Evropski parlament,

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter mnenj Odbora za pravice žensk in enakost spolov in Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A6-0278/2007),

Boj proti diskriminaciji

A.   ker je EU politični projekt, ki temelji na skupnih vrednotah, kot je varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so navedene v členu 6 Pogodbe EU in Listini o temeljnih pravicah, ter spodbuja enakost in nediskriminacijo s politiko in zakonodajo tudi na podlagi člena 13 Pogodbe ES,

B.   ker je pomembno, da politične izjave o boju proti diskriminaciji spremljata postopen razvoj ter dosledno in pravilno izvajanje politik in zakonov, predvsem direktiv za preprečevanje diskriminacije in projektov za spodbujanje enakosti, kot je evropsko leto enakih možnosti za vse,

C.  Izvajanje direktive o rasni enakosti

C. ker letno poročilo Evropskega centra za spremljanje rasizma in ksenofobije za leto 2006 potrjuje, da je diskriminacija v državah članicah še vedno resen problem;

D.   ker nedavna raziskava Eurobarometra kaže, da 64 % državljanov v 25 državah članicah, vključenih v raziskavo, meni, da je diskriminacija na podlagi narodnostne pripadnosti še vedno razširjena;

E.   ker je sprejetje Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost(1) pomemben korak k izboljšanju ravni varstva žrtev diskriminacije na podlagi rase ali narodnosti ter k zagotavljanju boljših možnosti glede odškodnin,

Dokazno breme

F.   ker je določba o dokaznem bremenu ključni vidik direktive, saj prispeva k učinkovitemu uveljavljanju varstva, ki ga zagotavlja;

G.   ker sodna praksa na področju dokaznega bremena kaže, da med državami članicami še vedno obstajajo bistvene razlike v zvezi s tem, kaj je sprejeto kot dokaz prima facie na sodiščih; ker bi bilo zato treba države članice spodbujati, da v zvezi s tem izmenjajo mnenja, da bi ugotovile, ali je mogoče sodne postopke medsebojno uskladiti,

H.   ker bi k učinkovitemu izvajanju načela enakosti pripomoglo, če bi se pravila o dokaznem bremenu v civilnih in administrativnih zadevah razširila na sodne določbe proti viktimizaciji,

Organi za enako obravnavo

I.   ker imajo zdaj skoraj vse države članice organe za spodbujanje enakosti ali so naloge, ki jih izvajajo takšni organi, dodelile obstoječim organom;

J.   ker bi bilo treba vse države članice spodbujati, naj sprejmejo izredno pozitiven ukrep, s katerim bodo razširile področje pristojnosti organov za spodbujanje enakosti in tako zajele tudi diskriminacijo na podlagi drugih razlogov, ne le rase ali narodnosti,

K.   ker bi morali imeti organi za spodbujanje enakosti ustrezne vire tako kadrovske kot finančne,

L.   ker bi morali biti organi za spodbujanje enakosti sposobni delovati neodvisno od vlade in bi jih morali tudi tako obravnavati, t.j. da niso del vlade,

M.   ker v številnih državah članicah število zabeleženih pritožb kljub obstoju specializiranih organov za boj proti diskriminaciji in za spodbujanje enake obravnave ostaja nizko,

N.   ker organi za spodbujanje enakosti v praksi le malo zadev predložijo sodiščem, razlog za to pa je pomanjkanje finančnih in človeških virov; ker so pogosto nevladne organizacije tiste, ki žrtvam diskriminacije zagotavljajo celovito pomoč, dokler se ne zaključijo postopki,

O.   ker je usposabljanje javnih uradnikov za namene direktive bistveno zaradi njihove odgovornosti pri izvajanju,

Področje uporabe

P.   ker ločevanje med diskriminacijo na podlagi rase ali narodnosti ter diskriminacijo na podlagi vere, mnenja ali narodnosti ni vedno mogoče,

Q.   ker ni vedno enostavno določiti, ali diskriminacija temelji na spolu, etnični pripadnosti, rasi, socialnih pogojih, spolni usmerjenosti ali drugih dejavnikih,

Razširjanje informacij in osveščanje

R.   ker nedavna raziskava Eurobarometra potrjuje, da je ozaveščenost o obstoju protidiskriminacijske zakonodaje v EU precej majhna, in v povprečju le tretjina državljanov EU navaja, da pozna svoje pravice, če postanejo žrtve diskriminacije ali nadlegovanja,

S.   ker so nekatere države članice kljub temu sprejele številne pobude glede obveščanja in osveščanja (spletne strani, kampanje, televizijski in časopisni oglasi),

T.   ker so nekatere države članice sprejele pomembne pobude in so v nacionalno zakonodajo vključile obveznost, da morajo delodajalci svoje zaposlene obveščati o protidiskriminacjski zakonodaji,

U.   ker so nekateri specializirani organi v državah članicah vzpostavili odprte telefonske linije, ki zagotavljajo informacije in pomoč žrtvam diskriminacije,

V.   ker so bile dejavnosti obveščanja in osveščanja v več državah članicah izvedene pomanjkljivo, v nekaterih državah pa jih sploh ni bilo,

W.   ker bi si morali zlasti v okviru evropskega leta enakih možnosti institucije EU in države članice resnično prizadevati, da državljane obveščajo o njihovih pravicah, in ker bi morali zagotoviti, da se bodo ukrepi, ki so se začeli izvajati leta 2007, nadaljevali tudi leta 2008, ko je evropsko leto medkulturnega dialoga,

Zbiranje podatkov

X.   ker je zbiranje podatkov bistveno v boju proti diskriminaciji in so lahko etnično ločeni statistični podatki bistveni za prikazovanje posredne diskriminacije, politiko obveščanja in razvijanje strategij pozitivnih ukrepov, pri čemer pa se pojavljajo številna etična in pravna vprašanja,

Y.   ker takšno zbiranje podatkov ne sme kršiti človekove zasebnosti z razkrivanjem posameznih identitet ali biti podlaga za etnično ali rasno profiliranje,

Pravna sredstva

Z.   ker alternativni postopki reševanja sporov ne bi smeli vnaprej zagotavljati dostopa do sodišč,

AA.   ker številne žrtve diskriminacije pritožbe na sodišče ne vložijo zaradi različnih razlogov, vključno s stroški in strahom pred maščevanjem,

AB.   ker se lahko cilji boja proti diskriminaciji dosežejo le, če se pravni ukrepi kombinirajo s pozitivnimi ukrepi na ravni EU in držav članic,

AC.   ker ima Agencija Evropske unije za temeljne pravice nalogo, da zbira in analizira pomembne, zanesljive in primerljive informacije ter podatke v zvezi s temeljnimi pravicami,

1.   ponovno poudarja pomen Direktive 2000/43/ES;

2.   opozarja, da je Direktiva Sveta 2000/43/ES najnižji standard in mora zato delovati kot temelj, na katerem se oblikuje celovita protidiskriminacijska politika;

3.   pozdravlja Sporočilo Komisije o izvajanju Direktive 2000/43/ES z 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost (KOM(2006)0643), katere cilj je vzpostavitev okvira za boj proti diskriminaciji na podlagi rase ali etničnega porekla, da se zagotovi okrepitev načel enakosti pred zakonom, enakih možnosti in enakega obravnavanja v državah članicah ob doslednem spoštovanju načela subsidiarnosti in v skladu z različnimi nacionalnimi tradicijami in postopki; kljub upoštevanju pregleda izvajanja direktive iz poročila Komisije, ugotavlja, da bi bilo koristno, če bi bil dan na razpolago podroben opis načina, kako se določbe Direktive 2000/43/ES vključujejo v nacionalno pravo, kakor je to določeno v sami direktivi; nadalje ugotavlja, da se je Komisija zavezala ne le, da bo zbrala podrobne podatke, temveč tudi, da bo o tem poročala Parlamentu in Svetu, in da je Parlament v svoji resoluciji z dne 14. junija 2006 o nediskriminaciji in enakih možnostih za vse – okvirna strategija(2) pozval Komisijo, naj nemudoma oceni kakovost in vsebino zakonov, s katerimi se izvajajo protidiskriminacijske direktive;

4.   poziva države članice, da čim prej prenesejo vso protidiskriminacijsko zakonodajo Skupnosti in uporabijo vse razpoložljive instrumente, vključno s pozitivnimi ukrepi, da zagotovijo enakost v praksi;

5.   poudarja, da direktiva ne velja le za dostop do zaposlitve, samozaposlitve in poklica, temveč velja tudi za področja, kot so izobraževanje, socialna zaščita, vključno s socialno varnostjo in zdravstvenim varstvom, socialne ugodnosti in dostop do blaga in storitev ter oskrba z njimi, da se zagotovi razvoj demokratičnih in strpnih družb, ki dopuščajo sodelovanje vseh ne glede na raso ali narodnost;

6.   izraža zadovoljstvo, ker je večina držav članic sprejela ukrepe za izvajanje direktive, vendar z razočaranjem ugotavlja, da so le nekatere ustrezno v celoti prenesle vse njene določbe;

7.   poudarja, da v številnih državah članicah niso bile pravilno prenesene predvsem določbe direktive, ki zajemajo opredelitve neposredne in posredne diskriminacije, nadlegovanja ter dokaznega bremena;

8.   poziva zlasti k natančnemu nadzoru nad uporabo določbe o deloma obrnjenem dokaznem bremenu, ki je zlasti učinkovita v sporih, povezanih z zaposlovanjem;

9.   izraža zaskrbljenost, ker so države članice iz področja uporabe direktive izvzele več področij dejavnosti, kot je zaželeno ali upravičeno;

10.   opozarja, da je bila direktiva sprejeta junija 2000 in da bi jo morale države članice prenesti do junija 2003, kar je dovolj časa za sprejetje potrebnih izvedbenih ukrepov; poziva Komisijo k proaktivnejšemu pristopu, na primer z objavo razlagalnih sporočil in smernic za izvajanje, s katerim bo zagotovila popolno in pravilno izvajanje s strani držav članic; poziva Komisijo, naj nadaljuje s pozornim spremljanjem pravilnega izvajanja direktive, čim prej objavi ocenjevalno študijo ter da, kjer je to potrebno, nemudoma, v vsakem primeru pa pred koncem leta 2007, začne s postopki za ugotavljanje kršitev;

11.   ponovno poudarja, da morajo biti sankcije, ki se uporabljajo za kršitve nacionalnih določb, sprejetih v skladu z Direktivo 2000/43/ES, učinkovite, sorazmerne in odvračilne;

12.   poziva k vzpostavitvi nacionalnih integriranih akcijskih načrtov za učinkovit boj proti vsem oblikam diskriminacije;

13.   poziva države članice, ki izvajajo ali uveljavljajo nacionalne akcijske načrte za boj proti rasizmu in diskriminaciji, da na ključna področja politike, kot so enakost in nediskriminacija, socialna vključenost, povezanost Skupnosti, povezovanje, spol, izobraževanje in zaposlovanje, vključijo zbiranje in preverjanje podatkov;

14.   poziva Komisijo, naj Parlamentu in Svetu predloži poseben akcijski načrt o mehanizmih in metodah opazovanja in ugotavljanja učinka nacionalnih izvedbenih ukrepov; poudarja pomen razvoja mehanizmov za zbiranje podatkov o diskriminaciji, zlasti kar zadeva delovna razmerja, ob osredotočanju na nezakonito, neprijavljeno, slabo plačano in nezavarovano delo (v skladu z zakonodajo o varstvu podatkov) kot učinkovitega orodja za ugotavljanje, nadzorovanje in pregled politike in postopkov boja proti diskriminaciji ob spoštovanju nacionalnih modelov vključevanja; poziva Komisijo, naj določi skupne standarde za podatke, tako da se bo dalo posredovane informacije učinkovito primerjati; opozarja, da je pomembno preučiti ne le vsebino izvedbene zakonodaje, temveč tudi njeno učinkovitost;

15.   poziva Komisijo, naj od držav članic zahteva, da v svojih letnih poročilih o izvajanju Direktive 2000/43/ES analizirajo učinkovitost protidiskriminacijske zakonodaje v boju proti vzorcem sistematičnega ločevanja manjšin in žensk, zlasti v izobraževalnem sektorju in pri dostopu na trg dela, do zdravstvenega varstva ter blaga in storitev, ter da vključijo tudi možnost enakosti spolov v poročila kot način za odpravljanje večkratne diskriminacije, s katero se mnogi srečujejo;

16.   opozarja Komisijo, da želi Parlament prejeti dokument s seznamom izjem v zakonodajah držav članic, da bi se o teh izjemah lahko javno razpravljalo;

17.   opozarja, da morajo države članice izvajati neodvisne revizije glede vpliva nacionalnih rokov in učinkovitosti varstva pred viktimizacijo;

18.   je zaskrbljen zaradi nizke stopnje ozaveščenosti o protidiskriminacijski zakonodaji med državljani v državah članicah ter poziva Komisijo in države članice, naj pospešijo prizadevanja za dvig ravni te ozaveščenosti;

19.   meni, da romska skupnost in druge priznane etnične skupnosti potrebujejo posebno družbeno zaščito, zlasti po širitvi, saj je problematika zlorabe, diskriminacije in izključevanja po njihovem mnenju postala še bolj pereča;

20.   poudarja, da so zakoni učinkoviti le, če državljani poznajo svoje pravice in imajo enostaven dostop do sodišč, saj je sistem varstva iz direktive odvisen od državljanov, ki prevzamejo pobudo;

21.   poudarja, da člen 10 Direktive državam članicam nalaga obveznost, da javnost obveščajo o ustreznih določbah direktive z vsemi primernimi sredstvi;

22.   poziva države članice, naj v okviru metode odprtega usklajevanja sprejmejo minimalne standarde, s katerimi bodo otrokom iz etničnih manjšin, zlasti deklicam, zagotovile dostop do visoko kakovostne izobrazbe in enakih pogojev, ter da sprejmejo pozitivno zakonodajo, s katero bodo odpravile ločevanje v šolah in določile natančen načrt za odpravo ločenega, nižje kakovostnega izobraževanja za dečke in deklice iz etničnih manjšin;

23.   opozarja države članice, da je njihova dolžnost pomembne informacije posredovati državljanom ter spodbujati in podpirati kampanje za osveščanje o obstoječi zakonodaji in organih, vključenih v boj proti diskriminaciji;

24.   poziva države članice, naj vsem pripadnikom etničnih manjšin, zlasti ženskam, zagotovijo dostop do osnovnega, preventivnega in nujnega zdravstvenega varstva, naj oblikujejo in izvajajo politiko, ki tudi najbolj izključenim skupnostim zagotavlja popoln dostop do sistema zdravstvenega varstva, ter organizirajo usposabljanje in osveščanje zdravstvenih delavcev, da se odpravijo predsodki;

25.   poziva vlade držav članic, naj v politiki zaposlovanja in politiki socialne vključenosti zagotovijo enako obravnavanje in enake možnosti, obravnavajo izjemno visoke stopnje brezposelnosti, zlasti med ženskami iz etničnih manjšin, ter naj predvsem obravnavajo resne ovire, ki jih predstavlja neposredna diskriminacija pri postopkih zaposlovanja;

26.   verjame, da je usposabljanje uradnikov v zvezi s cilji in določbami direktive izjemno pomembno z vidika njihove odgovornosti za izvajanje direktive znotraj družbe kot celote in zato, da se znotraj samih vladnih organov odpravijo vsa tveganja institucionalnega rasizma; poziva države članice, da vlagajo v tako usposabljanje, in spodbuja države članice in Komisijo, da pripravijo evropske programe za izmenjavo med različnimi upravnimi vladnimi organi;

27.   poziva države članice, naj zbirajo, združujejo in letno objavljajo izčrpne, točne, zanesljive in po spolu razčlenjene statistične podatke v zvezi s: trgom dela, stanovanjskim sektorjem, izobraževanjem in usposabljanjem, dostopom javnosti do blaga in storitev, kazenskim pravnim sistemom ter civilno in politično participacijo ter naj določi jasne, kvantitativne cilje in kazalce v okviru smernic za zaposlovanje in socialno vključevanje, ki bodo omogočali merjenje napredka pri razmerah migrantov in/ali manjšin;

28.   priporoča, da države članice ustrezno financirajo in pooblastijo svoje organe za spodbujanje enakosti, da lahko uspešno izvajajo svojo pomembno nalogo in da lahko, kadar imajo organi za spodbujanje enakosti znatna pooblastila, ta v celoti izvajajo;

29.   priporoča državam članicam, da nevladnim organizacijam, dejavnim na področju obveščanja državljanov in zagotavljanja pravne pomoči v primerih diskriminacije, zagotovijo ustrezna sredstva in pooblastila;

30.   poudarja, da nevladne organizacije nosijo precejšen delež bremena pri obveščanju državljanov in zagotavljanju pravne pomoči, ne da bi za to imele ustrezen status in prejemale finančna sredstva s strani držav članic;

31.   priporoča, da Komisija pozorno spremlja neodvisno delovanje organov za spodbujanje enakosti, pri čemer se lahko sklicuje na načela, povezana s statusom nacionalnih institucij (pariška načela), iz resolucije Generalne skupščine ZN št. 48/134 z dne 20. decembra 1993, ki vključuje načela o ustreznem financiranju takih organov;

32.   opozarja Komisijo na stališče Parlamenta, da morajo države članice neodvisnim organom dati na voljo ustrezna finančna sredstva za zagotovitev, da se bodo pritožbe obravnavale brezplačno za osebe, ki ne morejo same finančno prispevati, ter poziva Komisijo, da z državami članicami razpravlja o doseganju tega cilja;

33.   priporoča, da države članice izkoristijo najboljše prakse drugih držav članic, kot je omogočanje organom za spodbujanje enakosti, da začnejo sodne postopke v imenu žrtev ali da v sodnih postopkih sodelujejo kot amicus curiae;

34.   priporoča, da se podatki iz pritožb in odločitve iz pomembnih postopkov, ki jih vodijo sodišča, specializirani organi, drugi organi ali sodišča, razčlenijo glede na vzrok diskriminacije, kar bi izboljšalo ocenjevanje učinkovitosti izvajanja zakonodaje, zlasti v državah, v katerih se specializirani organi in/ali sodišča ukvarjajo z vsemi vzroki diskriminacije;

35.   priporoča, da države članice svojim organom za spodbujanje enakosti zagotovijo dovolj osebja in zadostna finančna sredstva, da lahko uspešno izvajajo svojo pomembno nalogo, vključno z zagotavljanjem ustrezne pomoči žrtvam diskriminacije; meni, da bi bilo treba tem organom podeliti tudi potrebna pooblastila za preiskovanje primerov;

36.   spodbuja države članice, naj pospešijo dialog z nevladnimi organizacijami, ki se borijo proti vsem oblikam diskriminacije ter da jih popolnoma vključijo v politike, ki si prizadevajo za spodbujanje načela enakega obravnavanja;

37.   poudarja, da bi bilo treba žrtvam diskriminacije v pravnih postopkih pomagati, ter s tem v zvezi opozarja, da lahko organizacije, ki so ali niso zakonsko določene, zelo pomagajo žrtvam;

38.   poziva države članice, naj zbirajo pomembne, zanesljive in primerljive informacije ter podatke in jih posredujejo Agenciji Evropske unije za temeljne pravice (Agencija za temeljne pravice);

39.   priporoča, da države članice tem organizacijam zagotovijo ustrezna sredstva;

40.   poziva Komisijo, naj pozorno preuči različna pravna vprašanja in merila v zvezi z vprašanjem zbiranja podatkov ter predstavi predloge za boljše beleženje primerov diskriminacije, vključno z zagotavljanjem, da zbiranje takšnih podatkov ne krši zasebnosti posameznikov z razkritjem njihove identitete ali da se ne uporablja kot podlaga za etnično ali rasno profiliranje; zagotoviti bi bilo treba, da bodo na voljo primerljivi sklopi podatkov iz vseh držav članic; v tem trenutku ti podatki niso na voljo za vse države članice, primerljivi podatki pa so pomembni za pridobitev trdne podlage za oblikovanje politike;

41.   poudarja občutljivost obravnave podatkov v zvezi z raso in narodnostjo ter opozarja na uporabo direktiv o varstvu podatkov za podatke, ki se obravnavajo pri uporabi te direktive; poudarja, da bi bilo treba zagotoviti dodatna jamstva za podatke o rasi in narodnosti, ker se ti podatki lahko preusmerijo in uporabijo za druge namene na področju pravosodja in notranjih zadev, na primer za etnično profiliranje; ponovno poudarja svojo zahtevo po sprejetju okvirnega sklepa o varstvu podatkov, tudi za zagotovitev, da za vsak medsebojni vpliv podatkov med prvim in tretjim stebrom veljajo stroga pravila o varstvu;

42.   priporoča, da države članice pri zbiranju statističnih podatkov uporabljajo ustrezne zaščitne ukrepe za varstvo osebnih podatkov, da se prepreči etnično profiliranje, o zastopanosti etničnih in rasnih skupin na različnih področjih družbe, vključno z javnim in zasebnim sektorjem, ter na podlagi teh podatkov oblikujejo politiko, ki bo prispevala k zagotovitvi enakega dostopa do zaposlitve, samozaposlitve, poklica, izobraževanja, socialne zaščite in socialnega varstva, socialnih nadomestil in blaga ter oskrbe z njim;

43.   poziva Komisijo, naj izvede študijo, v kateri naj preveri, katere države članice imajo določbe o pozitivnih ukrepih, kateri preskusi morajo biti izpolnjeni, kako vladni ali nevladni organi te določbe uporabljajo v praksi in kako uspešne so;

44.   poziva države članice, da javno objavijo podrobne statistične podatke o rasnih kaznivih dejanjih ter pripravijo raziskave o kaznivih dejanjih in/ali žrtvah kaznivih dejanj, ki bodo omogočile zbiranje količinskih in primerljivih podatkov o žrtvah in rasnih kaznivih dejanjih;

45.   poziva Komisijo, naj pregleda in predloži podatke o večkratni diskriminaciji;

46.   poziva Komisijo, naj pozorno spremlja prikrito diskriminacijo na podlagi "resničnih in odločilnih poklicnih zahtev" ter medsebojne vplive različnih oblik diskriminacije, ki temeljijo na uporabi te izjeme na podlagi vere v okviru Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (preoblikovano)(3) in njenih posledicah za raso in narodnost, ter da posebno pozornost nameni diskriminaciji na področju izobraževanja;

47.   ponovno poudarja politično, socialno in pravno zaželenost odprave hierarhije varstva pred različnimi vzroki diskriminacije ter v zvezi s tem pozdravlja namen Komisije, da predloži predlog za razširitev področja uporabe Direktive 2000/43/EC na vse ostale vzroke diskriminacije, kakor je navedeno v njenem letnem zakonodajnem programu za leto 2008; zato pričakuje, da bo Komisija že letos začela pripravljalna dela za čimprejšnjo predložitev predloga, v vsakem primeru pa pred koncem leta 2008;

48.   pozdravlja zanimanje Komisije za vprašanje večvrstne diskriminacije in začetek študije na to temo; poziva Komisijo, naj sprejme širok koncept večvrstne diskriminacije, v katerem bo lahko upoštevana možnost, da so lahko posamezniki hkrati izpostavljeni diskriminaciji na podlagi več dejavnikov;

49.   poziva države članice, da večjo pozornost namenijo dokazom o diskriminaciji; priporoča, da sledijo smernicam v zvezi z dokazi o diskriminaciji, ki jih je na predlog Agencije za temeljne pravice pripravila Mednarodna organizacija dela, ter da usposabljajo ljudi za pripravo dokazov na ključnih področjih zaposlovanja in dela, izobraževanja, stanovanj in bivališč, zdravstva, dostopa do blaga in storitev ter v zvezi z rasnim nasiljem;

50.   poziva Komisijo, naj Agencijo za temeljne pravice vključi v protidiskriminacijski zakonodajni okvir Skupnosti na način, ki je v skladu s pristojnostjo te agencije, da ji omogoči pomembno vlogo z zagotavljanjem rednih, pravilnih in posodobljenih informacij, ki so pomembne za pripravo osnutkov prihodnje zakonodaje;

51.   poziva institucije EU, naj položaj etničnih manjšin, zlasti žensk in mladoletnikov, v državah prosilkah še naprej uporabljajo kot merilo za ocenjevanje pripravljenosti za pristop k Evropski uniji;

52.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 180, 19.7.2000, str. 22. (2) UL C 300 E, 9.12.2006, str. 259. (3) UL L 204, 26.7.2006, str. 23.