Evropski parlament,

–   ob upoštevanju člena 61 Pogodbe ES, ki zagotavlja postopno vzpostavljanje območja svobode, varnosti in pravice, vključno z ukrepi na področju sodnega sodelovanja v civilnih in kazenskih zadevah,

–   ob upoštevanju Haaškega programa za krepitev svobode, varnosti in pravice v Evropski uniji(1), ki ga je sprejel Evropski svet v Bruslju 5. novembra 2004, in sporočila Komisije z dne 10. maja 2005 z naslovom "Haaški program: Deset prednostnih nalog za naslednjih pet let" (KOM(2005)0184),

–   ob upoštevanju poziva z dne 14. in 15. decembra 2001 na zasedanju Evropskega sveta v Laeknu za evropsko mrežo za spodbujanje hitre uvedbe usposabljanja za sodstvo, da se pomaga razviti zaupanje med vpletenimi v sodno sodelovanje,

–   ob upoštevanju svojih resolucij z dne 10. septembra 1991 o financiranju Akademije za evropsko pravo za Evropsko skupnost(2) in z dne 24. septembra 2002 o evropski mreži za usposabljanje pravosodja(3),

–   ob upoštevanju sporočil Komisije z dne 29. junija 2006 o usposabljanju na področju pravosodja v Evropski uniji (KOM(2006)0356), z dne 5. septembra 2007 o Evropi rezultatov: uporaba prava Skupnosti (KOM(2007)0502) in z dne 4. februarja 2008 o ustanovitvi foruma za razpravo o politikah in praksah EU na področju pravosodja (KOM(2008)0038),

–   ob upoštevanju Sklepa Sveta 2008/79/ES, Euratom, z dne 20. decembra 2007 o spremembi Protokola o statutu Sodišča(4) in naslednjih sprememb Poslovnika Sodišča, ki uvajajo obvezen postopek predhodnega odločanja,

–   ob upoštevanju členov 81(2)(h) in 82(1)(c) prihodnje pogodbe o delovanju Unije, kot jo uvaja Lizbonska pogodba, ki bi zagotovila pravno podlago za ukrepe, namenjene podpori za usposabljanje pravosodja in sodnega osebja,

–   ob upoštevanju člena 45 svojega poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A6-0224/2008),

A.   ker je raziskava, ki je bila za namene te resolucije opravljena v drugi polovici leta 2007, poudarila:

B.   ker so za usposabljanje sodstva, vključno z njegovo evropsko razsežnostjo, še vedno odgovorne države članice; ker zgoraj navedeni Haaški program vsebuje izjavo Evropskega sveta, da naj se "prispevek EU sistematsko vključi v usposabljanje pravosodnih organov"(6), in ker je usposabljanje sodstva v vsaki državi članici kljub vsemu skupno področje za institucije EU in vse države članice,

C.   ker se zakonodaje Skupnosti ne sme obravnavati kot področja, ki je rezervirano za elitni organ strokovnjakov, in ker priložnosti za usposabljanje na tem področju ne smejo biti omejene na sodnike višjih sodišč, temveč enakomerno razširjene za sodnike na vseh ravneh sodnega sistema,

D.   ker so nekateri organi, ki jih finančno podpira Skupnost, vse uspešnejši ter že usposabljajo večje število sodnikov in državnih tožilcev,

E.   ker je znanje tujih jezikov bistveno za zagotovitev ustreznega sodnega sodelovanja, zlasti v civilnih in komercialnih zadevah, na področjih, na katerih je poskrbljeno za neposreden stik med sodniki, in za zagotovitev dostopa do programov izmenjave za sodnike,

F.   ker zdaj postopek predhodnega odločanja stalnemu prizadevanju Sodišča navkljub povprečno traja zelo dolgo in močno zmanjšuje privlačnost za nacionalne sodnike,

G.   ker je Sodišče menilo, da morajo države članice oblikovati sistem pravnih sredstev in postopkov, ki zagotavljajo spoštovanje pravice do učinkovitega sodnega varstva pravic, ki izhajajo iz prava Skupnosti(7),

H.   ker se nič iz te resolucije ne sme obravnavati kot element, ki vpliva na neodvisnost sodnikov in nacionalnih pravnih sistemov v skladu s priporočilom št. R(94)12 Odbora ministrov Sveta Evrope in evropsko listino iz leta 1998 o statutu za sodnike,

Nacionalni sodnik kot prvi sodnik zakonodaje Skupnosti

1.   ugotavlja, da Evropska skupnost temelji na načelu pravne države(8); ugotavlja, da zakonodaja Skupnosti ostaja mrtva črka na papirju, če je države članice ne uporabljajo pravilno, vključno z nacionalnimi sodniki, ki so zato osnova sodnega sistema Evropske unije in ki imajo osrednjo in nepogrešljivo vlogo pri ustanavljanju enotnega evropskega pravnega reda, nenazadnje glede na nedavne dosežke zakonodajalcev Skupnosti (9), da se jih bolj dejavno vključi v izvajanje prava Skupnosti in se jim dodeli večja odgovornost;

2.   pozdravlja priznanje Komisije, da imajo nacionalni sodniki ključno vlogo pri zagotavljanju spoštovanja zakonodaje Skupnosti, na primer prek načel primarnosti zakonodaje Skupnosti, neposrednega učinka, usklajenosti razlage in odgovornosti države za kršitve zakonodaje Skupnosti; poziva Komisijo, naj si poleg že obstoječih sektorskih pobud še naprej prizadeva za to; poleg tega poziva Komisijo, da nemudoma nadaljuje z objavo obvestila o odškodninskih tožbah zaradi kršitev zakonodaje Skupnosti s strani nacionalnih organov;

Vprašanja v zvezi z jezikom

3.   meni, da je jezik glavno orodje pravnikov; meni, da sedanja raven usposobljenosti nacionalnih sodnikov v tujih jezikih v povezavi z dejansko ravnjo znanja o pravu Skupnosti ne omejuje le možnosti za sodno sodelovanje pri specifičnih instrumentih, ampak tudi razvoj vzajemnega zaupanja, primerne uporabe doktrine acte clair ter sodelovanje v programih izmenjave; poziva vse udeležence, ki sodelujejo pri usposabljanju sodnikov, naj posebno pozornost namenijo poučevanju tujih jezikov;

4.   opozarja, da je uporaba prava Skupnosti velik izziv za nacionalne sodnike, zlasti za tiste v državah članicah, ki so se Evropski uniji pridružile maja 2004 in pozneje, zaradi česar je bilo treba okrepiti ukrepe za spodbujanje poklicnega usposabljanja za sodnike v teh državah članicah;

5.   poleg tega meni, da je z uzakonitvijo vrste predpisov, ki vsebujejo kolizijska pravila, zakonodajno telo Skupnosti sprejelo politično odločitev, ki vključuje verjetno uporabo tuje zakonodaje pri nacionalnih sodnikih, po možnosti vključuje tudi uporabo primerjalnega pristopa; meni, da so ti elementi skupaj še dodaten razlog za obširnejše poučevanja tujega jezika;

6.   meni, da je v javnem interesu izboljšati jezikovne sposobnosti sodstva v državah članicah; zato poziva države članice, naj zagotovijo, da bo takšno usposabljanje brezplačno in lahko dostopno, ter naj preučijo možnost, da bi se sodniki lahko učili tujega jezika v državi članici, v kateri se govori, na primer v povezavi s sodelovanjem pri izmenjavi sodnikov;

7.   meni, da je dostop do strokovne literature v maternem jeziku sodnika pomemben za boljše razumevanje zakonodaje Skupnosti, ter ugotavlja očitno pomanjkanje strokovne literature o zakonodaji Skupnosti v nekaterih uradnih jezikih EU, na primer v zvezi z vprašanji mednarodnega zasebnega prava, in možne resne posledice, ki jih ima to za pripravo skupnega pravnega reda, ki izraža raznolikost zakonodajnih tradicij; zato poziva Komisijo, naj podpre pripravo takšne literature, zlasti v uradnih jezikih z manj govorci;

Dostop do zadevnih pravnih virov

8.   ugotavlja, da popolne in posodobljene informacije o zakonodaji Skupnosti številnim sodnikom niso na voljo v sistematični in ustrezni obliki ter da je zakonodaja Skupnosti včasih slabo zastopana v domačih uradnih listih, zakonikih, pripombah, strokovnih revijah in učbenikih ter temelji na prevodih različne kakovosti; poziva države članice, naj obnovijo prizadevanje na tem področju;

9.   meni, da dejanski evropski pravosodni prostor, v katerem lahko poteka učinkovito sodno sodelovanje, zahteva ne le poznavanje evropske zakonodaje, ampak tudi vzajemno splošno poznavanje pravnih sistemov drugih držav članic; poudarja neskladnost pri obravnavi tuje zakonodaje v Evropski uniji in meni, da je treba to pomembno vprašanje obravnavati v prihodnosti; v zvezi s tem upošteva napovedano horizontalno študijo Komisije o obravnavi tuje zakonodaje v civilnih in gospodarskih zadevah ter potekajoče študije v okviru haaške konference o mednarodnem zasebnem pravu;

10.   pozdravlja namen Komisije, da podpre izboljšano razpoložljivost nacionalnih zbirk podatkov o odločitvah nacionalnega sodišča v zvezi z zakonodajo Skupnosti; meni, da morajo biti te zbirke podatkov čim bolj popolne in uporabniku prijazne; poleg tega meni, da bi bile konvencije ter Uredba o pristojnosti in izvrševanju sodb v civilnih in gospodarskih zadevah pomembne za evropsko zbirko podatkov, ker jih državni sodniki pogosto uporabljajo;

11. meni, da morajo imeti nacionalni sodniki dostop do zbirk podatkov, ki vsebujejo tekoče predloge za sprejetje predhodnih odločb iz vseh držav članic; meni, da je prav tako koristno, da se sodbe predložitvenih sodišč, ki uporabljajo predhodno odločanje, nadalje objavljajo, kot že omenja obvestilo Sodišča o sklicih z nacionalnih sodišč za predhodno odločanje(10);
12. glede na količino razpoložljivih spletnih informacij o zakonodaji Skupnosti meni, da sodniki ne smejo biti usposobljeni le v zvezi z vsebino zakonodaje, ampak tudi glede učinkovitega dostopa do posodobljenih pravnih virov;
13. pozdravlja zavezo Komisije, da objavi povzetek pravnih aktov Skupnosti, namenjen državljanom, ter meni, da bi takšni nepravniški povzetki pravnikom prav tako pomagali do hitrejšega dostopa do zadevnih informacij;
14. spodbuja razvoj spletnih orodij in pobud na področju e-učenja, ki jih je treba, medtem ko niso popoln odgovor na usposabljanje, obravnavati kot dopolnilne k medosebnemu stiku med sodniki in učitelji;
Proti bolj strukturiranemu okviru za usposabljanje sodstva v Evropski uniji

15.   poziva, naj bo prispevek EU k usposabljanju vseh članov sodstva na nacionalni ravni:

16.   ugotavlja vse večjo uspešnost programov izmenjave med člani sodstva; spodbuja evropsko mrežo za usposabljanje sodstva, naj poskrbi, da bo dostopna najširšemu krogu sodnikov, ter zagotovi ustrezno vključitev sodnikov iz civilnega, gospodarskega in upravnega okolja; pozdravlja dejavnosti mreže na področju jezikovnega usposabljanja in razširitev programa izmenjave na Sodišče, Eurojust in Evropsko sodišče za človekove pravice;

17.   meni, da je razpoložljivost nacionalnih sodnikov za sodelovanje pri osnovnem in naprednem usposabljanju najpomembnejše logistično in finančno vprašanje za države članice; meni, da sodniki načeloma ne bi smeli plačevati nobenih stroškov za svoje usposabljanje na področju zakonodaje Skupnosti; zahteva, da Komisija Parlamentu zagotovi oceno stroškov za začasno nadomeščanje sodnikov, ki se udeležijo programov izmenjave, za vsako državo članico;

18.   ker je Komisija priznala, da ima EJTN dejansko monopol nad izvajanjem programa izmenjave za sodne organe, jo poziva, naj zagotovi, da se v postopkih, na podlagi katerih se uporablja EJTN za sredstva tega programa izmenjav, upošteva ta monopol; zlasti poziva, naj se te postopke poenostavi in s tem zagotovi, da bi bila sredstva na voljo pravočasno in bi EJTN tako lahko pripravil in izvajal učinkovit program, ki bo izpolnjeval pričakovanja in dane zaveze sodelujočim nacionalnim šolam, mednarodnim organom ter sodnikom in tožilcem; meni, da bi lahko bila v nasprotnem primeru vprašljiva verodostojnost programa izmenjav, kar bi škodovalo državnim sodnikom in tožilcem, ki v njem sodelujejo, in doseganju vzajemnega zaupanja v evropske pravosodne sisteme;

19.   upošteva oceno Komisije, da je zdaj najprimernejša možnost za spodbujanje usposabljanja na področju evropskega sodstva finančna podpora različnim organom prek okvirnega programa za pravice in pravosodje za obdobje 2007–2013, ter da je mogoče ponovno odpreti vprašanje razvoja evropskih struktur za usposabljanje sodstva v primerjavi z drugimi oblikami, ko se program zaključi;

20.   poziva Komisijo, naj strogo oceni rezultate tega okvirnega programa glede na to resolucijo in oblikuje nove predloge za razvoj in raznolikost ukrepov za spodbujanje poklicnega usposabljanja sodnikov;

21.   vendar meni, da je zdaj čas za pragmatično institucionalno rešitev za vprašanje usposabljanja sodstva na ravni EU, ki v celoti uporablja obstoječe strukture, medtem ko se izogiba nepotrebnemu podvajanju programov in struktur; zato poziva k oblikovanju evropske akademije za pravosodje, sestavljene iz evropske mreže za usposabljanje sodstva in akademije za evropsko pravo; poziva, naj ta institucionalna rešitev upošteva zadevne izkušnje, pridobljene pri vodenju evropske policijske akademije;

22.   meni, da nacionalni sodniki ne morejo zavzeti pasivnega odnosa do zakonodaje Skupnosti, kot je razvidno iz sodne prakse Sodišča v zvezi z nacionalnimi sodišči, ki na lastno pobudo odpirajo vprašanja zakonodaje Skupnosti(11);

23.   poziva, naj se usposabljanje kandidatov za imenovanje na sodniške položaje okrepi od začetka, sorazmerno z navedenimi odstavki o državnih sodnikih;

Okrepljen dialog med nacionalnimi sodniki in Sodiščem

24.   meni, da je postopek predhodnega odločanja temeljno jamstvo za skladnost pravnega reda Skupnosti in enotne uporabe zakonodaje Skupnosti;

25.   poziva Sodišče in vse zadevne strani, naj dodatno skrajšajo povprečno dolžino postopka predhodnega odločanja, s čimer zagotovijo temeljno priložnost za dialog, ki bo privlačnejši za nacionalne sodnike;

26.   poziva Komisijo, naj razišče, ali nacionalna pravila o postopku pomenijo resnično ali možno oviro možnosti, da sodišče države članice sprejme predlog za sprejetje predhodne določbe, kot je določeno v drugem odstavku člena 234 Pogodbe ES, ter naj strogo obravnava vse kršitve, ki jih pomeni takšna ovira;

27.   meni, da omejitve pristojnosti Sodišča, zlasti v zvezi z naslovom IV Pogodbe ES, po nepotrebnem posegajo v enotno uporabo zakonodaje Skupnosti na teh področjih ter pošiljajo negativno sporočilo večini sodnikov, ki se ukvarjajo s temi zadevami, s čimer jim onemogočajo vzpostavitev neposrednega stika s Sodiščem ter ustvarjajo nepotrebne zamude;

28.   obžaluje, da bodo po členu 10 Protokola o prehodnih določbah, priloženega Lizbonski pogodbi, pristojnosti Sodišča v zvezi z akti na področju policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, sprejetimi pred začetkom veljavnosti pogodbe, ostale enake, kot so po sedanji Pogodbi EU, za prehodno obdobje petih let; vendar pozdravlja izjavo medvladne konference v zvezi s tem členom protokola ter poziva Svet in Komisijo, naj sodelujeta s Parlamentom pri ponovnem sprejetju tistih aktov na področju policijskega in sodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, ki so bili sprejeti pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe;

29.   glede uvedbe obveznega postopka predhodnega odločanja se strinja s Svetom, da je pomembno, da Sodišče zagotovi navodila, na katera se lahko sklicujejo nacionalni sodniki, ko se odločajo, ali naj zahtevajo nujni postopek;

30.   poziva Sodišče, naj preuči vse mogoče izboljšave postopka predhodnega odločanja, ki bi predložitvenega sodnika tesneje vključile v postopke Sodišča, vključno z boljšimi možnostmi za pojasnitev sklicevanja in sodelovanje pri ustnem postopku;

31.   meni, da v decentraliziranem in zrelem evropskem pravnem redu državni sodniki ne smejo biti zapostavljeni, ampak jim je treba dodeliti več odgovornosti ter jih dodatno spodbuditi pri njihovi vlogi prvih sodnikov prava Skupnosti; zato poziva k preučitvi sistema "zelene luči", pri katerem bi lahko državni sodniki svoje predlagane odgovore na vprašanja vključili v vprašanja, ki jih posredujejo Sodišču, ki bi se lahko nato v določenem času odločilo, ali sprejme predlagano sodbo ali samo odloča na način pritožbenega sodišča;

Pravni predpisi, bolje prilagojeni uporabi nacionalnih sodnikov

32.   je seznanjen z oblikovanjem foruma za razprave o politikah in praksah EU na področju pravosodja ter poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo forum svoja posvetovanja opravljal na pregleden način; je seznanjen z zavezo Komisije, da redno poroča Parlamentu in Svetu;

33.   vztraja pri potrebi po jasnejšem jeziku v zakonodaji Skupnosti ter večji terminološki skladnosti med zakonodajnimi instrumenti; zlasti podpira uporabo načrtovanega skupnega referenčnega okvira v evropskem pogodbenem pravu kot instrumenta za sprejemanje boljše zakonodaje;

34.   odločno podpira vztrajanje Komisije pri tem, da države članice sistematično zagotovijo korelacijske tabele, ki kažejo, kako se direktive Skupnosti uporabljajo v nacionalnih predpisih; se strinja, da takšne tabele zagotavljajo koristne informacije ob najmanjših stroških in obremenitvah; razen tega meni, da korelacijske tabele povečujejo preglednost izvajanja zakonodaje Skupnosti ter dajejo nacionalnim sodnikom in strankam dejansko priložnost, da ugotovijo, ali je zakonodaja Skupnosti podlaga za določen nacionalni predpis, ter da sami preverijo, ali je bil prenos opravljen ustrezno, in če je bil opravljen ustrezno, kako je bil izveden;

o
o   o

35.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in priložene dokumente posreduje Svetu, Komisiji, Sodišču in Evropskemu varuhu človekovih pravic.

(1) UL C 53, 3.3.2005, str. 1. (2) UL C 267, 14.10.1991, str. 33. (3) UL C 273 E, 14.11.2003, str. 99. (4) UL L 24, 29.1.2008, str. 42. (5) Za namene te resolucije se pri sklicevanjih na pravo Skupnosti razume, kot da vključuje tudi pravo Unije. (6) UL C 53, 3.3.2005, str. 1, odstavek 12. (7) Zadeva C-50/00 P UPA [2002] ECR I-6677, odstavek 41. (8) Zadeva 294/83 "Les Verts" proti Evropskemu parlamentu [1986] ECR 1339, odstavek 23. (9) Glej na primer Uredbo Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (UL L 1, 4.1.2003, str. 1). (10) UL C 143, 11.6.2005, str. 1, odstavek 31. (11) Zadeve C-312/93 Peterbroeck [1995] ECR I-4599, C-473/00 Cofidis [2002] ECR I-10875 in C-168/05 Mostaza Claro [2006] ECR I-10421.