Evropski parlament,

–   ob upoštevanju ministrskih izjav iz prvih štirih svetovnih forumov o vodah, ki so bili v Marakešu (1997), Haagu (2000), Kjotu (2003) in Mexico Cityju (2006),

–   ob upoštevanju izjave iz konference v Dublinu o vodah in trajnostnem razvoju (1992), ki je priporočila sprejetje integriranega upravljanja vode in ki priznava vrednost vode v vsaki izmed njenih uporab in uvaja načelo določanja cen vode,

–   ob upoštevanju resolucije Generalne skupščine Združenih narodov A/RES/58/217, v kateri je obdobje 2005–2015 razglašeno za Mednarodno desetletje za akcijo "Voda za življenje" in 22. marec za "Svetovni dan vode",

–   ob upoštevanju ministrske izjave iz mednarodne konference o vodah, ki je potekala v Bonnu leta 2001, ki poudarja, da je treba spodbuditi nova financiranja iz vseh možnih kategorij investitorjev in okrepiti javno financiranje vode s prispevanjem zasebnega kapitala, ob istočasnem spodbujanju ukrepov na lokalni ravni,

–   ob upoštevanju konference v Monterreyu leta 2002, ki je vpeljala pojem svetovnega partnerstva za vodo v obliki večrazsežnostnega dialoga med enakimi, ki je razširjen na podjetja, finančne institucije in civilno družbo, saj je to pobuda, ki so ga ponovno začeli izvajati Novo partnerstvo za razvoj Afrike (NEPAD) in G8 v Genovi leta 2001 ter Afriški forum za partnerstvo leta 2003,

–   ob upoštevanju Konvencije Gospodarske komisije Združenih narodov za Evropo, ki je bila sprejeta v Helsinkih leta 1992 in je postala veljavna leta 1996, ki ponuja zakonodajni okvir za regionalno sodelovanje glede varstva in uporabe čezmejnih vodotokov in mednarodnih jezer,

–   ob upoštevanju svetovnega vrha Združenih narodov o tisočletju (New York, 6.–8. september 2000), kjer so bili oblikovani razvojni cilji tisočletja, ki predvidevajo, da se bo do leta 2015 odstotek prebivalcev, ki nimajo trajnostnega dostopa do pitne vode, zmanjšal za polovico,

–   ob upoštevanju Listine iz Zaragoze iz leta 2008 z naslovom "Nova celovita vizija o vodi" in priporočil vodnega foruma, sprejetih 14. septembra 2008 - na zadnji dan mednarodne razstave v Zaragozi leta 2008 - in poslanih Generalnemu sekretarju Združenih narodov,

–   ob upoštevanju drugega svetovnega poročila Združenih narodov o upravljanju z vodnimi viri: "Voda, skupna odgovornost", ki je bilo objavljeno leta 2006,

–   ob upoštevanju odstavka 5 svoje resolucije z dne 11. marca 2004 o strategiji notranjega trga(1), kjer je navedeno, da 'ker je voda skupna dobrina človeštva, za upravljanje vodnih virov ne morejo veljati pravila notranjega trga',

–   ob upoštevanju "Poročila o človekovem razvoju 2006" razvojnega programa Združenih narodov (UNDP) o "Vodi med močjo in revščino", v kateri je ta agencija Združenih narodov dokazala, da je revščina, in ne fizično pomanjkanje vode, glavni vzrok za pomanjkanje dostopa do vode za več kot milijardo ljudi,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. marca 2007 o organih lokalne skupnosti in razvojnem sodelovanju(2),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. marca 2006 o četrtem svetovnem forumu o vodah v Mexico Cityju (16.-22. marec 2006)(3),

–   ob upoštevanju znatnih pobud evropske civilne družbe glede vode in pravice za dostop do pitne vode za vse, ki so potekale v Evropskem parlamentu, zlasti Svetovna skupščina izbranih predstavnikov in državljanov za vodo (AMECE, 18.–20. marec 2007) in Peace with Water - pomiriti se z vodo (12.–13. februar 2009) kot tudi Memorandum za svetovni protokol o vodi, o katerem se je razpravljalo,

–   ob upoštevanju vprašanja za ustni odgovor B6-0113/2009, ki je bilo naslovljeno na Komisijo, o petem svetovnem forumu o vodah v Carigradu od 16. do 22. marca 2009,

–   ob upoštevanju člena 108(5) svojega Poslovnika,

A.   ker pomanjkanje vode in sanitarij vsako leto povzročita 8 milijonov mrtvih, in ker več kot milijarda ljudi nima enostavnega dostopa po primerni ceni do pitne vode, in ker skoraj dve milijardi in pol ljudi nima na voljo sanitarij,

B.   ker 2,8 milijarde ljudi živi na področjih, ki so jih prizadele hude težave zaradi pomanjkanja vode, in ker se bo ta številka povečala na 3,9 milijarde do leta 2030,

C.   ker je revno prebivalstvo najbolj ranljivo zaradi podnebnih sprememb in tudi manj sposobno, da se nanje prilagodi,

D.   ker multinacionalna podjetja in kmetijska gospodarstva predstavljajo največje porabnike sladke vode na svetu (70 % svetovne porabe), ki jo dobijo po smešno nizki ceni; ker je pretirano izkoriščanje vodnih virov vodilo k poslabšanju in razširjenju postopkov onesnaževanja voda in splošnega propadanja tal, kar povzroča vedno pogostejše pojave suše, ki je vedno bolj strukturna,

E.   ker morajo storitve, povezane z uporabo vode, in smotrno upravljanje določiti raven cen ter tako preprečiti potratno izkoriščanje s strani nekaterih sektorjev in omogočiti naložbe v vzdrževanje in izboljšanje infrastruktur, skupaj s spremljevalnimi ukrepi, ki zagotavljajo pravično porazdelitev vode, in podporo vlad za revne družine, da tako lahko plačajo za svoje osnovne potrebe po vodi,

F.   ker globalne subvencije za vodo, ki vodijo k umetno nizkim cenam vode, povzročajo pretirano izkoriščanje s strani nekaterih sektorjev in so eden izmed glavnih razlogov za pomanjkanje vode,

G.   ker je porazdelitev vode zelo neenakomerna, medtem ko bi morala biti temeljna in univerzalna pravica, in ker je lokalna raven najbolj primerna za njeno opredelitev in upravljanje,

H.   ker lahko liberalizacija in deregulacija porazdelitve vode v državah v razvoju, zlasti v manj razvitih državah, ob pomanjkanju trdnih pravil za spremljanje teh ukrepov, privedeta k povečanju cen, ki prizadene najrevnejše in zmanjša njihov dostop do vode,

I.   ker morajo poleg tega javno-zasebna partnerstva, ki združujejo stroga in pregledna pravila, javno lastnino in zasebne naložbe, biti usmerjena k izboljšanju dostopa do vode in sanitarij za vse, kakor tudi k stroškovno učinkovitejši uporabi,

J.   ker so glavne ovire za učinkovito upravljanje z vodo skromna politična in finančna prednost, ki se pripisuje vodi, nepravilno upravljanje, vrzeli v pravnem okviru, pomanjkanje preglednosti pri pogajanjih in pri dodeljevanju pogodb, korupcija in pomanjkanje razprav o ravni tarif,

K.   ker po mnenju Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj, delež uradne razvojne pomoči, namenjene vodi in sanitarijam, znaša le 9 % dvostranske uradne razvojne pomoči in 4,5 % večstranske uradne razvojne pomoči in je poleg tega slabo porazdeljen, saj so najmanj razvite države prejele le 24 % sredstev, čeprav pomoč najbolj potrebujejo,

L.   ker je svetovni forum o vodah, ki poteka vsaka tri leta, prostor za razpravo in usmerjanje svetovnih političnih sklepov na področju upravljanja vode in vodnih virov in ker obžaluje, da vse do sedaj iniciative svetovnega foruma o vodah niso zadostno vključene v delo Združenih narodov,

1.   izjavlja, da je voda skupna človeška dobrina in bi moral biti dostop do pitne vode temeljna in univerzalna pravica; zahteva, da se v največji možni meri prizadeva za zagotavljanje dostopa do vode najrevnejšim prebivalcem do leta 2015;

2.   izjavlja, da je voda javna dobrina in bi jo morala nadzirati javnost, četudi jo, delno ali v celoti, upravlja zasebni sektor;

3.   poudarja, da je treba v vsako politiko o upravljanju vode vključiti tudi zaščito javnega zdravja in varovanje okolja; poudarja, da bi moral svetovni forum o vodah na demokratičen, participativen in sporazumen način prispevati k razvoju strategij, ki bodo spodbudile načine gospodarskega in kmetijskega razvoja, ki bodo zagotovili visoko raven kakovosti vode;

4.   želi, da se opustijo sistemi za globalne subvencije za porazdelitev vode, ki spodkopavajo spodbude za učinkovito upravljanje vode, saj ustvarjajo prekomerno uporabo, da se tako sprostijo sredstva, namenjena za usmerjene subvencije, zlasti za revno in podeželsko prebivalstvo, za vzpostavitev dostopa, ki bo na voljo vsem;

5.   poudarja zanimanje za oblikovanje organov za skupno upravljanje vode med obrežnimi državami enega porečja, da se tako oblikuje oziroma okrepi solidarnost, ki je naklonjena pomiritvi napetosti ali reševanju konfliktov;

6.   opozarja na osrednjo vlogo žensk pri oskrbi z vodo, njenem upravljanju in ohranjanju;

7.   poziva države članice, da navkljub finančni krizi povečajo svoje prispevke za uradno razvojno pomoč, da se doseže razvojni cilj tisočletja, ki se nanaša na oskrbo s pitno vodo, saj potrebe za naložbe na tem področju znašajo letno 180 milijard USD;

8.   poziva, da se sredstva iz Evropskega sklada za vodo v prid državam Afrike, Karibov in Pacifika (AKP) okrepijo v okviru desetega Evropskega razvojnega sklada, in da se razvijejo novi načini financiranja, tudi zasebnega, in inovativna partnerstva, zlasti solidarnostno financiranje;

9.   želi, da dvostranska uradna razvojna pomoč podpre nekatere večstranske ukrepe, kot je Afriška pobuda za vodo;

10.   meni, da je treba uradno razvojno pomoč uporabiti skupaj s sredstvi organov javnih skupnosti, prostovoljnimi prispevki, bančnimi posojili in zasebnim kapitalom, da se za vodni sektor zagotovi kolikor je le mogoče popolno financiranje;

11.   vztraja, da je treba oblikovati jamstvene mehanizme, ki jih lahko vzpostavijo finančne institucije in institucije za razvoj, da se zoperstavijo previdnosti investitorjev na trgu z vodo;

12.   poudarja, da država, pri izvajanju svojih nalog opredeljevanja politik in potrebnih sredstev, izbiranja partnerjev in razdeljevanja odgovornosti, tudi ob prenašanju izvajanja na raven organov lokalnih skupnosti, ostaja glavni akter na področju vodne politike;

13.   vztraja, da mora upravljanje vodnih virov temeljiti na decentraliziranem, participativnem in integriranem pristopu, ki združuje uporabnike in tiste, ki sprejemajo odločitve, pri opredeljevanju lokalnih vodnih politik;

14.   poziva Komisijo, da razvije programe za osveščanje glede vode tako v Evropski uniji kot v njenih državah partnericah;

15.   vztraja na potrebi po podpori za lokalne javne oblasti pri njihovih prizadevanjih za vzpostavitev demokratičnega upravljanja vode, ki bo učinkovito, pregledno, urejeno s pravili in spoštljivo do ciljev trajnostnega razvoja, da se tako zadovolji potrebam prebivalstva;

16.   poziva Svet in Komisijo, da priznata temeljno vlogo lokalnih oblasti pri zaščiti in upravljanju vode, da tako postanejo povsod odgovorne za upravljanje vodnega sektorja, in obžaluje, da evropski programi za sofinanciranje pripisujejo premajhno vrednost pristojnostim lokalnih skupnosti Evropske unije;

17.   zato poziva Svet in Komisijo, naj spodbudita lokalne oblasti v Evropski uniji, da namenijo del plačil, ki so jih pridobile pri uporabnikih za nudenje storitev na področju vode in sanitarij, za ukrepe decentraliziranega sodelovanja;

18.   poziva, da se v okviru ohranjanja javne lastnine in v primernem regulativnem in pravnem okviru nameni več prizadevanj za sodelovanje zasebnega sektorja v porazdelitvi vode, da se lahko zagotovijo koristi od njihovega kapitala, izkušenj in tehnologije, da se tako izboljša dostop do vode in sanitarij za vse in prizna dostop do vode kot temeljno pravico;

19.   meni, da je naloga države, da vključi manjše zasebne ponudnike v svoje nacionalne strategije za oskrbo z vodo;

20.   meni, da so lahko sistemi javno-zasebnega partnerstva, v katerih javne oblasti ostajajo lastniki infrastrukture in sklepajo pogodbe o upravljanju z zasebnim sektorjem, eden izmed načinov za izboljšanje dostopa do vode in sanitarij, ki bo na voljo vsem;

21.   vztraja na spodbujanju novih pristopov, kot sta namakanje na podeželskih območjih in ureditev zelenih pasov okoli mest, da se tako okrepita zanesljiva preskrba s hrano in lokalna samouprava;

22.   meni, da je posredniška vloga nevladnih organizacij na terenu s prebivalstvom nenadomestljiv dodatek za zagotavljanje uspeha projektov v revnih državah;

23.   želi vzpostavitev sorazmerne porazdelitve tarif, ki bo omogočila oskrbo z vodo za najrevnejše po dostopnih cenah;

24.   prepričan je, da je treba uporabiti tudi lokalne prihranke, vedoč, da to zahteva, da vlade odpravijo vse pravne, fiskalne ali upravne ovire, ki zavirajo razvoj lokalnih finančnih trgov;

25.   poziva Komisijo in države članice, da sprejmejo politiko pomoči za upravljanje vode, ki temelji na načelu vsesplošnega, pravičnega in nediskriminatornega dostopa do čiste vode;

26.   poziva Komisijo in države članice, da olajšajo in podprejo prizadevanja držav v razvoju na področju prilagajanja na vplive podnebnih sprememb in njihovega zmanjševanja; s tem v zvezi opozarja na pomen hitrega oblikovanja svetovne zveze za podnebne spremembe;

27.   poziva, da se problematika upravljanja vode, vodnih vironv in pravica do dostopa do vode za vse vključijo v dnevni red za COP 15 sporazume v Københavnu (7.–18. december 2009) o prihodnosti Kjotskega protokola, tudi v luči dela medvladnega foruma o podnebnih spremembah;

28.   poudarja pomen upoštevanja potreb revnih pri oblikovanju politik za oskrbo in upravljanje vode, ki so namenjene predvsem prebivalcem, ki so najbolj izpostavljeni podnebnim spremembam;

29.   poziva predsedstvo, da na forumu v Carigradu predstavlja Evropsko unijo s pooblastilom, da

30.   želi, da se v okviru Združenih narodov začnejo pogajanja za sklenitev mednarodne pogodbe, ki bo priznala pravico do dostopa do čiste vode; poziva države članice in predsedstvo Unije, naj sprejmejo politične in diplomatske pobude na tem področju v okviru Generalne skupščine in v Svetu Združenih narodov za človekove pravice;

31.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Svetu ministrov AKP-EU, Generalnemu sekretarju Združenih narodov in generalnemu sekretariatu Mednarodnega odbora za svetovno pogodbo o vodi.

(1) UL C 102 E, 28.4.2004, str. 857. (2) UL C 301 E, 13.12.2007, str. 249. (3) UL C 291 E, 30.11.2006, str. 294.