Evropski parlament,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 25. oktobra 2007 z naslovom "Korak k odzivu EU na primere ranljivosti – zavzemanje za trajnostni razvoj, stabilnost in mir v težkih razmerah" (KOM(2007)0643) in priloženega delovnega dokumenta služb Komisije (SEK(2007)1417),

–   ob upoštevanju skupne izjave Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, ter Evropskega parlamenta in Komisije o razvojni politiki Evropske unije "Evropsko soglasje", podpisane dne 20. decembra 2005(1),

–   ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1905/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z 18. decembra 2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja(2) (instrument za razvojno sodelovanje),

–   ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP) na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, podpisanega dne 23. junija 2000(3) v Cotonouju, kakor je bil spremenjen s Sporazumom o spremembi Sporazuma o partnerstvu, podpisanim v Luxembourgu dne 25. junija 2005(4) (Sporazum iz Cotonouja),

–   ob upoštevanju političnega okvirja Afriške unije glede obnove in razvoja po končanih sporih, ki ga je podprlo 52 držav članic na vrhu Afriške unije v Banjulu od 25. junija do 2. julija 2006,

–   ob upoštevanju desetih načel dobrega mednarodnega donatorstva v ranljivih državah in okoliščinah, kot jih je podprla skupina ranljivih držav pri Odboru za razvojno pomoč Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD/DAC) in kot so bila sprejeta na srečanju na visoki ravni Odbora za razvojno pomoč 3. in 4. aprila 2007 v Parizu;

–   ob upoštevanju resolucije 60/1 generalne skupščine Združenih narodov z dne 24. oktobra 2005 o izidu svetovnega vrha 2005, zlasti odstavkov 138–140 o odgovornosti za zaščito,

–   ob upoštevanju člena 103(2) svojega Poslovnika,

A.   ker so Svetovna banka in skupnost za mednarodni razvoj v devetdesetih letih tiste države, ki ne zmorejo izpolnjevati svojih "tradicionalnih" nalog in pospeševati napredka ter imajo šibke institucije, poimenovali "ranljive države",

B.   ker je ranljivost države bolj empirični kot normativni koncept in odvisna spremenljivka, ne pa izvorno stanje; ker primeri ranljivosti lahko obstajajo tako pred kriznimi razmerami kot po njih; ker morajo državljani nositi odgovornost, da določijo, kdaj države niso več "ranljive",

C.   ker je ne glede na to, da ni nedvoumne delovne opredelitve tega koncepta, možno prepoznati države, ki se soočajo s primeri ranljivosti, in ker se je število držav, ki jih je Svetovna banka ocenila za ranljive skoraj podvojilo – od leta 2000 do 2006 je naraslo s 14 na 26, 14 od teh držav pa je v podsaharski Afriki;

D.   ker je bistveno razumeti zunanje in notranje dejavnike, ki prispevajo k ranljivosti, da se takim državam lahko zagotovi pomoč in okrepitev, od česar imajo neposredno korist njihovi državljani ter lahko pripomore k doseganju miru na regionalni in svetovni ravni k blaginji;

E.   ker različne oblike ranljivosti (na primer izpostavljenost konfliktom, tako imenovano "prekletstvo virov", slabo upravljanje, celinskost) zahtevajo različne vrste ukrepov; ker določeno državo lahko prizadenejo različne oblike ranljivosti, zaradi česar je težko opredeliti vrsto ranljivosti in usmerjeno ukrepati;

F.   ker je spoprijemanje s primeri ranljivosti dolgotrajen proces in zahteva trajnostno in dolgoročno zavzemanje prizadetih držav in mednarodne skupnosti;

G.   ker Afriška unija priznava, da je obnova predvsem politično vprašanje, ne pa tehnično; ker zato obstaja potreba po legitimni državni oblasti, po doseganju upravljanja, ki temelji na soglasju, po spodbujevalnih ukrepih za ranljive skupine in po vzpostavi lokalne zmogljivosti v okviru pravične razporeditve moči in medsebojne odgovornosti, kot je poudarjeno v političnem okvirju Afriške unije glede obnove in razvoja po končanih sporih

H.   ker primeri ranljivosti navadno izhajajo iz revščine in slabih življenjskih razmer, v hujših primerih pa povzročijo zlom države ali trajno negotovost; ker pomanjkanje varovanja in pravic državljanov prizadetih držav članic zahteva ukrepanje EU in mednarodne skupnosti in mora biti v središču tega ukrepanja,

I.   ker med državami in donatorji še vedno ni zadostne izmenjave izkušenj v zvezi z izgradnjo države, kar ovira proces učenja;

J.   ker ni potrebe po dvojnih mehanizmih odgovornosti: med donatorji in državami prejemnicami ter med njimi in prebivalstvom;

K.   ker obstoj številnih instrumentov financiranja vodi k podvojevanju ali slabi dodelitvi sredstev ter je zato odgovornost in udeležba že oslabljenih družb težja;

1.   meni, da je ranljivost zahteven razvojni izziv in poudarja potrebo po dobro opredeljenem in skladnem načrtu, ki bo temeljil na načelu "neškodovanja", tj. bo prilagojen razmeram in bo upošteval dolgoročne premisleke, in na usklajevanju številnih ciljev različnih zainteresiranih strani ob upoštevanju glavnega in splošnega cilja zmanjšanja revščine in doseganja razvojnih ciljev novega tisočletja;

2.   pozdravlja pripravo odziva EU na ranljivost in poudarja, da je treba nacionalne parlamente vključiti v vse faze te strategije;

3.   meni, da je stabilen in demokratičen sistem, ki vodi k razvoju, pravni državi, zaščiti človekovih pravic, dobremu upravljanju in miroljubnemu preprečevanju konfliktov, najboljši način za končanje ranljivosti ter doseganje vzpostavitev odprtih institucij in učinkovitega in pravičnega oblikovanja politik;

4.   poudarja, da mora biti načrtovanje in ukrepanje v primerih ranljivosti celovito in skladno ter mora imeti kot svojo osnovo trajnostni razvoj prizadetih držav kakor tudi njihovega prebivalstva; meni, da mora pristop, ki upošteva ranljivost, postati bistvo obstoječih instrumentov in mehanizmov, in se popolnoma strinja, da je treba okrepiti potencial strateških dokumentov držav in tematskih programov, pripravljenih v partnerstvu, da se prepreči ranljivost;

5.   poudarja, da mora biti glavni sestavni del načrta za odpravljanje ranljivosti trojni, s posebno pozornostjo, namenjeno revnim ljudem in preventivnim ukrepom: spodbujati mora človekovo varnost, izboljšati razvoj in zagotoviti mir; poudarja, da je takšne sestavne dele treba izvajati skladno;

6.   meni, da mora biti dolgoročno strateško načrtovanje usklajeno z izvajanjem programov, ker morajo ostati prožni in prilagodljivi, ter se mora biti zmožno odzivati na okoliščine v zadevni državi; zato poziva Komisijo, naj spodbuja dolgoročni razvoj, vendar tudi kratkoročno zagotovi osnovne storitve, na primer na področju zdravja in izobraževanja;

7.   poudarja, da morajo biti razvojni programi za primere ranljivosti skladni z osnovnimi načeli, ki veljajo za vsakršno načrtovanje, to je lastništvo, partnerstvo, medsebojna odgovornost in trajnostnost;

8.   poziva Komisijo, naj podpira mirovni in politični dialog z vsemi stranmi in proces sprave ter okrepi sodelovanje skupnosti in civilne družbe pri vseh vidikih obnovitvenega cikla in razvojne strategije;

9.   poudarja, da je trajnostni razvoj mogoče doseči le, če je pravica dosežena, zlasti v zvezi z vojnimi zločini in zločini proti človeštvu; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj podpira krepitev pravnega in sodnega sistema v ranljivih državah, da se zagotovi, da so storilci hudih zločinov proti človeštvu sodno preganjani, pa tudi, da se omogoči vzporedno napredovanje pobud za doseganje pravice in sprave;

10.   poziva k okrepitvi zakonskih pravic posameznika, vključno s pravico najrevnejših do zemljiških posestev; in poziva Komisijo, naj podpira prizadevanja držav v razvoju za diverzifikacijo svoje kmetijske proizvodnje in jim tako omogoči, da se rešijo iz zelo ranljivih razmer, ki so posledica gospodarstva, temelječega samo na enem pridelku, ter se tako izognejo ranljivim razmeram, ki vodijo v propad gospodarstva;

11.   ponovno poudarja, da morajo razvoj in ukrepi v EU dati večji poudarek preventivnim ukrepom, sistemu zgodnjega obveščanja in analizi tveganj, da bi se izognili nesrečam, ki ji povzroči človek, in naravnim nesrečam, do katerih prihaja v ranljivih razmerah;

12.   meni, da mora celovit model na področju ranljivosti in razvoja upoštevati obstoječe lokalne, regionalne in celinske pobude, kot je nedavni politični okvir Afriške unije glede obnove in razvoja po končanih sporih, Novo partnerstvo za razvoj Afrike (NEPAD), afriški mehanizem za medsebojno pregledovanje ter Listina o demokraciji, volitvah in upravljanju v Afriki; zato poziva Komisjo, naj podpira prizadevanja, da se na tem področju okrepi sodelovanje med državami na jugu;

13.  Komisijo poziva tudi, naj zagotovi, da domače zainteresirane strani polno sodelujejo v prizadevanjih za premagovanje primerov ranljivosti, pa tudi, da sta upoštevana njihovo lastno razumevanje in opredelitev izgradnje države ter model države ter da se uporabi lokalno strokovno osebje;

14.   poudarja bistveno vlogo žensk in izpostavljenih skupin pri spodbujanju razvoja in varnosti ter poziva Komisijo, naj spodbuja, da pridobijo moč odločanja z upoštevanjem njihovih posebnih potreb in razmer v primerih ranljivosti;

15.   pozdravlja dejstvo, da bosta v sklopu okvira skupne strategije EU–Afrika EU in Afrika vzpostavili dialog o konceptu "primerov ranljivosti", katerega cilj bo doseči skupno razumevanje in soglasje glede nadaljnjih ukrepov, in da je ta dialog že predviden v akcijskem načrtu;

16.   ponovno opozarja, da je vsaka posamezna država odgovorna zaščititi svoje prebivalce pred grožnjo genocida, vojnimi zločini, etničnim čiščenjem in zločini proti človeštvu ter da EU odločno podpira odgovornost za zaščito v skladu z resolucijo 60/1 generalne skupščine Združenih narodov 24. oktobra 2005; poudarja, da ta odgovornost vključuje uporabo trajnostnih diplomatskih, gospodarskih in pravnih pritiskov ter groženj, pri čemer so prisilna vojaška posredovanja zadnja možnost in morajo biti strogo nadzorovana;

17.   poudarja, da je spoprijemanje s primeri ranljivosti zahtevno in zahteva znatne finančne in človeške vire, pa tudi dolgotrajno zavzemanje; zato poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da so ti viri razpoložljivi in zadostni, ustrezne, pa tudi predvidljive načine in skladnost med donatorskimi agencijami;

18.   poudarja, da uporaba proračunske pomoči ni ustrezna v primerih ranljivosti, kjer so zmogljivosti revizije in nadzorovanja šibke ali jih ni; zato poziva Komisijo, naj v teh situacijah uporabi druge oblike financiranja, razen če lahko zagotovi podrobne informacije o tem, kako se denar uporablja;

19.   poziva Komisijo, naj Parlamentu zagotovi razvrstitev donatorjev in mednarodnih akterjev ter vrsto dela, ki ga opravljajo, da se omogoči nadzorovanje optimalne uporabe razpoložljivih sredstev in virov;

20.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam držav članic, sopredsednikom Skupne parlamentarne skupščine AKP-EU in Afriški uniji.

(1) UL C 46, 24.2.2006, str. 1. (2) UL L 378, 27.12.2006, str. 41. (3) UL L 317, 15.12.2000, str. 3. (4) UL L 209, 11.8.2005, str. 27.