Kazalo 
Sprejeta besedila
Četrtek, 12. julij 2007 - Strasbourg
Statistični program Skupnosti za obdobje 2008-2012 ***I
 Darfur
 Prihodnja pomorska politika Unije
 Prvi železniški paket
 Trajnostna mobilnost
 Bolezni srca in ožilja
 Sporazum z Združenimi državami Amerike o uporabi evidence imen letalskih potnikov (PNR)
 Euroobmočje (2007)
 Evropska centralna banka (2006)
 Bližnji vzhod
 Razmere v Pakistanu
 Poročilo o napredku Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije za leto 2006
 Sporazum TRIPs in dostop do zdravil
 Demokratični nadzor pri izvajanju instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja
 Pogajalski mandat: nadgrajeni sporazum ES-Ukrajina
 Odpravljanje razlik v najrevnejših regijah EU
 Humanitarne razmere iraških beguncev
 Kršitve človekovih pravic v Republiki Moldaviji
 Človekove pravice v Vietnamu

Statistični program Skupnosti za obdobje 2008-2012 ***I
PDF 267kWORD 70k
Resolucija
Besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. julija 2007 o predlogu Odločbe Evropskega parlamenta in Sveta o statističnem programu Skupnosti 2008–2012 (KOM(2006)0687 – C6-0427/2006 – 2006/0229(COD))
P6_TA(2007)0341A6-0240/2007

(Postopek soodločanja: prva obravnava)

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (KOM(2006)0687),

–   ob upoštevanju členov 251(2) in 285 Pogodbe ES, v skladu s katerima je Komisija predložila predlog Parlamentu (C6-0427/2006),

–   ob upoštevanju člena 51 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ter mnenj Odbora za proračun, Odbora za regionalni razvoj in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A6-0240/2007),

1.   odobri predlog Komisije, kakor je bil spremenjen;

2.   meni, da mora biti referenčni znesek, naveden v zakonodajnem predlogu, usklajen z zgornjo mejo razdelka 1a novega večletnega finančnega okvira, in poudarja, da bo letni znesek določen v letnem proračunskem postopku v skladu z določbami točke 37 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006;

3.   poziva Komisijo, da zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava predlog bistveno spremeniti ali ga nadomestiti z drugim besedilom;

4.   naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

Stališče Evropskega parlamenta sprejeto na prvi obravnavi dne 12. julija 2007 z namenom sprejetja Sklepa (ES) št. .../2007 Evropskega parlamenta in Sveta o statističnem programu Skupnosti 2008–2012

P6_TC1-COD(2006)0229


(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta iz prve obravnave enako končnemu zakonodajnemu aktu, Sklepu št. 1578/2007/ES.)


Darfur
PDF 164kWORD 70k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. julija 2007 o razmerah v Darfurju
P6_TA(2007)0342B6-0311/2007

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o razmerah v Darfurju, zlasti tistih z dne 16. septembra 2004(1), 23. junija 2005(2), 6. aprila 2006(3), 28. septembra 2006(4) in 15. februarja 2007(5),

–   ob upoštevanju darfurskega mirovnega sporazuma, podpisanega v Abudži, Nigerija, 5. maja 2006,

–   ob upoštevanju dogovora iz Tripolija o političnem procesu v Darfurju, ki je bil sprejet 28. in 29. aprila 2007,

–   ob upoštevanju odločitve Afriške unije (AU) iz aprila 2004 o vzpostavitvi misije Afriške unije v Sudanu (AMIS),

–   ob upoštevanju resolucije Združenih narodov št. 1706(2006), ki za Darfur predlaga napotitev 22.000 pripadnikov mirovnih sil,

–   ob upoštevanju poročila z dne 12. marca 2007, ki ga je o Darfurju pripravila misija na visoki ravni Sveta ZN za človekove pravice o stanju človekovih pravic v Darfurju,

–   ob upoštevanju končnega poročila z dne 11. oktobra 2006, ki ga je pripravila skupina strokovnjakov za Sudan, imenovana v skladu z resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1591(2005),

–   ob upoštevanju Konvencije ZN o otrokovih pravicah, ki je zavezujoča in se izvaja brez izjem,

–   ob upoštevanju ugotovitev delegacije Odbora za razvoj v Darfurju, ki je od 30. junija do 5. julija 2007 obiskala Sudan in Čad,

–   ob upoštevanju člena 91 svojega Poslovnika,

A.   ker je globoko zaskrbljen zaradi položaja človekovih pravic v Darfurju z neštetimi primeri kršenja človekovih pravic, med drugim množičnih posilstev, ugrabitev in vsiljenega razseljevanja ter kršenja mednarodnega humanitarnega prava, kot je poudarjeno v poročilu misije na visoki ravni v Darfurju Sveta ZN za človekove pravice,

B.   je globoko zaskrbljen, ker je kljub podpisu zgoraj navedenega darfurskega mirovnega sporazuma v spopadih med vladnimi silami, vladi naklonjenimi milicami in uporniki v zadnjih treh letih v tej regiji umrlo najmanj 400.000 ljudi, več kot 2,5 milijona pa je beguncev oziroma so razseljeni,

C.   ker je sedaj več kot 4 milijone ljudi, ki jih je prizadel spopad v Darfurju, kar je največ doslej in vključuje 2,2 milijona notranje razseljenih oseb, od tega jih je 500.000 humanitarnim delavcem nedosegljivih; ker ima Sudan z več kot 5 milijonov notranje razseljenih oseb sedaj največjo populacijo beguncev na svetu,

D.   ker se ne upošteva ali ni zavezanosti k sporazumu o premirju iz N'djamene z dne 8. aprila 2004 in se je od neuspeha darfurskega mirovnega sporazuma povečalo brezpravje in je vedno večja negotovost; ker nenehna razdrobljenost uporniških skupin, sedaj jih je več kot 20, ovira razdeljevanje humanitarne pomoči in bo vsaka mirovna pogajanja še otežila,

E.   ker Združeni narodi štejejo krizo v Darfurju za najhujšo humanitarno krizo na svetu;

F.   ker delovno okolje humanitarnih agencij še ni nikoli ni bilo slabše in se nadaljujejo vsesplošni napadi na civilno prebivalstvo in humanitarne delavce; ker je bilo v letu 2006 ubitih 19 humanitarnih delavcev, umrlo je tudi 18 vojakov misije AMIS, od tega 9 v preteklem mesecu; ker je bilo samo v letošnjem letu zaseženih 74 humanitarnih vozil in ugrabljenih 82 humanitarnih delavcev;

G.   ker je bilo spolno nasilje nad ženskami in otroki priznano kot zločin proti človeštvu, vendar načrtno posiljevanje udeleženih v sporu v Darfurju še naprej nekaznovano uporabljajo kot vojno orožje; ker žrtvam, ki položaj obsojajo, grozi, da jim bodo sodili po sudanskem zakonu, ki kot dokaz zahteva potrditev štirih moških prič,

H.   ker sta za zlorabe človekovih pravic in kršenje mednarodnega humanitarnega prava v Darfurju značilna mučenje in prisilni vpoklic odraslih in otrok, pri čemer se žrtve preveč bojijo maščevanja, da bi zlorabe prijavile,

I.   ker načelo Združenih narodov "odgovornost zavarovati" določa, da so za zagotavljanje potrebnega varstva odgovorni drugi, če "nacionalne oblasti očitno ne morejo zavarovati prebivalstva pred genocidom, vojnimi zločini, etničnim čiščenjem in zločini proti človeštvu",

J.   ker je bil mandat misije AMIS podaljšan do konca leta 2007 in mešane sile ne bodo napotene prej kot v letu 2008; ker je do napotitve mešanih sil AMIS edina kopenska sila z nalogo varovanja civilnega prebivalstva,

K.   ker je izredno zaskrbljen zaradi potekajoče dobave orožja in vojaške opreme vseh vrst Sudanu ter uporabe teh predmetov v sedanji katastrofi človekovih pravic in humanitarni katastrofi v sudanski pokrajini Darfur, kot je dokumentirano v nedavnih poročilih zgoraj omenjene skupine strokovnjakov in Amnesty International,

L.   ker spor v Darfurju skupaj z nepreganjanjem v vedno večji meri vpliva na stabilnost regije in zato predstavlja grožnjo splošnemu miru in varnosti,

M.   ker je kriza v Čadu del širokega regionalnega spopada, vendar ima svojo lastno dinamiko in jo je treba obravnavati kot krizo samo po sebi; ker je bila čadska vlada neuspešna pri svoji odgovornosti varovanja civilnega prebivalstva in je sedaj 230.000 sudanskih beguncev v taboriščih v Čadu, 190.000 prebivalcev Čada pa je bilo prisiljenih zapustiti svoje domove,

N.   ker so ZN v letu 2006 podelile v Čadu mandat večdimenzionalnim silam; od takrat z napotitvijo teh sil, kljub vedno večjim in resnejšim potrebam po varstvu civilnega prebivalstva, ni bilo napredka,

O.   ker je Mednarodno kazensko sodišče v letu 2005 začelo preiskavo zločinov v Darfurju in dne 2. maja 2007 izdalo zaporni nalog proti Ahmadu Muhammadu Harunu in Aliji Kušajbi, osumljenima skupaj 51 vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu, vključno z umori, posilstvi, mučenjem in preganjanjem civilnega prebivalstva v Darfurju,

P.   ker je Kitajska 10. maja 2007 imenovala posebnega odposlanca za Darfur Liuja Giujina; ker je Kitajska oznanila svojo pripravljenost, da pošlje na območje inženirje v podporo pripadnikom mirovnih sil ZN, po podpori Kitajske mešanim silam AU/ZN ob koncu leta 2006; ker Kitajska v letu 2008 gosti olimpijske igre, je privilegiran trgovinski partner Sudana in ima kot stalna članica Varnostnega sveta ZN posebno odgovornost, da si prizadeva za mir v Darfurju,

Q.   ker je bilo v najnovejšem poročilu programa Združenih narodov za okolje poudarjeno širjenje puščave v povprečju 100 kilometrov v zadnjih štiridesetih letih, izguba skoraj 12 % gozdne površine v petnajstih letih in prekomerna popasenost krhke zemlje v Sudanu,

R.   ker so prihodki od nafte nacionalnemu proračunu omogočili povečanje proračuna iz 900 milijonov USD v letu 1999 na več kot 2,5 milijard USD v letu 2003 ter na načrtovanih 11,7 milijona USD v letu 2007,

S.   ker celovit mirovni sporazum predvideva, da bodo volitve potekale v letu 2009,

1.   obžaluje položaj človekovih pravic v Darfurju, kjer so spopadi neposredno prizadeli več kot 4,5 milijona ljudi, več kot 3 milijone ljudi pa je odvisnih od pomoči v hrani;

2.   poziva ZN, naj ukrepajo v skladu z "odgovornostjo zavarovati" in svoje ukrepe utemeljijo z neuspehom sudanske vlade, da bi zavarovala prebivalstvo v Darfurju pred vojnimi zločini in zločini proti človeštvu, ter z neuspešnim zagotavljanjem humanitarne pomoči svojemu prebivalstvu;

3.   poziva države članice, Svet in Komisijo, naj prevzamejo odgovornost in storijo vse, da bi ljudi iz Darfurja uspešno obvarovali pred humanitarno katastrofo;

4.   poziva sudansko vlado in uporniška gibanja, naj zagotovijo varen in neoviran humanitarni dostop do prizadetih v spopadu in naj spoštuje mednarodno humanitarno pravo; pozdravlja podpis skupnega sporočila z dne 28. marca 2007 o zagotavljanju humanitarnih dejavnosti sudanske vlade in ZN v Darfurju ter poziva k njihovemu doslednemu izvajanju;

5.   poziva vse strani, naj nemudoma upoštevajo premirje, obsoja vsako kršitev mirovnih sporazumov ter zlasti vsako nasilje zoper civilno prebivalstvo in humanitarne delavce; vztraja, naj sudanska vlada ustavi bombardiranje regije Darfur ter razoroži milico džandžavidov; ugotavlja, da prava razvojna politika do Sudana in v njem brez varnosti ni mogoča;

6.   pozdravlja, da je sudanska vlada 12. junija 2007 sprejela mešane sile AU/ZN, vendar opozarja, da je izpolnila prejšnje neizpolnjene obveznosti, da je dovolila mešanim silam vstop v Sudan; poudarja pomen ustrezne priprave na mešane sile ter kar najhitrejše napotitve in nenehnega sodelovanja sudanskih oblasti; zato poziva k hitri napotitvi mešanih sil AU/ZN z nalogo, ki bo omogočala učinkovito varstvo civilnega prebivalstva; poudarja, da bo vsaka politična rešitev spora politična in ne vojaška;

7.   opozarja sudansko vlado, da je za notranjo varnost primarno odgovorna sama in da ji ukrepanje mednarodne skupnosti ne sme služiti kot pretveza, s katero se te odgovornosti znebi;

8.   ugotavlja, da niti s hitro napotitvijo do pomladi 2008 ne bo mogoče namestiti znatno povečanega števila čet in da se bodo v vmesnem času pobijanje in druge kršitve človekovih pravic verjetno nadaljevale;

9.   zato poziva EU in druge mednarodne donatorje, da misiji AMIS v okviru njegove sedanje strukture čim prej zagotovijo dodatno podporo, ki bo vključevala prevzem dolgoročnih finančnih obveznosti pa tudi nujno potrebno tehnično podporo za prehodno obdobje, dokler skupne sile ne bodo v celoti nameščene; poziva k natančni raziskavi dejstva, da nekateri vojaki Amisa že več mesecev niso dobili plače;

10.   meni, da bi bilo treba za zaščito civilnega prebivalstva in humanitarnih organizacij, ki nadalje omogočajo razdeljevanje pomoči, ter za zagotovitev, da bo sudanska vlada izpolnila svojo obljubo in brezpogojno dopustila namestitev skupnih sil, nemudoma uvesti prepoved letenja nad Darfurjem;

11.   poziva EU in mednarodno skupnost, naj obnovita mirovna pogajanja, da se izboljša vsebina darfurskega mirovnega sporazuma in da bo sprejemljiv za vse udeležene; poziva mednarodne akterje, naj zagotovijo, tako da bodo vse udeležene strani prevzele odgovornost za sporazum; poziva vse udeležene strani v sporu v Darfurju, naj pokažejo svojo zavezanost k mirni rešitvi krize s takojšnjim izvajanjem sporazuma;

12.   poziva EU, OZN in Afriško unijo, naj si skupaj prizadevajo za rešitev krize v Darfurju, pri tem pa dajo prednost celovitemu mirovnemu procesu za dosego trajnega miru, ki bi moral vključevati predstavnike darfurskih plemen in posvetovanja z njimi, skupnosti notranje razseljenih oseb, ženske organizacije in druge organizacije civilne družbe, vse politične stranke, tudi opozicijske, in pomembne regionalne akterje;

13.   poziva sudansko ljudsko osvobodilno gibanje (SPLM), naj pripomore k združitvi vseh darfurskih uporniških skupin, da bodo lahko sodelovale pri mednarodnih pogajanjih, mednarodno skupnost, naj vztraja pri združitvi uporniških skupin, sudansko vlado pa, naj upornikom da čas za oblikovanje novih skupin;

14.   poziva sudansko vlado, da čim prej oblikuje načrt za ponovno naselitev notranje razseljenih oseb in beguncev, vrnitev njihovega premoženja in nadomestila, posebni sklad za žrtve posilstev, ženske, ki so jih njihove družine zaradi tega zavrgle in otroke, rojene na podlagi posilstev, ter njihovo rehabilitacijo;

15.   vladi Čada in Sudana poziva k spoštovanju zavez, ki sta jih sprejeli pred kratkim, namreč da bosta odrekli podporo oboroženim gibanjem in si prizadevali za izboljšanje medsebojnih odnosov;

16.   poziva k takojšnji namestitvi mednarodnih sil v Čadu, ki bodo dejavno zaščitile begunce, notranje razseljene osebe in druge ranljive skupnosti pred nasiljem, hkrati pa stabilizirale varnostne razmere in tako izboljšale dostavo humanitarne pomoči; poziva mednarodno skupnost k uskladitvi diplomatskih prizadevanj, da bi predsednik Deby pristal na namestitev sil ZN v Čadu;

17.   poziva sudansko vlado, naj v celoti sodeluje z Mednarodnim kazenskim sodiščem, da bi odpravili nekaznovanje; sudansko vlado zato poziva, naj ministru za humanitarne zadeve Muhamadu Harunu in voditelju džandžavidov Aliju Kušajbu odvzame prostost in ju izroči Mednarodnemu kazenskemu sodišču; poziva tudi Afriško unijo in Arabsko ligo, naj vztrajata pri tej zahtevi;

18.   meni, da je zelo pomembno, da se celovit mirovni sporazum z jugom ustrezno izvaja, pri čemer doslej še vedno ni dogovora o delitvi premoženja in določitvi mej; poudarja, da bi uspešno izvajanje celovitega mirovnega sporazuma in pred kratkim sklenjeni sporazum z vzhodom pripomogla k vzpostavitvi zaupanja, ki je nujno potrebno za vsak dolgoročen politični sporazum o Darfurju;

19.   obsoja očitno kršenje embarga ZN na orožje s strani sudanske vlade;

20.   poziva države članice, da v skladu z zgoraj navedeno resolucijo Varnostnega sveta št. ZN 1591(2005) in skupnim stališčem Sveta EU 2005/411/SZVP z dne 30. maja 2005 o omejevalnih ukrepih proti Sudanu uvedejo strožje postopke za nadzor in preverjanje, tako da bodo ti veljali za državljane EU, podjetja s sedežem v EU, sredstva EU, v EU registrirana plovila ter zrakoplove ali podjetja, ki delujejo znotraj ozemeljske pristojnosti EU, in sicer glede:

   a) dobave tehnologije z dvojno rabo Sudanu, kar je v celoti v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 1334/2000 z dne 22. junija 2000 o vzpostavitvi režima Skupnosti za nadzor izvoza blaga in tehnologije z dvojno rabo(6) in Wassenaarskim sporazumom o režimu za nadzor izvoza konvencionalnega orožja ter blaga in tehnologije z dvojno rabo;
   b) določbe v okviru civilno-vojaškega sodelovanja na podlagi zakonodaje o enotnem nebu, naj države članice in organizacije EU strogo nadzorujejo letalske tovore, ki bi lahko vsebovali blago in tehnologijo za vojaške namene ali dvojno rabo v Sudanu, zlasti kadar takšen tovor potuje čez ozemlje EU; nadzorovati bi bilo treba tudi ladijske tovore;
   c) uporabe vseh zakonitih sredstev, s katerimi se vse države spodbuja, da v celoti in dosledno spoštujejo in izvajajo embargo na orožje in sankcije zoper Sudan iz resolucij Varnostnega sveta ZN št. 1556(2004) in št. 1591(2005), vključno s strogo prepovedjo orožja in vojaškega blaga, ki bi ga sudanska vlada lahko uporabila v Darfurju;
   d) oblikovanja strožjega in celovitejšega režima prepovedi izvoza orožja in trgovine za Sudan, ki se uporablja za dobavo vojaške opreme Sudanu iz hčerinskih in povezanih podjetij družb EU;
   e) ukrepov, ki preprečujejo, da bi se sredstva za prevoz humanitarne pomoči v tej regiji hkrati uporabila za prevoz prepovedanega vojaškega blaga;

21.   poziva EU in druge mednarodne akterje, naj ciljno izvajajo sankcije, vključno z ukrepi proti gospodarskim dejavnostim, ki podžigajo spor, proti kateri koli strani, vključno z vlado, ki krši prekinitev ognja ali napada civiliste, mirovnike ali humanitarne dejavnosti, ter sprejme potrebne ukrepe, da se nekaznovanje konča z izvajanjem usmerjenih gospodarskih sankcij, vključno s prepovedjo potovanja in zamrznitvijo premoženja;

22.   podpira izjavo nadškofa Desmonda Tutuja, da je treba proti sudanski vladi uvesti stroge in učinkovite sankcije, dokler se trpljenje ne konča; poziva Afriško unijo, naj podpre tovrstne ukrepe zoper tiste, ki so odgovorni za ohranjanje nasilja v Sudanu;

23.   poziva generalnega sekretarja ZN Ban Ki Muna, da poveča pritisk na sudansko vlado glede upoštevanja stališč varnostnega sveta ZN in poudari, da bodo v nasprotnem primeru proti njej uvedeni kazenski ukrepi;

24.   pozdravlja večjo pripravljenost Kitajske za spodbujanje miru v Darfurju in jo poziva, da kot kupec 80 % sudanskega izvoza nafte odgovorno uporabi svoj precejšnji vpliv v regiji in prisili sudansko vlado v uresničitev njenih zavez v okviru celovitega mirovnega sporazuma in darfurskega mirovnega sporazuma; nadalje poziva Kitajsko, naj preneha izvažati orožje v Sudan in onemogočati odločitve o usmerjenih sankcijah proti sudanski vladi v varnostnem svetu ZN;

25.   poziva sudansko vlado, naj obravnava tudi okoljska vprašanja, zlasti zmanjša negativni vpliv naftne industrije in kmetijstva na okolje, in prepreči lokalne spore glede naravnih virov;

26.   poziva sudansko vlado, da naj na pregleden način objavi naftne prihodke, in države članice, naj spodbudijo umik evropskih podjetij in sredstev iz Sudana;

27.   poudarja, da sta moč in bogastvo, ki sta se razširila zaradi naftnih prihodkov, močno centralizirana, zaradi česar so prikrajšane regije na obrobju;

28.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji, voditeljem držav in vlad držav članic EU, sudanski vladi in parlamentu, Varnostnemu svetu Združenih narodov, voditeljem držav in vlad Arabske lige, vladam skupine afriških, karibskih in pacifiških (AKP) držav, Skupni parlamentarni skupščini AKP-EU in institucijam Afriške unije.

(1) UL C 140 E, 9.6.2005, str.153.
(2) UL C 133 E, 8.6.2006, str. 96.
(3) UL C 293 E, 2.12.2006, str. 320.
(4) UL C 306 E, 15.12.2006, str. 397.
(5) Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0052.
(6) UL L 159, 30.6.2000, str. 1.


Prihodnja pomorska politika Unije
PDF 318kWORD 218k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. julija 2007 o prihodnji pomorski politiki Evropske unije: evropska vizija za oceane in morja (2006/2299(INI))
P6_TA(2007)0343A6-0235/2007

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju Zelene knjige Komisije "Prihodnji pomorski politiki Unije naproti: evropska vizija za oceane in morja" (KOM(2006)0275),

   ob upoštevanju člena 299(2) Pogodbe ES,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. marca 2007 o naravnih in gospodarskih omejitvah in omejitvah otokov v okviru regionalne politike(1),

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za promet in turizem ter mnenj Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, Odbora za industrijo, raziskave in energetiko, Odbora za ribištvo in Odbora za regionalni razvoj (A6-0235/2007),

A.   ker morja in oceani odločilno prispevajo h geografski odličnosti in blaginji EU, in sicer prek najbolj oddaljenih regij, ki predstavljajo 320 000 kilometrov obale EU in tam prebiva tretjina prebivalstva Evrope, vključno s 14 milijoni ljudi, ki živijo na otokih,

B.   ker pomorska industrija in storitve, brez upoštevanja surovin, prispevajo od 3 do 6 % evropskega bruto domačega proizvoda (BDP), obalne regije pa skupaj 40 % BDP, in ker po morju poteka promet z 90 % zunanje trgovine in 40 % notranje trgovine EU, in ker evropska flota obsega 40 % svetovne flote,

C.   ker uporaba Lizbonske strategije pri pomorskih politikah ne zadeva le ciljev, povezanih z izboljšanjem konkurenčnosti, ampak mora učinkovati tudi na druge stebre strategije, kot je ustvarjanje bolj trajnostnih in kakovostnejših zaposlitev v pomorstvu v EU,

D.   ker po oceanih in morjih v Evropi potekajo veliki prometni koridorji, ki zajamejo znaten del prometnega obsega; ker imajo oceani in morja še vedno znaten potencial, kar zadeva svetovne zmogljivosti, in ker oceani in morja zato nimajo le pomembne okoljske vrednosti, temveč imajo tudi socialno in gospodarsko vrednost,

E.   ker je ladijski promet odgovoren za okoli 4 % svetovnih emisij CO2, kar ustreza količini približno 1 000 milijonov ton, in ker emisije pomorskega prometa niso zajete v Kjotskem protokolu; ker bodo – kot navaja študija Mednarodne pomorske organizacije – emisije plinov iz pomorskega prometa do leta 2020 narasle za več kot 70 % in ker se iz hladilnih sistemov na ladjah poleg CO2 vsako leto sprostijo tudi velike količine drugih toplogrednih plinov,

F.   ker so inovativne zamisli, povezane z ladjedelništvom, gonilo boljše učinkovitosti na številnih področjih pomorskih dejavnosti in ker je evropska ladjedelniška industrija in industrija popravila ladij, skupaj s svojo široko mrežo dobaviteljev opreme in storitev, svetovna gonilna sila na področju inovativne pomorske opreme,

G.   ker v tonah na prevoženo miljo ladijski promet proizvede manj emisij toplogrednih plinov kot kateri koli drug način prevoza, tehnološki napredek pa stalno izboljšuje učinkovitost tega sektorja; ker obstaja močna politična volja za spodbujanje ladijskega prometa kot načina za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov tovornega prometa,

H.   ker po ocenah programa Združenih narodov za okolje približno 80 % onesnaževanja morja povzročijo odpadne vode s kopnega,

I.   ker je pomorski promet tudi odgovoren za izpuste velikih količin različnih odpadnih voda v morje, sem sodijo odpadne vode, ki nastanejo pri čiščenju rezervoarjev, odpadne vode iz ladijskih kuhinj ter pralnic in sanitarnih naprav, balastna voda ter nenamernimi izpusti nafte med delovanjem; ker pri delovanju ladje nastanejo tudi različne vrste trdnih odpadkov in se le majhen del teh odloži v pristaniških zmogljivostih za sprejem odpadkov, večji del pa se zažge na morju ali preprosto odvrže v morje,

J.   ker velike ladje prevažajo velike količine nafte za lastno oskrbo, ta nafta pa lahko v primeru nesreče ali incidenta povzroči veliko okoljsko škodo in jo je tudi že povzročila, možnosti za uveljavljanje odškodnin pa so majhne,

K.   ker je po uradnih ocenah približno 80 % nesreč na morju mogoče neposredno pripisati človeški napaki,

L.   ker se trenutno velika večina večjih ladij ob koncu njihove življenjske dobe razstavi v zato prirejenih ladjedelnicah v državah v razvoju, in sicer v nesprejemljivih socialnih in okoljskih razmerah, in ker gre pri prodaji teh ladij neevropskim kupcem v večini primerov za izogibanje Baselski konvenciji o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov preko meja in njihovega odstranjevanja, v skladu s katero bi morala za te ladje kot nevarne odpadke veljati prepoved izvoza,

M.   ker se gladina morja dviguje, kar ogroža obalne regije, prebivalstvo in industrijske panoge, kot je obalni turizem,

N.   ker raznolikost pomorskih in obalnih dejavnosti od držav članic in njihovih organov zahteva prožno prostorsko načrtovanje,

O.   ker je EU vodilna v svetu kar zadeva omejevanje onesnažujočih emisij pri drugih vrstah prevoza, zaradi česar je evropska industrija postala vodilna v svetu na področju inovacij, in ker je mogoče trajnostno prihodnost evropske industrije dolgoročno zagotoviti le z inovacijami,

P.   ker v EU obstaja več agencij, vključno z Evropsko agencijo za pomorsko varnost (EMSA), Evropsko agencijo za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic (FRONTEX), Agencijo za nadzor ribištva in Agencijo za okolje, ki se lotevajo različnih nalog, povezanih z morjem, in ker med njimi očitno ni uradnih izmenjav,

Q.   ker so pomorske avtoceste od leta 2004 uvrščene med 30 prednostnih projektov vseevropskih prometnih omrežij, vendar je bil dosežen zelo majhen napredek,

R.   ker so oceani in morja osnova vsega življenja na Zemlji in igrajo pomembno vlogo pri podnebnih spremembah; ker bi moral biti pomemben cilj integrirane pomorske politike zaščititi in trajno ohraniti morske vire; ker je ogrožena četrtina morskih staležev rib in je bilo 17 % te četrtine izkoriščanih v prevelikem obsegu, 7 % staležev se je zelo zmanjšalo, medtem ko se postopoma obnavlja le 1 % staležev; in ker je bilo 52 % staležev rib že izkoriščano tako preobsežno, da njihovo obnavljanje ni več mogoče ter znanstveniki opozarjajo, da bi lahko gospodarski ribolov propadel že do sredine stoletja (leta 2048),

S.   ker je ribištvo močno reguliran gospodarski sektor in je treba zato sprejeti ukrepe, da se zagotovi prevajanje teh predpisov v dobre prakse in dobre rezultate, in ker je za trajnost staleža rib treba upoštevati številne raznolike dejavnike, ki vplivajo na stanje staleža rib, kot so podnebne spremembe, plenilci, onesnaženje, iskanje nafte in plina ter vrtanje, vetrne elektrarne na morju ter pridobivanje peska in proda,

T.   ker se bo v obdobju dvajsetih let ribiški sektor EU preoblikoval zaradi zunanjih dejavnikov, kot so podnebne spremembe in človekova dejavnost, in ker je ob dokazih takšnega preoblikovanja, ki so že očitni v primeru trske v Severnem morju, bistvenega pomena učinkovito spoprijemanje z vzroki za podnebne spremembe,

U.   ker imajo morje in oceani pomembno vlogo pri proizvodnji energije iz alternativnih virov in povečujejo zanesljivost oskrbe z energijo,

V.   ker je treba priznati posebnosti najbolj oddaljenih evropskih regij in otokov, in sicer nezakonito priseljevanje, naravne nesreče, promet, pa tudi njihov vpliv na biološko raznovrstnost,

W.   ker je velik del zunanjih meja EU morskih ter nadzor in varovanje teh meja predstavljata dodatne stroške za obalne države članice,

X.   ker sta Sredozemsko in Črno morje razdeljeni med države članice EU in tretje države, slednje pa imajo na voljo manj sredstev za izvajanje okoljskih predpisov ter zaščitnih in varnostnih ukrepov,

1.   pozdravlja omenjeno Zeleno knjigo ter podpira celostni pristop k pomorski politiki, v katerem so prvič opisana področja pomorske politike, kot so ladjedelnice, ladijski promet, varnost ladij, turizem, ribištvo, pristanišča, morsko okolje, raziskave, industrija, prostorsko načrtovanje in drugo, ter je bila poudarjena njihova medsebojna odvisnost; meni, da je to priložnost za EU in njene države članice, da razvijejo pomorsko politiko, ki je usmerjena v prihodnost in preudarno združuje varstvo morskega okolja ter inovativno in pametno izkoriščanja morja, in sočasno zagotovijo, da trajnost ostaja v središču pomorske politike; meni, da ima EU priložnost začeti z inovativno in trajnostno pomorsko politiko in da to zahteva od držav članic smisel za delovanje za skupen cilj; opozarja, da bo Parlament v prihodnje ocenjeval vsako predsedstvo Sveta glede na dosežen napredek na področju evropske pomorske politike;

2.   pozdravlja pomorsko politiko, ki poziva k povezovanju politik, ukrepov in odločitev, povezanih s pomorskimi zadevami, in spodbuja boljše usklajevanje, večjo odprtost in večje sodelovanje med vsemi akterji, katerih dejanja vplivajo na evropske oceane in morja;

3.   glede na to, da si odgovornost za politike in ukrepe, povezane z morjem, delijo organi EU, nacionalne vlade ter regionalni in lokalni organi, ugotavlja, da bi si morale vlade na vseh ravneh prizadevati za bolj usklajen pristop in zagotavljati, da njihovi ukrepi na pomorskem področju v celoti upoštevajo večplastne povezave med njimi;

4.   poziva Komisijo, naj vključi različna priporočila iz zgoraj omenjene resolucije z dne 15. marca 2007, in še posebej, naj bo ustanovitev upravne enote za otoke pri Evropski komisiji prednostna naloga, da se s tem razvije dolgo pričakovan medsektorski pristop k težavam teh območij, pa tudi, da se v povezavi s prihodnjo pomorsko politiko ustrezno prizna otoke v statističnem programu EU;

5.   podpira načelo umestitve evropske pomorske politike v Lizbonsko strategijo, da se na trajnosten način, utemeljen na znanstvenih spoznanjih, spodbuja gospodarska rast in zaposlovanje; poudarja pomen pomorskega prometa glede na obseg prevoza in gospodarski vpliv; spodbuja Komisijo, naj revidira veljavno zakonodajo skladno z usmeritvami in v okvirih pobude Komisije za boljšo pravno ureditev in Lizbonske strategije; poudarja, da bi bilo treba pozornost nameniti boljšemu izvajanju in krepitvi obstoječe zakonodaje s strani Komisije in držav članic; poudarja evropsko dodano vrednost v praktičnih pobudah, na primer v zvezi z boljšim usklajevanjem in sodelovanjem med državami članicami, da se preprečijo morebitna podvajanja ali protislovja;

Podnebne spremembe kot največji izziv za pomorsko politiko

6.   poudarja, da se morajo na podlagi sedanjih razprav o podnebnih spremembah in prvih objav četrtega ocenjevalnega poročila medvladnega foruma o podnebnih spremembah vsi vpleteni zavedati, da je skrajni čas za ukrepanje in da ima Skupnost na voljo še 13 let, da z novimi tehnologijami prepreči podnebno katastrofo; ugotavlja, da utegne po navedbah poročila določeno sosledje dogodkov, ki se nanaša na dvig morske gladine, prizadeti predvsem obalne države, vročinski vali, poplave, nevihte, gozdni požari in suša pa ves svet; poudarja, da so mogoče tudi težave, povezane z begunci zaradi podnebnih razmer, in druge težave, ki se nanašajo na mednarodno varnost in so posledica morebitnih sporov glede skupnih virov;

7.   poudarja, da mora imeti EU vodilno vlogo in utirati pot v boju proti podnebnim spremembam; poudarja, da bi morala Skupnost uporabiti svoje prednosti v raziskavah in inovacijah ter prevzeti vodilni položaj in odločno nastopiti na mednarodni ravni;

8.   poudarja, da ima vetrna energija na obalah in pred obalami zelo velike možnosti razvoja in bi lahko precej prispevala k zaščiti podnebja, ter zato poziva Komisijo, naj ukrepa z ustanovitvijo oddelka ali usklajevalne enote za vetrno energijo in sproži akcijski načrt za takšno energijo;

9.   poudarja dejstvo, da mora imeti evropska pomorska politika pomembno vlogo pri boju proti podnebnim spremembam, vsaj s tremi politikami: prvič, občutno je treba zmanjšati emisije snovi z ladij, kot so CO2, SO2 in dušikov oksid; drugič, uvesti je treba trgovanje z emisijami tudi za ladijski promet; tretjič, v ladijskem prometu je treba začeti uporabljati in spodbujati obnovljive vire energije, kot sta vetrna in sončna energija; poziva Komisijo, da predlaga predpise za učinkovito zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v pomorskih območjih, in Evropsko unijo, da sprejme odločne ukrepe za vključitev morij v mednarodni sporazum o podnebnih spremembah;

10.   je zaskrbljen zaradi poročil, ki navajajo, da so emisije ogljikovega dioksida na morju višje od predvidevanj in predstavljajo do 5 % svetovnih emisij ter naj bi po napovedih v naslednjih 15 do 20 letih narasle za 75 %, če ne bodo sprejeti ukrepi za omejevanje tega trenda; poudarja, da so emisije toplogrednih plinov z ribiških plovil visoke; opaža pomanjkanje napredka glede tega vprašanja v okviru Mednarodne pomorske organizacije, navkljub mandatu, ki ga je s Kjotskim protokolom dobila pred desetimi leti;

11.   priznava, da se morajo politike, če želi morska strategija postati okoljski steber pomorske politike, v celoti dopolnjevati, da se zagotovi doslednost pristopa EU; priznava, da bi skladiščenje ogljikovega dioksida v geoloških strukturah pod morskim dnom lahko zagotavljalo del nabora ukrepov za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v ozračje, in poziva k oblikovanju jasnega zakonodajnega in regulativnega okvira za uporabo te tehnologije;

12.   vztraja, da mora načrtovanje razvoja na dolgih obalah Skupnosti – in sicer mestnega razvoja, industrijskih območij, pristanišč in marin, rekreacijskih območij itd. – izrecno upoštevati posledice podnebnih sprememb ter z njimi povezano dvigovanje morske gladine, vključno z vse pogostejšimi in vedno močnejšimi nevihtami ter višjimi valovi;

13.   poudarja pomembnost celostnega pristopa, kot je celosten pristop za upravljanje obalnih območij (ICZM), da bi bili ukrepi učinkoviti;

Boljši evropski ladijski promet z boljšimi evropskimi ladjami

14.   poudarja, da je pomorski promet bistven del svetovnega gospodarskega sistema in da je ladijski prevoz blaga trenutno okolju najmanj neprijazen način prevoza; kljub temu meni, da ladijski promet zelo obremenjuje okolje ter je zato nujno trajnostno ravnotežje med varstvom okolja in gospodarskim izkoriščanjem evropskih oceanov, pri čemer mora biti zagotavljanje trajnosti absolutna prednostna naloga; poziva Komisijo, naj varuje to ravnotežje pri oblikovanju svojih prihodnjih predlogov o pomorski in pristaniški politiki;

15.   poudarja, da spodbujanje pomorskega prometa kot trajnostne vrste prometa zahteva razvoj in razširitev pristanišč ter pristaniških območij;ugotavlja, da pristanišča pogosto sovpadajo z območji Nature 2000 ali nanje mejijo, ta območja pa so zaščitena z direktivo o habitatih(2) in pticah(3), in poudarja potrebo po konstruktivnih pristopih in pobudah med upravljavci pristanišč in pristojnimi organi za varstvo narave, da se dosežejo rešitve, sprejemljive za pristaniške organe, regulativne organe in širšo družbo, ki bodo upoštevale duh in cilje te direktive in hkrati pristaniščem omogočale, da ohranijo osrednjo vlogo oken v svet;

16.   meni, da bi si morala evropska pomorska politika prizadevati za ohranjanje in okrepitev položaja evropskih pomorskih industrijskih panog in specializiranih dejavnosti ter se izogibati politikam, ki spodbujajo preusmerjanje k zastavam tretjih držav, kar ogroža varnost in zaščito morja ter izčrpava evropsko gospodarstvo; poudarja, da je zaščito morskega okolja lažje doseči z mednarodnimi predpisi, ki veljajo za vse ladje ne glede na njihovo zastavo in pristanišče, v katerem pristanejo;

17.   meni, da je inovativna in konkurenčna evropska pomorska proizvodna industrija osrednjega pomena za doseganje trajnostne rasti v skladu z Lizbonsko strategijo; poudarja, da napredek evropskih ladjedelnic v zadnjih letih ob upoštevanju vse večjih proizvodnih zmogljivosti drugje po svetu ne bi smela voditi k samozadovoljnosti, zato poziva k nadaljnjim prizadevanjem za okrepitev konkurenčnosti in zagotavljanje enakih konkurenčnih pogojev;

18.   poziva Komisijo, naj na ravni Svetovne trgovinske organizacije zagotovi podporo evropskim ladjedelnicam, ki so nenehno izpostavljene nelojalni konkurenci azijskih ladjedelničarjev;

19.   pozdravlja delovni dokument Komisije z naslovom "Poročilo o napredku LeaderSHIP 2015" (KOM(2007)0220) in poudarja zlasti uspeh novega celovitega pristopa k industrijski politiki, ki ga je kot eno od prvih sektorskih pobud uvedel program LeaderSHIP 2015;

20.   poudarja, da lahko boljše (čezmejno) usklajevanje in sodelovanje med morskimi pristanišči ter bolj uravnotežena vseevropska delitev odgovornosti med pristanišči znatno prispevajo k izogibanju netrajnostnemu kopenskemu prometu;

21.   meni, da vodilna vloga EU na področju strožjih mejnih vrednosti ni ovira, ampak priložnost za evropsko industrijo; v zvezi s tem poziva države članice in Skupnost, naj okrepijo svoja prizadevanja za spodbujanje raziskav in razvoja učinkovitejših in čistejših ladijskih in pristaniških tehnologij;

22.   priznava, da bodo v bližnji prihodnosti emisije onesnaževal zraka z ladij presegle tiste s kopnega; ponovno opozarja na svojo zahtevo Komisiji in državam članicam v okviru tematske strategije o kakovosti zraka, naj sprejmejo nujne ukrepe za zmanjšanje emisij v sektorju ladijskega prevoza, in poziva Komisijo, naj posreduje predloge:

   za določitev standardov emisij za NOx za ladje, ki uporabljajo pristanišča v EU;
   za določitev Sredozemskega morja in severovzhodnega Atlantika za območji nadzora nad emisijami žvepla (SECA) na podlagi konvencije MARPOL;
   za znižanja največje dovoljene vsebnosti žvepla v ladijskih gorivih, ki jih uporabljajo potniške ladje na območjih SECA, z 1,5 % na 0,5 %;
   za uvedbo davčnih ukrepov, kot so davki ali dajatve na emisije SO2 in NOx z ladij;
   za spodbujanje uvajanja različnih pristaniških dajatev in dajatev za plovne poti, s katerimi se da prednost plovilom z majhnimi emisijami SO2 in NOx;
   za spodbujanje ladij k uporabi električne energije s kopnega, medtem ko so v pristaniščih;
   za direktivo EU o kakovosti ladijskih goriv;

23.   vidi velik potencial za zmanjšanje uporabe fosilnih goriv in emisij CO2 v sektorju pomorskega prometa, zlasti prek davčnih spodbud za uporabo tovrstnih goriv ter večjih spodbud za raziskave in razvoj, in pa med drugim s spodbujanjem uporabe biogoriv in nadaljnjih raziskav o njih ter z večjo uporabo vetrne energije za pogon ladij; vendar poudarja, da morajo biti biogoriva, katerih okoljska učinkovitost in ravnovesje CO2 morata biti nesporna v njihovem celotnem življenjskem ciklusu, obvezno potrjena z okoljskega in družbenega vidika;

24.   meni, da prizadevanja za preprečevanje onesnaževanja, ki ga povzročajo ladje, in odzivanje nanj, ne bi smela biti omejena na onesnaženje z nafto, ampak bi morala biti usmerjena v vse vrste onesnaževanja, zlasti tistega, ki ga povzročajo nevarne in zdravju škodljive snovi; s tem v povezavi ugotavlja, da je vloga agencije EMSA bistvena in da bi morala postopoma prevzeti več nalog, čeprav bi morale biti te vedno le dopolnilo nalogam, ki jih izvajajo države članice na področju preprečevanja onesnaževanja in odzivanja nanj; zato meni, da je treba zagotoviti ustrezno finančno varnost za financiranje nalog, zaupanih agenciji EMSA;

25.   pozdravlja operacijski sistem CleanSeaNet za spremljanje in odkrivanje onesnaževanja z ladij, ki bo obalnim državam pomagal izslediti in prepoznati onesnaževalce na območjih v njihovi pristojnosti; poziva države članice, naj v svojo zakonodajo nemudoma prenesejo Direktivo 2005/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. septembra 2005 o onesnaževanju morja z ladij in uvedbi kazni za kršitve(4);

26.   odobrava dejavnosti Komisije na področju ladijske in pomorske varnosti po nesrečah tankerjev Erika in Prestige, ki so predvsem pripeljale do zakonodajnih svežnjev o ukrepih za pomorsko varnost;

27.   poziva Svet za promet, naj čim prej obravnava tretji zakonodajni sveženj o pomorski varnosti in skupaj s Parlamentom sprejme odločitev, da ne bi prišlo do dvomov o verodostojnosti;

28.   poziva Komisijo, naj okrepi vse ukrepe v zvezi s civilno in kazensko odgovornostjo v primeru nesreče ali incidenta ter pri tem upošteva načeli subsidiarnosti in delitve oblasti ter mednarodni pravni okvir;

29.   opozarja na svojo resolucijo z dne 21. aprila 2004 o izboljšanju varnosti na morju(5) in poziva Komisijo, naj pri naslednjih korakih bolj upošteva človeški dejavnik;

30.   z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je Baltsko morje trenutno eno najbolj onesnaženih morij na svetu, in opozarja Komisijo na svoj prejšnji poziv k pripravi priporočila o strategiji EU za Baltik, v katerem naj predlaga ukrepe za izboljšanje stanja okolja v Baltskem morju, zlasti za zmanjšanje evtrofikacije Baltika in preprečevanje izpustov nafte ter drugih strupenih in škodljivih snovi v morje; opozarja, da bi bilo treba pri izvajanju medregionalnih projektov za izboljšanje baltskega okolja v celoti izkoristiti obstoječe instrumente za sodelovanje, kot so programi INTERREG;

31.   poziva, naj se na območjih Baltskega morja, ki so okoljsko občutljiva in zahtevna za plovbo, zlasti Kadetrinne, Skagerrak/Kattegatt, Veliki Belt in Sund, določijo posebne cone, kjer ladje za plovbo po odprtem morju, še posebej tankerji, ne bodo več smele pluti brez pilota, ter poziva Komisijo in države članice, naj v okviru pristojnih mednarodnih organov, zlasti Mednarodne pomorske organizacije, začnejo s pripravami ustreznih ukrepov;

32.   ponovno poziva Komisijo, naj Parlamentu in Svetu čim prej posreduje predlog za zagotavljanje, da se v novih ladjah tudi nafta za lastno oskrbo z gorivom skladišči v varnejših rezervoarjih z dvojnim trupom, saj tovorne ladje ali ladje za prevoz zabojnikov pogosto prevažajo težke frakcije nafte za pogonsko gorivo, katerega količina je lahko znatno večja od tovora manjših naftnih tankerjev; meni, da bi se morala Komisija, preden poda takšen predlog, prepričati, ali so obstoječa pravila Mednarodne pomorske organizacije iz resolucije MEPC. 141(54) dovolj za zagotavljanje varnega prevoza nafte za lastno oskrbo, ki se uporablja kot gorivo;

33.   poziva Komisijo, naj poostri nadzor v zvezi z izvajanjem pravil o obvezni uporabi dvojnega trupa;

34.   poziva k uveljavljanju najvišjih varnostnih standardov za vse ladje, ki pristajajo v evropskih pristaniščih, v zvezi s tem poziva, da Evropa odigra vodilno vlogo; se zaveda, da teh zahtev ni mogoče razširiti na vse ladje na območju 200 milj;

35.   je zaskrbljen, ker vedno manj dobro usposobljenih mladih Evropejcev opravlja delo častnikov ali članov posadke na evropskih ladjah, kar povzroča skrbi glede morebitnega velikega bega možganov; meni, da bi boljši delovni pogoji, v skladu z določbami Mednarodne organizacije dela in Mednarodne pomorske organizacije, lahko pripomogli k temu, da bi se več Evropejcev odločilo za poklicno pot na morju;

36.   poziva države članice in zainteresirane strani v pomorskem sektorju, naj pregledajo načrte poklicnega napredovanja in možnosti vseživljenjskega učenja v pomorskem sektorju, najprej zato, da se omogoči praktično uporabo pridobljenih spretnosti in izkušenj, in nato z namenom uvedbe sistemov za prehajanje med pomorskimi in kopenskimi delovnimi mesti, s čimer se ohranjajo znanje in izkušnje ter izboljšajo možnosti poklicnih poti;

37.   podpira odprta pogajanja o sporazumu med socialnimi partnerji v Evropski uniji o prenosu Konvencije IAO o delovnih normah v pomorskem prometu iz leta 2006, ob upoštevanju prepovedi regresije, ki je določena v njem; zagovarja obvezo držav članic do ratifikacije in prenosa te konvencije v okviru bodoče pomorske politike EU; poziva Komisijo, naj stori vse, da bi sprejetje konvencije IAO o delu v ribiškem sektorju, ki ni uspelo leta 2005, uspelo leta 2007;

38.   meni, da bi morali socialni partnerji pregledati izključitev pomorščakov iz socialnih direktiv, kot je predlagano omenjeni zeleni knjigi;

39.   meni, da so ribiči in mornarji na mnogih področjih izključeni iz socialne zakonodaje EU (npr. iz Direktive 98/59/ES(6) o kolektivnih odpustih, Direktive 2001/23/ES(7) o ohranjanju pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov, Direktive 2002/14/ES(8) o obveščanju in posvetovanju z delavci in Direktive 96/71/ES o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev(9)); poziva Komisijo, da te izjeme obravnava v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji;

40.   poziva države članice in lastnike ladij, naj sklenejo partnerstvo za usposabljanje dobrih pomorščakov in častnikov, kot se to že uspešno izvaja na Danskem, ter s politikami izobraževanja in usposabljanja razširijo njihovo znanje o pomorski dediščini in navdušenje nad njo ter zagotovijo dodatne spodbude za dejavnosti in poklice, povezane z morjem; poziva Komisijo, naj ustvari pogoje, potrebne za finančno in svetovalno podporo tem partnerstvom;

41.   poziva k uvedbi evropskega znaka kakovosti, v skladu z razvrščanjem v belem seznamu Mednarodne pomorske organizacije, za ladje, ki ustrezajo najnovejšim varnostnim standardom in socialnim pogojem, kar bo tem ladjam zagotavljalo prednostno obravnavanje pri pomorski inšpekciji;

42.   opaža pomanjkanje izkušenih in dobro usposobljenih strokovnjakov, s katerim se sooča industrija; predlaga uvedbo posebnih tečajev usposabljanja za poveljnike in posadke plovil, ki opravljajo ribolovne dejavnosti, da se zagotovi osnovno razumevanje znanstvenih disciplin, ki vplivajo na njihov industrijski sektor, vključno z zagotavljanjem razumevanja pomena okoljskega upravljanja in okoljske trajnosti kot pripomočkov za postopen razvoj ekosistemsko utemeljenega pristopa k uspešnemu upravljanju ribištva;

43.   poziva Komisijo, naj oblikuje načrte poklicnega preusposabljanja za ribiče, s katerimi se jih spodbudi k osredotočanju na nove prakse, ki podpirajo uporabo znanja v povezavi z delom na morju; opozarja, da sta med morebitnimi cilji lahko sektorja priobalnega ribogojstva in ekološkega turizma;

44.   poudarja pomen izboljšanja javne podobe ribolovnega sektorja, ki trenutno trpi zaradi pomanjkanja ugleda; meni, da je boljše zdravstvene in varnostne razmere na plovilih ter plače in pogoje za posadke mogoče doseči le v trajnostnem in donosnem industrijskem sektorju ter da je treba več sredstev nameniti raziskavam in izobraževanju, usmerjenem v izboljšanje znanja in spretnosti;

45.   ugotavlja, da je osrednji cilj politike morij in oceanov oblikovanje pogojev, ki zagotavljajo higieno, varnost in udobje delavcev v ribiški industriji, tako samih ribičev kot ljudi, ki delajo v sektorjih, povezanih z ribolovom;

46.   meni, da ima koncept družbene odgovornosti v primerjavi z zakonodajo omejeno vrednost v povezavi z ohranjanjem morskega okolja ter, da mora zato ustrezna zakonodajna podlaga še naprej podpirati program Skupnosti za ohranjanje okolja, ki ga v želji, da pokažejo svoje odgovorno ravnanje, še krepijo podjetja s prostovoljnimi ukrepi;

47.   obsoja razmere, v katerih se zdaj v državah v razvoju razstavljajo ladje, in poziva Komisijo, naj pripravi predloge za izboljšanje delovnih pogojev v dokih, kjer se te ladje razstavljajo, ter razišče vse možnosti na področju kazenskega prava, ki jih zagotavlja Sodišče Evropskih skupnosti, da bi se tudi v pomorskem sektorju uporabilo načelo plačila povzročitelja obremenitve, kot to velja v drugih panogah; pozdravlja objavo Zelene knjige o izboljšanju razstavljanja ladij (KOM(2007)0269); v zvezi s tem poziva Komisijo, naj pripravi predlog za "zelen potni list", ki bi bil uvrščen med ladijske dokumente in v katerem bi bile navedene vse strupene snovi, ki jih vsebuje ladja; meni, da bi morala Skupnost obravnavati vprašanje recikliranja ladij s sklenitvijo obvezujoče mednarodne konvencije, ki je predvidena za leto 2008 ali 2009, do takrat pa slediti smernicam Mednarodne pomorske organizacije;

48.   meni, da je ladjedelnicam in industriji pomorske opreme v Uniji uspelo, da so ostale konkurenčne z vlaganjem v inovativne proizvode in postopke ter z oblikovanjem na znanju temelječih tržnih niš; meni, da bi morala evropska pomorska strategija vzpostaviti pogoje, ki bi pripeljali do ohranitve vodilnega položaja Unije na teh trgih, na primer s spodbujanjem razvoja mehanizmov za prenos pomorske tehnologije;

49.   poziva države članice, naj v celoti izkoristijo smernice Skupnosti o državni pomoči, ki se nanašajo na stroške zaposlovanja in obdavčevanje, s posebnim poudarkom na sistemu obdavčevanja na tonažo; meni, da je imelo poročilo o napredku programa LeaderSHIP 2015 pozitiven vpliv in da je treba ohraniti upravičenost pomorskega sektorja do državne pomoči, da se spodbujajo inovacije;

50.   poziva, naj se v prihodnosti pretovarjanje nafte ali drugih strupenih tovorov na morju omeji na skrbno določene cone, ki so pod nadzorom, da se v primeru izpustov onesnaževal v morje lažje ugotovi, kdo je za to odgovoren; ugotavlja, da ladijski promet prispeva k onesnaženju morja in morebiti k motnjam v ekosistemih, ker se v morja in oceane vnašajo tuje vrste, ki so v odpadnih balastnih vodah, in ker se uporabljajo kemikalije v premazih proti obraščanju, ki vplivajo na ribje hormone; poudarja, da so tudi naftni madeži velika nevarnost na morju;

51.   poziva k zagotavljanju usposabljanja in obveščanja z zbiranjem, analizo in razširjanjem najboljših praks, tehnik, instrumentov za spremljanje praznjenja cistern in inovacij za preprečevanje onesnaževanja z nafto ter zdravju škodljivimi in nevarnimi snovmi ter k razvoju tehničnih rešitev z inšpekcijskimi pregledi in satelitskim nadzorom, z namenom spremljanja nenamernih ali namernih razlitij;

Boljša evropska obalna politika, vključno z boljšimi evropskimi pristanišči

52.   poudarja, kako pomemben je prispevek k celostni pomorski politiki, ki ga lahko doprinesejo ozemeljsko sodelovanje in povezovanje obalnih regij zahvaljujoč spodbujanju skupnih strategij v prid konkurenčnosti obalnih regij; meni, da je sodelovanje regionalnih in lokalnih zainteresiranih strani nujno za uspeh evropske pomorske politike in pozdravlja dejstvo, da evropske obalne regije razvijajo vedno tesnejše medsebojno sodelovanje in omrežja;

53.   meni, da bi si morale Komisija, države članice in regije še posebej prizadevati za izboljšanje ozaveščenosti o pomorskih vprašanjih; meni, da bi to lahko vključevalo odlikovanja, na primer za zgledne turistične projekte, okolju prijazno plovbo ali posebne prispevke k pomorskemu izobraževanju; v zvezi s tem predlaga, da se kot način spodbujanja najboljših praks nagrajuje vzorčne pomorske regije; poudarja pomen te pobude, ki bi jo morala spodbujati Komisija, v zvezi z uvedbo evropskega dneva pomorstva, namenjenega obeleževanju pomorskega sektorja; poudarja, da bi bilo treba ob podpori Komisije v srednjih šolah uvesti pilotne predmete "pomorskega izobraževanja";

54.   poudarja, da je za razvoj otokov in obalnih območij izjemno pomembno, da se določijo količinske omejitve za izpuste fosforja in dušika v Baltsko morje, glede na dejstvo, da je stanje morja bistveno za turizem in z njim povezane dejavnosti; poudarja, da sta potrebna niz jasnih in lahko razumljivih pravil ter priročnik, ki jasno razloži spodbude in njihove posledice;

55.   spodbuja regije in države članice, naj uporabijo instrumente kohezijske politike za doseganje nadaljnjega vključevanja v pomorsko in obalno politiko, spodbujanje podjetništva ter ustanavljanje malih in srednje velikih podjetij, s čimer se pripomore k preseganju težav s sezonskim zaposlovanjem; poziva še posebej k ustanovitvi mreže regij pomorske odličnosti v okviru cilja evropskega ozemeljskega sodelovanja;

56.   meni, da je zelo pomemben razvoj sistemov zgodnjega opozarjanja na atlantski obali, ki utegne biti izpostavljena cunamijem;

57.   poudarja bistven pomen pristanišč in vlogo, ki jo imajo kot lijaki mednarodne trgovine, kot gospodarska gonila in ustvarjalci delovnih mest za obalne regije ter kot tranzitni prostor za ribištvo, prav tako pa so tudi pomembne točke varnostnega nadzora;

58.   poziva države članice in Komisijo, naj zaradi onesnaženja zraka v številnih pristaniških mestih in regijah znatno povečajo spodbude za oskrbo ladij v pristaniščih z energijo s kopnega, če je to stroškovno učinkovito in prinaša okoljske koristi; zato poziva k reviziji Direktive 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije(10), da bi bile tiste države članice, ki uporabljajo možnost oprostitve obdavčenja nafte za lastno oskrbo, kot določa člen 14 te direktive, obvezane v enaki meri oprostiti davka tudi električno energijo s kopnega;

59.   poziva k reviziji Direktive 2000/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. novembra 2000 o pristaniških zmogljivostih za sprejem ladijskih odpadkov in ostankov tovora(11), da bi morale vse ladje, ki pristanejo v pristanišču države članice, odložiti 100 % svojih trdnih in tekočih odpadkov;

60.   meni, da vzrok za prihodnje zastoje pri prevozu blaga ne bodo toliko sprejemne zmogljivosti pristanišč, ampak zlasti povezava pristanišč z evropskimi kopenskimi prometnimi omrežji; meni, da je najboljša možna povezava evropskih pristanišč z notranjostjo bistvena za kar najboljše izkoriščanje možnosti pomorskega prometa, zato poziva k razvoju teh povezav, kjer so potrebne, pri čemer naj imajo prednost okolju prijaznejše oblike prometa, kot so železnice ali celinske plovne poti;

61.   glede na velik pomen vodnega prometa, tako na notranjem trgu kot med Unijo in njenimi trgovinskimi partnerji, meni, da bi morala nova pomorska strategija EU vključevati pristaniško strategijo, ki bi pristaniščem omogočala, da se razvijajo in tako odzivajo na dogajanja na trgu in na povpraševanje, pri čemer upoštevajo zadevno zakonodajo, da se vzpostavi ugodno okolje za naložbe in s tem omogoči nastanek zadostnih pristaniških zmogljivosti, ki bodo lahko sprejele vse večji pretok pomorskega tovornega prometa; vztraja, da je treba to strategijo razviti skladno s sedanjimi razpravami o evropski pristaniški politiki, da se prepreči podvajanje dela;

62.   ugotavlja, da je Evropa priljubljena turistična regija za lastnike jaht, križarjenja in potapljanje; spodbuja pomorske regije, da vlagajo v pomorsko infrastrukturo in z njo povezane infrastrukture, da bi imele koristi od tega rastočega trga ter bi hkrati zagotavljale zaščito habitatov, vrst in morskih ekosistemov na splošno; poziva Komisijo, naj pomaga določiti usklajene standarde za objekte in tehnično opremo, da se zagotovi visoka raven kakovosti storitev po celotni Uniji;

63.   podpira oblikovanje več pomorskih grozdov, ki izkoriščajo pridobljene dobre izkušnje in prakse, ki se na tem področju že izvajajo, ter meni, da je treba tem zgledom slediti in jih spodbujati; poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe za izboljšanje gospodarske konkurenčnosti obalnih regij s spodbujanjem raziskav, oblikovanjem središč pomorske odličnosti ter tehnološkim razvojem in inovacijami pa tudi sodelovanjem med podjetji (mreže, grozdi, javni partnerji) in zagotavljanjem boljših podpornih storitev, usmerjenih v zmanjševanje odvisnosti teh regij od zelo omejenega števila (tradicionalnih) gospodarskih dejavnosti;

64.   ponovno potrjuje svoje stališče z dne 14. novembra 2006 o Direktivi o morski strategiji(12), še posebej kar zadeva prepovedi in/ali merila za sistematično/namerno odlaganje kakršnihkoli trdih snovi, tekočin ali plinov v vodni steber ali morsko dno/podtalje; nadalje meni, da bi moralo biti vsako skladiščenje ogljikovega dioksida na morskem dnu in v podtalju odobreno v skladu z mednarodnim pravom, zanj bi morala biti opravljena predhodna okoljska presoje vplivov, moralo pa bi biti tudi v skladu z Direktivo Sveta 85/337/EGS z dne 27. junija 1985 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje(13) in z ustreznimi mednarodnimi konvencijami ter predmet rednega spremljanja in nadzora;

65.   je zato prepričan, da se lahko obnovljivi viri morskega okolja uporabljajo na trajnosten način, tako da so ta raba in posledično gospodarske koristi dolgoročne, ter se morajo tako uporabljati; zato poudarja potrebo po različnih zadevnih politikah, da se prilagodi zahtevam za zdravo morsko okolje; s tem v zvezi poziva tudi k večji uporabi vetrne energije na obalah in pred obalami, da bi se z vidika zaposlovalne in gospodarske politike trajnostno izkoriščal njen potencial;

66.   vztraja pa, da mora upravljanje obalnih območij imeti kot enega osrednjih ciljev ohranitev morskega okolja, ne pa izločanje redkih vzorčnih območij kot primerkov prizadevanj po ohranjanju, zlasti glede na Priporočilo št. 2002/413/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2002 o izvajanju strategije za celostno upravljanje obalnih območij v Evropi(14);

67.   v tem kontekstu se strinja s Komisijo, da obstaja naravna meja količine človeških dejavnosti, v smislu gostote prebivalstva in industrijskih dejavnosti, ki jih obalna območja lahko prenesejo brez resnega in mogoče nepopravljivega slabšanja okolja; zato podpira stališče Komisije, da je potrebna celovita študija, da bi bili sposobni prepoznati te meje ter v skladu z njimi napovedovati in načrtovati;

68.   opozarja, da bo tridimenzionalno kartiranje morskega dna izredno pomembno ne le za ribiško industrijo, ampak tudi za energetski sektor, okoljevarstvenike in celo za obrambne interese; meni, da je očitna velika poslovna vrednost takšnih kart, utegnile pa bi pomagati tudi pri reševanju vprašanja financiranja te dejavnosti; meni, da bi lahko izboljšani podatki v celotnem morskem sektorju pomenili boljše vremenske napovedi, informacije o pričakovani višini valov ter veliko drugih elementov, ki spodbujajo varnost in razvoj;

69.   poziva k razvoju vseh potrebnih ukrepov za preprečevanje tveganj poškodb obalnih območij zaradi naravnih nesreč, kot so poplave, erozija, nevihte in cunamiji, ter za upravljanje s temi tveganji; prav tako poudarja potrebo po sprejetju ukrepov Skupnosti za odpravljanje nevarnosti za evropske obalne ekosisteme, ki jih ogrožajo različne človekove dejavnosti;

70.   meni, da gradnja objektov za zaščito obale za obrambo proti dvigovanju morske gladine lahko povzroči izgubo habitata, medtem ko samo dvigovanje povzroča "krčenje obale" slanih močvirij in blatnih obal, pa tudi erozijo peščenih sipin, torej habitatov, ki so bogati z rastlinami in živalmi; poziva k dolgoročni strategiji za ohranjanje objektov za varovanje obale in zaščito proti dvigovanju morske gladine ter za čim manjšo izgubo habitata;

71.   spodbuja razvoj novih omrežij za izvajanje projektov in dejavnosti v obliki partnerstev med zasebnim sektorjem, nevladnimi organizacijami, lokalnimi oblastmi in regijami za doseganje večje dinamičnosti, inovacij in učinkovitosti ter izboljšanje kakovosti življenja v obalnih območjih;

72.   poudarja potrebo, da se z izboljšanjem dostopnosti in notranje prometne infrastrukture poveča privlačnost obalnih regij, ne le kot krajev za preživljanje prostega časa, ampak tudi kot krajev za življenje, delo in naložbe; prav tako poziva k sprejetju ukrepov za boljše storitve splošnega interesa (zdravje, izobrazba, voda in energija, informacije, komunikacijske tehnologije, poštne storitve, odpadna voda in ravnanje z odpadki), pri čemer je treba upoštevati sezonske demografske spremembe;

73.   glede na to, da velik delež celotnega onesnaženja evropskih morij prihaja s kopnega, nujno poziva države članice, naj takoj začnejo z izvajanjem vseh sedanjih in prihodnjih evropskih pravnih aktov na tem področju; poleg tega poziva Komisijo, naj predloži akcijski načrt za zmanjšanje tega onesnaževanja; meni, da mora biti pri tem pomembna tudi finančna podpora projektov za zmanjšanje onesnaževanja v tretjih državah, ker raven filtrirnih in čistilnih sistemov v teh državah pogosto zelo zaostaja za evropskimi standardi in zato bi lahko namenjena finančna sredstva imela velik učinek;

74.   opozarja, da večina onesnaženja morskega okolja izvira iz kopenskih virov, vključno, a ne zgolj, s kmetijskim odtekanjem in industrijskimi emisijami, ki imajo posebej škodljive posledice v zaprtih in polzaprtih morjih; poudarja, da mora EU posebno pozornost posvetiti tem področjem in z ukrepi omejiti in preprečiti nadaljnje onesnaženje; prav tako meni, da je v ta namen mogoče uspešno uporabiti novo tehnologijo za globalno nadzorovanje okolja in varnosti (GMES);

75.   upošteva, da je pomorski sektor eno od redkih področij, kjer ne velja načelo, da plača povzročitelj obremenitve; meni, da bi morale panoge, ki izpuščajo odpadne vode, industrija, ki se ukvarja s pridobivanjem peska in proda, podjetja za pridobivanje pomorske energije ter vsa druga podjetja, ki jih je mogoče obravnavati kot vir onesnaženja morskega okolja, čeprav se nahajajo na kopnem, prispevati v sklad EU, ki bi bil namenjen obnavljanju staleža in ohranjanju morskega rastlinstva in živalstva, vključno s staležem rib, ter da bi si morala Komisija prizadevati za zagotavljanje enotnejše in učinkovitejše uporabe načela plačila povzročitelja obremenitve;

76.   poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe za nadzor onesnaževal (okoljskega onesnaževanja morij), ki prihajajo iz kmetijskih odplak, odtočnih vod ali industrijskih odpadnih vod ali smeti, pogosto plastike, s katerimi se lahko morski sesalci, želve ali ptiči zadušijo; takšna onesnaževala so vse večja nevarnost, saj močno vplivajo na ribiški sektor in na turizem ter zmanjšujejo kakovost in zdravstveno neoporečnost ribiških proizvodov, ki so namenjeni za prehrano ljudi; poziva Komisijo, naj nujno pozove države članice, da v zvezi s plovili za dolgo plovbo izvajajo Prilogo V Konvencije MARPOL, ki prepoveduje izpuste plastičnih odpadkov in pepela, ki ostane pri sežiganju plastike, v morje; poziva Komisijo, naj spremeni Direktivo 2000/59/ES o pristaniških zmogljivostih za sprejem, da se izboljša primernost in razpoložljivost tovrstnih zmogljivosti v EU ter končno zmanjša izpuste odpadkov v morje;

77.   poziva EU, naj v okviru mednarodne pomorske politike ter Konvencije ZN z dne 10. decembra 1982 o pomorskem pravu in Sporazum z dne 28. julija 1994 o izvajanju zadev, ki jih ureja del XI Konvencije(15), izboljša mednarodna pravila o varnosti v pomorskem prometu, preprečevanju onesnaževanja morja ter varstva in ohranjanja morskega okolja; poleg tega poziva oblasti EU, naj si posebej prizadevajo za zagotovitev, da države članice učinkovito uporabljajo pravno zavezujoče postopke za reševanje sporov na Mednarodnem sodišču za pomorsko pravo s sedežem v Hamburgu, ki je bilo ustanovljeno leta 1996 na podlagi Konvencije ZN o pomorskem pravu, ker države članice doslej sporov žal niso reševale na Mednarodnem sodišču za pomorsko pravo;

78.   spodbuja Komisijo, naj izvede posebne, znanstveno utemeljene statistične in druge študije o okoljskih in družbenogospodarskih vidikih pomorskih regij za spremljanje in nadzorovanje vpliva, ki ga ima razvoj gospodarskih, športnih in rekreativnih dejavnosti v teh regijah;

79.   je zaskrbljen zaradi pomanjkanja dobro izobražene delovne sile v pomembnih pomorskih gospodarskih sektorjih na kopnem; prav tako meni, da lahko na področju zaposlovanja skupno prizadevanje držav članic in zadevnih podjetij prispeva k zmanjšanju te težave;

80.   poziva Komisijo in države članice, naj vključijo vse zadevne zainteresirane strani v vse stopnje postopka za izboljšanje pomorske politike EU pri izvajanju in uveljavljanju veljavne zakonodaje ter oblikovanju novih pobud;

Trajnostni obalni turizem

81.   poudarja dejstvo, da je turizem, če se pametno razvija, trajnostni vir prihodkov za lokalna gospodarstva, ki zagotavlja boljše okolje in njegovo varovanje ter spodbujanje in ohranjanje kulturnih, zgodovinskih in okoljskih značilnosti, obrti in trajnostnega pomorskega turizma; zato zlasti poziva k naložbam v turistično infrastrukturo povezano z jadranjem, potapljanjem in križarjenji ter v varovanje in spodbujanje morskih arheoloških zakladov;

82.   poudarja, da načelo subsidiarnosti velja za turizem; poudarja potrebo po upoštevanju nacionalnih načrtov, zasnovanih na izkušnjah in dobrih praksah;

83.   poudarja, da je pomanjkanje ustreznih in primerljivih podatkov ena od ključnih težav pri pridobivanju zanesljivih podatkov o razmerah v zaposlovanju v obalnem turizmu;

84.   prav tako meni, da so čisto okolje ter dobra kakovost zraka in vode bistvenega pomena za obstoj sektorja, in, da je treba zato pri vseh prihodnjih evropskih turističnih projektih upoštevati vidike ekološke sprejemljivosti in trajnosti;

85.   ugotavlja, da je Evropa priljubljena destinacija za križarjenje; poudarja, da mora biti izvajanje storitev organizirano tako, da se zagotovi odprto konkurenco in zadovolji potrebo po boljši infrastrukturi v zvezi s to dejavnostjo;

86.   meni, da se morajo tradicionalne sezonske dejavnosti razviti v celoletne dejavnosti; poudarja, da mora sektor izkoristiti priložnost in vlagati v trajnostne, celoletne turistične dejavnosti; meni, da podaljševanje sezone lahko ustvari delovna mesta in poveča gospodarsko uspešnost; poudarja, da imajo lahko primeri najboljše prakse v smislu trajnosti in okoljskega izobraževanja velik vpliv na pojem turizma; izpostavlja, da je za sektor in obalno okolje bistveno, da imata koristi od podaljšanja sezonskega delovnega obdobja;

87.   meni, da je treba v Evropski agendi 21 za trajnost evropskega turizma upoštevati posebnost obalnega turizma – in otoškega turizma – ter predložiti uporabne pobude in izmenjati dobre prakse, učinkovite pri odpravljanju sezonskega turizma, kot je na primer razvoj turizma za starejše občane;

88.   poziva Komisijo, naj predlaga trajnostno evropsko pomorsko strategijo za turizem, v kateri bo upoštevan celosten političen pristop;

Trajnostno pomorsko okolje

89.   opozarja na svojo resolucijo z dne 14. novembra 2006 o tematski strategiji za varstvo in ohranjanje morskega okolja(16) in ponovno poudarja zlasti, da mora

   postati najpomembnejši cilj EU trajnostna raba morja in ohranitev morskih ekosistemov, vključno s politiko EU za zaščito morja ter preprečevanje nadaljnjega izgubljanja biološke raznovrstnosti in slabšanja morskega okolja;
   vsebovati skupno opredelitev dobrega stanja okolja za celotno EU;
   Evropska okoljska agencija zagotoviti redno ocenjevanje morskega okolja, ki zahteva izboljšave pri zbiranju nacionalnih podatkov, poročanju in izmenjavi;
   priznati pomen predhodnega posvetovanja, usklajevanja in sodelovanja s sosednjimi državami pri sprejetju in izvajanju prihodnje Direktive o morski strategiji;

90.   priznava, da je zdravo morsko okolje osnova za trajnostni razvoj sektorja ladijskega prevoza v EU, in opozarja na zavezo EU k vključevanju okoljske razsežnosti v vse vidike politike Skupnosti;

91.   vztraja, da je čisto morsko okolje z zadostno biološko raznovrstnostjo, ki zagotavlja ustrezno delovanje njegovih ekosistemov, ključno za Evropo; poleg tega vztraja, da zaradi vrednosti morskih območij koristi dobrega stanja morskega okolja v EU znatno presegajo možne gospodarske koristi od izkoriščanja različnih sestavnih delov morja, obalnih voda in porečij ter da je zato nujna ohranitev in, v veliko primerih, obnovitev morskega okolja EU;

92.   opozarja, da je načelo pristopa k upravljanju človekovih dejavnosti, ki temelji na ekosistemih, eden ključnih elementov tematske strategije o morskem okolju; vztraja, da se to načelo uporabi tudi v zvezi s pomorsko politiko;

93.   ponovno poudarja, da morajo biti merila, uporabljena za opredelitev dobrega stanja okolja, zadosti daljnosežna, ker bodo ti cilji kakovosti verjetno dolgoročno merilo za prihodnje akcijske programe;

94.   prav tako meni, da je treba ukrepe za izboljšanje kakovosti vode sprejeti čim prej, in je zato zaskrbljen zaradi podaljšanega predlaganega časovnega roka iz predloga Direktive o morski strategiji;

95.   vztraja, da je treba pospešiti izvajanje omrežja zaščitenih morskih območij;

96.   je prepričan, da je čisto morsko okolje ključnega pomena za morske vrste, tako za tržne kot za druge vrste rib, ki niso tržno izkoriščane, ter da je obnova izčrpanega staleža rib odvisna od zmanjšanja onesnaževanja morja in ribolovnih stopenj; meni, da je treba nujno zmanjšati morska onesnaževala, da se zagotovi, da ribja moka, ki se uporablja v EU, ni onesnažena;

97.   opozarja na včasih poguben vpliv eksotičnih organizmov v morskem ekosistemu in priznava, da so invazivne tuje vrste precejšnja grožnja morski biološki raznovrstnosti; poziva Komisijo, naj sprejme nujne ukrepe za preprečevanje prenosa organizmov v balastni vodi, in uvede učinkovit nadzor nad izpuščanjem balastne vode v vodah Evropske unije;

98.   meni, da bi povezovanje projektov lahko pozitivno vplivalo na morsko okolje, če bi v pripravo in izvajanje projektov že pri načrtovanju vključili ohranjevanje habitata, nadzor nad onesnaževanjem in druge okoljske tehnologije;

99.   pozdravlja ugotovitev Komisije, da je za zagotavljanje stabilnega ureditvenega okolja in pravno zavezujoče podlage za odločanje potreben celovit sistem prostorskega načrtovanja; meni, da mora biti ključno merilo pri učinkovitem prostorskem načrtovanju, ki temelji na ekosistemu, organizacija dejavnosti na način, ki bo zmanjšal vpliv škodljivih dejavnosti na ekološko občutljiva območja, ter hkrati uporaba virov na vseh drugih območjih na način, ki bo ekološko trajnosten; v tem smislu vztraja pri uporabi instrumenta za strateško okoljsko presojo v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2001/42/ES z dne 27. junija 2001 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje(17); poudarja, da mora vsak sistem pomorskega prostorskega načrtovanja na ravni EU dodati vrednost nacionalnim sistemom in načrtom, da mora temeljiti na ravni morskih regij in podregij iz Direktive o morski strategiji ter služiti kot instrument za pospeševanje ekosistemsko naravnanega pristopa k upravljanju morij in ciljev dobrega okoljskega stanja v skladu z Direktivo o morski strategiji;

100.   ugotavlja, da je za doseganje dobrega stanja okolja potrebna tudi stroga ureditev človeških dejavnosti, ki se izvajajo zunaj ekološko občutljivih območij, za zmanjšanje kakršnega koli negativnega vpliva na morsko okolje;

Celostna ribiška politika

101.   meni, da morajo ribolovne dejavnosti prispevati k ohranjanju obalnih skupnosti, sposobnih preživetja; poudarja, da je zato na obalnih območjih treba malim ribičem in rekreacijskim ribičem omogočiti dostop do ribištva, saj takšne ribolovne dejavnosti spodbujajo turizem, varujejo našo bogato obalno dediščino in prispevajo k povezanosti naših obalnih skupnosti;

102.   čeprav je sektor pripravljen sprejeti razvoj ekosistemsko naravnanega pristopa k upravljanju ribištva, izraža zaskrbljenost, ker bi bil lahko zaradi dodatnih omejitev, ki bi utegnile biti posledica omrežja Natura 2000 in drugih morebitnih zaščitenih morskih območij, ogrožen neomejen dostop in ribolovne dejavnosti na teh območjih; meni, da je treba znotraj zaščitenih morskih območij dovoliti razvoj ribiških dejavnosti, ki ne ogrožajo ciljev varovanja; meni tudi, da bi bilo treba v primeru ribolovnih dejavnosti, ki škodijo ali utegnejo škodovati varstvenim ciljem zaščitenih morskih območij, več prizadevanj – tudi z raziskavami in razvojem – nameniti spreminjanju ribolovnih metod v okolju prijaznejše, da se omogoči boljši dostop do tovrstnih območij, kjerkoli je to upravičeno;

103.   ugotavlja pa, da bo v prihodnje treba s previdnostnim pristopom omejiti ribolov, kar bi zagotovilo ohranitev zdravih ekosistemov in zaščito redkih, ogroženih ali dragocenih vrst in habitatov; to bo neizbežno terjalo več okoljske zaščite kot prej, vključno z mrežo zaščitenih morskih območij, oblikovanih v skladu z določbami, ki so opredeljene v okviru skupne ribiške politike, ter sistemom celostnega upravljanja obalnih območij, s čimer bi zares zaustavili nepotrebno slabšanje habitatov in hitro manjšanje biološke raznovrstnosti;

104.   poziva Komisijo, naj ustrezno upošteva uspešne izkušnje lokalnih in regionalnih oblasti pri upravljanju ribištva, da bi jih lahko kot modele uporabila v drugih regijah, zlasti izkušnje, ki vključujejo celostno in trajnostno upravljanje morja s prepovedmi neselektivnega ribolovnega orodja, prilagajanjem velikosti ribolovnih flot razpoložljivim virom, obalnim načrtovanjem, urejanjem turističnih dejavnosti, kakršna je opazovanje vodnih sesalcev, s pripravo upravnih načrtov za območja v omrežju Natura 2000 in oblikovanjem zaščitenih območij;

105.   priznati bi bilo treba tudi dragoceno svetovalno vlogo regionalnih svetovalnih svetov (RAC), s katerimi bi se bilo treba posvetovati glede upravljanja z morjem;

106.   podpira zavezo EU z vrha Zemlja leta 2002 v Johannesburgu, ki jo je ponovila v nedavnem sporočilu Komisije z naslovom "Zagotovitev trajnosti v ribištvu EU z največjim trajnostnim donosom" (KOM(2006)0360), in sicer, da bo do leta 2015, kjer bo to mogoče, obnovila staleže rib do ravni, na katerih je mogoč največji trajnostni donos; meni, da je to najbolje doseči z izogibanjem uporabe poljubnih referenčnih točk, ki temeljijo na preprostih matematičnih modelih; meni, da bi lahko drugačno razumevanje modela največjega trajnostnega donosa, pri čemer se na primer uporablja koncept, kot je največji skupni ulov v določenem časovnem obdobju (po možnosti desetletju), zagotovilo realističen in izvedljiv način za izboljšanje statusa ribištva v EU;

107.   meni, da je izboljšanje selektivnosti ribolova pomemben način za zmanjšanje zavržkov, in sicer s spremembami ribolovnega orodja in tehnik; priznava, da je na tem področju bistveno sodelovanje in znanje ribičev ter da bi bilo treba nagraditi ribiče, ki so v tem pogledu inovativni;

108.   poziva k večjim prizadevanjem za odpravo obsojanja vredne težave prilova in zavržkov, ki je resna posledica režima celotnega dovoljenega ulova in kvot skupne ribiške politike; meni, da je plenjenje morskih sesalcev, morskih ptic in želv v okviru prilova grozota, ki jo je treba ustaviti, obenem pa je treba zaradi škode, ki jo povzroča ribolovno orodje, pred njim posebno zaščititi občutljiva morska dna, ogrožene habitate v globokem morju, kot so hladnovodni koralni grebeni, podvodne gorske verige in področja s spužvami; opozarja, da izgubljene mreže še naprej "lovijo same", kar lahko povzroči precejšno zmanjševanje ribjega staleža in poškoduje habitate;

109.   je trdno prepričan, da je treba nujno spodbujati in uporabiti program kartiranja/prostorskega načrtovanja za vode Skupnosti, kot odziv na potrebo po ohranitvi trajnostnega in geografsko reprezentativnega ribolovnega sektorja; meni, da je natančno načrtovanje območij ustrezna praksa v povezavi z vetrnimi elektrarnami ali proizvodnjo energije na morju, skladiščenjem ogljika, pridobivanjem peska in proda ali ribogojstvom in da bi določanje zaščitenih morskih območij, vključno z območji Natura 2000, ter drugih občutljivih habitatov in vrst, pripeljalo do bolj učinkovitega in trajnostnega izkoriščanja morskega okolja; poudarja, da je za zagotovitev učinkovitega prostorskega načrtovanja treba določiti meje območij za ribolovne dejavnosti, to pa bi bilo treba olajšati z izboljšanjem in standardizacijo dostopa do sistemov spremljanja plovil in do podatkov v ladijskih dnevnikih po državah članicah; meni, da bi bilo treba odločitve o načrtovanju, povezane z vodami Skupnosti, sprejemati ob popolnem posvetovanju z ribiškim sektorjem in skupnostmi, ki jih to neposredno zadeva;

110.   poudarja vse večji družbeno-gospodarski pomen ribogojstva, saj se po vsem svetu zmanjšujejo morski staleži rib; meni, da bo svetovna letna prodaja ribogojnih proizvodov kmalu presegla prodajo divjih rib; poudarja, da je bila EU v ospredju tega zanimivega razvoja in bi si morala prizadevati za ohranitev svojega vodilnega položaja ter spodbujati nadaljnji razvoj tako, da bo združljiv z ostalimi oblikami obalnega in morskega izkoriščanja; izpostavlja pomen ribogojstva za večinoma oddaljene vaške skupnosti, kjer obstaja malo drugih zaposlitvenih možnosti; poudarja, da bi bilo treba v zvezi z celostnim pristopom za upravljanje obalnih območij spodbujati jasno določena območja, kjer je lahko večje število ribogojnic, to pa bi moralo biti povezano s poenostavljenim ureditvenim režimom, ki spodbuja podjetništvo in trajnost; meni, da bi bilo treba razviti nove tehnike v sektorju ribogojstva, ki bi omogočale boljše upravljanje s kakovostjo, zagotavljanje sledljivosti skozi proizvodnjo in verige ustvarjanja dodane vrednosti ter celovito priznavanje ribogojstva kot glavne dejavnosti v pomorskem sektorju;

111.   opozarja na dejstvo, da določene ribogojske prakse prispevajo k zmanjševanju nekaterih staležev; poudarja, da ulov nedoraslih primerkov določenih vrst v morju za njihovo gojenje, tem preprečuje razmnoževanje in zagotavljanje biološkega ravnovesja med vrstami; meni, da so visoke cene, ki jih imajo nekatere med temi vrstami na določenih svetovnih trgih, razlog tega popolnega neupoštevanja potrebe po ohranitvi določenih morskih ekosistemov;

112.   poudarja, da na ribiški sektor vplivajo tudi vojaške operacije; ugotavlja, da so na morskih območjih, kjer potekajo strelske vaje, prepovedani ribolov in druge oblike ladijskega prometa, vendar pa so ta območja lahko zavetišča za biotsko raznovrstnost; vendar pa poudarja, da uporaba sonarjev z ultranizkimi frekvencami zlasti na podmornicah resno vpliva na morske sesalce in druge ribje staleže in jo je treba strogo urediti ter omejiti na določena področja;

113.   poudarja potrebo po spremljanju ribolova v mednarodnih vodah, saj tudi to vpliva na ribolovne vire v izključnih ekonomskih conah (IEC) v EU.

Pomorske raziskave, energetika, tehnologija in inovacije

114.   meni, da se je treba na večino okoljskih in trajnostnih izzivov odzvati z ustrezno uporabo znanstvenih in tehnoloških spoznanj, ki morajo biti za ta namen ustrezno podprta z zadostnim financiranjem Skupnosti in držav članic; poziva Komisijo, naj pripravi strategijo za evropske pomorske raziskave ter boljše usklajevanje in mrežno povezovanje evropskih inštitutov za raziskovanje morja; v ta namen močno poziva k ustanovitvi evropske pomorske znanstvene mreže, v kateri bodo sodelovali vsi zadevni evropski inštituti za raziskovanje morja, podpirala pa jo bo EU; poziva k vnosu in hrambi pridobljenih podatkov v evropskem pomorskem podatkovnem središču, do katerega bi imeli dostop vsi inštituti za raziskovanje morja; v tem smislu zagovarja spodbujanje redne evropske pomorske konference, ki bo predstavljala forum za raziskovalce in industrijo;

115.   priznava, da je za dobro upravljanje morskih virov potrebna zanesljiva informacijska baza; zato poudarja pomembnost zanesljivega znanstvenega poznavanja morskega okolja, da se pripomore k stroškovno učinkovitemu odločanju in prepreči ukrepe, ki ne vodijo do dodane vrednosti; zato vztraja, da je treba morske raziskave posebno obravnavati v smislu dodeljevanja sredstev, da se omogočijo trajnostne in učinkovite okoljske izboljšave;

116.   poziva Komisijo in države članice, naj za evropsko morsko dno in obalne vode pripravijo in izvedejo program pregleda, na podlagi katerega bo mogoče pripraviti evropski morski atlas;

117.   se strinja s stališčem v Zeleni knjigi, da obstajajo pomembne in resne težave z razpoložljivimi podatki o stanju morskega okolja in dejavnosti, ki se izvajajo ali vplivajo na ta območja; zato podpira poziv k močno izboljšanim programom za zbiranje podatkov, kartiranje in raziskovanje, sledenje plovilom itd. na področjih, ki vključujejo države članice, morske konvencije, Komisijo in druge organe Skupnosti, kot sta Evropska agencija za okolje in Evropska agencija za pomorsko varnost; poudarja pomen izmenjave najboljših praks na nacionalni, regionalni in evropski ravni;

118.   poziva, naj se v sedmi okvirni program za raziskave EU vključijo pomorske raziskave kot medsektorska tema in v prihodnje okvirne programe za raziskave kot tematska prednostna naloga; poziva, naj se kot glaven cilj raziskovanja določi možen prispevek oceanov k reševanju energetskih težav Evrope, ki se ga mora spodbujati;

119.   poudarja izreden razvojni potencial energije vetra na morju in njegov možen velik prispevek k evropski neodvisnosti od uvoza energije in zaščiti podnebja, pri čemer poudarja, da je za razvoj tega potenciala potrebnih še veliko prizadevanj; zato poziva Komisijo, naj oblikuje akcijski načrt o energiji vetra na morju, ki bo vključeval učinkovit evropski pristop k tehnologiji za pridobivanje energije na morju ter bo spodbujal obsežnejše mrežno povezovanje in opredelil možnosti za doseganje zmogljivosti proizvodnje električne energije vsaj 50 GW do leta 2020; tako poleg tega pričakuje sprejetje pristopa "vse na enem mestu" in spodbujanje uvedbe napredne omrežne infrastrukture za pridobivanje energije vetra na morju; pozdravlja priporočilo Komisije o evropskem strateškem načrtu za energetsko tehnologijo in poziva k usmeritvi prizadevanj v obsežni razvoj pridobivanja energije vetra na morju;

120.   priznava pomen obalnih območij za razvoj obnovljivih virov energije, ki predstavlja ključni sestavni del prizadevanj EU v boju proti podnebnim spremembam; poudarja da bo potrebno ustrezno coniranje za namene pomorskega prostorskega načrtovanja, ki bi omogočilo razvoj območij za izkoriščanje vetra, plime in drugih virov, saj se bosta tako zmanjšala možnost sporov z drugimi uporabniki morskega okolja in slabšanje okolja, ob upoštevanju okoljskih presoj vplivov; pozdravlja pomembne priložnosti, ki jih za ustvarjaje delovnih mest in tehničnega strokovnega znanja v EU nudi rastoča industrija obnovljivih virov energije;

121.   ob tem, da je treba izključiti slabe prakse, poudarja pomen neribiškega razvoja, ki je lahko združljiv z ribiškim sektorjem, na primer tako, da spodbuja zasnove platform za pridobivanje energije ali platform za vetrne turbine, ki pomagajo spodbujati in vzdrževati zdrav ekosistem, s čimer pripomorejo k oblikovanju območij odraščanja in hranjenja za morske vrste v conah, kjer ribolov ni dovoljen;

122.   podpira usmeritev k proizvodnji energije brez ogljika, pri čemer pa je treba zagotoviti, da zasnova in mesto postavitve generatorjev obnovljive energije ne ogrožata zaščite prostoživečih morskih vrst; zato poziva k skrbnemu načrtovanju obratov za pridobivanje obnovljive energije na morju; ugotavlja, da je s proizvodnjo energije povezanih veliko možnih tveganj, ki se jim je treba izogniti; izpostavlja, da strukture, namenjene izkoriščanju energije vetra ali valov, lahko vplivajo na naravne cikle nižjih plasti morja; poudarja, da bi se v estuarjih zaradi uvedbe zajezitev, ki zmanjšujejo obseg plimovanja, lahko izgubila območja, kjer se med plimami prehranjujejo ptice; prav tako poudarja, da lahko sprememba energije plimovanja vpliva na konjske klapavice, grebene, obrasle s školjkami, več vrst rdečih koralnih alg, vetrnice in mehke korale;

123.   meni, da se lahko še precej izboljša tehnologijo razsoljevanja za preprečevanje onesnaževanja obalnih voda, zlasti če so ta območja del omrežja Natura 2000; poziva pristojne organe, naj izvedejo okoljsko presojo vplivov obratov za razsoljevanje, zlasti na tistih območjih, kjer se vodo lahko pridobiva na bolj trajnostne načine;

124.   meni, da bi morala Komisija zaradi zelo hitrega razvoja obratov za razsoljevanje morske vode, ki spuščajo v morje na tone slanice in drugih proizvodov, raziskati vpliv takšnih obratov na plankton in morsko dno ter na spremembe in mutacije v ekosistemu;

125.   meni, da satelitski navigacijski sistem Galileo in sistem GMES ponujata izjemne možnosti v pomorskem sektorju; spodbuja Komisijo, naj v večji meri spodbuja uporabo teh sistemov v okviru pomorske strategije;

126.   poudarja pomen informacijskih in komunikacijskih tehnologij pri logistiki v pristaniščih; je prepričan, da bi morali biti novi zakonodajni predlogi, kot so predlogi v zvezi z radiofrekvenčno identifikacijo (RFID), usmerjeni k spodbujanju uporabe teh tehnologij; poziva Komisijo, da določi vseevropske standarde informacijskih in komunikacijskih tehnologij za vsa pristanišča v Uniji ter prevzame vodilno vlogo pri pogajanjih o določitvi mednarodnih tehnoloških standardov;

127.   poudarja, da ker so najbolj oddaljene regije na območju Atlantskega in Indijskega oceana primerne za opazovanje pojavov, na primer v zvezi z vremenskimi cikli ter vulkanologijo, in ker so oceanografija, biološka raznovrstnost, okoljska kakovost, upravljanje naravnih virov, energije in vode, genetika, javno zdravje, zdravstvo, novi telekomunikacijski sistemi in storitve na teh ozemljih najboljša področja za evropske raziskave, je treba te regije upoštevati pri načrtovanju prihodnjih raziskovalnih in razvojnih programov;

128.   meni, da je morska biotehnologija ena najbolj obetavnih tehnologij prihodnjih desetletij s številnimi možnostmi uporabe v farmacevtskih izdelkih, kozmetiki, živilski industriji in pri obnovitvi okolja; meni, da je na tem področju treba okrepiti raziskovalna prizadevanja in da bi države članice lahko izkoristile ustanovitev pomorskega investicijskega sklada, kot je predlagano v Zeleni knjigi, ter da je mogoče doseči boljšo sinergijo z boljšim usklajevanjem raziskovalnega prizadevanja držav članic na tem področju; poudarja, da je treba razvoj vsake morske tehnologije strogo urediti in ustrezno oceniti za preprečitev čezmernega izkoriščanja ter dodatnih poškodb občutljivih in ogroženih morskih ekosistemov;

129.   izpostavlja, da usedline na oceanskem dnu vsebujejo velike količine plinastih hidratov, ki bi lahko dopolnili ali nadomestili tradicionalne ogljikove vodike; poudarja, da je zagotavljanje dostopa do virov in njihova ocena ter razvoj načinov za njihovo izkoriščanje največji izziv, ki ga mora rešiti Evropa; meni, da je razširitev celinske plošče držav članic EU nad 200 navtičnih milj v skladu s členom 76 Konvencije Montego Bay priložnost za ohranjanje dostopa do možnih dodatnih virov;

Skupna pomorska politika

130.   izpostavlja pomembne dosežke, ki jih je EU v zadnjih letih zabeležila na področju pomorske varnosti in zaščite okolje (svežnja ERIKA I in II ter drugi zakonodajni ukrepi); poziva Svet, naj čim prej sprejme skupno stališče o zakonodajnih predlogih tretjega svežnja o pomorski varnosti, o katerem je bil politični dogovor dosežen šele sedaj;

131.   vztraja, da je mednarodna morska regija pomembno območje za potencialna partnerstva in posvetovanje med akterji, ki jih zadevajo sektorske politike (promet, okolje, pomorska varnost, upravljanje s staleži rib itd.), ter poziva Komisijo, naj spodbuja to oblikovanje omrežij s podporo programa ozemeljskega sodelovanja 2007–2013 in programa "morske regije" iz nove sosedske politike; meni, da najbolj oddaljene regije zaradi posebne narave njihove geografske lege nikakor niso izključene iz članstva v teh morskih regijah ter da zato lahko odigrajo legitimno vlogo v dinamiki morskih območij;

132.   se strinja s Komisijo, da bi lahko ustanovitev skupnega evropskega pomorskega prostora znatno izboljšala učinkovitost upravljanja teritorialnih voda, in meni, da bi takšen pomorski prostor prispeval k vključitvi notranjega trga za pomorski promet in storitve v EU, zlasti kar zadeva carinske in upravne postopke, in ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pravu morja (UNCLOS) in konvencij Mednarodne pomorske organizacije, vključno s "pravico do plovbe" in "pravico do neškodljivega prehoda" v izključni ekonomski coni v mednarodnih vodah (na odprtem morju); ugotavlja, da je zakonodaja Skupnosti že znatno pripomogla k temu, vendar pa v nekaterih primerih njeno izvajanje v državah članicah zaostaja; poziva države članice, naj sproti izvajajo evropsko zakonodajo;

133.   poudarja prednosti in možnosti pomorskega prometa na kratke razdalje kot trajnostnega in učinkovitega načina prevoza, s katerim se enostavno obide zastoje v kopenskem prometu in ki ima zadostno zmogljivost za rast; zato poziva Komisijo, naj s popolnim izvajanjem zakonov o pomorskem prometu na kratke razdalje podpre in spodbudi takšen promet; meni, da dejstvo, da se pomorski promet na kratke razdalje pravno še vedno obravnava kot mednarodni promet, ovira njegovo rast; zato poziva Komisijo, naj pripravi predlog za vključitev pomorskega prometa na kratke razdalje v evropski notranji trg; poudarja, da to ne sme posegati v konvencije UNCLOS in Mednarodne pomorske organizacije, vključno s "pravico do plovbe" in "pravico do neškodljivega prehoda" v izključni ekonomski coni v mednarodnih vodah (na odprtem morju);

134.   je razočaran zaradi dosedanjega napredka pri uresničevanju projekta TEN št. 21 za pomorske avtoceste ter poziva Komisijo, naj imenuje koordinatorja in tako pospeši uresničevanje projekta pomorskih avtocest;

135.   meni, da morata biti v središču nove pomorske politike, ki jo je sprejela Evropska unija, tudi zaščita in spodbujanje morskih arheoloških virov; meni, da bi vključitev kartografskega popisa potopljenih arheoloških območij in razbitin v evropski morski atlas omogočila njihovo poznavanje in preučevanje in bi pristojnim organom vsake države članice pomagala pri čim boljšem ohranjanju zgodovinske in kulturne dediščine;

136.   meni, da je polno in pravočasno izvajanje celotne okoljske zakonodaje EU (med drugim Okvirne direktive o vodah(18), Direktive o habitatih in divjih pticah, Direktive o nitratih(19), Direktive o deležu žvepla v ladijskem gorivu(20), Direktive o kazenskih sankcijah za morsko onesnaževanje) nujno za ohranjanje kakovosti morskega okolja ter da bi morala Komisija države članice pri tem spodbujati z vsem potrebnim pritiskom in po potrebi s pravnimi ukrepi;

137.   je prepričan, da mora biti previdnostno načelo iz člena 174(2) Pogodbe o ES osnova za vse vrste izkoriščanja morskih con EU; opozarja, da pomanjkanje znanstvene zanesljivosti ne bi smelo biti izgovor za odlaganje izvajanja preventivnih ukrepov; meni, da se v naglici pri preventivnih ukrepih ne sme zanemariti uporabe znanstvenih podatkov;

138.   ugotavlja, da Zelena knjiga omenja več koristnih načinov uporabe vojske, vključno z iskanjem in reševanjem, odpravljanjem posledic nesreč ter nadzorom na morju; vendar obžaluje, da ni omenjeno poslabšanje okolja, ki ga lahko povzroči vojska s testiranjem orožja, gradnjo pomorskih baz in uporabo sistemov podvodnih sonarjev visoke jakosti, kar lahko škodljivo vpliva na kite in povzroči gluhost, poškodbe notranjih organov in množično nasedanje, ki vodi v pogin kitov; glede tega vztraja, da morajo biti vojaške dejavnosti v celoti vključene v pomorsko politiko, ter da se tudi zanje opravi celovite okoljske presoje vplivov in sprejme polna odgovornost.

139.   poziva Komisijo in države članice, naj v pomorsko politiko vključijo obsežne preiskave zalog starega streliva iz preteklih vojn, ki so bile odvržene v evropska morja, ter nevarnosti, ki jih predstavljajo za ljudi in okolje, in da preučijo možnosti zavarovanja in/ali izvleke tega streliva ter sprejmejo ustrezne ukrepe;

140.   poziva Skupnost, naj prevzame vidnejšo vlogo v mednarodnih organizacijah; vendar poudarja, da Skupnost ne more in ne sme predstavljati, še manj pa nadomestiti, držav članic EU; vendar pa poudarja, da mora Skupnost dobiti status opazovalke v Mednarodni pomorski organizaciji;

141.   poudarja, da mora EU aktivno izvajati pomorsko upravljanje na mednarodni ravni za spodbujanje enakih konkurenčnih pogojev v pomorskem gospodarstvu, ne da bi pri tem ogrozila prizadevanja za okoljsko trajnost pomorskih dejavnosti;

142.   poudarja, da je izvajanje in uveljavitev veljavne zakonodaje Mednarodne pomorske organizacije, Mednarodne organizacije dela in EU prispevalo k varnejšemu, čistejšemu in gospodarsko učinkovitejšemu pomorskemu sektorju; pozdravlja dejstvo, da sta bili revidirani Prilogi I in II Konvencije MARPOL, ki je začela veljati 1. januarja 2007; poziva države članice EU, naj nemudoma ratificirajo vse ustrezne konvencije Mednarodne pomorske organizacije in Mednarodne organizacije dela, zlasti Prilogo VI Konvencije MARPOL, Mednarodno konvencijo o civilni odgovornosti za škodo, nastalo zaradi onesnaženja z gorivom iz ladijskih rezervoarjev, Mednarodno konvencijo o nadzoru nad škodljivimi sistemi proti obraščanju na ladjah in Mednarodno konvencijo o odgovornosti in nadomestilu škode v zvezi s prevozom nevarnih in zdravju škodljivih snovi po morju (HNS); poziva, naj se ratifikacija ali neratifikacija uporabi kot merilo pri iskanju ladij v postopkih državnega nadzora pristanišč;

143.   spodbuja države članice in Komisijo, naj dejavno sodelujejo v razpravi Mednarodnega sklada za povrnitev škode, nastale zaradi onesnaženja z nafto, za boj proti podstandardnemu pomorskemu prometu in tako spodbujajo kakovostni pomorski promet. poudarja, da je srednjeročno treba razmisliti o reviziji Konvencije o civilni odgovornosti za škodo, nastalo zaradi onesnaženja z nafto in Mednarodnega sklada za povrnitev škode, nastale zaradi onesnaženja z nafto;

144.   meni, da imajo Evropska agencija za pomorsko varnost, FRONTEX, Agencija za nadzor ribištva in Evropska agencija za okolje na voljo različne instrumente, s katerimi bi lahko učinkovito podprli evropsko pomorsko politiko, če bi jih uporabno združili; zato poziva Komisijo, naj odpravi ovire za sodelovanje teh agencij ter tudi formalizira takšno sodelovanje, da se zagotovijo:

   i) varnost na morju in zaščita morskega okolja (vključno z nadzorom ribištva), varstvo pred terorizmom, piratstvom in kaznivimi dejanji na morju ter nezakonitim, neurejenim in neprijavljenim ribolovom;
   ii) usklajen nadzor ribištva in enotno izvrševanje po vsej EU, sodišča držav članic pa morajo uporabljati enake kazni in sankcije;
   iii) strogo spremljanje upoštevanja določenih morskih plovnih poti in kazenski pregon nezakonitih izpustov iz ladij; hiter, usklajen odziv v primeru nezgode s čim hitrejšim začetkom izvajanja potrebnih ukrepov, vključno z zagotavljanjem pribežališč in pristanišč za sprejemanje ladij v stiski in za boj proti nezakonitemu priseljevanju; ponavlja poziv iz svoje resolucije z dne 21. aprila 2004 za ustanovitev evropske obalne straže in poziva Komisijo, naj čim prej pripravi študijo o njeni izvedljivosti;

145.   pričakuje, da bosta v evropski sosedski politiki upoštevani pomorska politika Unije in potreba po sodelovanju s sosednjimi državami EU, kar zadeva okolje in varnost morja ter na morju;

146.   meni, da je nezakonit ribolov resna in rastoča težava, ki povzroča tako uničenje dragocenih staležev rib kot nepošteno konkurenco med ribiči, ki spoštujejo pravila, in tistimi, ki jih ne spoštujejo; ugotavlja, da nezakonit ribolov v določenih ribolovnih območjih v EU predstavlja velik del celotnega ulova; se veseli prihodnjega sporočila Komisije ter njenih zakonodajnih predlogov za boj proti nezakonitemu ribolovu in za posodobitev akcijskega načrta EU iz leta 2002;

147.   poziva k nadaljevanju celostnega pristopa k evropski pomorski politiki v prihodnosti; izpostavlja, da to vključuje vsaj redna usklajevalna srečanja pristojnih evropskih komisarjev in redne javne izmenjave mnenj z drugimi zainteresiranimi stranmi, na primer na konferencah vsaki dve leti; poziva prihodnja predsedstva Sveta, naj na svoje delovne programe vključijo pomorsko politiko; poleg tega poziva Evropsko komisijo, naj vsako leto določi pomorske projekte, ki se financirajo s sredstvi EU;

148.   zahteva vzpostavitev proračunske vrstice "Pilotni projekti pomorska politika", katere namen je podpirati pilotne projekte za vključitev različnih sistemov nadzora nad morjem, zbiranje znanstvenih podatkov o morju in širjenju omrežij in izkušenj na področju pomorske politike in gospodarjenja z obalo; se zavzema za ustrezno upoštevanje pomorske politike v proračunski strukturi politik in instrumentov EU po letu 2013;

149.   ugotavlja, da je treba koncept pomorske politike sedaj pretvoriti v prakso, in poziva Komisijo k okrepitvi okvira te politike, da bi izvedli celovito raziskavo pomorskega sektorja in politik, ki nanj vplivajo, in tako zagotovili, da se v vseh sektorskih politikah popolnoma upošteva medsebojne vplive in da je njihovo usklajevanje ustrezno; pozdravlja korake, ki so jih institucije Skupnosti in vlade držav članic sprejele v različnih sektorjih v svojem odzivu na Zeleno knjigo o pomorski politiki in jih poziva k nadaljnjim korakom;

o
o   o

150.   naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij.

(1) Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0082.
(2) Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL L 206, 22.7.1992, str. 7).
(3) Direktiva Sveta 79/409/EGS z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic (UL L 103, 25.4.1979, str. 1).
(4) UL L 255, 30.9.2005, str. 11.
(5) UL C 104 E, 30.4.2004, str. 730.
(6) UL L 225, 12.8.1998, str. 16.
(7) UL L 82, 22.3.2001, str. 16.
(8) UL L 80, 23.3.2002, str. 29.
(9) UL L 18, 21.1.1997, str. 1.
(10) UL L 283, 31.10.2003, str. 51.
(11) UL L 332, 28.12.2000, str. 81.
(12) Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0482.
(13) UL L 175, 5.7.1985, str. 40.
(14) UL L 148, 6.6.2002, str. 24.
(15) UL L 179. 23.6.1998, str. 3.
(16) Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0486.
(17) UL L 197, 21.7.2001, str. 30.
(18) Direktiva 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za delovanje Skupnosti na področju vodne politike, (UL L 327, 22.12.2000, str. 1).
(19) Direktiva Sveta 91/676/EGS z dne 12. decembra 1991 o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kemijskih virov (UL L 375, 31.12.1991, str. 1).
(20) Direktiva Sveta 1999/32/ES z dne 26. aprila 1999 o zmanjšanju vsebnosti žvepla v nekaterih tekočih gorivih in o spremembi Direktive 93/12/EGS (UL L 121, 11.5.1999, str. 13).


Prvi železniški paket
PDF 288kWORD 71k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. julija 2007 o izvajanju prvega železniškega paketa (2006/2213(INI))
P6_TA(2007)0344A6-0219/2007

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o izvajanju prvega železniškega paketa (KOM(2006)0189) in spremljajočega delovnega dokumenta služb Komisije (SEK(2006)0530),

–   ob upoštevanju Direktive 2001/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2001 o spremembi Direktive Sveta 91/440/EGS o razvoju železnic v Skupnosti(1),

–   ob upoštevanju Direktive 2001/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2001 o spremembi Direktive Sveta 95/18/ES o izdaji licence prevoznikom v železniškem prometu(2),

–   ob upoštevanju Direktive 2001/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2001 o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti, naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture in podeljevanju varnostnega spričevala(3),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. junija 2006 o uvedbi evropskega sistema železniške signalizacije ERTMS/ETCS(4),

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za promet in turizem (A6-0219/2007),

A.   ker naj bi prvi železniški paket kot prvi korak k vzpostavitvi evropskega integriranega železniškega prostora oživil ta sektor in pospešil prehod prevoza blaga s cestnega na železniški promet,

B.   ker je Parlament v prvi obravnavi tretjega železniškega paketa zahteval od Komisije, da predloži poročila o učinkih prvega in drugega železniškega paketa,

C.   ker je v EU prometni sektor odgovoren za 15 do 30 % vseh emisij CO2, zaradi česar je treba pospešiti prehod prometa s cest na železnico in celinske plovne poti, ki podnebju ni tako nevaren,

D.   ker so ukrepi za prehod na druge vrste prevoza in optimizacijo intermodalnih verig do sedaj potekali nezadovoljivo in ker prvi železniški paket še ni prinesel želenih rezultatov,

E.   ker temeljni pogoji za konkurenčnost in sodelovanje med železniškim, cestnim, zračnim in morskim prometom nujno vplivajo na delovanje vsakega načina prevoza in ker mora biti vprašanje poštene konkurence med temi načini prevoza izhodišče vsake razprave o njihovi učinkovitosti in konkurenčnosti,

F.   ker je okolju škodljivi cestni promet v prednosti, saj se po vsej EU cestnina z določeno najvišjo ceno pobira le na prostovoljni osnovi, večinoma samo na avtocestah in samo za tovorna vozila, brez internalizacije zunanjih stroškov,

G.   ker cestnine dosegajo upoštevanja vredne uspehe pri prehodu prometa s ceste na železnico – na primer v Švici – in so za prometno politiko EU zelo zanimive, zlasti zato, ker so izdatki potrošnika zaradi učinkovitejšega cestnega tovornega prometa zrasli samo za 0,5 %,

H.   ker je EU v sporazumu s Švico in v Alpski konvenciji podpisala protokole o prometu in s tem določila, da je obsežnejši prehod čezalpskega tovornega prometa na železnico del prihodnje prometne politike EU,

I.   ker obstajajo zelo različne izkušnje glede stopnje odprtosti trga in števila podjetij, ki vstopajo na trg, tako v Evropi kot zunaj nje, v majhnih in velikih ter novih in starih državah članicah; ker se je konkurenca tam, kjer je bila uvedena, pokazala kot smiselna in ker manjši prevozniki v železniškem prometu pogosto uspešno zapolnijo niše, ki so v velikih podjetjih veljale za nedonosne,

J.   ker so s širitvijo, najprej s 15 na 25, potem pa na 27 držav članic, v EU vstopile države, katerih železniške strukture se v nekaterih primerih močno razlikujejo od struktur v "starih" državah članicah, kar posledično pomeni drugačne priložnosti in tveganja za železnico; ker širitev in sosedska politika EU prinašata železniški politiki EU nove izzive pri oblikovanju ustrezno diferencirane železniške politike,

K.   ker v nekaterih novih državah članicah, zlasti v baltskih državah, polovico skupne realizacije predstavlja tovorni promet v tretje države in iz njih; ker liberalizacijo železniškega sektorja ovirajo različni pravni okviri sosednjih držav EU ter pomanjkanje aktivnega dialoga med EU in temi državami; ker imajo posledično tradicionalne železniške družbe prevladujoč položaj na trgu, kar gre na škodo sodelovanju z izvajalci železniških storitev, ki niso iz EU,

L.   ker je železniški tovorni promet od odprtja omrežij npr. v Združenem kraljestvu narasel za 60 %, na Nizozemskem za 42,5 %, na Poljskem za več kot 30 % in v Nemčiji za več kot 25 %, medtem ko se je npr. v Franciji, kjer nima državna železnica v tovornem prometu dejansko še nobene konkurence, zmanjšal za 28 %; ker to vpliva na delovna mesta in kakovost ponudbe, nenazadnje pa tudi na podnebje, saj so blago, ki ga je izgubila železnica, pridobili cestni prevozniki,

M.   ker je s tem povezano tudi dejstvo, da ima recimo v Nemčiji, ki je znatno prehitela načrtovani datum za odprtje trga konkurenci, licenco 274 prevoznikov tovora v železniškem prometu, na Poljskem 60, v Franciji, kjer so se strogo držali načrtovanega datuma za odprtje, pa le 5, da o drugih državah, kot sta Finska in Slovenija, kjer državni monopol sploh ne pozna konkurence, sploh ne govorimo,

N.   ker je pravično in pregledno zaračunavanje uporabnin za železniško infrastrukturo neizogiben pogoj za kakršno koli konkurenco v tem sektorju; ker direktiva 2001/14/ES sicer predvideva načelo mejne cene kot temelj zaračunavanja, vendar pa dopušča svobodo pri zaračunavanju uporabnin, kar dejansko privede do zelo različnih sistemov zaračunavanja in različne višine uporabnin v državah članicah; ker imajo različno visoke naložbe držav članic v železnico za posledico razlike v zaračunavanju uporabnine s strani upravljavcev infrastrukture,

O.   ker dosedanje izkušnje in današnje stanje moči konkurence kažejo, da železniški sistem deluje, tudi če sta omrežje in izvajanje storitev ločena na reguliran način,

P.   ker je enovagonski promet z več kot 50-odstotnim deležen pomemben del evropskega železniškega tovornega prometa, na katerega se zanašajo mnoge stranke prevoznikov v železniškem prometu,

Q.   ker so dosegljive statistike o železniških nesrečah sicer še vedno pomanjkljive, vendar kažejo pozitiven razvoj varnosti v železniškem prometu tudi po odprtju trga blagovnega prometa; ker države članice, ki so najbolj odločno odprle trg, ne ugotavljajo poslabšanja varnosti; ker je pridobitev varnostnih spričeval v praksi zelo otežena zaradi težav pri izvajanju, nepreglednosti ter organizacijskih in upravnih ovir.

Pogoji za intermodalno konkurenco

1.   opozarja, da je – v luči rastočih prometnih obremenitev, višjih emisij, omejenih energetskih virov ter tisočih žrtev prometnih nesreč – ponovna oživitev železniškega prometa eden osrednjih ciljev prometne politike EU, ter poziva Komisijo, da to dejstvo upošteva pri izvajanju prvega železniškega paketa;

2.   meni, da je Direktiva "Evrovinjeta 2" prvi korak k pravični konkurenci med načini prevoza: pravična konkurenca ni mogoča, če je po vsej EU za vse železniške proge in za vse vlake obvezna uporabnina, medtem ko se cestnina, ki ima določeno najvišjo dovoljeno ceno, v EU pobira le na prostovoljni osnovi, brez internalizacije zunanjih stroškov, večinoma samo na avtocestah in samo za tovorna vozila; zato poziva Komisijo, da do leta 2008 predloži predlog direktive (prim. člen 1(9) Direktive 2006/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2006 o spremembi Direktive 1999/62/ES o cestnih pristojbinah za uporabo določene infrastrukture za težka tovorna vozila(5)), ki bo prilagodila Evrovinjeto sistemu cen železniških prog, kjer bo za vsa tovorna vozila, težja od 3,5 tone, na vseh cestah v EU brez izjem obvezno plačilo cestnine, zunanji stroški pa bodo internalizirani;

3.   poziva Komisijo, da načela protokolov o prometu iz sporazuma s Švico in Alpske konvencije prenese v ustrezne ukrepe za preusmeritev čezalpskega tovornega prometa na železnico;

4.   ugotavlja, da je konkurenca med železniškim in zračnim prometom izkrivljena; meni, da bi morala biti oprostitev davka na kerozin in davka na dodano vrednost pri mednarodnih letalskih vozovnicah nujno uvrščena na dnevni red na mednarodni in evropski ravni;

5.   meni, da je cilj evropske prometne politike nezdružljiv z dejstvom, da države članice zaračunavajo visoke cene prog v železniškem tovornem omrežju, hkrati pa ne zaračunavajo cestnin za tovorna vozila na cestah;

6.   poudarja, da je pomanjkanje omrežne interoperabilnosti še vedno glavna ovira pri oblikovanju integriranega evropskega železniškega prostora, in odobrava odločitev Komisije, da v zvezi s tem predloži novo pobudo; meni, da bi morala liberalizacija potekati vzporedno z napredovanjem interoperabilnosti in obžaluje, da sta se procesa odvijala z različno hitrostjo; opozarja, da bo odprtje omrežij za konkurenco obrodilo sadove le, če bo vzpostavljeno pravo integrirano vseevropsko omrežje; poziva, da je treba to vprašanje v prihodnosti obravnavati prednostno;

7.   poziva Komisijo, naj posodobi in razvije intermodalno infrastrukturo, zlasti vozlišča s pristaniško infrastrukturo;

Pogoji za intramodalno konkurenco

8.   poudarja, da je treba še bolj izboljšati interoperabilnost železniškega prometa za večjo konkurenčnost železnice; s tem v zvezi poziva, da se evropski sistem za vodenje železniškega prometa (ERTMS) hitro in brez vrzeli namesti na šestih koridorjih, o čemer se je EU preko koordinatorja Karla Vincka dogovorila s prevozniki v železniškem prometu in državami članicami (A: Rotterdam–Genova, B: Neapelj–Berlin–Stockholm, C: Antwerpen–Basel/Lyon, D: Sevilja–Lyon–Turin–Trst–Ljubljana, E: Dresden–Praga–Brno–Dunaj–Budimpešta, F: Duisburg–Berlin–Varšava);

9.   spodbuja Komisijo, da dober zgled državne pomoči za železniški vozni park, kot je bila omogočena pri namestitvi oziroma nadgradnji opreme ERTMS v vlakih, prenese tudi na zmanjševanje hrupa pri tovornih vagonih, saj bi to omogočilo prihranke pri naložbah v infrastrukturo;

10.   priznava, da je možnost prednostne obravnave železniškega potniškega prometa na račun železniškega tovornega prometa prek izjemno visokih cen prog dejavnik, ki negativno vpliva na konkurenčnost železniškega tovornega prometa; ugotavlja, da je za to obnašanje prevoznikov v železniškem prometu neposredno odgovorna nezadostna finančna pomoč, ki jo države članice namenjajo prevoznikom; zato poziva Komisijo, da sprejme vse pravne ukrepe in prepreči tako ravnanje;

11.   poziva Komisijo, da ukrepa proti takšni praksi subvencioniranja, ko pomoč EU za promet prejemajo države članice, ki to pomoč uporabljajo izključno za financiranje cestnega omrežja, železniško omrežje pa zanemarjajo; meni, da bi bilo treba pri sofinanciranju vsaj 40% sredstev nameniti železnicam;

12.   ugotavlja, da se v treh baltskih članicah izvaja zakonodaja EU in da tam trenutno poteka liberalizacija trga, v sosednji državi, Rusiji, pa to ni tako. Poročilo Komisije bi moralo potrditi to posebno situacijo.

13.   podpira Komisijo v njenih prizadevanjih za nadaljnje spodbujanje vseevropskega železniškega tovornega omrežja in pričakuje, da bo podpora namenjena predvsem prednostnim projektom vseevropskega cestnega omrežja;

14.   zahteva, da Komisija predloži priporočilo o trajnostni reviziji finančne strukture železnic (glej člen 9 Direktive Sveta 91/440/EGS);

15.   poziva Komisijo, naj pripravi načrt o pospeševanju obnove železniških povezav z industrijskimi podjetji ter poskrbi, da se preneha z uničevanjem povezav;

16.   poziva Komisijo, naj preuči možnost uvedbe večje preglednosti in predvidljivosti cene prog, z uvedbo načela minimalne usklajenosti cen na mednarodnih koridorjih, v katere vlagajo železniška podjetja, da bi izboljšala interoperabilnost;

Regulacija ločitve železniškega omrežja od obratovanja

17.   meni, da je ločitev železniške infrastrukture od obratovanja zaradi osrednje vloge upravljavcev infrastrukture v železniškem sektorju ključno vprašanje železniške politike, in s tem v zvezi meni, da je nujno treba vzpostaviti neodvisen in pregleden regulatorni organ nadzora z ustreznim financiranjem;

18.   meni, da tako model, ki temelji na ločitvi, kot tisti, ki temelji na integraciji, ustrezata pravu Skupnosti, če je zagotovljena neodvisnost glavnih funkcij v skladu z Direktivo 2001/14/ES; meni, da temu še ni tako, kar kažejo mnoge pritožbe podjetij, ki so vstopila na trg in tekmujejo s starimi uveljavljenimi državnimi železniškimi podjetji; poudarja, da so ali so bili v pritožbah navedeni naslednji razlogi:

   dostopa do omrežja ali do ugodne proge ni bilo mogoče dodeliti, ker je bil že dodeljen železniškemu podjetju, ki je pripadalo prevladujoči skupini,
   njihovim željam ni bilo mogoče ugoditi, ker so bili pred tem odstranjeni kretniški jezički in/ali demontirani izogibalni tiri,
   na določenih odsekih je bila brez razloga odrejena počasnejša vožnja (omejitve hitrosti), da bi s tem zmanjšali zanesljivost konkurentovih povezav z drugimi vlaki,
   ni bilo mogoče kupiti rabljenih lokomotiv, ker so bile že razrezane oziroma so nacionalna železniška podjetja morebitnim kupcem preprečila nakup,
   cene prog so se izjemno zvišale, potem ko je bilo kupljeno nekdanje državno železniško podjetje,
   cene so se dvignile v tako kratkem roku, da novih cen ni bilo mogoče upoštevati pri določanju cen, železniška podjetja iz prevladujoče skupine pa so bila o tem obveščena vnaprej,
   navzkrižno financiranje znotraj prevladujočih skupin se ni preprečilo, saj je del plačanih uporabnin stekel v holdinško podjetje, namesto da bi ga uporabili v korist infrastrukture, kar ni le izboljšalo njihovih rezultatov, ampak jim je tudi omogočilo, da so svoje storitve zagotavljali na trgu po nižji ceni,
   nedržavna podjetja pogosto plačujejo višjo ceno energije kot podružnice skupin, čeprav je oskrba z energijo vključena v holdinško družbo, regionalno sodišče v Frankfurtu na Maini pa je celo presodilo, da je tako izkrivljanje konkurence sprejemljivo,
   licenciranje, zlasti lokomotiv, je v posameznih državah različno urejeno in da vsaka država članica za svoje omrežje zahteva svojo lastno licenco, kar ni samo dolgotrajno, temveč je povezano tudi z zelo visokimi stroški;

19.   ugotavlja, da je vstop novih ponudnikov enovagonskega tovornega prometa na trg odvisen od učinkovitega dela ranžirnih postaj; meni, da je nevtralno upravljanje ranžirnih postaj nujno za zagotavljanje enakopravne obravnave vseh podjetij, in poziva Komisijo, naj preuči ustrezno dopolnitev prava EU;

20.   poziva Komisijo, da železniške sisteme, ki so omejeni na nacionalne meje, spremeni tako, da bo vsakemu železniškemu podjetju, ki izpolnjuje potrebne pravne in tehnične pogoje v svoji državi članici, dovoljeno obratovanje po vsem evropskem omrežju (vzajemna odobritev), kar ne bo spodbudilo le vseevropski, temveč tudi regionalni čezmejni promet; poudarja, da bo to odpravilo tudi prednosti cestnega in zračnega prometa, kjer so takšne razmere prisotne že mnogo let;

21.   poziva Komisijo, naj nemudoma začne sodni postopek proti državam članicam, ki do določenega datuma niso uresničile prvega in drugega železniškega paketa;

22.   ugotavlja, da je treba absolutno prednost nameniti polnemu izvajanju prvega železniškega paketa, vključno s testnimi merili, ki jih je Komisija navedla v prilogah k svojem poročilu o izvajanju prvega železniškega paketa;

23.   poudarja, da se je od leta 2001 delež trga prevoza blaga po železnici v EU-25 stabiliziral in razen baltskih držav, ki so deležne ugodnosti zaradi geografske lege in narave proizvodov, ki se prevažajo, so najbolj učinkovite tiste države, ki so prve začele z reformo svojega železniškega sektorja pred razglasitvijo direktiv Skupnosti in odprtjem trga;

24.   ugotavlja, da ima pomanjkanje zmogljivosti v evropskem železniškem omrežju negativen vpliv na obratovanje železnic glede na druge načine prevoza; poziva Komisijo, naj pred koncem leta 2007 preuči vpliv členov 22, 25 in 26 Direktive 2001/14/ES glede na analizo zmogljivosti in načrt povečanja zmogljivosti, ki sta v primeru preobremenjenosti infrastrukture predpisana v teh členih;

25.   poudarja, da lahko razvoj konkurenčnosti sektorja z odprtjem trga pospeši naložbe v prihodnosti in tako zagotovi rast in zaposlovanje, ki si ga je zadala za cilj Lizbonska strategija; poleg tega meni, da Skupnost s prispevanjem k razvoju okolju prijaznega prevoza načrtno podpira razvoj trajnostnega prevoza;

26.   poudarja pomen neodvisne vloge železniških podjetij, kot ga med drugim navaja člen 5 Direktive 91/440/EGS glede tehničnega, organizacijskega in finančnega upravljanja, ter ugotavlja pozitivni vpliv take vloge na razvoj železnice kot načina prevoza;

27.   poudarja pomen evropskega socialnega dialoga pri preprečevanju, da bi proces liberalizacije odprl pot socialnemu dumpingu;

o
o   o

28.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 75, 15.3.2001, str. 1.
(2) UL L 75, 15.3.2001, str. 26.
(3) UL L 75, 15.3.2001, str. 29.
(4) UL C 300 E, 9.12.2006, str. 499.
(5) UL L 157, 9.6.2006, str. 8.


Trajnostna mobilnost
PDF 283kWORD 70k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. julija 2007 o sporočilu "Naj Evropa ostane v gibanju - Trajnostna mobilnost za našo celino" (2006/2227(INI))
P6_TA(2007)0345A6-0190/2007

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu "Naj Evropa ostane v gibanju - Trajnostna mobilnost za našo celino - Vmesni pregled Bele knjige Evropske komisije o prometu iz leta 2001" (KOM(2006)0314),

–   ob upoštevanju povzetka finskega predsedstva o vmesnem pregledu bele knjige Evropske komisije o prometu iz leta 2001, ki odraža razpravo v Svetu za promet z dne 12. oktobra 2006 (dok. Sveta 13847/06 TRANS 257),

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za promet in turizem ter mnenja Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A6-0190/2007),

A.   ker je bilo zgoraj omenjeno sporočilo Komisije objavljeno po obširnih posvetovanjih z vpletenimi zainteresiranimi stranmi; ker besedilo temelji na posodobljenem pristopu in sledi lizbonskim ciljem ter se uvršča v okvir evropskega trajnostnega razvoja,

B.   ker Parlament priznava dosežke na nekaterih področjih evropske prometne politike in poudarja pomen stalnih prizadevanj, kot so:

   oblikovanje notranjega trga prometnih storitev z medsebojnim povezovanjem infrastrukturnih omrežij, uresničevanjem politike za spodbujanje interoperabilnosti, zagotavljanjem dostopnosti do tega trga, da se zagotovi potrebna čezmejna prepustnost, ter uporabljanjem posebnih ukrepov za blažitev učinkov neugodnih geografskih značilnosti najbolj oddaljenih regij in držav na zunanjih mejah Unije,
   zagotavljanje večje povezanosti med državljani prek prometne politike in drugih orodij,
   uporaba ukrepov za zmanjšanje negativnih posledic prometnega sektorja na okolje,
   stalno pregledovanje in nadaljnji razvoj varnosti vseh vrst prometa (letalskega in pomorskega prometa ter prometa po celinskih plovnih poteh, železnici in cestah), pri čemer se upošteva njegov družbeno-gospodarski razvoj,
   prizadevanja za povečanje kakovosti storitev in za varstvo potrošnikov v vseh vrstah prometa, da se izpolnjuje cilj oblikovanja notranjega trga,
   prizadevanja za zagotavljanje osnovnih pravic potnikov, nenazadnje s tem, da se v sodelovanju z državami članicami zagotavlja univerzalna storitev,
   učinkovito izvajanje predpisov o delovnih pogojih,

C.   ker Parlament poudarja, da se mora evropska prometna politika spoprijeti z naslednjimi novimi izzivi:

   povpraševanje po prometu se povečuje hitreje, kot je bilo predvideno, in raste hitreje od BDP,
   konkurenčnost evropskega gospodarstva bolj kakor kdajkoli prej potrebuje učinkovit in dobro delujoč trajnostni prometni sistem, v okviru katerega bi se moral promet obravnavati kot sestavni del evropske rasti in konkurenčnosti,
   zaradi zadnjih širitev so se pojavili novi izzivi, povezani z integriranim evropskim prometnim sistemom, zlasti glede gostote, zmogljivosti, kakovosti in drugih parametrov prometne infrastrukture med državami EU-15 in novimi državami članicami,
   povečanje škodljivih učinkov toplogrednih plinov na podnebne spremembe, sploh če se upošteva prispevek sektorja k podnebnim spremembam,
   nadaljnja rast cen energije, zlasti cen fosilnih goriv, ki se uporabljajo v prometu,
   možnosti za inovacije in nove tehnologije so se znatno povečale,
   nove naloge, ki so se pojavile zaradi globalizacije,
   varnost in zaščita prometne infrastrukture pred terorizmom postajata vedno bolj pomembni,
   povečale so se težave v sektorju prometa, ki so povezane s kriminalom v prometu ter organiziranimi krajami gospodarskih vozil in njihovega tovora,
   večja mesta vedno težje ohranjajo nemoteno pretočnost potniškega in tovornega prometa,

D.   ker prometna industrija predstavlja približno 7 % evropskega BDP in se dohodki od prometa nenehno povečujejo; poudarja, da učinkovit promet ne prispeva le h gospodarski rasti, temveč je bistven tudi za naložbe v razpoložljive tehnologije, ki so komercialno mogoče in gospodarsko trajnostne; poudarja, da so se zastoji v prometu povečali in Evropsko unijo stanejo približno 1 % BDP in da prometna industrija predstavlja približno 5 % delovnih mest, kar pomeni, da je več kot 10 milijonov ljudi zaposlenih v sektorjih, povezanih s prometom; v zvezi s tem meni, da vmesni pregled daje priložnost Parlamentu, da bolj izrecno, nedvoumno in usmerjeno izrazi cilje evropske prometne politike, z namenom uresničevanja ciljev trajnostne mobilnosti,

1.   poudarja pomen okrepljenega sodelovanja na evropski, državni, regionalni in lokalni ravni, ki bi moralo vključevati učinkovito izvajanje skupnih pravil in bolj učinkovite načine izvrševanja, prav tako poudarja potrebo po pragmatičnem in sodelovalnem medsebojnem povezovanju prometa in drugih področjih, kot so energetika, okolje in inovacije; predlaga, da bi se prometna politika v celoti vključila v Lizbonsko strategijo in bi se upoštevala pri oceni in priporočilih, ki jih vsako leto države članice predstavijo v svojih nacionalnih načrtih, da se meri in primerja napredek;

2.   poudarja potrebo po pragmatičnem in sodelovalnem medsebojnem povezovanju na področju prometa in drugih političnih področjih na nacionalni ravni ali na ravni Skupnosti, kot so energetika, okolje in inovacije; poudarja, da morajo te politike vključevati tudi zahteve o varstvu podnebja in sicer zmanjšanje emisij CO2 v prometnem sektorju za 20 % do leta 2020, kar je prednostna naloga; meni, da bi se lahko pozitivni rezultati pri zmanjševanju žrtev in emisij ter izboljšanju varnosti in okolja dosegli le z integriranim pristopom, na primer po vzoru skupine na visoki ravni CARS 21; opozarja na pomen zagotavljanja usmerjenih informacij za državljane v njihovi vlogi udeležencev v prometu in na to, da se jih spodbuja k bolj odgovornemu ravnanju;

3.   popolnoma soglaša s tem, da bi se morala zakonodaja Skupnosti – v skladu z načelom boljše pravne ureditve in načelom subsidiarnosti – osredotočati na nova področja, kot je mestni promet, kjer je zakonodaja potrebna, politični ukrepi pa bi se morali sprejemati na ravni EU le, če bi imeli jasno dodano vrednost in bi nadomestili preštevilne birokratske postopke, ki so posledica 27 nacionalnih zakonodaj o isti vsebini, vendar istočasno poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo izvajanje, skupno tolmačenje in uveljavljanje obstoječe evropske prometne zakonodaje; nadalje poziva Komisijo, naj izvaja redno spremljanje, da bi opazovala učinkovitost ukrepov, namenjenih izpolnjevanju zastavljenih ciljev, in uvede spremembe, kjer je to potrebno;

4.   obžaluje pogoje, pod katerimi Svet izvaja evropsko prometno politiko, in odločno poziva k hitrejšem sprejemanju odločitev v okviru zakonodajnega postopka ter k pospešenem in bolj usklajenem prenosu v nacionalne zakonodaje; poziva Komisijo, naj v okviru svojih pristojnosti stori vse, da bo ta cilj dosežen;

5.   ugotavlja, da sredstva Skupnosti za financiranje vseevropskih prometnih projektov ostajajo omejena in da dodane vrednosti programa TEN-T ni mogoče doseči, če ni dokončano celotno omrežje; opozarja na financiranje infrastrukture (zlasti, kjer so velike težave z zastoji), čezmejne odseke in prometna vozlišča; meni, da je napredek prednostnih naložb počasnejši od pričakovanj; poudarja, da je treba ključne projekte TEN-T – nadzirajo jih njihovi koordinatorji – izbirati v skladu z njihovo finančno izvedljivostjo ter še posebej v skladu s finančno pripravljenostjo zadevnih držav članic in njihovih regij, poleg tega pa tudi z ravnijo njihove operativne izvedljivosti in napredka njihovega tehničnega načrtovanja, da se zagotovi, da izjave o namenu dobijo dejanski izraz v naložbenih načrtih, ki se vključijo v različne finančne zakonodaje držav članic; meni, da bi morali ti projekti zagotoviti dokazano "vseevropsko dodano vrednost" v smislu vzpostavljanja pristnega medsebojno povezanega in interoperabilnega vseevropskega omrežja, da se prepreči nastajanje razdrobljene strukture nacionalnih omrežij;

6.   poudarja, da zaradi dolgotrajnega finančnega nedelovanja na področju infrastrukture obstaja veliko tveganje za evropsko gospodarsko rast; poziva Komisijo, naj med revizijo sedemletnega proračuna EU leta 2008 predlaga možne razširitve na nove alternativne in inovativne načine financiranja – pri čemer upošteva poročilo o prihodnosti lastnih sredstev Evropske unije – ter tudi dodatne vire za promet in z njim povezane raziskave; poudarja, da bi moralo biti vanj vključeno iskanje virov za naložbe v promet, nenazadnje pravične pristojbine – ki temeljijo na načelu "uporabnik plača" in na možnosti uporabe načela "onesnaževalec plača" –, pod pogojem, da se tako pridobljena sredstva vlagajo nazaj v prometni sektor; meni, da bi morale Komisija in države članice skupaj preučiti dolgoročne finančne težave pri izgradnji omrežja TEN-T kot celote in pri njegovem delovanju, pri čemer je treba upoštevati, da bo obdobje izgradnje trajalo najmanj dve sedemletni proračunski obdobji ter da je življenjski ciklus nove infrastrukture vsaj nekaj desetletij;

7.   odobrava ustanovitev jamstvenega sklada, vendar si obeta več podobnih pobud, zlasti ko bodo javno-zasebna partnerstva – v primernem pravnem okviru – sposobna prevzeti svojo vlogo pri financiranju, vendar ne brez jasnih gospodarskih in finančnih možnosti preživetja; poudarja vlogo Evropske investicijske banke, ki pa mora biti usklajena s širšo udeležbo evropskega bančnega in finančnega sistema v infrastrukturne in prometne projekte;

8.   opozarja, da je geografska širitev Unije povzročila znatno povečanje raznolikosti, zato je treba pred sprejemanjem zakonodaje izvesti poglobljene presoje vplivov, ki bi Evropsko unijo seznanile z mogočimi učinki na posamezne države članice, zlasti novinke; poziva institucije Skupnosti in države članice, naj si po svojih najboljših močeh prizadevajo v celoti izkoristiti vsa razpoložljiva sredstva, povezana z razvojem prometne infrastrukture, kajti kjer primanjkuje zmogljivosti in infrastrukture, kakovostnega napredka ni mogoče doseči s pomočjo horizontalnih ukrepov – somodalnostjo in inteligentnim prometom;

9.   soglaša s tem, da je treba ravnati bolj realistično kot v preteklosti in čim bolje uporabiti omejene zmogljivosti, ter poudarja pomen učinkovite in inovativne uporabe različnih vrst prometa, ki delujejo samostojno ali v večmodalnih povezavah; poudarja, da bi moral biti razvoj somodalnosti usklajen z zmanjševanjem vpliva prometa na okolje; ugotavlja, da bi se morala vsaka vrsta prevoza razvijati neodvisno in v okviru ustreznih okoljskih standardov, sama kriti svoje stroške ter s tem povečati mobilnost prek povečanja učinkovitosti vseh vrst prevoza; poudarja, da somodalnost omogoča doseganje optimalne in trajnostne uporabe virov, in sicer z upravljanjem mobilnosti v prometni logistiki in z intermodalnimi povezavami različnih vrst prevoza, ki bi lahko zmanjšale promet, pri tem pa pridobile presežne zmogljivosti, ki bi koristile celotnemu sistemu;

10.   meni, da je hitro dokončanje omrežja TEN-T prvi način za oblikovanje pogojev za boljšo somodalnost; ugotavlja, da je na različnih trgih prehod na druge vrste prometa bistvenega pomena za zmanjševanje okoljskega učinka prometa ter da lahko že manjši prehod na druge vrste prometa zmanjša zastoje v cestnem prometu; poudarja, da bi bilo treba doseči premike k okolju bolj prijaznim vrstam prometa, kot so železnica, avtobusi in potovalni avtobusi, skupna uporaba osebnih avtomobilov, deljenje avtomobila, hoja in kolesarjenje, pomorski promet in plovba po celinskih plovnih poteh, ter meni, da bi bilo treba poudarek nameniti tistim vrstam prometa, ki imajo pogosto še vedno nizko raven razširjenosti, kar pomeni, da imajo velik potencial;

11.   medtem, ko se nadaljujejo projekti TEN-T, poudarja, da so konvencionalni ukrepi že skoraj dosegli svoje meje; zato poudarja potencial inteligentnih prometnih sistemov, tehnoloških inovacij in naložb v telematiko, da se poveča učinkovitost prometa, zmanjša zastoje ter izboljša varnostno in okoljsko učinkovitost; opozarja, da bi se bilo treba zavedati koristi inteligentnih sistemov in tehnoloških inovacij (SESAR (zračni promet), ERTMS (želežniški promet), RIS (rečni informacijski sistem), Galileo (satelitska navigacija) itd.); poudarja, da je glavna naloga Komisije in industrije podpora trgu za nove inovativne rešitve in oblikovanje ustreznega pravnega in tehničnega okolja, vključno s spodbudami za uporabo novih tehnologij prek javnih naročil;

12.   ugotavlja, da so se zaradi globalizacije logistike, ki je ključni element za konkurenčnost evropskega gospodarstva, pojavili novi izzivi; podpira razvoj okvirne strategije za logistiko tovornega prometa v Evropi in meni, da mora taka strategija temeljiti na stališču, da je logistika prvenstveno poslovna dejavnost in da mora biti zato regulacija omejena na ustvarjanje primernega poslovnega okolja za učinkovit prevoz blaga; poudarja, da bi morala evropska prometna politika logistiko povezati z razvojem in povezovanjem pristanišč ter z razvojem logističnih platform; podpira razvoj okvirne strategije za tovorni promet; spodbuja večmodalne logistične rešitve in evropski modularni sistem, infrastrukturne povezave in napredno informatiko;

13.   poudarja potrebo po sodelovanju ter sklepanju sporazumov med EU in tretjimi državami na področju prometa, energetike, okolja in varnosti, tako posamično kot v okviru mednarodnih organizacij; izraža željo, da bi izdatno sodeloval pri teh pogajanjih in sporazumih;

14.   pozdravlja načrte iz Delovne knjige, opredeljene v Prilogi I zgoraj omenjenega sporočila Komisije, za naslednja leta, in:

   poudarja pomen evropske pomorske politike in zlasti integrirane strategije pomorskega prometa, skupaj s pristaniško politiko, ki bi morala biti uvrščena v področje uporabe pogodbe,
   poudarja pomen projektov "pomorskih avtocest",
   poudarja nadaljnji razvoj, dosežen na področju letalstva, vključno s trgovanjem z emisijami, in podpira napredek programa SESAR,
   opozarja, da je na evropski ravni potreben skupen vseobsegajoč koncept za razvoj letališč, da se prepreči neustrezno dodeljevanje sredstev,
   podpira nadaljevanje programa Marco Polo,
   poudarja, da bi bilo treba pospešiti program Galileo in ERTMS,
   podpira napredek projektov eSafety in identifikacija radijske frekvence (RFID),
   podpira napredek projekta celinskih vodnih poti (NAIADES) in poziva Komisijo in države članice, naj pripravijo predloge za izvajanje napovedanih ukrepov v zvezi s tem akcijskim načrtom, ter podpira napredek RIS,
   se veseli, da bo Komisija leta 2008 predlagala splošno uporaben, pregleden in razumljiv model za oceno vseh zunanjih stroškov, ki bo služil kot osnova za izračune stroškov infrastrukture v prihodnosti in ga bo spremljala analiza učinkov internalizacije zunanjih stroškov za vse vrste prometa ter strategija izvajanja modela za vse vrste prometa,
   poziva Komisijo, naj si bolj prizadeva za celovito izvajanje Direktive 2004/52/ES o interoperabilnosti elektronskih cestninskih sistemov v Skupnosti, in prosi Komisijo, naj pred koncem leta 2007 pripravi poročilo o izvajanju te direktive,
   poziva k izvedbi študije izvedljivosti – v skladu s poročilom o prihodnosti lastnih sredstev EU –, da bi se zagotovilo zanesljivo in trajno financiranje,
   poudarja, da bi bilo treba pri izvajanju sedmega okvirnega programa dati prednost projektom in programom, ki so povezani z inteligentnimi prometnimi sistemi in logistiko, vključno z varnostjo v cestnem prometu, mestnim prevozom in tehnologijami čistih motorjev,
   poziva, naj se zagotovijo standardi kakovosti in interoperabilnosti za biogoriva, ki bodo veljali po celotni EU,
   poudarja potrebo po časovnem načrtu za energetsko učinkovitost,
   poudarja pomen Zelene knjige o mestnem prometu in se nadeja, da bodo zagotovljena posebna sredstva, s katerimi se pripomore k napredku mestnega javnega prevoza v smeri modalne integracije, razvoja sistemov upravljanja prometa in ustvarjanja razmer, v katerih se uporabniki nagrajujejo za njihovo izbiro alternativnih možnosti,
   poudarja pomen sprejemanja nadaljnjih ukrepov v korist trajnostnega prometa v goratih in gosto poseljenih območjih, po tem ko je Svet za promet 11. decembra 2006 podpisal Prometni protokol k Alpski konvenciji,
   predlaga, naj se pripravi zelena knjiga o evropskem turizmu in opravi posebna presoja vpliva zakonodaje, ki ima očiten vpliv na evropski turizem;

15.   poudarja, da vmesni pregled Bele knjige o prometu iz leta 2001 ni niti določil dolgoročnih ciljev niti ni dal odgovorov v zvezi z integriranim pristopom k prihodnji Evropski prometni politiki, čeprav se je prometna politika združene Evrope soočala z novimi izzivi in se z njimi še vedno sooča; zato poziva Komisijo, naj nemudoma začne z oblikovanjem dobro pripravljene evropske prometne politike za obdobje po letu 2010, ki bo lahko na trajnosten način odgovorila na nove izzive;

16.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.


Bolezni srca in ožilja
PDF 217kWORD 65k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. julija 2007 o ukrepih za obravnavo bolezni srca in ožilja
P6_TA(2007)0346B6-0277/2007

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju člena 152 Pogodbe ES,

–   ob upoštevanju sklepov seje Sveta za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov z dne 1. in 2. junija 2004(1),

–   ob upoštevanju predloga Komisije o vzpostavitvi drugega programa ukrepov Skupnosti na področju zdravja (2007–2013) (KOM(2006)0234),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. decembra 2005 o zakonodajnem in delovnem programu Komisije za leto 2006(2),

–   ob upoštevanju evropske strategije za preprečevanje in obvladovanje nenalezljivih bolezni(3), ki jo je sprejela Svetovna zdravstvena organizacija,

–   ob upoštevanju sklepov in strateških ciljev glede žensk in zdravja v Pekinški deklaraciji in Izhodiščih za ukrepanje, sprejetih na četrti svetovni konferenci Združenih narodov o ženskah dne 15. septembra 1995,

–   ob upoštevanju evropskih smernic za preprečevanje bolezni srca in ožilja(4),

–   ob upoštevanju izjave, sprejete na konferenci o zdravju srca, ki je potekala 28. in 29. junija 2005 v Luksemburgu(5),

–   ob upoštevanju konference o zdravju srca pri ženskah, ki je potekala 7. marca 2006 v Bruslju(6),

–   ob upoštevanju evropske listine o zdravju srca iz junija 2007(7),

–   ob upoštevanju pobude finskega predsedstva o zdravju v vseh politikah iz leta 2006(8),

–   ob upoštevanju sedmega okvirnega programa za raziskave (2007-2013)(9),

–   ob upoštevanju člena 108(5) svojega Poslovnika,

A.   ker so glede na evropske statistične podatke o boleznih srca in ožilja za leto 2005 te bolezni najpogostejši vzrok smrti pri moških in ženskah v EU, kar pomeni 1,9 milijona smrti; ker bolezni srca in ožilja moške in ženske prizadenejo različno; ker je pri ženskah večja verjetnost, da umrejo zaradi kapi ali srčnega napada kot pri moških; ker bolezni srca in ožilja pri ženskah pogosto niso diagnosticirane in ustrezno zdravljene(10),

B.   ker bolezni srca in ožilja povzročijo skoraj polovico, namreč 42 %, vseh smrti v EU(11),

C.   ker so bolezni srca in ožilja drugi najpogostejši vzrok za breme bolezni (bolezen in smrt) v EU in predstavljajo 18 % bremena(12),

D.   ker celotni stroški bolezni srca in ožilja v EU znašajo 169 milijard EUR, pri čemer je 105 milijard EUR namenjenih za zdravljenje bolezni v EU, preostalih 64 milijard EUR pa nastane zaradi manjše storilnosti in stroškov neformalne nege(13),

E.   ker je zdravje stanje popolnega telesnega, duševnega in socialnega blagostanja in ne le odsotnost bolezni ali invalidnosti,

F.   ker je zaradi spreminjajoče se demografske strukture EU potrebna daljša delovna doba ljudi ter ker oslabelost zaradi visokega krvnega pritiska in bolezni srca in ožilja negativno vpliva na trg dela(14),

G.   ker je v indikatorjih OECD za leto 2005(15) navedeno, da se pri sedanjih izdatkih za zdravje le približno 3 % sredstev porabi za preventivne programe in programe na področju javnega zdravja,

H.   ker so glavni dejavniki za razvoj bolezni srca in ožilja uživanje tobaka in alkohola ter preveč trebušne maščobe, kar lahko povzroči presnovne motnje, visoke vrednosti glukoze, lipidov in holesterola v krvi ter visok krvni pritisk,

I.   ker je mogoče večino bolezni srca in ožilja preprečiti s spremembo načina življenja ter zgodnjim odkrivanjem zelo ogroženih posameznikov in pravilno diagnozo,

J.   ker Svetovna zdravstvena organizacija ugotavlja, da so stroškovno najbolj učinkovite metode za zmanjšanje ogroženosti celotne populacije ukrepi v vsej populaciji, ki združujejo učinkovito politiko in široko zastavljeno politiko za spodbujanje zdravja(16),

K.   ker ni oprijemljive evropske strategije za obravnavo bolezni srca in ožilja,

L.   ker je konferenca o zdravju srca pri ženskah v sklepih marca 2006 pozvala Svet, naj sprejme priporočilo o oprijemljivi strategiji EU za zdravje srca in ožilja na podlagi predloga Komisije, ki naj obsega spodbujanje zdravja srca in ožilja, mehanizme za podporo strategij in dejavnosti v državah članicah na področju srca in ožilja, smernice za oceno ogroženosti, najboljše preventivne metode, zdravljenje, rehabilitacijo in odkrivanje ter izobraževanje zdravnikov med zdravniki,

M.   ker so med državami članicami velike razlike v razširjenosti, preprečevanju in zdravljenju bolezni srca in ožilja, vloga EU pa je, da si prizadeva odpraviti neenakosti in odpraviti razlike,

N.   ker je spol ključni dejavnik pri razvoju, diagnosticiranju, zdravljenju in preprečevanju bolezni srca in ožilja; ker se v zdravstvu spolu ne posveča dovolj pozornosti, kar škodljivo vpliva na zdravljenje bolezni srca in ožilja pri ženskah,

O.   ker je v zgoraj omenjeni resoluciji z dne15. decembra 2005 Komisijo pozval, naj "zagotovi primerno nadaljnje spremljanje svojih sporočil o boju proti debelosti, boleznim srca, sladkorni bolezni, raku, duševnim motnjam in HIV/AIDS",

P.   ker je zdravljenje drugih hudih bolezni dobilo veliko podporo v Evropskem parlamentu v letu 2006 z izjavo z dne 27. aprila 2006 o sladkorni bolezni(17) in resolucijo z dne 25. oktobra 2006 o raku dojk v razširjeni Evropski uniji(18), trenutno pa ni ničesar o boleznih srca in ožilja, ubijalcu številka 1 v Evropi,

1.   poziva Komisijo, naj predlaga priporočilo o boleznih srca in ožilja, vključno z visokim krvnim pritiskom, ter o zgodnjem odkrivanju zelo ogroženih posameznikov in preventivnih strategijah v Evropi, pri čemer se bodo upoštevale razlike med spoloma za zagotovitev enakosti spolov v zdravstvu;

2.  Poziva Komisijo, naj uvede raziskavo, ki bo spodbudila opremljanje velikih javnih prostorov, na primer železniških postaj, postaj podzemne železnice, letališč in stadionov, s sistemi za oskrbo izven bolnišnic, na primer za hitro defibrilacijo ob srčnem zastoju (fibrilacija srca);

3.   poziva države članice, naj razvijejo in okrepijo svoje sisteme za spremljanje dejavnikov tveganja;

4.   poziva države članice, naj sprejmejo ali prenovijo nacionalne strategije za javno zdravje in vanje vključijo spodbujanje zdravja, populacijske strategije in strategije za zgodnje odkrivanje tveganja na področju zdravja srca in ožilja ter razvijejo ocenjevanje vpliva na zdravje, da bodo določile breme za nacionalne zdravstvene sisteme, upoštevajoč razlike med spoloma za zagotavljanje enakosti spolov v zdravstvenem sektorju;

5.   poziva države članice, naj oblikujejo smernice za preprečevanje bolezni srca in ožilja, skupaj z enotnimi smernicami najboljše prakse za zgodnje odkrivanje zelo ogroženih posameznikov;

6.   poziva Komisijo in države članice, naj se dogovorijo o določitvi ciljev za ureditev odkrivanja in spremljanja visokega krvnega pritiska;

7.   spodbuja države članice, naj oblikujejo in izvajajo strategije za spodbujanje zdravja srca in ožilja, zgodnje odkrivanje zelo ogroženih skupin in preventivne strategije, saj so to stroškovno najučinkovitejše metode v boju proti boleznim srca in ožilja;

8.   poziva države članice, naj za spodbujanje zdravja srca in ožilja in preventivne strategije sprejmejo večsektorski pristop ob posvetovanju z vsemi zainteresiranimi stranmi;

9.   poziva države članice, naj še naprej razvijajo akcijske načrte o dejavnikih zdravja, povezanih z načinom življenja, za spodbujanje zdravega načina življenja;

10.   poziva k stalni finančni podpori na lokalni, nacionalni in evropski ravni za nadaljnje raziskave na področju preprečevanja bolezni srca in ožilja ter spodbujanja zdravja srca in ožilja, vključno z raziskavami o dejavnikih tveganja za bolezni srca in ožilja, razširjenosti in genetskih dejavnikih;

11.   poziva države članice, naj v javnem izobraževanju izvajajo programe za osveščanje o dejavnikih tveganja, povezanih z boleznimi srca in ožilja, ter specializirane programe za nadaljnje izobraževanje zdravstvenih delavcev;

12.   poziva države članice, naj ugotovijo, koliko so bolezni srca in ožilja razširjene med njihovim prebivalstvom, in ocenijo svoje nacionalne programe, da bi določile mejne vrednosti, s pomočjo katerih lahko nacionalni zdravstveni organi zastavijo oprijemljive cilje pri izvajanju temu namenjenih dejavnosti;

13.   poziva države članice in Komisijo, naj spodbujajo izvajanje najnovejših evropskih smernic za preprečevanje bolezni srca in ožilja, ki jih je pripravila skupna evropska delovna skupina;

14.   poziva Komisijo, naj spodbuja pobude in sodelovanje z zainteresiranimi stranmi, ki spodbujajo boljše zdravje srca in ožilja z ukrepi, namenjenimi preprečevanju debelosti in visokega krvnega pritiska ter z njima povezanih zapletov, med katere sodijo nadaljnji nadzor nad tobakom, alkoholom ter boljše prehranjevanje in večja telesna dejavnost;

15.   poziva Komisijo, naj spremlja svoje prejšnje pobude za izmenjavo najboljših praks pri preprečevanju bolezni srca in ožilja med državami članicami;

16.   poziva Komisijo, naj spodbuja redno izmenjavo izkušenj, informacij in podatkov o zdravju srca in ožilja med vsemi zainteresiranimi stranmi, ki so vključene v preprečevanje bolezni srca in ožilja;

17.   poziva Komisijo, naj poveča primerljivost podatkov, s tem da spodbudi vzpostavitev baze podatkov za spremljanje razširjenosti bolezni srca in ožilja, umrljivosti, obolevnosti in dejavnikov tveganja v državah članicah;

18.   poziva Komisijo, naj glede na sklepe Sveta o zdravju v vseh politikah pripravi presoje vpliva na zdravje, s katerimi bo izmerila, kolikšno je breme bolezni srca in ožilja ter visokega krvnega pritiska na evropsko gospodarko produktivnost v vseh državah članicah;

19.   pozdravlja načrt za razvoj zdravstvene strategije, ki ga je Komisija napovedala pred kratkim, ter poziva Komisijo, naj v njem izpostavi, da je potreben pravičen dostop do preprečevanja, zdravljenja, diagnosticiranja in spremljanja bolezni za vse Evropejce, ne glede na nacionalnost;

20.   poziva Komisijo, naj države članice opozori na možnosti financiranja, ki obstajajo v okviru sedmega okvirnega programa za raziskave, strukturnih skladov in Evropskega razvojnega sklada, za bolezni srca in ožilja, metode za odkrivanje in preprečevanje visokega krvnega pritiska ter za nadaljnje raziskave bolezni srca in ožilja;

21.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in parlamentom držav članic.

(1) http://www.consilium.europa.eu/ueDocs/cms_Data/docs/pressData/en/lsa/80729.pdf
(2) UL C 286 E, 23.11.2006, str. 487.
(3) EUR/RC56/R2.
(4) Eur. J. Cardiovasc. Prev. Rehabil. 2003 december; 10 (priloga 1): str. 1–78.
(5) http://www.escardio.org/NR/rdonlyres/8D8142BF-23F3-4811-ABFE-3B0BCFEBB0EF/0/LuxembourgDeclaration_116Kb.pdf
(6) www.cvhconference.org
(7) www.heartcharter.eu
(8) http://www.stm.fi/Resource.phx/eng/subjt/inter/eu2006/hiap/index.htx.i1153.pdf
(9) Sklep št. 1982/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 (UL L 412, 30.12.2006, str. 1).
(10) Študija: Discrimination against Women and Young Girls in the Health Sector, Oddelek za tematsko področje C, PE 378.295.
(11) Prav tam..
(12) Prav tam..
(13) Prav tam..
(14) High Blood Pressure and Health Policy, Kanavos/Őstergren/Weber et al., 2007.
(15) Health at a Glance – kazalniki OECD za leto 2005. November 2005.
(16) Sporočilo Svetovne zdravstvene organizacije – Bolezni srca in ožilja: preprečevanje in obvladovanje, WHO, 2003, dostopno na http://www.who.int/dietphysicalactivity/media/en/gsfs_cvd.pdf
(17) UL C 296 E, 6.12.2006, str. 273.
(18) Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0449.


Sporazum z Združenimi državami Amerike o uporabi evidence imen letalskih potnikov (PNR)
PDF 287kWORD 61k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. julija 2007 o Sporazumu z Združenimi državami Amerike o uporabi evidence imen letalskih potnikov (PNR)
P6_TA(2007)0347RC-B6-0278/2007

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju člena 6 Pogodbe o Evropski skupnosti, člena 8 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije in člena 8 Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah,

–   ob upoštevanju svojega priporočila Svetu z dne 7. septembra 2006(1) in svoje resolucije z dne 14. februarja 2007(2) o PNR,

–   ob upoštevanju prejšnjih sporazumov o PNR med Evropsko skupnostjo in Združenimi državami Amerike z dne 28. maja 2004 in med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike z dne 19. oktobra 2006,

–   ob upoštevanju osnutka sporazuma z dne 28. junija 2007 med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike o obdelavi in posredovanju podatkov PNR s strani letalskih prevoznikov ameriškemu ministrstvu za domovinsko varnost (Department of Homeland Security - DHS), ki ga je predsedujoči Svetu, minister Wolfgang Schäuble, neformalno posredoval predsedniku Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve,

–   ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropskih skupnosti z dne 30. maja 2006 v združenih zadevah C-317/04 in C-318/04,

–   ob upoštevanju pisma DHS z dne 28. junija 2007, v katerem ameriško ministrstvo razlaga zagotovila za varovanje podatkov PNR, ki ga je predsedujoči Svetu, g. Schäuble, neformalno posredoval predsedniku Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve,

–   ob upoštevanju pisma o novem sporazumu PNR z ZDA (novi PNR sporazum), ki ga je evropski nadzornik za varstvo podatkov dne 27. junija 2007 poslal predsedujočemu Svetu, g. Schäublu, in odgovorov, ki jih je prejel od ministra Wolfganga Schäubleja in generalnega direktorja generalnega direktorata za pravosodje, svobodo in varnost Komisije Jonathana Faulla z dne 29. junija in 3. julija 2007,

–   ob upoštevanju člena 2 Dodatnega protokola h Konvenciji Sveta Evrope o varstvu posameznikov pri avtomatski obdelavi osebnih podatkov glede nadzornih organov in čezmejnega prenosa podatkov,

–   ob upoštevanju Direktive Sveta 2004/82/ES z dne 29. aprila 2004 o obveznosti prevoznikov, da sporočajo podatke o potnikih(3),

–   ob upoštevanju člena 103(2) svojega Poslovnika,

A.   ker je izraženi namen novega sporazuma PNR na eni strani zagotoviti pravno podlago za prenos podatkov PNR iz EU v ZDA, na drugi strani pa ponuditi ustrezno zaščito osebnih podatkov in opredeliti postopkovne zaščitne ukrepe za državljane EU,

B.   ker je namen sporazuma PNR pomagati preprečiti in se boriti zoper terorizem in mednarodno kriminaliteto,

C.   ker novi sporazum PNR ne izpolnjuje tega drugega cilja, saj vsebuje znatne pomanjkljivosti glede pravne varnosti, varovanja podatkov in pravnih sredstev za državljane EU, zlasti zaradi splošnih in nejasnih opredelitev ter številnih možnih izjem,

D.   ker sporazum PNR zagotavlja pravni okvir za prenos podatkov PNR iz EU v ZDA ter posledično tudi podlago za delovanje letalskih prevoznikov v ZDA,

E.   ker sta ustrezna zaščita zasebnosti in državljanskih svoboščin posameznih državljanov ter nadzor nad kakovostjo podatkov nujna, če naj bo posredovanje podatkov in informaciji dragoceno in zanesljivo sredstvo v boju proti terorizmu;

Splošno

1.   priznava težke razmere, v katerih so potekala pogajanja o PNR, ter načeloma priznava prednosti enega sporazuma med EU in ZDA o PNR pred 27 dvostranskimi sporazumi med državami članicami in ZDA;

2.   globoko obžaluje dejstvo, da ni demokratičnega nadzora, saj je bil novi sporazum PNR, ki je nastal na zahtevo ZDA, sklenjen brez vsakršnega sodelovanja Evropskega parlamenta in ker so tudi nacionalni parlamenti imeli le malo možnosti za vpliv na pogajalski mandat in za temeljito oceno predlaganega novega sporazuma PNR, niti niso mogli predlagati sprememb;

3.   izraža zaskrbljenost nad še vedno pomanjkljivo pravno varnostjo glede posledic in obsega obveznosti, ki veljajo za letalske prevoznike, ter nad pravnim razmerjem med novim sporazumom PNR in pismom DHS;

4.   izraža kritiko nad tem, da novi sporazum PNR ne nudi ustrezne ravni zaščite podatkov PNR, in obžaluje, da ni jasnih in sorazmernih določb o posredovanju informacij, njihovi hrambi in nadzoru nad njimi s strani organov za varstvo podatkov; je zaskrbljen nad številnimi določbami, ki jih lahko DHS izvaja na podlagi diskrecijske pravice;

5.   zaradi tega poziva nacionalne parlamente držav članic, da natančno preučijo osnutek novega sporazuma PNR ob upoštevanju pripomb iz te resolucije;

Glede pravnega okvira

6.   je zaskrbljen, ker ravnanje, zbiranje, uporaba in shranjevanje podatkov PNR s strani DHS ne temelji na posebnem sporazumu, ampak zgolj na nezavezujočih zagotovilih, ki jih lahko DHS kadar koli enostransko spremeni in ki ne zagotavljajo nobenih pravic ali koristi za katerega koli posameznika ali stranko;

7.   obžaluje, da pismo DHS ne vsebuje jasno izraženega namena, pač pa navaja, da se podatki PNR lahko uporabijo za boj proti terorizmu in podobna kazniva dejanja, kot tudi za številne druge, neopredeljene namene, npr. za zaščito bistvenih interesov posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo, ali drugih oseb, ali v katerem koli kazenskem postopku, oziroma v drugem zakonsko določenem primeru;

8.   pozdravlja pripravljenost DHS, da načeloma najkasneje 1. januarja 2008 začne uporabljati sistem PUSH, čeprav obžaluje, da se je zamenjava – predvidena že v sporazumu PNR iz leta 2004 – zavlekla za več let, in to ne glede na dejstvo, da so bili tehnični pogoji že zdavnaj izpolnjeni; meni, da bi moral biti sistem PUSH za vse prevoznike nujni predpogoj pri prenosih podatkov PNR; poudarja, da bi lahko sočasni obstoj sistemov PUSH in PULL privedel do nelojalne konkurence med letalskimi prevozniki EU;

9.   vztraja, da so skupni redni pregledi DHS in EU izčrpni, da se izvajajo vsakoletno in da so njihove ugotovitve objavljene; vztraja, da morajo pregledi vsebovati oceno učinkovitosti ukrepov, kar zadeva večjo varnost; obžaluje dejstvo, da pri pregledih ni predvideno sodelovanje evropskega nadzornika za varstvo podatkov oziroma njegovih nacionalnih kolegov, kar je določal prejšnji sporazum PNR;

10.   vztraja, da morajo biti potniki ustrezno obveščeni o uporabi njihovih podatkov in o njihovih pravicah, zlasti o pravici do pravnega sredstva in pravici, da so obveščeni, na kakšni osnovi so lahko zadržani, ter da je obveščanje naloga prevoznikov; meni, da morata DHS in Komisija prevzeti odgovornost za obveščanje potnikov, ter predlaga, da bi si potniki lahko prebrali "Kratko obvestilo o potovanju med Evropsko unijo in ZDA", kar je predlagala delovna skupina iz člena 29 (WP 132);

11.   obžaluje dejstvo, da se pri pogajanjih Unije z ZDA niso upoštevali ne Direktiva 2004/82/ES niti sporazuma PNR med EU in Avstralijo ter Kanado, s katerima je zagotovljena višja raven varstva osebnih podatkov;

12.   opozarja, da upravni sporazum med EU in ZDA ne sme imeti učinka znižanja ravni varstva osebnih podatkov, kot jo zagotavljajo nacionalne zakonodaje držav članic; obžaluje, da bo sporazum ustvaril še dodatno zmedo glede obveznosti letalskih prevoznikov EU in glede temeljnih pravic državljanov EU;

Glede varstva podatkov

13.   pozdravlja določbo, po kateri bo ameriški zakon o zasebnosti v upravnih zadevah veljal tudi za državljane EU;

14.   obžaluje dejstvo, da si DHS v skladu z zakonom o prostem dostopu do informacij pridržuje pravico do izjem;

15.   obžaluje, da novi sporazum PNR ne določa natančnih meril, po katerih bi lahko opredelitev varovanja osebnih podatkov DHS ocenili kot ustrezno glede na standarde EU;

16.   pri tem obžaluje, da so lahko podatki PNR državljanov Evropske unije obdelani izključno po predpisih ZDA brez ustrezne presoje ali kakršne koli navedbe konkretnih ameriških predpisov, ki se pri tem uporabljajo;

17.   obžaluje dejstvo, da se bo obdobje hrambe podatkov PNR s 3 in pol let podaljšalo na 15 let, kar bo retroaktivno veljalo tudi za podatke, zbrane po prejšnjih sporazumih o PNR; izreka odločno kritiko nad dejstvom, da po 15-letnem obdobju hrambe, sestavljenem iz 7-letnega "aktivnega" obdobja in 8-letnega "obdobja mirovanja", ni nobenih jamstev, da bodo podatki dokončno izbrisani;

18.   je seznanjen s tem, da se je število podatkovnih polj s 34 zmanjšalo na 19, a poudarja, da je zmanjšanje v veliki meri zgolj kozmetično, saj so bila podatkovna polja združena in preimenovana, ne pa črtana;

19.   z zaskrbljenostjo ugotavlja, da bo DHS razpolagal z občutljivimi podatki (tj. osebnimi podatki, ki kažejo na rasno ali narodnostno poreklo, politične nazore, verska ali filozofska prepričanja, članstvo v sindikatu, ter podatki v zvezi z zdravstvenim stanjem ali spolnim življenjem posameznikov) in da jih bo DHS lahko uporabljal v izjemnih primerih;

20.   je zaskrbljen nad dejstvom, da bodo podatki v "aktivnih analitičnih zbirkah podatkov" shranjeni sedem let, kar vodi v precejšnjo nevarnost množičnega profiliranja in pridobivanja podatkov, kar je nezdružljivo s temeljnimi evropskimi načeli, poleg tega pa gre za prakso, o kateri še vedno poteka razprava v kongresu ZDA;

Glede izmenjave informacij

21.   obžaluje, da v novem sporazumu PNR ni natančno opredeljeno, kateri organi ZDA lahko dostopajo do podatkov PNR;

22.   je zaskrbljen zaradi predvidenega prenosa analitičnih podatkov iz podatkov PNR od organov ZDA k policijskim in pravosodnim organom v državah članicah ter morebiti k Europolu in Eurojustu zunaj konkretnih pravosodnih postopkov ali policijskih preiskav, kot je omenjeno v pismu DHS, saj bi moralo biti to dovoljeno le v skladu z obstoječimi sporazumi med EU in ZDA o medsebojni pravni pomoči in izročitvah;

23.   odločno nasprotuje določbi, da bi do podatkov PNR lahko dostopale vse tretje države, ki bi izpolnjevale specifične pogoje DHS, ter da bi te države izjemoma, v neopredeljenih izrednih primerih, lahko dostopale do podatkov PNR in to brez zagotovil, da bodo z njimi ravnale v skladu z ravnjo varstva podatkov DHS;

24.   obžaluje, da se je EU strinjala, da se ne vmešava glede varstva osebnih podatkov državljanov EU v primerih, ko bi ZDA podatke izmenjale s tretjimi državami;

25.   ugotavlja, da novi sporazum PNR omogoča, da DHS drugim vladnim organom ZDA posreduje podatke PNR v zvezi s konkretnimi primeri in v skladu z naravo primera; obžaluje, da v novem sporazumu PNR ni natančno navedeno, kateri organi ZDA lahko dostopajo do podatkov PNR, in da so cilji, predvideni v členu I pisma DHS, zelo široki;

Glede evropskega sistema PNR

26.   ugotavlja, da se novi sporazum PNR sklicuje na možni prihodnji sistem PNR na ravni EU oziroma ene ali več držav članic, in da navaja, da bi bili vsi podatki PNR iz takšnega sistema lahko na voljo DHS;

27.   zahteva, da Komisija pojasni, ali se dejansko pripravlja evropski sistem PNR, vključno s predstavitvijo študije izvedljivosti, katere izvedbo je zagotovila;

28.   se pridružuje zaskrbljenosti, ki jo je delovna skupina iz člena 29 izrazila v zvezi z uporabo podatkov PNR za namene kazenskega pregona, in Komisijo poziva, da utemelji:

   a) operativno potrebo in namen zbiranja podatkov PNR na točki vstopa na ozemlje EU;
   b) dodano vrednost zbiranja podatkov PNR v primerjavi z že obstoječimi kontrolnimi ukrepi na točki vstopa v EU za namene varnosti (schengenski sistem, vizumski informacijski sistem, sistem API);
   c) predvideno uporabo podatkov PNR, zlasti če bodo uporabljeni za identifikacijo oseb za namene zagotavljanja varnosti v letalskem prometu, za identifikacijo oseb, ki vstopajo na ozemlje EU, ali za splošno negativno ali pozitivno profiliranje potnikov;

29.   vztraja pri zahtevi, da pri vseh teh vprašanjih v skladu s členoma 71(1)(c) in 251 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti sodeluje tudi Parlament;

30.   opozarja, da bo novi sporazum o PNR sčasoma treba pregledati glede na prihodnje institucionalne reforme EU, nakazane v sklepih Evropskega sveta junija 2007, in v skladu z mandatom prihodnje medvladne konference;

31.   namerava prositi za pravno oceno novega sporazuma PNR glede skladnosti z nacionalno zakonodajo in zakonodajo EU ter poziva delovno skupino iz člena 29 ter evropskega nadzornika za varstvo podatkov, da pripravita izčrpni poročili v zvezi s tem;

o
o   o

32.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter kongresu ZDA.

(1) UL C 305 E, 14.12.2006, str. 250.
(2) P6_TA(2007)0039.
(3) UL L 261, 6.8.2004, str. 24.


Euroobmočje (2007)
PDF 321kWORD 75k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. julija 2007 o letnem poročilu o euroobmočju za leto 2007 (2007/2143(INI))
P6_TA(2007)0348A6-0264/2007

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju Sporočila Komisije o letni izjavi o euroobmočju za leto 2007 (KOM(2007)0231),

–   ob upoštevanju spomladanske gospodarske napovedi Komisije z dne 7. maja 2007,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. aprila 2007 o javnih financah v EMU v letu 2006,(1)

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. februarja 2007 o razmerah v evropskem gospodarstvu pripravljalno poročilo o širših smernicah ekonomske politike za leto 2007,(2)

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. februarja 2007 o makroekonomskem učinku zvišanja cene energije,(3)

–   ob upoštevanju resolucije z dne 1. junija 2006 o širitvi euroobmočja(4),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. marca 2006 o strateški reviziji Mednarodnega denarnega sklada,(5)

–   ob upoštevanju letnega poročila Evropske centralne banke (ECB) za leto 2006,

–   ob upoštevanju poročil ECB o finančnem povezovanju v Evropi iz marca 2007,

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A6-0264/2007),

A.   ker je BDP v euroobmočju leta 2006 v primerjavi z 1,4 % povečanjem leta 2005 narasel za 2,7 %, kar je najboljši dosežek po letu 2000, inflacija pa je ostala na ravni 2,2 % iz leta 2005,

B.   ker se je proračunski primanjkljaj v letu 2006 znižal z 2,5 % v letu 2005 na 1,6 % BDP,

C.   ker se je stopnja brezposelnosti do konca leta 2006 znižala na 7,6 %, kar je najnižja raven v zadnjih 15 letih,

D.   ker članstvo v euroobmočju krepi stopnjo gospodarske soodvisnosti med državami članicami, zahteva tesnejše usklajevanje gospodarskih politik zaradi odpravljanja strukturnih pomanjkljivosti, kar bi omogočilo reševanje prihodnjih izzivov in prilagoditev euroobmočja na vedno bolj globalizirano gospodarstvo,

E.   ker euroobmočje predstavlja ključni element stabilnosti v svetovnem gospodarstvu,

Makroekonomska gibanja

1.   pozdravlja ugodna gospodarska gibanja v letu 2006 na področju gospodarske rasti in zaposlenosti, kar je omogočilo nastanek 2 milijonov novih delovnih mest in zmanjšalo proračunski primanjkljaj; vendar poudarja, da visoka stopnja nezaposlenosti in nizka udeležba na trgu dela Evropi ne omogočata uspešnega reševanja trenutnih in bodočih izzivov svetovnega gospodarstva;

2.   v zvezi s tem opozarja, da člen 111 Pogodbe pooblašča Svet za oblikovanje politike deviznih tečajev, ne da bi natančno določal sredstva za izvajanje te pristojnosti; poziva Euroskupino, Svet in ECB, da v celoti izvajajo svoje pristojnosti;

3.   ugotavlja, da je ponovna gospodarska rast deloma rezultat strukturnih izboljšav, in pozdravlja dejstvo, da produktivnost faktorja dela hitreje narašča; vendar meni, da je še prezgodaj, da bi lahko z gotovostjo trdili, ali je okrevanje gospodarstva bolj ciklične ali bolj strukturne narave; s tem v zvezi meni, da je treba biti previden;

4.   pozdravlja dejstvo, da so si članice euroobmočja močno prizadevale za odpravo čezmernih proračunskih primanjkljajev v skladu s prenovljenim Paktom stabilnosti in rasti; poudarja, da Komisija meni, da se je v celotnem euroobmočju kakovost prilagoditve povečala, ob tem pa je bila odvisnosti od enkratnih ukrepov manjša, zmanjšali so se tudi javni izdatki; zlasti poudarja, da so prizadevanja za konsolidacijo, zlasti v državah s čezmernimi primanjkljaji, in izboljšanje gospodarskega položaja, znižala proračunski primanjkljaj v euroobmočju z 2,5 % BDP v letu 2005 na 1,6 % BDP v letu 2006;

5.   vztraja, da je dobra fiskalna politika predpogoj za trajnostno rast in ustvarjanje novih delovnih mest, saj nizki proračunski primanjkljaji in javni dolgovi spodbujajo nizko in stabilno stopnjo inflacije ter prispevajo k ohranjanju nizkih obrestnih mer; opozarja, da se napake, do katerih je prišlo pri ukrepih iz obdobja 1999–2001, ne smejo ponoviti; zato poziva, da se izkoristi trenutni gospodarski razmah na dva načina, da se tako doseže sledeče: odpravi primanjkljaje in kopičenje presežkov, s katerimi bi zmanjšali raven zadolženosti in izboljšali javno financiranje s tem, da se vlaga več v izobraževanje, poklicno usposabljanje, infrastrukturo, raziskave in inovacije, kar bo pomagalo pri soočanju z izzivi glede staranja prebivalstva; s tem v zvezi pozdravlja dejstvo, da je dne 20. aprila 2007 Euroskupina sprejela smernice za fiskalno politiko v državah članicah iz euroobmočja, in opozarja na obvezo za aktivno in pravočasno konsolidiranje javnih ter za uporabo nepredvidenih dodatnih prihodkov za zmanjševanje primanjkljaja in dolga;

6.   poudarja tveganja, ki ga prociklične politike lahko imajo v nekaterih državah članicah; je seznanjen s prizadevanji za konsolidacija javnih financ v celotnem euroobmočju; vendar poudarja, da obveza za doseganje srednjeročnega cilja, kot je bila opredeljena v reformiranem Paktu stabilnosti in rasti, od držav članic zahteva, da imajo v času dobrih gospodarskih razmer presežke; meni, da je treba prizadevanja za konsolidacijo še okrepiti zaradi, med drugim, prihodnjih demografskih izzivov; ugotavlja, da reformirani pakt stabilnosti in rasti izrecno zahteva fiskalno konsolidacijo gospodarskega cikla; ugotavlja, da postopkovna in numerična proračunska pravila in neodvisne davčne institucije podpirajo konsolidacijo javnih financ in pomagajo preprečevati prociklično politiko;

7.   seznanja se s Sklepom ECB iz leta 2006 o nadaljnjem povečevanju obrestnih mer; ugotavlja, da je stopnja rasti monetarnega agregata M3 od leta 2001 dosledno močno presegala referenčno vrednost 4,5 % odstotkov, čeprav je bila inflacija nespremenjena kljub dvigu cen električne energije; poziva ECB, da bolje pojasni, kakšni so razlogi za to neskladje in ali je to znak rastoče likvidnosti, ki bi v prihodnosti lahko pospešila rast inflacije, ali posledica drugih dejavnikov, kot so poglabljanje finančnih trgov, finančne inovacije in vse večja vloga evra v mednarodnem merilu;

8.   ugotavlja, da cene premoženja vse hitreje naraščajo, zlasti v sektorju nepremičnin, kar je sicer lahko običajen znak zdravega gospodarstva, vendar pa hkrati tudi povečuje verjetnost prisilnih prilagoditev; meni, da pospešena rast cen premoženja krepi potrebo po previdni fiskalni politiki v državah članicah s takšnimi gibanji, kakor tudi nacionalnimi strukturnimi politikami, ki bi preprečevale nastanek teh neravnovesij, vključno z okrepljeno bonitetno ureditvijo; poziva nacionalne zakonodajne in regulatorne organe, da pazljivo ocenijo razvoj trga nepremičnin; omenja diferenciran pristop, ki bi upošteval posebne razmere držav članic na področju rasti in proračuna;

9.   ugotavlja, da je 11,4 % nominalna apreciacija deviznega tečaja evra v primerjavi z ameriškim dolarjem, 12,4 % v primerjavi z japonskim jenom in 8 % v primerjavi s kitajskim juanom v letu 2006 povzročila le manjšo 3,5 % apreciacijo realnega deviznega tečaja, ki do sedaj ni imela negativnih posledic za izvoz in gospodarsko rast v euroobmočju; vendar ugotavlja, da so učinki v posameznih državah članicah različni in so odvisni od njihove gospodarske strukture ter prožnosti pri prilagajanju realnega sektorja spremembam v deviznem tečaju; poziva države članice, naj si prizadevajo za povečanje svoje sposobnosti prilagajanja; poudarja potrebo po upoštevanju posledic, ki bi jih prihodnji dvigi obrestnih mer lahko imeli na devizni tečaj eura in na konkurenčnost evropskega gospodarstva;

Delovanje EMU

10.   meni, da različni trendi gospodarske rasti, inflacije, realnih deviznih tečajev in zaposlovanja v državah članicah lahko odražajo različna gibanja, npr. demografske trende, različne stopnje gospodarskega napredka glede na strukturne reforme, različne potenciale rasti in procese zmanjševanja gospodarskega zaostanka; vendar poudarja, da je velik primanjkljaj tekočega računa v nekaterih državah članicah posledica različnih gibanj konkurenčnosti, in da so različni pristopi gospodarskih politik med državami članicami ključni za pojasnitev takšnih razlik;

11.   ugotavlja, da so razlike v stopnji mednarodne konkurenčnosti gospodarstev euroobmočja delno posledica različnih gibanj stroškov dela na enoto, kar odraža različne razvoje na področju produktivnosti in dinamike plač; ugotavlja, da je v zadnjih letih rast plač ostala pod ravnjo rasti produktivnosti; poudarja potrebo po pravičnejši razdelitvi koristi rasti; poziva delničarje in upravljavce podjetij k ohranjanju odgovorne politike do svežnja prejemkov in dodatkov na najvišjih podjetniških ravneh, ki v primerjavi z navadnimi stopnjami plač nesorazmerno rastejo, in tako dajejo nepravilne znake in odvračajo od podpore za odgovorno politiko plač; ugotavlja, da je nizka stopnja inflacije tudi pomemben dejavnik, ki vpliva na ugodeno oblikovanje stroškov dela na enoto;

12.   v zvezi s tem poziva k večjemu vključevanju trga blaga in storitev, da se preseže obstoječo razdrobljenost trga EMU na nacionalne trge, in doseže višjo stopnjo sinhronizacije med gospodarskimi cikli sodelujočih gospodarstev;

13.   ugotavlja, da euro lahko zadrži svojo dolgoročno moč in kredibilnost na mednarodnih finančnih trgih le, če bo prišlo do nadaljnjega približevanja med državami članicami euroobmočja na vseh področjih, pomembnih za monetarno stabilnost; poziva države članice euroobmočja, zlasti socialne partnerje, da si za to zelo prizadevajo, kakor tudi za izboljšanje razvoja produktivnosti, saj je to dejavnik, ki je pomemben tudi za doseganje ciljev Lizbonske strategije;

14.   ponovno poudarja, da monetarna politika ECB nikoli ne more biti povsem prilagojena potrebam vseh držav članic; ugotavlja, da so stopnje inflacije v državah z visoko gospodarsko rastjo strukturno višje in stopnje realne obrestne mere nižje, celo negativne; meni, da je to značilno za enotno monetarno unijo, ter zaradi ohranitve stabilnosti, zlasti glede previdnosti pred demografskimi tveganju, poziva k zdravim fiskalnim politikam;

15.   ugotavlja, da kombinacija ekspanzivne fiskalne politike in restriktivne monetarne politike, ki temelji na povečevanju obrestnih mer in apreciaciji deviznega tečaja, ni najbolj optimalna, saj lahko povzroči pretirane makroekonomske stroške stabilizacije; meni, da bi bolj restriktivna fiskalna politika zmanjšala pritisk na monetarno politiko in omogočila boljšo kombinacijo ekonomskih politik, s katero bi zagotovili hitrejšo gospodarsko rast ob dani stopnji inflacije;

Strukturne reforme in notranji trg

16.   opozarja, da je integriran finančni trg bistven za zagotavljanje nemotenega delovanja EMU; poudarja, da je treba dokončati integracijo finančnega trga in odstraniti zadnje ovire za finančno integracijo, da se oblikuje učinkovit finančni sistem in izboljša sposobnost euroobmočja za soočanje z gospodarskimi šoki; želi pritegniti pozornost k dejstvu, da finančna integracija lahko ogrozi finančno stabilnost, če postopki za preprečevanje kriz, upravljanja in reševanja ostanejo razdrobljeni na nacionalni ravni, kar otežuje odzive celotnega območja; s tem v zvezi ponovno potrjuje potrebo po integriranemu evropskemu sistemu za nadzornike, ki med seboj sodelujejo, saj je to ključni element za doseganje integracije finančnega trga;

17.   meni, da bi bilo treba pospešiti hitrost strukturnih reform na trgih blaga, storitev, dela in financ, ter da je dokončna vzpostavitev notranjega trga ključna za pospeševanje gospodarske rasti in oblikovanje novih delovnih mest;

18.   ugotavlja, da storitve predstavljajo 70 % BDP euroobmočja in so najboljša predpostavka za rast zaposlenosti; ugotavlja, da so cene storitev tiste, ki stalno dvigujejo splošno stopnjo inflacije; zato poudarja, da bi večja konkurenca na področju storitev znižala splošno stopnjo inflacije; zato poziva k dokončni vzpostavitvi notranjega trga storitev ter k takojšnjemu začetku izvajanja Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu;(6)

19.   je prepričan, da je učinkovito in celovito uresničevanje Lizbonske strategije ključno za doseganje večjega potenciala rasti; obžaluje, da je uspešnost euroobmočja na področju inovacij, tako kot poslovni izdatki za raziskave in razvoj, nižja od uspešnosti ZDA in Japonske; obžaluje tudi, da skupni odhodki za raziskave in razvoj v javnem in zasebnem sektorju v euroobmočju stagnirajo na okoli 2 % BDP, kar je občutno manj od cilja, zastavljenega na Evropskem svetu v Barceloni dne 15. in 16. marca 2002, ki je predvidel, da se bo do leta 2010 doseglo 3 % BDP; zato poziva k dosledni politiki za spodbujanje rasti, ki temelji na inovacijah; ponovno opozarja, da takšna politika zahteva več naložb v infrastrukturo, raziskave, inovacije, vseživljenjsko učenje in izobraževanje, več konkurence na trgih blaga in storitev, bolj razvite finančne sektorje in bolj prožne trge dela, ob zagotavljanju zahtevane stopnje socialne varnosti (prožna varnost) v skladu s prenovljeno Lizbonsko strategijo, ter komplementarne politike, usmerjene v odpravo pretiranih neenakosti, ki so posledica reform;

Širitev euroobmočja

20.   pozdravlja vstop Slovenije v euroobmočje s 1. januarjem 2007 ter gladek prehod s tolarja na euro;

21.   spodbuja druge nove države članice, da nadaljujejo prizadevanja za pripravo na vstop v euroobmočje; poudarja koristi, ki jih prinaša postopek konvergence in dokončna uvedba eura tako za nove države članice kot za celotno euroobmočje; meni, da se vprašanja v zvezi z euroobmočjem ne smejo osredotočiti izključno na nove države članice, in kaže na vprašanje neudeležbe (opting-out);

22.   poudarja potrebo po sporazumu med Parlamentom, Svetom in Komisijo o jasnejšem časovnem načrtu za postopek za vlaganje zahtevkov za euroobmočje, da se zagotovi dovolj dolgo obdobje za oceno in pripravo za vse vpletene institucije, kar bo povečalo zaupanje državljanov in držav članic v proces prehoda;

23.   priznava, da opredelitev cenovne stabilnosti, ki se uporablja za ocenjevanje konvergenčnih meril, ni enaka opredelitvi cenovne stabilnosti, ki jo je sprejela ECB v okviru svoje monetarne politike, saj konvergenčna merila predvsem ocenjujejo preteklo uspešnost, medtem ko je opredelitev ECB cilj, določen za prihodnjo uspešnost; obžaluje, da se z merilom inflacije, določenim v Pogodbi, vrednoti za vse države članice, namesto da bi se osredotočilo na tiste, ki so sedaj del euroobmočja;

24.   zahteva učinkovitejše ukrepe za reševanje pranja denarja in goljufij in ne za pomanjkanje podatkov v rednih poročilih Komisije o offshore podjetjih ali o njihovi vlogi in pomenu, ter zahteva informacije o tej zadevi;

25.   meni, da bi se lahko nove države članice soočale z izzivi pri pridruževanju k euroobmočju, zlasti glede merila o stabilnosti cen, saj je inflacija lahko del procesa zmanjševanja gospodarskega zaostanka; zato poziva Svet in Komisijo, da pregledata konvergenčna merila prek poglobljene analize in politične razprave o uporabi konvergenčnih meril za potencialne nove članice euroobmočja in z vidika novih dejstev in razlik v gospodarskem razvoju; poudarja, da je treba konvergenčna merila uporabiti v skladu s Pogodbo, in da se v nobenem primeru ne sme podvomiti o konkurenčnosti euroobmočja;

26.   ponovno poudarja potrebo po sodelovanju v obsežnih obveščevalnih kampanjah, namenjenih državljanom v državah prosilkah, ki bodo ustvarile zaupanje v proces prehoda, in po zagotovitvi poštenega vodenja prehoda s strani vseh vpletenih z namenom, da euro uspe; meni, da je treba izboljšati obveščanje državljanov in v zgodnji fazi organizirati uporabo sredstev javnega obveščanja za obveščevalne kampanje;

Upravljanje

27.   meni, da je treba znotraj gospodarskega cikla bolje uskladiti proračunske politike med državami članicami, zlasti s skupnim koledarjem in makroekonomskimi predpostavkami; poziva k doslednem in učinkovitem izvajanju pakta stabilnosti in rasti;

28.   meni, da bi bilo treba z ukrepi, ki so potrebni za izboljšanje delovanje EMU, okrepiti za euroobmočje specifično razsežnost strukturnega nadzora, povezanega z Lizbonsko strategijo; kot prvi korak v tej smeri pozdravlja osredotočenost Komisije na euroobmočje v svojem letnem poročilu o napredku pri uresničevanju Lizbonske strategije;

29.   poudarja pomen okrepljenega upravljanja in procesa evropske integracije, zlasti v euroobmočju, saj se je samo tako možno spopasti s svetovnimi gospodarskimi izzivi; zato poziva Svet in Komisijo, da zagotovita, da bo letna poročilo o euroobmočju v prihodnosti vključevalo niz političnih priporočil za instrumente, ki bi omogočili poglobljen dialog med različnimi organi Skupnosti, ki sodelujejo pri krepitvi gospodarskega upravljanja Unije;

30.   poudarja, da je treba povečati učinkovitost Lizbonske strategije z vsebinsko in časovno krepitvijo instrumentov gospodarske politike, ki se še uporabljajo ločeno, s ciljem inteligentne strategije rasti, ki bo v večji meri zadevala poročila in ocene s področja nacionalnih programov reform, vendar hkrati vključevala tudi nacionalne programe za stabilnost in konvergenco;

31.   meni, da bi se Euroskupina morala dogovoriti o časovnem načrtu o tem, kar je treba v euroobmočju doseči v naslednjih dveh letih; meni, da bi se zaradi močnejšega gospodarskega usklajevanja Euroskupina morala premakniti iz neuradnega v bolj uradni institucionalni okvir, ki vključuje primerne infrastrukture;

Mednarodno zastopstvo

32.   poudarja dejstvo, da je euro postal druga najpomembnejša mednarodna valuta po ameriškemu dolarju; zlasti meni, da je široka uporaba eura na mednarodnih trgih obveznic ključna značilnost mednarodne vloge eura; obžaluje, da so Euroskupina, Komisija in ECB še vedno zastopane na različne načine v raznih mednarodnih institucijah in forumih; z zanimanjem ugotavlja, da sta Euroskupina in Svet ECOFIN obravnavala predloge za krepitev zastopanosti euroobmočja v mednarodnem prostoru in za izboljšanje notranje usklajenosti pri zunanji zastopanosti; meni, da se potrebujejo novi ukrepi preden bo postala zunanja zastopanost euroobmočja sorazmerna z njenim rastočim pomenom v svetovnem gospodarstvu; meni, da je resnična skupna ekonomska politika euroobmočja pogoj za skupno zunanjo zastopanost; ponovno potrjuje, da je najboljša možnost za zastopanje euroobmočja v večjih mednarodnih finančnih forumih in institucijah oblikovanje enotnega zastopništva za euroobmočje;

o
o   o

33.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje predsedniku Euroskupine, Svetu in Komisiji, kot tudi Evropski centralni banki.

(1) Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0168.
(2) Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0051.
(3) Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0054.
(4) UL C 298 E, 8.12.2006, str. 249.
(5) UL C 291 E, 30.11.2006, str. 118.
(6) UL L 376, 27.12.2006, str. 36.


Evropska centralna banka (2006)
PDF 290kWORD 72k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. julija 2007 o letnem poročilu Evropske centralne banke za leto 2006 (2007/2142(INI))
P6_TA(2007)0349A6-0266/2007

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju letnega poročila Evropske centralne banke (ECB) za leto 2006,

–   ob upoštevanju člena 113 Pogodbe ES,

–   ob upoštevanju člena 15 Protokola o statutu Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke, ki je priloga k Pogodbi,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 2. aprila 1998 o demokratičnem nadzoru tretje faze EMU(1),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. marca 2006 o strateški reviziji Mednarodnega denarnega sklada(2),

–   ob upoštevanju svojih resolucij z dne 6. julija 2006 o prestrezanju podatkov iz bančnih nakazil sistema SWIFT s strani ameriških tajnih služb(3) in z dne 14. februarja 2007 o družbi SWIFT, sporazumu PNR in čezatlantskem dialogu o teh vprašanjih(4),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. februarja 2007 o položaju evropskega gospodarstva: pripravljalno poročilo o širših smernicah ekonomske politike za leto 2007(5),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. aprila 2007 o javnih financah v EMU v letu 2006(6),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije o petih letih eurobankovcev in eurokovancev (KOM(2006)0862),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije o letni izjavi o euroobmočju za leto 2007 (KOM(2007)0231),

–   ob upoštevanju poročila ECB o finančni stabilnosti iz decembra 2006 in njenega poročila o finančnem povezovanju Evrope iz marca 2007,

–   ob upoštevanju spomladanske gospodarske napovedi Komisije z dne 7. maja 2007,

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A6-0266/2007),

A.   ker je BDP v euroobmočju leta 2006 v primerjavi z 1,5 % povečanjem leta 2005 narasel za 2,7 %, kar je najboljši dosežek po letu 2000, inflacija pa je ostala na ravni 2,2 % iz leta 2005, kar ni razlog za pretirano zadovoljstvo,

B.   ker je bila glavna gonilna sila gospodarske rasti v euroobmočju notranje povpraševanje, zlasti na področju investicij,

C.   ker rast cen energije, ki se je začela v letu 2005, ni povzročila notranjega pritiska na inflacijo, saj je bilo povečanje plač zmerno, stranskih učinkov pa ni bilo zaznati,

D.   ker priporočila iz predhodnih resolucij Parlamenta o letnem poročilu ECB glede preglednosti glasovanja in objave kratkih zapisnikov še niso bila upoštevana,

E.   ker bi Parlament rad prispeval h krepitvi vloge in mednarodne pristojnosti ECB in euroobmočja na mednarodni ravni,

F.   ob upoštevanju številnih kandidatov za imenovanje na odgovorna delovna mesta v Mednarodnega monetarnega sklada (MDS), Svetovni trgovinski organizaciji ali Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj, brez tistih v Svetovni banki,

G.   ker je ECB v letu 2006 obrestne mere še povečevala, in sicer jih je od decembra 2005 povečala osemkrat za skupaj 200 osnovnih točk, tako da zdaj znašajo 4 %,

H.   ker naj bi se po pričakovanjih gospodarska rast v letu 2007 upočasnila in naj bi znašala le približno 2,6 %, kar bo posledica manjše ponudbe na trgu denarja, inflacija pa naj bi se zmanjšala na 1,9 %,

I.   ker se je primanjkljaj na tekočem računu ZDA v letu 2006 povečal za 6,5 % BDP, eurosistem pa še naprej poudarja tveganja in negotovost v zvezi z velikimi svetovnimi neravnovesji v tekočih računih,

J.   ker velika svetovna neravnovesja predstavljajo tveganje za devizne tečaje in svetovno gospodarsko rast in ker je treba ta tveganja obravnavati,

K.   ker je menjalni tečaj eura v letu 2006 v primerjavi z ameriškim dolarjem zrasel za 11,4 %, v primerjavi z japonskim jenom za 12,4 % in v primerjavi s kitajskim renminbijem za 8 %,

Monetarna in ekonomska gibanja

1.   ugotavlja, da je okrevanje gospodarstva v euroobmočju vse manj odvisno od zunanjih dejavnikov, saj je bila glavna gonilna sila rasti domače povpraševanje; ugotavlja, da je bilo v letu 2006 ustvarjenih dva milijona novih delovnih mest in da se je stopnja brezposelnosti zmanjšala z 8,4 % na 7,6 %; ugotavlja tudi, da so razlog za še vedno visoko, nesprejemljivo stopnjo brezposelnosti strukturne ovire, zlasti nezadostne javne in zasebne naložbe v nekatere ključne sektorje, kot so raziskave, izobraževanje in usposabljanje, in da je zaposlenost glede na mednarodne standarde še vedno majhna;

2.   poudarja, da bi bilo treba zaradi nedavnega okrevanja gospodarstva, obrestne mere povišati s previdnostjo, da ne bi s tem ogrozili gospodarske rasti; ugotavlja, da morajo države članice izvesti potrebne strukturne reforme in naložbene dejavnosti ter tako podpreti okrevanje gospodarstva;

3.   meni, da je še prezgodaj, da bi lahko pri tem okrevanju razlikovali med ciklično in strukturno razsežnostjo; vseeno meni, da so h gospodarski rasti verjetno prispevale tudi nekatere strukturne reforme, ki so imele večji učinek od pričakovanega; ocenjuje, da bi bilo treba to okrevanje gospodarstva izkoristiti kot spodbudo za nacionalne reforme, prilagojene razmeram v posameznih državah, zlasti na področju raziskav, inovacij in izobraževanja, s čimer bi omogočili rast v euroobmočju;

4.   ugotavlja, da je bila rast produktivnosti dela majhna, in meni, da se morajo plače povečevati sorazmerno z gibanjem produktivnosti, da bo mogoče vzdrževati konkurenčnost držav članic in ustvarjati nova delovna mesta, ne da bi spodbujali inflacijo; vendar poudarja potrebo po pravičnejši porazdelitvi sadov rasti; ugotavlja, da je v zadnjih letih rast plač ostala pod ravnjo rasti produktivnosti; poziva delničarje in upravljavce podjetij k ohranjanju odgovorne politike do svežnja prejemkov in dodatkov na najvišjih podjetniških ravneh, ki v primerjavi z navadnimi stopnjami plač nesorazmerno rastejo in tako dajejo nepravilne znake in odvračajo od podpore za odgovorno politiko plač;

5.   ugotavlja, da ECB obravnava razvoj plač kot povečano tveganje za stabilnost cen; s tem v zvezi opozarja, da letno poročilo Komisije o euroobmočju za leto 2007 (SEK(2007)0550) pojasnjuje, da so plače v euroobmočju kljub velikemu povišanju cen nafte še naprej le zmerno rasle;

6.   poudarja, da Pogodba izrecno razlikuje med ciljem stabilnosti cen in podporo splošnim ekonomskim politikam, ko se omenjena cilja ne obravnavata kot zamenljiva;

7.   meni, da je konsolidacija javnih financ – zlasti v ugodnih gospodarskih razmerah – ključnega pomena za dolgoročno rast in da jo je treba načrtovati preudarno, da se izboljša kakovost javne porabe; meni, da je zlato pravilo, po katerem je javnofinančni primanjkljaj mogoče upravičiti samo z naložbami, pomemben korak v to smer;

8.   ugotavlja, da so bila nekatera gospodarstva euroobmočja uspešnejša kot druga, kar zadeva gospodarsko rast, pri čemer kaže omeniti zlasti Irsko, Luksemburg, Grčijo Finsko in Španijo, kjer je bila gospodarska rast večja kot v euroobmočju nasploh; ugotavlja, da so višjo rast dosegale tudi številne evropske države zunaj euroobmočja in meni, da se je mogoče iz teh dejstev naučiti marsičesa koristnega in da bi bila posebna raziskava ECB o razlogih, ki so ta gibanja spodbudili, prav tako uporabna;

9.   ugotavlja, da so gospodarski cikli v gospodarstvih držav članic euroobmočja na zelo različnih stopnjah; poziva ECB, naj preuči ali je tako raznoliko vedenje v enotnem monetarnem območju v prihodnosti lahko problematično za stabilnost in gospodarsko rast;

10.   izraža skrb zaradi naraščajoče vrednosti eura v primerjavi z najpomembnejšimi tujimi valutami in v zvezi s tem opozarja, da člen 111 Pogodbe pooblašča Svet za oblikovanje politike deviznih tečajev, ne da bi natančno določal na kakšen način naj te pristojnosti izvaja; poziva Euroskupino, Svet in ECB, da v celoti izvajajo svoje pristojnosti; ugotavlja, da precenjeni euro doslej sicer še ni ogrozil izvoza v euroobmočju, vendar ima različne učinke v državah članicah; opozarja na tveganja, povezana z velikimi bilančnimi neravnovesji držav, zaradi katerih utegne vrednost eura še narasti; ugotavlja, da obstaja široko soglasje med oblikovalci politike o tem, kako se lotiti problema globalnih neravnovesij; ugotavlja, da prizadevanja mednarodne skupnosti in mednarodnih finančnih institucij še zdaleč niso bila primerna; izraža upanje, da bo izvajanje ukrepov za zmanjšanje proračunskega primanjkljaja in spodbujanje zasebnega varčevanja v ZDA in doseganje večje prožnosti deviznih tečajev v številnih azijskih državah v vzponu s presežkom, zlasti na Kitajskem, ki ga mora nadzorovati MDS, pomembno prispevalo k postopnemu reševanju svetovnih neravnovesij;

11.   ugotavlja, da so v zadnjih desetih letih cene nepremičnin z nekaterimi izjemami močno naraščale v celotnem euroobmočju, še zlasti pa v Nemčiji; ugotavlja, da kljub nekaterim znamenjem, ki kažejo, da se ta trend umirja, cena potrošniških posojil za gospodinjstva še vedno narašča za približno 10 % letno; ugotavlja, da so se cene stanovanj v ZDA znižale, trg hipotekarnih posojil pa se je umiril, kar bi utegnilo vplivati na dejansko gospodarstvo; meni, da bi morali to dejstvo razumeti kot opozorilo, da se kaj takega utegne zgoditi tudi v euroobmočju; poziva ECB, naj ta gibanja pozorno spremlja, saj utegnejo vplivati na dejansko gospodarstvo; poziva ECB, naj predstavi ustrezne rešitve in njihove prednosti, na primer nepremičnine vključi v usklajeni indeks cen življenjskih potrebščin, določi poseben kazalnik ali predlaga posebne ukrepe, ki se bodo zaradi heterogenosti nacionalnih trgov izvajali na nacionalni ravni;

12.   je zaskrbljen, ker so bila odstopanja največja pri obrestnih merah za potrošniška posojila, namenjena gospodinjstvom; še posebej ugotavlja, da so se razlikovale obrestne mere za prekoračitev pozitivnega stanja na bančnih računih (limit), saj so se v euroobmočju gibale med približno 7 % in 13,5 %, zato priporoča, da ECB opravi nadaljnje raziskave in skuša poiskati razloge za to;

Upravljanje

13.   ugotavlja, da sta ECB in izvršilni odbor neodvisna; poudarja potrebo po spoštovanju ustavnega načela, določenega v členu 112(2)(b) Pogodbe; ponovno poudarja svojo podporo neodvisnosti ECB in podporo cilju ohranjanja stabilnosti cen in varovanja protiinflacijskih mandatov;

14.   meni, da bi morala stopnja zrelosti, ki jo dosegajo vsi udeleženci evropskega mehanizma deviznega tečaja, olajšati pojav "mešanice politike" in podpirati učinkovito izvajanje potrebnih strukturnih prilagoditev, od katerih je odvisno povečanje zmogljivosti rasti euroobmočja; priporoča dejavnejši makroekonomski dialog med Svetom, Komisijo, ECB, Evropskim parlamentom in evropskimi socialnimi partnerji ter podpira prizadevanja Euroskupine za vzpostavitev takšnega dialoga;

Finančna stabilnost in povezovanje

15.   pozdravlja objavo novega letnega poročila ECB o finančnem povezovanju v Evropi kot uporabnega prispevka k izboljšanju evropskega finančnega povezovanja;

16.   v celoti podpira prizadevanja ECB, da bi okrepila finančno povezovanje v euroobmočju, zlasti s spodbujanjem pobud v zasebnem sektorju, kot so enotno evropsko plačilno območje (SEPA) in evropski kratkoročni vrednostni papirji (STEP); priznava pomen nadaljnjega finančnega povezovanja, ki bo pripomogel k varovanju Evropske unije pred zunanjimi gospodarskimi šoki;

17.   meni, da lahko storitve ECB spodbudijo evropsko finančno povezovanje, ter ugotavlja, da je bil sistem Target v tem pogledu zelo koristen, saj je bila dosežena precejšnja integracija denarnih trgov in trgov zavarovanih kratkoročnih posojil (repo); meni, da bi lahko projekt Target 2 Securities izboljšal integracijo, učinkovitost in varnost sistemov za obračun in poravnavo, ki trenutno niso dovolj povezani in medopravilni, vendar poudarja, da bo s tem ECB postala aktivna tržna udeleženka, zato zahteva primeren nadzor ECB zunaj njene odgovornosti v monetarni politiki; opozarja, da je predstavitev primernega upravljanja prepozna; zato ga namerava z zanimanjem podrobno spremljati še naprej; ocenjuje tudi, da je treba nujno poskrbeti za ustrezni okvir vodenja tega projekta;

18.   se popolnoma zaveda hitrega pojavljanja nadomestnih naložbenih nosilcev (skladi za zavarovanje vlaganj v tvegane naložbe in zasebna kapitalska podjetja) in priznava, da zagotavljajo likvidnost in diverzifikacijo na trgu, vendar tudi deli skrb nekaterih centralnih bank in nadzornikov, da lahko povzročijo sistemsko tveganje in visoko stopnjo izpostavljenosti drugih finančnih institucij; pozdravlja nedavne študije Komisije o skladih za zavarovanje vlaganj v tvegane naložbe in zasebnih lastniških deležih, vendar obžaluje, da so te študije doslej obravnavale le ovire za rast takšnih skladov; poziva Komisijo, naj spremlja vse morebitne politične vrzeli, in zahteva širši in bolj kritičen pristop glede na obsega ki ga predstavljajo skladi za zavarovanje vlaganj v tvegane naložbe za finančno stabilnost in za obvladovanje tveganja za stopnje finančnih vzvodov ter diverzifikacije; poziva Komisijo, naj oceni kakovost nadzora na lokacijah v tujini in spodbudi sodelovanje z nadzorniki v teh sodnih pristojnostih;

19.   ugotavlja, da imajo nebančni posojilodajalci (zasebni kapital) vse večjo vlogo na trgih posojil v Evropski uniji in so večkrat pripravljeni prevzeti višje tveganje kot običajne bančne institucije; poleg tega ugotavlja, da so nebančni posojilodajalci veliko pripomogli k večji zaposlenosti in rasti podjetij v njihovem sektorju; meni, da bi to lahko povzročilo težave ob naslednji preusmeritvi posojilnega cikla in privedlo k precej bolj kompleksnemu ciklu prestrukturiranja dolgov velikih podjetij; zahteva, da ECB in drugi vpleteni organi ob upoštevanju teh dejstev presodijo, ali so sedanji postopki prestrukturiranja dolgov ustrezni;

20.   je seznanjen s tem, da ECB odločno nasprotuje podrobnim načrtom za kritje dolgov neuspešne evropske banke z javnimi sredstvi; meni, da je treba še nadalje izboljšati sodelovanje in načrtovati preskuse izjemnih situacij, vendar je prav, da se moralno tveganje čim bolj zmanjša s prednostno uporabo rešitev kriznega upravljanja, ki temeljijo na zasebnem kapitalu, sicer bi utegnili banke spodbuditi k nepremišljenemu tveganju;

21.   zaradi posredovanja podatkov iz sistema SWIFT oblastem ZDA znova poziva Svet in ECB, naj skupaj razmislita o tem, kako bi bilo mogoče izboljšati nadzor nad sistemom SWIFT, in o njegovem pozivu ECB, naj ukrepa kot nadzornica in uporabnica sistema SWIFT ter kot nosilka političnih odločitev;

Zunanja vloga eura

22.   ugotavlja, da je euro prešel iz uspešne razvojne faze v svetovno rezervno in referenčno valuto; poudarja, da je treba sprejeti dodatne ukrepe, da bi se nadaljeval pozitivni trend uporabe eurogotovine (na primer izdajanje računov za letalske in vesoljske proizvode v eurih);

23.   opozarja na zahtevo po poenoteni predstavitvi euroobmočja v okviru mednarodnih finančnih institucija, da bi tako zavarovali njegove interese v skladu z njegovim gospodarskim pomenom;

24.   poziva ECB, naj pozorno spremlja gibanja pri uporabi eura kot rezervne valute v centralnih bankah, in da v svojem letnem poročilu o mednarodni vlogi eura pojasni in analizira te učinke, zlasti glede deviznih tečajev;

Demokratični nadzor

25.   meni, da se v zvezi s postopkom imenovanja članov v izvršilni odbor ECB predhodni demokratični nadzor in preglednost lahko izboljšata, če bi Svet ocenil več morebitnih kandidatov in če bi kandidate, ki jih je predlagal Svet, z glasovanjem potrdil Parlament; poudarja, da je v sodelovanju z drugimi institucijami pripravljen začeti s preučevanjem možnih izboljšav postopka imenovanja pred naslednjim imenovanjem izvršilnega odbora leta 2010;

26.   poudarja, da je verodostojnost ECB prav tako odvisna od najboljše preglednosti postopkov odločanja; zato ponovno zahteva, da se takoj po sejah sveta ECB objavijo kratki zapisniki, zapisniki, ki jasno predstavljajo stališča za sprejete odločitve in proti njim ter ali so bile odločitve sprejete soglasno;

27.   opozarja, da je zaradi zapletenosti zavrnil sistem glasovanja na podlagi rotacije, ki je bil sprejet leta 2003 in velja za sklepe sveta ECB; meni, da bi bilo treba z vidika prihodnje širitve euroobmočja vzpostaviti sistem, ki bo združeval pravičnost in učinkovitost;

28.   poziva ECB, naj v svoji komunikacijske politike da prednost zaslišanjem svojega predsednika s strani odbora, pristojnega za ekonomske in monetarne zadeve v Parlamentu;

29.   poziva ECB, da v skladu s to resolucijo Evropskemu parlamentu in javnosti vsako leto posreduje letni povzetek ukrepov, ki jih je sprejela, da bi izboljšala svoj delovanje;

Pet let eurobankovcev in eurokovancev

30.   ugotavlja, da vrednost euro bankovcev v obtoku hitro raste, in je v letu 2006 narasla za 11,2 %; ugotavlja, da je nenehna rast zlasti posledica bankovcev visoke vrednosti, predvsem bankovcev za 500 EUR, katerih število se je povečalo za 13,2 %; znova poziva ECB, naj razišče razloge očitnega povečanja in analizira naravo transakcij, ki se izvajajo s temi bankovci, ter porazdelitev povpraševanja po državah, da se ugotovijo možna tveganja, ki bi lahko bila s tem povezana;

o
o   o

31.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, predsedniku Euroskupine in Evropski centralni banki.

(1) UL C 138, 4.5.1998, str. 177.
(2) UL C 291 E, 30.11.2006, str. 118.
(3) Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0317.
(4) Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0039.
(5) Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0051.
(6) Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0168.


Bližnji vzhod
PDF 209kWORD 56k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. julija 2007 o razmerah na Bližnjem vzhodu
P6_TA(2007)0350RC-B6-0268/2007

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o razmerah na Bližnjem vzhodu, zlasti resolucije z dne 7. septembra 2006 o razmerah na Bližnjem vzhodu(1), 16. novembra 2006 o razmerah v Gazi(2) in 21. junija 2007 o MEDA in finančni podpori Palestini – ocena, izvajanje in nadzor(3),

–   ob upoštevanju resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov 242 (1967), 338 (1973), 1559 (2004), 1701 (2006) in 1757 (2007),

–   ob upoštevanju sklepov z zasedanja Sveta za zunanje odnose 18. junija 2007,

–   ob upoštevanju izjav četverice z dne 16. junija 2007 in 27. junija 2007,

–   ob upoštevanju rezultatov vrha v Šarm el Šejku z dne 25. junija 2007,

–   ob upoštevanju poročila Alvara de Sota, posebnega koordinatorja Združenih narodov za mirovni proces na Bližnjem vzhodu in osebnega predstavnika generalnega sekretarja pri Palestinski osvobodilni organizaciji in palestinski oblasti, po končani misiji v maju 2007,

–   ob upoštevanju člena 103(4) svojega Poslovnika,

A.   ker Bližnji vzhod ob štirideseti obletnici vojne leta 1967, ki se je zaključila z izraelsko okupacijo območja Gaze, Zahodnega brega in Golanske planote, zaznamuje več sporov, in ker prizadevanja za vzpostavitev pravičnega in trajnega miru med Izraelci in Palestinci ter med Izraelom in arabskimi državami niso obrodila sadov,

B.   ker se je Hamas odločil, da z vojaškimi sredstvi prevzame oblast v Gazi, in je izpeljal uboje pripadnikov varnostnih sil Fataha in palestinske oblasti, kljub temu, da sta palestinski zakonodajni svet in predsedstvo – dve demokratično izvoljeni telesi – nedavno oblikovali vlado narodne enotnosti na podlagi deklaracije iz Meke,

C.   ker je takšen dramatičen razvoj dogodkov predvsem posledica politične nestabilnosti in vse večjega razkola na palestinski strani, pa tudi pomanjkanja možnosti za pristen mirovni proces za palestinsko ljudstvo, ki je še vedno žrtev okupacije, deloma tudi zaradi pristopa četverice,

D.   ker je prebivalstvo na palestinskih ozemljih, zlasti v Gazi, soočeno s krizo izjemnih razsežnosti, kar zadeva revščino, nezaposlenost, dostopnost zdravstvene nege, izobraževanje, varnost in svobodo gibanja,

E.   ker so omejitve za pretok ljudi in blaga, zadrževanje prihodkov od davkov in carin ter odločitev četverice, da ustavi izplačevanje neposredne pomoči palestinski oblasti, pripomogli k poglabljanju krize kljub začasnemu mednarodnemu mehanizmu in večji pomoči EU za projekte,

F.   ker je Svet izjavil, da bo Evropska unija nemudoma ponovno vzpostavila normalne odnose s palestinsko oblastjo in ustvarila pogoje za nujno praktično in finančno pomoč, vključno z neposredno finančno pomočjo vladi, podporo palestinski civilni policiji s policijsko misijo EUPOL COPPS in misijo pomoči EU za mejni prehod Rafah,

G.   ker je vedno bolj nujno začeti verodostojen mirovni proces, ki bi lahko palestinskemu ljudstvu dal možnost neodvisne in demokratične države, sposobne bivanja ob Izraelu znotraj varnih in mednarodno priznanih meja, in ki bi na Bližnji vzhod prinesel mir in stabilnost,

H.   ker obnovitev arabske mirovne pobude na vrhu Arabske lige v Riadu 29. marca 2007 ponuja novo in verodostojno priložnost za vsesplošno spravo v tej regiji,

I.   ker se z Resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov 1757 (2007) ustanavlja mednarodno sodišče, ki bo sodilo odgovornim za atentat na nekdanjega predsednika libanonske vlade Rafika Haririja in druge atentate s političnim ozadjem v Libanonu,

J.   ker so se v Libanonu razmere zaskrbljujoče poslabšale, kar dokazuje napad na španski kontingent mirovnih sil UNFIL, v katerem je umrlo šest oseb, umor poslanca Valida Eida ter spopadi v palestinskem begunskem taborišču Nahr el Bared,

1.   izraža globoko zaskrbljenost nad morebitnimi hudimi posledicami trenutne krize na Bližnjem vzhodu, vključno z nadaljnjimi vojaškimi in terorističnimi napadi ter vse večjo radikalizacijo, ki še slabi krhke politične razmere v regiji;

2.   je izredno zaskrbljen zaradi zadnjih dogodkov na območju Gaze; obsoja Hamasov prevzem vojaškega nadzora nad območjem Gaze; poziva k nadaljevanju notranjega političnega dialoga med Palestinci v duhu sprave in narodne enotnosti, da bi ne bi prišlo do geografske in politične delitve Zahodnega brega in Gaze;

3.   izraža razumevanje in podporo odločitvam predsednika Abasa, ki so glede na resnost okoliščin izredne, ter poudarja, da je poleg podpore, ki jo je mednarodna skupnost izrazila predsedniku Abasu, potreben konkreten in uresničljiv politični načrt za dolgoročno ureditev razmer; meni, da sedanja kriza ne sme ogroziti obetov za mir in da lahko služi kot nov temelj za ponoven začetek jasnega načrta za dosego celovitega dogovora med Izraelom in palestinsko oblastjo, ki bo temeljil na obstoju dveh demokratičnih in suverenih držav, ki se lahko obdržita in v miru obstajata druga ob drugi znotraj varnih in mednarodno priznanih meja v skladu z ustreznimi resolucijami Varnostnega sveta Združenih narodov;

4.   pozdravlja sklep Sveta z dne 18. junija 2007 za takojšnjo ponovno vzpostavitev običajnih odnosov s palestinsko oblastjo in vzpostavitev pogojev za nujno praktično in finančno pomoč v ta namen, vključno z neposredno finančno pomočjo novi vladi, ter zagotovitev oskrbe prebivalcev Gaze z nujno in humanitarno pomočjo; poudarja, da ima odrezanost od sveta na območju Gaze hude humanitarne in politične posledice;

5.   poziva Svet in Komisijo, naj palestinsko oblast in vse strani vključita v prizadevanja za lažjo dostavo nujne humanitarne pomoči, da bi ta lahko dosegla prebivalce Gaze;

6.   obsoja večkratne napade z raketami vrste kasam, izstreljenimi na slepo iz Gaze proti izraelskemu ozemlju, ter poziva palestinsko vlado in vse palestinske voditelje, naj storijo vse, kar je v njihovi moči, da bi se ti napadi, katerih tarče so večinoma civili, končali;

7.   pozdravlja odločitev izraelske vlade, da delno ponovno vzpostavi prenos zadržanih davčnih in carinskih prihodkov; poziva k popolnemu in rednemu prenosu teh prihodkov; obsoja zadnje vojaško posredovanje izraelske vojske; od izraelske vlade zahteva, naj nemudoma preneha z vojaškimi operacijami proti palestinskemu ljudstvu;

8.   poudarja, da bi morali tako Izraelci kot Palestinci s pomočjo mednarodne skupnosti sprejeti vrsto ukrepov za krepitev zaupanja, vključno s takojšnjo izpustitvijo vseh nekdanjih palestinskih ministrov, poslancev in županov ter izraelskega desetnika Gilada Šalita, ki so zaprti; pozdravlja izpustitev novinarja BBC Alana Johnstona kot pozitiven korak naprej;

9.   poziva izraelsko vlado, naj odstrani cestne zapore, postavljene od septembra 2000 dalje, in naj zaustavi širitev naselbin na Zahodnem bregu in v vzhodnem Jeruzalemu ter gradnjo zidu onkraj meje iz leta 1967;

10.   pozdravlja odločitev izraelske vlade o izpustitvi 250 palestinskih zapornikov; vlado poziva, naj izpusti še več zapornikov, saj je še vedno zaprtih več tisoč Palestincev, tudi mladoletnikov;

11.   poziva EU, Izrael in Egipt, naj takoj sprejmejo vse potrebne ukrepe za ponovno odprtje mejnega prehoda Rafa, saj je tam šest tisoč Palestincev brez možnosti odhoda in v izredno hudih razmerah, ter naj omogočijo lažji pretok ljudi in blaga med Gazo in Izraelom;

12.   pozdravlja resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov, s katero se ustanavlja mednarodno sodišče, ki bo sodilo odgovornim za atentat na nekdanjega predsednika libanonske vlade Rafika Haririja in druge atentate s političnim ozadjem v Libanonu, poziva Svet in Komisijo, naj zagotovita vse potrebna sredstva, s katerimi bo to mednarodno sodišče lahko učinkovito delovalo in izpolnilo svoj mandat; poziva vse libanonske strani, naj sodišče podprejo, Sirijo pa, naj v celoti sodeluje pri njegovem delu;

13.   odločno obsoja teroristični napad na španski kontingent mirovnih sil UNIFIL, v katerem je umrlo šest vojakov, nekaj pa jih je bilo ranjenih, ter poziva libanonske oblasti, naj storijo vse, kar je v njihovi moči, za jasno in takojšno preiskavo napada, zato da bi se odgovorne privedlo pred sodišče; izraža solidarnost z družinskimi člani žrtev tega napada;

14.   poudarja, da politične stabilnosti v Libanonu ni mogoče graditi niti na nasilju niti z zunanjimi vplivi; zato poziva k ponovni vzpostavitvi dialoga o narodni enotnosti, da bi premostili razlike in preprečili brezvladje ob pripravah na predsedniške volitve, načrtovane za letošnjo jesen; v zvezi s tem ponovno poudarja pomembno vlogo mirovnih sil UNIFIL;

15.   poziva libanonsko vlado, naj si kar najbolj prizadeva za odpravo vseh oblik diskriminacije palestinskih beguncev, pozdravlja hitro reakcijo Komisije, ki se je odločila, da dodeli 370 000 EUR za humanitarno podporo tem beguncem, da bi se oskrbele njihove osnovne potrebe; poudarja, da te krizne razmere dodatno izpostavljajo, da je za problem palestinskih beguncev treba poiskati pravično in celovito rešitev;

16.   poziva ugrabitelje izraelskih vojakov Eldada Regeva in Ehuda Goldwasserja, naj postrežejo z dokazi, da sta še živa, in k takojšnji izpustitvi obeh vojakov;

17.   meni, da sta regionalna razsežnost in pristop osnova za vsa prizadevanja, usmerjena k vzpostavitvi trajnega miru na Bližnjem vzhodu, pri tem pa opozarja, da niti postavljanje predpogojev niti enostranskost k tem prizadevanjem ne pripomorejo; meni, da je v tem pogledu eden od ključnih dejavnikov vloga Sirije in dialog z njo;

18.   opozarja na dragoceni prispevek arabske mirovne pobude, ki pomeni pravo priložnost za vzpostavitev trajnega in vsestranskega miru v tej regiji; poziva izraelsko vlado, naj sprejme priložnost, ki ji jo ponuja ta pobuda; poudarja, da je napovedana prihodnja misija Arabske lige v Izraelu izjemno pomembna; poziva k boljšemu sodelovanju med četverico in kontaktno skupino Arabske lige;

19.   meni, da je mogoče preučiti možnosti za postavitev mednarodnih civilnih, policijskih in vojaških sil v okviru Združenih narodov, ki bo temeljila na dogovorjenem mirovnem načrtu, katerega podpisniki bi bili tudi Izraelci in Palestinci, ter na sporazumu med Palestinci;

20.   poziva Svet, naj zagotovi, da bo EU tudi v okviru četverice zavzela stališče glede prizadevanj za ponovno vzpostavitev pogajanj o različnih postopkih mirovnega procesa na Bližnjem vzhodu; poudarja, da teh postopkov ni treba obravnavati hkrati, čeprav so tesno povezani; poudarja, da bi morala prizadevanja za mednarodno mirovno konferenco na Bližnjem vzhodu v tem političnemu okviru postati uresničljiva možnost; poziva Svet, naj v okviru četverice deluje v tej smeri;

21.   izraža podporo prihodnjim intenzivnejšim ukrepom četverice v regiji; meni, da je pismo z dne 6. julija 2007, ki so ga zunanji ministri sredozemskih držav članic EU naslovili na pred kratkim imenovanega predstavnika četverice Tonya Blaira, spodbudno sporočilo in podpora njegovi misiji;

22.   je seznanjen s pogajanji, ki potekajo med palestinskim predsednikom vlade Salamom Fajadom in vlado države Izrael, o ukrepu za krepitev zaupanja, ki zadeva tristranske pogovore o političnih, gospodarskih in varnostnih vprašanjih ter ponovno vzpostavitev varnostnega sodelovanja;

23.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, visokemu predstavniku za skupno zunanjo in varnostno politiko, predsedniku palestinske oblasti, palestinskemu zakonodajnemu svetu, knesetu in izraelski vladi, parlamentu in vladi Libanona, parlamentu in vladi Sirije ter generalnemu sekretarju Arabske lige.

(1) UL C 305 E, 14.12.2006, str. 236.
(2) Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0492.
(3) Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0277.


Razmere v Pakistanu
PDF 118kWORD 53k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. julija 2007 o Pakistanu
P6_TA(2007)0351RC-B6-0279/2007

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju Sporazuma o sodelovanju med Evropsko skupnostjo in Islamsko republiko Pakistan o partnerstvu in razvoju z dne 24. novembra 2001 (znanega tudi kot Sporazum tretje generacije o sodelovanju), zlasti člena 1, ki določa, da je spoštovanje človekovih pravic in demokratičnih načel bistveni element tega sporazuma(1),

–   ob upoštevanju skupne deklaracije EU in Pakistana, sprejete po ministrskem srečanju dne 8. februarja 2007 v Berlinu in prvega srečanja skupne komisije Pakistana in ES v okviru Sporazuma o sodelovanju med Pakistanom in ES, ki je potekalo 24. maja 2007 v Islamabadu in na katerem sta se obe strani zavezali, da bosta vzpostavili obširen formalen politični dialog ter tesno sodelovali pri reševanju najrazličnejših regionalnih in mednarodnih vprašanj,

–   ob upoštevanju dejstva, da naj bi bile proti koncu tega leta izvedene parlamentarne, pokrajinske in predsedniške volitve,

–   ob upoštevanju obiska delegacije Evropskega parlamenta pri Južnoazijskem združenju za regionalno sodelovanje (SAARC) v Pakistanu decembra 2006 in srečanja s predsednikom Mušarafom v Lahoreju,

–   ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o človekovih pravicah in demokraciji v Pakistanu, zlasti tistih z dne 10. februarja 2004(2) in 22. aprila 2004(3),

–   ob upoštevanju člena 103(4) svojega Poslovnika,

A.   ker je zavzetje Rdeče mošeje v Islamabad zahtevalo veliko število smrtnih žrtev;

B.   ker spopadi v mošeji in okoli nje jasno kažejo, kakšno nevarnost pomeni radikalno islamistično gibanje, proti kateremu predsednik Mušaraf ni ukrepal dovolj hitro ali odločno;

C.   ker je Mušarafova administracija z vrsto ustavnih amandmajev znatno spremenila politični sistem v Pakistanu, tako da se je iz parlamentarnega preoblikoval v predsedniškega, pri čemer lahko predsednik zavrne odločitve parlamenta ali ga razpusti,

D.   ker imata vojska in tajna služba v pakistanski politiki, vladi in gospodarstvu še vedno prevelik vpliv, kar je v nasprotju z načrtom za ponovno vzpostavitev demokracije, v katerem je predvideno, da se pooblastila, ki jih ima vojska, prenesejo na civilno upravo;

E.   ker je zaradi nedavnih dogodkov, vključno z odstavitvijo pakistanskega vrhovnega sodnika Iftikharja Mohameda Čaudhrija 9. marca 2007 zaradi doslej še nedokazane zlorabe položaja, in zaradi demonstracij, ki jih je to dejanje spodbudilo, nujno treba obravnavati vprašanje demokracije in pravne države v Pakistanu,

F.   ker je vlada Združenih držav Amerike povečala pritisk na Pakistan, ker mu ni uspelo učinkoviteje omejiti terorizma;

G.   ker Evropska unija Pakistanu zagotavlja precejšnja sredstva za zmanjševanje revščine, zdravstveno izobraževanje in javni izobraževalni sistem;

1.   izraža solidarnost s pakistanskimi prebivalci, ki so žrtve nasilja oboroženih skrajnežev; je zelo zaskrbljen zaradi varnosti 1800 ali več ljudi v Rdeči mošeji, nekateri so verjetno pridržani kot talci; priznava izzive, ki jih je obleganje postavilo pakistanski vladi; izraža veliko zaskrbljenost zaradi še vedno neznanega števila žrtev in podpira prizadevanja, da bodo odgovorni sodno preganjani;

2.   poziva pakistanske oblasti, naj do konca leta ponovno vzpostavijo demokratično vlado z izvedbo svobodnih, pravičnih in demokratičnih volitev, ter svari pred uvedbo izrednih razmer ali drugih ukrepov, ki bi odpravili svobodo govora, združevanja, zbiranja in gibanja;

3.   spodbuja predsednika Mušarafa, naj spoštuje obstoječo ustavo, novim skupščinam omogoči, da izvedejo predsedniške volitve, in odstopi s položaja vrhovnega poveljnika vojske, glede česar se je že zavezal EU;

4.   poziva pakistansko vojsko, naj dovoli svobodne in pravične volitve, pri tem pa političnim voditeljem v izgnanstvu omogoči, da se vrnejo v Pakistan; poziva k sprejetju ukrepov za omejitev vpliva vojske in drugih oboroženih skupin na politični in demokratični proces;

5.   pozdravlja dejstvo, da bo Evropska unija spremljala parlamentarne volitve v Pakistanu in da se bo Parlament udeležil misije za spremljanje volitev; vendar je zaskrbljen zaradi številnih vidikov priprav na te volitve, zlasti glede:

   nevtralnosti prehodne vlade, ki bo oblikovana tri mesece pred volitvami, imenoval pa jo bo predsednik Mušaraf;
   dejstva, da se kot pogoj za kandidaturo zahteva diploma, zaradi česar na volitvah ne more kandidirati 70 odstotkov pakistanskih žensk, zato poziva k odpravi te omejitve;
   pomanjkanja legitimnosti prihodnjega pakistanskega predsednika, če ga bo izvolil sedanji parlament;

6.   poziva Svet in Komisijo, naj predsedniku Mušarafu jasno sporočita, da je prehod k civilni upravi s krepitvijo demokratičnih institucij in procesov edini sprejemljivi način za rešitev te krize;

7.   poziva Svet in Komisijo, naj se odločno zavzameta za vsa načela, opredeljena v Sporazumu o sodelovanju, zlasti za določbo o demokraciji in človekovih pravicah; pozdravlja ministrsko srečanje 8. februarja 2007 in srečanje skupne komisije Pakistana in EU 24. maja 2007 kot pozitivna koraka h krepitvi odnosov med EU in Pakistanom; poudarja, da odnosi med EU in Pakistanom temeljijo na načelih, zapisanih v Sporazumu o sodelovanju: zavezanosti demokraciji, miru in stabilnosti, razvoju, krepitvi trgovskih vezi, med drugim v južni Aziji prek regionalnega sodelovanja, in spoštovanju človekovih pravic; poziva k poglobljenemu političnemu dialogu o teh vprašanjih;

8.   obžaluje odstavitev sodnika vrhovnega sodišča Čaudhrija zaradi domnevne zlorabe položaja, ki je bila v splošnem razumljena kot poskus pakistanske vlade, da bi v volilnem letu ohranila nadzor nad sodstvom; poziva k spoštovanju neodvisnosti sodne oblasti in načela pravne države ter poziva pakistansko vlado, naj z ustreznimi ukrepi zaobrne negativni trend v zvezi s tem ter se vzdrži političnega vmešavanja v ta primer, ki je trenutno v obravnavi na vrhovnem sodišču; je seznanjen z odločno podporo, ki jo je vrhovnemu sodniku izrazila celotna pakistanska pravna stroka;

9.   močno obžaluje smrt 41 civilistov med političnimi demonstracijami 12. maja 2007 v Karačiju in obsoja uporabo nasilja za dosego političnih ciljev, ne glede na to, ali ga izvajajo vladne zavezniške sile ali člani opozicijskih političnih strank;

10.   je prav tako zaskrbljen zaradi poročil, da so domnevni islamski skrajneži v Pešavarju ubili tri kitajske delavce, kar je morda povezano z obleganjem Rdeče mošeje;

11.   obsoja vse poskuse pakistanske vlade, da bi pridobila nadzor nad medijsko svobodo z uvajanjem sprememb k licencam za oddajanje, omejevanjem poročanja o zunanjih dogodkih v živo ter izdajanjem vladnih direktiv medijem in medijskim združenjem; obsoja vse oblike groženj, prisile in zastraševanja novinarjev ter radijskih in televizijskih poročevalcev;

12.   je zaskrbljen zaradi številnih dobro dokumentiranih primerov "izginotja" terorističnih osumljencev, novinarjev, študentov, članov beluškega nacionalističnega gibanja in drugih političnih aktivistov; odločno poudarja, da so ugrabitve, zunajsodne usmrtitve in zaporne kazni brez sojenja v nasprotju s temeljnimi načeli mednarodnega prava, vključno s pravico do življenja in poštenega sojenja;

13.   pozdravlja evropsko soglasje o razvoju(4) in nedvoumno zavezo EU, da se bo ukvarjala z državami, prizadetimi zaradi sporov ali lastne šibkosti, ter njeno prav tako nedvoumno zavezo, da bo skušala doseči razvojne cilje tisočletja, vključno z izobraževalno politiko; poziva pakistansko vlado, naj močno poveča finančno podporo, namenjeno vzpostavitvi in razvoju sistema javnega šolstva s široko zasnovanim učnim načrtom v celotni državi, tudi na območjih, kjer živijo plemenske skupnosti; poziva pakistansko vlado, naj izpolni svojo zavezo, da bo izvajala dejanski nadzor nad medresami, ki so trenutno v rokah skrajnežev;

14.   je zaskrbljen zaradi stalnih poročil o zatiranju verskih manjšin in njihovem zakonskem preganjanju zaradi bogokletstva;

15.   je zaskrbljen, da bi utegnila domača politična zavezništva med vlado, vojsko in verskimi skrajneži pakistanske oblasti ovirati v boju proti ekstremizmu in fundamentalizmu, čeprav se je predsednik Mušaraf zavezal k odpravi terorizma in ekstremizma na mednarodni ravni; poziva pakistansko vlado, da nemudoma sprejme učinkovite ukrepe, s katerimi bo preprečila, da bi katera od političnih ali vojaških sil uporabljala pakistansko ozemlje kot zatočišče in oporišče za operacije v Afganistanu;

16.   je zaskrbljen zaradi čedalje večje nestabilnosti in širjenja nasilja zaradi uporov na območjih, kjer živijo plemenske skupnosti, zlasti v Vaziristanu, in opozarja na številne samomorilske bombne napade, med drugim na poskus umora notranjega ministra 28. aprila 2007 v Pešavarju; poziva pakistansko vlado, naj razmere uredi s spodbujanjem načela pravne države ter s širjenjem državljanskih in političnih pravic na tem območju;

17.   poziva k okrepitvi dialoga s pokrajinskimi in lokalnimi voditelji o možnostih za večjo avtonomijo pokrajin oziroma k večji zastopanosti pokrajinskih interesov na nacionalni ravni; obsoja represivne ukrepe pakistanske vlade v Beludžistanu, kjer se nenehno pojavljajo zahteve po večji pokrajinski avtonomiji in povečanem regionalnem nadzoru nad precejšnjimi naravnimi viri na tem območju;

18.   poziva pakistansko vlado, naj izvaja priporočila pakistanskega vrhovnega sodišča ter temeljne pravice in politične svoboščine razširi na severni del države;

19.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter vladi in parlamentu Pakistana.

(1) UL C 17, 22.1.1999, str. 7.
(2) UL C 97 E, 22.4.2004, str. 112.
(3) UL C 104 E, 30.4.2004, str. 1040.
(4) Skupna izjava Sveta in predstavnikov vlad držav članic v okviru Sveta ter Evropskega parlamenta in Komisije o razvojni politiki Evropske unije: Evropsko soglasje (UL C 46, 24.2.2006, str. 1).


Poročilo o napredku Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije za leto 2006
PDF 224kWORD 60k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. julija 2007 o poročilu o napredku Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije za leto 2006 (2006/2289(INI))
P6_TA(2007)0352A6-0214/2007

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju sklepov predsedstva Evropskega sveta v Solunu dne 19. in 20. junija 2003, na katerem je bila dana obljuba vsem državam zahodnega Balkana, da se bodo v daljšem časovnem obdobju pridružile Evropski uniji,

–   ob upoštevanju sklepa Evropskega sveta z dne 16. decembra 2005, da se Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji dodeli status države kandidatke za članstvo v EU, ter sklepov predsedstev Evropskih svetov dne 15. in 16. junija 2006 ter 14. in 15. decembra 2006,

–   ob upoštevanju sklepov z drugega zasedanja Stabilizacijsko-pridružitvenega sveta EU-Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija z dne 18. julija 2005 in sklepov s tretjega zasedanja Stabilizacijsko-pridružitvenega sveta EU-Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija z dne 11. decembra 2006,

–   ob upoštevanju Sklepa Sveta 2006/57/ES z dne 30. januarja 2006 o načelih, prednostnih nalogah in pogojih Evropskega partnerstva z Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo ter razveljavitvi Sklepa 2004/518/ES(1),

–   ob upoštevanju poročila Komisije o napredku Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije za leto 2006 (SEK(2006)1387),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. decembra 2006 o sporočilu Komisije o širitveni strategiji in njenih glavnih izzivih v obdobju 2006–2007(2),

–   ob upoštevanju priporočil Skupnega parlamentarnega odbora EU-Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija z dne 29. in 30. januarja 2007,

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A6-0214/2007),

A.   ker širitev Evropske unije ni sama sebi namen in ker se od držav članic zahteva strogo spoštovanje köbenhavnskih meril in ker se vsako državo kandidatko ocenjuje glede na njene lastne dosežke,

B.   ker je Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija uspešno sodelovala pri pogajanjih med drugim v zvezi z odnosi z Evropsko unijo, npr. glede Stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma (SPS), Srednjeevropskega sporazuma o prosti trgovini (CEFTA), prizadevanj Evropske unije za mirno razrešitev notranjih nesoglasij leta 2001 in priprav za sprejetje pravnega reda EU v obdobju do leta 2011,

C.   ker se, odkar je EU 16. decembra 2005 Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji priznala status države kandidatke, pristopna pogajanja s to državo še niso začela,

D.   ker so po vključitvi načel iz Ohridskega okvirnega sporazuma z dne 13. avgusta 2001 v ustavni in pravni okvir države potrebna trajna prizadevanja za popolno izvajanje njegovih določb, zlasti glede nadaljevanja procesa decentralizacije in pravične zastopanosti ne-večinskih skupnosti na nacionalni in lokalni ravni,

E.   ker je Evropski svet na zasedanju v Solunu 19. in 20. junija 2003 ponovno izrazil odločenost, da v celoti in učinkovito podpira evropsko perspektivo držav zahodnega Balkana, ki bodo postale sestavni del EU, ko bodo izpolnile določena merila,

F.   ker končni uspeh pri izvajanju gospodarskih reform ne bo zagotovljen brez političnega soglasja in medetničnega zaupanja,

G.   ker je Evropski svet v Bruslju 14. in 15. decembra 2006 navedel, da EU ohranja svoje zaveze do držav, ki so v postopku širitve, in je ponovno izrazil stališče, da je napredek posameznih držav na poti k vključitvi v Evropsko unijo odvisen od njihovih prizadevanj za izpolnjevanje köbenhavnskih meril ter pogojev stabilizacijsko-pridružitvenega procesa,

H.   ker se s Salzburško deklaracijo EU in Zahodnega Balkana z dne 11. marca 2006, ki so jo soglasno sprejeli vsi zunanji ministri Evropske unije in zunanji ministri držav Zahodnega Balkana, ponovno potrjuje pomen dobrih sosedskih odnosov ter potreba po vzajemno sprejemljivih rešitvah za odprta vprašanja s sosednjimi državami,

1.   pozdravlja napredek, ki ga je dosegla Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija odkar je zaprosila za članstvo v Evropski uniji, pri izpolnjevanju köbenhavnskih političnih meril in uresničevanju priporočil evropskega partnerstva iz leta 2004, določb SPS in zahtev, ki izhajajo iz stabilizacijsko-pridružitvenega procesa; poudarja, da je treba ohraniti zagon za reforme in da je treba sprejeto zakonodajo zdaj ustrezno in nemudoma izvajati, zlasti na področjih policije, sodstva, javne uprave in boja proti korupciji, da bi se oblikovalo resnično tržno gospodarstvo, spodbudila gospodarska rast in zaposlovanje ter izboljšala gospodarska klima;

2.   poudarja, da bo od tega napredka odvisen začetek pristopnih pogajanj; poziva vse zainteresirane strani, da ohranijo ta zagon, in poudarja, da morajo tako vladne kot opozicijske politične sile nadaljevati izvajanje reform, ki so potrebne za vključitev države v EU;

3.   izraža pohvalo vladi Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije za njeno sodelovanje na področju Skupne zunanje in varnostne politike (SZVP) ter Evropske varnostne in obrambne politike (EVOP), zlasti s sodelovanjem pri misiji EU ALTHEA in pripravljenosti prispevati k razvijanju zmogljivosti EVOP ter prihodnjih civilnih in vojaških misij za krizno upravljanje pod vodstvom EU;

4.   z zadovoljstvom opaža, da so bile po notranjih konfliktih leta 2001 ob tesnem sodelovanju z EU v okviru ohridskega okvirnega sporazuma najdene rešitve, ki prek okrepitve uporabe manjšinskih jezikov v javni upravi in izobraževanju, z reorganizacijo občin ter z uporabo načela dvojne večine (Badinterjevo načelo), ki varuje položaj ne-večinskih skupnosti pri sprejemanju odločitev v parlamentu, omogočajo vsem državljanom, ne glede na njihovo etnično pripadnost, da živijo skupaj v enakosti in miru; ugotavlja, da je bil leta 2007 dosežen sporazum o nacionalnih praznikih različnih etničnih in verskih skupin;

5.   poudarja, da je Ohridski okvirni sporazum državo preoblikoval, saj je v njem v celoti upoštevana njena večetničnost in večkulturnost, to pa je bistveni del köbenhavnskih političnih meril za članstvo v EU; poudarja, da bo spoštovanje črke in duha tega sporazuma odločilno za prizadevanje Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije za pristop k EU; ponovno poudarja, da je treba Badinterjevo načelo v celoti spoštovati in da morajo vse strani spoštovati demokratične institucije in delovati v njihovem okviru, saj jih je država le s težavo vzpostavila;

6.   opozarja, da je Badinterjev mehanizem, kakor je predviden v ustavi, zamišljen kot sredstvo za doseganje dialoga in konsenza v večetnični državi; obžaluje, da je največja albanska opozicijska stranka na začetku leta 2007 zaradi nezadovoljstva z izvajanjem Badinterjevega načela prenehala z vsemi parlamentarnimi dejavnostmi; pozdravlja dejstvo, da je bil s posvetovanji med vlado in opozicijo dosežen sporazum, v katerem so zajeti seznam zakonov, ki se sprejmejo z uporabo Badinterjevega načela, uporaba albanskega jezika v javnih institucijah, socialna varnost nekdanjih albanskih gverilskih borcev in sestava odbora za medetnične odnose, s čimer je vsem izvoljenim poslancem omogočeno, da spet prevzamejo svoje parlamentarne dolžnosti in pokažejo politično odgovornost; na podlagi tega poziva, naj se izvajanju sporazuma o statusu države kandidatke za članstvo v EU, ki je bil podeljen leta 2005, čim prej pridruži dejanski začetek pristopnih pogajanj; nazadnje vabi vse strani, naj ohranjajo in utrjujejo to vzdušje dialoga pri dogovarjanju o medsebojnih razhajanjih in si skupaj prizadevajo za program reform, ki je bistven za evropsko prihodnost države;

7.   obžaluje bojkot parlamentarnih dejavnosti in poudarja, da tako ravnanje ni združljivo z delujočimi parlamentarnimi institucijami, ki se jih pričakuje v vseh državah kandidatkah ali državah, ki si želijo vstopiti v EU;

8.   opominja, da dosledno izvajanje Badinterjevega načela zagotavlja nadaljevanje medetničnega sodelovanja ter zaupanje med vsemi stranmi; v zvezi s tem obžaluje nedavni primer glasovanja o dopolnitvah zakona o radioteleviziji, pri čemer so bile dopolnitve izglasovane z navadno večino, čeprav je bil zakon sam sprejet v skladu z Badinterjevim načelom; nujno poziva k ohranitvi in doslednemu uresničevanju neodvisnosti javne radiotelevizije, določene z zakonom iz leta 2005, ki je – za razliko od preteklega političnega vmešavanja – v skladu z evropskimi medijskimi standardi;

9.   priporoča, da bi se morala država zgledovati po najboljših evropskih praksah na področju sistemov javne uprave in izobraževanja, ki upoštevajo etnične in jezikovne razlike; poziva k nadaljnjemu dogovarjanju glede načina, kako lahko dve največji etnični skupnosti in različne manjšine živijo druga z drugo na temelju enakosti in složnosti; s tem v zvezi poziva k učinkovitem izvajanju ustavnih določb, ki zagotavljajo pravično zastopanost skupnosti, ki niso večinske, v javni upravi;

10.   opozarja, da so za izboljšanje položaja Romov potrebni specifični in takojšnji ukrepi z uporabo nacionalne strategije za Rome, pri čemer je treba kot glavno partnerico vključiti dobro razvito romsko civilno družbo; meni, da bi moralo biti izenačenje vladnih sredstev s sredstvi instrumenta za predpristopno pomoč(3) in institucionalno priznanje romske svetovalne skupine korak v smeri izboljšanja vključevanja Romov v Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji;

11.   opozarja, da je v Evropi veliko držav, ki nosijo isto ime kot deli ozemelj v sosednjih državah, ter da vsaka država svobodno izbere svoje ime; pozdravlja dejstvo, da je Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija spremenila svojo zastavo in sprejela ustavne spremembe, s katerimi je potrdila, da nima ozemeljskih zahtev do sosednjih držav; obžaluje nedavno spremembo imena nacionalnega letališča v "Aleksander Veliki";

12.   obžaluje, da od sprejetja Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije v ZN leta 1993, ko je bilo za pridobitev mednarodnega priznanja uporabljeno začasno ime "Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija", in od Začasnega sporazuma z dne 13. septembra 1995 ni bil dosežen sporazum s sosednjo državo Grčijo; poziva Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo in Grčijo, naj pogovore o tem vprašanju pod okriljem ZN čim prej uspešno zaključita; poziva Svet, naj spodbuja takšna pogajanja;

13.   v zvezi s tem poudarja, da je več držav, vključno z Združenimi državami Amerike, Rusko federacijo in Kitajsko, kakor tudi nekaterimi državami članicami EU, Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo že priznalo pod njenim ustavnim imenom; ugotavlja, da so nekatere od teh držav večkrat zatrdile, da bodo sprejele možen izid pogajanj o vprašanju imena, ki potekajo pod okriljem Združenih narodov; v skladu z določbami Začasnega sporazuma iz leta 1995 meni, da vprašanje imena ni ovira za začetek pogajanj o vstopu v EU in da bo pridružitev EU odvisna izključno od izpolnjevanja köbenhavnskih meril, pogojev stabilizacijsko-pridružitvenega procesa, kakor to velja za vse druge države kandidatke, ter od zmožnosti EU za vključevanje novih članic;

14.   ugotavlja, da je posebni odposlanec Združenih narodov Matthew Nimitz javno izjavil, da si bo v kratkem ponovno pričel prizadevati za čimprejšnjo obojestransko sprejemljivo rešitev tega vprašanja in pozval k odkriti podpori njegovim prizadevanjem;

15.   ugotavlja, da so se z Začasnim sporazumom iz leta 1995 zelo izboljšali dvostranski odnosi med Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo in Grčijo ter da ta sporazum vsebuje obveznosti in pravice za obe strani, vključno z določbami o članstvu Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije v mednarodnih, večstranskih in regionalnih organizacijah in institucijah;

16.   poleg tega ugotavlja, da se je po sklenitvi Začasnega sporazuma iz leta 1995 obseg gospodarskih odnosov med obema državama izrazito povečal, tako da je zdaj Grčija največji tuji vlagatelj v Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, precej pa se je povečala tudi trgovina med državama;

17.   pozdravlja konstruktivno stališče te države do prihodnjega statusa Kosova; obžaluje, da v pričakovanju prihodnjega statusa Kosova ni bilo mogoče opraviti nobenega nadaljnjega določanja meje; verjame, da bo v zvezi s tem tehničnim vprašanjem kar najhitreje dosežen dogovor, in odobrava dejstvo, da lahko zadevni kmetje še naprej lahko uporabljajo dele svojih posesti, ki ležijo na drugi strani meje;

18.   opozarja, da je zaželeno sprejetje ukrepov za olajšanje prometa na meji s Kosovom, s čimer se bo okrepilo sodelovanje na področjih izobraževanja, kulture in zaposlovanja, pa tudi ohranjanje družinskih vezi;

19.   poziva oblasti Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije, naj spodbujajo regionalno sodelovanje in razvoj dobrih sosedskih odnosov;

20.   s tem v zvezi pozdravlja vlogo Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije na področju regionalnega sodelovanja, njeno zavezanost razvijanju dvostranskih odnosov in njeno dejavno vlogo pri procesih regionalnega sodelovanja, kot so ustanovitev Sveta za regionalno sodelovanje, CEFTA 2006, Pogodba o energetski skupnosti in Skupni evropski zračni prostor;

21.   opozarja na potrebo po varovanju kakovosti vode v reki Vardar, v katero se izliva večina pritokov v državi in ki se nadaljuje na grškem ozemlju kot reka Aksios, pred onesnaženjem, ki ga povzročajo industrijski in mestni predeli;

22.   nujno poziva k izboljšanju in vzdrževanju kakovosti vode in vodostaja v Ohridskem jezeru, Prespanskem jezeru in Dojranskem jezeru, ki so obmejna jezera, ter k učinkovitim dogovorom s sosednjima državama Albanijo in Grčijo v zvezi s tem;

23.   opozarja, da je treba izboljšati splošni odnos do okolja, med drugim z odstranjevanjem nezakonitih odlagališč smeti ob cestah, na bregovih rek in na obrobju gozdov z uvedbo kolikor je mogoče ločenega sistema zbiranja odpadkov;

24.   poziva oblasti Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije, naj nadaljujejo približevanje okoljski zakonodaji in standardom EU ter izvajajo sprejeto zakonodajo;

25.   opozarja, da vse države članice EU zagotavljajo svobodo veroizpovedi in svobodo verskega združevanja;

26.   poudarja, da je treba nameniti posebno pozornost trgovini z ljudmi in da je v boju proti mednarodnim mrežam organiziranega kriminala vse bolj potrebna krepitev regionalnega sodelovanja, med drugim prek pobude za sodelovanje v Jugovzhodni Evropi;

27.   izraža resno zaskrbljenost ob dejstvu, da brezposelnost ostaja izjemno visoka, in poziva vlado, naj zaradi velikih izzivov na tem področju razvije učinkovite politike za boj proti revščini in družbenim neenakostim; poudarja, da je treba različnim sindikalnim združenjem omogočiti enakopraven soobstoj, in opozarja, da sedanje zahteve, po katerih morajo sindikati združevati 33 % zadevne delovne sile, da lahko postanejo pogodbeni partnerji, pomenijo, da zainteresirane strani stalno dvomijo v število njihovih članov;

28.   šteje za samoumevno, da bi moralo izdajanje dovoljenj tujim bankam temeljiti na enakih merilih za vse, kot je izpolnjevanje pravnih zahtev na področju poslovanja s tujo valuto, obdavčenja in varstva potrošnikov, ter zavrača dajanje prednosti nekaterim podjetjem ali državam, v katerih so ta podjetja registrirana;

29.   priporoča, da se pri razporejanju državnih sredstev in tudi skladov EU upoštevajo obstoječa regionalna in etnična neskladja; meni, da bi bilo treba sedanje regionalne in etnične razlike zmanjšati z delovanjem po načelih solidarnosti in kohezije ter s tem doseči pospešen razvoj nerazvitih območij;

30.   poudarja, da je gradnja sodobne čezmejne infrastrukture pomembna spodbuda in jamstvo za stabilnost in blaginjo celotne regije Jugovzhodne Evrope, zato opozarja na pomembnost vzdrževanja in izboljševanja železniškega omrežja in notranjega železniškega prometa ter na njegovo tranzitno funkcijo med Grčijo in številnimi drugimi državami članicami EU; pozdravlja obnovitev železniške povezave s Kosovom in obžaluje pomanjkanje napredka pri načrtovani neposredni železniški povezavi z Bolgarijo ter pozdravlja nadaljnji napredek, povezan z VIII in X evropskim prometnim koridorjem;

31.   meni, da ni zaželeno, da javni uslužbenci ob zamenjavi vlade izgubijo službo ali se jih spodbuja k odpovedi, zlasti pa pričakuje, da bodo nadaljevali s svojim delom tisti javni uslužbenci, ki so posebej usposobljeni za izpolnjevanje zahtev pravnega reda EU;

32.   ponovno poudarja, da se od oblasti pričakuje, da bodo preiskale okoliščine, v katerih je bil leta 2003 ugrabljen in prepeljan v Afganistan nemški državljan Khaled el Masri, ter da bodo objavile izsledke preiskave; poziva nacionalni parlament Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije, naj čim prej ustanovi preiskovalni odbor, ki se bo ukvarjal s to zadevo, in naj v celoti sodeluje s preiskavo nemškega parlamenta, da se ugotovi resnica;

33.   pozdravlja parafiranje sporazumov z EU o olajšanem pridobivanju vizumov in o ponovnem sprejemu oseb kot prehodni korak v smeri režima medsebojnih potovanj brez vizumov ter s tem namenom poziva Komisijo, naj določi časovni načrt za povečanje mobilnosti, ki bo vključeval večje sodelovanje v projektih vseživljenjskega učenja in kulturnih izmenjav, vlado Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije pa poziva, naj nadaljuje svojo zavezo za izpolnitev zahtevanih evropskih standardov na področju pravosodja, svobode in varnosti; odobrava, da je Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija uvedla nove potne liste z biometričnimi varnostnimi lastnostmi; se zaveda težav, s katerimi se srečujejo državljani Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije, ker ena od držav članic EU ne priznava potnih listov njihove države; opozarja, da je bilo to vprašanje obravnavano in podrobno preučeno med pogajanji glede sporazuma o olajšanem pridobivanju vizumov; poudarja, da je bila sprejeta skupna izjava, ki je bila priložena parafiranemu besedilu; poziva vse zadevne strani, naj v zvezi s to izjavo nemudoma ukrepajo, takoj ko bodo izpolnjeni pogoji za njeno izvajanje;

34.   opozarja na prednosti, ki jih prinašajo izkušnje iz preteklih pogajanj s Slovenijo in Hrvaško, ki sta od nekdanje Jugoslavije podedovali iste skupne zakone in praktične izkušnje; poudarja jasno možnost za članstvo Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije v EU in poziva, naj se pogajanja začnejo čim prej;

35.   poziva nove države članice, naj dejavno sodelujejo pri napredovanju Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije proti Evropski uniji in ji omogočijo, da izkoristi njihove izkušnje z reformami;

36.   obžaluje, da je Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija z ZDA podpisala dvostranski sporazum o imuniteti, s katerim so ameriški državljani in vojaško osebje izvzeti iz pristojnosti Mednarodnega kazenskega sodišča; poudarja, da je navedeno sodišče temeljni kamen mednarodnega prava in da EU odločno podpira Rimski statut; zato poziva vlado Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije, naj najde način za prekinitev tega dvostranskega sporazuma, ki onemogoča polno učinkovitost Mednarodnega kazenskega sodišča;

37.   ponovno poudarja, da je cilj Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije in vseh držav zahodnega Balkana – nedvoumno članstvo v EU – skladen s solunsko agendo; meni, da je treba možnosti pristopa k EU spoštovati, da bi se utrdila stabilnost in mir v tej regiji;

38.   meni, da je treba izboljšati sistem vzgoje in izobraževanja, vlaganje v človeški kapital ter dostop prebivalstva do interneta, da bi odgovorili na potrebe družbe;

39.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, vladi in parlamentu Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije ter generalnemu sekretarju Združenih narodov.

(1) UL L 35, 7.2.2006, str. 57.
(2) Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0568.
(3) Uredba Sveta (ES) št. 1085/2006 z dne 17. julija 2006 o vzpostavitvi instrumenta za predpristopno pomoč (IPA) (UL L 210, 31.7.2006, str. 82).


Sporazum TRIPs in dostop do zdravil
PDF 123kWORD 54k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. julija 2007 o sporazumu TRIPS in dostopu do zdravil
P6_TA(2007)0353B6-0288/2007

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. junija 2007 o razvojnih ciljih tisočletja – vmesna točka(1), o sporazumih o gospodarskem partnerstvu z dne 23. maja 2007(2) in o aidsu z dne 30. novembra 2006(3),

–   ob upoštevanju predloga Sklepa Sveta o sprejetju Protokola o spremembi Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS), sestavljenega 6. decembra 2005 v Ženevi, v imenu Evropske skupnosti (KOM(2006)0175),

–   ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 816/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2006 o prisilnih licencah za patente, povezane s proizvodnjo farmacevtskih izdelkov za izvoz v države s težavami v javnem zdravju(4),

–   ob upoštevanju Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine ("Sporazum TRIPS"), sprejetega 15. aprila 1994 v Marakešu,

–   ob upoštevanju deklaracije iz Dohe o Sporazumu TRIPS in javnem zdravju, ki jo je ministrska konferenca Svetovne trgovinske organizacije (STO) sprejela 14. novembra 2001 ("deklaracija iz Dohe")(5),

–   ob upoštevanju sklepa generalnega sveta STO z dne 30. avgusta 2003 ("sklep STO"), sprejetega v skladu z odstavkom 6 deklaracije iz Dohe o Sporazumu TRIPS in javnem zdravju,

–   ob upoštevanju Protokola o spremembi Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS), sestavljenega dne 6. decembra 2005 v Ženevi ("Protokol"),

–   ob upoštevanju člena 108(5) svojega Poslovnika,

A.   ker več kot 95 % od 39,5 milijona ljudi na svetu, ki trpi za HIV/aidsom, živi v državah v razvoju, večinoma v Afriki; ker se ocenjuje, da je na svetu zaradi te bolezni 15 milijonov sirot, od teh jih 12,3 milijona živi v podsaharski Afriki,

B.   ker je pred začetkom veljave Sporazuma TRIPS leta 1994 zmožnost držav v razvoju s srednje visokim prihodkom za proizvodnjo poceni generičnih zdravil narasla in so tudi zelo revne države začele postajati zmožne pridobivati nekatera poceni generična zdravila na svetovnem trgu, ne glede na to, ali so bili ti proizvodi zaščiteni s patentom ali ne,

C.   ker je deklaracija iz Dohe ponovno potrdila tako imenovane prožnosti, vgrajene v Sporazum TRIPS, ter jih še razširila z vzpostavitvijo pravnih mehanizmov, s katerimi države, ki nimajo zmogljivosti za proizvodnjo generičnih nadomestkov za draga patentirana zdravila v okviru doma izdanih prisilnih licenc, uvažajo zdravila iz držav, ki so jim zmožne in pripravljene pomagati, brez vmešavanja teh imetnikov patentov,

D.   ker bi ta rešitev, ki je na začetku imela obliko opustitve, znane kot sklep STO, postala stalna v obliki protokola k Sporazumu TRIPS, o katerega sprejetju trenutno razpravlja Parlament,

E.   ker člen 30 Sporazuma TRIPS članicam dovoljuje, da lahko določijo omejene izjeme pri izključnih pravicah, ki jih vsebuje patent, če take izjeme niso v nerazumnem nasprotju z običajnim izkoriščanjem patenta in nerazumno ne ogrožajo legitimnih interesov lastnika patenta ob upoštevanju legitimnih interesov tretjih strank; ker če država, ki daje pomoč, izvaža potrebna zdravila v državo uvoznico, to ne sme pomembno vplivati na lokalni trg države izvoznice,

F.   ker doslej še nobena država ni uradno obvestila Sveta za Sporazum TRIPS, da namerava uporabiti mehanizem, vzpostavljen na podlagi sklepa STO o uvozu cenejših zdravil,

G.   ker postopkovne in vsebinske zahteve, ki veljajo za izdajo prisilnih licenc s strani držav uvoznic (če je to potrebno) in izvoznic, kot tudi pogojev in obvestil, povezanih z izdajanjem dovoljenj, predstavljajo najpomembnejše potencialne ovire za učinkovito uporabo sklepa STO,

H.   ker so države članice že prenesle sklep STO v nacionalno pravo in zato odlaganje sprejetja protokola na čas po 1. decembru 2007 ne bi ustvarilo pravne praznine,

I.   ker bi morala Evropska unija izrecno podpreti polno izvajanje prožnosti iz Sporazuma TRIPS v državah v razvoju, ki jih priznava deklaracija iz Dohe, zaradi spodbujanja dostopa do zdravil za vse,

J.   ker je v izvedbeni uredbi o sklepu STO posvečene le malo pozornosti vprašanjem prenosa tehnologije in vzpostavljanju zmogljivosti,

K.   ker namerava EU s pogajanji o sporazumih o gospodarskem partnerstvu in drugimi dvostranskimi ali regionalnimi prostotrgovinskimi sporazumi uvesti nove obveznosti glede intelektualne lastnine STO plus za države AKP in druge revne države v razvoju ter najmanj razvite države, vključno z upoštevanjem ali sprejetjem obveznosti pogodbe o sodelovanju na področju patentov in pogodbe o patentnem pravu ter z vključitvijo pogojev iz Direktive 2004/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine(6); ker EU tudi postavlja pogoje glede načina, kako strani določijo svoj režim izčrpanja pravic,

1.   poudarja, da je dostop do farmacevtskih izdelkov po sprejemljivih cenah v revnih državah v razvoju in najmanj razvitih državah bistvenega pomena za doseganje predlaganih razvojnih ciljev Evropske unije in bi prispeval k zmanjšanju revščine, povečanju varnosti ljudi ter spodbujal človekove pravice in trajnostni razvoj,

2.   meni, da bi si morala politika EU prizadevati za čim večjo dostopnost farmacevtskih proizvodov po sprejemljivih cenah v državah v razvoju,

3.   poziva Svet, naj prizna, da mora EU nujno sprejeti dodatne ukrepe za spodbujanje prenosa tehnologije, raziskav, krepitve zmogljivosti, regijskih oskrbovalnih sistemov in pomoči pri registraciji, da se olajša in poveča proizvodnja farmacevtskih izdelkov v samih državah v razvoju,

4.   poziva Komisijo in države članice, da zagotovijo konkretno finančno pomoč za prenos farmacevtske tehnologije v države v razvoju in razvijanje njihovih zmogljivosti na tem področju, kot tudi za lokalno proizvodnjo farmacevtskih izdelkov v vseh državah v razvoju, zlasti v najmanj razvitih državah, pri izpolnjevanju obveznosti iz člena 66(2) Sporazuma TRIPS,

5.   poziva Svet, da sprejme obvezo o določeni ravni financiranja za posodobitev ali izgradnjo zmogljivosti za proizvodnjo farmacevtskih izdelkov v lasti lokalnih oseb v državah v razvoju (vključno z najmanj razvitimi) ter poveča skupno financiranje javno-zasebnega partnerstva pri izvajanju raziskav in razvoju zdravil posebnega pomena za države v razvoju,

6.   poziva Komisijo, naj v različnih okvirih zagotovi finančna sredstva za raziskave in razvoj na področju bolezni, povezanih z revščino, tropskih bolezni in zapostavljenih bolezni, vključno z javno-zasebnimi partnerstvi in drugimi načini financiranja, obenem pa naj podpira raziskovalne ustanove, ki so pripravljene sodelovati v okviru pobud na področju javnega zdravja, ki si prizadevajo za te cilje,

7.   poziva Svet, naj podpre mnenje, da mehanizem, vzpostavljen s sklepom STO in Protokolom k Sporazumu TRIPS, le delno rešuje problem dostopa do zdravil in javnega zdravja in da so drugi ukrepi za izboljšanje zdravstvenega varstva in infrastrukture prav tako potrebni,

8.   poziva Svet, naj podpira revne države v razvoju, ki uporabljajo tako imenovane prožnosti, vgrajene v Sporazum TRIPS in priznane v okviru deklaracije iz Dohe, da bodo v okviru domačih programov javnega zdravja sposobne zagotoviti nujna zdravila po dostopnih cenah,

9.   spodbuja države v razvoju, naj uporabijo vsa sredstva, ki jih imajo na razpolago v okviru Sporazuma TRIPS, na primer prisilne licence in mehanizem iz člena 30,

10.   poziva Svet, naj skupaj s Parlamentom sprejme skupno politično izjavo, da države članice lahko v skladu z domačim patentnim pravom še naprej uporabljajo vse določbe o izvzetju, ki jih vsebuje Sporazum TRIPS, za dovoljevanje proizvodnje in izvoza z namenom reševanja potreb javnega zdravja in držav uvoznic ter poziva Svet, naj Komisijo pooblasti, da se vzdrži sprejemanja ukrepov, ki bi posegali v te postopke,

11.   poziva Svet, naj izpolnjuje svoje obveznosti iz deklaracije iz Dohe in omeji mandat Komisije ter ji s tem prepreči, da bi se v okviru pogajanj o gospodarskem partnerstvu z državami AKP in drugih prihodnjih dvostranskih in regionalnih sporazumov z državami v razvoju dogovarjala glede določb TRIPS plus o farmacevtskih proizvodih, ki vplivajo na javno zdravje in na dostop do zdravil, na primer glede določb o ekskluzivnosti podatkov, podaljšanju patentov in omejitve razlogov za izdajo prisilnih licenc,

12.   poziva Komisijo, naj podpre zahtevo, da prijavitelji patentov razkrijejo vir in izvor izuma, ki izhaja iz bioloških virov in je povezan s tradicionalnim znanjem držav v razvoju, da bi se spodbujala pravična delitev koristi in tehnologije, ki izhajata iz teh virov, z državami dobaviteljicami,

13.   poziva Komisijo, naj podpira "strategije združevanja javnih naročil" iz člena 31(b) Sporazuma TRIPS ter druge strategije, ki jih lahko uporabijo države ali skupine držav za povečanje kupne moči in uresničevanje ekonomije obsega pri proizvodnji generičnih zdravil po dostopni ceni ter za spodbujanje neposrednih vlaganj v lokalne proizvodne zmogljivosti v določeni regiji,

14.   poziva Svet, naj Komisijo pooblasti, da bo dejavno podpirala delo medvladne delovne skupine za javno zdravje, inovacije in intelektualno lastnino pri Svetovni zdravstveni organizaciji in da redno poroča Evropskemu parlamentu o njenem delu,

15.   spodbuja farmacevtska podjetja, naj si prizadevajo za druge možnosti oblikovanja cen, ki bodo vključevala velik obseg, pristop nizke zgornje meje, s čimer se lahko poveča dostopnost zdravil,

16.   opozarja, da ponarejanje zdravil ni povezano s problemom patentov; opozarja, da je treba ukrepe proti ponarejanju sprejeti na področju kazenskega pregona (kazenskih sankcij) in zakonodaje o zdravilih, s krepitvijo regulativne zmogljivosti nacionalnih organov, ne pa s povečanjem ravni zaščite intelektualne lastnine,

17.   poziva najmanj razvite države in druge revne države, naj s sprejetjem ukrepov preprečijo preusmerjanje zdravil, zajetih v prisilnih licencah, iz države, s čimer bi zagotovile, da zdravila prejme pomoči potrebno lokalno prebivalstvo,

18.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam držav članic in držav AKP, STO in vodjem organizacij UNAIDS (Joint United Nations Programme on HIV/AIDS), UNDP (United Nations Development Programme) in UNFPA (United Nations Population Fund).

(1) Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0274.
(2) Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0204.
(3) Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0526.
(4) UL L 157, 9.6.2006, str. 1.
(5) WT/MIN(01)/DEC/W/2, 14. november 2001.
(6) UL L 157, 30.4.2004, str. 45. Popravljena različica objavljena v UL L 195, 2.6.2004, str. 16.


Demokratični nadzor pri izvajanju instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja
PDF 208kWORD 52k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. julija 2007 o demokratičnem nadzoru pri izvajanju instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (DCI)
P6_TA(2007)0354B6-0310/2007

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju člena 103(2) svojega Poslovnika,

A.   ker je Parlament začel proces demokratičnega nadzora pri izvajanju Uredbe (ES) št. 1905/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja(1) (DCI),

B.   ker je v skladu s členom 2(1) DCI najpomembnejši cilj sodelovanja na podlagi tega instrumenta izkoreninjenje revščine v partnerskih državah, vključno z izpolnjevanjem razvojnih ciljev tisočletja (RCT),

C.   ker je Parlament sprejel tri resolucije(2) na podlagi člena 81 svojega Poslovnika, v katerih je Komisijo opozoril, da je po njegovem mnenju v številnih osnutkih sklepov o pripravi strateških dokumentov prekoračila svoja izvedbena pooblastila

D.   ker so bili sklepi po parlamentarnem pregledu osnutkov državnih, regionalnih in tematskih strateških dokumentov Komisije poslani Komisiji v obliki spremnega pisma(3), v katerem so bila poudarjena glavna horizontalna vprašanja Parlamenta, na več kot 150 straneh pa je tudi povzetek ocene Parlamenta o posameznih strateških dokumentih, Komisija pa je bila naprošena, naj zagotovi specifične informacije o posameznih primerih,

E.   ker je bil odgovor Komisije prejet v obliki pisma komisarke Ferrero-Waldner in komisarja Michela Odboru za razvoj z dne 26. marca 2007, kar se obravnava kot konsolidiran odgovor [...] na pismo in na resolucijo(4),

F.   ker komisarja trdita, da RCT ni mogoče doseči, če je pozornost usmerjena le na osnovne storitve, obenem pa ponovno potrjujeta svojo zavezanost cilju, da se v skladu z državnimi programi DCI doseže pomoč v višini 20 %, ki naj bi se do leta 2009 dodelila za osnovno in srednješolsko izobraževanje ter osnovne zdravstvene storitve,

G.   ker Komisija nadalje zatrjuje, da bo sodelovanje na področju visokošolskega izobraževanja samo po sebi prispevalo k oblikovanju nacionalnega strokovnega kadra, ki bo zmožen upravljati in oblikovati potrebne politike za izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj,

H.   ker Komisija sporoča, da preučuje, kako izboljšati postopek posvetovanja z različnimi zainteresiranimi stranmi, in poudarja, da bodo pri pripravi letnih akcijskih načrtov po potrebi opravili presojo vpliva predlaganih ukrepov z vidika spola,

I.   ker je treba horizontalna vprašanja – spodbujanje človekovih pravic, enakost med spoloma, demokracijo, dobro upravljanje, otrokove pravice, pravice invalidov in domorodnih ljudstev, okoljsko trajnost in boj proti virusu HIV/aidsu – vključiti v vse programe,

J.   ker je v členu 25(1)(b) DCI določeno, da je financiranje dovoljeno v obliki proračunske podpore, kadar je upravljanje javnih sredstev partnerske države dovolj pregledno, in da Komisija podpira prizadevanja partnerskih držav za razvoj parlamentarnega nadzora in zmogljivosti revizije,

1.   pozdravlja pismo komisarke Ferrero-Waldner in komisarja Michela odboru za razvoj z dne 26. marca 2007, vendar obžaluje, da v njem ni konkretnega odgovora na specifična vprašanja, postavljena v pismu Parlamenta, in da doslej ni bil prejet odgovor na specifična vprašanja iz sklepov Parlamenta o posameznih strateških dokumentih;

2.   poziva Komisijo, naj si prizadeva za izkoreninjenje revščine in uresničitev RCT, pri čemer naj se zlasti osredotoči na osnovne zdravstvene storitve in osnovno izobraževanje; poudarja, da mora za države, v katerih ti področji nista osrednji, Komisija zagotoviti podrobne informacije o dejavnostih donatorjev, ki prikazujejo napredek države na poti do uresničitve RCT do leta 2015;

3.   obžaluje, da v strateških dokumentih držav ni dodeljen zadosten delež sredstev osnovnemu cilju DCI, namreč izkoreninjenju revščine in uresničitvi RCT; zlasti obžaluje, da je popolnoma nejasno, kako bo EU dosegla, da bo pomoč do leta 2009 v višini 20 % v okviru državnih programov, predvidenih z DCI, dodeljena osnovnemu in srednješolskemu izobraževanju ter osnovnim zdravstvenim storitvam; poziva Komisijo, naj podrobno navede, kako spoštuje to zavezo in ali so bila v zvezi s tem izdana navodila uradnikom in delegacijam ter ali je bila vzpostavljena posebna statistična podlaga;

4.   priznava pomen določenih nerazvojnih dejavnosti, kot so povečanje prepoznavnosti EU v tujini in nekateri vidiki visokega šolstva, regionalno vključevanje, trgovina in civilno letalstvo, saj lahko pozitivno vplivajo na odnose med EU in njenimi državami partnericami, vendar opominja, da je DCI specifičen instrument s pravno zahtevo za vse financiranje v sklopu njegovih geografskih programov in da je najmanj 90 % financiranja v sklopu njegovih tematskih programov upravičenih kot uradna razvojna pomoč (ODA) po merilih Odbora za uradno razvojno pomoč Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj; opaža, da bi se morale dejavnosti, ki se ne izvajajo v okviru ODA, financirati iz drugih virov;

5.   poziva Komisijo, naj zagotovi podrobne informacije o vplivu dejavnosti, načrtovanih v okviru DCI, na uresničevanje RCT; poziva Komisijo, naj po prednostnem vrstnem redu navede, katera merila je uporabila za dodelitev sredstev geografskim programom DCI ter merila za pripravo strateških dokumentov, ki veljajo za nekatere države in regije, za druge pa ne;

6.   ceni in podpira prizadevanja Komisije za delitev dela in usklajevanje donatorjev, vendar opozarja, da je potreben splošni pregled nad vsemi dejavnostmi donatorjev, zato poziva Komisijo, naj Parlamentu zagotovi podrobne in posodobljene informacije za vsako državo in regijo;

7.   poziva Komisijo, naj obvesti Parlament, kako namerava zagotoviti ustrezno in učinkovito posvetovanje z zainteresiranimi stranmi v vseh fazah postopka načrtovanja programov, zlasti pri uvajanju novih dejavnosti;

8.   obžaluje, da horizontalna vprašanja niso jasno vključena v strateške dokumente in okvirne programe, zato poziva Komisijo, naj jih v svoje letne akcijske programe vključi na resnično horizontalen način ter zagotovi jasna merila za vključevanje in/ali kazalnike učinka na načrtovane dejavnosti;

9.   poziva Komisijo, naj strogo uporablja merila upravičenosti za proračunsko podporo, zlasti tako, da se vzdrži teh dejavnosti v državah, kjer ni mogoče zagotoviti pregledne javne porabe; poziva Komisijo, naj Parlamentu zagotovi tudi dodatne informacije, zlasti o tem, kako v vseh državah, ki uživajo proračunsko pomoč, izvaja pravno zahtevo v skladu s členom 25(1)(b) DCI za podpiranje prizadevanj partnerskih držav za razvoj parlamentarnega nadzora in zmogljivosti revizije;

10.   poziva Komisijo, naj pošlje Parlamentu vse informacije o geografskih in tematskih programih, skupaj s popolnim seznamom članov odborov DCI; poziva Komisijo, naj sistematično in nemudoma vsem članom odbora za DCI posreduje vse sklepe parlamentarnega nadzora v popolni verziji;

11.   pričakuje, da bo Komisija obravnavala skrbi Parlamenta, izražene v sklepih pregleda strateških dokumentov, in naj v letnih akcijskih načrtih v celoti izvaja njegove predloge in zahteve;

12.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter članom Odbora za DCI.

(1) UL L 378, 27.12.2006, str. 41.
(2) Resolucija z dne 15. februarja 2007 o osnutkih sklepov Komisije o pripravi strateških dokumentov držav in okvirnih programov za Malezijo, Brazilijo in Pakistan (P6_TA(2007)0045); Resolucija z dne 7. junija 2007 o osnutku sklepa Komisije o pripravi strateških dokumentov držav in okvirnih programov za Mercosur in Latinsko Ameriko (P6_TA(2007)0233); Resolucija z dne 21. junija 2007 o osnutku sklepa Komisije o pripravi regionalnega strateškega dokumenta 2007–2013 in osnutka večletnega programa za Azijo (P6_TA(2007)0280).
(3)Pismo predsednika odbora za razvoj Josepa Borrella Fontellesa D(2007)303749 z dne 5. marca 2007 komisarki Ferrero-Waldner in komisarju Michelu (vodeno kot dokument komitologije št. CMT-2007-1709, priloga pa je vodena kot dokument komitologije št. CMT-2007-1709-2).
(4) Pismo komisarke Ferrero-Waldner A(2007)5238 z dne 26. marca 2007 predsedniku Odbora za razvoj Josepu Borrellu Fontellesu (registrirano kot dokument komitologije št. CMT-2007-1709-3).


Pogajalski mandat: nadgrajeni sporazum ES-Ukrajina
PDF 338kWORD 65k
Priporočilo Evropskega parlamenta Svetu z dne 12. julija 2007 o pogajalskem mandatu za nadgraditev sporazuma med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter Ukrajino na drugi strani (2007/2015(INI))
P6_TA(2007)0355A6-0217/2007

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju predloga priporočila Svetu o pogajalskem mandatu za nadgraditev sporazuma med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni ter Ukrajino na drugi strani (B6-0022/2007), ki ga je v imenu skupine UEN vložil Michał Tomasz Kamiński,

–   ob upoštevanju odločitve Sveta z dne 22. januarja 2007, da z Ukrajino začne pogajanja o novem, nadgrajenem sporazumu,

–   ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Ukrajini, še posebej tiste z dne 13. januarja 2005 o rezultatih predsedniških volitev(1), z dne 6. aprila 2006 o parlamentarnih volitvah(2) in z dne 19. januarja 2006 o evropski sosedski politiki(3),

–   ob upoštevanju Sporočila Komisije z dne 12. maja 2004 o evropski sosedski politiki (KOM(2004)0373) in nedavnega Sporočila Komisije z dne 4. decembra 2006 o krepitvi evropske sosedske politike (KOM(2006)0726),

–   ob upoštevanju akcijskega načrta EU-Ukrajina, ki sta ga dne 21. februarja 2005 skupaj sprejeli EU in Ukrajina, in nedavnega poročila Komisije o napredku evropske sosedske politike v zvezi z Ukrajino z dne 4. decembra 2006 (SEK(2006)1505/2),

–   ob upoštevanju skupnih izjav z vrhovnih srečanj Evropske unije in Ukrajine z dne 1. decembra 2005 in 27. oktobra 2006,

–   ob upoštevanju pomoči, ki jo bo evropski sosedski in partnerski instrument(4) zagotovil Ukrajini za podporo programu reform,

–   ob upoštevanju člena 49 Pogodbe ES,

–   ob upoštevanju sporazuma med Evropsko skupnostjo in Ukrajino o poenostavitvi izdajanja vizumov in ponovnem sprejemu nezakonitih priseljencev, ki je bil podpisan 18. junija 2007,

–   ob upoštevanju členov 114(3) in 83(5) svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A6-0217/2007),

A.   ker ima Ukrajina močne zgodovinske, kulturne in gospodarske vezi z Evropsko unijo in je pri zagotavljanju varnosti, stabilnosti in blaginje na vsej celini ena izmed ključnih partneric EU v njeni vzhodni soseščini,

B.   ker je Ukrajina sprejela pomemben paket zakonov in pravne spremembe, potrebnih za članstvo v Svetovni trgovinski organizaciji,

C.   ker je Komisija v svojem zgoraj navedenem poročilu o napredku evropske sosedske politike za leto 2006 priznala pomembne korake, ki jih je Ukrajina naredila na področju utrditve spoštovanja človekovih pravic in pravne države, vendar je v poročilu tudi zapisala, da je treba pospešiti napore pri reformah,

D.   ker je Ukrajina izrazila voljo po nadaljevanju poti evropske integracije in željo, da postane država članica EU, in ker ta cilj še naprej soglasno podpirajo vsi akterji na političnem odru,

E.   ker je Parlament pozval Svet, Komisijo in države članice, naj preučijo možnost, da dajo Ukrajini jasno evropsko perspektivo,

F.   ker je Evropska unija priznala evropske težnje Ukrajine in pozdravila njeno evropsko izbiro v sklepih Sveta z dne 21. februarja 2005 in v akcijskem načrtu EU in Ukrajine, ki ne izključuje jasne evropske perspektive v prihodnosti,

G.   ker je Svet v svojem sklepu o pogajalskem mandatu predvidel oblikovanje vse tesnejših odnosov z Ukrajino; ker bi bilo zaželeno, da se v sklep vključi jasno perspektivo in opredeli obliko odnosov, vzpostavljenih s sporazumom,

H.   ker bi moral nov sporazum Ukrajino vzpodbuditi k izvajanju nadaljnjih političnih, gospodarskih in socialnih reform ter okrepiti sodelovanje med partnericama,

1.   pozdravlja odločitev Sveta, da prične s pogajanji o novem sporazumu za poglobitev političnega sodelovanja in za postopno gospodarsko integracijo Ukrajine v notranji trg EU;

2.   izraža zaskrbljenost v zvezi s sedanjo politično napetostjo in poziva vse udeležene akterje, naj se držijo sporazuma, doseženega 27. maja 2007, in naj oblikujejo celovit in trajen politični kompromis, ki vključuje vse strani, in si nadalje prizadevajo za evropsko integracijo Ukrajine;

3.   poziva ukrajinsko vodstvo ter Svet in Komisijo, naj storijo vse potrebne korake za zagotovitev nadaljevanja pogajanj, ki so se začela marca; vendar meni, da je treba pred koncem pogajanj in pred oblikovanjem novega, tesnejšega partnerstva med EU in Ukrajino na miren način rešiti sedanjo krizo, obnoviti sistem preverjanja in ravnotežja ter zagotoviti vladavino prava;

4.   priznava, da sta Ukrajina in EU uspešno izvedli naloge, predvidene v Sporazumu o partnerstvu in sodelovanju, ter izrabili priložnosti, ki jih ponuja; je prepričan, da raven sodelovanja med Ukrajino in EU ter vloga, ki jo igra Ukrajina v trenutnih evropskih zadevah, zahtevata novo obliko odnosov, ki močno presega obveze Sporazuma o partnerstvu in sodelovanju;

5.   se zaveda ključnega pomena simbolov in obetov pri zagotavljanju javne podpore za izvajanje ambicioznega programa reform ter meni, da morajo pogajanja voditi k sklenitvi pridružitvenega sporazuma, ki učinkovito in kredibilno prispeva k evropski perspektivi Ukrajine in odpira ustrezen proces, vključno z možnostjo članstva;

6.   meni, da morata hitrost in globina tega skupnega evropskega procesa natančno ustrezati zmožnostim za uresničenje reform v Ukrajini in EU;

7.   meni, da bi moral sklep novega sporazuma temeljiti na členu 310 Pogodbe ES;

8.   meni, da mora sporazum predvideti postopen razvoj odnosov in določiti konkretne pogoje in roke, ki morajo biti doseženi; zahteva revizijo sporazuma, v kateri bo upoštevan dinamičen razvoj Ukrajine in dvostranskih odnosov;

9.   poziva ukrajinsko politično vodstvo, naj se zaveže k strogemu izvajanju reform, ter poziva vse akterje na političnem prizorišču in v civilni družbi v Ukrajini, naj si prizadevajo k vzpostavitvi širokega političnega konsenza za stabilno ustavno ureditev in reforme v podporo evropskih teženj države; priporoča sprejetje in izvajanje nove ukrajinske zakonodaje o financiranju političnih strank in kampanj v skladu s prakso EU ter tudi jasno zakonodajo, ki bo ločevala gospodarstvo od oblasti in urejala navzkrižje interesov;

10.   spodbuja ukrajinske voditelje, da ostanejo zvesti svoji zavezanosti načelom svobode, demokracije, pravne države ter spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih je ukrajinsko prebivalstvo branilo decembra 2004;

11.   poziva ukrajinsko vlado, da poudari pomen krepitve boja proti korupciji in potrebo po nadaljnjem reformiranju javnih služb na podlagi evropskih standardov, da bi se s sprejetjem zadevnega zakonodajnega okvira spodbudila preglednost in povečala odgovornost organov državne uprave;

12.   v zvezi z izzivi, s katerimi se bo soočila Ukrajina pri izvajanju svojih obvez iz sporazuma, poudarja, da je treba pri pregledu finančne perspektive 2007–2013 ter evropskega sosedskega in partnerskega instrumenta, ki je načrtovan za obdobje 2008–2009, izrabiti priložnost in doseči povečanje finančne pomoči EU Ukrajini, ki je na prebivalca trenutno precej nizka; spodbuja Ukrajino k bolj učinkovitemu sodelovanju v evropskih projektih;

13.   poudarja pomembnost večstranskega sodelovanja v črnomorski regiji; poziva k ustanovitvi skupnosti EU – Črno morje v skladu s severno dimenzijo za izboljšanje in spodbujanje dialoga, da se ustanovi stabilnejša, varnejša in bolj demokratična soseščina, ter priznava bistveno vlogo, ki jo mora imeti Ukrajina v takšnih pobudah, zlasti na področju gospodarskega sodelovanja, varne preskrbe z energijo, migracij in okolja;

14.   pozdravlja sklep UEFA, da bo Poljski in Ukrajini zaupala nalogo skupne organizacije evropskega nogometnega prvenstva leta 2012; meni, da je ta korak izraz velikega zaupanja v Ukrajino kot dragoceno članico evropske demokratične skupnosti in da bo ukrajinsko vodstvo dodatno spodbudil k izvajanju reform;

15.   poudarja pomembno vlogo Odbora za parlamentarno sodelovanje med EU in Ukrajino pri spodbujanju medsebojnega sodelovanja ter poziva k nadaljnji krepitvi parlamentarne razsežnosti odnosov; poziva različne institucije EU, da izboljšajo usklajevanje svojih politik v zvezi z Ukrajino;

16.   na Svet naslavlja naslednja priporočila in ga prosi, da naroči Komisiji, naj jih upošteva pri pogajanjih:

   a) pritegne pozornost svojih ukrajinskih partnerjev k potrebi po nadaljnji utrditvi temeljev liberalne demokracije, še posebej na področju stabilnega ustavnega sistema, zaščite človekovih pravic in svoboščin posameznika, vključno s pravicami manjšin, krepitve demokratičnih nadzornih mehanizmov, vključno z močno civilno družbo, in utrditve pravne države; v zvezi s tem opozori na priporočila iz mnenja beneške komisije v zvezi z Ukrajino, od katerih jih je veliko še vedno treba izvesti;
   b) pozove ukrajinske organe, naj izpolnijo svoje obveznosti iz mednarodnega prava o človekovih pravicah in si ustrezno prizadevajo za zagotavljanje pravic žensk do enakosti, življenja, svobode in varnosti, nične strpnosti za primere diskriminacije ter za prepovedi mučenja in krutosti ter nečloveškega in ponižujočega ravnanja;
   c) izpostavi, da je ključ do stabilizacije Ukrajine v ločitvi političnih sil od gospodarskih, izkoreninjenju korupcije, preglednosti postopkov za oddajo javnih naročil in zagotavljanju neodvisnega sodstva; pozove Ukrajino k uporabi in izvrševanju protikorupcijskih ukrepov; poudari potrebo po zagotovitvi pravne varnosti in preprečevanju nasprotujočih si sodnih pristojnosti znotraj ukrajinskega prava; podpre sprejetje in izvajanje obsežne upravne reforme; poudari potrebo po učinkovitem izvajanju spremenjenega akcijskega načrta na področju sodstva in notranjih zadev;
   d) izrazi zaskrbljenost zaradi obtožb o slabem ravnanju policije z zaporniki in njihovem mučenju, da bi dobila njihovo priznanje, ter poziva ukrajinske organe, da v celoti izvajajo Konvencijo proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim in poniževalnim kaznim ali ravnanju;
   e) poglobi politični dialog o dvostranskih, regionalnih in mednarodnih vprašanjih v skladu z obveznostmi, ki jih je sprejela Ukrajina na regionalni in mednarodni ravni; zagotovi tesno sodelovanje Ukrajine pri skupni zunanji in varnostni politiki ter v razvoju regionalnega sodelovanja na območju Črnega morja; teži k okrepitvi njene vloge v vzhodni evropski regiji in jo vzpodbuja k nadaljnjim dejavnostim, usmerjenim v spodbujanje stabilnosti, varnosti in demokracije ter trajnostnega razvoja v skupni soseščini s posebnim poudarkom na poravnavi zamrznjenih sporov v regiji; črpa iz izkušenj ukrajinskega sodelovanja z misijo EU za obmejno pomoč na meji z Moldavijo, pri čemer mora upoštevati, da Parlament podpira pobudo za podaljšanje mandata misije za dodatni dve leti;
   f) podpre podjetništvo ter utrditev ukrajinskega tržnega gospodarstva in si prizadeva za približanje zakonodaje pravnemu redu Skupnosti, da bi tako izboljšali njene možnosti za naložbe, in sicer s posebnim sklicevanjem na Direktivo 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev(5) in Direktivo 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev(6) ter s sprejetjem zakonodaje o financiranju projektov, in prispevali k večjim možnostim za rast; poudari naj, da je ključ do privabljanja tujih naložb v Ukrajino vzpostavitev trdnega, stabilnega in predvidljivega naložbenega ozračja, ter poziva ukrajinsko vlado, da nadaljuje izvajanje načrtovane zakonodajne in sodne reforme ter obravnava pomembna nerešena vprašanja v zvezi s povračilom DDV in nadzorom izvoza; pozove države članice, ki imajo izkušene državne uradnike z ustreznim jezikovnim znanjem, da se dogovorijo o izmenjavi uslužbencev, da bi ti ukrajinskim sodelavcem bolje svetovali glede pravnega reda Skupnosti;
   g) poudari potrebo po vzpostavitvi stabilnega zakonskega okvira, ki bi zagotovil oblikovanje konkurenčnega tržnega gospodarstva na podlagi načela premoženjskih pravic kot dejavnika, ki je neločljivo povezan z evropsko perspektivo Ukrajine;
   h) pozdravi ustanovitev medagencijske komisije za boj proti nezakonitim prevzemom in zasegom družb; spodbudi vlado, da z obveznimi reformami zakonodaje družb in pravosodja sprejme dejanske ukrepe za preprečevanje nezakonitih prevzemov in zasegov družb;
   i) pripravi načrt za postopno vzpostavitev globokega in celovitega območja proste trgovine, ki naj temelji na skupni zakonski podlagi in naj zajema skoraj vso trgovino z blagom, storitvami in kapitalom med EU in Ukrajino; pozove vse strani, da vanj vključijo kmetijske izdelke v največji možni meri; v zvezi s tem poudari pomen nadaljnjega napredka pri postopku zakonskih reform, zlasti na področju konkurenčne politike, državnih subvencij, javnih naročil, obdavčitve in pravic intelektualne lastnine;
   j) v celoti upošteva izredno vlogo Ukrajine pri zagotavljanju varne oskrbe z energijo v EU in potrebno pozornost posveti dejstvu, da je popoln nadzor Ukrajine nad varnostjo njene oskrbe z energijo neposredno povezan z njeno politično stabilnostjo in blaginjo;
   k) zato od ukrajinskega energetskega sektorja zahteva, da v celoti spoštuje načela tržnega gospodarstva in preglednosti, še posebej na področju cen, dostopa do omrežja in učinkovitosti; podpre hitro integracijo Ukrajine v Evropsko energetsko skupnost; upošteva pomen podpisa Pogodbe o ustanovitvi skupnosti za energijo s strani Ukrajine; v zvezi s tem pozove k pospeševanju postopka ocenjevanja jedrske varnosti v vseh delujočih jedrskih elektrarnah v Ukrajini v skladu z delovnim programom skupne delovne skupine za jedrsko varnost; pomaga pri diverzifikaciji ukrajinskih virov, npr. z dostopom do neposrednih virov dobave v osrednji Aziji; s podporo spremembi smeri naftovoda Odesa-Brodi in z zavzemanjem za njegovo podaljšanje proti EU okrepi strateško vlogo Ukrajine kot tranzitne države za dobavo nafte in plina v EU; poudari potrebo po vključitvi Ukrajine v projekt razvoja plinovoda Nabucco, da se vzpostavi energetski koridor Kaspijsko morje–Črno morje–EU ter da se električno omrežje Ukrajine priključi na omrežje UCTE; poziva k okrepitvi energetskega sodelovanja v okviru združenja Gruzije, Ukrajine, Azerbajdžana in Moldavije (GUAM);
   l) poudari pomen strategije za trajnostno energijo za Ukrajino; poudari, da si mora Ukrajina na podlagi izkušenj pri jedrski nesreči v Černobilu ter zaradi težav ob vse večje odvisnosti od uvoza in podnebnih sprememb močno prizadevati za varčevanje z energijo, energetsko učinkovitost in obnovljivo energijo; poudari, da je Ukrajina ena od energetsko najbolj neučinkovitih držav na svetu ter da bi upoštevanje standardov povprečne učinkovitosti državi omogočilo, da zadovolji notranjo potrebo po energiji; pozove k tehničnemu sodelovanju med EU in Ukrajino na tem področju, ki naj se vključi v nov izboljšan sporazum;
   m) krepi zmožnosti Ukrajine kot ključnega partnerja pri upravljanju migracijskih tokov in meja; predvidi nadaljnje skupne korake v boju proti organiziranemu kriminalu, vključno s končno dodelitvijo privilegiranega statusa Ukrajini v zvezi z Europolom; zagotovi učinkovito izvajanje vizumskih olajšav in sporazuma o ponovnem sprejemu; opredeli cilje in potrebne korake za odpravo vizumov;
   n) okrepi sodelovanje med EU in Ukrajino pri okoljskih vprašanjih in utrdi zmožnost Ukrajine za reševanje vprašanj v zvezi s kakovostjo zraka in vode, ravnanjem z odpadki, varstvom okolja in onesnaženjem zaradi sevanja, ki imajo v nekaterih primerih resne čezmejne posledice; nudi tehnično in finančno pomoč Ukrajini v procesu njenega postopnega približevanja okoljskemu pravu EU in okoljskim standardom, ki temeljijo na mednarodnem okoljskem pravu, med drugim na Konvenciji Espoo o presoji čezmejnih vplivov na okolje iz leta 1991 in Bernski konvenciji o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov iz leta 1979; predvidi ustanovitev popolnoma operativnega in trajnostnega mehanizma za krepitev okoljske ozaveščenosti in varstva okolja, in sicer z ustanovitvijo foruma za sodelovanje med vladami, civilno družbo in nevladnimi organizacijami ter zasebnim sektorjem v vzhodni soseščini EU;
   o) pozove ukrajinsko politično vodstvo k izvajanju zadevnih določb Kjotskega protokola k Okvirni konvenciji ZN o spremembi podnebja, zlasti ob upoštevanju izjemnih možnosti, ki so na voljo Ukrajini, da uporabi prožne mehanizme iz protokola; podpre skupno ukrepanje EU in Ukrajine glede prihodnosti Kjotskega protokola;
   p) zagotovi sodelovanje Ukrajine v agencijah in programih Skupnosti, da bi povečali dostop ukrajinskih oblikovalcev politike in strokovnjakov do evropskih omrežij; poveča in razširi priložnosti za razvoj medčloveških odnosov, še posebej med akterji civilne družbe, študenti in raziskovalci; izboljša sodelovanje v okviru sedmega okvirnega programa za raziskave in tehnološki razvoj ter nadaljuje delo na področju ustanavljanja/razvoja strukturiranega dialoga med EU in Ukrajino na področju znanosti, tehnologije in vesoljskih raziskav;
   q) poudari, da morajo države članice, ki so pristopile k EU leta 2004 in 2007, igrati dejavno vlogo pri približevanju Ukrajine Evropski uniji, pri čemer ji morajo omogočiti dostop do svojih izkušenj glede reform;

17.   poziva Svet in Komisijo, naj njegove pristojne organe redno in izčrpno obveščata o poteku pogajanj;

18.   naroči svojemu predsedniku, naj to priporočilo posreduje Svetu in Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter ukrajinski vrhovni radi, vladi in predsedniku.

(1) UL C 247 E, 6.10.2005, str. 155.
(2) UL C 293 E, 2.12.2006, str. 307.
(3) UL C 287 E, 24.11.2006, str. 312.
(4) Uredba (ES) št. 1638/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 2006 o splošnih določbah o ustanovitvi Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva (UL L 310, 9.11.2006, str. 1).
(5) UL L 134, 30.4.2004, str. 1.
(6) UL L 134, 30.4.2004, str. 114.


Odpravljanje razlik v najrevnejših regijah EU
PDF 226kWORD 80k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. julija 2007 o vlogi in učinkovitosti kohezijske politike pri odpravljanju razlik v najrevnejših regijah Evropske unije (2006/2176(INI))
P6_TA(2007)0356A6-0241/2007

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju členov 16, 87(3), 137, 141, 158 in 299(2) Pogodbe ES,

–   ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu(1),

–   ob upoštevanju Sklepa Sveta 2006/702/ES z dne 6. oktobra 2006 o strateških smernicah Skupnosti o koheziji(2),

–   ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta na srečanjih 23. in 24. marca 2000 v Lizboni ter 15. in 16. junija 2001 v Göteborgu,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. maja 2007 z naslovom "Četrto poročilo o gospodarski in socialni koheziji" (KOM(2007)0273),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. junija 2006 z naslovom "Strategija za rast in delovna mesta ter reforma evropske kohezijske politike: četrto poročilo o napredku glede kohezije" (KOM(2006)0281),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 1. marca 2006 z naslovom "Načrt za enakost med ženskami in moškimi (2006–2010)" (KOM(2006)0092),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. julija 2005 z naslovom "Kohezijska politika za podporo rasti in novim delovnim mestom: strateške smernice Skupnosti (2007–2013)" (KOM(2005)0299),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 17. maja 2005 z naslovom "Tretje poročilo o napredku glede kohezije: k novemu partnerstvu za rast, delovna mesta in kohezijo" (KOM(2005)0192),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. maja 2004 z naslovom "Tesnejše partnerstvo za najbolj oddaljene regije" (KOM(2004)0343),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. februarja 1996 z naslovom "Vključevanje enakih možnosti za ženske in moške v vse politike in dejavnosti Skupnosti" (KOM(1996)0067),

–   ob upoštevanju Posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 10/2006 o naknadnih vrednotenjih programov Ciljev 1 in 3 za obdobje 1994–1999 (strukturni skladi)(3),

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj (A6-0241/2007),

A.   ker člen 158 Pogodbe ES določa, da je cilj Skupnosti spodbujati skladni razvoj ter zmanjšati razlike med različnimi stopnjami razvitosti regij in zaostalost regij z najbolj omejenimi možnostmi z okrepitvijo gospodarske rasti,

B.   ker so najrevnejše regije EU tiste, ki spadajo v okvir konvergenčnega cilja kohezijske politike in katerih BDP na prebivalca je nižji od 75 % povprečja BDP na prebivalca v celotni Uniji,

C.   ker pojem kohezije ni bil jasno opredeljen in zajema različne dejavnosti, ki pospešujejo usklajen gospodarski, socialni in teritorialni razvoj v regijah EU,

D.   ker je v sklepih njegove resolucije z dne 24. aprila 2007 o posledicah prihodnjih širitev za učinkovitost kohezijske politike(4) navedeno, da je treba sedanjo strukturo financiranja kohezijske politike ponovno pregledati zaradi novih širitev; poleg tega predlagajo, da se mora financiranje regionalne konkurenčnosti in teritorialnega sodelovanja bolj osredotočati na vključevanje regionalnih gospodarstev in infrastrukture evropskega pomena ter na pomoč regijam, da se bodo lahko soočale z izzivi globalizacije in demografskimi spremembami;

E.   ker je eno izmed temeljnih načel EU solidarnost, ki omogoča zmanjševanje neenakosti pri regionalnem razvoju Unije;

F.   ker je dosedanja kohezijska politika EU učinkovito prispevala k razvoju številnih regij v nekdanjih kohezijskih državah (Irska, Grčija, Portugalska in Španija), čeprav so nekatere še vedno precej nerazvite, njen vpliv v smislu konvergence najrevnejših regij pa je pripomogel k povečanju blaginje v celotni EU,

G.   ker je cilj kohezijske politike ta, da države članice in regije postanejo uspešna gospodarstva in s tem neodvisne od zunanje pomoči, čeprav prejem sredstev iz strukturnih skladov ni časovno omejen,

H.   ker ni dovolj podrobnih podatkov in primerjalnih študij z razvrstitvijo napredka regij, ki prejemajo sredstva iz strukturnih skladov,

I.   ker je število prebivalcev EU po njeni razširitvi na 27 držav članic naraslo na skoraj 493 milijonov(5), pri čemer jih okoli 30 %(6) živi v sedanjih sto regijah s konvergenčnim ciljem, in ker so razlike v BDP med regijami v EU-27 sedaj veliko večje, kot so bile v EU-15, s povprečnim BDP na prebivalca od 24 % (jugovzhodna Romunija) do 303 % (ožji predel mesta London) povprečnega BDP EU,

J.   ker so v EU-27 najrevnejše regije s konvergenčnim ciljem zlasti tiste v novih državah članicah, ki so kohezijsko politiko šele začele izvajati, zato ni mogoče oceniti njene učinkovitosti pri zmanjševanju neenakosti,

K.   ker je v najrevnejših državah članicah gospodarska rast neenakomerna in je skoncentrirana okoli mestnih območij, velik delež prebivalstva teh držav pa živi na podeželju,

L.   ker v regijah, ki so gospodarsko revne zaradi pomanjkanja osnovne infrastrukture, omejenega dostopa do javnih storitev in visoke brezposelnosti, število prebivalcev upada hitreje kot v drugih regijah, kar ogroža njihovo zmožnost za zagotavljanje resničnega razvoja,

M.   ker člen 299(2) Pogodbe ES določa, da mora Skupnost svojo politiko prilagoditi ter sprejeti posebne in specifične ukrepe za najbolj oddaljene regije, pri čemer mora upoštevati poseben položaj teh regij, med katerimi večina spada med najrevnejše regije EU zaradi kombiniranih ter trajnih posledic strukturnih in geografskih pomanjkljivosti, ki močno ovirajo njihov razvoj,

N.   ker je bila v sklopu kohezijske politike uporaba sredstev v najrevnejših regijah nekaterih novih držav članic v obdobju 2004–2006 nizka,

O.   ker je za uspešno izvajanje financiranja iz strukturnih skladov, kakršno mora biti, da bi najrevnejšim regijam zagotovili znatno gospodarsko rast, ki bi jim omogočila, da postopoma ujamejo razvitejše regije glede na BDP na prebivalca, potrebno tesno sodelovanje med organi na lokalni, regionalni in nacionalni ravni ter na ravni Skupnosti,

P.   ker odobritev financiranja sama po sebi še ne zagotavlja, da bodo sredstva dobro uporabljena, in ker organi v revnih regijah pogosto nimajo ustreznega znanja in izkušenj ter osnovnih primernih sredstev, da bi lahko v celoti izkoristili kohezijska sredstva, do katerih so upravičeni,

Q.   ker obstaja vrsta razlogov za gospodarsko zaostalost posameznih regij in ker v najrevnejših regijah EU primanjkuje predvsem osnovne infrastrukture, ki je bistvena za uravnotežen trajnostni razvoj in dodatne naložbe, ter ustreznih človeških virov in pobud na področju izobraževanja, vseživljenjskega učenja in inovacij,

R.   ker so zasebni lastniški kapital, tvegani kapital, menjavajoči se skladi in mikroposojila za novoustanovljena podjetja, ključna gonilna sila za podjetništvo, inovacije in ustvarjanje delovnih mest;

S.   ker socialna izključenost in izredno visoka raven dolgotrajne brezposelnosti prevladujeta predvsem v revnejših regijah, zlasti med ženskami, starejšimi in invalidnimi osebami ter ranljivimi etničnimi skupinami,

T.   ker temeljne pravice državljanov zajemajo enak dostop moških in žensk do vseh javnih storitev, enake možnosti na trgu dela in enak dostop do izobraževanja, kulture ter zdravstvenih in socialnih storitev,

1.   poziva k odločnemu ukrepanju za zmanjšanje največjih razvojnih pomanjkljivosti v najrevnejših regijah EU in zlasti ugotavlja, da nove države članice, v katerih se od leta 2004 izvaja kohezijska politika, potrebujejo posebno podporo zaradi stalnih institucionalnih, upravnih in gospodarskih težav;

2.   poudarja, da je treba v kohezijskih državah EU-15 preučiti zgodovinski razvoj; poziva Komisijo, naj v sodelovanju z zadevnimi državami članicami, njihovimi regijami, lokalnimi organi in drugimi zainteresiranimi stranmi jasno poudari ukrepe, ki so v uspešnih regijah (na primer na Irskem) omogočili razvoj, in glavne ovire v regijah, ki zaostajajo v razvoju, da do njih ne pride tudi v regijah novih držav članic;

3.  Komisijo in države članice opozarja na položaj regij, ki zaradi izključno statističnih podatkov ne spadajo več med najrevnejše regije v EU-27, kljub temu, da so najrevnejše regije v EU-15 in da podatki o njihovem razvoju niso izboljšani; priporoča, da se upošteva tudi poseben položaj teh regij;

4.   meni, da so težave s financiranjem velika in nujna skrb, zlasti za nove države članice, ki težko izpolnjujejo zapletene zahteve kohezijske politike in pogosto nimajo dovolj lastnega (zasebnega ali javnega) kapitala za predfinanciranje subvencij Skupnosti glede na postopkovne težave in časovne omejitve pri izvajanju projektov, zaradi česar možni upravičenci ne morejo pridobiti ali zahtevati sredstev, ki bi jih lahko koristno uporabili;

5.   izraža zaskrbljenost, da je pomoč Skupnosti v nekaterih regijah slabo usmerjena, zaradi česar se položaj v njih kljub večletnem financiranju ne izboljšuje in se neprimerno zapravlja sredstva Skupnosti;

6.   predlaga, naj se v kohezijski politiki EU upošteva raznolikost potreb najrevnejših regij, pri čemer se pomoč prilagodi njihovim posebnim značilnostim in pogojem ter se izkoristi njihov potencial, da bi se lahko izvajali projekti, ki ustvarjajo trajne rezultate in resničen razvoj na podlagi večletnih razvojnih načrtov, ki ustrezno upoštevajo načrte za prostorski razvoj in druge politike Skupnosti;

7.   priporoča, naj se kohezijsko politiko EU prilagodi potrebam najbolj oddaljenih regij, kot so navedene v členu 299(2) prek posebnih in specifičnih ukrepov; podpira strategijo EU za pomoč njenim najbolj oddaljenim regijam in Komisijo poziva, naj hitro predloži podrobne podatke o vsebini napovedanega "tesnejšega sodelovanja", zlasti v zvezi z izboljšanjem konkurenčnosti najbolj oddaljenih regij in akcijskim načrtom za širšo sosesko;

8.   priporoča, naj regije in države članice za pospešitev gospodarske rasti, dodatne naložbe in zagotovitev uravnoteženega trajnostnega razvoja v najrevnejših regijah dajo prednost projektom, s pomočjo katerih bi te regije postale dostopnejše z zagotovljeno osnovno infrastrukturo, zlasti na področju prometa, informacijske tehnologije in telekomunikacij, pri čemer je treba upoštevati socialni in okoljski vpliv takih projektov;

9.   poziva države članice ter regionalne in lokalne organe, naj pri načrtovanju prihodnjih regionalnih razvojnih programov upoštevajo potrebo po uravnoteženem razvoju v posameznih regijah; meni, da je zlasti pomembno upoštevati posebne potrebe mestnih območij z ustrezno urbanistično politiko, vključno s stanovanjsko politiko za "revne predele", in izvajati ustrezno podeželsko politiko;

10.   meni, da je zlasti pomembno dodeliti mestom več pristojnosti na področju kohezijske politike, da se bodo lahko skupaj odzvala na posebne potrebe mestnih območij; v zvezi s tem poziva Komisijo in države članice, naj v celoti izrabijo možnosti programov celostnega razvoja, kjer je mogoče kohezijsko politiko neposredno povezati z mestnim načrtovanjem;

11.   spodbuja države članice, naj najrevnejše regije naredijo privlačnejše za vlagatelje s poudarjanjem naravnih in kulturnih dobrin teh regij, da bi se razvile tradicionalne oblike gospodarskih dejavnosti ob spodbujanju uravnoteženega mestno-podeželskega razvoja; zato poziva Komisijo, naj se bolj posveti opredeljevanju in podpiranju ukrepov za ohranjevanje posebnega znanja in običajev, ki jih vzdržujejo prebivalci v tistih regijah Evrope, ki zaostajajo v razvoju;

12.   pozdravlja osredotočanje na kohezijsko politiko za krepitev inovacijske zmogljivosti Skupnosti v obdobju 2007–2013; ugotavlja, da mora ta cilj veljati tudi za najrevnejše regije; zlasti poudarja, da je treba odpraviti razlike v tehnološkem razvoju v posameznih regijah, med regijami in v državah članicah s podpiranjem omrežij za tehnološko sodelovanje;

13.  Komisijo in države članice opominja, da je treba na podlagi vseh ocen kohezijske politike zagotoviti boljšo inovativno kohezijsko politiko v prihodnji razširjeni Uniji; opozarja, da se je treba osredotočiti na nove pojme teritorialnega razvoja in konkretnejše zamisli za podpiranje razvoja regionalne kritične mase okoli mestnih območij ali drugih regionalnih grozdov; opozarja tudi na to, da je treba pri uporabi strukturnih skladov uporabiti pristope, ki se bodo razlikovali glede na potrebe vseh regij;

14.   poziva Komisijo in države članice, naj podprejo projekte, ki krepijo regionalno zmogljivost za ustvarjanje in prevzem nove tehnologije, zlasti tiste, ki je povezana z varstvom okolja in razvojem naravnih virov ter zajema razširjanje modelov, ki temeljijo na manjši porabi energije in uporabi obnovljivih virov energije, kar bo tem regijam omogočilo doseg vodilnega položaja na področju ekoinovacij, ne da bi pri tem utrpele negativne posledice netrajnostnega razvoja, kot so jih v procesu razvoja utrpele druge regije;

15.   poudarja, da je na področju kohezijske politike za spodbujanje uravnoteženega razvoja pomembno teritorialno sodelovanje (čezmejno, nadnacionalno in medregionalno); v zvezi s tem spodbuja vzpostavitev mrež regionalnega in medsektorskega sodelovanja, v katere bodo vključene predvsem najrevnejše regije;

16.   poziva Komisijo, države članice in lokalne organe, naj v najrevnejših regijah spodbujajo podjetništvo z integriranim sistemom gospodarskih in socialnih spodbud za vlagatelje, pri tem pa opozarja, da je treba upravne postopke precej poenostaviti, zlasti kar zadeva vzpostavitev novih in razširitev obstoječih gospodarskih dejavnosti;

17.   spodbuja države članice, naj podpirajo podjetništvo v šolah in programe usposabljanja za bodoče podjetnike, ki so namenjeni predvsem mladim, ženskam, starejšim osebam in manjšinam, izpostavljenim socialni izključenosti;

18.   pozdravlja sprejem novih instrumentov, kot sta pobudi Skupna evropska sredstva za mikro, mala in srednje velika podjetja (JEREMIE) in Skupna evropska podpora za trajnostne naložbe v mestna območja (JESSICA); vendar opozarja, da sta se omenjena instrumenta v celoti začela izvajati pozno in da je ozaveščenost o možnosti, ki jih ponujata na lokalni in regionalni ravni, še vedno nizka; ugotavlja vse večje potrebo po tem, da se taki instrumenti objavijo in uporabljajo v čim širšem obsegu v državah članicah ter uporabljajo v skladu z dejanskimi razmerami v teh državah, pri čemer je treba upoštevati resnične potrebe morebitnih upravičencev in njihovo zmožnost, da te instrumente uporabijo v praksi;

19.   poziva Komisijo, naj okrepi prizadevanja za zagotovitev tehnične pomoči državam članicam in regijam z vzpostavitvijo primernega programa za usposabljanje; pozdravlja pobudo za skupno pomoč pri podpori projektov v evropskih regijah (JASPERS), ki zagotavlja pomoč pri izvajanju velikih projektov;

20.   pozdravlja nedavno sprejeto pobudo "Regije za gospodarsko spremembo" in zavezo, ki je bila v njej sprejeta, in sicer za razširjanje najboljših praks, ki so imele v preteklosti očiten pozitiven vpliv in so prispevale h regionalni gospodarski rasti; v skladu s tem poziva Komisijo, naj zagotovi vključitev najrevnejših regij v mrežo izmenjave najboljših praks, katerih opis naj se objavi na javni spletni strani v vseh uradnih jezikih Evropske unije;

21.   spodbuja države članice, naj vzpostavijo javno-zasebna partnerstva kot učinkovita sredstva za vključevanje zasebnega kapitala v financiranje regionalnih projektov; v zvezi s tem predlaga določitev preprostih in preglednih pravil, ki bodo urejala vzpostavitev takšnih partnerstev, ki dolgoročno vplivajo na javne finance;

22.   poziva Komisijo, da si bolj prizadeva za lažje razumevanje direktiv, pravil in smernic, s čimer bi se preprečilo napačno razlago in olajšalo izvajanje programa;

23.   spodbuja države članice in ustanove Skupnosti, naj še bolj poenostavijo postopke, da se zagotovi preglednost in učinkovitost dodeljevanja sredstev, ki morajo biti hitro na voljo končnim upravičencem; v zvezi s tem tudi predlaga, naj se v celoti uresniči zamisel o ustanovitvi centrov za stike in okrepijo postopki za nadzor uporabe sredstev; poleg tega spodbuja države članice, naj delujejo v skladu z evropsko pobudo za preglednost in odgovornostjo upravljalnega organa za pripravo objave, v elektronski ali drugi obliki, seznama upravičencev, nazivov dejavnosti in zneska javnih sredstev, dodeljenih dejavnostim, kot je določeno v členu 7(2)(d) Uredbe Komisije (ES) št. 1828/2006(7), ki izvaja Uredbo Sveta (ES) št. 1083/2006;

24.   poziva države članice, naj zagotovijo učinkovito politično, tehnično in upravno usklajevanje ter dejansko upoštevanje načela partnerstva, ki bi prispevalo k dobremu upravljanju s sredstvi; izraža zaskrbljenost, ker v najrevnejših regijah primanjkuje pravilno delujočih mehanizmov za usklajevanje in partnerstvo;

25.  Komisijo in države članice opozarja, da je treba za zagotavljanje uravnoteženega razvoja vzpostaviti sinergijo med gospodarskimi, socialnimi in okoljskimi vidiki na podlagi analiz razlogov za gospodarsko zaostalost, s posebnim poudarkom na brezposelnosti in njenih osnovnih strukturah, zlasti v najrevnejših regijah;

26.   poudarja, da je stopnja nezaposlenosti v nekaterih najrevnejših regijah EU nad 20 %; izraža zaskrbljenost zaradi dejstva, da brezposelnost zadeva zlasti najrevnejše regije ter je še vedno večja med ženskami in manjšinami, izpostavljenimi družbeni izključenosti; poziva države članice, naj zagotovijo pomoč za ženske na trgu dela ter odpravijo razlike med ženskami in moškimi pri plačah; poleg tega poziva, naj se pozornost nameni zlasti posebnemu položaju romskega prebivalstva, pri katerem je problem dolgotrajne brezposelnosti zelo pereč;

27.   poudarja, da je treba Evropski socialni sklad koristno uporabiti pri naložbah v človeški kapital v najrevnejših regijah, in sicer z zagotavljanjem boljšega izobraževanja, s stalnim večanjem ravni kvalifikacij, zlasti med mladimi, ženskami in starejšimi osebami ter predstavniki manjšin, ki so izpostavljeni družbeni izključenosti, in z vlaganjem v spremljevalne ukrepe ter z ustrezno pomočjo, javnimi storitvami in storitvami oskrbe, ki omogočajo boljše zaposlitvene priložnosti;

28.   poudarja, da je treba spodbujati enake možnosti za ženske in moške na vseh stopnjah oblikovanja in izvajanja projektov, ki spadajo na področje kohezijske politike EU;

29.   ugotavlja, da je bilo leto 2007 proglašeno za evropsko leto enakih možnosti za vse, ter poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo projekte za večjo ozaveščenost o vključevanju načela enakosti spola v vse programe Skupnosti, zlasti tiste, ki vplivajo na ekonomsko in socialno kohezijo;

30.   poziva Komisijo, naj Parlamentu redno zagotavlja zanesljive statistične analize o posebnem položaju žensk in moških v najrevnejših regijah EU, da se zagotovi ustrezno spremljanje vpliva, ki ga ima kohezijska politika, v smislu izboljšanja življenjskih pogojev za vse družbene skupine;

31.   poziva Komisijo, naj izboljša sistem za ocenjevanje kohezijske politike in določi novi način merjenja regionalnega razvoja, ki bo temeljil ne le na BDP, ampak tudi na drugih kazalnikih, kot so stopnje brezposelnosti ter drugi količinski in kakovostni kazalniki, pri tem pa izboljša metodologijo za izračun paritete kupne moči, in sicer z oblikovanjem regionalnih, ne pa nacionalnih kazalnikov;

32.   poziva Komisijo, naj Parlamentu redno posreduje posodobljene, zanesljive in primerljive statistične podatke, na podlagi katerih bo lahko natančno ocenil napredek pri razvoju najrevnejših regij EU;

33.   poziva Komisijo, naj analizira vpliv kohezijske politike ter ob vmesnem pregledu proračuna Skupnosti leta 2009 in v naslednjem poročilu o ekonomski in socialni koheziji preuči vzroke za neželene rezultate, ki izhajajo iz politike Skupnosti, ter s tem zagotovi, da bo kohezijska politika v programskem obdobju 2007–2013 čim bolj učinkovita;

34.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 210, 31.7.2006, str. 25. Popravek objavljen v UL L 239, 1.9.2006, str. 248.
(2) UL L 291, 21.10.2006, str. 11.
(3) UL C 302, 12.12.2006, str. 1.
(4) Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0130.
(5) 492 852 386. Vir: Eurostat/Urad za cenzus ZDA.
(6) Vir: Eurostat, Statistika v središču – ekonomija in finance 17/2006.
(7) UL L 371, 27.12.2006, str. 1. Popravek objavljen v UL L 45, 15.2.2007, str. 3.


Humanitarne razmere iraških beguncev
PDF 211kWORD 51k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. julija 2007 o humanitarnih razmerah iraških beguncev
P6_TA(2007)0357RC-B6-0291/2007

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o pravici oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito,

–   ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o razmerah v Iraku, zlati resolucije z dne 15. februarja 2007 o humanitarnem položaju beguncev iz Iraka(1),

–   ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov iz leta 1951 o statusu beguncev (Konvencije o beguncih) in Protokola Združenih narodov iz leta 1967 o statusu beguncev,

–   ob upoštevanju nujnega poziva visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR) z dne 7. februarja 2007 k povečanju mednarodne pomoči državam gostiteljicam beguncev iz Iraka, mednarodne konference o Iraku 17. in 18. aprila 2007 v Ženevi, katere namen je bil osveščanje o humanitarnih potrebah v Iraku in drugod v tej regiji, poziva UNHCR, naj od 5. junija 2007 vse meje ostanejo odprte za osebe, ki potrebujejo zaščito, mnenja UNHCR o vrnitvi in stališčem o nujni mednarodni zaščiti Iračanov izven Iraka z dne 18. decembra 2006 ter dokumenta UNHCR z dne 8. januarja 2007 o dodatnem pozivu – odgovoru na razmere v Iraku,

–   ob upoštevanju vodilnih načel posebnega predstavnika generalnega sekretarja Združenih narodov za notranje razseljene osebe z dne 11. februarja 1998,

–   ob upoštevanju Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite(2) (Direktiva o izpolnjevanju pogojev),

–   ob upoštevanju sklepov na področju azila in priseljevanja, ki so jih sprejele Evropska skupnost in njene države članice,

–   ob upoštevanju podvojitve števila prošenj iraških prosilcev za azil v prvi polovici leta 2007 v primerjavi z enakim obdobjem lansko leto,

–   ob upoštevanju člena 115(5) svojega Poslovnika,

A.   ker se po podatkih iz rednih poročil misije Združenih narodov za pomoč Iraku (UNAMI) in drugih agencij Združenih narodov, ki so prisotne v državi, splošno stanje na področju humanitarnih in človekovih pravic v Iraku slabša; vsak dan je ubitih 100 ljudi, 200 pa jih je ranjenih, 50 % prebivalstva se preživlja z manj kot dolarjem na dan, nezaposlenega je več kot 80 % prebivalstva, 70 % prebivalcev nima ustreznega dostopa do oskrbe z vodo, 81 % do ustreznih sanitarnih razmer, 3 milijona ljudi bo ostalo brez hrane, če ne bo več razdeljevanja, pri čemer na nekaterih območjih ta sistem že ne deluje več, 80 % zdravnikov je zapustilo bolnišnice, 75 % otrok ne hodi v šolo, glede na regije pa je od 30 % do 70 % šol zaprtih,

B.   ker so v sedanjih povojnih razmerah prisotna kazniva dejanja, kot so ropanje, ugrabitve zaradi odkupnine, nadlegovanje, usmrtitve, uboj ljudi, vpletenih v politične procese ali dejavnosti obnove, sabotaža javne infrastrukture, na primer električne ali plinske napeljave, ter napadi velikih razsežnosti z uporabo naključno nastavljenih bomb in/ali drugih razstreliv proti civilistom, zaradi česar številni Iračani še vedno bežijo iz države, zlasti v Jordanijo in Sirijo pa tudi v Egipt, Libanon, Turčijo, Iran in dlje;

C.   ker je več kot dva milijona ljudi sedaj notranje razseljenih oseb, od februarja 2006 je bilo 822 000 ljudi na novo razseljenih, 2000 pa naj bi jih bilo razseljenih vsak dan, po podatkih UNHCR naj bi do konca leta 2007 število notranje razseljenih oseb doseglo 2,3 do 2,5 milijona,

D.   ker je poleg notranje razseljenih oseb v Iraku približno 42 000 neiraških beguncev (vključno z okrog 15 000 Palestinci, ki so še posebej ogroženi, Sudanci, turškimi Kurdi, Iranci in drugimi),

E.   ker številne province v Iraku novim notranje razseljenim osebam omejujejo dostop, s čimer se drastično zmanjšujejo možnosti, da najdejo začasno varno bivanje v državi,

F.   ker se notranje razseljenim osebam zavrača registriranje za razdelitev hrane, s čimer se povečuje nevarnost humanitarne krize,

G.   ker je predvidoma 2 milijona Iračanov beguncev v sosednjih državah gostiteljicah, v katerih nimajo nikakršnega uradnega statusa zaščite, v Siriji jih je od 1,2 do 1,5 milijona, v Jordaniji od 500 000 do 750 000, ki predstavljajo velik delež prebivalstva, v Egiptu več kot 80 000, v Libanonu predvidoma 20 000, v Iranu več kot 50 000, v zalivski regiji več kot 200 000 in v Turčiji predvidoma 5100,

H.   ker je 560 000 beguncev v sosednjih državah šoloobveznih otrok in ker je dostop do javnega izobraževanja ali subvencionirane zdravstvene oskrbe na številnih območjih otežen ali z zakonom prepovedan,

I.   ker po običajnem mednarodnem pravu velja pravna obveznost, da se beguncev, ki jim grozi pregon ali so resno ogroženi, ne vrača, in da se prosilcem za azil, ki bežijo pred močno razširjenimi zlorabami človekovih pravic in splošnim nasiljem, omogoči vstop v določeno državo, vsaj začasno, kjer se preveri njihov status begunca,

J.   ker se večina držav članic in Združene države Amerike pri priznavanju potreb po zaščiti iraških beguncev vedejo zelo restriktivno,

K.   ker so bile v državah članicah ugotovljene velike neenakosti pri obravnavi vloženih prošenj za azil, kar kaže na neuspešen razvoj skupnega evropskega azilnega sistema, ki temelji na skupnih standardih in omogoča zaščito osebam, ki jo potrebujejo,

L.   ker so sosednje države beguncem v veliki meri omejile vstop, številne so prisilile, da se vrnejo v Irak, ali jih zadržujejo na mejah ter uvajajo stroge zahteve za zadrževanje, kot je zmanjševanje obdobja, v katerem lahko ostanejo in/ali zapleten postopek podaljševanja vizumov, zaradi česar večina Iračanov hitro izgubi pravni status,

M.   ker je Brazilija ena izmed redkih držav, ki je ponudila ponovno naselitev številnih palestinskih beguncev, ki so uradno živeli v Iraku v sklopu solidarnostnih programov za ponovno naselitev,

N.   ker UNHCR končuje zahtevo za povišanje proračunskih sredstev za razmere v Iraku s 60 milijonov na 115 milijonov USD,

O.   ker so Judje, mandejci in kristjani (vključno z asirskimi, armenskimi, grškimi ortodoksnimi in drugimi krščanskimi manjšinami) čedalje pogosteje žrtve diskriminacije pri dostopanju do trga dela ali osnovnih socialnih storitev, veliko pa se jih boji preganjanja uporniških skupin in islamističnih milic, ki so prevzele dejanski nadzor nad celimi soseskami v različnih iraških mestih in vaseh; ker so lahko zaradi naraščajočih napetosti med suniti in šiiti posamezniki tarče samo zaradi svoje pripadnosti etničnim ali verskim manjšinam,

1.   pozdravlja solidarnost, ki so jo iraškim beguncem izkazale sosednje države Iraka, in te skupnosti poziva, naj mednarodno skupnost obvestijo, kakšno pomoč potrebujejo za reševanje nastalega položaja;

2.   se zaveda prispevka regionalnih kurdskih oblasti pri pomoči notranje razseljenim nemuslimanskim skupnostim;

3.   se pridružuje visokemu komisarju Združenih narodov za begunce pri pozivu k trajnemu, vsestranskemu in usklajenemu mednarodnemu odzivu na trpljenje milijonov beguncev zaradi humanitarne krize pregnanih z domov, ki ga ni mogoče več prezreti; meni, da je podpora mednarodne skupnosti bistvena za lajšanje trpljenja stotisočev iraških beguncev in notranje razseljenih oseb ali tistih, ki bežijo iz države, pa tudi večje spodbujanje in pomoč državam, kot sta Sirija in Jordanija, ki sta skupaj sprejeli veliko število iraških beguncev;

4.   priznava prizadevanja nesosednjih držav v tej regiji, na primer Egipta, za pomoč iraškim beguncem; poziva te države, naj si še naprej nudijo pomoč iraškim beguncem s tem, da ne zaprejo svojih meja, in z izboljšanjem njihovih razmer, spoštovanjem njihovih temeljnih pravic in z zagotavljanjem njihovega dostopa do osnovnih storitev, kot sta zdravstvena oskrba in šolanje, s podporo mednarodne skupnosti;

5.   obžaluje, da sosednje države, z redkimi in maloštevilnimi izjemami, niso odprle svojih meja Palestincem v begu pred nasiljem in grožnjami v Iraku, ter obsoja izjavo iraškega ministra za razselitev in preseljevanje, da je treba izgnati vse Palestincev iz Iraka; obsoja odločitev iraške vlade, da za registracijo Palestincev uvede težavne zahteve, zaradi česar v Iraku težko ostanejo zakonito;

6.   poziva iraško vlado, lokalne, regionalne in verske oblasti ter mednarodne koalicijske sile v Iraku, naj nemudoma ukrepajo za izboljšanje varnosti vseh beguncev in notranje razseljenih oseb v Iraku ter naj naredijo konec diskriminacijskemu ravnanju;

7.   odločno zavrača grožnje nekaterih visokih uradnikov v iraški vladi o izgonu ter prekinitvi oskrbe z nafto in pitno vodo 4 000 članom iranske opozicije, ki so zadnjih dvajset let begunci v Iraku in imajo status "zaščitene osebe pod četrto ženevsko konvencijo", in poziva iraško vlado, naj spoštuje njihove pravice po mednarodnem pravu;

8.   poziva države članice, naj opustijo svoje stališče nedejavnosti glede položaja iraških beguncev ter izpolnijo svoje obveznosti v skladu z mednarodnim pravom in pravom Skupnosti ter Iračanom v državah članicah dajo možnost, da vložijo prošnjo za azil, ki bo obravnavana v največ enem dnevu, pri tem pa se spoštujejo postopkovni zaščitni ukrepi in se dodeli status begunca ali nadomestna oziroma začasna zaščita tistim, ki se utemeljeno bojijo preganjanja ali so resno ogroženi;

9.   poziva države članice, naj teh oseb ne premestijo v drugo državo na podlagi Uredbe Dublin II(3), če je znano, da ta država iraških prošenj za azil ne obravnava ustrezno; poudarja, da lahko države članice v ta namen uporabijo člen 3(2) Uredbe Dublin II;

10.   spodbuja države članice, naj Iračanom, ki ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa zaščite, vendar jih ni mogoče vrniti, priznajo pravni status (začasni ali stalni glede na njihov položaj) ter jim zagotovijo ustrezne razmere in osnovne pravice;

11.   z zaskrbljenostjo opaža, da je bilo v letih 2005 in 2006 od 400 do 500 prisilnih vrnitev v Irak, in države članice poziva, naj začasno umaknejo vse prisilne vrnitve v katero koli območje v Iraku;

12.   poziva države članice in mednarodno skupnost, naj v duhu skupne mednarodne odgovornosti prispevajo k ponovni naselitvi iraških beguncev in oseb brez državljanstva ter palestinskih beguncev, ki živijo v Iraku ali so iz njega zbežali in ostali na tem območju, pri tem pa dajo prednost občutljivim primerom v skladu s smernicami UNHCR o ponovni naselitvi iraških beguncev; poziva Evropsko unijo in njene države članice, naj vzpostavijo mehanizem za organiziranje te skupne odgovornosti in države članice ustrezno podpirajo;

13.   podpira priporočilo UNHCR za pozitivno obravnavo iraških prosilcev za azil iz južnega in osrednjega Iraka kot beguncev v skladu s Konvencijo o beguncih, v primeru zavrnitve statusa begunca pa naj se jim zagotovi dodatna oblika zaščite, razen če za zadevno osebo velja merilo o izključitvi iz navedene konvencije;

14.   poziva Komisijo, naj nujno preuči dodatne možnosti za dostavo humanitarne pomoči notranje razseljenim osebam v Iraku, pri tem pa naj bo prilagodljiva pri uporabi ustreznih predpisov, in sosednjim državam pomaga pri sprejemanju beguncev;

15.   pozdravlja prve ukrepe Generalnega direktorata Komisije za humanitarno pomoč (ECHO); vendar obžaluje, da so postopki ukrepanja ECHO zelo dolgi zaradi posebnih omejitev države;

16.   poziva Komisijo, naj se nujno pripravi na ustanovitev centrov za post-travmatsko oskrbo za iraške begunce in notranje razseljene osebe ter oblikuje "poklicne" projekte, zlasti za notranje razseljene osebe v kmetijskem sektorju v tistih delih Iraka, kjer je to mogoče;

17.   poziva Komisijo, naj Parlament, zlasti njegov Odbor za proračunski nadzor na njegovem zasedanju 16. julija 2007 obvesti o uporabi sredstev, dodeljenih Iraku, zlasti prek Mednarodnega sklada za obnovo Iraka (IRFFI), ter opozarja Komisijo na prednostne naloge iz sporočila z dne 7. junija 2006 (KOM(2006)0283), ki zajemajo: (1) podpiranje demokratične vlade, (2) okrepitev varnosti na podlagi pravne države in spodbujanje kulture spoštovanja človekovih pravic; ponovno poudarja, da je to nujen primer, ter da je v zgoraj navedeni resoluciji z dne 15. februarja 2007 pozval k namenitvi znatnega dela proračuna EU, predvidenega za programe, ki vključujejo Irak, beguncem; v tem obvestilu naj bodo natančno predstavljene, in sicer ločeno glede na vrsto dejavnosti, za katere so bila načrtovana, dodeljena in izplačana sredstva, pa tudi navedeni programi, namenjeni iraškim beguncem in notranje razseljenim osebam;

18.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, visokemu komisarju Združenih narodov za begunce (UNHCR), vladam in parlamentom Iraka, Sirije, Jordanije, Libanona, Egipta, Turčije, Palestine in Arabske lige.

(1) Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0056.
(2) UL L 304, 30.9.2004, str. 12.
(3) Uredba Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (UL L 50, 25.2.2003, str. 1).


Kršitve človekovih pravic v Republiki Moldaviji
PDF 204kWORD 47k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. julija 2007 o kršitvi človekovih pravic v Republiki Moldaviji
P6_TA(2007)0358RC-B6-0292/2007

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o razmerah v Republiki Moldaviji, zlasti v Pridnestrju(1),

–   ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med Republiko Moldavijo in Evropsko unijo, ki je začel veljati 1. julija 1998,

–   ob upoštevanju akcijskega načrta za Republiko Moldavijo, ki ga je sprejel Svet za sodelovanje med EU in Republiko Moldavijo na sedmem srečanju dne 22. februarja 2005,

–   ob upoštevanju prehodne resolucije, ki jo je odbor ministrov Sveta Evrope sprejel dne 1. marca 2006 v zvezi s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) z dne 8. julija 2004 v primeru Ilascu in drugi proti Moldaviji in Rusiji,

–   ob upoštevanju izjav Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) na vrhu v Istambulu leta 1999 in zasedanja ministrskega sveta v Portu leta 2002,

–   ob upoštevanju Ženevskih konvencij z dne 12. avgusta 1949, vključno z njihovimi določbami v zvezi s pravicami umrlih,

–   ob upoštevanju člena 115(5) svojega Poslovnika,

A.   ker je bila posledica vojne v regiji Pridnestrje v Republiki Moldaviji ustanovitev separatističnega, nezakonitega in avtoritarnega režima v tej regiji; ohranja se stanje trajnega spora, kršitve človekovih pravic pa so še vedno hude in pogoste,

B.   ker se kljub navedenim mednarodnim izjavam doslej še ni našla trajna rešitev za spor v Pridnestrju in ker ima to za posledico, da se človekove pravice v tej regiji vedno manj spoštujejo,

C.   ker sta najnovejša primera kršitev človekovih pravic v Pridnestrju primera Tudorja Pope in Andreja Ivantoca, ki sta bila izpostavljena poniževalnemu ravnanju in se nista smela vrniti domov,

D.   ker sta aretacija in pridržanje vseh članov tako imenovane Ilascove skupina zaradi obtožb terorizma nezakoniti dejanji separatističnega režima v Pridnestrju in nista v skladu z mednarodnimi standardi v zvezi z načeli pravičnega sojenja, pravne države, spoštovanja človekovih pravic zapornikov in preprečevanja mučenja in nečloveškega ravnanja,

E.   ker sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) z dne 8. julija 2004 v primeru Ilascu in drugi proti Moldaviji in Rusji še ni bila izvršena in je separatistični režim v Pridnestrju sploh ni upošteval,

F.   ker se v Pridnestrju nadaljujejo hude kršitve človekovih pravic, zlasti take, ki povzročajo nepriznavanje pravic Romunov z zapiranjem šol z romunskim jezikom in skrunjenjem romunskega pokopališča v Pridnestrju ter kršitev političnih pravic in svoboščin vsega prebivalstva na tem območju, ki ima za posledico obsežno trgovino z ljudmi in organizirani kriminal,

G.   ker sklepi srečanja na vrhu OVSE v Istambulu leta 1999 in zasedanja ministrskega sveta OVSE v Portu leta 2002 še vedno niso izpolnjeni,

H.   ker je Evropska unija začela izvajati pomembne ukrepe za izboljšanje stikov z Republiko Moldavijo in za iskanje rešitve za spor v Pridnestrju ter je sestavila stalno delegacijo Evropske komisije v Kišinjevu, imenovala posebnega predstavnika Evropske unije (EUSR) za Republiko Moldavijo z mandatom za prispevek k trajni umiritvi razmer spora v Pridnestrju in ustanovitvi misije EU za pomoč na mejah (EUBAM) v Republiki Moldaviji in Ukrajini,

I.   ker pogajanja o Pridnestrju, regiji Republike Moldavije, potekajo že od leta 1992 v tako imenovani obliki "5+2", v njih pa so sodelovale Republika Moldavija, Rusija, Ukrajina in OVSE, ker so EU in Združene države Amerike postale opazovalke leta 2005; ker so bila pogajanja aprila 2006 prekinjena,

J.   ker je treba upoštevati evropska prizadevanja Republike Moldavije in dejstvo, da se dogodki v Pridnestrju odvijajo v neposredni bližini EU; ker priznava ozemeljsko celovitost Republike Moldavije in poziva vse strani, naj imajo za prednostno politično nalogo ponovno združitev države,

1.   odločno graja nespoštovanje človekovih pravic in človekovega dostojanstva v Pridnestrju, ki se kaže v sodbi in pridržanju Ilascove skupine, nepriznavanju svoboščin tam živečega prebivalstva, nespoštovanju pravice dostopa do informacij in do izobraževanja, ki ima za posledico obsežno trgovino z ljudmi in organizirani kriminal;

2.   odobrava izpustitev Andreja Ivantoca in Tudorja Pope, obsoja pa, da je separatistični režim v Tiraspolu razglasil, da sta bila izpuščena zato, ker se je njuna zaporna kazen iztekla, ne pa zaradi izvajanja sklepa ESČR; obsoja dejstvo, da je bil Andrej Ivantoc ob izpustitvi izpostavljen nasilju in napadu na človekovo dostojanstvo, o čemer priča filmski posnetek prič njegove izpustitve;

3.   obsoja, da pridnestrski separatistični režim še naprej zatira, nadleguje in zastrašuje predstavnike neodvisnih medijev, NVO in civilno družbo;

4.   zahteva, da se osebam preneha odvzemati prostost zaradi političnega delovanja; v zvezi s tem obsoja aretacijo Valentina Besleaga, županskega kandidata na zakonitih lokalnih volitvah v Corjovi dne 2. junija 2007, in kasnejše ravnanje z njim;

5.   poziva k hitri in dokončni rešitvi trajnega konflikta v Pridnestrju, ki bo zagotovila demokracijo in spoštovanje človekovih pravic na celotnem ozemlju Republike Moldavije v skladu z mednarodnimi načeli;

6.   poudarja trdno zavezanost EU ozemeljski celovitosti Republike Moldavije; poudarja, da nezakoniti režim v Tiraspolu nima pristojnosti, da bi moldavskim državljanom preprečeval vstop na ozemlje na levem bregu reke Dnester in izdajal sklepe o "nezaželenih osebah";

7.   poziva Komisijo in Svet, naj predvidita ukrepe za večje in celovito vključevanje v pogajalski postopek in za reševanje navedenega spora; ugotavlja, da je bila skupna misija EU za mejo z Ukrajino s sedežem v Odesi uspešna, in poziva ukrajinsko vlado, naj misijo še naprej podpira;

8.   poziva k večjemu sodelovanju EU pri reševanju tega spora v svoji neposredni bližini, vključno z napredovanjem statusa EU k statusu pogajalskega partnerja;

9.   vse strani opozarja, da separatistični režim v Pridnestrju dopušča razcvet organiziranega kriminala, vključno s trgovino z orožjem in ljudmi, tihotapljenjem in pranjem denarja; poudarja, da je to precejšnje tveganje za stabilnost v regiji;

10.   poziva k takojšnjemu in popolnemu izvajanju sklepov OVSE z vrha v Istambulu leta 1999 in zasedanja ministrskega sveta OVSE v Portu leta 2002 ter k izvršitvi sodbe ESČP z dne 8. julija 2004 v primeru Ilascu in drugi proti Republiki Moldaviji in Rusiji; poziva EU, naj v okviru odnosov med EU in Rusijo sproži vprašanje umika ruskih vojakov iz Pridnestrja;

11.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji, Svetu, vladam in parlamentom držav članic, Republike Moldavije in Rusije ter generalnemu sekretarju Sveta Evrope.

(1) Glej, na primer, resolucijo Parlamenta z dne 23. oktobra 2006, P6_TA(2006)0455, in z dne 16.marca 2006, UL C 291 E, 30.11.2006, str. 414.


Človekove pravice v Vietnamu
PDF 205kWORD 47k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. julija 2007 o človekovih pravicah v Vietnamu
P6_TA(2007)0359RC-B6-0290/2007

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Vietnamu,

–   ob upoštevanju izjave predsedstva v imenu Evropske unije o obsodbah zagovornikov človekovih pravic v Vietnamu z dne 15. maja 2007,

   ob upoštevanju Sporazuma o sodelovanju med Evropsko unijo in Socialistično republiko Vietnam iz leta 1995,

–   ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je Vietnam ratificiral leta 1982,

–   ob upoštevanju člena 115(5) svojega Poslovnika,

A.   ker je bilo od marca 2007 na stroge zaporne kazni ali hišni pripor obsojenih več kot 15 političnih oporečnikov,

B.   ker se takšna represija izvaja po letu 2006, ko se je Vietnam politično odprl ter je prišlo do razcveta neodvisnih in demokratičnih strank, številni Vietnamci (izobraženci, odvetniki, novinarji, umetniki, duhovniki in drugi državljani) so začeli izražati zanimanje za demokracijo, hkrati pa se množijo pozivi k njej,

C.   ker je peticijo za večjo demokratičnost, objavljeno na spletni strani demokraciji in reformam naklonjenega gibanja, imenovanega "Blok 8406", podpisalo 118 aktivistov, kar je zaznamovalo pričetek resničnega demokratičnega gibanja na internetu,

D.   ker je strpnost vietnamskega režima do tega razširjenega demokratičnega oporečništva vzbudila veliko upanja ter Socialistični republiki Vietnam omogočila sprejem v Svetovno trgovinsko organizacijo, umik z ameriškega seznama držav, ki kršijo versko svobodo (ang. Countries of particular concern) in pri ameriškem Kongresu pridobitev statusa partnerja v običajnih in stalnih trgovinskih odnosih,

E.   ker sta kljub nenehnim in ponavljajočim se pozivom mednarodne skupnosti patriarh Združene budistične cerkve Vietnama 87-letni Thich Huyen Quang in njegov namestnik 79-letni Thich Quang Do, prejemnika Raftove nagrade za zagovornike človekovih pravic za leto 2006, že od leta 1982 brez sojenja pridržana v samostanu njune skupnosti, in to zgolj zato, ker sta odločno zagovarjala versko svobodo, človekove pravice in demokracijo; ker so člani deželnih odborov, ki jih je cerkev, da bi pomagala najbolj prikrajšanim, ustanovila v 20 revnih pokrajinah, zgolj zaradi pripadnosti Združeni budistični cerkvi Vietnama žrtve nadlegovanja, zaslišanj, ustrahovanja in nenehnih groženj,

F.   ker je uradno priznavanje statusa verskih gibanj preko njihove registracije še vedno redko in neenakopravno, saj je na primer bilo priznanih le 50 protestantskih "hišnih cerkva" izmed 4 000, ki so vložile zahtevo za to; ker je treba registracijo teh verskih družb vsako leto obnoviti,

G.   ker je bila februarja 2007 v provinci Soc Trang nasilno zatrta manifestacija 200 voditeljev budističnih Kmerjev za versko svobodo; ker jih je bilo deset izmed njih 10. maja tega leta obsojenih na zaporne kazni od 2 do 4 let zaradi "kršenja javnega reda" in ker se poleg verskega preganjanja nad Rdečimi Kmeri izvaja tudi prisilna asimilacija,

H.   ker so etnične manjšine na visokih planotah severnih in osrednjih predelov deležne diskriminacije, odvzema zemlje in kršenja verske svobode, na severozahodu pa je bilo priznanih le 38 verskih skupin; ker NVO in novinarji nimajo prostega dostopa do predelov visokih planot, da bi presodili dejanski položaj gorskih plemen, repatriiranih v Kambodžo,

I.   ker so bili vsi oporečniki, aretirani od marca 2007, aretirani na podlagi zakonodaje o nacionalni varnosti, na primer zaradi propagande proti Socialistični republiki Vietnam (člen 88 Kazenskega zakonika) ali poskusa strmoglavljenja vlade (člen 79); ker je Komisija ZN za človekove pravice obtožbe o ogrožanju nacionalne varnosti štela za neskladne z mednarodno zakonodajo, posebni poročevalec za versko nestrpnost in delovna skupina za samovoljna pridržanja pa sta oba pozvala k razveljavitvi ali reviziji teh obtožb,

J.   ker Vietnam od Evropske unije in njenih držav članic prejema finančno pomoč iz naslova strategije za razvoj pravnega sistema in strategije za reformo pravosodja;

K.   ker Vietnam še naprej izvaja sodne procese brez upoštevanja domnevne nedolžnosti, pravice do zagovornika ali neodvisnosti sodnikov, kar so dokazali procesi proti katoliškemu duhovniku Nguyen Van Lyju (30. marec 2007), in odvetnikov Nguyen Van Daiu in Le Thi Cong Nhamu (11. maj 2007),

L.   ker se zaradi razveljavitve odloka št. 31/CP iz leta 1997 o upravnem pridržanju ne more spregledati, da se še naprej uporablja odločba št. 44/2002/Pl-UBTVQH10 o Uredbi o upravnih kršitvah, ki razširja pristojnost za pridržanja oporečnikov brez sojenja in omogoča ponovno zloveščo uporabo prisilnega sprejema v psihiatrične bolnišnice, kar se je zgodilo odvetniku Bui Thi Kim Thanu, ki je v bolnišnici zaprt od novembra 2006, ker je zagovarjal kmete, žrtve krivic,

M.   ker je Evropska unija najpomembnejši trgovinski partner Vietnama, ki sodeluje v splošnem sistemu tarifnih preferencialov Evropske unije,

N.   ker je Evropska komisija marca 2007 sklenila za 30 % povečati pomoč Vietnamu za obdobje 2007–2013 (304 000 000 EUR), katere velik del je namenjen ukrepom na področju upravljanja in človekovih pravic,

1.   je resno zaskrbljen zaradi novega vala preganjanja oporečnikov v Vietnamu;

2.   zato zahteva takojšnjo in brezpogojno osvoboditev vseh posameznikov, pridržanih samo zaradi miroljubnega in zakonitega uveljavljanja pravice do svobode mišljenja, izražanja, objavljanja in vere, med njimi katoliškega duhovnika Nguyen Van Lyja (8 let zaporne kazni), Nguyen Phonga (6 let), Nguyen Binh Thanha (5 let), odvetnika Nguyen Vana Daia (5 let), ki so člani demokraciji in reformam naklonjenega gibanja Blok 8406, in odvetnika Le Thi Cong Nhana (4 leta), predstavnika za javnost stranke Napredek, Tran Quoc Hiena, predstavnika Združenja kmečkih delavcev (5 let), Le Nguyen Sanga, predsednika Demokratične ljudske stranke (5 let), Nguyen Bac Truyena (4 leta), Huynh Nguyen Daoa (3 leta), Hoa Hao budistov Duong Thi Trona (6 let), Le Van Soca (6 let) in Nguyen Van Thuya (5 let), Nguyen Van Thoa (4 leta), Thich Huyen Quanga, patriarha Zsružene budistične cerkve Vietnama, Thich Quang Doa in Bui Thi Kim Tanha;

3.   poziva vietnamsko vlado, naj neha izvajati vsakršno obliko represije nad posamezniki, ki uveljavljajo svojo pravico do svobode izražanja, mišljenja in svobodo zbiranja v skladu z mednarodnim pravom na področju človekovih pravic; ponovno poziva oblasti, naj nemudoma posodobijo določbe o nacionalni varnosti in zagotovijo, da se prekličejo ali uskladijo z mednarodnim pravom;

4.   poziva Vietnam, naj izvede verodostojne politične in institucionalne reforme, da bi vzpostavil demokracijo in resnično pravno državo, najprej pa naj vzpostavi večstrankarski sistem, svobodni tisk in svobodne sindikate;

5.   poziva vietnamsko vlado, naj spoštuje versko svobodo in obnovi pravni status vseh verskih skupnosti, še zlasti Združene budistične cerkve Vietnama;

6.   poziva vlado Vietnama, naj neha diskriminatorno obravnavati skupnosti gorskih plemen;

7.   pozdravlja preklic odloka št. 31/CP kot prvega koraka pri reformi pravosodja in poziva vietnamsko vlado, naj prekliče vse oblike pridržanja brez sodnega varstva, zlasti odločbo št. 44 iz leta 2002;

8.   poziva vietnamske oblasti, naj udejanjijo priporočila ZN, zlasti sklepe Komisije za človekove pravice iz leta 2002, ter prekličejo zakonske določbe, ki so v nasprotju s človekovimi pravicami, in državljanom Vietnama resnično zagotovijo temeljne pravice v okviru Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in Pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah;

9.   poudarja, da se mora dialog med Evropsko unijo in Vietnamom o človekovih pravicah zaključiti z konkretnimi izboljšavami v Vietnamu; poziva Svet in Komisijo, naj ponovno presodita politiko sodelovanja z Vietnamom ob upoštevanju člena 1 Sporazuma o sodelovanju iz leta 1995, ki navaja, da to sodelovanje temelji na spoštovanju demokratičnih načel in temeljnih pravic;

10.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam držav članic Združenja držav jugovzhodne Azije, generalnemu sekretarju Združenih narodov, visokemu komisarju Združenih narodov za človekove pravice ter vladi in parlamentu Vietnama.

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov