Evropski parlament,

–   ob upoštevanju člena 158 in člena 159 Pogodbe ES,

–   ob upoštevanju prvega akcijskega programa za izvajanje teritorialne agende Evropske unije ("prvi akcijski program"), sprejetega na neuradnem zasedanju sveta ministrov, pristojnih za prostorsko načrtovanje in razvoj, v Ponta Delgadi (Azori) 23. in 24. novembra 2007,

–   ob upoštevanju teritorialne agende Evropske unije - K bolj konkurenčni in trajnostni Evropi različnih regij ("teritorialna agenda") ter leipziške listine o trajnostnih evropskih mestih ("leipziška listina"), ki sta bili sprejeti na neuradnem zasedanju sveta ministrov, pristojnih za prostorsko načrtovanje in razvoj mest, v Leipzigu 24. in 25. maja 2007,

–   ob upoštevanju bristolskega sporazuma, sprejetega na neuradnem zasedanju Sveta ministrov na temo trajnostnih skupnosti v Bristolu 6. in 7. decembra 2005,

–   ob upoštevanju sklepov, znanih kot Urban acquis, sprejetih na neuradnem zasedanju Sveta ministrov, pristojnih za teritorialno kohezijo, v Rotterdamu 29. novembra 2004,

–   ob upoštevanju nove atenske listine, ki je bila razglašena 20. novembra 2003 na zasedanju evropskega sveta urbanistov,

–   ob upoštevanju akcijskega programa iz Lilla, sprejetega na neuradnem zasedanju Sveta ministrov, pristojnih za urbanizem, v Lillu 3. novembra 2000,

–   ob upoštevanju evropske perspektive prostorskega razvoja, sprejete na neuradnem zasedanju Sveta ministrov, pristojnih za prostorsko načrtovanje, v Potsdamu 11. maja 1999,

–   ob upoštevanju listine o velemestih in mestih, ki si prizadevajo za trajnostni razvoj, sprejete na evropski konferenci trajnostnih velemest in mest v Aalborgu na Danskem 27. maja 1994,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. oktobra 2008 z naslovom "Zelena knjiga o teritorialni koheziji: teritorialna raznolikost kot prednost" (KOM(2008)0616),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. junija 2008 z naslovom "Peto poročilo o napredku na področju gospodarske in socialne kohezije: rastoče regije, rastoča Evropa" (KOM(2008)0371),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. maja 2008 z naslovom "Rezultati pogajanj glede strategij in programov kohezijske politike za programsko obdobje 2007–2013" (KOM(2008)0301),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. maja 2007 z naslovom "Četrto poročilo o gospodarski in socialni koheziji" (KOM(2007)0273),

–   ob upoštevanju priročnika Komisije o urbani razsežnosti v politikah Skupnosti za obdobje 2007–2013, sprejetega 24. maja 2007,

–   ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije o teritorialni in urbani razsežnosti v nacionalnih strateških referenčnih okvirih in operativnih programih v obdobju 2007–2013 (prva ocena) iz maja 2007,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. julija 2006 z naslovom "Kohezijska politika in mesta: prispevek mest in naselij k rasti in zaposlovanju v regijah" (KOM(2006)0385),

–   ob upoštevanju Sklepa Sveta 2006/702/ES z dne 6. oktobra 2006 o strateških smernicah Skupnosti o koheziji(1),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. julija 2005 z naslovom "Kohezijska politika za podporo rasti in novim delovnim mestom: strateške smernice skupnosti, 2007–2013" (KOM(2005)0299),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. junija 2002 o načrtovanju strukturnih skladov za obdobje 2000–2006: začetna ocena pobude Urban (KOM(2002)0308),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. maja 1997 z naslovom "Urbani agendi v Evropski uniji naproti" (KOM(1997)0197),

–   ob upoštevanju rezultatov programa evropskega omrežja za spremljanje prostorskega načrtovanja (ESPON) iz leta 2006 ter njegovega programa za leto 2013,

–   ob upoštevanju rezultatov urbanih pilotnih projektov (1989–1999) ter pobud Skupnosti URBAN I (1994–1999) in URBAN II (2000–2006),

–   ob upoštevanju podatkov iz projektne zbirke podatkov Urban Audit, ki vsebuje statistične podatke s 330 kazalniki o 358 evropskih mestih,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. februarja 2008 o spremljanju izvajanja Teritorialne agende in Leipziške listine: Evropskemu akcijskemu programu za prostorski razvoj in ozemeljsko kohezijo naproti(2),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. maja 2007 o stanovanjski in regionalni politiki(3),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. oktobra 2005 o urbani razsežnosti v okviru širitve(4),

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj (A6-0031/2009),

A.   ker sicer velja, da urbanizem spada v pristojnost nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov, vendar ima ključno vlogo pri učinkovitem izvajanju lizbonske in göteborške strategije ter zaseda zelo pomembno mesto v kohezijski politiki, za katero so pristojne institucije Evropske unije,

B.   ker je med cilji Evropske unije, ki so navedeni v leipziški listini, zagotovitev celovitega pristopa k izvajanju politike razvoja mest, da se ustvarijo kakovostna urbana območja, posodobijo javne službe, transportno, energetsko in informacijsko omrežje ter spodbudijo vseživljenjsko učenje, izobraževanje in inovacije zlasti v prikrajšanih mestnih središčih,

C.   ker bi lahko proces oblikovanja prožnega, prilagodljivega in dinamičnega kontrolnega seznama za izvajanje leipziške listine – kar je bistveni pogoj za uresničitev zelo različnih potreb evropskih mest – ki ga je francosko predsedstvo že začelo izvajati, ter kasnejši celoviti urbanistični načrti, ki bi jih pripravila vsaka država članica, zelo koristili pri zagotavljanju podatkov o različnih razmerah in posledično omogočili izvajanje jasno zastavljenih pobud,

D.   ker je treba razlikovati med mesti in urbanimi območji,

E.   ker 80 % od 492 milijonov prebivalcev Evropske unije živi v mestih, saj je zanjo značilen policentričen razvoj, vendar pa so med državami članicami bistvene razlike, kar zadeva porazdelitev prebivalstva v mestnih, primestnih in podeželskih območjih, ter tudi težave zaradi slabe zastopanosti interesov in potreb mestnega prebivalstva v operativnih programih strukturnih skladov,

F.   ker se v urbanih območjih ustvari od 70 do 80 % BDP Evropske unije in ker mesta veljajo za središče inovacij ter gonilo regionalnega in nacionalnega razvoja ter razvoja Evropske unije,

G.   ker pa so mesta hkrati odgovorna za več kot 75 % svetovne porabe energije ter ustvarijo 80 % toplogrednih plinov zaradi proizvodnje energije, prometa, industrije in ogrevanja,

H.   ker notranje preseljevanje v prestolnice in druge metropole povečuje težnjo po urbanizaciji; ker je posledično naraščanje prebivalstva zelo veliko breme za mesta, ki se povečujejo in soočajo z vedno večjimi potrebami na področju ravnanja z odpadki, stanovanjskega vprašanja, izobraževanja in zaposlovanja, in ker je ta naraščajoči trend k urbanizaciji velikanski izziv za podeželska območja, ki se morajo spopasti z izgubo človeškega kapitala, delovne sile, potrošnikov in študentov,

I.   ker so se z nedavno širitvijo Evropske unije brez primere izredno povečale regionalne razlike ter število propadajočih mest,

J.   ker se urbana območja Evropske unije kljub različni politični, institucionalni in ustavni ureditvi v državah članicah soočajo s skupnimi izzivi ter jih čakajo skupne priložnosti, ki jih je treba uresničiti, zaradi česar obstaja potreba po podrobnih statističnih podatkih na eni strani in po vzpostavitvi vzajemnega sodelovanja in izvajanja dobre prakse na drugi strani, da bi bila lahko evropska mesta kos svetovni konkurenci,

K.   ker Evropsko unijo čakajo izzivi na področju prostorskega razvoja, kot so gospodarsko prestrukturiranje, močno nihanje na trgu dela, nedostopen in zgoščen javni promet, omejenost uporabnih površin, ki se s širjenjem mest še bolj krčijo, upadanje in staranje prebivalstva, upadanje števila prebivalcev na podeželju in v manjših mestih ter posledično naraščanje njihovega števila v velikih mestnih naseljih, socialna izključenost, visoka in naraščajoča stopnja kriminala, getoizacija nekaterih mestnih predelov, nizki prihodki gospodinjstev, slabšanje kakovosti življenja v zapostavljenih predelih, pomanjkanje parkov in rekreacijskih površin, onesnaženje okolja, nadzor nad upravljanjem voda in ravnanjem z odpadki in ostanki ter potreba po zanesljivi oskrbi z energijo in njeni učinkoviti uporabi,

L.   ker bi upravljanje s sodobnimi elektronskimi tehnikami ter zlasti e-upravljanje, ki bi bilo usklajeno z vsemi zainteresiranimi stranmi, zelo zmanjšalo obstoječe težave ter privedlo do tega, da bi širjenje mest obravnavali na celovit način na osnovi sodelovanja, pri čemer bi upoštevali primestna območja, ki mejijo na podeželske regije, ter v skladu s sodobnimi pristopi do urbanističnega načrtovanja, kot so pametna rast, novo prostorsko načrtovanje ter inteligentni urbanizem,

M.   ker so dejavnosti za razvoj mest naklonjene zlasti vključitvi malih in srednje velikih podjetij, še posebej v storitvenem sektorju, ter je kohezijska politika vedno bolj usmerjena k spodbujanju konkurenčnosti mest,

N.   ker so mala in srednje velika podjetja, zlasti mala podjetja in mikropodjetja, ter obrtne in trgovinske dejavnosti bistveni za ohranitev dejavnosti v urbanih središčih ter ravnotežja v mestnih predelih in ker je urbanistična politika na področju prometa, trgovinskih dejavnosti, nepremičninskih transakcij in naraščanja cen stanovanj ali nasprotno, pomanjkanje uravnotežene politike na teh področjih pogosto povzročilo izginjanje gospodarskih dejavnosti in upadanje dejavnosti osebnih storitev,

O.   ker je treba glede na to, da imajo urbana območja pomembno vlogo pri skladnem in celovitem razvoju svojega obrobja, partnerstvo med njimi in podeželjem še okrepiti, da bi dosegli teritorialno kohezijo in uravnotežen regionalni razvoj,

1.   poudarja pomen trajnostnega razvoja mest in prispevek urbanih območij k regionalnemu razvoju ter poziva Komisijo, naj redno ocenjuje, meri, primerja in obravnava vpliv politik Evropske unije na ekonomske in socialne razmere, zlasti kar zadeva vprašanja izobraževanja in kulture, ter zdravstvene, prometne, okoljske in varnostne razmere na urbanih območjih;

2.   obžaluje, da se države članice spodbuja, ne pa tudi obvezuje, da spodbujajo trajnostni razvoj mestnih območij kot strateško prednostno nalogo; zato izraža zaskrbljenost, da nekatere države članice urbane razsežnosti ne upoštevajo dovolj pri izvajanju kohezijske politike, ter poziva Komisijo in države članice, naj v sodelovanju z regionalnimi in lokalnimi organi analizirajo in ocenijo vpliv vključevanja pobude URBAN v splošne politike ter redno spremljajo in preverjajo učinke uporabe skladov Evropske unije na urbanih območjih;

3.   opozarja na pozitivne izkušnje, pridobljene na podlagi pobude Skupnosti URBAN, kar zadeva partnerstvo, celovit pristop in načelo od spodaj navzgor, ki so občutno prispevale k učinkovitosti in ustreznosti podprtih projektov; poziva, da bi bilo treba te dosežke upoštevati v urbani razsežnosti pomoči iz strukturnih skladov in vključiti primerljive mehanizme v splošna razpoložljiva sredstva za trajnostni razvoj mest, da bi jih lahko izkoristilo čim večje število mest;

4.   meni, da sprejetje splošne opredelitve "urbanega območja" in na splošno izraza "urban" ne bi bilo primerno in bi bilo celo vprašljivo, saj je težko pod enim krovom združiti raznolikost razmer v državah članicah in regijah, ter meni, da bi bilo zato treba v skladu z načelom subsidiarnosti obvezno opredelitev in določitev urbanih območij prepustiti državam članicam na podlagi skupnih evropskih kazalnikov;

5.   poziva države članice, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe, s katerimi bodo svoje prestolnice in druge metropole podprle v njihovih prizadevanjih pri soočanju z izzivi, vključno z ravnanjem z odpadki, stanovanjskim vprašanjem, zaposlovanjem in izobraževanjem, ki jih prinašata urbanizacija in posledično naraščanje prebivalstva; splošneje meni, da demografska nihanja povzročajo izzive za mestna in podeželska območja, ki so povezani s trgom delovne sile in dodatno s področjema izobraževanja ter ponovnega usposabljanja nekdanjih delavcev, ki so postali brezposelni, pa tudi v zvezi z upadanjem števila prebivalcev na podeželskih območjih;

6.   meni, da bi bilo v zvezi s tem in ker je očitno, da različne ustavne ureditve držav članic niso združljivi z uskladitvenimi metodologijami kljub učinkovitosti različnih ravni upravljanja, koristno, da bi države članice prek javnih posvetovanj od primera do primera opredelile urbano razsežnost, kakor jo same pojmujejo, da bi se okrepilo notranje usklajevanje in povečalo sodelovanje s Komisijo;

7.   poudarja, da imajo države članice možnost, da upravljanje strukturnih skladov za izvajanje ukrepov trajnostnega razvoja mest prenesejo na mesta; meni, da je nadaljnji prenos dvojna dodana vrednost: po eni strani bi bilo mnogo učinkoviteje za regionalno in evropsko rast, če bi mesta prevzela odgovornost od načrtovanja do izvajanja sprejetih ukrepov in se tako odzvala na povsem lokalne izzive, po drugi pa bi to pomenilo pomembno orodje za krepitev lokalne upravne zmogljivosti ter lokalne upravne zmogljivosti; obžaluje pa, da možnost nadaljnjega prenosa, po možnosti prek globalnih nepovratnih sredstev mestnim oblastem v okviru operativnih programov, financiranih iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, doslej ni bila v celoti uporabljena, in je prepričan, da bi bilo treba predvideti in spodbujati jasno vlogo urbanih območij kot posredniških struktur v kontekstu večstopenjskega pristopa k upravljanju v naslednjem programskem obdobju, ter meni, da bi morala biti urbana razsežnost ter nadaljnji prenos v regionalni politiki obvezna; paziti je treba, da prenos pristojnosti ne bo povzročil razdrobljenosti regionalne politike, zato je treba pravila njihovega prenosa skrbno opredeliti;

8.   poudarja pomen celovitega pristopa k načrtovanju mest; predlaga, da bi morala javna podpora za razvoj mest temeljiti na celovitih urbanističnih načrtih razvoja; poziva, naj celovit pristop čim prej postane obvezujoč pogoj, najpozneje pa do naslednjega programskega obdobja za dodeljevanje in uporabo strukturnih skladov ter tudi za pridobivanje posojil Evropske investicijske banke; poziva Komisijo, naj pripravi smernice, ki bodo vsebovale priporočila in zglede dobre prakse v zvezi s temi načrti, ter naj spodbuja izmenjavo dobre prakse med nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi;

9.   poziva države članice, naj v strateških referenčnih okvirih in nacionalnih operativnih programih dajo prednost financiranju projektov za uresničitev načrtov trajnostnega upravljanja mest;

10.   priporoča, naj načrti trajnostnega upravljanja mest vsebujejo vsaj nekatere od naslednjih sestavin: načrt za ravnanje z odpadki, zemljevide in akcijske načrte hrupa, lokalne programe onesnaževanja zraka in lokalne okoljske programe, perspektive demografske rasti, zahteve po novih urbanih območjih, pridobitev nepozidanih zemljišč in zapuščenih zgradb, oživitev propadajočih četrti in opuščenih industrijskih območij, razpoložljivost in dostopnost javnih storitev, urbano strukturo in delež zelenih površin, infrastrukturo za invalide, nadgrajevanje kulturne, zgodovinske in naravne dediščine, ocenitev potreb po vodi in energiji in njuno učinkovito uporabo, razpoložljivost javnega prevoza, učinkovito upravljanje prometa, vključevanje ranljivih skupin (priseljencev, manjšin, nizko kvalificiranih oseb, invalidov, žensk itd.), razpoložljivost dostojnih in cenovno ugodnih stanovanj ter načrte za boj proti kriminalu;

11.   meni, da bo celovite urbanistične načrte mogoče pripraviti le, če bo na voljo dovolj sredstev za trajnostni razvoj mest, in zato priporoča, da bi bilo treba razpoložljiva sredstva usmeriti v specifične ukrepe; predlaga minimalno uporabo sredstev iz strukturnih skladov, ki jih je treba določiti na prebivalca urbanega območja za posamezno programsko obdobje tako, da uporaba najnižjega zneska ne bo pomenila nerealistične obremenitve za regije;

12.   ugotavlja, da je nujno potrebno okrepiti upravno zmogljivost za vertikalno in horizontalno urbanistično upravljanje, ter opozarja države članice na perečo potrebo po sprejetju celovitega pristopa pri izvajanju politike razvoja mest (pri katerem se obravnavajo vprašanja, ki so bistveno povezana z vsakdanjim življenjem državljanov, kot so promet, javne storitve, kakovost življenja, zaposlovanje in lokalne gospodarske dejavnosti, varnost itd.), pri čemer je treba v ta prizadevanja na podlagi načela partnerstva vključiti nacionalne vlade, pa tudi regionalne in lokalne organe ter vse druge ustrezne javne in zasebne zainteresirane strani;

13.   priznava, da urbanistični organi težko usklajujejo področja financiranja iz Evropskega socialnega sklada, kjer gre za ekonomski in socialni razvoj, in financiranja iz evropskega sklada za regionalni razvoj, kjer gre za načrtovanje naložb v fizično infrastrukturo; meni, da je treba spremeniti načelo "en program, en sklad" ter da bi morali lokalni in regionalni organi bolje izkoristiti sinergije pomoči iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Evropskega socialnega sklada ter okrepiti celovito financiranje; poziva Komisijo, naj na dolgi rok preuči možnost združitve obeh skladov, če bi to zagotovilo poenostavitev postopkov;

14.   podpira zamisel o obnovljivem mehanizmu instrumenta JESSICA in njegov potencial za gospodarsko rast na urbanih območjih ter meni tudi, da bi morala v naslednjem programskem obdobju regionalna politika bolj izkoristiti uporabo mehanizmov finančnega inženiringa, kot so obnovljivi skladi, in ponujati ugodna posojila, namesto da se zanaša izključno na nepovratna sredstva kot sedaj;

15.   je seznanjen s potencialom zasebnega sektorja za razvoj mest ter meni, da bi z uporabo javno-zasebnih partnerstev morali sistematično načrtovati in spodbujati vzpostavitev inovativnih sistemov in projektov financiranja za spoprijem z velikimi gospodarskimi in socialnimi problemi urbanih območij, zlasti za izgradnjo infrastrukture in stanovanja; poudarja zlasti, da so za to potrebna jasna in pregledna pravila ravnanja, zlasti kar zadeva delovanje podjetij in javnih ustanov, ki morajo v skladu z načelom subsidiarnosti sprejemati strateške odločitve o izbiri vrst storitev, pripravi specifikacij in ohranjanju določene stopnje nadzora;

16.   poudarja izvedbeni in upravni vidik urbane razsežnosti ter poziva k nadaljnjim prizadevanjem za poenostavitev izvedbenih pravil kohezijske politike in splošnemu zmanjšanju prekomerne birokracije v zvezi z upravljanjem in nadzorom skladov ter posameznih projektov;

17.   ugotavlja, da poleg kohezijske politike urbana območja finančno podpirajo tudi druge politike Skupnosti, zato poziva Komisijo, naj razvije in predlaga boljše usklajevanje zadevnih politik za združitev vseh sredstev Evropske unije, namenjenih urbanim območjem, da bi zagotovila izvajanje celovitega pristopa v praksi, hkrati pa naj vedno upošteva kohezijsko politiko;

18.   meni, da vodstvene strukture v državah članicah niso najbolje prilagojene za spodbujanje horizontalnega sodelovanja, in odločno poziva Komisijo, naj spodbuja vzpostavitev strukture medsektorskega upravljanja;

19.   poziva, da se razpoložljivi finančni, človeški in organizacijski viri uporabljajo učinkoviteje, da bi ustvarili in okrepili mreže mest in velemest na področju trajnostnega razvoja mest, saj imajo pomembno vlogo v teritorialnem sodelovanju; pri tem poudarja, da je treba zagotoviti infrastrukturo, s katero se bodo ohranile posebne značilnosti (npr. zgodovinske) in ki bo omogočila posodabljanje (npr. inovacijska središča), gospodarsko rast (npr. mala in srednje velika podjetja) in sezonske dejavnosti, ter poziva Komisijo, naj okrepi položaj urbanih območij v pobudi "Regije za gospodarske spremembe";

20.   ugotavlja, da so za ustrezno izvajanje politike regionalnega razvoja in trajnostni teritorialni razvoj potrebno ravnotežje politik na urbanih, primestnih in podeželskih območjih, ki jih je treba uskladiti z ukrepi na podeželju, ter ponovno poudarja, da ima politika za razvoj podeželja pomemben vpliv na prostor in da politiki za razvoj mest in podeželja nista dovolj povezani; poudarja potrebo po pravi sinergiji med tema politikama, ki bi omogočila dejanski razvojni potencial ter prispevala k območjem privlačnosti in konkurenčnosti; poziva države članice in regije, naj uporabljajo instrument partnerstva med mesti in podeželjem, da bi dosegle cilj uravnoteženega prostorskega razvoja;

21.   poziva Komisijo, naj še naprej razvija in redno posodablja projekt Urban Audit ter obenem zagotavlja informacije o stanju ločnice med mestom in podeželjem v vseh državah članicah, da bi dobili jasno predstavo o položaju ter prepoznali posebne potrebe za uravnotežen razvoj mest in podeželja;

22.   priporoča Komisiji in državam članicam, naj ustanovijo evropsko skupino na visoki ravni za razvoj mest in uporabljajo odprto metodo usklajevanja za politiko razvoja mest na ravni Evropske unije;

23.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 291, 21.10.2006, str. 11. (2) Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0069. (3) UL C 76 E, 27.3.2008, str. 124. (4) UL C 233 E, 28.9.2006, str. 127.