstvu izven 10. Evropskega razvojnega sklada (ERS);

25.   pozdravlja sklep Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose z dne 16. oktobra 2006, da "mora biti precejšen del prizadevanj Skupnosti in držav članic za povečanje njihove trgovinske pomoči na 2 milijardi EUR do leta 2010 namenjen državam AKP", vendar obžaluje, da ves denar ne bo "zagotovljen poleg sredstev ERS", ter poziva Komisijo in države članice, naj pojasnijo natančne pogoje teh zavez, naj zagotovijo, da pomoč ne bo pogojena z izidom pogajanj o sporazumih o gospodarskem partnerstvu, ter naj si prizadevajo za bistveno povečanje zneska razpoložljive pomoči za trgovino, saj se zahteve držav AKP povečujejo;

26.   podpira poziv Sveta Komisiji in državam članicam, naj "kot nujno prednostno nalogo" podprejo "izvajanje zavez k reformam, povezanih s sporazumi o gospodarskem partnerstvu", in poziva h konkretnim zavezam, ki jih je treba dati pred zaključkom pogajanj o sporazumih o gospodarskem partnerstvu in ki bodo podrobno in količinsko opredeljene ter izrecno povezane s sporazumi o gospodarskem partnerstvu in bodo obravnavale trgovinsko pomoč in stroške prilagajanja, povezane s sporazumi o gospodarskem partnerstvu;

27.   poziva k usklajeni podpori sporazumom o gospodarskem partnerstvu, ki bo povezana z okrepljenim celostnim okvirom večstranske pobude Pomoč za trgovino;

28.   vztraja, da mora biti ob upoštevanju pariških načel o učinkovitosti pomoči pomoč med drugim usmerjena na potrebe, ter poziva države AKP, naj zato z ustrezno pomočjo EU, kjer je potrebna, predstavijo podrobne predloge s cenami, kako in za kaj so potrebna dodatna sredstva, povezana s sporazumi o gospodarskem partnerstvu, zlasti glede ureditvenih okvirov, zaščitnih ukrepov, spodbujanja trgovine, podpore pri izpolnjevanju mednarodnih sanitarnih in fitosanitarnih standardov ter standardov intelektualne lastnine in sestave nadzornega mehanizma sporazumov o gospodarskem partnerstvu;

29.   poziva Komisijo, naj državam AKP na prošnjo zagotovi dodatno tehnično pomoč pri trgovinskih pogajanjih;

30.   poziva Komisijo, naj državam AKP, ki se odločajo za izvedbo programov davčnih reform, na prošnjo zagotovi pomoč;

31.   ugotavlja, da je pobiranje prihodkov v številnih državah AKP na nizki ravni, ter poziva k dodatni podpori davčnim reformam in ukrepom za preprečevanje davčnih utaj, ki naj postanejo del strategije, s katero bi kar najbolj ublažili posledice izgubljenih carinskih prihodkov; izraža skrb tudi zaradi vpliva znižanja carinskih prihodkov na proračune AKP, ki lahko povzroči zmanjšanje javne porabe v ključnih sektorjih, kot sta izobraževanje in zdravstvo; poziva EU, naj pomaga vzpostaviti kompenzacijske mehanizme za preprečitev takšnih posledic;

32.   opozarja, da so države AKP pogosto zelo odvisne od primarnih proizvodov, in poziva EU, naj razvije učinkovitejše instrumente podpore za prilagoditev in diverzifikacijo proizvodnje ter razvoja predelovalne industrije in malih in srednje velikih podjetij v državah AKP;

33.   razume, da države AKP niso naklonjene dvostranskim pogajanjem o tako imenovanih singapurskih vprašanjih, ki so bila izvzeta iz večstranskih pogajanj, ter ugotavlja, da morajo o razvojnih koristih sporazumov pri teh vprašanjih soditi regionalne skupine AKP, vendar poudarja potencialne razvojne koristi teh vprašanj; opozarja na dejstvo, da se je 77 revnih držav izreklo proti vključitvi razprav o singapurskih vprašanjih v razvojno agendo iz Dohe;

34.   meni, da sporazumi o naložbah, konkurenci in javnih naročilih v primernem okviru in v verodostojnem zakonodajnem okolju lahko prispevajo k skupnim ciljem dobrega upravljanja in preglednosti ter ustvarijo okolje, kjer je možno večje javno-zasebno partnerstvo, zlasti pri razvoju ključne infrastrukture;

35.   izraža razočaranje, da doslej ni bilo dovolj izkoriščena priložnost, ki jo je pregled nudil poslancem in zainteresiranim stranem; meni, da bi proces z vključitvijo ključnih zainteresiranih strani in predstavnikov civilne družbe dobil ključno praktično in pragmatično razsežnost;

36.   priznava družbeno in okoljsko odgovornost tujih podjetij in vlagateljev do skupnosti in družb, v katere vlagajo; meni, da je treba spodbujati in pospeševati poslovanje in vlagateljske stike ljudi k ljudem, da bi kar najbolje izkoristili družbene in ekonomske koristi večje liberalizacije;

37.   poziva Komisijo in države AKP, naj pregled sporazumov o gospodarskem partnerstvu izkoristijo kot priložnost za odprto razpravo o ovirah za zaključek pogajanj in za predložitev podrobnih predlogov, kako jih premagati;

38.   opozarja, da so države AKP na številnih forumih zahtevale alternative za sporazume o gospodarskem partnerstvu, vendar ugotavlja, da niso podale uradnih zahtev v skladu s členom 37(6) Sporazuma iz Cotonouja;

39.   zahteva, naj Komisija v skladu s členom 37(6) Sporazuma iz Cotonouja za države AKP, ki ne sodijo med najmanj razvite in ne morejo skleniti sporazumov o gospodarskem partnerstvu, preuči možne načine, da se tem državam ponudi alternativen trgovinski okvir, ki bo enakovreden njihovemu trenutnemu položaju in združljiv s pravili STO;

40.   poziva Komisijo, naj predlaga razvojno usmerjene alternative, ki bodo nudile več kot le dostop na trg, kot je to pri pobudi Vse razen orožja ter splošni pobudi za trajnostni razvoj in dobro upravljanje (GSP+);

41.   poziva Komisijo, naj v trgovinskih pogajanjih o sporazumih o gospodarskem partnerstvu podpira socialne standarde in dostojno delo;

42.   poziva Komisijo, naj pojasni, kakšne bodo posledice glede pomoči za trgovino in pomoči, povezane s sporazumi o gospodarskem partnerstvu, za države, ki se odločijo, da sporazumov o gospodarskem partnerstvu ne bodo sklenile;

43.   poziva Komisijo in Svet, naj poenostavita in zmanjšata upravno breme zahtev Evropskega razvojnega sklada in naj v državah AKP izboljšata usposabljanje o postopkih ERS, da bi bila uporaba obstoječih sredstev kar najboljša;

44.   opozarja, da se je treba pri dvostranskih pogajanjih o trgovini s storitvami vzdržati pritiska na države AKP, naj pristanejo na liberalizacijo osnovnih javnih storitev, in upoštevati pravico držav do svobodnega urejanja javnih storitev, ter obe strani poziva, naj se zavedata, da so dobri ureditveni okvirji bistveni del vsakega procesa liberalizacije;

45.   poziva EU, naj v sporazume o gospodarskem partnerstvu ne vključi določb o pravicah intelektualne lastnine, saj bodo še dodatno ovirale dostop do osnovnih zdravil, ter naj sistem sporazumov uporabi pri pomoči državam AKP pri uvajanju oblik fleksibilnosti, določenih v deklaraciji iz Dohe; opozarja, da se je EU z deklaracijo iz Dohe iz leta 2001 o sporazumu TRIPS in javnem zdravju obvezala, da bo postavila javno zdravje pred svoje trgovinske interese;

46.   poudarja, da je regionalni vidik sporazumov o gospodarskem partnerstvu ni pomemben le za trgovino med severom in jugom, ampak tudi med jugom in jugom; meni, da evropska stran temu vprašanju ne posveča dovolj pozornosti ter da je doseganje pravega intraregionalnega povezovanja morda celo pomembnejše od uvedbe programa za medregionalno povezovanje;

47.   poziva k vzpostavitvi sistema za reševanje sporov iz sporazumov o gospodarskem partnerstvu, ki bo dovolj preprost in stroškovno učinkovit, da bo pravočasno deloval, kadar strani ne bodo izpolnjevale svojih obveznosti;

48.   poziva, naj se pripravijo predlogi, kjer bodo ustrezno obravnavane skrbi držav AKP glede četrte oblike ponudbe iz sporazuma GATS;

49.  Komisiji priporoča, naj mednarodni program o dostojnem delu in izvajanje temeljnih delovnih standardov postaneta trajna elementa v trgovinskih pogajanjih in strateških partnerstvih; poziva Komisijo, naj zagotovi izvajanje člena 50 Sporazuma iz Cotonouja, ki vsebuje posebno določbo o trgovinskih in delovnih standardih in potrjuje zavezanost strani k temeljnim delovnim standardom;

50.   priznava, da visoki fitosanitarni ter drugi zdravstveni in okoljski standardi EU v državah AKP lahko ovirajo izvoz, zlasti kmetijskih proizvodov, ter poziva Komisijo in države članice, naj državam AKP pomagajo pri pripravi ustreznih programov, da bodo standardi doseženi pravočasno;

51.   poziva Komisijo, naj prevzame pobudo ter pridobi mednarodno podporo za spremembo ali razjasnitev člena XXIV Sporazuma GATT glede sporazumov o prosti trgovini med različno razvitimi pogodbenicami;

52.   poziva Komisijo, naj med pogajanji in po njihovem zaključku sistematično analizira družbene vplive sporazumov o gospodarskem partnerstvu, zlasti vplive na najbolj ogrožene skupine, tudi na mlade in ženske v državah AKP;

53.   priznava, da parlamentarni nadzor pomembno prispeva k dobremu upravljanju, odgovornosti in preglednosti;

54.   poziva, naj se v okviru vsakega sporazuma o gospodarskem partnerstvu ustanovi skupni parlamentarni odbor za trgovino in razvoj, ki bo sodeloval s skupno parlamentarno skupščino AKP-EU, katerega naloga bo javno nadzorovati in spremljati vpliv izvajanja sporazumov o gospodarskem partnerstvu na trgovino in razvoj ter vzpostaviti mehanizme za zagotavljanje odgovornosti in ki se bo odzival na pomisleke, povezane s sporazumi o gospodarskem partnerstvu, in to z regionalnega vidika in s skupnega vidika AKP;

55.   poziva Komisijo, naj se redno posvetuje z nacionalnimi parlamenti v državah AKP ter jim s tem omogoči nadzor nad procesom; nadalje poziva k uvedbi rednega spremljanja, ki naj ga izvajajo ustrezni odbor skupne parlamentarne skupščine, evropski poslanci ter poslanci AKP na plenarnih zasedanjih;

56.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam držav članic in držav AKP, Svetu AKP-EU ter skupni parlamentarni skupščini AKP-EU.

(1) UL C 177 E, 25.7.2002, str. 290. (2) UL C 77 E, 26.3.2004, str. 393. (3) UL C 92 E, 20.4.2006, str. 397. (4) UL C 157 E, 6.7.2006, str. 397. (5) UL C 285 E, 22.11.2006, str.126. (6) UL C 292 E, 1.12.2006, str. 121. (7) UL C 293 E, 2.12.2006, str. 155. (8) UL C 298 E, 8.12.2006, str. 261. (9) UL C 305 E, 14.12.2006, str. 244. (10) UL C 320 E, 15.12.2005, str. 145. (11) UL L 169, 30.6.2005, str. 1. (12) UL C 46, 24.2.2006, str. 1.