Evropski parlament,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije o strategiji širitve in glavnih izzivih za obdobje 2007-2008 (KOM(2007)0663),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. marca 2006 o dokumentu Komisije o širitvi za leto 2005(1) in resolucije z dne 13. decembra 2006 o sporočilu Komisije o strategiji širitve in glavnih izzivih 2006-2007(2),

–   ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o državah zahodnega Balkana, Turčiji in evropskih partnerkah v okviru evropske sosedske politike,

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve ter mnenja Odbora za kulturo in izobraževanje (A6-0266/2008),

A.   ker širitveno strategijo EU zaznamuje zunanja, pa tudi notranja razsežnost,

B.   ker zunanja razsežnost te strategije vključuje spodbujanje reform v skladu z evropskimi standardi demokracije, spoštovanja človekovih pravic, miru in stabilnosti ter blaginje,

C.   ker notranja razsežnost širitvene strategije neposredno vpliva na zmožnost EU za uresničevanje političnih ciljev in doseganje vedno tesnejše zveze, kot je to zapisano v pogodbah,

D.   ker potrebujemo politično povezano EU, ki bo sposobna oblikovati velikopotezne politike solidarnosti in stabilnosti,

E.   ker lahko v skladu z Rimsko pogodbo vsaka evropska država zaprosi za članstvo v Skupnosti,

F.   ker je treba glede na to, da bile prejšnje širitve nedvomen uspeh tako za Evropsko unijo kot za države članice, ki so se ji pridružile in ki so prispevale k stabilnosti, razvoju ter blaginji Evrope kot celote, nujno ustvariti pogoje, potrebne za zagotovitev, da bodo tudi prihodnje širitve uspešne,

G.   ker stabilizacijsko-pridružitveni sporazumi pomembno in uspešno prispevajo k odnosom med EU in državami zahodnega Balkana glede njihove povezanosti z Evropo, ter spodbujajo regionalno sodelovanje,

H.   ker je bilo na Evropskem svetu v Solunu leta 2003 in v Bruslju leta 2006 potrjeno, da bodo spoštovane zaveze EU, dane državam jugovzhodne Evrope in zahodnega Balkana,

I.   ker obnovljeno soglasje, ki ga je Evropski svet v zvezi s tem sprejel decembra 2006, temelji na načelih okrepitve zavez, pravičnosti in nepopustljivosti pri izpolnjevanju pogojev ter boljše komunikacije z javnostjo,

J.   ker je širitvena strategija veliko več kot le pogajalska metodologija, saj izraža temeljno prepričanje, da je EU skupnost, ki si deli iste vrednote, ter je neločljivo povezana z razpravo o ciljih, uspešnosti in prihodnosti EU, pa tudi o njeni vlogi v soseščini in svetu,

K.   ker si metodologija in merila, kot jih je Komisija začrtala v zgoraj navedenem sporočilu glede izvajanja pristopnih pogajanj, zaslužijo polno podporo in bi bilo prav, da se izvajajo nadvse dosledno, in ker politični razlogi ne bi smeli preglasiti strogih zahtev glede izpolnjevanja teh meril,

L.   ker bi morala biti širitvena strategija EU del široke palete političnih instrumentov za utrditev demokracije, večjo stabilnost in družbeni razvoj v soseščini Evropske unije ter krepitev vloge EU v svetu,

M.   ker bi morali ti ukrepi zajemati zelo različne situacije, ki vladajo v soseščini Evropske unije, od držav s statusom kandidatke, ki so že začele pogajanja, držav s statusom kandidatke, ki s pogajanji še niso začele, do držav, ki se jim priznava možnost članstva, in tistih, ki so si zastavile cilj vključevanja v Evropo, oziroma držav, ki si z EU zgolj želijo tesnih sosedskih vezi,

N.   ker bi morali biti ti ukrepi neodvisni in ne bi smeli posegati v določbe, ki določeni državi omogočajo, da ob izpolnjevanju potrebnih notranjih in zunanjih pogojev iz enega tipa odnosa z EU preide v drugega,

O.   ker so vzhodne partnerke v okviru evropske sosedske politike nedvomno evropske države, nekatere pa so si evropsko perspektivo tudi postavile za cilj,

P.   ker bi bilo prav, da države članice, ki se jim priznava možnost članstva, uživajo tesnejše dvo- ali večstranske odnose z EU, pač glede na njihove specifične potrebe in interese, kot je bilo to navedeno v zgoraj navedeni resoluciji z dne 13. decembra 2006; ker bi se na ta način odprl širok spekter operativnih rešitev, za partnerske države pa stabilna dolgoročna priložnost za institucionalizirane odnose z EU, ki bi spodbudila stabilnost, mir, spoštovanje človekovih pravic ter demokratične in gospodarske reforme v teh državah,

Q.   ker bi se v skladu z navedeno resolucijo vse države, ki se jim priznava možnost članstva, lahko same odločile, če kot vmesni korak na poti do polnega članstva želijo izkoristiti možnosti, ki jih ponujajo podobni večstranski dogovori,

R.   ker je treba strategijo širitve EU tudi učinkovito razložiti in predstaviti tako sedanjim kot tudi vsem prihodnjim državljanom EU, da bodo zagotovo v polnosti seznanjeni z zadevnimi politikami, kar bo povečalo javno podporo obveznostim, ki jih EU sklepa s svojimi sosedami, s tem pa se zajamči verodostojnost in solidarnost EU kot partnerice, obenem pa išče odgovore na legitimne pomisleke,

1.   se strinja s Komisijo, da so širitve v preteklosti žele velik uspeh ter tako starim kot novim državam članicam EU zelo koristile, saj so spodbujale gospodarsko rast in družbeni napredek, evropski celini pa so prinesle mir, stabilnost, svobodo in blaginjo; meni, da se je mogoče iz prejšnjih pristopov marsikaj naučiti in da je treba nadaljnje izboljševanje kakovosti širitvenega procesa osnovati na do sedaj zbranih pozitivnih izkušnjah;

2.   potrjuje svojo trdno zavezo vsem državam kandidatkam in tistim, ki se jim jasno priznava možnost članstva, vseeno pa je treba razumeti, da je nujno treba v celoti in dosledno izpolnjevati vsa merila iz Københavna iz leta 1993, da si mora EU prizadevati za krepitev svoje sposobnosti vključevanja in da bi bilo treba to sposobnost upoštevati v celoti;

3.   s tem v zvezi opozarja države nekdanje Jugoslavije, da je nujen pogoj tudi polno sodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo;

4.   meni, da bi morala širitvena strategija EU upoštevati določbe Pogodbe EU in odražati že obstoječe zaveze EU, kot tudi vzpostaviti ravnotežje med geostrateškimi interesi EU, vplivom političnih dogodkov zunaj njenih meja ter njeno sposobnostjo vključevanja, vključno z zmožnostjo reševanja prihodnjih notranjih in zunanjih izzivov ter uresničevanja svojega projekta politične integracije;

5.   s tem v zvezi opozarja, da je treba izvesti potrebne notranje reforme, ki bodo med drugim povečale uspešnost ter družbeno kohezijo in okrepile demokratično odgovornost;

6.   opozarja, da se v sposobnosti EU za vključevanje odraža njena zmožnost, da v določenem trenutku sprejme in izpolni politične cilje, zlasti cilje spodbujanja gospodarskega in družbenega napredka ter visoke stopnje zaposlenosti v državah članicah, utrjevanja svoje identitete in zmožnosti za delovanje na mednarodnem prizorišču, spodbujanja pravic in interesov evropskih državljanov in držav članic EU, razvijanja območje svobode, varnosti in pravice, polnega ohranjanja in dograjevanja pravnega reda Skupnosti in podpiranja temeljnih pravic in svoboščin, kot jih določa Listina Evropske unije o temeljnih pravicah;

7.   meni, da ideja sposobnosti vključevanja obsega štiri elemente:

8.   poudarja, da morajo na poti do izboljšanja verodostojnosti in učinkovitosti širitvene strategije tudi države članice v celoti in dosledno upoštevati københavenske kriterije, tako da se od držav prosilk ne zahtevajo višji standardi, kot pa veljajo v nekaterih delih EU;

9.   opozarja tudi, da bi gospodarska struktura in interesi vsake nove države članice lahko vplivali na usmerjanje politik in proračuna EU in da bi politične spremembe lahko torej vplivale na naravo same EU; opozarja, da mora strnjena Skupnost narodov in državljanov temeljiti na skladnih politikah in solidarnosti interesov;

10.   meni, da je treba pri vmesnem pregledu večletnega finančnega okvira za obdobje 2007-2013 in pripravi nadaljnjih predlogov finančnih okvirov upoštevati proračunske posledice, pa tudi širše gospodarske in družbene posledice morebitnih širitev v prihodnosti;

11.   izraža prepričanje, da bi morala vsaka država pristopnica še pred pridružitvijo EU poskusiti rešiti svoja glavna notranja vprašanja, zlasti vprašanja v zvezi z ozemeljsko in ustavno ureditvijo; meni, da bi morala EU pred in med pogajanji z vsako takšno državo pomagati pri reševanju teh vprašanj;

12.   zagovarja poudarek na utrjevanju, izpolnjevanju pogojev in obveščanju kot vodilnih načelih širitvene strategije EU;

13.   zato meni, da mora vsaki širitvi slediti ustrezna konsolidacija in politična koncentracija, tj. resna ponovna presoja politik in sredstev EU, da se na ta način odgovori na pričakovanja evropskih državljanov in zagotovi preživetje EU kot političnega projekta;

14.   je zaskrbljen, da bi lahko širitev brez zadostne konsolidacije in priprav negativno vplivala na notranjo kohezijo EU in resno škodila sposobnosti ukrepanja EU – z oslabitvijo njenih institucij, z večjo dovzetnostjo držav članic za zunanje pritiske in z ogrožanjem verodostojnosti EU kot svetovnega akterja;

15.   poleg tega meni, da je lahko proces širitve (in s tem proces politične integracije EU) uspešen le, če obstaja jasna in dolgoročna javna podpora članstvu vsake države kandidatke v EU; zato meni, da mora prihodnje širitve spremljati usklajena komunikacijska politika, ki bo vključevala vse institucije EU, vlade držav članic ter predstavnike civilne družbe, in da bi moral biti namen te komunikacijske politike evropskim državljanom pojasniti politične, gospodarske, družbene in kulturne koristi širitve; zato spominja vlade in parlamente držav članic, da so odgovorni za zadostno obveščanje javnosti o vzpodbudnih dosežkih prejšnjih širitev, nespremenjenem stanju v zvezi s trenutnimi pogajanji in zadevah, ki so povezane s pristopom novih držav članic;

16.   meni, da morajo države, ki se jim priznava možnost članstva, storiti vse, da svoji javnosti razložijo vključevanje v EU, jo v njo vključijo in jo na njo tudi pripravijo, civilno družbo pa morajo v ta proces vključiti že v samem začetku;

17.   izraža tudi prepričanje, da bi morali širitveni strategiji ob boku stati raznoliki zunanji pogodbeni okviri, ki bi bili lahko zasnovani kot medsebojno prepustni koncentrični krogi, s katerimi bi države dobile možnost, da pod strogo določenimi, a jasnimi notranjimi in zunanjimi pogoji po želji menjajo svoj status, če izpolnjujejo merila, opredeljena za posamezni okvir;

18.   potrjuje, da sodelovanje v evropski sosedski politiki niti v načelu niti v praksi ne nadomešča članstva ali statusa, ki nujno vodi do članstva; meni, da je treba konceptualno, politično in pravno vrzel med širitveno strategijo EU in njeno sosedsko politiko zapolniti in tako odgovoriti na pričakovanja vzhodnih sosed Evropske unije; izraža prepričanje, da je okrepljena sosedska politika, kot jo vodi Komisija, sicer pozitiven korak v pravo smer, čeprav z omenjenega stališča ni zadostna, in da je potrebna znatnejša sprememba kakovosti;

19.   zato meni, da bi morala EU, kar zadeva tiste vzhodne sosede, katerim se glede na njihove politične, gospodarske in družbene razmere ter sedanjo sposobnost EU za vključevanje trenutno ne priznava možnosti članstva, obenem pa izpolnjujejo določene demokratične in gospodarske pogoje, vzpostaviti območje, ki bi temeljilo na skupnih politikah, ki bi zlasti zadevale pravno državo, demokracijo in človekove pravice, sodelovanje na področju zunanje in varnostne politike, gospodarska in finančna vprašanja, trgovino, energijo, promet, okoljska vprašanja, pravosodje, varnost, preseljevanje, gibanje brez vizumov in izobraževanje; meni, da bi si morale te skupne politike prizadevati za izpolnitev splošnega cilja, da vzhodne sosede postopoma dosežejo standarde EU in si tako odprejo pot za svojo tesnejšo vključitev v evropsko sredino; je prav tako prepričan, da bi morali zgoraj omenjene skupne politike oblikovati skupaj s sodelujočimi državami na podlagi posebnih mehanizmov odločanja, seveda ob ustrezni finančni podpori; meni, da je poljsko-švedski predlog vzhodnega partnerstva, ki je bil predložen na seji Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose od 26. do 27. maja 2008, pozitiven, če bodo prizadevanja za uresničitev pobude iz predloga potekala v okviru EU;

20.   pozdravlja ponovno oživitev "barcelonskega procesa: unija za Sredozemlje" v okviru EU kot pozitiven korak v odnosih EU z južnimi sosedami; meni, da ta novi korak še dodatno govori v prid posebnim pogodbenim večstranskim odnosom tudi z vzhodnimi sosedami EU, ki imajo v primerjavi z južnimi partnericami jasne evropske ambicije in možnosti; opozarja, da bi moral biti prvi konkretni rezultat teh odnosov vzpostavitev prostotrgovinskega območja, čemur bi sledili tesnejši odnosi v obliki nekakšnega evropskega gospodarskega prostora plus (EGP +), "evropskega Commonwealtha" ali posebnih okvirov za regionalno sodelovanje;

21.   ponovno poudarja, kako je v okviru zgoraj navedenih posebnih okvirov za regionalno sodelovanje pomembno oblikovanje bolj prefinjene in obsežnejše strategije EU za črnomorsko regijo, ki bo presegala trenutno pobudo za sinergijo in predvidela sklenitev sporazuma o sodelovanju za Črno morje, ki bi vključeval EU, Turčijo in vse črnomorske obalne države kot enakovredne partnerice, ob prizadevanju za polno sodelovanje Rusije, in ki bi se lahko pozneje razvil v unijo Črnega morja; meni, da takšen večstranski okvir zadevnim državam ne bi ponudil zgolj možnosti za okrepitev njihovega sodelovanja z EU na različnih političnih področjih, ampak bi Evropski uniji tudi omogočil bolj dejavno vlogo pri iskanju mirnih rešitev za konflikte v tej regiji in tako pozitivno prispeval k varnosti v regiji;

22.   prav tako meni, da bi lahko državam, ki se jim priznava možnost za članstvo, čeprav jih čaka še veliko dela do izpolnitve njihovih političnih, gospodarskih in socialnih pogojev, potrebnih za pridobitev statusa države kandidatke, koristilo sodelovanje – na povsem prostovoljni osnovi – v dogovorih, podobnih zgoraj omenjenemu dvo- ali večstranskemu okviru; opozarja, da bi takšen vmesen korak pospešil uporabo vseh instrumentov, ki jih ima EU na voljo za pomoč zadevnim državam na njihovi poti k polnopravnemu članstvu;

23.   v zvezi s tem pozdravlja sporočilo Komisije z naslovom "Zahodni Balkan: okrepitev evropske perspektive" z dne 5. marca 2008 (KOM(2008)0127), ki začrtuje številne ukrepe za podporo državam v tej regiji pri njihovem prizadevanju za vključitev v EU in ukrepe za poglobitev odnosov EU z njimi na področju trgovine, energetike, izobraževanja in/ali raziskovalne dejavnosti; izraža zadovoljstvo s podpisom Stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma z dne 7. novembra 2007 z Republiko Srbijo in z dne 16. junija 2008 z Bosno in Hercegovino, ki je po njegovem mnenju nadaljnji korak na poti krepitve vezi med zadevno regijo in EU; v zvezi s tem poziva k pospešitvi pogajanj o liberalizaciji vizumskega režima z državami Zahodnega Balkana, da bi se jim omogočilo lažje sodelovanje v programih Skupnosti;

24.   poziva Komisijo, naj v skladu s smernicami, predstavljenimi v tej resoluciji, pripravi konkretne predloge za bolj raznovrstno politiko zunanjih odnosov s sosedami EU, pri obravnavi lastne upravne zasnove pa vsaj vzpostavi strukturno vez med delovanjem generalnega direktorata za širitev in generalnega direktorata RELEX;

25.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 291 E, 30.11.2006, str. 402. (2) UL C 317 E, 23.12.2006, str. 480.