Evropski parlament,

–   ob upoštevanju členov 87(3), 137 in 158 Pogodbe ES,

–   ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu(1),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. julija 2005 z naslovom "Kohezijska politika za podporo rasti in novim delovnim mestom: strateške smernice skupnosti za obdobje 2007–2013" (KOM(2005)0299),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 9. februarja 2005 o socialni agendi (KOM(2005)0033),

–   ob upoštevanju Sklepa Sveta 2006/702/ES z dne 6. oktobra 2006 o strateških smernicah Skupnosti o koheziji(2),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 17. maja 2005 z naslovom "Tretje poročilo o napredku glede kohezije: k novemu partnerstvu za rast, delovna mesta in kohezijo" (KOM(2005)0192),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. junija 2006 z naslovom "Strategija za rast in delovna mesta ter reforma evropske kohezijske politike: četrto poročilo o napredku glede kohezije" (KOM(2006)0281),

–   ob upoštevanju teritorialne agende EU in leipziške listine o trajnostnih evropskih mestih ter prvega akcijskega programa za izvajanje teritorialne agende Evropske unije,

–   ob upoštevanju, da Komisija pripravlja zeleno knjigo o ozemeljski koheziji,

–   ob upoštevanju poročila evropskega omrežja za spremljanje prostorskega razvoja (ESPON) z naslovom "Prihodnost ozemlja – teritorialni scenariji za Evropo" in poročila Evropskega parlamenta "Regionalna neskladja in kohezija: strategije za prihodnost?",

–   ob upoštevanju členov 3, 13 in 141 Pogodbe ES, ki države članice zavezujejo, da zagotavljajo enake možnosti za vse državljane,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 31. januarja 2008 o evropski strategiji za Rome(3),

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj ter mnenja Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A6-0212/2008),

A.   ker člen 158 Pogodbe ES določa, da je cilj Skupnosti med drugim pospešiti skladni ekonomski in socialni razvoj v vsej Skupnosti ter zmanjšati družbeno-gospodarsko neskladje med posameznimi regijami,

B.   ker se neskladje lahko pojavi v regijah in med njimi,

C.   ker je obravnava družbenih, gospodarskih in ozemeljskih neskladij med uspešnejšimi in najrevnejšimi regijami še vedno prednostni cilj kohezijske politike in ker njen obseg ne bi smel biti omejen zgolj na podporo pri doseganju ciljev drugih strategij, saj bi to oviralo ekonomsko, socialno in ozemeljsko kohezijo,

D.   ker je bil prispevek kohezijske politike do sedaj uspešen, saj je pomagala najrevnejšim regijam pri zmanjševanju razkoraka v družbeno-gospodarskem razvoju,

E.   ker se cele države še vedno spoprijemajo s precejšnjimi izzivi pri svojem razvoju in ni verjetno, da bo do konvergence prišlo v sedanjem okviru 2007–2013,

F.   ker je v nekaterih državah članicah gospodarska rast najizrazitejša v okolici glavnih mest in velikih urbanih središč držav in regij, zaradi česar se druga območja, na primer podeželska, obrobna, otoška in gorska območja, srečujejo z neenakomernim družbeno-gospodarskim razvojem ter se veča ranljivost družbenih skupnosti in skupin na teh območjih,

G.  ker Pogodba o delovanju Evropske unije ozemeljsko kohezijo navaja kot enega od ciljev Evropske unije, pri čemer je pristojnost na tem področju razdeljena med Unijo in države članice,

H.   ker je pojem "ranljive skupnosti" zelo širok in ni jasnih meril, po katerih bi ga opredelili,

I.   ker številni predeli še vedno čudijo negativne posledice zaradi oddaljenosti in neugodnega geografskega položaja ter nimajo potrebne infrastrukture za resnične razvojne možnosti, s katerimi bi dosegle povprečno stopnjo razvoja v Evropski uniji,

J.   ker bo izboljšanje prometne infrastrukture in dostopa do prevoza pomagalo povečati dostop do odročnih regij, obenem pa omiliti izključenost skupnosti in skupin na teh odročnih območjih, in ker se bo z izboljšanjem storitev splošnega interesa, zlasti izobraževanja, izboljšalo življenje ranljivih skupin in skupnosti,

K.  ker najrevnejše države in regije nimajo potrebnih finančnih virov, da bi zagotovile lasten prispevek k sredstvom Skupnosti, do katerih so upravičene, in ker poleg tega na teh območjih zelo pogosto ni upravnih zmogljivosti in človeških virov za učinkovito uporabo dodeljenih sredstev,

L.   ker politika za razvoj podeželja močno vpliva na ozemlje in bi jo bilo zato treba bolje uskladiti z regionalno politiko, da bi spodbudili njuno sinergijo in dopolnjevanje ter upoštevali prednosti in slabosti ponovne vključitve teh politik,

M.   ker ni ustreznih in primerljivih mikroregionalnih statističnih podatkov za regije Evropske unije, v katerih živijo ranljive skupnosti in skupine,

N.   ker je za revščino in izključenost značilna močna ozemeljska pogojenost,

O.   ker se večina najbolj zapostavljenih mikroregionalnih območij srečuje s zapletenimi večdimenzionalnimi težavami zaradi njihove obrobne lege, slabe dostopnosti, pomanjkanja osnovne infrastrukture, nezadostnega družbeno-gospodarskega razvoja, trenda propadanja industrije, nizke stopnje izobrazbe in usposobljenosti, pomanjkanja upravnih zmogljivosti, visoke stopnje brezposelnosti, vse slabših stanovanjskih in življenjskih pogojev, težke dostopnosti storitev splošnega pomena, pomanjkljivih pogojev za tehnološki razvoj in napredek ter velikega števila pripadnikov oddvojenih manjšin in ranljivih skupin,

P.   ker kohezijska politika zahteva finančna sredstva, ki bodo sorazmerna z njenimi cilji, in učinkovite instrumente, ki bodo regijam omogočali, da presežejo razvojna neskladja in se uspešno spopadejo z ozemeljsko pogojenimi izzivi, kot so demografske spremembe, koncentracija prebivalstva v mestih, migracije, globalizacija, podnebne spremembe in oskrba z energijo,

1.   poudarja, da sta ozemeljska koncentracija ranljivih skupnosti in skupin ter socialna izključenost, ki prizadene najmanj razvite regije, vse večji izziv za kohezijo v Evropski uniji; poleg tega poudarja, da tega pojava ne najdemo le med regijami v nerazvitih območjih, temveč v veliki meri tudi znotraj regij, na razvitih in razvijajočih se območjih, ter da zahteva posebno pozornost, saj ranljive skupnosti in skupine pogosto niso opazne v splošnejši, ugodni širši sliki;

2.   poziva države članice, naj določijo merila za opredelitev ranljivih skupnosti in skupin, da bi laže prepoznali težave, s katerimi se soočajo, ter omogočili ciljno naravnane in sistematične ukrepe;

3.   meni, da je treba ozemeljsko razsežnost socialne izključenosti obravnavati v okviru politike ozemeljske kohezije;

4.   v zvezi s tem poudarja, da za premagovanje ozemeljskih težav, povezanih s socialno izključenostjo, niso dovolj posamezni ukrepi, in zato priporoča, da države članice uporabijo strategijo celostnega ozemeljskega razvoja, izvajajo politiko izenačevanja, v praksi uveljavljajo medsektorski celostni pristop ter se osredotočijo na potencial vseh območij EU;

5.   poudarja, da je treba slabši položaj glede enakih možnosti in potencialne koncentracije socialnih konfliktov na nerazvitih območjih reševati s celostnim pristopom;

6.   v zvezi s tem ugotavlja, da je ranljive skupine mogoče najti v vseh regijah, celo v uspešnejših, in da bi jih bilo treba upoštevati pri celostnem pristopu;

7.   poudarja, da siromašenje in izključenost nista značilna le za mestna območja, ampak prizadeneta tudi podeželje, čeprav lahko imata na slednjem specifično obliko, še posebej zato, ker na podeželju socialno izključenost spremlja še ozemeljska in ker izključenost teh območij iz gospodarskega razvoja pomeni, da bo to prizadelo vse socialne skupine, ki tam živijo;

8.   v okviru celostnega pristopa poudarja, da mora razvoj zdravega okolja na ravni Skupnosti, držav članic in regij postati prednostna naloga za dosego ciljev kohezijske politike, kot so boj proti revščini, dobro zdravje državljanov in boljša kakovost življenja v vseh regijah, ki so bistveni za dolgoročni razvoj ter socialno, ekonomsko in ozemeljsko kohezijo;

9.   poudarja, kako pomembno je, da se regionalni in lokalni organi, pa tudi ekonomski in socialni partnerji ter nevladne organizacije vključujejo v načrtovanje in izvajanje celostnih strategij razvoja; opozarja tudi, da je pomembno podpreti pobude "od spodaj navzgor";

10.   poziva Komisijo in države članice, naj sredstva med razvitimi mesti in odročnimi predeli, vključno s podeželskimi območji, razporedijo glede na njihove specifične potrebe ter pripravijo dolgoročne programe, prikrojene potrebam posebnih ranljivih skupnosti in skupin, k sodelovanju pri sprejemanju odločitev in izvajanju teh programov pa naj pritegnejo lokalne organe, ustrezne socialne in ekonomske partnerje in predstavnike ustreznih skupin prebivalstva, da bodo na ta način njihove potrebe kar najbolje izpolnjene in bodo ponujene prave rešitve, da se premaga izključenost in odpravijo njene posledice;

11.   poziva, da je treba nadaljevati dejavnosti ustvarjanja dohodka na podeželju in posebno pozornost nameniti družinskim ter malim in srednjim kmetijam – pri čemer bi bilo treba pregledati skupno kmetijsko politiko in jo oblikovati pravičneje – ter nekmetijskim podjetniškim dejavnostim, ki zagotavljajo blago in storitve, bistvene za ohranjanje prebivalstva in privabljanje novih prebivalcev;

12.   poudarja pomen kmetijskih in nekmetijskih gospodarskih dejavnosti (kot so predelava in neposredno trženje kmetijskih proizvodov, turizem, storitve, mala in srednja podjetja) na podeželju za zagotavljanje delovnih mest, preprečevanje revščine in zaviranje izseljevanja; zato poziva, da je treba izboljšati zmogljivosti za nadaljnje poklicno usposabljanje na podeželju, da bi podprli razvoj podjetništva;

13.   poziva Komisijo in države članice, naj bolje izkoristijo sinergijo in dopolnjevanje različnih obstoječih finančnih instrumentov, denimo Evropskega sklada za regionalni razvoj, Kohezijskega sklada, Evropskega socialnega sklada, Evropskega sklada za vključevanje, programa Skupnosti na področju javnega zdravja in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, s tem pa povečajo njihovo dodano vrednost;

14.   poziva Komisijo, naj v zeleni knjigi o ozemeljski koheziji, ki je v pripravi, predstavi cilj in jasno definicijo ozemeljske kohezije, merila, ki jo določajo, in njene instrumente, vključno s sredstvi za doseganje ozemeljskih ciljev;

15.   poziva Komisijo in države članice, naj pripravijo primerljive mikroregionalne statistične podatke s posebnim poudarkom na družbenih kazalnikih, kot je indeks človekovega razvoja, ki ga je oblikovala Organizacija združenih narodov, da bi z ustreznimi ukrepi ocenili razmere na območjih, kjer živijo najranljivejše skupnosti in skupine, ter težave, s katerimi se soočajo;

16.   v zvezi s tem poziva Komisijo, naj pozorno preuči obseg, v katerem bi poleg BDP na prebivalca uporabili druge merljive kazalnike razvoja, kot so družbeni kazalniki, da bi opredelili najranljivejše skupnosti in skupine ter njihovo lokacijo, prepoznavali razlike med regijami in znotraj njih, ocenili izvajanja in učinkovitosti politike in ki bi jih uporabili kot smernice pri razvojnem načrtovanju;

17.   poziva Komisijo, naj v okviru zelene knjige o ozemeljski koheziji preuči, ali je raven NUTS 4 primerna za izvajanje diferenciranih političnih ukrepov za dosego cilja ozemeljske kohezije;

18.   poudarja, da je treba obravnavati demografski trend vedno večje koncentracije prebivalstva v mestih in izseljevanja s podeželja, pa tudi to, kako bo vplival na ozemlje; zaradi tega poziva države članice, naj pripravijo strategije za oživitev ranljivih območij z razvijanjem infrastrukture, spodbujanjem resničnih razvojnih možnosti v skladu z njihovim specifičnim potencialom, ohranjanjem storitev splošnega interesa prek izboljšanih lokalnih upravnih zmogljivosti in decentralizacije javnega sektorja, ponujanjem ustreznih možnosti za usposabljanje in delovna mesta, izboljšanjem stanovanjskih in življenjskih razmer ter povečanjem privlačnosti teh območij za vlagatelje; meni, da mesta obenem potrebujejo podporo pri prizadevanjih za odpravo mestnih težav;

19.   meni, da je bilo v preteklosti izseljevanje s podeželja varnostni ventil za kmete, ki se niso mogli ukvarjati s svojo prvotno dejavnostjo, vendar je danes drugače, saj brezposelnost resno vpliva na nekvalificirane, zaradi česar so med prvimi žrtvami prestrukturiranja in preselitve dejavnosti ravno industrijske enote na podeželju, s čimer se zmanjša obseg raznovrstnih dejavnosti, na katere so se kmetje v težavah lahko nekoč zanesli in s katerimi so dopolnili dohodek od kmetijstva, zdaj pa so še hitreje potisnjeni v revščino;

20.   poudarja, da bi bilo treba po letu 2013 ohraniti strukturne politike, poleg tega pa pregled izvrševanja proračuna uporabiti kot možnost, da bodo v prihodnje zagotovljena potrebna sredstva za ekonomsko, socialno in ozemeljsko kohezijo med regijami in državami Evropske unije;

21.   priporoča, da bi morali politični ukrepi, namenjeni preprečevanju socialne izključenosti in spodbujanju ranljivih skupnosti in skupin k dejavnostim, vključevati prostovoljnost;

22.   poziva Komisijo, naj pripravi poseben predlog o tem, kako realno in specifično reševati težave ranljivih skupnosti in skupin, vključno s socialno izključenostjo;

23.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 210, 31.7.2006, str. 25. (2) UL L 291, 21.10.2006, str. 11. (3) Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0035.