Evropski parlament,

–   ob upoštevanju členov 95 in 153 Pogodbe ES,

–   ob upoštevanju predloga Komisije za Direktivo Sveta o odgovornosti dobaviteljev storitev (KOM(1990)0482),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije o novih usmeritvah glede odgovornosti dobaviteljev storitev (KOM(1994)0260),

–   ob upoštevanju Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu(1) (Direktiva o storitvah),

–   ob upoštevanju zelene knjige Komisije o pregledu pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov (KOM(2006)0744),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru o strategiji potrošniške politike EU 2007–2013 (KOM(2007)0099),

–   ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o varnosti storitev za potrošnike (KOM(2003)0313),

–   ob upoštevanju študije o obveznostih ponudnikov čezmejnih storitev iz marca 2007 na zahtevo odbora Evropskega parlamenta za notranji trg in varstvo potrošnikov,

–   ob upoštevanju odgovora Komisije z dne 12. januarja 2006 na pisno vprašanje poslanke Evropskega parlamenta Diane Wallis(2),

–   ob upoštevanju svojega priporočila z dne 19. junija 2007, ki temelji na poročilu Preiskovalnega odbora o krizi družbe "Equitable Life Assurance Society"(3),

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in zaščito potrošnikov in mnenja Odbora za pravne zadeve (A6-0294/2007),

A.   ker je gospodarski in socialni razvoj v EU zelo odvisen od storitvenega sektorja, ki neprestano raste in predstavlja skoraj 70 % BDP v EU,

B.   ker je zaupanje evropskih potrošnikov v čezmejno potrošnjo nizko, kar kaže dejstvo, da je v letu 2006 čez mejo prek spleta kupovalo le 6 % potrošnikov,

C.   ker je obseg čezmejne trgovine s storitvami v primerjavi s trgovino z blagom majhen,

D.   ker je bila direktiva o odgovornosti za proizvode z napako(4) sprejeta že leta 1985, direktiva o splošni varnosti proizvodov(5) pa leta 2001,

E.   ker se stanje varnosti in ravni varstva potrošnikov po posameznih državah članicah razlikuje zaradi čezmejnega opravljanja storitev, medtem ko v sektorju blaga mednarodna zakonodaja in zakonodaja Skupnosti zagotavljata zadovoljivo varstvo potrošnikov,

F.   ker je v nedavni raziskavi Evrobarometer 33 % potrošnikov navedlo, da podjetja niso želela prodati blaga ali izvesti storitve, ker naročnik ni prebival v isti državi,

G.   ker je potrošniška politika enako pomembna kot politika konkurence, saj dobro obveščeni potrošnik ustvarja konkurenčni pritisk na trgu,

H.   ker je sedanji pravni red EU o varstvu potrošnikov razdrobljen: v skladu z razdelitvijo pristojnosti v pogodbah je EU le za določene sektorje in storitve določila jasna pravila, kot so pogodbe pri prodaji na daljavo, nepoštena poslovna praksa, potrošniški krediti, organizirane počitnice in časovni zakupi,

I.   ker obstajajo dokazi, da lahko sedanja razdrobljenost zakonodajnega okvira odvrača potrošnike od opravljanja čezmejnih transakcij ter da lahko povzroča nedobrodošle možnosti za čezmejne goljufije in daje priložnosti goljufom,

J.   ker zelena knjiga o pregledu pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov ne obravnava obveznosti ponudnikov storitev,

K.   ker niti potrošniki niti ponudniki storitev ne morejo vedno jasno opredeliti, kateri pravni okvir se uporablja za posamezen vidik njihovih dejavnosti oziroma ali se uporablja pravo države gostiteljice ali matične države ali se uporablja regulativni okvir države gostiteljice ali matične države,

L.   ker so v nekaterih državah članicah uporabniki storitev, ki jih zagotavljajo zasebni subjekti, bolje zavarovani kot uporabniki storitev, ki jih opravljajo javni subjekti,

M.   ker obstoječa zakonodaja praviloma ne obravnava dejanskih obveznosti s strani ponudnika storitev in potrošnikom ne zagotavlja posebnih pravnih sredstev, v nasprotju z ukrepi, ki so bili sprejeti v zvezi s prostim pretokom blaga,

N.   ker pomanjkanje pravne strukture na ravni Skupnosti, ki bi potrošnikom omogočala čezmejno kolektivno ukrepanje proti goljufom in slabim ponudnikom storitev, predstavlja vrzel v zakonodajnem okviru in še pomembneje oviro za potrošnike pri čezmejnem pridobivanju stroškovno učinkovitih pravnih sredstev in odškodnin,

O.   ker v nekaterih državah članicah noben organ ni pristojen za pomoč pri izvensodnih poravnavah sporov, obstoječe strukture na ravni Skupnosti, zlasti ECC-Net (Mreža evropskih centrov za potrošnike) in FIN-NET (Čezmejna mreža za izvensodno reševanje sporov v sektorju finančnih storitev v Evropskem gospodarskem prostoru), pa niso dovolj prepoznavne, poleg tega pa nimajo dovolj sredstev,

Notranji trg za storitve

1.   spodbuja razvoj ukrepov, ki dokončno vzpostavljajo notranji trg za storitve;

2.   prepričan je, da je za ponudnike storitev potreben enotnejši sistem obveznosti, saj postaja trg storitev vedno bolj čezmejen z namenom, da se še naprej omogoča razvoj brezhibnega notranjega trga storitev;

3.   se zaveda, da mora imeti Direktiva o storitvah, da bo prenesena v nacionalno pravo vseh držav članic do 28. decembra 2009, močan vpliv na zagotavljanje čezmejnih storitev, vendar ugotavlja, da se direktiva ne nanaša na bistvene obveznosti ponudnikov storitev;

4.   meni, da bo razjasnjevanje pravnega sistema o obveznostih ponudnikov storitev v EU povečalo konkurenčnost in izbiro za potrošnike, istočasno pa ne sme omogočiti neupravičene ovire za prosti pretok storitev na notranjem trgu;

5.   meni, da povzročajo različni zakoni in drugi predpisi v državah članicah negotovost in pomanjkanje preglednosti tako za ponudnike storitev kakor tudi za potrošnike in otežujejo uporabo skupnih virov EU, kljub temu pa omogočajo konkurenčnost v zaščiti potrošnikov;

6.   obžaluje, da zaradi mešanice pravnih instrumentov, ki vključuje kolizijska pravila in instrumente notranjega trga, ni mogoče natančno določiti njihovega vzajemnega delovanja, kar pomeni, da niti potrošniki niti ponudniki storitev ne morejo vedno jasno opredeliti, kateri pravni okvir se uporablja za posamezen vidik njihovih dejavnosti oziroma ali velja pravo države gostiteljice ali matične države ali regulativni okvir države gostiteljice ali matične države;

7.   je prepričan, da skušajo potrošniki ob občutku negotovosti glede varnosti in kakovosti storitev, miselne ovire postaviti pred tuje dobavitelje, kar jih odvrača od uporabe čezmejnih storitev in da potrošnik takrat, ko doživi negativno izkušnjo, le-to pogosto nepravično prenese na vse tuje ponudnike storitev;

8.   poudarja, da kupci v primeru opravljanja storitev v okviru zakonodaje Skupnosti niso tako dobro zaščiteni kot kupci blaga;

9.   izraža zadržke, vendar se pripravlja na popolno izvajanje Direktive o storitvah, kar zadeva daljnosežne, nove horizontalne instrumente za oblikovanje notranjega trga za storitve;

10.   meni, da so storitve pogosto zapletene strukture, ki vključujejo izmenjavo človeških virov in izbiro;

11.   je prepričan, da imajo lahko ne le potrošniki, temveč tudi in zlasti mala in srednje velika podjetja, tako v vlogi kupcev pa tudi prodajalcev čezmejnih storitev, koristi od dodatne pravne jasnosti, enostavnosti in znižanja stroškov;

12.   ponovno poudarja Splošni sporazum o trgovini s storitvami, ki navaja, da se čezmejne storitve izvajajo na različne načine (spletna trgovina, potovanje v drugo državo zaradi storitve ali potovanje ponudnika storitve v matično državo potrošnika), ki jih je treba upoštevati;

13.   ugotavlja, da je v pripravi več zakonodajnih pobud o zagotavljanju pravne varnosti, kar zadeva pravice in zlasti obveznosti ponudnikov čezmejnih storitev, in sicer predlog uredbe o pravu, ki se uporablja za pogodbene obveznosti (Rim I) (KOM(2005)0650), Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II)(6) in zelena knjiga Komisije o pregledu pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov;

14.   poudarja, da je člen 5 predloga Rim I ključen za določanje, ali velja zakonodaja o varstvu potrošnikov države izvora (ponudnika storitev) ali države stranke (potrošnika storitve); poudarja, da je treba počakati na izid tega zakonodajnega postopka;

15.   je prepričan, da je vzpostavitev notranjega trga za storitve, za katerega zakonski okvir temelji na temeljnih svoboščinah ustanavljanja in zagotavljanju storitev, kakor je določeno v Pogodbi in opredeljeno v Direktivi o storitvah, odvisna od ustreznih ukrepov tako s pravnega kot tudi praktičnega vidika;

Javni in zasebni izvajalci storitev

16.   poziva Komisijo, naj pri obveznostih izvajalcev storitev upošteva, da se ne razlikuje med javnimi in zasebnimi izvajalci storitev, ki bi morali biti enako predmet področja uporabe direktiv o varstvu potrošnikov;

17.   priznava, da ima lahko obstoječa zakonodaja EU, tako kot ta direktiva o storitvah in direktiva o nepoštenih poslovnih praksah(7), posredni vpliv na nacionalno zakonodajo na tem področju, čeprav ne vsebujejo nikakršnih posebnih določb, ki so namenjene urejanju čezmejnih odgovornosti ponudnikov storitev;

18.   poziva Komisijo, naj pozorno nadzoruje prenos in izvajanje obstoječe in prihodnje horizontalne in sektorske zakonodaje, ki je povezana z odgovornostjo čezmejnih izvajalcev storitev;

19.   poziva Komisijo, naj preuči ukrepe kot je uvedba standardov na ravni EU, kot sredstvo za spodbujanje varnosti storitev in zagotavljanje pravic potrošnikov, ki so povezani s čezmejnimi storitvami, ki jih ponujajo države članice;

20.   poziva Komisijo, naj še naprej razvija, namenja sredstva in spodbuja delo mrež evropskih centrov za potrošnike in omrežja FIN-NET, ter naj v primeru, da alternativni sistemi za reševanje sporov še naprej ne bodo na voljo v ključnih storitvenih sektorjih v državah članicah, premisli vsaj o priporočilu za to zadevo;

21.   poziva Komisijo, naj še naprej dejavno preučuje uvedbo pravnega instrumenta na ravni Skupnosti, da bi olajšali čezmejno kolektivno ukrepanje potrošnikov, da bi omogočili večji dostop do pravnih sredstev;

22.   priznava, da v vseh državah članicah obstajajo režimi odgovornosti za ponudnike storitev, pa čeprav na različnih stopnjah, vendar verjame, da je zaradi jasnosti in ustvarjanja zaupanja potrošnikov nujno vsaj nekaj konvergence, zlasti v ključnih čezmejnih sektorjih; meni tudi, da, kjer je to ustrezno, obstaja potreba po tesnejšem sodelovanju med nacionalnimi regulativnimi organi in poklicnimi organizacijami;

Zahteva za predlog horizontalnega instrumenta o obveznostih ponudnikov storitev

23.   poziva Komisijo, naj, medtem ko nadaljuje delo na sektorski podlagi na ključnih področjih, v 12 mesecih predloži delovni program za primerno presojo vpliva obstoječe in prihodnje zakonodaje na notranjem trgu o ponudnikih čezmejnih storitev in potrebe po morebitnih obširnih horizontalnih instrumentih, ki bodo uskladili pravila ponudbe čezmejnih storitev, da se omogoči visoko raven varstva potrošnikov;

24.   meni, da bi morala taka presoja preveriti morebiten obširni instrument, ki bi moral vsebovati vsaj osnovna splošna pravila, ki zahtevajo primerne informacije o cenah, pogodbenih pogojih in sredstva v primeru nepopolnih storitev ali storitev, ki so bile opravljene prepozno;

25.   poziva Komisijo, naj jasno opredeli povezanost med instrumenti zasebnega mednarodnega prava in instrumenti notranjega trga, da se preprečijo dvomi o tem, kdaj se uporabljajo zakonodaja ali uredbe matične države ali države gostiteljice, in da se ne dopusti vrzeli v ureditvi odgovornosti, ki se uporablja za ponudnike storitev, če je to mogoče;

26.   meni, da bi morala Komisija upoštevati vpliv kakršne koli pobude na mala in srednje velika podjetja;

27.   poziva vse tiste, ki so v generalnih direktoratih Komisije vključeni v zakonodajo za storitveni sektor, naj še naprej sodelujejo v nadaljnjem delu skupnega referenčnega okvira, da vključijo dele o storitvenih pogodbah, zlasti na področjih, kjer je že ali pa najbrž še bo nastala čezmejna dejavnost, kot so na primer finančne storitve in zdravstveni sektor;

28.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 376, 27.12.2006, str. 36. (2) P-4797/05. (3) Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0264. (4) Direktiva Sveta 85/374/EGS z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako (UL L 210, 7.8.1985, str. 29). (5) Direktiva 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. decembra 2001 o splošni varnosti proizvodov (UL L 11, 15.1.2002, str. 4). (6) UL L199, 31.7.2007, str. 40. (7) Direktiva 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu (direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL L 149, 11.6.2005, str. 22).