Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 10. marca 2009 o predlogu Sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Republiko Armenijo o nekaterih vidikih zračnega prevoza (KOM(2007)0729 – C6-0519/2008 – 2007/0251(CNS))

P6_TA(2009)0082 A6-0049/2009

(Postopek posvetovanja)

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju predloga Sklepa Sveta (KOM(2007)0729),

–   ob upoštevanju člena 80(2) in prvega stavka prvega pododstavka člena 300(2) Pogodbe ES,

–   ob upoštevanju prvega pododstavka člena 300(3) Pogodbe ES, v skladu s katerim se je Svet posvetoval s Parlamentom (C6-0519/2008),

–   ob upoštevanju členov 51, 83(7) in 43(1) svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za promet in turizem (A6-0049/2009),

1.   odobri sklenitev sporazuma;

2.   naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Republike Armenije.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne10. marca 2009 o predlogu Sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Državo Izrael o nekaterih vidikih zračnega prometa (KOM(2008)0178 – C6-0520/2008 – 2008/0068(CNS))

P6_TA(2009)0083 A6-0059/2009

(Postopek posvetovanja)

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju predloga Sklepa Sveta (KOM(2008)0178),

–   ob upoštevanju člena 80(2) in prvega stavka prvega pododstavka člena 300(2) Pogodbe ES,

–   ob upoštevanju prvega pododstavka člena 300(3) Pogodbe ES, v skladu s katerim se je Svet posvetoval s Parlamentom (C6-0520/2008),

–   ob upoštevanju členov 51, 83(7) in 43(1) svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za promet in turizem (A6-0059/2009),

1.   odobri sklenitev sporazuma;

2.   naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Države Izrael.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 10. marca 2009 o predlogu Sklepa Sveta o sklenitvi dodatnega protokola k Sporazumu o trgovini, razvoju in sodelovanju med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Južno Afriko na drugi zaradi upoštevanja pristopa Republike Bolgarije in Romunije k Evropski uniji (16447/2008 – KOM(2008)0749 – C6-0017/2009 – 2008/0212(AVC))

P6_TA(2009)0084 A6-0073/2009

(Postopek privolitve)

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju besedila Sveta (16447/2008),

–   ob upoštevanju prošnje Sveta za privolitev Parlamenta v skladu z drugim pododstavkom člena 300(3) v zvezi s členom 310 in prvim pododstavkom člena 300(2) Pogodbe ES (C6-0017/2009),

–   ob upoštevanju členov 75 in 83(7) svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju priporočila odbora za razvoj (A6-0073/2009),

1.   da privolitev k sklenitvi dodatnega protokola;

2.   naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 10. marca 2009 o nadaljnih ukrepih pri upravljanju meja v Evropski uniji in podobne izkušnje tretjih držav (2008/2181(INI))

P6_TA(2009)0085 A6-0061/2009

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. februarja 2008 z naslovom "Priprava naslednjih ukrepov pri upravljanju meja v Evropski uniji" (KOM(2008)0069),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. februarja 2008 z naslovom "Poročilo o oceni in prihodnjem razvoju agencije FRONTEX" (KOM(2008)0067),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. februarja 2008 z naslovom "Proučitev vzpostavitve evropskega sistema nadzorovanja meja (EUROSUR)" (KOM(2008)0068),

–   ob upoštevanju uvodnih opomb Evropskega nadzornika za varstvo podatkov z dne 3. marca 2008 ter skupnih opomb delovne skupine za varstvo podatkov iz člena 29 in delovne skupine za policijo in pravosodje z dne 29. aprila 2008 o treh zgoraj omenjenih sporočilih,

–   ob upoštevanju sklepov Sveta o upravljanju zunanjih meja držav članic Evropske unije,

–   ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah)(1),

–   ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 767/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o vizumskem informacijskem sistemu (VIS) in izmenjavi podatkov med državami članicami o vizumih za kratkoročno prebivanje (Uredba VIS)(2),

–   ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1104/2008 z dne 24. oktobra 2008 o migraciji s schengenskega informacijskega sistema (SIS 1+) na drugo generacijo schengenskega informacijskega sistema (SIS II)(3) in Sklepa Sveta 2008/839/PNZ z dne 24. oktobra 2008 o migraciji s schengenskega informacijskega sistema (SIS 1+) na drugo generacijo schengenskega informacijskega sistema (SIS II)(4),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. novembra 2005 o izboljšani učinkovitosti, povečani interoperabilnosti in sinergijah med evropskimi zbirkami podatkov na področju pravosodja in notranjih zadev (KOM(2005)0597),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. decembra 2008 o oceni in prihodnjem razvoju agencije FRONTEX in evropskega sistema za nadzorovanje meja (EUROSUR)(5),

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A6-0061/2009),

A.   ker je odprava nadzora na notranjih mejah EU eden največjih dosežkov evropskega povezovanja,

B.   ker območje brez notranjih meja ne more delovati brez deljene odgovornosti in solidarnosti pri upravljanju zunanjih meja,

C.   ker je treba v skladu s splošno zunanjo politiko EU pozornost nameniti sodelovanju z organi tretjih držav, ki so pristojni za varnost na mejah,

D.   ker zunanje meje EU vsako leto prečka 160 milijonov njenih državljanov, 60 milijonov državljanov tretjih držav, ki ne potrebujejo vizuma, in 80 milijonov tistih, ki vizum potrebujejo,

E.   ker morajo ukrepe za večjo varnost na mejah dopolnjevati ukrepi za lažji pretok potnikov in spodbujanje mobilnosti v vse bolj globaliziranem svetu,

F.   ker so v okviru integriranega upravljanja meja EU številni instrumenti in programi že bili vzpostavljeni ali so v pripravi oziroma so na stopnji razvoja politike,

G.   ker je Komisija navedla, da namerava leta 2009 oziroma 2010 predložiti zakonodajne predloge za uvedbo sistema vstopa/izstopa, program za registrirane potnike in elektronski sistem za odobritev potovanj,

H.   ker podobni sistemi že obstajajo v Avstraliji, v ZDA pa jih izvajajo kot del programa US-VISIT,

I.   ker ni celovitega osrednjega načrta za globalno strategijo EU za meje niti ni temeljitega pregleda in ocene obstoječih sistemov ali sistemov, ki so še v pripravi,

Sistem vstopa/izstopa

1.   se zaveda, da "osebe, ki so presegle dovoljeno obdobje bivanja" in so v središču predlaganega sistema vstopa/izstopa, najverjetneje predstavljajo največjo kategorijo nezakonitih priseljencev v EU; vseeno zahteva več informacij o podatkih, ki jih je zbral zunanji pogodbenik in po katerih "je bilo leta 2006 v EU25 do osem milijonov nezakonitih priseljencev"(6); vztraja tudi, da je treba jasno opredeliti izraz "oseba, ki je presegla dovoljeno obdobje bivanja", vključno z morebitnimi izjemami, ki bi bile mogoče pod določenimi pogoji, ter da je treba izvesti podrobnejšo kvalitativno in kvantitativno analizo o grožnjah/tveganjih/stroških, ki jih te osebe predstavljajo za evropsko družbo;

2.   poudarja, da bi predlagani sistem in opozorila sicer lahko pripomogli k temu, da bi državljane tretjih držav odvrnili od prekoračitve dovoljenega časa bivanja ter ponudili podatke in informacije o vzorcih, vendar je še vedno potrebno sodelovanje z organi pregona, da bi prijeli posameznike, ki presežejo dovoljeni čas bivanja, zato meni, da predlagani sistem ne bo preprečil pojava prekoračitve dovoljenega obdobja bivanja kot takega;

3.   nima zadostnih informacij o načinu integracije sistema v obstoječi okvir in njegovem delovanju znotraj njega, o morebitnih potrebnih spremembah obstoječih sistemov in o njegovih dejanskih stroških; zato meni, da je dejanska nujnost uvedbe takšnega sistema dvomljiva;

4.   opozarja, da bo pravilno delovanje sistema vstopa/izstopa materialno, pa tudi operativno, odvisno od uspeha VIS in SIS II; poudarja, da ta dva instrumenta še vedno nista povsem operativna in ju torej ni mogoče ustrezno oceniti; poudarja, da se porajajo dvomi glede delovanja in zanesljivosti SIS II;

5.   ugotavlja, da je tudi glede na izkušnje iz ZDA nedvomno veliko težje nadzirati izstop kot vstop, zlasti v zvezi z izstopom na morju in kopnem; poleg tega je glede na iste izkušnje zelo zaskrbljen nad stroškovno učinkovitostjo takega sistema; zaradi tega poziva Komisijo, naj poišče dodatne informacije o dejanskih naložbah, ki jih zahteva takšen sistem;

Program za registrirane potnike

6.   načeloma podpira zamisel o programu za registrirane potnike za državljane tretjih držav, ne glede na to, ali za njih velja vizumska obveznost ali ne, ker bi program lahko pripomogel k hitrejšemu pretoku potnikov in odpravi zastojev na vstopnih in izstopnih točkah, kakor tudi možno uporabo avtomatiziranih prehodov za državljane EU, saj veljavna zakonodaja Skupnosti ne dovoljuje poenostavitve mejnih kontrol, razen za državljane tretjih držav, ki živijo na mejnih območjih;

7.   kritizira pa terminologijo, ki je uporabljena v prej omenjenem sporočilu Komisije z naslovom "Priprava naslednjih ukrepov pri upravljanju meja v Evropski uniji" ("potniki, ki pomenijo majhno tveganje"/"dobroverni potniki"), saj bi lahko pomenilo, da je ogromno število potnikov vnaprej obravnavanih kot "potniki, ki pomenijo veliko tveganje" ali "zlonamerni potniki", zato priporoča uporabo izraza "pogosti potniki";

8.   poudarja, da je v več državah članicah takšen program za registrirane potnike za državljane tretjih držav že vzpostavljen ali pa je v pripravi, in opozarja na nevarnost, da bi na koncu dobili preplet 27 sistemov, ki bi temeljili na različnih kriterijih, vključno s kriteriji glede varstva podatkov in pristojbin; se zaveda, da želijo Nizozemska, Nemčija, Združeno kraljestvo in agencija FRONTEX "Mednarodni program za pospešeno potovanje" promovirati kot možen načrt za druge države članice;

9.   priporoča usklajen pristop, zato Komisijo poziva, naj pospeši postopek na podlagi najboljših praks v državah članicah in zagotovi, da bodo države članice še naprej delovale skladno s pravom Skupnosti;

10.   ugotavlja, da se programi za registrirane potnike za državljane tretjih držav dejansko razlikujejo od tistih za državljane EU; zato poudarja, da je treba te programe vedno jasno ločevati;

Elektronski sistem za odobritev potovanj

11.   priznava, da bi bilo pri varnostnih ukrepih nespametno nameniti pozornost samo državljanom tretjih držav, ki v EU potujejo iz držav z vizumsko obveznostjo; vseeno dvomi, da je predlagani sistem resnično potreben, in glede tega želi natančno pojasnitev; je prepričan, da prava pot naprej ni obsežno zbiranje splošnih podatkov, ampak zlasti tesno sodelovanje med obveščevalnimi službami;

12.   želi biti obveščen o natančnem časovnem razporedu in podrobnostih študije, ki jo predvideva Komisija;

Varstvo podatkov in pomisleki glede biometričnih podatkov

13.   meni, da je nedopustno, da se Komisija pred sprejetjem prej omenjenega sporočila z naslovom "Priprava naslednjih ukrepov pri upravljanju meja v Evropski uniji" ni posvetovala niti z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je že izrazil določeno število zadržkov v zvezi z njim, niti z delovno skupino za varstvo podatkov iz člena 29; zato zahteva, da se Komisija z omenjenima organoma posvetuje glede načrtovanih ukrepov iz tega sporočila, saj predlagani sestavni deli obsegajo obdelavo velike količine osebnih podatkov;

14.   se zaveda, da so biometrični podatki teoretično učinkoviti osebni identifikatorji, ker naj bi bile merjene značilnosti specifične za vsakega posameznika; vseeno poudarja, da biometrični podatki niso nikoli popolni in ne vedno natančni; zato opozarja, da bi bilo treba vedno poskrbeti za alternativne postopke in bolje oblikovati profile tveganj;

15.   vztraja na standardnem protokolu za uporabo in izmenjavo biometričnih podatkov in na dogovorih o nadzoru vmesnikov, ki bodo opisovali način uporabe protokola; nadalje meni, da bi za uporabo biometričnih podatkov moral veljati standard kakovosti, da pri sprejemanju ne bi prihajalo do razlik med različnimi sistemi, ki jih bodo uporabljale države članice;

16.   meni, da mora biti upoštevanje načela spoštovanja zasebnosti že pri načrtovanju (privacy by design) bistvena značilnost vsake pobude, ki bi lahko ogrozila osebne podatke posameznikov in vplivala na zaupanje javnosti v vse, ki z njimi razpolagajo;

Sklepi

17.   meni, da je cilj resnično integriranega upravljanja meja v EU upravičen, in se strinja, da je treba nenehno razvijati in krepiti skupno politiko EU o upravljanju meja;

18.   vseeno meni, da se pri upravljanju meja in priseljevanju daljnosežni predlogi kopičijo neverjetno hitro; zato Komisijo poziva, naj razmišlja o tem, ali je logistika na mejah potrebna in kakšni stroški so povezani z njo;

19 prav tako obžaluje, da politika upravljanja meja EU temelji na načelu, da je vsak potnik lahko osumljenec in mora zato dokazati svojo dobronamernost;

20.   kritizira dejstvo, da ni niti celovitega osrednjega načrta, kjer bi bili navedeni skupni cilji in struktura strategije upravljanja meja EU, niti podrobnosti o tem, kako naj bi vsi sorodni programi in sheme (obstoječi, v pripravi ali na stopnji razvoja politike) medsebojno delovali in kako bi jih lahko kar najoptimalneje medsebojno povezali; meni, da bi morala Komisija pri oblikovanju strukture strategije upravljanja meja EU naprej preučiti raven učinkovitosti obstoječih sistemov upravljanja meja v državah članicah, da bi med njimi ustvarila največjo možno sinergijo;

21.   poudarja, da sta najprej potrebna pregled in ocena obstoječih sistemov in sistemov v pripravi, in poudarja da je to, ali bo EU dosegla svoje strateške cilje, v veliki meri odvisno od uspešnega upravljanja soodvisnosti med sorodnimi programi, saj bosta podvajanje in neskladnost med njimi posledično negativno vplivala na organizacijsko zmogljivost in rezultate; meni, da je treba pred uvedbo novih instrumentov ali sistemov najprej doseči polno, varno in zanesljivo delovanje obstoječih orodij;

22.   meni, da je pred naložbami nujno treba natančno opredeliti operativni kontekst, da bi uskladili vse ukrepe in nastajajoče pobude; poudarja še, da je treba zelo natančno opredeliti, katere spremembe so potrebne in s tem zagotoviti skladno delovanje tehnologije in procesov, ter poudarja, da bi morale biti vse naložbe gospodarsko upravičene;

23.   izraža dvom glede potrebnosti in sorazmernosti predvidenih ukrepov, saj ti prinašajo visoke stroške in lahko ogrozijo zaščito osebnih podatkov, zato meni, da bi jih bilo treba pred vsakršnim uradnim predlogom oceniti z vidika teh meril;

24.   priznava, da bo iskanje pravega ravnovesja med prostim gibanjem vedno večjega števila ljudi prek meja in večjo varnostjo evropskih državljanov zelo zapleteno, ter ne zanika očitnih prednosti uporabe podatkov; hkrati meni, da je zaupanje javnosti v vladne ukrepe mogoče ohraniti samo, če so glede varstva podatkov zagotovljeni zaščitni ukrepi, nadzor in pritožbeni mehanizmi;

o
o   o

25.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, Evropskemu nadzorniku za varstvo podatkov in Evropski agenciji za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (Frontex).

(1) UL L 105, 13.4.2006, str. 1. (2) UL L 218, 13.8.2008, str. 60. (3) UL L 299, 8.11.2008, str. 1. (4) UL L 299, 8.11.2008, str. 43. (5) Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0633. (6) SEK(2008)0153.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 10. marca 2009 s priporočili Komisiji o čezmejnih prenosih sedežev družb (2008/2196(INI))

P6_TA(2009)0086 A6-0040/2009

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju drugega odstavka člena 192 Pogodbe ES,

–   ob upoštevanju členov 43 in 48 Pogodbe ES,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. maja 2003 z naslovom "Posodabljanje prava družb in izboljšanje upravljanja podjetij v Evropski uniji - načrt za napredek" (KOM(2003)0284),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. aprila 2004 o sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu: Posodabljanje prava družb in izboljšanje upravljanja podjetij v Evropski uniji - načrt za napredek(1),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. julija 2006 o nedavnem razvoju dogodkov in nadaljnjih možnostih na področju prava družb(2),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2007 o evropski družbi v zasebni lasti in o štirinajsti direktivi na področju prava družb o prenosu sedeža družbe(3),

–   ob upoštevanju sodb Sodišča v zadevah Daily Mail in General Trust(4), Centros(5), Überseering(6), Inspire Art(7), SEVIC Systems(8) in Cadbury Schweppes(9),

–   ob upoštevanju členov 39 in 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in mnenja Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A6-0040/2009),

A.   ker bi morale družbe uživati svobodo ustanavljanja na notranjem trgu, kot je zapisano v Pogodbi ES in kot to razlaga Sodišče,

B.   ker je čezmejna selitev družb eden od ključnih elementov pri dokončni vzpostavitvi notranjega trga,

C.   ker čezmejni prenos registriranega sedeža družbe ne bi smel povzročiti prenehanja ali kakršnekoli druge prekinitve oziroma izgube statusa pravne osebe,

D.   ker se pri čezmejnem prenosu registriranega sedeža ne bi smelo zaobiti pravnih, socialnih in davčnih pogojev,

E.   ker je treba zaščititi pravice drugih zainteresiranih strani, ki jih prenos zadeva, kot so manjšinski delničarji, zaposleni in upniki, itd.,

F.   ker se mora v celoti ohraniti zadevni pravni red Skupnosti, ki ureja pravice zaposlenih do čezmejnega obveščanja, posvetovanja in udeležbe, kot tudi varovanje predhodno veljavne pravice zaposlenih do udeležbe (direktivi 94/45/ES(10) in 2005/56/ES(11)), in ker posledično čezmejni prenos registriranega sedeža ne bi smel pomeniti izgube teh pravic,

G.   ker pravilo, po katerem mora družba ohraniti svojo glavno upravo in registrirani sedež v isti državi članici, nasprotuje sodni praksi Sodišča o svobodi ustanavljanja in zato krši pravo ES,

1.   poziva Komisijo, naj Parlamentu do 31. marca 2009 na podlagi člena 44 Pogodbe ES predloži zakonodajni predlog direktive, v katerem bodo določeni ukrepi za usklajevanje nacionalnih zakonodaj držav članic, da se znotraj Skupnosti olajša čezmejni prenos registriranega sedeža družb, ustanovljenih v skladu z zakonodajo ene izmed države članice ("štirinajsta direktiva o pravu družb"), in nadalje poziva, naj se predlog pripravi v okviru medinstitucionalnih razprav in v skladu s spodnjimi natančnimi priporočili;

2.   ugotavlja, da lahko podjetja trenutno svoje sedeže prenesejo le prek razpustitve podjetja in ustanovitve nove pravne osebe v ciljni državi članici ali prek ustanovitve nove pravne osebe v ciljni državi članici ter kasnejše združitve obeh podjetij; nadalje ugotavlja, da je ta postopek povezan z upravnimi ovirami, stroški in socialnimi posledicami ter da ne nudi pravne varnosti;

3.   opozarja na svobodo ustanavljanja, ki jo za podjetja zagotavlja člen 48 Pogodbe ES in kot jo razlaga Sodišče(12);

4.   ugotavlja, da prenos sedeža družbe pomeni tudi prenos nadzora; opozarja, da je treba pri pripravi osnutka 14. direktive o pravu družb o čezmejnem prenosu registriranih sedežev družb zagotoviti ohranitev obstoječih pravic delničarjev, upnikov in delavcev ter obstoječe ravnotežje pri upravljanju družbe;

5.   predlaga, naj se nova direktiva sklicuje na Direktivo 94/45/ES in Direktivo 2005/56/ES, da se pri uporabi evropskih direktiv o pravu družb zagotovi skladnost in upoštevanje vsebine postopkov za udeležbo zaposlenih;

6.   meni, da je treba pred prenosom sedeža družbe predstaviti načrt prenosa in poročilo, v katerem so obrazloženi in utemeljeni pravni in ekonomski vidiki ter posledice prenosa za delničarje in zaposlene; opozarja, da je treba načrt prenosa in poročilo pravočasno posredovati vsem, ki so vpleteni;

7.   poudarja pozitivne učinke davčne konkurence na gospodarsko rast v okviru lizbonske strategije;

8.   ugotavlja, da bi moral biti prenos sedeža družbe davčno nevtralen;

9.   predlaga izboljšavo izmenjave informacij in medsebojne pomoči med davčnimi organi;

10.   zahteva preglednost glede uporabe nove direktive v državah članicah, zato predlaga obveznost poročanja držav članic Komisiji, po kateri se v evropskem registru podjetij zabeležijo podjetja, ki preselijo svoj registrirani sedež v skladu z direktivo; poudarja, da se je treba zaradi boljše priprave zakonodaje pri prenosu zahtev glede poročanja v nacionalno zakonodajo izogibati pretiravanju z informacijami, pod pogojem, da se zagotovijo zadostne informacije;

11.   potrjuje, da ta priporočila spoštujejo načelo subsidiarnosti in temeljne pravice državljanov;

12.   meni, da zahtevani predlog ne bo imel finančnih posledic;

13.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in spremljajoča natančna priporočila posreduje Komisiji in Svetu ter parlamentom in vladam držav članic.

PRILOGA K RESOLUCIJI:

PODROBNA PRIPOROČILA O VSEBINI ZAHTEVANEGA PREDLOGA

Evropski parlament prosi Komisijo, da poda predlog direktive, ki bo vseboval sledeče elemente:

Priporočilo 1 (učinki čezmejnega prenosa registriranega sedeža)

Čezmejni prenos registriranega sedeža družbe ne povzročijo prenehanja družbe ali drugačne prekinitve oziroma izgube statusa pravne osebe; družba ohrani svoj status pravne osebe, vsa njena sredstva, obveznosti in pogodbena razmerja pa ostanejo nespremenjena. Nadalje se pri prenosu ne zaobide pravnih, socialnih in davčnih pogojev. Prenos začne veljati na dan registracije v državi članici gostiteljici. Od dneva registracije v državi članici gostiteljici za družbo velja zakonodaja te države.

Priporočilo 2 (postopek prenosa v družbi)

Predlog o prenosu se v primernem času pred datumom skupščine delničarjev posreduje v pregled članom in predstavnikom delavcev družbe.

Vodstvo ali uprava družbe, ki načrtuje prenos, mora pripraviti poročilo, v katerem pojasni in upraviči pravne in gospodarske vidike predloga ter opiše posledice za člane družbe, upnike in delavce, razen če ni dogovorjeno drugače.

Priporočilo 3 (odločitev skupščine delničarjev o prenosu)

Skupščina delničarjev odobri predlog o prenosu v skladu z določenimi dogovori, pri čemer je potrebna večina glasov za spremembo memoranduma in statuta v skladu z zakonodajo, ki velja za družbo v njeni matični državi članici.

Če se družba upravlja na podlagi udeležbe zaposlenih, lahko skupščina delničarjev določi, da je dokončanje prenosa odvisno od izrecne odobritve dogovorov za udeležbo zaposlenih.

Priporočilo 4 (postopek upravnega prenosa in preverjanje)

Matična država članica v skladu s svojo zakonodajo preveri zakonitost postopka prenosa. Pristojni organi, ki jih določi matična država članica, izdajo potrdilo, s katerim dokončno izjavijo, da so izpolnjena vsa potrebna opravila in formalnosti.

Potrdilo, kopija memoranduma in statuta, predvidenih za družbo v državi članici gostiteljici, in kopija predloga o prenosu se v ustreznem času predložijo organu, odgovornemu za registracijo v državi članici gostiteljici. Ti dokumenti zadostujejo, da se družbi omogoči registracija v državi članici gostiteljici. Organi, pristojni za registracijo v državi članici gostiteljici, preverijo, če so izpolnjeni vsebinski in formalni pogoji za prenos.

Pristojni organi v državi članici gostiteljici o registraciji nemudoma obvestijo ustrezne organe v matični državi članici. Potem organi v matični državi članici družbo odstranijo iz registra.

Priporočilo 5 (udeležba zaposlenih)

Udeležbo zaposlenih ureja zakonodaja države članice gostiteljice.

V teh primerih se ustrezno uporabljajo določbe člena 16 Direktive 2005/56/ES.

Priporočilo 6 (tretje strani, ki jih zadeva prenos)

Družbi, zoper katero so bili vloženi postopki za prenehanje, likvidacijo, insolventnost ali odlog plačila ali drugi podobni postopki, se ne dovoli, da bi svoj registrirani sedež prenesla čez mejo znotraj Skupnosti.

Za namene sodnih ali upravnih postopkov, ki še potekajo in so se začeli pred prenosom registriranega sedeža, se šteje, da ima družba registrirani sedež v matični državi članici.

(1) UL C 104 E, 30.4.2004, str. 714. (2) UL C 303 E, 13.12.2006, str. 114. (3) UL C 263 E, 16.10.2008, str. 671. (4) Zadeva 81/87 Daily Mail in General Trust [1988], Zbirka 5483. (5) Zadeva C-212/97 Centros [1999], Zbirka I-1459. (6) Zadeva C-208/00 Überseering [2002], Zbirka I-9919. (7) Zadeva C-167/01 Inspire Art [2003], Zbirka I-10155. (8) Zadeva C-411/03 SEVIC Systems [2005], Zbirka I-10805 (9) Zadeva C-196/04 Cadbury Schweppes [2006], Zbirka I-7995. (10) Direktiva Sveta 94/45/ES z dne 22. septembra 1994 o ustanovitvi Evropskega sveta delavcev ali uvedbi postopka obveščanja in posvetovanja z delavci v družbah ali povezanih družbah na območju Skupnosti (UL L 254, 30.9.1994, str. 64). (11) Direktiva 2005/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2005 o čezmejnih združitvah kapitalskih družb (UL L 310, 25.11.2005, str. 1). (12) Prej omenjena sodba v zadevi Centros. (13) Prva direktiva Sveta 68/151/EGS z dne 9. marca 1968 o uskladitvi zaščitnih ukrepov za varovanje interesov družbenikov in tretjih oseb, ki jih države članice zahtevajo od gospodarskih družb v skladu z drugim odstavkom člena 58 Pogodbe, zato da se oblikujejo zaščitni ukrepi z enakim učinkom v vsej Skupnosti (UL L 65, 14.3.1968, str. 8).

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 10. marca 2009 o prihodnosti skupnega evropskega azilnega sistema (2008/2305(INI))

P6_TA(2009)0087 A6-0050/2009

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju člena 63(1) in (2) Pogodbe ES,

–   ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–   ob upoštevanju Ženevske konvencije iz leta 1951 o statusu beguncev in dodatnega protokola iz leta 1967 k tej konvenciji,

–   ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države(1) ("Dublinska uredba"),

–   ob upoštevanju Direktive Sveta 2003/9/ES z dne 27. januarja 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil(2) ("direktiva o sprejemu"),

–   ob upoštevanju Direktive Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah(3) ("direktiva o azilu"),

–   ob upoštevanju Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite(4),

–   ob upoštevanju poročila Komisije o uporabi Direktive 2003/9/ES z dne 27. januarja 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil (KOM(2007)0745),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. aprila 2005 o Lampedusi(5),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. aprila 2006 o položaju beguncev na Malti(6),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. junija 2007 o azilu: sodelovanje v praksi in kakovost odločanja na področju skupnega evropskega azilnega sistema(7),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 2. septembra 2008 o oceni dublinskega sistema(8),

–   ob upoštevanju poročil Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve o obiskih v različnih centrih za pridržanje, da bi se preverili pogoji sprejema,

–   ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropskih skupnosti z dne 6. maja 2008 v zadevi C-133/06 Evropski parlament proti Svetu Evropske unije(9), o tožbi za razveljavitev direktive o azilu, predvsem za razveljavitev določb direktive o postopku sprejetja in spremembi skupnih najosnovnejših seznamov varnih držav članic,

–   ob upoštevanju Evropskega pakta o priseljevanju in azilu, ki ga je Evropski svet sprejel 16. oktobra 2008 in katerega četrti cilj je "zgraditi Evropo azila",

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter mnenja Odbora za razvoj (A6-0050/2009),

A.   ker so zakonodajni instrumenti prve faze vzpostavitve skupnega evropskega azilnega sistema omogočili sprejetje skupnih minimalnih standardov, ne pa tudi enakih pogojev dostopa do zaščite na celotnem ozemlju EU, zaradi česar še vedno prihaja do naknadnega gibanja in večkratnih prošenj,

B.   ker utegnejo biti zaradi meril o državi prvega vstopa v okviru dublinskega sistema nekatere države članice, zlasti tiste, ki so na zunanji meji EU, nesorazmerno obremenjene zgolj zaradi svoje izpostavljene geografske lege, in ker ima to škodljive posledice tako za države članice kot za prosilce za azil,

C.   ker ocena dublinskega sistema Komisije razkriva, da je moralo leta 2005 trinajst mejnih držav članic obravnavati rastoče izzive, ki izhajajo iz dublinskega sistema,

D.   ker Komisija v svojem poročilu o oceni direktive o sprejemu navaja resne težave pri izvajanju direktive, zlasti v zaprtih centrih in na tranzitnih območjih, kar so lahko med svojimi številnimi obiski neposredno ugotovile parlamentarne delegacije,

Splošne ugotovitve

1.   ugotavlja, da je v zadnjem letu po vsem svetu število beguncev naraslo na več kot 12 milijonov, število notranje razseljenih oseb pa na 26 milijonov; v zvezi s tem podpira vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema in pozdravlja načrt azilne politike, ki ga je pripravila Komisija in služi kot načrt za dokončanje skupnega evropskega azilnega sistema;

2.   obžaluje, da se zaradi spremembe pravne podlage, do katere bo prišlo z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe, načrtuje odložitev roka za dokončanje druge faze skupnega evropskega azilnega sistema – ki naj bi odpravila neprimerne razlike med azilnimi sistemi držav članic – v leto 2012;

3.   opozarja, da stopnje priznavanja kandidatov za status begunca za državljane nekaterih tretjih držav nihajo od približno 0 % do 90 % med državami članicami;

4.   poudarja, da mora uskladitev standardov za skupni azilni postopek in enoten azilni status privesti do visoke ravni zaščite v celotni EU ter ne sme temeljiti na najmanjšem skupnem imenovalcu, saj tako skupni azilni sistem ne bi imel dodane vrednosti;

5.   obžaluje, da je bil koncept instituta azila, ki je pomemben del demokracije in zaščite človekovih pravic, v zadnjih letih resno spodkopan; ponovno poudarja potrebo po polnem spoštovanju pravic in potreb prosilcev za azil ter načela nevračanja;

6.   opozarja, da bi morala EU na zunanjih mejah zagotoviti mehanizme za prepoznavanje prosilcev za azil in omogočiti osebam, ki imajo pravico do mednarodne zaščite, dostop do njenega ozemlja, tudi v okviru dejavnosti nadzora svojih zunanjih meja;

7.   pozdravlja dejstvo, da je Komisija opredelila dostop do zaščite osebam, ki jo potrebujejo, kot enega od poglavitnih ciljev skupnega evropskega azilnega sistema;

8.   poziva Evropsko agencijo za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske Unije (Frontex), naj zagotovi natančne podatke o številu prosilcev za azil, ki so bili kot taki prepoznani med njenimi operacijami, in o usodi oseb, ki so bile med temi operacijami prestrežene in vrnjene v državo tranzita ali izvora; poziva Komisijo, naj predloži predlog za revizijo mandata agencije Frontex, da se izrecno navede, da so vprašanja zaščite in človekovih pravic sestavni del upravljanja zunanjih meja EU;

9.   pozdravlja dejstvo, da Komisija priznava potrebo po zagotavljanju skladnosti z drugimi politikami, ki vplivajo na mednarodno zaščito; zato poziva Komisijo, naj podpre in sproži pobude za revizijo in prilagoditev vseh politik in postopkov za upravljanje meja, kot sta agencija Frontex in evropski sistem nadzorovanja meja (EUROSUR), da se beguncem zagotovi dostop do zaščite v EU in se na zunanjih mejah EU doseže polno spoštovanje načela nevračanja; poleg tega poudarja, da je dolžnost nudenja pomoči, kakor je zapisana v Konvenciji Združenih narodov o mednarodnem pomorskem pravu (UNCLOS), pravno zavezujoča za države članice, EU in agencijo Frontex;

Izboljšanje obstoječe zakonodaje

10.   pozdravlja dejstvo, da je Sodišče v prej omenjeni sodbi C-133/06 razveljavilo odstavka 1 in 2 člena 29 ter odstavek 3 člena 36 direktive o azilu, ki sta obravnavala sprejetje in spremembo skupnega najosnovnejšega seznama varnih držav izvora ter skupnega seznama varnih tretjih držav;

11.   pozdravlja pozitivne izkušnje v nekaterih državah članicah, kjer se prosilce za azil – po predložitvi njihove prošnje za mednarodno zaščito – sprejme v ustanove, ki so odprte in v celoti vključene v lokalne skupnosti;

12.   meni, da so prosilci za azil ranljive osebe, za katere je treba zagotoviti primerne pogoje za sprejem; opozarja, da zaporniško okolje v nobenem primeru ne more pomagati pri premagovanju travmatičnih izkušenj, ki so jih preživeli v državah izvora ali med potjo v Evropo;

13.   pozdravlja določbe, omenjene v zadnjih predlogih Komisije, da države članice osebe ne bodo pridržale samo zato, ker je zaprosila za mednarodno zaščito; meni, da se prosilcev za azil, glede na njihov izrazito ranljiv položaj, načeloma ne bi smelo pridržati;

14.   obžaluje, da se prosilce za azil po nezakonitem vstopu na ozemlje v več državah članicah še vedno pridrži, in zato pozdravlja vključitev postopkovnih jamstev v zvezi s pridržanjem v direktivo o sprejemu; v zvezi s tem meni, da bi moralo biti pridržanje prosilcev za azil možno le v zelo jasno določenih izjemnih okoliščinah in da bi morali za takšno pridržanje veljati načeli nujnosti in sorazmernosti, tako glede načina kot glede namena takšnega pridržanja; meni tudi, da bi moral imeti prosilec za azil, če je pridržan, pravico do pravnega sredstva pred nacionalnim sodiščem;

15.   meni, da je treba natančneje opredeliti področje uporabe nove direktive o sprejemu, da se vanjo zajamejo centri za pridržanje, tranzitna območja, postopki na meji in osebe, premeščene v skladu z dublinskim sistemom;

16.  pozdravlja, da je v direktivi o sprejemu vzpostavljen formalni sistem za takojšnje prepoznavanje ranljivih oseb, zlasti mladoletnikov brez spremstva, starejših oseb, ki so odvisne od pomoči drugih, invalidov, nosečih žensk, staršev samohranilcev z otroki in oseb, ki so bile žrtve travmatičnih izkušenj (mučenje, posilstvo ter psihično, fizično in spolno nasilje);

17.  meni, da bi bilo treba oblikovati enoten postopek vlaganja prošenj za azil in enotne standarde za pridobitev statusa begunca ali statusa osebe, ki potrebuje mednarodno zaščito, pri čemer bi ti zajemali vse prošnje za "mednarodno zaščito" (status begunca, subsidiarna in začasna zaščita);

18.  pozdravlja načrt Komisije, da natančneje opredeli pogoje za odobritev subsidiarne zaščite, in predvsem njen predlog, da se ponovno preuči raven pravic in ugodnosti, ki se zagotovi upravičenim do tovrstne zaščite; to bi moralo zagotoviti večjo enakopravnost obravnave na višji ravni;

19.   pozdravlja namero Komisije, da spremeni direktivo o azilu, in poudarja, da bi moral enotni azilni postopek zagotavljati jasne, enotne in razumne časovne okvire, v katerih bi organi odločali o prošnji za azil, s čimer bi se izognili dolgim in neupravičenim čakalnim dobam, ki imajo lahko negativne posledice za zdravje in dobro počutje prosilcev za azil; ponovno poudarja, da je treba o dodelitvi statusa begunca ali nadomestne zaščite vedno odločati za vsak primer posebej in da to odločanje nikoli ne sme biti omejeno na posplošene ocene (npr. na podlagi državljanstva) ali izpolnjevanja pogojev (npr. v zvezi z razmerami glede človekovih pravic v državi izvora);

20.   meni, da bi bilo priporočljivo zbrati informacije o državah izvora, ki so na voljo različnim državam članicam, in spodbuja Komisijo, naj okrepi svoja prizadevanja za vzpostavitev skupne baze podatkov; poudarja, da bi zbiranje in predložitev informacij o državah izvora ter upravljanje portala morali zagotoviti, da se vključijo poročila različnih priznanih strokovnjakov iz posameznih držav, da so informacije javno dostopne in ločene od tistih, ki jih uporabljajo nosilci odločitev (da ostanejo nepristranske in se izognejo političnemu vplivu), ter da se pri zbiranju podatkov o izvornih državah vzpostavi pravično ravnovesje med vladnimi, nevladnimi in mednarodnimi viri;

21.   pozdravlja prenovo Dublinske uredbe in predlagane določbe o mehanizmu za prekinitev premeščanja v skladu z dublinskim sistemom, če bi obstajali pomisleki, da bi ta premeščanja utegnila prosilcem preprečiti uživanje ustreznih standardov zaščite v odgovornih državah članicah, zlasti kar zadeva pogoje za sprejem in dostop do azilnega postopka, pa tudi v primerih, ko bi ta premeščanja povečala obremenitev držav članic, ki se soočajo z nesorazmernim pritiskom, predvsem zaradi njihove geografske lega ali demografskih razmer; vseeno poudarja, da bi te določbe nazadnje predstavljale politično izjavo in ne bi bile učinkovit instrument za resno podporo državam članicam, če ne bi prišlo do uvedbe dvojnega obvezujočega instrumenta za vse države članice, ki bi zagotavljal naslednje:

22.   meni, da bi morali imeti prosilci za azil na podlagi spremenjene Dublinske uredbe pravico, da se pritožijo na odločitev o premestitvi, in da bi takšna pritožba sodišča obvezovala, da po uradni dolžnosti preučijo potrebo po začasni prekinitvi izvajanja odločitve o premestitvi;

Upravne strukture

23.   odločno podpira ustanovitev evropskega urada za podporo prosilcem za azil, ki bi moral tesno sodelovati z Uradom visokega komisarja Združenih narodov za begunce in z nevladnimi organizacijami, ki se posebej posvečajo vprašanjem azila;

24.   meni, da bi morala biti ena od nalog evropskega urada za podporo prosilcem za azil natančno analizirati preostale razlike med nacionalnimi azilnimi sistemi in tako prispevati k njihovemu izboljšanju;

25.   meni, da bi morale dejavnosti evropskega urada za podporo prosilcem za azil vključevati razvoj smernic za podporo natančnejšemu ocenjevanju prošenj za azil, spodbujanje izmenjave dobre prakse, spremljanje izvajanja in uporabe ustrezne zakonodaje EU (podpora Komisiji pri opravljanju njene vloge varuha Pogodb);

26.   meni, da bi bilo treba praktično razmisliti o nadaljnji obravnavi tistih, ki so bili zaradi zavrnitve njihove prošnje za zaščito vrnjeni v državo izvora ali odhoda;

27.   odločno poziva Komisijo, naj si še naprej prizadeva za vzpostavitev skupnega evropskega programa za usposabljanje na področju azila, glede na to, da je kakovost sprejetih odločitev na tem področju neposredno povezana s kakovostjo usposabljanja in informiranja tistih, ki sprejemajo odločitve na nacionalni ravni; meni, da bi posvetovanje o pripravi programov usposabljanja z organizacijami civilne družbe, ki so posebej dejavne na tem področju, zagotovilo učinkovitost v teh zadevah;

28.  meni, da bi morali imeti vsi nosilci odločanja enak dostop do strokovno in objektivno preverjenih informacij o državi izvora, kar je bistveno orodje za azilne organe in prizivna sodišča ter prosilce za azil, ki se zanašajo na to, da jim bodo te informacije v pomoč pri preverjanju njihove prošnje za mednarodno zaščito;

29.   poudarja, da bi morali organi oblasti med obdobjem čakanja upoštevati različne potrebe prosilcev za azil, ki so v bolj ranljivem položaju, kot so otroci, invalidi in ženske, ter zagotoviti potrebno infrastrukturo;

Vključevanje upravičencev do mednarodne zaščite

30.   priznava pomen vključevanja upravičencev do mednarodne zaščite, kar zadeva demokracijo, varnost in gospodarske vidike;

31.   obžaluje, da pravila o določitvi države, odgovorne za pregled prošnje za azil, ki jih določa Dublinska uredba, ne upoštevajo želje prosilca, in meni, da bi se morala pri tem določanju nekatera merila glede družinskih, kulturnih in jezikovnih vprašanj bolj upoštevati, da se spodbudi vključevanje prosilcev za azil;

32.   poziva Svet, naj doseže dogovor o razširitvi področja uporabe Direktive Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas(10), da bi ta zajemala tudi begunce in upravičence do subsidiarne zaščite;

33.   pozdravlja predlog Komisije iz direktive o sprejemu, da se prosilcem omogoči lažji dostop do trga dela, glede na to, da je njihova vključitev v poklicno življenje bistven pogoj za njihovo integracijo v državo članici gostiteljici ter pomaga tudi pri razvijanju spretnosti, ki so koristne tako v času bivanja v državi članici gostiteljici kot v primeru vrnitve v državo izvora;

34.   meni, da bi moral azilni sistem pri določanju odgovorne države članice olajšati vključevanje tako, da bi poleg drugih elementov upošteval socialno, kulturno in jezikovno ozadje ter priznaval končan študij, poklicne kvalifikacije in usposobljenost prosilcev za azil, ki ustrezajo gospodarskim potrebam države članice gostiteljice;

35.   priporoča, da se ne razlikuje med pravicami beguncev in pravicami upravičencev do subsidiarne zaščite; zlasti poudarja, da je treba izboljšati dostop upravičencev do subsidiarne zaščite do socialnih in ekonomskih pravic, saj je to bistvenega pomena za njihovo integracijo;

Mehanizmi solidarnosti

36.   meni, da bi moral biti eden od ciljev skupnega evropskega azilnega sistema vzpostavitev učinkovitih mehanizmov solidarnosti, da se izboljšajo razmere v državah, kjer so tokovi prosilcev za azil največji ter imajo težave pri zagotavljanju primernih pogojev za sprejem, pri obravnavanju prošenj v predpisanih rokih in oblikah ali pri integraciji prosilcev, ki so dobili status beguncev;

37.   meni, da solidarnosti ni mogoče omejiti na zagotavljanje finančnih sredstev, in poziva k učinkovitemu izvajanju mehanizmov notranjega preseljevanja in premeščanja na prostovoljni podlagi, kot je predvideno v evropskem paktu o priseljevanju in azilu; meni, da bi to omogočilo upravičencem do mednarodne zaščite, da jih sprejme država članica, ki ni tista, ki jim je to zaščito odobrila;

38.   meni, da bi bilo treba preučiti možnost razširitve področja uporabe Direktive 2001/55/ES(11), da se omogoči sprejem še posebej za določene kategorije oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito za prehodno obdobje, tudi ko ne gre za množični prihod;

39.   spodbuja sestavo skupin strokovnjakov na področju azila pod okriljem prihodnjega evropskega urada za podporo prosilcem za azil, ki bi lahko pomagale državam članicam, ki se soočajo z nenadnim in množičnim prihodom prosilcev za azil in tega ne morejo obvladati;

40.   poziva Komisijo, naj preuči možnost oblikovanja evropskega mehanizma za prenos mednarodne zaščite – pod nadzorom prihodnjega evropskega urada za podporo prosilcem za azil –, da se beguncem na njihovo zahtevo omogoči gibanje v Evropi in s tem razbremeni nekatere države članice;

41.   pozdravlja namen Komisije, da izvede študijo o načinih za izboljšanje finančne solidarnosti v EU, in z veseljem pričakuje predloge, ki bodo pripravljeni v zvezi s tem;

42.   podpira sporazume o nadzoru meja med nacionalnimi organi, Uradom visokega komisarja Združenih narodov za begunce in nevladnimi organizacijami v EU ter dodelitev sredstev v ta namen iz sklada EU za zunanje meje;

Sodelovanje s tretjimi državami

43.   poudarja, da bi moral biti skupni evropski azilni sistem popolnoma usklajen s cilji in dejavnostmi na področju zaščite beguncev v okviru instrumentov EU za sodelovanje z državami v razvoju (kot so Evropski razvojni sklad, instrument za razvojno sodelovanje, evropski sosedski in partnerski instrument ter evropski instrument za demokracijo in človekove pravice) ter sporazumov in partnerstev med EU in državami v razvoju (kot sta sporazum iz Cotonouja in strateško partnerstvo EU-Afrika);

44.   soglaša z mnenjem Komisije, da je azil sestavni del razvojnega sodelovanja s tretjimi državami in ne orodje za obvladovanje kriz; ponovno poudarja, da lahko razvojno sodelovanje, zlasti preprečevanje kriz, spremljanje človekovih pravic, preoblikovanje konfliktov in vzpostavljanje miru, služi kot sredstvo za preprečevanje razseljevanja; zato poudarja, da bi moral biti skupni evropski azilni sistem tesno povezan z evropskimi razvojnimi in človekoljubnimi politikami;

45.   pričakuje ocenjevanje regionalnih programov zaščite, ki bi se moralo izvesti v letu 2009; poudarja, da mora biti razvoj takšnih programov v celoti skladen z nacionalnimi in regionalnimi akcijskimi načrti in tematskim programom o migracijah in azilu v okviru instrumenta razvojnega sodelovanja ter, bolj splošno, ne sme biti nikoli sredstvo za izogibanje odgovornosti držav članic in EU; poziva Komisijo, naj izboljša usklajenost ukrepov, ki jih glede tega izvajajo njene različne službe, da se optimizira sinergija med njimi, ter naj Parlamentu poroča o svojem ukrepanju v zvezi s tem;

46.   priznava pomen krepitve sprejemnih zmogljivosti držav prvega azila in oblikovanja programa premeščanja, ki določa skupna merila in mehanizme za usklajevanje, na evropski ravni in v tesnem sodelovanju z Uradom visokega komisarja Združenih narodov za begunce;

47.   zahteva tudi, da se oceni ustreznost razpoložljivih sredstev za ukrepe v zvezi s tretjimi državami – na primer zaščita znotraj regije –, zlasti glede na izraženo mnenje Parlamenta, da je treba za te ukrepe zagotoviti dodatna sredstva, ne pa prerazporediti sredstva iz razvojnih skladov;

48.   poziva Komisijo, naj spodbuja večje sodelovanje držav članic pri prizadevanjih za ponovno naselitev beguncev po vsem svetu;

49.   z velikim zanimanjem se seznanja z zamislijo o uvedbi "postopkov varovanega vstopa" in odločno spodbuja Komisijo, naj ustrezno preuči posebne postopke za tovrstne ukrepe in njihove praktične posledice;

50.   z zanimanjem pričakuje rezultate študije o skupni obravnavi prošenj za azil izven ozemlja EU, ki jo namerava Komisija izvesti v letu 2009, in svari pred morebitnimi skušnjavami, da bi se odgovornost za sprejem prosilcev za azil in obravnavanje njihovih prošenj prenesla na tretje države ali na Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce;

o
o   o

51.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam držav članic, agenciji Frontex in Uradu visokega komisarja Združenih narodov za begunce.

(1) UL L 50, 25.2.2003, str. 1. (2) UL L 31, 6.2.2003, str. 18. (3) UL L 326, 13.12.2005, str. 13. (4) UL L 304, 30.9.2004, str. 12. (5) UL C 33 E, 9.2.2006, str. 598. (6) UL C 293 E, 2.12.2006, str. 301. (7) UL C 146 E, 12.6.2008, str. 364. (8) Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0385. (9) UL C 158, 21.6.2008, str. 3. (10) UL L 16, 23.1.2004, str. 44. (11) Direktiva Sveta 2001/55/ES z dne 20. julija 2001 o najnižjih standardih za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb in o ukrepih za uravnoteženje prizadevanj in posledic za države članice pri sprejemanju takšnih oseb (UL L 212, 7.8.2001, str. 12).

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 10. marca 2009 o akcijskem načrtu Komisije za integriran okvir notranje kontrole (2008/2150(INI))

P6_TA(2009)0088 A6-0022/2009

Evropski parlament,

-   ob upoštevanju Pogodbe ES,

-   ob upoštevanju Mnenja Računskega sodišča Evropskih skupnosti št. 2/2004 o modelu enotne revizije (in predlogu za okvir notranje kontrole Skupnosti)(1),

-   ob upoštevanju Sporočila Komisije z dne 15. junija 2005 o časovnem načrtu za integriran okvir notranje kontrole (KOM(2005)0252),

-   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 17. januarja 2006 o akcijskem načrtu za integriran okvir notranje kontrole (KOM(2006)0009),

-   ob upoštevanju prvega polletnega poročila o rezultatih uresničevanja akcijskega načrta Komisije za integriran okvir notranje kontrole, objavljenega 19. julija 2006 (SEK(2006)1009), v skladu z zahtevo Parlamenta, izraženo v resoluciji z dne 27. aprila 2006 o razrešnici za proračunsko leto 2004(2),

-   ob upoštevanju vmesnega poročila Komisije o napredku, objavljenega 7. marca 2007 (KOM(2007)0086), v katerem poroča o napredku ter najavlja nekatere dodatne ukrepe,

-   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. februarja 2008 z naslovom "Poročilo o akcijskem načrtu Komisije za integriran okvir notranje kontrole"(KOM(2008)0110), in priloženega delovnega dokumenta Komisije (SEK(2008)0259),

-   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 4. junija 2008 z naslovom'Zbirno poročilo o dosežkih Komisije pri upravljanju v letu 2007" (KOM(2008)0338),

-   ob upoštevanju letnega poročila Komisije organu, ki da razrešnico, o notranjih revizijah, opravljenih leta 2007 (KOM(2008)0499),

-   ob upoštevanju Poročila Komisije organu, pristojnemu za podelitev razrešnice, o nadaljnjem ukrepanju na podlagi sklepov o razrešnicah za leto 2006 (KOM(2008)0629 in KOM(2008)0628) in spremnih delovnih dokumentov Komisije (SEK(2008)2579 in SEK(2008)2580),

-   ob upoštevanju letnega poročila Evropskega računskega sodišča o izvrševanju proračuna za proračunsko leto 2007 z odgovori institucij(3),

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor in mnenja Odbora za proračun (A6-0022/2009),

A.   ker v skladu s členom 274 Pogodbe ES Komisija izvršuje proračun na lastno odgovornost v sodelovanju z državami članicami, pri čemer upošteva načela dobrega finančnega poslovodenja,

B.   ker se načelo učinkovitega notranjega nadzora vključuje med proračunska načela Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (Finančna uredba)(4), od njene spremembe z Uredbo (ES, Euratom) št. 1995/2006 z dne 13. decembra 2006(5), kot je v akcijskem načrtu za integriran okvir notranje kontrole ("akcijski načrt") predlagala Komisija,

C.   ker je najboljši način, da Komisija pokaže svojo resnično zavezanost preglednosti in dobremu finančnemu poslovodenju ta, da po svojih najboljših močeh podpira pobude za izboljšanje kakovosti finančnega poslovodenja, da bi od Evropskega računskega sodišča (ECA) pridobila pozitivno izjavo o zanesljivosti (DAS(6)),

D.   ker je Ekonomsko-finančni svet v odstavku 5 svojih sklepov z dne 8. novembra 2005 ocenil, da so vzpostavitev integriranega notranjega nadzora ter jasnost in poenostavitev zakonodaje, ki velja za nadzor, bistvenega pomena, in je od Komisije zahteval, da oceni stroške kontrol po področjih odhodkov,

E.   ker je Komisija v podporo strateškemu cilju, da bi od Evropskega računskega sodišča prejela pozitivno izjavo o zanesljivosti, januarja 2006 sprejela akcijski načrt, ki temelji na priporočilih Računskega sodišča(7), resoluciji Parlamenta z dne 12. aprila 2005 o razrešnici za proračunsko leto 2003(8) ter sklepih Ekonomsko-finančnega sveta z dne 8. novembra 2005,

F.   ker je akcijski načrt obravnaval pomanjkljivosti v takratnih nadzornih strukturah Komisije in opredelil 16 področij, na katerih je treba ukrepati do konca leta 2007, pri tem pa upošteval, da mora biti izboljšanje finančnega upravljanja v Uniji podprto z natančnim spremljanjem kontrol v Komisiji in državah članicah,

G.   ker je Evropsko računsko sodišče v odstavku 2.29 poglavja 2 (ki opisuje sistem notranje kontrole Komisije) svojega letnega poročila za leto 2007 poudarilo, da je v zbirnem poročilu Komisije za leto 2007 pozitivno ocenjen napredek, ki je bil do takrat dosežen pri izvajanju ukrepov, čeprav je v njem navedeno, da dokazov o uspešnosti ukrepov pri zmanjševanju stopnje napak pri transakcijah morda še nekaj časa ne bo,

H.   ker je v skladu z odgovorom Komisije na člen 2.30 letnega poročila Evropskega računskega sodišča za leto 2007 izvajanje ukrepov stalen proces in se dosledno upošteva; ker je učinek ukrepov neizogibno viden šele po njihovem izvajanju v letih 2006 in 2007 in bo prvo poročilo o učinku pripravljeno v začetku leta 2009,

1.   pozdravlja skupni napredek, dosežen pri razvoju akcijskega načrta, in dejstvo, da je bila večina ukrepov izvedena, pomanjkljivosti, opredeljene v akcijskem načrtu, pa v veliki meri odpravljene;

2.   poudarja, da bo učinkovit okvir integrirane notranje kontrole, kot je predviden v akcijskem načrtu Komisije, omogočil Komisiji in državam članicam boljše izvrševanje proračuna EU v skladu s političnimi cilji in prednostnimi nalogami Parlamenta;

3.   obžaluje odsotnost jasnega jezika in poziva Komisijo, naj navede, v kateri fazi postopka za doseganje integriranega okvira notranje kontrole je in kdaj naj bi bili vidni pozitivni učinki sprejetih ukrepov na zakonitost in pravilnost transakcij;

4.   vzame na znanje poročilo o učinku, ki ga je Komisija sprejela 4. februarja 2009 (KOM(2009)0043) in ga bo upošteval pri sprejemanju resolucije o razrešnici za proračunsko leto 2007;

5.   je seznanjen s prizadevanji Komisije, vendar obžaluje, da Komisija zaradi težav držav članic pri poročanju do sedaj ni mogla predstaviti celovitih in zanesljivih zneskov za izterjave in finančne popravke; poziva Komisijo, naj odpravi te težave, in od nje pričakuje, da bo predstavila natančen časovni razpored za razvoj in uporabo nove sheme poročanja;

6.   poudarja, da bo ocena uspeha akcijskega načrta temeljila na učinku ukrepov, in sicer na podlagi nižje stopnje napak in izboljšane ocene kontrolnih sistemov, ki jih je potrdilo Evropsko računsko sodišče;

7.   pričakuje, da se bodo takšne izboljšave odražale v letnem poročilu Evropskega računskega sodišča za leto 2008;

8.   poziva Komisijo, naj poveča preglednost v svoji oceni učinkov akcijskega načrta in naj v celoti nadzira njegovo izvajanje;

Ukrepi 4, 10 in 10N: sprejemljiva stopnja napak ali tveganje napak – analiza obstoječega ravnovesja med odhodki za poslovanje in stroški kontrolnih sistemov

9.   obžaluje, da izvajanje dveh najpomembnejših ukrepov za Parlament zaostaja za načrtovanim koledarjem;

10.   posebej obžaluje, da še ni bil izveden ukrep 4 akcijskega načrta, ki predvideva vzpostavitev medinstitucionalne pobude o osnovnih načelih, ki jih je treba upoštevati v zvezi z dopustnimi tveganji pri transakcijah; se strinja z izjavo Evropskega računskega sodišča, objavljeno v mnenju št. 4/2006(9), da še ni bilo razjasnjeno, kako bo opredeljen pojem "sprejemljive ravni tveganja", četudi gre za bistven koncept sistema integrirane notranje kontrole;

11.   poudarja, da je Evropsko računsko sodišče v odstavkih 2.9 in 2.10 svojega letnega poročila za leto 2005(10) že zavzelo stališče, da sta, ko gre za vzpostavitev integriranega okvira notranje kontrole, sorazmernost in stroškovna učinkovitost eden najpomembnejših ciljev, ki jih je odobrila Komisija;

12.   prav tako opozarja na zgoraj navedene sklepe Ekonomsko-finančnega sveta z dne 8. novembra 2005, sodeč po katerih Svet v skladu z mnenjem Sodišča št. 2/2004 meni, da mora z Evropskim parlamentom doseči sporazum glede tveganj, ki so dopustna pri transakcijah, povezanih z računi, ob upoštevanju stroškov in koristi kontrol za različna področja politik ter vrednosti zadevnih izdatkov;

13.   poudarja, da Evropsko računsko sodišče v točki (c) odstavka 2.42 svojega letnega poročila za 2007 poziva k napredku pri upoštevanju pojma dopustnega tveganja, v točki (c) odstavka 1.52 prvega poglavja (ki obravnava izjavo o zanesljivosti in podporne informacije) tega poročila pa navaja, da je ravnovesje med stroški in preostalim tveganjem za posamezna področja porabe tako pomembno, da bi moralo biti odobreno na politični ravni (tj. s strani proračunskega organa/organa za razrešnico) v imenu državljanov Unije;

14.   odločno poziva Komisijo, naj hitro sprejme obljubljeno sporočilo na to temo in si prizadeva za vnovično sprožitev medinstitucionalne razprave o dopustnem tveganju, kot je Parlament že zahteval v svoji resoluciji o razrešnici z dne 24. aprila 2007 za proračunsko leto 2005(11) in v svoji resoluciji z dne 22. aprila 2008 za proračunsko leto 2006(12); poziva Komisijo, naj v celoti objavi metode, uporabljene za določanje stopnje napak;

15.   zato meni, da bi morala Komisija ob spoštovanju načel sorazmernosti in stroškovne učinkovitosti kontrolnih sistemov oceniti obstoječe razmerje med sredstvi, ki so na voljo za posamezno politiko, ter delom teh sredstev, ki jih uporablja v kontrolnih sistemih glede na področje odhodkov, kakor je Parlament zahteval v resoluciji o razrešnici za proračunsko leto 2005;

16.   opozarja Komisijo, kako pomembno je, da izvede primerjalno analizo, ki bo edina omogočila določitev stopnje dopustnega tveganja, ter jo posreduje Parlamentu, Svetu in Evropskemu računskemu sodišču;

17.   meni, da mora biti razmerje med stroški in koristmi, ki trenutno obstaja med sredstvi, namenjenimi kontrolnim dejavnostim, in rezultati, ki jih te prinesejo, ključen dejavnik, ki ga mora Evropsko računsko sodišče upoštevati;

18.   poudarja izjemno pomembno ugotovitev, ki jo je Evropsko računsko sodišče navedlo v točki (d) odstavka 1.52 svojega letnega poročila za leto 2007, kjer pravi, "da bi bilo treba o shemi ponovno razmisliti, če je ni mogoče zadovoljivo izvajati tako, da so stroški na razumni ravni in tveganje dopustno";

19.   v zvezi z ukrepoma 10 in 10N poziva Komisijo, naj predstavi zanesljive podatke o stroških kontrolnih sistemov in možnih sredstvih za poenostavitev, da bi poiskali boljše ravnotežje med potrebo po kontrolah ter zmanjšali upravno breme za vlagatelje in upravičence skladov EU;

20.   opozarja na svoje mnenje in mnenje Računskega sodišča o negativnem učinku zapletenih in nejasnih pravil ter kompleksnih zakonskih zahtev na zakonitost in pravilnost porabe EU; meni, da je potrebno vprašanje poenostavitve obravnavati kot pomembno točko v naslednji reformi finančne uredbe in prihodnji pravni podlagi za programe porabe EU;

Ukrepi 1, 3, 3N, 5, 10, 10a, 11N, 13 in 15: potrebno je sodelovanje z državami članicami

21.   poudarja, da je Komisija pri izvajanju ukrepov 1, 3, 3N, 5, 10, 10a, 11N, 13 in 15 odvisna tudi od sodelovanja z državami članicami; poudarja, da v celoti podpira navedene ukrepe, zato poziva Komisijo, naj za njihovo čimprejšnjo celotno izvedbo uporabi vse razpoložljive instrumente;

22.   opozarja na zgoraj navedeno sporočilo iz leta 2008 (KOM(2008)0110), v katerem je Komisija izjavila, da so ukrepi 1, 3, 3N, 5, 8 in 13 zaključeni;

23.   kljub temu poudarja, da doslej ni bil seznanjen z obstojem dokumentacije ali dokazil, ki bi upravičevali to izjavo; zato je primoran izraziti resne dvome o tem, ali so bili ukrepi zaključeni, preneseni v prakso in ali so pripomogli k napredku pri izvajanju akcijskega načrta;

24.   poziva Računsko sodišče, naj podrobneje poroča o sodelovanju z nacionalnimi partnerskimi organi in navede, kdaj naj bi bili vidni pozitivni učinki sodelovanja;

Ukrepa 5 in 13: spodbujanje uporabe letnih povzetkov in izjav uprave

25.   pozdravlja letne povzetke revizij in izjave na nacionalni ravni, prvič predstavljene dne 15. februarja 2008, ki so velik korak na poti do uresničitve cilja izboljšave upravljanja sredstev EU; obžaluje pa pomanjkljivo preglednost v zvezi z letnimi povzetki, ki jih Komisija ni posredovala Parlamentu;

26.   pozdravlja pripravo letnih povzetkov od leta 2008 naprej, oceno in izjave, ki jih je v letnih poročilih o dejavnostih za leti 2006 in 2007 podal generalni direktorat, zadolžen za strukturne sklade, vendar meni, da ukrepa 5 in 13 še zdaleč nista zaključena, saj Parlament ni prejel dovolj informacij;

27.   obžaluje, da Parlament od Komisije doslej še ni prejel popolnih informacij v zvezi z oceno in primerjalno analizo prvih predstavljenih letnih povzetkov;

28.   poudarja tudi, da Evropsko računsko sodišče v svojem letnem poročilu za 2007 navaja, da letna poročila zaradi nesorazmernih predstavitev še ne nudijo zanesljive ocene o delovanju in učinkovitosti sistema;

Ukrep 11N: razvoj tipologije napak ter povezava z izterjavami in finančnimi popravki

29.   obžaluje, da Komisija po besedah Evropskega računskega sodišča kljub velikim prizadevanjem ni predstavila popolnih podatkov ali dokazala, da je mogoče sčasoma predstavljene podatke brez dvoma uskladiti z objavljenimi finančnimi izkazi;

30.   poziva Komisijo, naj ta pomemben ukrep dokončno izvede ter tako izboljša izpolnjevanje zahtev za poročanje ter poveča natančnost podatkov, ki jih posredujejo države članice;

Ukrep 8N: sodelovanje z nacionalnimi vrhovnimi revizijskimi institucijami in možnosti uporabe njihovega dela za zagotavljanje zanesljivosti

31.   poudarja, da utegnejo neodvisne vrhovne revizijske institucije kot zunanji revizorji nacionalne javne porabe igrati ključno vlogo pri reviziji javnih sredstev, čeprav niso del okvira notranje kontrole;

32.   v celoti podpira sodelovanje med nekaterimi nacionalnimi vrhovnimi revizijskimi institucijami in Komisijo, do katerega je prišlo na pobudo slednje, in spodbuja ohranjanje stikov s temi institucijami, da se ugotovi, kako je mogoče z njihovim delom povečati zanesljivost pri izvajanju programov v državah članicah;

33.   pozdravlja pobudo Komisije za razvoj strukturiranega pristopa k ohranjanju stikov z nacionalnimi vrhovnimi revizijskimi institucijami ter poziva Komisijo, naj zaključi izvajanje tega ukrepa v tesnem sodelovanju z Evropskim računskim sodiščem;

o
o   o

34.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL C 107, 30.4.2004, str. 1. (2) UL L 340, 6.12.2006, str. 5. (3) UL C 286, 10.11.2008, str. 1. (4) UL L 248, 16.9.2002, str. 1. (5) UL L 390, 30.12.2006, str. 1. (6) Kratica za francoski izraz "Déclaration d'assurance". (7) Mnenje št. 2/2004 (UL C 107, 30.4.2004, str. 1) (mnenje o enotni reviziji). (8) UL L 196, 27.7.2005, str. 4. (9) UL C 273, 9.11.2006, str. 2. (10) UL C 263, 31.10.2006, str. 1. (11) UL L 187, 15.7.2008, str. 25. (12) Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0133.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 10. marca 2009 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah (2008/2180(INI))

P6_TA(2009)0089 A6-0058/2009

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju poročila Komisije o uporabi Uredbe Sveta (ES) št. 1206/2001 z dne 28. maja 2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah (KOM(2007)0769),

–   ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1206/2001(1),

–   ob upoštevanju tekočega dela haaške konference o praktični uporabi Haaške konvencije z dne 18. marca 1970 o pridobivanju dokazov v tujini v civilnih ali gospodarskih zadevah,

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A6-0058/2009),

A.   ker se Uredba (ES) št. 1206/2001 ni izvajala tako učinkovito, kot bi bilo mogoče, in je zato treba sprejeti nadaljnje ukrepe, da bi se izboljšalo sodelovanje med sodišči držav članic na področju pridobivanja dokazov in povečala učinkovitost uredbe,

B.   ker se z Uredbo (ES) št. 1206/2001 želi izboljšati, poenostaviti in pospešiti sodelovanje med sodišči pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah,

C.   ker je Komisija sicer na koncu leta 2006 in v začetku leta 2007 poskrbela za razdelitev skupno 50 000 izvodov praktičnega vodnika državam članicam, vendar je bilo to storjeno veliko prepozno in je zato treba sprejeti več dodatnih ukrepov, da bi bili udeleženi v postopkih, zlasti sodišča in pravniki, bolje obveščeni o uredbi,

D.   ker je Komisija vseeno ugotovila, da je 90-dnevni rok za izpolnitev zaprosil za pridobivanje dokazov iz člena 10(1) uredbe prekoračen v znatnem številu primerov ter da je v "nekaterih primerih [...] potrebnih celo več kot 6 mesecev",

E.   ker je le v malo državah članicah že na voljo oprema za videokonference in se zato te ne uporabljajo v zadostni meri, in ker hkrati države članice ne spodbujajo dovolj uvajanja sodobne komunikacijske tehnologije, pa tudi Komisija ni predlagala jasnih izboljšav v zvezi s tem,

1.   obsoja zapoznelo predložitev prej omenjenega poročila Komisije, ki bi moralo biti po členu 23 Uredbe (ES) št. 1206/2001 predloženo do 1. januarja 2007, dejansko pa je bilo predloženo šele 5. decembra 2007;

2.   soglaša s Komisijo, da bi si morale države članice bolj prizadevati za to, da bi sodniki in pravniki v državah članicah bolj upoštevali uredbo, da se tako spodbudijo neposredni stiki med sodišči, saj se je izkazalo, da lahko neposredno pridobivanje dokazov iz člena 17 uredbe poenostavi in pospeši zbiranje dokazov, ne da bi povzročalo kakšne težave;

3.   meni, da je nujno treba upoštevati, da imajo osrednji organi iz uredbe še vedno pomembno vlogo pri nadzorovanju dela sodišč, ki so pristojna za obravnavanje zaprosil v skladu z uredbo, in pri reševanju nastalih težav; poudarja, da lahko Evropska pravosodna mreža pomaga pri reševanju težav, ki jih ne rešijo osrednji organi in da bi se lahko manj posluževali teh organov, če bi bila sodišča, ki zaprosijo, bolje seznanjena z uredbo; meni, da je lahko pomoč osrednjih organov odločilna za majhna lokalna sodišča, ki se prvič spopadajo s težavo pri pridobivanju dokazov v čezmejnem sporu;

4.   zagovarja obsežno uporabo informacijske tehnologije in videokonferenc, skupaj z varnim sistemom za pošiljanje in prejemanje elektronske pošte, ki bi morala sčasoma postati običajen način za posredovanje zaprosil za pridobivanje dokazov; ugotavlja, da nekatere države članice v svojih odgovorih na vprašalnik, ki ga je poslala haaška konferenca, omenjajo težave v zvezi z združljivostjo video povezav, in meni, da bi bilo treba to obravnavati v okviru evropske strategije na področju e-pravosodja;

5.   meni, da dejstvo, da v številnih državah članicah oprema za videokonference še ni na voljo, ter ugotovitev Komisije, da se sodobna komunikacijska sredstva še vedno redko uporabljajo, potrjujeta razumnost načrtov za evropsko strategijo na področju e-pravosodja, ki jih je nedavno priporočil Odbor za pravne zadeve Parlamenta; poziva države članice, naj namenijo več sredstev namestitvi sodobne komunikacijske opreme na sodišča ter usposabljanju sodnikov za njihovo uporabo, in poziva Komisijo, naj pripravi konkretne predloge za izboljšanje sedanjega stanja; meni, da je treba čim prej v ustreznem obsegu omogočiti pomoč in finančno podporo Evropske unije;

6.   meni, da bi si bilo treba v okviru strategije e-pravosodja prizadevati za pomoč sodiščem pri zadovoljevanju potreb po prevajalcih in tolmačih, ki nastanejo zaradi čezmejnega pridobivanja dokazov v razširjeni Evropski uniji;

7.   z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja, da je Komisija prišla do zaključka, da je 90-dnevni rok za izpolnitev zaprosil za pridobivanje dokazov iz člena 10(1) uredbe prekoračen v velikem številu primerov ter da je v "nekaterih primerih [...] potrebnih celo več kot 6 mesecev"; poziva Komisijo, naj čim prej predloži konkretne predloge za ukrepe, da bi se rešil ta problem, pri čemer bi bilo treba upoštevati tudi možnost pritožbenega organa ali kontaktne točke v Evropski pravosodni mreži;

8.   obsoja dejstvo, da poročilo Komisije navaja, da se je zaradi Uredbe (ES) št. 1206/2001 pridobivanje dokazov izboljšalo v vseh pogledih, in tako daje napačno predstavo o razmerah; zato poziva Komisijo, naj omogoči praktično pomoč, med drugim v okviru strategije e-pravosodja, in si bolj prizadeva za uresničitev možnosti, ki jih daje uredba za izboljšanje delovanja civilnega sodstva za državljane, podjetja, pravnike in sodnike;

9.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 174, 27.6.2001, str. 1.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 10. marca 2009 o izvajanju Direktive 2006/43/ES o obveznih revizijah za letne in konsolidirane računovodske izkaze (2008/2247(INI))

P6_TA(2009)0090 A6-0014/2009

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju Direktive 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2006 o obvezni reviziji letnih in konsolidiranih računovodskih izkazov(1),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. februarja 2008 o 23. letnem poročilu Komisije o nadzoru uporabe prava Skupnosti (2005)(2),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. oktobra 2008 o spremljanju uporabe prava Skupnosti – 24. letno poročilo Komisije(3),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. septembra 2007 o boljši pripravi zakonodaje 2005: uporaba načel subsidiarnosti in sorazmernosti – 13. letno poročilo(4),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. septembra 2007 o boljši pravni ureditvi v Evropski uniji(5),

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve ter mnenja Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A6-0014/2009),

A.   ker je Parlament večkrat poudaril, da ima zakonodaja EU smisel samo v primeru, če jo države članice upoštevajo, in ker je zato treba izboljšati spremljanje prenosa in uporabe zakonodaje EU v državah članicah; ker je Parlament predlagal, naj pristojni poročevalec predloži poročilo o napredku po izteku roka za prenos,

B.   ker sta Parlament in Svet dne 17. maja 2006 sprejela Direktivo 2006/43/ES (direktivo) in se je 29. junija 2008 iztekel rok za prenos v državah članicah ter ker je treba preveriti, ali je bil prenos izveden pravilno,

C.   ker je Komisija objavila pregled napredka, ki sicer opredeljuje, katere člene kdo izvaja, vendar ne podaja informacij o poteku izvajanja in ne navaja, ali nacionalni predpisi dosegajo minimalni standard, ki ga določa direktiva,

D.   ker je cilj direktive, prvič, izboljšati kakovost revizij letnih računovodskih izkazov po vsej EU in tako povečati zaupanje v to poročanje in izboljšati stanje na finančnih trgih, in drugič, vzpostaviti enake pogoje za računovodski sektor na notranjem trgu,

E.   ker je treba preveriti izvajanje direktive v državah članicah glede na oba cilja,

1.   ugotavlja, da je bila direktiva sprejeta v odziv na krizo, ki je sledila propadu družbe Enron; poudarja, da trenutna finančna kriza opozarja na pomen visoko kakovostnih računovodskih in revizijskih praks; obžaluje, da je direktivo v celoti preneslo samo 12 držav; poziva Komisijo, naj zagotovi takojšen prenos in izvajanje;

2.   z zaskrbljenostjo ugotavlja, da prenos ključnih pojmov "subjekt javnega interesa"(6) in "mreža"(7) vodi do različnih razlag v državah članicah; v zvezi s tem poudarja, da direktiva za podjetja, opredeljena kot subjekt javnega interesa, in za računovodjo, ki revidira to podjetje, uvaja številne daljnosežne obveznosti; nadalje ugotavlja, da direktiva uvaja tudi številne dodatne obveznosti za revizijska podjetja, ki jih zajema opredelitev mreže; ugotavlja, da je potrebno nadaljnje spremljanje učinka opredelitve mreže in pomanjkanja pravne jasnosti glede odgovornosti podjetij za dejanja drugih podjetij, ki pripadajo isti mreži; se nasploh boji, da bo skupek opredelitev povzročil pravno negotovost in visoke stroške usklajevanja ter tako na koncu negativno vplival na izpolnitev cilja direktive; zato poziva Komisijo, naj celovito pregleda izvajanje opredelitev in vidne učinke njihove uvedbe ter po posvetovanju z državami članicami poskrbi za bolj jasne dolgoročne prednostne politične naloge EU na tem področju in poišče način, na katerega bi se te najbolje dosegle;

3.   ugotavlja, da številne države članice še ne izvajajo člena 41 direktive, ki določa, da morajo države članice od subjektov javnega interesa zahtevati ustanovitev revizijske komisije ali primerljivega organa; meni, da je ta zahteva pomembno sredstvo za zagotavljanje neodvisnosti obveznih revizij letnih računovodskih izkazov subjektov javnega interesa;

4.   poudarja, da zadnje izkušnje kažejo, da so potrebni pogosti in kakovostni stiki znotraj revizijskih komisij in med neodvisnimi direktorji, nadzornimi odbori in revizorji ter da bi morali člani neizvršnih odborov pozorno preučiti možnost srečanj, na katerih člani izvršnih odborov ne bi bili navzoči;

5.   ugotavlja, da določene države članice zahtevo direktive po izmenjavi revizorjev po največ 7 letih izvajajo z izjemno kratkimi dobami izmenjave na 2 ali 3 leta; dvomi, da bi tako kratke dobe izmenjave lahko pozitivno vplivale na kakovost in kontinuiteto obveznih revizij subjektov javnega interesa, in poudarja, da so ovira za to, da bi revizorji in revizijska podjetja dobro razumela revidirani subjekt;

6.   obžaluje, da sistema javnega nadzora, ki ga zahteva direktiva, niso uvedle vse države članice; nadalje ugotavlja, da obstajajo velike razlike med državami članicami, ki so uvedle javni nadzor; ugotavlja, da mora biti javni nadzor v skladu z direktivo organiziran tako, da ne pride do navzkrižja interesov; se glede na to sprašuje, ali nadzorni organi, neposredno povezani z nacionalnimi vladami, izpolnjujejo to zahtevo;

7.   meni, da je zelo pomembno, da se sodelovanje med organi javnega nadzora, ki ga zahteva direktiva, dejansko uresniči, saj tesno sodelovanje med nadzornimi organi pospešuje zbliževanje med državami članicami in lahko prepreči dodatna upravna bremena, ki izhajajo iz različnih nacionalnih postopkov in zahtev;

8.   poudarja, da so podrejene družbe, ki kotirajo, predmet obvezne revizije; priporoča, naj nacionalna zakonodaja predpisuje, da bodo matične družbe, ki imajo take podrejene družbe, predmet obveznih revizij, ki jih izvajajo revizorji z dovoljenjem v skladu z direktivo;

9.   meni, da je izvajanje člena 47 direktive, ki obravnava revizijske delovne papirje, precej nejasno; poudarja, da države članice sicer lahko dovolijo, da se revizijski delovni papirji ali drugi dokumenti, ki jih posedujejo zakoniti revizorji ali revizijska podjetja z njihovim dovoljenjem, prenesejo pristojnim organom tretje države, čeprav ostajajo pravna vprašanja in vprašanja glede varstva podatkov, ki jih bo treba obravnavati, da se zagotovi, da informacije, ki jih prejmejo revizorji EU od svojih strank, ostanejo zaupne in se ne razkrijejo javnosti tretjih držav, kjer so ta podjetja registrirana ali kjer je registrirano matično podjetje;

10.   poziva Komisijo, naj skrbno oceni vso nacionalno zakonodajo, ki prenaša direktivo, se odločno loti težav, opisanih v odstavkih od 1 do 9, in v roku 2 let o tem poroča Parlamentu; dvomi, ali je izbrani pristop minimalne uskladitve res prava pot k uresničitvi ciljev te in drugih direktiv, ki zadevajo notranji trg, saj bodo številna odstopanja, ki jih dovoljuje direktiva, povzročila nadaljnjo drobitev računovodskega trga; poziva Komisijo, naj med usklajevanjem poskrbi za jasne koncepte;

11.   poudarja, da ima nepotrebno odlašanje odobritve mednarodnih revizijskih standardov lahko negativen vpliv na zakonodajno okolje, kar bi povzročilo nadaljnjo razdrobljenost, to pa je v nasprotju s splošnim ciljem direktive; zato poziva Komisijo, naj se izogne nepotrebnim zamudam pri sprejemanju mednarodnih revizijskih standardov in sproži široko javno posvetovanje o njihovem sprejetju;

12.   meni, da je temeljito spremljanje in preverjanje pravilnega in pravočasnega izvajanja zakonodaje EU ključno sredstvo za boljšo uporabo zakonodaje EU in izogibanje praksi prekomernega normativnega urejanja, ki se lahko pojavi na primer na podlagi člena 40 direktive, ki določa neizčrpen seznam zahtev za pregledno poročanje;

13.   podpira, da Komisija svetuje državam članicam in z njimi tesno sodeluje, da bi tako zagotovila pravilne in pravočasne rezultate prenosa, na primer z delavnicami o prenosu za dosego soglasja o izvajanju posameznih določb zakonodaje Skupnosti; podpira uporabo primerjalnih tabel v postopku izvajanja kot sredstva za doseganje največjega možnega zbližanja; vseeno meni, da je za zagotovitev jasnih smernic državam članicam v postopku izvajanja treba storiti še veliko več in države članice usmeriti k nedvoumnemu izvajanju zakonodaje Skupnosti;

14.   odločno poudarja, da se vsak "kvazi-zakonodajni" ukrep v okviru direktive lahko sprejme le z uporabo regulativnega postopka s pregledom, ki ga po potrebi spremlja ocena učinka ukrepa;

Priporočilo o zagotavljanju kakovosti

15.   pozdravlja Priporočilo Komisije 2008/362/ES z dne 6. maja 2008 o zunanjem zagotavljanju kakovosti za zakonite revizorje in revizijska podjetja, ki opravljajo revizije subjektov javnega interesa(8); podpira uveljavljeno mnenje, da je pomembno, da so neodvisni zunanji pregledi zagotavljanja kakovosti skladni s ciljem direktive glede izboljšanja kakovosti revizij in verodostojnosti objavljenih finančnih podatkov; poleg tega odobrava uveljavljeno mnenje, da je popolna neodvisnost in nepristranskost inšpekcij in inšpektorjev izjemnega pomena;

16.   poziva Komisijo, naj v tesnem sodelovanju z državami članicami spodbuja nacionalne strukture zagotavljanja kakovosti, kar bo zagotavljalo neodvisno in zunanje zagotavljanje kakovosti za računovodska podjetja; poudarja, da se mora evropska zakonodajna oblast v zvezi s tem omejiti na splošne okvirne določbe, vsebovane v direktivi, in priporočilo ter da mora prepustiti stroki, da pravila natančneje opredeli;

Sklep o registraciji revizorjev tretjih držav

17.   je seznanjen s Sklepom Komisije 2008/627/ES z dne 29. julija 2008 o prehodnem obdobju za revizijske dejavnosti nekaterih revizorjev ali revizijskih subjektov tretjih držav(9); poziva Komisijo, naj Parlament obvesti o nadaljnjem ukrepanju v zvezi v vprašanjem registracije revizorjev tretjih držav;

Odgovornost revizorjev

18.   ugotavlja, da lahko razlike med režimi odgovornosti v državah članicah privedejo do regulatorne arbitraže in spodkopavajo notranji trg, vendar se zaveda različnih stopenj izpostavljenosti, povezanih z velikostjo revizijskih podjetij in družb, ki jih obravnavajo; poudarja, da odškodninski zahtevki pogosto prihajajo iz tretjih držav, kjer so podlaga za spore največkrat dogovori o odvetniškem honorarju v določenem odstotku od dosežene odškodnine; ni naklonjen taki kulturi pravnih sporov v Evropski uniji in poziva k bolj temeljnemu reševanju škodljivih vplivov takih praks, katerih gonilo so provizije;

19.   opozarja na Priporočilo Komisije 2008/473/ES z dne 5. junija 2008 o omejevanju civilne odgovornosti zakonitih revizorjev in revizijskih podjetij (10), po katerem naj države članice odgovornost računovodij omejijo glede na domače predpise in okoliščine; poleg tega opozarja na cilj priporočila, ki je doseči večjo konvergenco med državami članicami na tem področju, s tem pa spodbuditi enake pogoje za podjetja in računovodska podjetja; poudarja, da cilj omejevanja odgovornosti računovodij in računovodskih podjetij, kot je naveden v priporočilu Komisije, ne sme kršiti načel, ki v nekaterih državah članicah veljajo za civilno odgovornost, kot je načelo pravice do odškodnine za žrtve; poudarja, da priporočilo v kontekstu sedanje gospodarske in finančne krize ne bi smelo pod vprašaj postaviti kakovosti obvezne revizije ali zaupanja v njeno funkcijo; poziva Komisijo, naj Parlament najkasneje leta 2010 obvesti o učinku priporočila ter nadaljnjih ukrepih, pri čemer naj največjo pozornost nameni zlasti vprašanju, ali in v kakšni meri vpliva na večjo konvergenco med državami članicami, skladno s ciljem direktive; poudarja, da bo morala Komisija – če se bo izkazalo, da so potrebni nadaljnji ukrepi – izdelati oceno učinka, v kateri bo proučila možne posledice omejevanja civilne odgovornosti revizorjev in revizijskih podjetij na kakovost revizij, finančno varnost in koncentracijo na računovodskem trgu;

Posvetovanje o lastninskih pravicah

20.   pozdravlja posvetovanja, ki ga je začela Komisija o lastninskih pravicah v računovodskih podjetjih, in z zanimanjem pričakuje odziv zainteresiranih strani;

o
o   o

21.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 157, 9.6.2006, str. 87. (2) Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0060. (3) Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0494. (4) UL C 187 E, 24.7.2008, str. 67. (5) UL C 187 E, 24.07.2008, str. 60. (6) Člen 2(13) direktive. (7) Člen 2(7) direktive. (8) UL L 120, 7.5.2008, str. 20. (9) UL L 202, 31.7.2008, str. 70. (10) UL L 162, 21.6.2008, str. 39.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 10. marca 2009 o enakem obravnavanju ter dostopu moških in žensk na področju uprizoritvenih umetnosti (2008/2182(INI))

P6_TA(2009)0091 A6-0003/2009

Evropski parlament,

-   ob upoštevanju Direktive 2002/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. septembra 2002 o spremembi Direktive Sveta 76/207/EGS o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev(1),

-   ob upoštevanju Direktive Sveta 97/80/ES z dne 15. decembra 1997 o dokaznem bremenu v primerih diskriminacije zaradi spola(2),

-   ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

-   ob upoštevanju svojih resolucij z dne 7. junija 2007 o socialnem statusu umetnikov(3) in z dne 3. septembra 2008 o enakosti med ženskami in moškimi – 2008(4),

-   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

-   ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A6-0003/2009),

A.   ker so na področju uprizoritvenih umetnosti neenakosti pri možnostih za zaposlitev in možnostih nasploh med ženskami in moškimi močno prisotne in zakoreninjene,

B.   ker je treba resno analizirati mehanizme, ki povzročajo te neenakosti med moškimi in ženskami,

C.   ker mora načelo enakosti med moškimi in ženskami veljati za vse akterje na področju uprizoritvenih umetnosti, in sicer v vseh vejah in strukturah (produkcija, razširjanje in poučevanje) ter na vseh področjih dejavnosti (umetniškem, tehničnem in upravnem),

D.   ker moški in ženske niso enako zastopani v različnih poklicih na področju uprizoritvenih umetnosti in ker je treba tej prvi obliki neenakosti dodati še različne pogoje dela in zaposlovanja ter razlike v dohodkih,

E.   ker so neenakosti dostopa do vodilnih položajev, produkcijskih sredstev in mrež za razširjanje različno prisotne v vseh vejah uprizoritvenih umetnosti,

F.   ker je treba za dosego enakosti v poklicih na področju uprizoritvenih umetnosti sistematično zagotoviti mešano zastopanost spolov,

G.   ker zgolj talent ne zadostuje za umetniško kakovost izvedbe ali uspešno poklicno pot in ker bi večje upoštevanje uravnovešene zastopanosti med moškimi in ženskami v poklicih na področju uprizoritvenih umetnosti temu dalo nov zagon,

H.   ker je treba zato spremeniti sedanjo segregacijo, ki še vedno vlada na področju uprizoritvenih umetnosti, pri čemer je treba poleg posodobitve in demokratizacije tega področja določiti tudi uresničljive cilje za dosego enakosti, s katerimi se bo spodbujala socialna pravičnost,

I.   ker ostajata sposobnost in nadarjenost zaradi obstoječih neenakosti neizkoriščeni, te neenakosti pa škodijo umetniški razgibanosti, razcvetu in ekonomskemu razvoju te dejavnosti,

J.   ker je zaradi zakoreninjenih predsodkov obnašanje do žensk pri izbiri in imenovanju ter v delovnih odnosih prepogosto diskriminacijsko; ker imajo ženske kljub višji stopnji izobrazbe, zanimanju za nenehno izobraževanje in boljšim sposobnostim povezovanja, pogosto nižje dohodke kot moški,

K.   ker so ovire za enakost med ženskami in moškimi v tej dejavnosti še posebej trdovratne, zaradi česar je treba sprejeti posebne ukrepe za zmanjšanje obstoječih neenakosti, pri tem pa upoštevati tudi, da bi to lahko v družbi kot celoti učinkovalo kot vzvod,

L.   ker so na področju socialne varnosti za umetnike, tako moške kot ženske, velike vrzeli, in so, predvsem za ženske, posledica tega slabši dohodki,

1.   poudarja, da so neenakosti med moškimi in ženskami močno razširjene in zakoreninjene na področju uprizoritvenih umetnosti, organizacija tega področja, temelječa na neenakosti med spoloma, pa glede na posebnosti njenih dejavnosti lahko vpliva na celotno družbo;

2.   vztraja, da je nujno spodbujati dostop žensk do vseh umetniških poklicev, v katerih so še vedno v manjšini;

3.   opozarja, da je delež žensk v umetniških poklicih in na uradnih položajih na kulturnem področju zelo majhen in da so ženske premalo zastopane na odgovornih delovnih mestih v kulturnih ustanovah ali na akademijah in univerzah;

4.   ugotavlja, da je treba sprejeti posebne ukrepe za to dejavnost, da bi pojasnili mehanizme in obnašanje, ki povzročajo navedene neenakosti;

5.   opozarja, da se obnašanje lahko spremeni samo z mešano zastopanostjo spolov, ki bo prinesla dopolnjujoča se stališča, metode in interese ter večstransko občutljivost;

6.   poudarja, da je treba spodbujati dostop žensk do vseh umetniških poklicev, vključno z uprizoritveno umetnostjo, kjer so zastopane v manjšini, države članice pa spodbuja k odpravi vseh ovir za dostop žensk na čelo kulturnih ustanov, akademij in univerz;

7.   poudarja, da diskriminacija žensk ovira razvoj tega kulturnega področja, ki je zaradi tega prikrajšano za sposobne in nadarjene ljudi, in opozarja, da nadarjeni za svoje priznanje potrebujejo stik z javnostjo;

8.   poziva k uvedbi ukrepov za večjo zastopanost žensk na vodilnih položajih v ustanovah, zlasti s spodbujanjem enakosti v kulturnih podjetjih in ustanovah ter v poklicnih organizacijah;

9.   poziva akterje na kulturnem področju, naj zagotovijo večjo zastopanost ustvarjalk in njihovih del pri organizaciji programov, pripravi zbirk, objavah ali posvetovanju;

10.   ugotavlja, da bo doseganje napredka v enakosti med ženskami in moškimi omogočilo postopno zagotovitev mešane zastopanosti spolov v delovnih skupinah, organizaciji programov in strokovnih srečanjih, kjer je danes pogosto značilno ločevanje spolov, kar ni v skladu z zahtevami sodobne družbe;

11.   poudarja, da je pomembno zagotoviti, če je le mogoče, anonimnost kandidatur, in vztraja, da je treba za zaposlitev orkestrskih glasbenikov ohraniti navado, po kateri avdicije potekajo za pregradno steno, tako da se lahko orkestrom pridružijo tudi ženske;

12.   poziva Komisijo in države članice, naj nemudoma predvidijo prve konkretne ukrepe v boju proti neenakosti na področju uprizoritvenih umetnosti, ki bodo v vseh njenih vejah zagotovili zastopanost vsaj tretjine oseb manjšinskega spola;

13.   spodbuja države članice:

14.   opozarja kulturne ustanove, da je treba nujno uresničiti demokratični pojem, v skladu s katerim morajo moški in ženske za enako delo prejemati enako plačo, kar ne velja vedno za umetniško področje in veliko drugih področij;

15.   spodbuja države članice, naj na področju uprizoritvenih umetnosti uvedejo primerjalne analize stanja v posameznih državah Unije, kar bo olajšalo oblikovanje in izvajanje skupne politike, pripravo statistik ter bo omogočilo primerjavo in oceno doseženega napredka;

16.   poziva države članice, naj izboljšajo socialne razmere na kulturno-umetniškem področju in upoštevajo različne zaposlitvene kategorije, da bi zagotovile boljšo socialno varnost;

17.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter parlamentom držav članic.

(1) UL L 269, 5.10.2002, str. 15. (2) UL L 14, 20.1.1998, str. 6. (3) UL C 125 E, 22.5.2008, str. 223. (4) Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0399.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 10. marca 2009 o predlogu Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zahtevah za homologacijo za splošno varnost motornih vozil (KOM(2008)0316 – C6-0210/2008 – 2008/0100(COD))	P6_TA(2009)0092 A6-0482/2008
POPRAVKI COR01 COR02

(Postopek soodločanja: prva obravnava)

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (KOM(2008)0316),

–   ob upoštevanju členov 251(2) in 95 Pogodbe ES, na podlagi katerih je Komisija Parlamentu podala predlog (C6-0210/2008),

–   ob upoštevanju člena 51 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter mnenja Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A6-0482/2008),

1.   odobri predlog Komisije, kakor je bil spremenjen;

2.   poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.   naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

Stališče Evropskega parlamenta sprejeto na prvi obravnavi dne 10. marca 2009 z namenom sprejetja Uredbe (ES) št. .../2009 Evropskega parlamenta in Sveta o zahtevah za homologacijo za splošno varnost motornih vozil, njihovih priklopnikov ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila

(Ker je bil sprejet sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta iz prve obravnave enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (ES) št. 661/2009.)

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 10. marca 2009 o predlogu Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) (prenovitev) (KOM(2007)0844 – C6-0002/2008 – 2007/0286(COD))

P6_TA(2009)0093 A6-0046/2009

(Postopek soodločanja – prenovitev)

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (KOM(2007)0844),

–   ob upoštevanju členov 251(2) in 175(1) Pogodbe ES, v skladu s katerima je Komisija predložila predlog Parlamentu (C6-0002/2008),

–   ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 28. novembra 2001 o bolj sistematičnem ponovnem sprejemu pravnih aktov(1),

–   ob upoštevanju pisma Odbora za pravne zadeve z dne 10. septembra 2008, naslovljenega na Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane v skladu s členom 80a(3) svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju členov 80a in 51 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter mnenja Odbora za pravne zadeve (A6-0046/2009),

A.   ker po mnenju posvetovalne delovne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije zadevni predlog ne predvideva bistvenih sprememb, razen tistih, ki so v njem opredeljene kot take, in ker je ta predlog, kar zadeva kodifikacijo nespremenjenih določb obstoječega besedila, zgolj kodifikacija tega besedila brez vsebinskih sprememb,

1.   odobri predlog Komisije, kakor je bil prilagojen glede na priporočila posvetovalne delovne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije ter s tehničnimi spremembami, ki jih je odobril Odbor za pravne zadeve, in kakor je bil spremenjen v nadaljevanju;

2.   poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali ga nadomestiti z drugim besedilom;

3.   naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

Stališče Evropskega parlamenta sprejeto na prvi obravnavi dne 10. marca 2009 z namenom sprejetja Direktive 2009/.../ES Evropskega parlamenta in Sveta o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) (prenovitev)

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 175(1) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije║,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(2),

ob upoštevanju mnenja Odbora regij(3),

v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe(4),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Potrebne so številne bistvene spremembe Direktive Sveta 78/176/EGS z dne 20. februarja 1978 o odpadkih iz industrije titanovega dioksida(5), Direktive Sveta 82/883/EGS z dne 3. decembra 1982 o postopkih za nadzor in spremljanje stanja prvin okolja, ki prihajajo v stik z odpadki iz industrije titanovega dioksida(6), Direktive Sveta 92/112/EGS z dne 15. decembra 1992 o postopkih usklajevanja programov za zmanjševanje in končno odpravo onesnaževanja z odpadki iz industrije titanovega dioksida(7), Direktive Sveta 96/61/ES z dne 24. septembra 1996 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja(8), Direktive Sveta 1999/13/ES z dne 11. marca 1999 o omejevanju emisij hlapnih organskih spojin zaradi uporabe organskih topil v nekaterih dejavnostih in obratih(9), Direktive 2000/76/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. decembra 2000 o sežiganju odpadkov(10) ter Direktive 2001/80/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2001 o omejevanju emisij nekaterih onesnaževal v zrak iz velikih kurilnih naprav(11). Zaradi jasnosti bi bilo treba navedene direktive prenoviti.

(2)  Da bi se preprečilo, zmanjšalo in v čim večji meri odpravilo onesnaževanje, ki je posledica industrijskih dejavnosti, v skladu z načelom "plača povzročitelj obremenitve" in načelom preprečevanja obremenjevanja okolja, bi bilo treba vzpostaviti splošen okvir za nadzor glavnih industrijskih dejavnosti, pri čemer bi bilo treba dati prednost ukrepanju pri viru in zagotoviti preudarno upravljanje naravnih virov.

(3)   Skladnost z mejnimi vrednostmi emisij, ki so določene v tej direktivi, bi bilo treba upoštevati kot nujen, vendar ne zadosten pogoj za doseganje ciljev za preprečevanje in zmanjšanje onesnaževanja ter doseganje visoke stopnje zaščite okolja, vključno s podtalnico, zrakom, tlemi in javnostjo. Za doseganje teh ciljev je treba določiti strožje mejne vrednosti za onesnaževala, ki jih zajema ta direktiva, vrednosti emisij za druge snovi in sestavine okolja ter druge ustrezne pogoje.

(4)  Različni načini ločenega nadzorovanja emisij v zrak, vodo ali tla lahko spodbudijo prenos onesnaževanja z ene prvine okolja na drugo, namesto da bi varovali okolje kot celoto. Zato je primerno zagotoviti celosten pristop k preprečevanju in nadzoru emisij v zrak, vodo ali tla, ravnanju z odpadki, učinkoviti rabi energije in preprečevanju nesreč.

(5)  Primerno je, da se zakonodaja, ki se nanaša na industrijske obrate, popravi, z namenom da se obstoječe določbe poenostavijo in pojasnijo, zmanjšajo nepotrebne upravne obremenitve in izvedejo sklepi sporočil Komisije o Tematski strategiji o onesnaževanju zraka(12), Tematski strategiji za varstvo tal(13) ter Tematski strategiji o preprečevanju in recikliranju odpadkov(14), ki so bila sprejeta po Sklepu št. 1600/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. julija 2002 o šestem okoljskem akcijskem programu Skupnosti(15). Navedena sporočila določajo cilje za zaščito zdravja ljudi in okolja, ki jih ni mogoče doseči brez nadaljnjega zmanjševanja emisij iz industrijskih dejavnosti.

(6)  Da se zagotovi preprečevanje in nadzor onesnaževanja, bi posamezni obrat smel delovati le, če ima dovoljenje ali v primeru nekaterih obratov in dejavnosti, pri katerih se uporabljajo organska topila, le če ima dovoljenje ali če je registriran. Skupno porabo organskih topil bi bilo treba zmanjšati.

(7)  Za lažjo odobritev dovoljenj bi morale imeti države članice možnost, da določijo zahteve za nekatere vrste obratov v splošnih zavezujočih predpisih.

(8)  Da bi se izognili podvajanju urejanja, dovoljenje za obrat, ki ga zajema Direktiva 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti║(16), ne bi smelo vključevati mejne vrednosti emisij za emisije toplogrednih plinov, razen če to ni potrebno za zagotovitev, da se ne povzroči znatnega lokalnega onesnaženja, ali če je obrat začasno izključen iz navedene sheme.

(9)  Upravljavci bi morali pristojnemu organu predložiti vlogo za dovoljenje, ki vsebuje informacije, ki so potrebne za določanje pogojev v dovoljenju. Upravljavci bi morali imeti pri predložitvi vloge za dovoljenje možnost, da uporabijo informacije, ki izhajajo iz izvajanja Direktive Sveta 85/337/EGS z dne 27. junija 1985 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje(17) in Direktive Sveta 96/82/ES z dne 9. decembra 1996 o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi(18).

(10)  Dovoljenje bi moralo vključevati vse potrebne ukrepe za doseganje visoke stopnje varovanja okolja kot celote, vključevati pa bi moralo tudi mejne vrednosti emisij za onesnaževala, ustrezne zahteve za varovanje tal in podtalnice, zahteve za spremljanje in nadzorovanje ter seznam uporabljenih nevarnih snovi ali pripravkov, kot so opredeljeni v Direktivi Sveta št. 67/548/EGS z dne 27. junija 1967 o približevanju zakonov in drugih predpisov v zvezi z razvrščanjem, pakiranjem in označevanjem nevarnih snovi(19). Pogoji dovoljenja bi morali biti določeni na podlagi najboljših razpoložljivih tehnologij.

(11)  Za določitev tega, kaj se šteje za najboljše razpoložljive tehnologije, in za omejitev neravnovesij v Skupnosti glede vrednosti emisij industrijskih dejavnosti bi morala Komisija objaviti referenčne dokumente za najboljše razpoložljive tehnologije (v nadaljevanju "referenčni dokumenti NRT"), ki bodo rezultat izmenjave informacij z zainteresiranimi stranmi. Navedeni referenčni dokumenti NRT bi morali biti referenca za določanje pogojev v dovoljenju. Lahko jih dopolnijo drugi viri.

(12)  Za upoštevanje nekaterih posebnih okoliščin bi morali imeti pristojni organi možnost, da določijo mejne vrednosti emisij, enakovredne parametre ali tehnične ukrepe, katerih končni rezultat so vrednosti emisij, ki lahko presežejo vrednosti emisij, ki se nanašajo na najboljše razpoložljive tehnologije, kot so opisane v referenčnih dokumentih NRT. ▌

(13)  Da bi upravljavci lahko preizkusili nastajajoče tehnologije, ki bi lahko zagotovile večjo stopnjo varovanja okolja, bi moral imeti pristojni organ tudi možnost, da odobri začasno odstopanje od vrednosti emisij, ki se nanašajo na najboljše razpoložljive tehnologije, kot so opisane v referenčnih dokumentih NRT.

(14)  Spremembe v obratu lahko povzročijo večjo stopnjo onesnaževanja okolja. Zato bi moral biti pristojni organ obveščen o vsaki načrtovani spremembi, ki bi lahko vplivala na okolje. Znatne spremembe obratov, ki imajo lahko pomembne negativne vplive na ljudi ali okolje, bi morale biti predmet ponovnega preverjanja dovoljenja, da se zagotovi, da zadevni obrati še naprej izpolnjujejo zahteve te direktive.

(15)  Trošenje živinskega gnojila in gnojevke ima lahko velik učinek na kakovost okolja. Za zagotovitev celostnega preprečevanja in nadzora teh učinkov je treba, da gnojilo ali gnojevko, ki nastane zaradi dejavnosti, ki jih zajema ta direktiva, trosijo upravljavec ali tretje stranke, ki uporabljajo najboljše razpoložljive tehnologije. Da se državam članicam omogoči prožnost pri izpolnjevanju teh zahtev, se lahko uporaba najboljših razpoložljivih tehnologij pri trošenju upravljavca ali tretje stranke določi v dovoljenju ali v drugih ukrepih.

(16)  Za upoštevanje razvoja najboljših razpoložljivih tehnologij ali drugih sprememb na obratu, bi bilo treba pogoje v dovoljenju redno preverjati in po potrebi posodobiti, zlasti če Komisija sprejme nov ali posodobljen referenčni dokument NRT.

(17)  Treba je zagotoviti, da delovanje obrata ne povzroča večjega poslabšanja kakovosti tal ali podtalnice. Pogoji v dovoljenju bi morali zato, kadar je potrebno in primerno, vključevati spremljanje stanja tal in podtalnice, kot tudi zahtevo po sanaciji lokacije ob dokončnem prenehanju dejavnosti v skladu z zahtevami iz zakonodaje Skupnosti in nacionalne zakonodaje. Takoj ko začne veljati zakonodaja Skupnosti za spremembo Direktive 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode(20) ali o zaščiti tal ali podtalnice, bi morala Komisija pregledati določbe o zaščiti tal in podtalnice iz te direktive, da bi zagotovila doslednost in preprečila sovpadanje.

(18)  Da se zagotovi učinkovito izvajanje in izvrševanje te direktive, bi morali upravljavci pristojnemu organu redno poročati o skladnosti s pogoji v dovoljenju. Države članice bi morale zagotoviti, da upravljavci upoštevajo navedene pogoje ter da v primeru neskladnosti s to direktivo upravljavec in pristojni organ sprejmeta potrebne ukrepe ter zagotovita sistem okoljskih inšpekcijskih pregledov. Za določitev najprimernejšega režima izvrševanja, vključno z upoštevanjem mejnih vrednosti emisij, so zadolžene države članice.

(19)  Ob upoštevanju določb Aarhuške konvencije(21) je potrebno učinkovito sodelovanje javnosti pri sprejemanju odločitev, da se omogoči, da javnost izrazi mnenja in skrbi, ki lahko zadevajo te odločitve, nosilec odločitev pa se jih zaveda ter tako poveča odgovornost in transparentnost procesa odločanja in prispeva k zavesti javnosti o okoljskih vprašanjih in podpori sprejetim odločitvam. Člani zadevne javnosti bi morali imeti dostop do sodišč, da bi prispevali k varovanju pravice živeti v okolju, ki je primerno za osebno zdravje in dobro počutje.

(20)  Velike kurilne naprave znatno prispevajo k emisijam onesnaževal v zrak, kar močno vpliva na zdravje ljudi in okolje. Za zmanjšanje tega učinka in nadaljnje delo v smeri izpolnjevanja zahtev Direktive 2001/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2001 o nacionalnih zgornjih mejah emisij za nekatera onesnaževala zraka(22) in ciljev, določenih v Sporočilu Komisije o Tematski strategiji o onesnaževanju zraka je treba za nekatere vrste kurilnih naprav in onesnaževal določiti strožje mejne vrednosti emisij na ravni Skupnosti.

(21)  V primeru nenadne prekinitve v dobavi goriva z nizko vsebnostjo žvepla ali plina, ki je posledica hudega pomanjkanja, bi moral imeti pristojni organ možnost, da odobri začasna odstopanja, ki omogočijo, da emisije zadevnih kurilnih naprav presežejo mejne vrednosti emisij, ki so določene v tej direktivi.

(22)  Zadevni upravljavec ne bi smel uporabljati kurilne naprave več kot 24 ur po okvari ali izpadu naprave za čiščenje odpadnih plinov in obratovanje brez čiščenja odpadnih plinov ne sme presegati 120 ur v katerem koli dvanajst mesečnem obdobju, da se omejijo negativni učinki onesnaženja na okolje. Vendar, če obstaja nujna potreba po oskrbi z energijo ali če se je treba izogniti splošnemu povečanju emisij z uporabo druge kurilne naprave, bi morali imeti pristojni organi možnost, da odobrijo odstopanje od teh časovnih omejitev.

(23)  Da se zagotovi visoka raven varstva okolja in varovanja zdravja ljudi in da se odpravi čezmejno premeščanje odpadkov v tiste naprave, ki obratujejo v okviru nižjih okoljskih standardov, je treba ohraniti in določiti stroge obratovalne pogoje, tehnične zahteve in mejne vrednosti emisij za sežigalnice odpadkov ali naprave za sosežig odpadkov v Skupnosti.

(24)  Uporaba organskih topil v nekaterih dejavnostih in obratih povečuje emisije organskih spojin v zrak, ki prispevajo k lokalnemu in čezmejnemu nastajanju fotokemijskih oksidantov, kar škoduje naravnim virom in škodljivo učinkuje na zdravje ljudi. Zato je treba proti uporabi organskih topil preventivno ukrepati in določiti obveznost upoštevanja mejnih vrednosti emisij za organske spojine ter ustrezne obratovalne pogoje. Zato bi morala obstajati možnost, da se upravljavcem odobri odstopanje od upoštevanja mejnih vrednosti emisij, če drugi ukrepi, kot je uporaba izdelkov ali postopkov z malo ali brez topil, zagotavljajo nadomestne načine doseganja enakovrednih omejitev za emisije.

(25)  Obrati, ki proizvajajo titanov dioksid, lahko povzročijo znatno onesnaževanje zraka in vode ter pomenijo toksikološko tveganje. Za zmanjšanje teh učinkov je treba za nekatere vrste onesnaževal določiti strožje mejne vrednosti emisij na ravni Skupnosti.

(26)  Ukrepe, potrebne za izvajanje te direktive, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o postopkih za izvajanje izvedbenih pooblastil, dodeljenih Komisiji(23).

▌

(27)  V skladu z načelom, da plača povzročitelj obremenitve, bi morale države članice ▌ določiti pravila o kaznih za kršitve določb te direktive in zagotoviti njihovo izvajanje. Navedene kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(28)  Da se obstoječim obratom zagotovi dovolj časa, da se tehnično prilagodijo novim zahtevam te direktive, bi se morale nove zahteve uporabljati za te obrate po določenem obdobju od datuma začetka uporabe te direktive. Kurilne naprave potrebujejo dovolj časa, da namestijo naprave za zmanjševanje emisij za upoštevanje mejnih vrednosti emisij iz Priloge V.

(29)  Da bi obravnavali resne težave, ki jih povzročajo emisije dioksinov, furanov in drugih zadevnih onesnaževal iz obratov, ki proizvajajo surovo železo in jeklo ter zlasti sintrirano železovo rudo, bi moral za takšne obrate prednostno in v vsakem primeru do 31. decembra 2011 veljati postopek o minimalnih zahtevah iz te direktive –

(30)  Ker države članice ne morejo v zadostni meri doseči ciljev ukrepa za zagotovitev visoke ravni varovanja in izboljšanja kakovosti okolja, in ker je zaradi čezmejne narave onesnaževanja zaradi industrijskih dejavnosti cilj mogoče bolje doseči na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega okvirov, ki so potrebni za dosego navedenih ciljev.

(31)  Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva sprejeta načela, zlasti načela Listine Evropske unije o temeljnih pravicah║. Ta direktiva si zlasti prizadeva spodbujati uporabo člena 37 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

(32)  Obveznost prenosa te direktive v nacionalno zakonodajo je treba omejiti na tiste določbe, ki v primerjavi s prejšnjimi direktivami, prenovljenimi s to direktivo, pomenijo vsebinsko spremembo. Obveznost prenosa nespremenjenih določb izhaja iz predhodnih direktiv.

(33)  Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznosti držav članic glede rokov za prenos direktiv v nacionalno pravo in začetka njihove uporabe, določenih v delu B Priloge IX –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

POGLAVJE I

Skupne določbe

Člen 1

Vsebina

Ta direktiva določa pravila o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja okolja, ki je posledica industrijskih dejavnosti.

Ta direktiva določa tudi pravila za preprečevanje ali, če to ni izvedljivo, za zmanjševanje emisij v zrak, vodo in tla ter za preprečevanje proizvodnje odpadkov, da bi dosegli visoko stopnjo varstva okolja kot celote.

Člen 2

Področje uporabe

1.  Ta direktiva se uporablja za industrijske dejavnosti, ki povzročajo onesnaževanje okolja, iz poglavij II do VI.

2.  Ta direktiva se ne uporablja za raziskovalne dejavnosti, razvojne dejavnosti ali preizkušanje novih proizvodov in postopkov.

Člen 3

Opredelitve