Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 24. marca 2009 o predlogu Sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma med Evropsko skupnostjo in vlado Nepala o nekaterih vidikih zračnega prevoza (KOM(2008)0041 – C6-0041/2009 – 2008/0017(CNS))

P6_TA(2009)0146 A6-0071/2009

(Postopek posvetovanja)

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju predloga Sklepa Sveta (KOM(2008)0041),

–   ob upoštevanju člena 80(2) in prvega stavka prvega pododstavka člena 300(2) Pogodbe ES,

–   ob upoštevanju prvega pododstavka člena 300(3) Pogodbe ES, v skladu s katerim se je Svet posvetoval s Parlamentom (C6-0041/2009),

–   ob upoštevanju členov 51, 83(7) in 43(1) svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za promet in turizem (A6-0071/2009),

1.   odobri sklenitev sporazuma;

2.   naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter vladi Nepala.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 24. marca 2009 o predlogu Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o določenih sestavnih delih in značilnostih kmetijskih ali gozdarskih traktorjev na kolesih (kodificirano besedilo) (KOM(2008)0690 – C6-0414/2008 – 2008/0213(COD))

P6_TA(2009)0147 A6-0130/2009

(Postopek soodločanja – kodifikacija)

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (KOM(2008)0690),

–   ob upoštevanju členov 251(2) in 95 Pogodbe ES, na podlagi katerih je Komisija Parlamentu podala predlog (C6-0414/2008),

–   ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 20. decembra 1994 o pospešenem načinu dela za uradno kodifikacijo zakonodajnih besedil(1),

–   ob upoštevanju členov 80 in 51 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A6-0130/2009),

A.   ker je po mnenju posvetovalne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije zadevni predlog le kodifikacija obstoječih besedil brez vsebinskih sprememb,

1.   odobri predlog Komisije, kakor je bil prilagojen v skladu s predlogi posvetovalne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije;

2.   naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 102, 4.4.1996, str. 2.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 24. marca 2009 o predlogu Uredbe Sveta o sistemu oprostitev carin v Skupnosti (kodificirano besedilo) (KOM(2008)0842 – C6-0019/2009 – 2008/0235(CNS))

P6_TA(2009)0148 A6-0129/2009

(Postopek posvetovanja – kodifikacija)

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju predloga Komisije Svetu (KOM(2008)0842),

–   ob upoštevanju členov 26, 37 in 308 Pogodbe ES, v skladu s katerimi se je Svet posvetoval s Parlamentom (C6-0019/2009),

–   ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 20. decembra 1994 o pospešenem načinu dela za uradno kodifikacijo zakonodajnih besedil(1),

–   ob upoštevanju členov 80 in 51 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A6-0129/2009),

A.   ker je po mnenju posvetovalne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije zadevni predlog le kodifikacija obstoječih besedil brez vsebinskih sprememb,

1.   odobri predlog Komisije, kakor je bil prilagojen v skladu s predlogi posvetovalne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije;

2.   naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 102, 4.4.1996, str. 2.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 24. marca 2009 o priporočilu za Uredbo Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 2533/98 o zbiranju statističnih informacij s strani Evropske centralne banke (13411/2008 – C6-0351/2008 – 2008/0807(CNS))

P6_TA(2009)0149 A6-0119/2009

(Postopek posvetovanja)

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju priporočila Evropske centralne banke Svetu (13411/2008)(1),

–   ob upoštevanju člena 107(6) Pogodbe ES, v skladu s katerim se je Svet posvetoval s Parlamentom (C6-0351/2008),

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A6-0119/2009),

1.   odobri priporočilo Evropske centralne banke, kakor je bilo spremenjeno;

2.   poziva Svet, naj obvesti Parlament, če namerava odstopati od besedila, ki ga je Parlament odobril;

3.   poziva Svet, naj se ponovno posvetuje s Parlamentom, če namerava bistveno spremeniti priporočilo Evropske centralne banke;

4.   naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Evropski centralni banki.

Besedilo, ki ga predlaga Evropska centralna banka   Sprememba Sprememba 1 Priporočilo za uredbo – akt o spremembi Uvodna izjava 7 a (novo) (7a)  Da bi povečali preglednost bi morali biti statistični podatki, ki jih ESCB zbere od ustanov finančnega sektorja, javni, vendar bi morala biti zagotovljena visoka stopnja zaščite podatkov. Sprememba 2 Priporočilo za uredbo – akt o spremembi Uvodna izjava 7 b (novo) (7b)  Pri razvoju, pripravi in razširjanju evropskih statistik je treba upoštevati najboljše prakse in ustrezna mednarodna priporočila. Sprememba 3 Priporočilo za uredbo – akt o spremembi Uvodna izjava 8 (8)  Poleg tega je pomembno zagotoviti tesno sodelovanje med ESCB in evropskim statističnim sistemom (ESS) in zlasti spodbujati izmenjavo zaupnih podatkov med obema sistemoma za statistične namene, v luči člena 285 Pogodbe in člena 5 Statuta. (8)  Poleg tega je pomembno zagotoviti tesno sodelovanje med ESCB in evropskim statističnim sistemom (ESS), da bi preprečili podvojitev podatkov pri njihovem zbiranju, in zlasti spodbujati izmenjavo zaupnih podatkov med obema sistemoma za statistične namene, ob upoštevanju člena 285 Pogodbe in člena 5 Statuta. Sprememba 4 Priporočilo za uredbo – akt o spremembi Člen 1 – točka 2 a (novo) Uredba (ES) št. 2533/98 Člen 2 a (novo) (2a)  Vstavi se naslednji člen: "Člen 2a Sodelovanje z ESS Zaradi čim manjše obremenitve v zvezi s poročanjem, za preprečevanje podvojitve in za zagotovitev skladnega pristopa za pripravo evropske statistike, morata ESCB in ESS tesno sodelovati ob izpolnjevanju statističnih načel iz člena 3." Sprememba 5 Priporočilo za uredbo – akt o spremembi Člen 1 – točka 4 – točka (g) Uredba (ES) št. 2533/98 Člen 8 – odstavki 11 do 13 (g)  Dodajo se naslednji odstavki 11 do 13: črtano "11. Brez poseganja v nacionalne določbe glede izmenjave drugih zaupnih statističnih informacij, kot jih zajema ta uredba, se lahko zaupne statistične informacije prenašajo med članico ESCB, ki je te informacije zbrala, in organom ESS, pod pogojem, da je ta prenos potreben za učinkovit razvoj, pripravo ali razširjanje ali za izboljšanje kakovosti evropske statistike v okviru pristojnosti ESS in ESCB. Vsak nadaljnji prenos po prvem prenosu mora članica ESCB, ki je te informacije zbrala, izrecno odobriti. 12.  Če se zaupni podatki prenašajo med organom ESS in članico ESCB, se ti podatki uporabijo izključno za statistične namene in so dosegljivi le tistim zaposlenim, ki se na svojem specifičnem delovnem področju ukvarjajo s statističnimi dejavnostmi. 13.  Varovalni ukrepi iz člena 19 Uredbe (ES) št. [XX] se uporabljajo za vse zaupne podatke, ki se prenašajo med organom ESS in članico ESCB v skladu z odstavkoma 11 in 12 zgoraj ter členom 20(1a) Uredbe (ES) št. [XX]. ECB objavi letno poročilo o zaupnosti, v katerem opiše sprejete ukrepe za varovanje zaupnosti statističnih podatkov." Sprememba 6 Priporočilo za uredbo – akt o spremembi Člen 1 – točka 4 a (novo) Uredba (ES) št. 2533/98 Člen 8 a (novo) (4a)  Vstavi se naslednji člen: "Člen 8a Sodelovanje med ESS in ESCB 1.  Brez poseganja v nacionalne določbe glede izmenjave drugih zaupnih statističnih informacij, kot jih zajema ta uredba, se lahko zaupne statistične informacije prenašajo med članico ESCB, ki je te informacije zbrala, in organom ESS, pod pogojem, da je ta prenos potreben za učinkovit razvoj, pripravo ali razširjanje ali za izboljšanje kakovosti evropske statistike, vključno s statistiko euroobmočja, v okviru pristojnosti ESS in ESCB. Vsak nadaljnji prenos po prvem prenosu izrecno odobri član ESCB, ki je podatke zbral. 2.  Če se zaupni podatki prenašajo med organom ESS in članico ESCB, se ti podatki uporabijo izključno za statistične namene in so dosegljivi le tistim zaposlenim, ki se na svojem specifičnem delovnem področju ukvarjajo s statističnimi dejavnostmi. 3.  Varstvena pravila in ukrepi iz člena 20 Uredbe (ES) št. .../2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne ... o evropski statistiki* se uporabljajo za vse zaupne podatke, ki se prenašajo med organom ESS in članico ESCB v skladu z odstavkoma 1 in 2 tega člena ter v skladu s členom 21(2) Uredbe (ES) št. .../2009. ECB objavi letno poročilo o zaupnosti, v katerem opiše sprejete ukrepe za varovanje zaupnosti statističnih podatkov. ________ * UL L ..."

(1) UL C 251, 3.10.2008, str. 1.

Priporočilo Evropskega parlamenta z dne 24. marca 2009 Svetu o prednostnih nalogah Evropske unije za 64. zasedanje Generalne skupščine Združenih narodov (2009/2000(INI))

P6_TA(2009)0150 A6-0132/2009

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju predloga priporočila Svetu, ki ga je v imenu skupine ALDE vložil Alexander Graf Lambsdorff, o prednostnih nalogah Evropske unije za 64. zasedanje Generalne skupščine Združenih narodov (B6-0034/2009),

–   ob upoštevanju svojega priporočila z dne 9. julija 2008 Svetu o prednostnih nalogah EU za 63. zasedanje Generalne skupščine Združenih narodov(1),

–   ob upoštevanju prednostnih nalog EU za 63. zasedanje Generalne skupščine Združenih narodov, ki jih je sprejel Svet dne 16. junija 2008 (9978/2008),

–   ob upoštevanju 63. zasedanja Generalne skupščine Združenih narodov in zlasti njenih resolucij "Sodelovanje med Združenimi narodi in Medparlamentarno unijo"(2), "Konvencija o prepovedi uporabe jedrskega orožja"(3), "Pogodba o celoviti prepovedi jedrskih poskusov"(4), "Konvencija o prepovedi izpopolnjevanja, proizvajanja in ustvarjanja zalog bakteriološkega (biološkega) in toksičnega orožja ter o njegovem uničevanju"(5), "Moratorij na uporabo smrtne kazni"(6), , "Varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v boju proti terorizmu"(7), "Položaj človekovih pravic v Demokratični ljudski republiki Koreji"(8), "Položaj človekovih pravic v Islamski republiki Iran"(9), "Deklaracija iz Dohe o financiranju za razvoj: končni dokument o ukrepih po mednarodni konferenci o financiranju za razvoj, s katerim se revidira izvajanje soglasja iz Monterreya"(10), "Položaj človekovih pravic v Mjanmaru"(11), "Z razvojem povezane dejavnosti"(12), "Krepitev oddelka za politične zadeve"(13), "Programski proračun za dvoletno obdobje 2008–2009"(14) in "Predlagani pregled programskega proračuna za dvoletno obdobje 2010–2011"(15),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. januarja 2009 o razvoju Sveta OZN za človekove pravice in vlogi EU(16),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. decembra 2008 o razvojnih možnostih za vzpostavitev miru in izgradnjo države v pokonfliktnih razmerah(17),

–   ob upoštevanju členov 114(3) in 90 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in mnenja Odbora za razvoj (A6-0132/2009),

A.   ker bi bilo treba države članice Združenih narodov po štirih letih spomniti na njihovo zavezo, da bodo izpolnile ambiciozne cilje, določene v zaključnem dokumentu Svetovnega vrha 2005, sprejetem v New Yorku 16. septembra 2005,

B.   ker lahko samo globalen, učinkovit in vključujoč multilateralni sistem obravnava številne in medsebojno povezane izzive in grožnje, s katerimi se soočajo države, družbe in državljani, kot so grožnja miru, stabilnosti in varnosti ljudi, izzivi, ki jih predstavljajo revščina, podnebne spremembe in zanesljiva oskrba z energijo ter posledice globalne gospodarske in finančne krize,

C.   ker je 63. Generalna skupščina Združenih narodov sprejela pomembne odločitve o številnih zadevah, povezanih s programom reform, vključno z izboljšanjem upravljanja človeških virov in delovanja pravosodja, delno krepitvijo oddelka za politične zadeve in začetkom medvladnih pogajanj o reformi Varnostnega sveta,

D.   ker je Generalna skupščina Združenih narodov na predlog svojega tretjega odbora sprejela več pomembnih resolucij o številnih zadevah s področja človekovih pravic ter o socialnih in humanitarnih zadevah, vključno s tremi resolucijami o državah, ter izbirni protokol k Mednarodnemu paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah,

E.   ker je bil zaradi pobude "ukrepajmo združeni" in dela dveh spodbujevalcev pragmatično dosežen znaten napredek pri uresničevanju reform za skladnost celotnega sistema Združenih narodov; ker je treba utrditi dosežke in dodatno napredovati na področjih, ki jih je opredelila 63. Generalna skupščina Združenih narodov,

F.   ker bi zaradi neuspeha reforme organov, kot sta Varnostni svet Združenih narodov in Ekonomsko-socialni svet, lahko neformalne skupine, kot sta G8 ali G20, poskušale nastopiti kot nadomestilo za globalno institucionalno ureditev,

G.   ker mora Evropska unija spodbujati vrednote, za katere je trdno prepričana, da so univerzalne, pri tem pa si mora prizadevati za preprečevanje polarizacija stališč,

H.   ker sicer sodelovanje med sekretariatom Združenih narodov in institucijami EU doslej še ni bilo tako tesno in ker izraža skupne vrednote, cilje in interese dveh organizacij,

I.   ker je treba dodatno okrepiti operativne zmogljivosti Združenih narodov za dejavnosti ohranjanja miru in varnosti in ker je sodelovanja med EU in Združenimi narodi pri ohranjanju miru temelj globalnega miru in varnosti,

J.   ker je med pripadniki mirovnih sil Združenih narodov vedno več smrtnih žrtev in ker je treba sprejeti vse mogoče ukrepe za njihovo zaščito,

K.   ker sta EU in ZDA strateški partnerici in je v njunem skupnem interesu, da se skupaj soočata s grožnjami in izzivi v novem globalnem scenariju, ki so jima skupni, in sicer na osnovi mednarodnega prava in večstranskih institucij, zlasti Združenih narodov; ker se zdi, da je nova stalna predstavnica ZDA v Združenih narodih, Susana Rice, s svojo izjavo nakazal obnovljeno zavezo za konstruktivno sodelovanje z Združenimi narodi,

L.   ker je Evropska unija v svoji izjavi Svetu Združenih narodov za človekove pravice z dne 19. septembra 2008 navedla, da bi bili nesprejemljivi naslednji štirje elementi končnega dokumenta revizijske konference v Durbanu (tako imenovane rdeče vrstice EU): (1) posebno izpostavljanje ene regije v svetu; (2) ponovna odprtje razprave o deklaraciji iz Durbana z vključitvijo prepovedi "klevetanja veroizpovedi", ki je namenjena omejevanju svobode govora in uveljavitvi cenzure, ki jo vključujejo islamski zakoni proti bogoskrunstvu; (3) oblikovanje prednostnega vrstnega reda med žrtvami; in (4) politiziranje ali polarizacija razprave,

M.   ker bi v okoliščinah vedno globlje svetovne recesije države v razvoju lahko zaostale za več desetletij zaradi padanja cen surovin, manjšega toka naložb, finančne nestabilnost in manjših nakazil izseljencev in ker se bo vrednost sedanjih zavez pomoči EU zmanjšala za skoraj 12 milijard ameriških dolarjev na leto, saj se izraža v odstotkih BDP držav članic,

1.   naslovi naslednja priporočila na Svet:

o
o   o

2.   naroči svojemu predsedniku, naj to priporočilo posreduje Svetu in v vednost Komisiji.

(1) Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0339. (2) A/RES/63/24. (3) A/RES/63/75. (4) A/RES/63/87. (5) A/RES/63/88. (6) A/RES/63/168. (7) A/RES/63/185. (8) A/RES/63/190. (9) A/RES/63/191. (10) A/RES/63/239. (11) A/RES/63/245. (12) A/RES/63/260. (13) A/RES/63/261. (14) A/RES/63/264 A-C. (15) A/RES/63/266. (16) Sprejeta besedila, P6_TA(2009)0021. (17) Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0639.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 24. marca 2009 Eno leto po Lizboni: uresničevanje partnerstva med Afriko in EU (2008/2318(INI))

P6_TA(2009)0151 A6-0079/2009

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju skupne strategije Afrike in EU (skupna strategija) in prvega akcijskega načrta (2008–2010) za izvajanje strateškega partnerstva Afrike in EU, ki so ga sprejeli voditelji držav in vlad EU in Afrike na srečanju v Lizboni 8. in 9. decembra 2007,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Eno leto po Lizboni: uresničevanje partnerstva med Afriko in EU" (KOM(2008)0617),

–   ob upoštevanju sklepov Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose z dne 10. novembra 2008 z naslovom "Eno leto po Lizboni: uresničevanje partnerstva med Afriko in EU",

–   ob upoštevanju skupnega poročila o napredku pri izvajanju skupne strategije Afrike in EU ter njegovega prvega akcijskega načrta (2008–2010), ki ga je ministrska trojka Afrike in EU sprejela 21. novembra 2008 v Adis Abebi v Etiopiji,

–   ob upoštevanju obvestila z dne 17. decembra 2008 ad hoc odbora vseafriškega parlamenta za odnose z Evropskim parlamentom in ad hoc delegacije Evropskega parlamenta za odnose z vseafriškim parlamentom predsedstvoma Afriške unije in EU, Evropski komisiji in komisiji AU o vlogi vseafriškega in Evropskega parlamenta pri izvajanju in spremljanju skupne strategije,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2007 o stanju odnosov EU-Afrika(1),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. novembra 2005 o razvojni strategiji za Afriko(2),

–   ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških (AKP) držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, podpisanega dne 23. junija 2000(3), in spremenjenega s sporazumom o spremembi Sporazuma o partnerstvu, podpisanim v Luxembourgu dne 25. junija 2005(4) (sporazum iz Cotonouja),

–   ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1905/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja(5),

–   ob upoštevanju členov 177 do 181 Pogodbe ES,

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj in mnenja Odbora za mednarodno trgovino (A6-0079/2009),

A.   ker mora cilj izkoreninjenja revščine ostati v središču skupne strategije,

B.   ker polovica prebivalstva Afrike živi v revščini in ker je Afrika edina celina, ki ne napreduje pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja, zlasti kar zadeva zmanjšanje revščine, umrljivost otrok, zdravje mater ter boj proti virusu HIV/AIDS in malariji,

C.   ker je cilj skupne strategije preseči razvoj, preseči Afriko in preseči institucije, da bi zajela več afriških in svetovnih vprašanj kot v preteklosti, na primer energijo, podnebne spremembe in varnost, ter vključila širši spekter neinstitucionalnih akterjev,

D.   ker je bil v zadnjem letu vzpostavljen večji del institucionalne strukture in inovativnih delovnih metod skupne strategije, vendar je bilo doseženega le malo dejanskega napredka,

E.   ker je treba vseafriški in Evropski parlament kljub temu, da je v skupni strategiji izrecno priznana njuna vloga pri pregledovanju napredka in zagotavljanju političnih smernic partnerstvu, na vsak strukturen in smiseln način vključiti tudi v oblikovanje, sprejetje in spremljanje skupne strategije,

F.   ker so civilna družba in lokalni organi, zlasti afriški, minimalno udeleženi pri izvajanju skupne strategije,

G.   ker je za izvajanje skupne strategije dodeljenih zelo malo novih sredstev, ustrezni viri financiranja pa so že bili dokončno načrtovani, preden je ta bila sprejeta,

H.   ker bi vključitev Evropskega razvojnega sklada v proračun EU, k čemur je Parlament že večkrat pozval, omogočila večjo skladnost politik in parlamentarni nadzor nad izdatki za razvoj,

I.   ker afriški delež svetovne trgovine upada, Afrika pa je izključena tudi iz priložnosti, ki jih nudi globalizacija,

J.   ker zaradi bega kapitala, zlasti nezakonitega, afriška gospodarstva vsako leto izgubijo več milijard evrov, beg možganov pa celino stane veliko intelektualne zmogljivosti, ki je bistvena za njen prihodnji razvoj,

K.   ker sta proizvodnja hrane in varnost preskrbe s hrano v Afriki vse manj pomembni politični prednostni nalogi, v zadnjem desetletju pa sta ostali tudi brez naložb, kar ima lahko – kot se je izkazalo v sedanji krizi cen hrane – pogubne posledice,

L.   ker je Afrika premalo zastopana v mednarodnih organizacijah in večstranskih forumih, ki odločajo o številnih vprašanjih, pomembnih za prihodnost celine,

M.   ker s pojavom netradicionalnih donatorjev dolgotrajen odnos med EU in Afriko dobiva nov pomen, saj njihovi načrti in prednostne naloge za Afriko pomenijo nova tveganja in izzive,

N.   ker je bistveno najti sinergije med institucijami skupne strategije in institucijami obstoječih odnosov, kot so sporazum iz Cotonouja, evro-sredozemska strategija in strateško partnerstvo Južna Afrika–EU, in se izogniti prekrivanju med njimi,

O.   ker bodo ob reviziji sporazuma iz Cotonouja leta 2009 skušali razjasniti prihodnji odnos med državami AKP in Afriško unijo,

P.   ker je raven osveščenosti glede ciljev in ukrepov skupne strategije zaskrbljujoče nizka in ker je – zlasti v Afriki – osveščenost javnosti o strateškem partnerstvu Afrika-EU in o pripadnosti temu partnerstvu neposredno povezana z zmožnostjo skupne strategije, da takoj doseže oprijemljive rezultate, ki bodo izboljšali življenjski standard Afričanov,

Q.   ker mora partnerstvo upoštevati, da je treba – četudi "enakovredno partnerstvo" pomeni enakovrednost EU in Afriške unije z vidika udeležbe v razpravah in oblikovanja politike – obravnavati tudi kruto realnost, da celini in njune institucije še zdaleč nista enakovredni z vidika institucionalnega razvoja, zmožnosti odločanja in virov,

Oblikovanje strukture EU-Afrika

1.   pozdravlja, da so leto po tem, ko je bila sprejeta skupna strategija, glavni sestavni deli institucionalne strukture za njeno izvajanje končno pripravljeni in so začeli delovati, podprti pa so tudi z akcijskim načrtom, ki predvideva rezultate in časovni razpored, ter da je bilo doseženega nekaj napredka v smeri izvajanja skupne strategije in njenih tematskih partnerstev; vendar obžaluje, da so po prvem letu izvajanja nekatera partnerstva še vedno v postopku opredeljevanja delovnih metod in še niso določila želenih rezultatov, časovnega razporeda in proračunskih sredstev;

2.   pozdravlja, da sta se EU in Afriška unija v prvem letu po podpisu skupne strategije srečali večkrat kot kdajkoli prej;

3.   poziva Komisijo in komisijo Afriške unije ter njune države članice, naj kot prednostno nalogo zaključijo oblikovanje te institucionalne strukture z razvojem parlamentarnih in družbenih komponent ter komponent lokalnih oblasti, ki naj bi vodile in podpirale proces z zagotavljanjem njegove preglednosti, prevzemanja odgovornosti in demokratične legitimnosti;

4.   pozdravlja ustanovitev izvajalskih skupin EU z udeležbo zainteresiranih držav članic, ne samo, ker je financiranje skupne strategije v precejšnji meri odvisno od prispevkov držav članic, ampak tudi, ker bo neposredna udeležba držav članic prispevala k večji osveščenosti, kontinuiteti in trajnosti ukrepov, predvidenih v akcijskem načrtu;

5.   poziva institucije skupne strategije, naj se popolnoma osredotočijo na potrebne rezultate, glede na to, da se bo prvi akcijski načrt izvajal manj kot tri leta (2008–2010);

Vloga parlamentov

6.   ponovno poziva Komisijo in komisijo Afriške unije, naj Evropski parlament in vseafriški parlament dejavno vključita v izvajanje in zagotavljanje političnih smernic za skupno strategijo v skladu svojim statusom ključnih komponent te institucionalne strukture;

7.   poudarja vlogo medparlamentarnih organov med Evropskim parlamentom in afriškimi parlamenti, kot sta skupna parlamentarna skupščina AKP-EU in skupna parlamentarna skupščina Euromed, pri krepitvi miru in varnosti, odgovornega vodenja države in demokracije, poleg tega pa sta to tudi učinkoviti platformi za sodelovanje in obravnavanje vprašanj skupnega pomena;

8.   ugotavlja, da je bilo na enajstem srečanju ministrske trojke Afrike in EU sprejeto letno poročilo o napredku pri izvajanju skupne strategije in njen prvi akcijski načrt, zgoraj omenjeno sporočilo Komisije pa je prispevek EU k temu poročilu;

9.   vendar obžaluje, da je bilo poročilo napisano brez posvetovanja z Evropskim parlamentom ali vseafriškim parlamentom oz. brez njunega prispevka;

10.   predlaga, naj se predsednika vseafriškega parlamenta in Evropskega parlamenta sistematično udeležujeta vrhunskih srečanj med EU in Afriko z namenom predstavitve sklepov navedenih parlamentov o izvajanju akcijskega načrta in predloge za prihodnje usmeritve skupne strategije;

11.   poziva, naj člani ministrske trojke neposredno pred svojim pomladnim srečanjem izmenjajo mnenja s predstavniki pristojnih organov vseafriškega parlamenta in Evropskega parlamenta, ko lahko parlamenta predstavita svoje predloge in priporočila o najnovejšem letnem poročilu o napredku; predlaga, naj se na srečanju ministrske trojke razpravlja tudi o predlogih in priporočilih parlamentov; pričakuje, da bo prihodnje skupno letno poročilo, ki bo sprejeto na naslednjem jesenskem srečanju ministrske trojke, pokazalo, kako so se ti predlogi in priporočila upoštevali; poziva, naj se tudi predstavniki Parlamenta srečajo z ministri trojke v okviru jesenskega srečanja trojke;

12.   meni, da morata vseafriški in Evropski parlament na ustrezni ravni sodelovati v skupnih strokovnih skupinah in delovni skupini Afriške unije in EU;

13.   pozdravlja, da je Evropska komisija za povečanje zmogljivosti institucij Afriške unije v okviru devetega Evropskega razvojnega sklada določila podporni program v znesku 55 milijonov EUR; ponovno vztraja, da je treba del teh sredstev dati na razpolago za okrepitev upravne in izvedbene zmogljivosti vseafriškega parlamenta, ter poziva Komisijo, naj pripravi akcijske načrte za uporabo teh proračunov ob tesnem posvetovanju z vseafriškim parlamentom in ob sodelovanju z Evropskim parlamentom;

14.   priporoča, naj z delom proračuna, namenjenim vseafriškemu parlamentu, ta neposredno upravlja, ko bo Parlament za to vzpostavil potrebno upravno zmogljivost in izpolnil zahteve iz Finančne uredbe (zlasti iz člena 56)(6), ki Komisiji omogoča izvrševanje proračuna s posrednim centraliziranim upravljanjem;

15.   poziva Komisijo in komisijo Afriške unije, naj poenostavita postopke, da bi zagotovili neposreden in učinkovit dialog s parlamentoma, da bi se izognili nesprejemljivim zamudam, pri tem pa ustrezno upoštevata njune postopkovne posebnosti;

16.   ponovno poziva k vključitvi Evropskega razvojnega sklada v proračun, obenem pa poziva Komisijo, naj Evropski in vseafriški parlament obvešča o vseh fazah proračunskega postopka;

Civilna družba in nedržavni akterji

17.   meni, da mora skupna strategija, če želi biti resnično obsežno in daljnosežno na ljudi usmerjeno partnerstvo, dejansko vključevati civilno družbo in lokalne organe ter omogočiti njihovo učinkovito udeležbo pri delu njenih izvajalskih organov;

18.   obžaluje, da so v akcijskem načrtu pretirano poudarjeni državni ukrepi, čeprav je v njem navedeno, da je vsako partnerstvo med Afriko in EU odprto za številne ukrepe; poudarja, da je treba prispevek in udeležbo parlamentov in nedržavnih akterjev, na primer organizacij civilne družbe, lokalnih oblasti in drugih nedržavnih akterjev poglobiti in dodatno pojasniti;

19.   pozdravlja Ekonomski, socialni in kulturni svet Afriške unije (Ecosocc) kot gonilno silo za izgradnjo partnerstva med afriškimi vladami in civilno družbo; vendar je zaskrbljen zaradi nizke ravni udeležbe afriške civilne družbe pri izvajanju skupne strategije in poziva k takojšnjim prizadevanjem, zlasti na strani Afrike, za oblikovanje postopkov za identifikacijo, načrtovanje in učinkovito udeležbo predstavnikov afriških nedržavnih akterjev v tesnem sodelovanju z zainteresiranimi stranmi;

20.   poziva Evropsko komisijo, naj razvije ustrezna orodja za krepitev zmogljivosti organizacij afriške civilne družbe, posebej usmerjena na povečanje njihove sposobnosti, da se spoprimejo z izvajanjem skupne strategije;

Partnerstva

21.   opozarja, da mora skupna strategija obravnavati tudi vprašanja, ki – čeprav uradno pripadajo drugi institucionalni strukturi – globoko vplivajo na prihodnost Afrike in oblikujejo odnose med celinama, na primer gospodarski partnerski sporazumi ter odnosi med regionalnimi skupinami v okviru sporazumov o gospodarskem partnerstvu in drugimi obstoječimi regionalnimi skupinami v Afriki (vključno z regionalnimi gospodarskimi skupnostmi), druga revizija sporazuma iz Cotonouja, evro-sredozemska strategija, strateško partnerstvo Afrike in EU ter afriški odnosi z novimi svetovnimi akterji, na primer Kitajsko in Brazilijo;

22.   meni, da je trajnostni gospodarski, socialni in okoljski razvoj možen le v državah, ki lahko zagotovijo mir, demokracijo in spoštovanje človekovih pravic;

23.   poziva Komisijo, Svet in afriško stran, naj zagotovijo skladnost med strategijo in drugimi evropskimi politikami, ki lahko škodljivo vplivajo na spodbujanje novega strateškega partnerstva med EU in Afriko, zlasti trgovinsko, okoljsko, migracijsko in kmetijsko politiko; poudarja, da bi moral politični dialog med EU in Afriko vključevati ta vprašanja;

24.   poudarja, da mora – da bo boj proti revščini, ki mora ostati v središču skupne strategije, uspešen – strateško partnerstvo Afrike in EU pomagati spodbujati trajnostni gospodarski in socialni razvoj, privabiti tuje naložbe, spodbujati pravično mednarodno trgovino in prispevati k ustvarjanju razmer, v katerih bodo afriške države lahko postopno zavzele svoje mesto v svetovnem gospodarstvu;

Mir in varnost

25.   pozdravlja napredek, dosežen pri partnerstvu za mir in varnost; je seznanjen s političnim dialogom med Afriško unijo in EU o kriznih razmerah v Afriki in drugod; poudarja, da mora ta dialog obravnavati vsa vprašanja, povezana z mirom in varnostjo, od preprečevanja in reševanja konfliktov do pokonfliktne obnove in vzpostavljanja miru, vključno s poglobljenim dialogom o izvajanju načela odgovornosti za zaščito;

26.   poziva, naj se ustrezno prednost nameni izvajanju afriške strukture za mir in varnost; ponovno poudarja, da Evropski razvojni sklad ni ustrezen finančni vir za prihodnje dopolnjevanje mirovne pomoči za Afriko; meni, da morajo biti izdatki Evropskega razvojnega sklada v skladu z merili Odbora za razvojno pomoč Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD/DAC) za uradno razvojno pomoč; ponovno poziva k dokončni rešitvi za financiranje mirovne pomoči za Afriko;

27.   pozdravlja, da je septembra 2008 generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Mun ustanovil odbor uglednih oseb Afriške unije in Združenih narodov, ki bo opredelil, kako lahko mednarodna skupnost podpre operacije Afriške unije za ohranjanje miru, ustanovljene okviru mandata Združenih narodov;

Upravljanje in človekove pravice

28.   poudarja, da mora biti pojem upravljanja merilo za to, kako dobro deluje neka družba prek reda in miru, spoštovanja in dejavnega spodbujanja človekovih pravic, boja proti korupciji, ustvarjanja bogastva ter pregledne in pravične porazdelitve bogastva ter osnovnih zdravstvenih in socialnih storitev; poudarja, da zunanji akterji ne smejo ocenjevati upravljanja samo z zunaj določenimi merili, ampak na podlagi skupaj dogovorjenih in skupnih vrednot ter standardov;

29.   poudarja pomen trajnostne demokracije, vključno z odgovornim upravljanjem in demokratičnimi volitvami, kar mora zajemati pomoč za izgradnjo parlamentarnih zmogljivosti, udeležbo civilne družbe in lokalnih oblasti v političnem dialogu;

30.   poudarja, da morata obe strani izboljšati upravljanje: to ni prednostna naloga le v Afriki, ampak tudi na evropski strani, ki mora izboljšati upravljanje in odgovornost glede obveznosti za pomoč ter usklajevanje donatorjev, da bi bolje upoštevali vprašanje t. i. "sirot pomoči"; ugotavlja, da imajo nacionalni in celinski parlamenti, nedržavni akterji in lokalni organi pomembno vlogo na tem področju;

31.   poziva k večji podpori obstoječim afriškim pobudam, kot je afriški mehanizem medsebojnega pregleda (APRM), ki je do zdaj najresnejša pobuda afriških držav za izboljšanje upravljanja na celini, in različni instrumenti Afriške unije, s katerimi se bo povečala afriška odgovornost za proces;

32.   je resno zaskrbljen, ker "profili upravljanja", ki jih je razvila Komisija za vsako od držav AKP in ki bodo usmerjali načrtovanje razvojne pomoči iz dodatnega sklada 2,7 milijard EUR iz desetega Evropskega razvojnega sklada, niso bili pripravljeni participativno; ugotavlja, da je bila upravičenost do dodatnih sredstev v državah prejemnicah obravnavana na podlagi meril, od katerih je samo eno neposredno povezano z razvojnimi cilji tisočletja; izraža zaskrbljenost, ker Komisija "profilira" tveganje, ki spodkopava postopek afriškega mehanizma medsebojnega pregleda; poziva Komisijo, naj se posvetuje z Evropskim parlamentom in Svetom ter ju obvešča o spremljanju in porabi teh sredstev za zagotovitev, da bodo le-ta namenjena pobudam za upravljanje, v podporo agendi Afriške unije za upravljanje in postopku afriškega mehanizma medsebojnega pregleda;

33.   poziva, naj dialog v okviru partnerstva za upravljanje in človekove pravice obravnava nekaznovanost za zlorabe človekovih pravic, ob upoštevanju najboljše prakse v nacionalnem in mednarodnem pravu, vključno z delom mednarodnih kazenskih sodišč, ustanovljenih v Sierri Leone in Ruandi;

Trgovina, gospodarski razvoj in regionalna integracija

34.   meni, da je, kar zadeva partnerstvo o trgovini in regionalnem povezovanju, pod pravimi pogoji, povečanje trgovine bistveno gonilo za gospodarsko rast, če so trgovinske politike skladne z razvojnimi cilji; zato pozdravlja cilje tega partnerstva za podporo afriškega regionalnega povezovanja in za okrepitev trgovinskih zmogljivosti celine;

35.   pričakuje hitro sklenitev pogajalskega kroga Svetovne trgovinske organizacije iz Dohe, vendar vztraja, da mora biti poudarek predvsem na razvoju, s podpiranjem vključevanja afriških narodov v svetovno gospodarstvo, učinkovitim zmanjšanjem kmetijskih subvencij, ki izkrivljajo trgovino, in odpravo izvoznih subvencij v kmetijstvu;

36.   meni, da mora EU pomagati afriškim državam zagotoviti, da bo njihovo kmetijstvo samozadostno, ter podpirati osnovne storitve in občutljive domače industrijske panoge;

37.   vztraja, da morajo biti končni sporazumi o gospodarskem partnerstvu, podpisani z afriškimi državami, predvsem orodje za razvoj, ki bo spoštovalo različne zmogljivosti in ravni razvoja posameznih upravičencev;

38.   poudarja, da morajo sporazumi o gospodarskem partnerstvu spodbujati afriško regionalno povezovanje, ne pa ga ovirati; podpira prizadevanja Afriške unije, da bi okrepila regionalne gospodarske skupnosti kot bistvene elemente za regionalno povezovanje celine;

39.   vztraja, naj Komisija in države članice spoštujejo svojo zavezo, da bodo do leta 2010 vsako leto zagotovile vsaj 2 milijardi EUR dejanske pomoči za trgovino, od katere bo največji delež pripadel Afriki; poziva, naj se hitro določi in zagotovi delež virov pomoči za trgovino; poudarja, da morajo biti ta sredstva dodatni viri, ne pa le sredstva iz Evropskega razvojnega sklada v drugi obliki;

40.   poziva partnerstvo, naj obravnava širšo agendo za pomoč za trgovino, tudi razvoj infrastruktur, spodbujanje poslovnega razvoja in boljše predpise, vključno s preprostejšimi in uporabnikom prijaznimi pravili o poreklu;

41.   poziva partnerstvo, naj obravnava tudi gospodarske vidike, ki četudi niso nujno povezani s trgovino, pomembno vplivajo na afriška gospodarstva, na primer potrebo po ukrepih za ustavitev nezakonitega bega kapitala in po spodbujanju mednarodne ureditve davčnih oaz;

42.   poziva, naj skupna strategija prizna in podpre vlogo migrantov in diaspor za razvoj njihovih matičnih držav, tako da omogoči njihove naložbe v teh državah in zmanjša stroške transferja;

Ključna razvojna vprašanja

43.   vztraja, da bo v zvezi s partnerstvom za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja tudi z večjo in boljšo pomočjo težko doseči te cilje ter zato poziva države članice EU, naj spoštujejo zaveze, ki so jih nedavno ponovno potrdile na konferenci v Dohi o financiranju razvoja in na forumu na visoki ravni o učinkovitosti pomoči v Akri, zlasti kar zadeva njen obseg, skladnost politik, odgovornost, preglednost in porazdelitev dela med donatorji;

44.   opozarja, da so osnovno zdravstvo ter osnovno in srednje izobraževanje bistveni katalizatorji za uresničitev razvojnih ciljev novega tisočletja; posledično spodbuja afriške države, naj poskrbijo, da bodo ta področja glavne prednostne naloge njihovih strategij za zmanjšanje revščine; poziva partnerstvo, naj spodbuja tak razvoj, glede na to, da se je Evropska komisija obvezala, da bo vsaj 20 % svojega proračuna za pomoč porabila za te sektorje; poziva Komisijo, naj razširi to obvezo na Evropski razvojni sklad; opominja, da morajo vsa prizadevanja v zvezi s tem vključevati invalidne osebe; v zvezi s tem pozdravlja izid prvega srečanja skupne strokovne skupine in poziva vpletene stranke, naj zagotovijo, da bo v prihodnjem letu dosežen napredek;

45.   poziva Evropsko komisijo, naj nujno sprejme ukrepe, da bo izpolnila svoje obveze na področju zdravja, kar zadeva sklepe in priporočila Evropskega računskega sodišča z januarja 2009 o razvojni pomoči ES za zdravstvene storitve v podsaharski Afriki; poudarja, da je pri desetem vmesnem pregledu Evropskega razvojnega sklada pomembno povečati pomoč Komisije za zdravstveni sektor v podsaharski Afriki, da bi podprli njeno zavezanost razvojnim ciljem tisočletja na področju zdravja;

46.   spodbuja države članice EU in Afriške unije, naj dajo večji pomen zanesljivosti in neodvisnosti pri oskrbi s hrano v Afriki ter podpirajo ukrepe za povečanje produktivnosti in konkurenčnosti afriškega kmetijstva, zlasti proizvodnje hrane za lokalne trge, ter spodbujanju zelenih pasov okoli mest;

47.   poziva države članice, naj v svoje razprave – v okviru skupne strategije in zunaj nje – vključijo vprašanje pravične porazdelitve bogastva, pridobljenega z izkoriščanjem naravnih virov; vztraja, da morajo biti nacionalni prihodki iz naravnih virov prednostno namenjeni zadovoljevanju osnovnih potreb zadevnih narodov, zlasti na področju zdravja, izobraževanja, ohranjanja naravnih virov in okolja, kar bo pripomoglo k uresničitvi razvojnih ciljev tisočletja;

48.   je zaskrbljen, da se bo rekordna rast v Afriki zaustavila zaradi upočasnitve svetovne gospodarske rasti, ter poudarja, da se utegne zaradi padca cen proizvodov, manjših naložbenih tokov, finančne nestabilnosti in zmanjšanja prilivov celina vrniti na stanje izpred desetih let;

Drugi vidiki strategije

49.   opozarja, da so, za podnebne spremembe v prvi vrsti odgovorne razvite države, njihov negativni vpliv pa je večji v državah v razvoju; zato vztraja, da so potrebna nova sredstva, če želimo preprečiti, da bi bile afriške države prisiljene plačati prekomerno ceno za prilagoditev učinkom teh sprememb in za njihovo ublažitev; poleg tega podpira skupno deklaracijo EU in Afrike o podnebnih spremembah, ki je bila v Poznanju decembra 2008 na konferenci pogodbenic okvirne Konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah;

50.   v okviru partnerstva za migracije in zaposlovanje zahteva pravično in izvedljivo rešitev za beg možganov, zaradi katerega veliko afriških narodov ostaja brez številnih kvalificiranih delavcev, zlasti v zdravstvenem sektorju;

51.   poziva k novemu sistemu evropske modre karte, s katerim bi kvalificirane delavce iz sektorjev držav v razvoju, kjer primanjkuje delovne sile, zlasti na področju zdravstva in izobraževanja, spodbujali, da ne zapustijo matične države;

52.   poziva Komisijo, naj uporabi partnerstvo EU-Afrika, da bo pomagala afriškim državam izkoristiti prožnosti, ki so zagotovljene v deklaraciji iz Dohe o sporazumu o trgovniskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS) in javnem zdravju, da bi omogočili lažji dostop do dostopnih osnovnih zdravil v Afriki;

53.   kar zadeva partnerstvo za znanost in tehnologijo spodbuja obe strani, naj si prizadevata premostiti vrzel s spodbujanjem sodelovanja na področju razvoja in prenosa tehnologije, zlasti v zvezi s telefonijo in internetom;

54.   pričakuje, da bodo v okviru skupne strategije sprejeti posebni ukrepi za izboljšanje priložnosti žensk, otrok in invalidnih oseb v Afriki, saj se te skupine v državah v razvoju soočajo s posebno resnimi težavami;

55.   poudarja, da če naj bi skupna strategija presegla Afriko z večjim sodelovanjem EU in Afrike z mednarodnimi organi ter v večstranskih pogajanjih o vprašanjih, kot so trgovina, človekove pravice ali podnebne spremembe, si morata EU in Afrika prizadevati, da bodo mednarodne institucije, na primer Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad in Svetovna trgovinska organizacija, bolj demokratične in bolj reprezentativne ter bodo zagotovile, da bo Afrika končno lahko imela vpliv, ki bo skladen z njeno velikostjo in statusom;

56.   ponovno poziva institucije EU, naj oblikujejo specifičen finančni instrument za izvajanje skupne strategije, s centralizacijo vseh obstoječih virov financiranja, na jasen, predvidljiv način, ki ga je mogoče programirati; se sprašuje, do kakšne mere bo lahko skupna strategija dosegla svoje visoke cilje ali ponudila resnično dodano vrednost brez vsakršnih novih sredstev ali celo brez reprogramiranja obstoječega financiranja;

57.   poziva vlade EU in Afrike, naj učinkoviteje in bolj sistematično obveščajo ljudi o ukrepih in dosežkih skupne strategije ter si prizadevajo za širšo medijsko pokritost;

Obeti za prihodnost

58.   glede na izkušnjo vrhunskega srečanja EU in Afrike v Lizboni dne 8. in 9. decembra 2007 pričakuje resno sodelovanje Evropskega in vseafriškega parlamenta in organizacij civilne družbe ter lokalnih organov v pripravah na tretji vrh Afrika-EU leta 2010 in njuno dejavno udeležbo na vrhu samem;

59.   poziva Komisijo in komisijo Afriške unije ter predsedstvi, naj se dogovorita glede zgoraj izpostavljenih predlogov, katerih cilj je okrepiti udeležbo parlamenta pri izvajanju in spremljanju skupne strategije;

60.   namerava v Evropskem parlamentu doseči ustrezno usklajenost in sinergijo med vsemi njegovimi organi, da bi podprl izvajanje in spremljanje skupne strategije; v zvezi s tem ponavlja svoj namen preoblikovati svojo ad hoc delegacijo za odnose z vseafriškim parlamentom v samostojno medparlamentarno delegacijo;

o
o   o

61.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, Ekonomsko-socialnemu odboru EU, Gospodarskemu, socialnemu in kulturnemu svetu Afriške unije, komisiji in izvršnemu svetu Afriške unije, vseafriškemu parlamentu, Svetu ministrov AKP in Skupni parlamentarni skupščini AKP-EU.

(1) UL C 263 E, 16.10.2008, str. 633. (2) UL C 280 E, 18.11.2006, str. 475. (3) UL L 317, 15.12.2000, str. 3. (4) UL L 209, 11.8.2005, str. 27. (5) UL L378, 27.12.2006, str. 41. (6) Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL L 248, 16.9.2002, str. 1).

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 24. marca 2009 o pogodbah o razvojnih ciljih tisočletja (2008/2128(INI))

P6_TA(2009)0152 A6-0085/2009

Evropski parlament,

-   ob upoštevanju deklaracije tisočletja Združenih narodov z dne 18. septembra 2000, v kateri se je mednarodna skupnost obvezala, da bo dosegla razvojne cilje tisočletja ter do leta 2015 za polovico zmanjšala revščino v svetu, in ki je bila ponovno potrjena na več konferencah Združenih narodov, zlasti na konferenci o financiranju razvoja v Monterreyu,

-   ob upoštevanju obveznosti, ki so jih države članice sprejele na zasedanju Evropskega sveta v Barceloni 15. in 16. marca 2002,

-   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. junija 2007 o razvojnih ciljih tisočletja – vmesni pregled(1),

-   ob upoštevanju skupne izjave Sveta in predstavnikov vlad držav članic v okviru Sveta ter Evropskega parlamenta in Komisije o razvojni politiki Evropske unije z naslovom "Evropsko soglasje"(2), podpisane 20. decembra 2005,

-   ob upoštevanju paketa razvojnih ciljev tisočletja, ki ga je pripravila Komisija leta 2005,

-   ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Pospeševanje napredka v smeri doseganja razvojnih ciljev novega tisočletja – financiranje razvoja in učinkovitost pomoči" (KOM(2005)0133),

-   ob upoštevanju letnega poročila Komisije z naslovom "Uresničevanje obljub Evrope o financiranju za razvoj" (KOM(2007)0164),

-   ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Pomoč EU: nuditi več, hitreje in bolje" (KOM(2006)0087),

-   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. septembra 2008 o ukrepih po konferenci iz Monterreya iz leta 2002 o financiranju razvoja(3),

-   ob upoštevanju rezultatov in končnega dokumenta o ukrepih po mednarodni konferenci o financiranju razvoja za pregled izvajanja soglasja iz Monterreya (Doha, Katar, 29. november do 2. december 2008)(4),

-   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. maja 2008 o ukrepih po pariški deklaraciji iz leta 2005 o učinkovitosti pomoči(5),

-   ob upoštevanju dokumenta Komisije z dne 19. junija 2007 z naslovom "Pogodba o razvojnih ciljih tisočletja, pristop za dolgoročnejšo in predvidljivejšo proračunsko pomoč",

-   ob upoštevanju novega strateškega partnerstva med Afriko in Evropsko unijo,

-   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2007 o stanju odnosov med EU in Afriko(6),

-   ob upoštevanju pariške deklaracije o učinkovitosti pomoči z dne 2. marca 2005 in sklepov foruma na visoki ravni o ukrepih po tej deklaraciji, ki je potekal v Akri od 2. do 4. septembra 2008,

-   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. aprila 2006 o učinkovitosti pomoči in korupciji v državah v razvoju(7),

-   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. septembra 2008 o maternalni umrljivosti pred srečanjem OZN na visoki ravni o razvojnih ciljih tisočletja, ki naj bi potekalo 25. septembra 2008(8),

-   ob upoštevanju dokumenta "The Aid Delivery Methods. Guidelines of the Programming, Design & Management of General Budget Support" (Metode dodeljevanja pomoči. Smernice o načrtovanju, zasnovi in upravljanju splošne proračunske podpore)(9),

-   ob upoštevanju določb sporazuma iz Cotonouja z dne 23. junija 2000, zlasti člena 58, kakor je bil spremenjen leta 2005, v katerem so navedene ustanove, ki so upravičene do financiranja,

-   ob upoštevanju priporočil o dobri praksi Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj o proračunski pomoči v dokumentu z naslovom "Uskladitev donatorskih praks za učinkovito zagotavljanje pomoči"(10),

-   ob upoštevanju posebnega poročila št. 2/2005 Računskega sodišča o proračunski pomoči ERS državam AKP: upravljanje vidika "reforma javnih financ" s strani Komisije(11),

-   ob upoštevanju posebnega poročila Računskega sodišča št. 10/2008 o razvojni pomoči ES za zdravstvene storitve v podsaharski Afriki z odgovori Komisije,

-   ob upoštevanju poročila "Ocena skupne proračunske podpore - Zbirno poročilo", objavljenega maja 2006(12),

-   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2006 o novih finančnih instrumentih za razvoj v zvezi s cilji novega tisočletja(13),

–   ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov z dne 13. decembra 2006, ki so jo podpisale Evropska skupnost in države članice,

-   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

-   ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A6-0085/2009),

A.   ker se je Evropska unija pridružila deklaraciji tisočletja za razvoj iz leta 2000 in se je z vso mednarodno skupnostjo obvezala, da bo do leta 2015 skrajno revščino zmanjšala za polovico, pri čemer bo svoja prizadevanja osredotočila na osem razvojnih ciljev tisočletja,

B.   ker po nedavnih ocenah 1,4 milijarde ljudi še vedno živi pod pragom revščine (z 1,25 USD na dan), kar je več kot četrtina prebivalcev sveta v razvoju,

C.  C ker so Komisija in države članice Evropske unije leta 2007 sprejele nove obveznosti, z izvajanjem katerih bodo občutno prispevale k odpravljanju zamude pri uresničevanju teh ciljev,

D.   ker zaradi pomanjkljivega dostopa do zdravstvenega varstva in osnovnih storitev umre na milijone ljudi, začarani krog revščine pa se nadaljuje, čeprav je dostop do takšnih storitev in do osnovnega izobraževanja človekova pravica, za katero morajo vlade zagotoviti, da se bo spoštovala in uresničevala,

E.   ker bi pogodbe o razvojnih ciljih tisočletja lahko bile eden od instrumentov za spoprijemanje z izzivi, s katerimi se soočajo države v razvoju zaradi svetovne prehrambene krize, zlasti v kmetijskem sektorju,

F.   ker večina držav v razvoju kljub dosedanjim številnim prizadevanjem nima potrebnih sredstev, da bi se lahko spoprijela z izzivi na področju zdravstvenega varstva in izobraževanja, zato je nujna zunanja pomoč,

G.   ker mora Parlament podati razrešnico v zvezi z Evropskim razvojnim skladom,

H.   ker namerava Komisija občutno povečati uporabo proračunske pomoči v obdobju veljavnosti desetega Evropskega razvojnega sklada, da bi bila njena pomoč učinkovitejša in da bi uresničila zastavljene cilje,

I.   ker učitelji in zdravstveni delavci v državah v razvoju delajo v zelo slabih pogojih, za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja pa je potrebnih približno dva milijona učiteljev in več kot štiri milijone zdravstvenih delavcev, ki bi jih lahko z zagotovitvijo ustrezne proračunske pomoči v okviru pogodbe o razvojnih ciljih tisočletja zaposlili in usposobili,

J.   ker stalno pomanjkanje zdravstvenih delavcev in učiteljev povečuje beg možganov, ki ga organizirajo bogate države,

K.   ker namerava Unija povečevati izdatke proračunske pomoči, zlasti z občutnim povečanjem sektorske proračunske pomoči za zdravstveno varstvo in izobraževanje, še posebej v afriških državah,

L.   ker so v pogodbah o razvojnih ciljih tisočletja opredeljeni konkretni cilji, ki jih je treba doseči na področju zdravstvenega varstva in osnovnega izobraževanja, lahko pa se v njih obravnavajo tudi druga prednostna področja,

M.   ker mora količinsko povečanje pomoči v skladu z uradnim stališčem Parlamenta o razvojni pomoči, kot je določeno v odstavku 6 zgoraj omenjene resolucije z dne 16. februarja 2006 o novih finančnih instrumentih za razvoj v zvezi s cilji novega tisočletja, "potekati vzporedno z izboljšanjem kakovosti oziroma je treba učinkovitost pomoči povečati s pomočjo treh dejavnikov – usklajevanjem, dopolnjevanjem, skladnostjo – pa tudi z zmanjšanjem transakcijskih stroškov pomoči, izboljšanjem predvidljivosti in trajnosti mehanizmov pomoči, povečanjem hitrosti pri dodeljevanju pomoči, nadaljnjo sprostitvijo pomoči, iskanjem rešitev za nevzdržno breme dolgov, spodbujanjem dobrega upravljanja in bojem proti korupciji ter povečanjem zmogljivosti prejemnikov pomoči za črpanje",

N.   ker lahko pretok predvidljive in dolgoročne pomoči neposredno in učinkovito prispeva h konkretnemu izvajanju strategij za odpravo revščine, opredeljenih v razvojnih ciljih tisočletja,

O.   ker veliko držav članic Evropske unije, kljub temu da so se v Monterreyu (2002), Gleneaglesu (2005), Parizu (2005) in Akri (2008) obvezale, da bodo izboljšale količino in kakovost razvojne pomoči, še vedno ne dodeljuje vse pomoči, za katero so se obvezale, ko pa jo dodelijo, je del te pomoči neustrezen,

P.   ker je v 30 % primerov proračunska pomoč Komisije izplačana z zamudo zaradi pretiranih upravnih postopkov,

Q.   ker je razlog za nepredvidljivost proračunske pomoči zlasti letni značaj večine pogojev za njeno dodelitev in ker so jo zaradi njene nepredvidljivosti države upravičenke včasih primorane porabiti, še preden jim je dejansko dodeljena ter ne da bi bile prepričane, da jo bodo resnično prejele,

R.   ker nepredvidljivost evropske razvojne pomoči zadeva tudi države prejemnice, ki so pravno varne in imajo stabilno zakonodajno okolje,

S.   ker je Komisija največja večstranska donatorka razvojne pomoči in ena od prvih donatork proračunske pomoči, tovrstno pomoč pa dodeljuje vedno pogosteje in znaša petino pomoči, ki jo je dodelila v zadnjih letih,

T.   ker bi bila proračunska pomoč, ki je že eden od instrumentov za izboljšanje pomoči Unije, še učinkovitejša, če bi bila predvidljivejša in dodeljena za daljše obdobje,

U.   ker se sedanja proračunska pomoč Komisije običajno načrtuje za obdobje treh let, z nekaterimi agencijami pa za obdobje enega leta,

V.   ker predlog pogodbe o razvojnih ciljih tisočletja ne vpliva na proračun in ker pogodba o razvojnih ciljih tisočletja ni nov instrument, temveč oblika izvajanja obstoječih instrumentov,

W.   ker status dokumenta Komisije o pogodbah o razvojnih ciljih tisočletja trenutno ni jasen,

X.   ker Komisija meni, da je čas za oblikovanje pogodbe na podlagi oprijemljivih rezultatov v zvezi z razvojnimi cilji tisočletja namesto letnega preverjanja tradicionalnih pogojev posameznih donatorjev,

Y.   ker je beseda pogodba povezana s finančno obveznostjo, ki zagotavlja, da država donatorica bolje načrtuje, država upravičenka pa se močneje obveže, da bo dosegla konkretne rezultate,

Z.   ker je Komisija predvidela, da bo za obdobje šestih let – to je do konca obdobja veljavnosti desetega Evropskega razvojnega sklada – sklenila prvi niz pogodb o razvojnih ciljih tisočletja,

AA.   ker je predlog Komisije za sprejetje šestletnih pogodb daljnosežnejši od sedanje prakse drugih donatorjev na svetovni ravni,

AB.   ker je Komisija pozvala države članice, naj sofinancirajo pogodbe o razvojnih ciljih tisočletja prek dodatnih prostovoljnih prispevkov v Evropski razvojni sklad,

AC.   ker pogodb o razvojnih ciljih tisočletja, ki so del instrumenta splošne proračunske pomoči, oblikovanega na podlagi meril iz sporazuma iz Cotonouja, ni treba spreminjati, kar zadeva odločitve o tekočih programih in različne oblike izvajanja splošne proračunske pomoči, in ker zaradi njih ni treba oblikovati novega finančnega instrumenta, ker še naprej temeljijo na določbah o proračunski pomoči iz sporazuma iz Cotonouja, prav tako pa so združljive z notranjimi smernicami, ki so bile nedavno opredeljene v zvezi s splošno proračunsko pomočjo,

AD.   ker merila upravičenosti za sklenitev pogodbe o razvojnih ciljih tisočletja vključujejo spoštovanje člena 9 sporazuma iz Cotonouja o človekovih pravicah, demokratična načela in pravno državo,

AE.   ker bi morala učinkovita proračunska pomoč njenim upravičencem omogočiti, da bi financirali lastne strategije in konkretne programe za izboljšanje dostopa do učinkovitih javnih storitev na področju zdravstvenega varstva in izobraževanja,

AF.   ker Komisija ni izpolnila sprejetih obvez, da bo v svoje dialoge z vladami držav v razvoju sistematično vključila poslance in predstavnike organizacij civilne družbe, in ker se danes jasno priznava, da morajo biti zaradi učinkovitosti za razvoj pristojne ne le vlade, temveč tudi parlamenti in organizacije civilne družbe držav v razvoju,

AG.   ker je Komisija predvidela, da bodo države upravičenke tiste, ki bodo pri izvajanju proračunske pomoči dosegle zadovoljive rezultate na makroekonomski ravni in ravni proračunskega upravljanja, in ker se pri tem Komisija razlikuje od drugih donatorjev, kot sta Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka, ki svojo pomoč močno pogojujejo, kar je v nasprotju z načelom, da odgovornost prevzame država upravičenka,

AH.   ker veliko držav, ki nujno potrebujejo večjo in učinkovitejšo pomoč za pospešitev napredka pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja, ne izpolnjuje meril Komisije za sklenitev pogodbe o razvojnih ciljih tisočletja,

AI.   ker se pogodbe o razvojnih ciljih tisočletja v sedanji obliki nanašajo le na države AKP,

AJ.   ker je proračunska pomoč Komisije slabo pregledna ter revnim državam daje premalo odgovornosti, sporazumi o financiranju pa so le redko javni,

AK.   ker je temeljno načelo razvojne pomoči dodeljevanje pomoči tistim, ki jo najbolj potrebujejo in tja, kjer se lahko najkoristneje uporabi,

AL.   ker na primer v Burkina Fasu nihče ni vedel, da potekajo pogajanja o pogodbi o razvojnih ciljih tisočletja med to državo in Komisijo, in ker na spletnem mestu delegacije Komisije v Burkina Fasu o tem ni na voljo nobene informacije,

AM.  ker se je Unija v evropskem soglasju za razvoj obvezala, da bo sprejela pristop, ki bo temeljil na rezultatih in uporabi kazalcev uspešnosti,

AN.   ker mora Komisija dodeljevanje proračunske pomoči še naprej vezati na dosežene rezultate v državah upravičenkah na področju enakosti med ženskami in moškimi in spodbujanja pravic žensk,

AO.   ker so bili sporazumi o proračunski pomoči že sklenjeni med Komisijo in Burkina Fasom (2005–2008), Etiopijo (2003–2006), Gano (2007–2009), Kenijo (2004–2006), Madagaskarjem (2005–2007), Malavijem (2006–2008), Malijem (2003–2007), Mozambikom (2006–2008), Tanzanijo (2006–2008), Ugando (2005–2007) in Zambijo (2007–2008),

AP.   ker je invalidnih 650 milijonov ljudi, od katerih 80 % živi v državah v razvoju, vsak peti pa v skrajni revščini; ker so ena od največjih skupin izključenih in revnih, ki se spoprijema z večplastno diskriminacijo ter ima redko dostop do izobraževanja in zdravstvene oskrbe,

AQ.   ker imajo podpisnice prej omenjene Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov obveznost v okviru splošnih obveznosti in zlasti člena 32 navedene konvencije obveznost, da pri razvojnem sodelovanju upoštevajo invalidnost,

AR.   ker brez zadostnega upoštevanja vključevanja in sodelovanja invalidov razvojni cilji tisočletja ne bodo doseženi do leta 2015,

AS.   ker je v poročilu o izvajanju partnerstva med Afriko in Evropsko unijo z dne 22. novembra 2008, zlasti v odstavku 37, poudarjeno, da je v okviru prizadevanj za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja sprejetih odločno premalo ukrepov za invalide,

Cilji tisočletja - razvojno sodelovanje

1.   ponovno poudarja, da bi morala razvojna pomoč temeljiti na potrebah in rezultatih ter da bi morala biti politika razvojne pomoči oblikovana skupaj z državami prejemnicami;

2.   ponovno poudarja, da morajo države donatorke za dosego razvojnih ciljev tisočletja spoštovati vse svoje obveznosti in izboljšati kakovost pomoči, ki jo zagotavljajo;

3.   vztraja, da je treba ustvariti nove mehanizme za zagotovitev predvidljivejše in trdnejše pomoči;

4.   opozarja na cilj v deklaraciji iz Abuje, po katerem se 15 % državnega proračuna nameni zdravstvu, in cilj svetovne kampanje za izobraževanje, po katerem se 20 % državnega proračuna nameni izobraževanju;

Prednostna področja

5.   poziva Komisijo, naj pri dodeljevanju pomoči zdravstvu in izobraževanju še naprej upošteva rezultate na teh področjih, zlasti pri osnovni zdravstveni oskrbi in osnovnem izobraževanju; poziva jo tudi, naj pojasni, kako se bo dosežen napredek na teh področjih upošteval glede na ostale kazalce in kako ga namerava ocenjevati;

Učinkovitost pomoči - stabilnost in predvidljivost

6.   poziva Komisijo, naj z izvajanjem pogodb o razvojnih ciljih tisočletja in razširitvijo njihovih načel na večje število držav ter s sektorsko proračunsko pomočjo zagotovi predvidljivejšo proračunsko pomoč;

7.   poziva Komisijo, naj občutno skrajša nepotrebne roke zaradi pretiranih upravnih postopkov;

8.   poziva vlade držav v razvoju, naj izdatke državnega proračuna za zdravstvo povečajo za 15 % (v skladu s priporočili deklaracije iz Abuje) in za izobraževanje za 20 % (v skladu z zahtevo svetovne kampanje za izobraževanje);

Proračunska pomoč

9.   poziva Komisijo, naj zagotovi visoko raven izdatkov v obliki proračunske pomoči, pri čemer naj zlasti občutno poveča proračunsko pomoč na socialnem področju držav AKP in zviša sektorsko proračunsko pomoč v drugih regijah;

Pogodbe o razvojnih ciljih tisočletja

10.   z zanimanjem ugotavlja, da predlog pogodb o razvojnih ciljih tisočletja, ki ga je pripravila Komisija, državam upravičenkam zagotavlja minimalno raven pomoči (70 % skupnega zneska pomoči);

11.   vendar je razočaran, da v dokumentu o pogodbah o razvojnih ciljih tisočletja ni navedenega časovnega razporeda za izvajanje teh pogodb, ki so bile oblikovane predvsem za obdobje šestih let desetega Evropskega razvojnega sklada, in zato poziva Komisijo, naj predloži natančno določen časovni razpored;

12.   ugotavlja, da je glavni cilj pogodbe o razvojnih ciljih tisočletja prispevati k večji učinkovitosti pomoči in pospeševanju napredka pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja v državah, kjer so takšne potrebe največje;

13.   poziva Komisijo, naj sprejme sporočilo, v katerem bo opredelila pobudo za oblikovanje pogodbe o razvojnih ciljih tisočletja, ter to pobudo razširi na države, ki niso države AKP in izpolnjujejo merila upravičenosti;

Parlamenti in civilna družba - prevzemanje odgovornosti - preglednost

14.   poziva Komisijo in države upravičenke, naj zagotovijo udeležbo svojih parlamentov in civilne družbe, tudi organizacij invalidov, v vseh fazah dialoga o proračunski pomoči, vključno s pripravo, izvajanjem in oceno programa, opredeljenega v pogodbah o razvojnih ciljih tisočletja;

15.   poudarja, da bi si morali donatorji z uporabo preglednih meril, določenih v partnerstvu z državami prejemnicami, prizadevati spodbujati dobro upravljanje, demokracijo in stabilnost v teh državah in jim ne postavljati enostranskih pogojev;

16.   meni, da bi morali pogoji za izplačilo spremenljivega zneska pomoči zaradi preglednosti temeljiti na rezultatih pod pogojem, da bi to spodbujalo donatorje in upravičence, da bi analizirali dejanski učinek porabljenega denarja in da bi se povečala preglednost uporabe javnih sredstev;

17.   poziva Komisijo, naj redno nadzira rezultate svojih programov in jih posreduje Parlamentu;

18.   priporoča Komisiji, da okrepi dialog med donatorji in upravičenci, zlasti za opredelitev dejanskih potreb in področij, na katerih je pomoč potrebna;

19.   zahteva, da mora imeti Skupna parlamentarna skupščina AKP-EU dejavnejšo vlogo pri opredeljevanju prednostnih nalog in pogajanju o pogodbah o razvojnih ciljih tisočletja ter v vseh drugih fazah procesa;

Izbirna merila - ustvarjalnost in prožnost

20.   poziva Komisijo, naj proračunsko pomoč pogojuje z doseženimi rezultati na področju dobrega upravljanja in preglednosti, pa tudi na področju varstva in spoštovanja človekovih pravic, zlasti najrevnejših in marginaliziranih, kot so invalidi, manjšine, ženske in otroci, ter zagotovi, da se proračunska pomoč ne bo porabila za področja, ki niso opredeljena v pogodbi o razvojnih ciljih tisočletja;

21.   ponovno poudarja, da bi bilo treba oblikovati nacionalne okvirne programe v sodelovanju s parlamenti zadevnih držav, skupno parlamentarno skupščino in civilno družbo;

22.   ugotavlja, da v predlogu o pogodbah o razvojnih ciljih tisočletja ni omenjeno, katere države bodo zajete v prvem krogu teh pogodb; ugotavlja tudi, da se pogodbe o razvojnih ciljih tisočletja v sedanji obliki nanašajo le na države AKP;

23.   obžaluje, da je politika proračunske pomoči Unije državam v razvoju vedno bolj odvisna od pogojev, ki jih določa Mednarodni denarni sklad za pridobitev razvojne pomoči Unije; poleg tega meni, da je takšno pogojevanje v nasprotju s politiko držav upravičenk, kar zadeva načelo prevzemanja odgovornosti;

24.   poudarja, da je treba oblikovati drugačne pristope glede proračunske pomoči za države, ki niso upravičene do pogodb o razvojnih ciljih tisočletja, zlasti za države, v katerih so razmere nestabilne; poudarja tudi, da je očitno, da države, v katerih so razmere skrajno nestabilne, ne morejo izpolnjevati sedanjih meril upravičenosti;

25.   priporoča, da se pogodbe o razvojnih ciljih tisočletja dajo na volj tudi državam, ki prejemajo sredstva iz instrumenta za razvojno sodelovanje;

26.   poziva Komisijo, naj pojasni, kako naj bi se predlagane pogodbe o razvojnih ciljih tisočletja dopolnjevale z drugimi oblikami pomoči;

27.   opozarja na nevarnost neselektivne in pretirane uporabe pogodb o razvojnih ciljih tisočletja, ki bi veljale za edini resnično učinkovit način dodeljevanja pomoči, in poziva Komisijo, naj izbere mehanizme dodeljevanja pomoči, ki bodo najbolje prilagojeni posameznim razmeram;

28.   poziva Komisijo, naj okrepi zmogljivosti parlamentov držav prejemnic, da sodelujejo v proračunskem postopku, ter parlamentov in civilne družbe pri pripravi nacionalnih politik, pri čemer naj zagotavlja večjo finančno podporo, spodbuja njihovo sodelovanje v političnih dialogih s temi državami in se osredotoča na kazalce upravljanja javnih financ, namenjenih izboljšanju odgovornosti vlad do svojih državljanov;

Ocenjevanje - kazalci uspešnosti

29.   poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami partnericami vsako pogodbo o razvojnih ciljih tisočletja dopolni z vrsto kazalcev uspešnosti, da bi ocenila napredek pri izvajanju pogodbe; s temi kazalci bi se moralo meriti tudi vključevanje invalidnih odraslih in otrok;

Razsežnost spola

30.   opozarja Komisijo, da bi morala še naprej obvezno pogojevati dodeljevanje svoje proračunske pomoči z rezultati v državah upravičenkah glede na spol, ter spodbujanjem pravic žensk, in poziva, naj se kazalci uspešnosti za to področje v pogodbah o razvojnih ciljih tisočletja okrepijo in razširijo na druga področja, kot so pravice žensk in invalidov; poziva jo, naj okrepi kazalce uspešnosti glede na spol, povezane s proračunsko pomočjo, in jih razširi na druga področja, kot so pravice invalidov in žensk, zlasti spodbujanje dostopa vseh žensk do informacij o spolnem in reproduktivnem zdravju ter do splošnih storitev na področju spolnega in reproduktivnega zdravja, izboljšanje dostopa do programov za načrtovanje družine in njihova okrepitev, trajno spodbujanje izobraževanja in emancipacije žensk ter boj proti diskriminaciji in za enakost med spoloma;

o
o   o

31.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Svetu AKP ter vladam in parlamentom držav članic in držav AKP.

(1) UL C 146 E, 12.6.2008, str. 232. (2) UL C 46, 24.2.2006, str. 1. (3) Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0420. (4) A/Conf.212/L.1/Rev1 z dne 9. decembra 2008. (5) Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0237. (6) UL C 263E, 16.10.2008, str. 633. (7) UL C 293 E, 2.12.2006, str. 316. (8) Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0406. (9) Objavila Komisija (GD AIDCO, DEV, RELEX) v angleščini januarja 2007. (10) Referenčni dokument OECD/DAC, 2. zvezek, 2006. (11) UL C 249, 7.10.2005, str. 1. (12) IDD and Associates, maj 2006. (13) UL C 290 E, 29.11.2006, str. 396.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 24. marca 2009 o študiju umetnosti v Evropski uniji (2008/2226(INI))

P6_TA(2009)0153 A6-0093/2009

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju členov 149 in 151 Pogodbe ES,

–   ob upoštevanju Priporočila Evropskega parlamenta in Sveta 2006/962/ES z dne 18. decembra 2006 o ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje(1),

–   ob upoštevanju Odločbe št. 1350/2008/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o Evropskem letu ustvarjalnosti in inovacij (2009)(2),

–   ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 24. in 25. maja 2007 v zvezi s prispevanjem kulturne in ustvarjalne industrije k uresničevanju lizbonskih ciljev ter z dne 21. in 22. maja 2008,

–   ob upoštevanju skupnega poročila Sveta in Komisije o napredku pri izvajanju delovnega programa Izobraževanje in usposabljanje 2010 za leto 2008 – Vseživljenjsko učenje za znanje, ustvarjalnost in inovacije(3),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. junija 2007 o socialnem statusu umetnikov(4),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. aprila 2008 o evropski kulturni agendi v času globalizacije(5),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. aprila 2008 o kulturnih industrijah v Evropi(6),

–   ob upoštevanju priporočil Unescove Konvencije o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov z dne 20. oktobra 2005,

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje (A6-0093/2009),

A.   ker mora Evropska unija z izražanjem svojega gesla "Združena v raznolikosti" priznavati svojo skupno zgodovino, kar lahko stori na podlagi evropske zgodovine umetnosti zaradi njene resnične univerzalnosti,

B.   ker bi morale šole znova postati glavni kraj za demokratizacijo dostopa do kulture,

C.   ker je izobraževanje o umetnosti in kulturi, kamor sodi tudi izobraževanje z vizualnega področja, bistven del izobraževalnih sistemov držav članic,

D.   ker je izobraževanje o umetnosti in kulturi bistven del izobraževanja otrok in mladih, saj prispeva k razvoju svobodne volje, rahločutnosti in odprtosti v odnosu do drugih; ker je to ključno vprašanje pri enakih možnostih in osnovni pogoj za resnično demokratizacijo dostopa do kulture,

E.   ker je za izpolnitev izziva demokratizacije dostopa do kulture nujno treba spodbujati občutek za umetnost na vseh ravneh in za vse starosti, da bi priznali pomen skupinskih in ljubiteljskih umetniških dejavnosti in spodbujali dostopnost izobraževanja o umetnosti,

F.   ker države članice zaradi gospodarskih razlogov na žalost vse prepogosto omejujejo prostor, ki ga ima umetnost v splošni izobraževalni politiki,

G.   ker je umetnostno izobraževanje temelj strokovnega usposabljanja na področju umetnosti, spodbuja ustvarjalnost, fizični in intelektualni razvoj na tem področju ter s tem omogoča tesnejšo in plodnejšo povezavo med izobraževanjem, kulturo in umetnostjo,

H.   ker šole in centri za umetnostno in likovno izobraževanje pomagajo razvijati filozofije, ustvarjati nove umetniške sloge in gibanja ter odpirajo nove kulturne svetove, kar krepi podobo Evropske unije v svetu,

I.   ker je usposabljanje zelo pomembno za uspeh delavcev v umetniškem in ustvarjalnem sektorju,

J.   ker umetnostni študiji, ki se poleg razvoja talenta osredotočajo tudi na razvoj poklica in kariere, od učečega zahtevajo solidno kulturno razgledanost, kakršno je mogoče pridobiti samo z večdisciplinarnim in sistematičnim usposabljanjem, ki povečuje možnosti za vključevanje na trg dela v tem sektorju, s tem da zagotavlja splošno razgledanost, raziskovalno metodologijo, podjetniške sposobnosti in poslovno znanje ter sposobnosti za različna področja dejavnosti, ki so pomembna v sodobni umetnosti,

K.   ker gospodarski potencial in možnosti zaposlovanja, ki jih nudijo družbe s področja ustvarjalne, kulturne in umetnostne industrije v Evropski uniji, v veliki meri vplivajo na razvoj umetniškega sektorja,

L.   ker se je zaradi tehnološke revolucije povečala konkurenčnost v državah in med njimi, intelektualne sposobnosti pa zaradi tega zasedajo prednostno mesto v okviru lizbonske strategije,

M.   ker hitre in nenehne spremembe v naših družbah zahtevajo večjo prilagodljivost, prožnost, ustvarjalnost, inovativnost in komunikacijo med ljudmi na delovnem področju in ker je treba te sposobnosti spodbujati v šolskih sistemih in sistemih usposabljanja držav članic, tudi v skladu s cilji omenjenega programa Izobraževanje in usposabljanje 2010,

N.   ker je treba upoštevati, da obstajajo velike razlike v modelih umetnostnega izobraževanja v različnih državah članicah,

O.   ker je treba upoštevati, da je zaradi globalizacije in večje mobilnosti državljanov ter več zaporednih širitev Evropske unije izobraževanje na področju kulture in kulturne raznolikosti pomemben dejavnik za ohranjanje identitete in spodbujanje medkulturnega in medverskega razumevanja; ker je treba cilje evropskega leta medkulturnega dialoga – dvigovanje kulturne ozaveščenosti in spodbujanje kulture – ohraniti po letu 2008,

1.   meni, da bi moralo biti umetnostno izobraževanje obvezen sestavni del izobraževalnih programov na vseh stopnjah šolanja, da bi spodbujali demokratizacijo dostopa do kulture;

2.   poudarja, da bi morali tako učni programi in programi poklicnega usposabljanja kot programi vseživljenjskega učenja vsebovati predmete, ki bi spodbujali razvoj ustvarjalnosti v vseh starostih kot del procesa vseživljenjskega učenja;

3.   poudarja, da je eden od ciljev izobraževanja o umetnosti in kulturi prispevati k državljanski vzgoji ter da je ena od njegovih vlog okrepiti sposobnost razmišljanja in prispevati k osebnemu razvoju v intelektualnem, čustvenem in fizičnem smislu;

4.   priznava vlogo, ki jo ima umetnost v okviru Evropskega leta ustvarjalnosti in inovativnosti 2009, saj pomembno prispeva k inovacijam v družbi in gospodarstvu;

5.   poziva Svet in države članice, naj svojo pozornost usmerijo na vlogo evropske kulture in njene raznolikosti kot dejavnika povezovanja in na pomen izobraževanja na področju umetnosti in kulture na evropski ravni, vključno z varovanjem tradicionalnih kulturnih vrednot v različnih regijah;

6.   ugotavlja, da je iz dneva v dan več študentov umetnostnih smeri zainteresiranih za študij v drugih državah članicah, in zato poziva države članice, naj uskladijo svoje politike na področju umetnostnega izobraževanja na ravni Evropske unije, izmenjajo najboljše prakse ter povečajo mobilnost učencev in učiteljev na tem področju;

7.   predlaga izboljšanje mobilnosti delavcev v umetniškem sektorju s pomočjo večjega poudarka na priznavanju kvalifikacij; to bi bilo treba storiti s spodbujanjem zavodov za poklicno usposabljanje in delodajalcev k uporabi evropskega ogrodja kvalifikacij, zato da bi lahko sposobnosti in kvalifikacije v sektorju primerjali na evropski ravni;

8.   v zvezi s tem poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami vzpostavi okvir mobilnosti za Evropejce, ki se ukvarjajo z umetniško in ustvarjalno dejavnostjo, s posebnim poudarkom na mobilnosti mladih umetnikov in študentov umetnosti;

9.   čeprav priznava, da so za to pristojne države članice, meni, da bi bilo treba politike umetnostnega izobraževanja usklajevati na ravni EU, še zlasti kar zadeva:

10.   poziva Komisijo, Svet in države članice, naj:

11.   vztraja, da bi morali biti v pouk umetnostne zgodovine vključeni tudi pogovori z umetniki in obiski kulturnih krajev, da bi pri učencih spodbudili radovednost in izzvali razmislek;

12.   poudarja pomen uporabe sredstev, ki jih nudijo nove komunikacijske in informacijske tehnologije ter internet, kot načinov sodobnega, novim časom prilagojenega poučevanja, pri vključevanju umetnostne razsežnosti v šolske učne programe;

13.   v zvezi s tem poudarja bistven prispevek projektov, kot je evropska digitalna knjižnica Europeana;

14.   priporoča razvoj evropskega portala za umetnostno in kulturno izobraževanje ter vključitev umetnostnega izobraževanja v izobraževalne programe držav članic, da bi se tako zagotovila razvoj in spodbujanje evropskega kulturnega modela, ki je še posebej cenjen na mednarodni ravni;

15.   poziva Svet, Komisijo in države članice, naj spremljajo napredek pri uvajanju umetnostnega izobraževanja v šolske učne programe; predvsem Komisiji priporoča, naj spodbuja izvedbo raziskav, potrebnih za pridobitev zanesljivih informacij o učinku tega poučevanja na stopnjo izobrazbe in znanje študentov v Evropski uniji;

16.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 394, 30.12.2006, str. 10. (2) UL L 348, 24.12.2008, str. 115. (3) UL C 86, 5.4.2008, str. 1. (4) UL C 125 E, 22.5.2008, str. 223. (5) Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0124. (6) Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0123.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 24. marca 2009 o aktivnem dialogu z državljani o Evropi (2008/2224(INI))

P6_TA(2009)0154 A6-0107/2009

Evropski parlament,

-   ob upoštevanju skupne izjave Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije z naslovom "Partnerstvo za komuniciranje o Evropi", ki je bila podpisana 22. oktobra 2008(1),

-   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. aprila 2008 z naslovom "Debate Europe – Gradimo na izkušnjah z načrtom D za demokracijo, dialog in debato" (KOM(2008)0158),

-   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. aprila 2008 z naslovom "Komuniciranje o Evropi prek avdiovizualnih medijev (SEK(2008)0506),

-   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. decembra 2007 z naslovom "Komuniciranje o Evropi prek interneta – vključevanje državljanov" (SEK(2007)1742),

-   ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z dne 3. oktobra 2007 z naslovom "Predlog medinstitucionalnega sporazuma – partnerstvo za komuniciranje o Evropi" (KOM(2007)0569),

-   ob upoštevanju Sklepa št. 1904/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi programa Evropa za državljane za spodbujanje aktivnega evropskega državljanstva za obdobje 2007–2013(2),

-   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 1. februarja 2006 z naslovom "Bela knjiga o evropski komunikacijski politiki" (KOM(2006)0035),

-   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. oktobra 2005 z naslovom "Prispevek Komisije k obdobju razmisleka in za vnaprej: Načrt D za demokracijo, dialog in debato" (KOM(2005)0494),

-   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. novembra 2006 o Beli knjigi o evropski komunikacijski politiki(3),

-   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2005 o izvajanju informacijske in komunikacijske strategije Evropske unije(4),

-   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

-   ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje ter mnenj Odbora za ustavne zadeve, Odbora za zunanje zadeve, Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov, Odbora za regionalni razvoj, Odbora za pravice žensk in enakost spolov ter Odbora za peticije (A6-0107/2009),

A.   ker je za zagotovitev demokratične in pregledne Evropske unije potreben okrepljen dialog med državljani in evropskimi institucijami, tudi Parlamentom, potrebna pa je tudi nenehna razprava o Evropi na evropski, državni in lokalni ravni,

B.   ker je po zavrnitvi Pogodbe o Ustavi za Evropo v Franciji in na Nizozemskem na referendumu proti ratifikaciji Lizbonske pogodbe glasovalo 53,4 % Ircev in ker je bolj verjetno, da politikam Evropske unije oziroma pogodbam nasprotujejo ljudje, ki jih ne dovolj poznajo,

C.   ker je raziskava Eurobarometer 69 pokazala, da 52 % državljanov Unije meni, da je članstvo njihove matične države v EU pozitivno, samo 14 % pa jih meni nasprotno,

D.   ker je poznavanje Evropske unije, njenih politik in delovanja ter pravic, ki jih zagotavljajo Pogodbe, osnova za ponovno pridobitev zaupanja državljanov v evropske institucije,

E.   ker je bil leta 2004 prvič imenovan poseben komisar za komunikacijsko strategijo, čeprav še ni bila sprejeta komunikacijska politika, ker v Pogodbah ni ustrezne pravne podlage,

Javno mnenje

1.   opozarja, da so raziskave pokazale, da manj kot so državljani Unije izobraženi in premožni, bolj verjetneje nasprotujejo nadaljnjemu evropskemu povezovanju, kar kaže, da je evropska ideja kljub vsem prejšnjim prizadevanjem v glavnem dosegla izobražen, bogat segment evropske družbe; meni, da je aktiven dialog med Evropsko unijo in njenimi državljani bistven za uresničevanje načel in vrednot projekta EU, vendar priznava, da komunikacija doslej ni bila zelo uspešna;

2.   obžaluje, da je bil kljub prizadevanjem in dobrim idejam Komisije uspeh, dosežen pri povečevanju ravni poznavanja evropskih zadev in zanimanja zanje med državljani Unije zelo omejen, kar se je na žalost izkazalo na irskem referendumu;

3.   poudarja posebno pomembnost vzpostavitve povezovalnih komunikacijskih vezi z usmerjeno vsebino tako med EU in regijami s posebnimi značilnostmi kot med EU in posameznimi družbenimi skupinami;

4.   ugotavlja, da je po nedavnih raziskavah velika večina Evropejcev naklonjena Evropski uniji, ki nastopa z enotnim stališčem o zunanjepolitičnih vprašanjih; poudarja, da je bila izjava v zvezi s tem na zahtevo državljanov Unije vključena v odprto pismo / priporočila udeležencev sklepne konference o šestih projektih državljanov v okviru načrta D, ki je potekala 9. decembra 2007; poudarja, da so udeleženci te konference v 27 priporočilih v omenjenem odprtem pismu Unijo pozvali k učinkovitejšemu delovanju na področju socialne politike in socialne kohezije, zlasti za odpravo razlik v plačah in pospeševanje enakosti med ženskami in moškimi ter splošneje, da bi se namenila posebna pozornost pogosto zapostavljenim vprašanjem o enakosti; zato meni, da je treba upoštevati tudi vsebino, ki jo sporočajo dejanja, in primerjati, ali je v nasprotju s sporočilom, ki ga želi EU posredovati svojim državljanom;

5.   poudarja, da so na zadnjih referendumih o Evropski uniji ženske večinoma glasovale proti: 56 % v Franciji (Flash Eurobarometer 171), 63 % na Nizozemskem (Flash Eurobarometer 172) in 56 % na Irskem (Flash Eurobarometer 245); meni, da je razlog za to med drugim v šibkem delovanju evropskih institucij na političnih področjih, ki neposredno zadevajo ženske in so izvor dolgotrajne neenakosti med moškimi in ženskami, na primer na področju usklajevanja poklicnega in družinskega življenja ali pomoči za vzdrževane osebe;

Ustavni in medinstitucionalni vidiki

6.   poudarja, da je treba dokončati postopek ratifikacije Lizbonske pogodbe, s čimer se bo povečala preglednost EU in vključevanje državljanov v postopke odločanja; pri tem poudarja, da bi Lizbonska pogodba zagotovila nove priložnosti za participativno demokracijo, zlasti državljansko pobudo;

7.   poudarja, da morajo vse institucije EU in države članice uskladiti prizadevanja in skupno delovati za obveščanje državljanov Unije o evropskih zadevah; pozdravlja in je seznanjen z omenjeno skupno izjavo z dne 22. oktobra 2008, v kateri so določeni jasni cilji za izboljšanje komunikacije EU s strani Parlamenta, Sveta, Komisije in držav članic; meni, da bi lahko biti ti cilji zastavljeni višje, saj je pozval k medinstitucionalnem sporazumu o komunikacijski politiki med vsemi institucijami;

8.   meni, da bi morale institucije EU nadaljevati razprave o Evropi in nemudoma udejanjiti zamisli iz omenjene skupne izjave v sporočilu Komisije z dne 1. februarja 2006 in delovnem dokumentu Komisije z dne 3. oktobra 2007;

9.   se strinja z mnenjem Komisije, da lahko participativna demokracija koristno dopolnjuje predstavniško demokracijo; poudarja pa, da participativna demokracija ne pomeni le prisluhniti državljanom, ampak jim tudi ponuditi realne možnosti, da vplivajo na evropsko politiko; poudarja, da se morajo institucije za doseganje omenjenih ciljev precej bolj odpreti in sprejeti morajo potrebne pristope, s katerimi bi državljanom in njihovim organizacijam omogočile dejansko sodelovanje na vseh stopnjah razprav o vprašanjih EU; opozarja tudi, da je treba zagotoviti čim boljši dostop javnosti do dokumentov, ki jih pripravljajo institucije, saj je to predpogoj za izvajanje vpliva;

10.   poudarja, da je postopek posvetovanja pomembno, dragoceno in učinkovito orodje za državljane, saj lahko prek njega neposredno sodelujejo pri oblikovanju politike na ravni EU; poziva Komisijo, naj sprejme nadaljnje ukrepe, s katerimi bo javnost prek medijev in drugih ustreznih forumov na nacionalni, regionalni in lokalni ravni pravočasno obveščala o prihodnjih posvetovanjih EU, da bi v posvetovanjih o zakonodaji ES svoje mnenje izrazilo čim več zainteresiranih strani in da bi se spletna posvetovanja o politikah in pobudah EU bolj oglaševala, s čimer bi zagotovila, da bodo v razpravi sodelovali vsi akterji, zlasti mala in srednje velika podjetja ter lokalne nevladne organizacije; poudarja pomembno vlogo predstavnikov civilne družbe, kot so strokovna in potrošniška združenja, na vseh ravneh (od nadnacionalne do lokalne), ki zagotavljajo platforme za izmenjavo mnenj o politikah EU in tako prispevajo k boljši kakovosti zakonodaje EU; priznava, da pri izvajanju in izvrševanju zakonodaje nastajajo težave, ter spodbuja potrošnike in podjetja, naj uveljavljajo svoje pravice in o težavah obveščajo institucije EU;

11.   meni, da bi morale institucije EU in države članice uskladiti svoje komunikacijske dejavnosti in vzpostaviti partnerstvo s civilno družbo, da bi izrabile morebitne koristi vzajemnega sodelovanja; poudarja, da morajo institucije delovati usklajeno in da bi bilo zaželeno vzpostaviti povezavo med televizijskima kanaloma Komisije in Parlamenta; poziva Komisijo, naj izboljša sodelovanje in usklajevanje med svojimi predstavništvi v državah članicah ter informacijskimi pisarnami Parlamenta; poziva predstavništva Komisije in svoja predstavništva v državah članicah, naj bolje sodelujejo pri posvetovanju z državljani ter posredovanju informacij, znanja in idej o EU državljanom ter naj volivcem omogočijo, da se srečajo z izvoljenimi poslanci Evropskega parlamenta iz različnih držav in z uradniki EU;

12.   izraža zadovoljstvo nad tem, da Komisija podpira vlogo Parlamenta in evropskih političnih strank, ter priznava, da je treba odpraviti prepad med politikami držav članic ter evropskimi politikami, zlasti v času evropskih volilnih kampanj;

13.   poziva tri glavne institucije, naj preučijo možnost priprave skupnih odprtih razprav, ki bi dopolnile odprte razprave Parlamenta in naslovile teme, ki zadevajo potrošnike in njihov vsakdan, da bi tako okrepili njihovo zaupanje v notranji trg in njihovo varstvo; poudarja, da medskupine Parlamenta v celoti izpolnjujejo vlogo povezovalnega člena z državljani; ta vloga resnično povezuje politični svet in civilno družbo;

14.   z zadovoljstvom ugotavlja, da je Komisija upoštevala številne ideje, ki jih je pred tem predložil Parlament, kot so forumi državljanov na evropski in nacionalni ravni, vidnejša vloga organizacij civilne družbe ter inovativna raba novih medijev;

Ukrepanje na lokalni ravni

15.   poziva Komisijo, naj svoj dialog razširi na vse ravni s tem, da svoje sporočilo prilagodi različnim ciljnim skupinam glede na njihovo družbeno ozadje; zato predlaga okrepitev dialoga med Evropsko unijo in njenimi državljani tako, da se vsem zagotavljajo enake informacije, prikrojene posameznim ciljnim skupinam, ter da se omogoči razprava z obveščenimi državljani in med njimi; meni, da bi morale institucije EU v svoje politike vključiti sklepe lokalnih razprav, organiziranih pod okriljem načrta D, in upoštevati pričakovanja državljanov do EU, ko odločajo o novi zakonodaji;

16.   poziva države članice, naj organizirajo učinkovite komunikacijske kampanje EU na vseh ravneh – nacionalni, regionalni in lokalni; poziva Komisijo, naj razširja zglede najboljše prakse, ki bo ugotovljena v teh kampanjah, ter predlaga vzpostavitev trajnega sistema interaktivne komunikacije med institucijami EU in državljani, s prireditvijo rednih kampanj EU na lokalni in regionalni ravni, pomočjo regionalnih medijev ter aktivnim sodelovanjem civilne družbe, nevladnih organizacij, trgovinskih zbornic, sindikatov in strokovnih združenj;

17.   poudarja, da je kohezijska politika EU temelj evropske integracije in socialne solidarnosti; zato meni, da bi morali državljane seznaniti s prizadevanji in vplivom politike EU na njihovo vsakdanje življenje, pri čemer bi poudarili prispevek EU in prednosti skupnega Evropskega projekta; pri tem poziva lokalne organe, naj poskrbijo za večjo obveščenost o pomoči, ki jo zagotavlja Evropska unija; poudarja tudi, da je udejstvovanje izvoljenih lokalnih in regionalnih predstavnikov bistveno za razvijanje obveščanja in usposabljanja, v zvezi s tem pozdravlja ustanovitev programa Erasmus za izvoljene lokalne in regionalne predstavnike;

18.   poudarja, da vključevanje partnerjev v pripravo in izvajanje operativnih programov v skladu s členom 11 Splošne uredbe o strukturnih skladih za obdobje 2007–2013 pomembno prispeva k uveljavljanju kohezijske politike EU ter njenemu približevanju državljanom; poudarja, da imajo ti partnerji edinstveno priložnost, da se neposredno seznanijo z vprašanji, ki so bistvena za državljane; zato poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bo načelo partnerstva pravilno izvajalo na nacionalni, regionalni in lokalni ravni; poudarja, da morajo nacionalni in regionalni organi izkoristiti obstoječe možnosti za financiranje iz Evropskega socialnega sklada, da partnerji s tem izboljšali svoje znanje in spretnosti, zlasti na področju usposabljanja; poudarja, da imajo strukturni skladi pomembno vlogo pri spodbujanju čezmejnega sodelovanja prek projektov in programov skupnosti, kar prispeva k razvoju aktivnega državljanstva in participativne demokracije; poziva Komisijo, naj še naprej podpira tovrstne projekte in programe ter sodeluje v partnerstvu z njimi;

19.   ob bližajočih se evropskih volitvah poudarja, da je treba državljane, zlasti mlade, obveščati na lokalni in regionalni ravni, še posebej tiste, ki bodo volili prvič; v širšem kontekstu pa poudarja, da se morajo poslanci Evropskega parlamenta v sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi izvoljenimi predstavniki udejstvovati v procesu posvetovanja z državljani v njihovih regijah, saj so glas ljudstva v EU; podpira prizadevanja Odbora regij za okrepitev posvetovanj na regionalni ravni in za vključitev regionalnih mrež ter ključnih lokalnih in regionalnih akterjev v ta proces, da bi spodbudili razpravo, ki bi bila čim bliže državljanov, da bi se seznanili z njihovim mnenjem in pomisleki;

20.   poudarja, da se morajo poslanci Parlamenta bolj zavzemati za komunikacijo z državljani EU ter da je treba spremeniti organizacijo dela Parlamenta, na primer z vzpostavitvijo dialoga med poslanci in državljani na čim bolj lokalni ravni; izraža upanje, da bodo evropski poslanci sodelovali ne le v kampanjah političnih strank, temveč da bodo obenem tesno sodelovali tudi v evropski volilni kampanji na terenu;

21.   poziva Komisijo, naj izvede lokalne obveščevalne kampanje manjšega obsega, v katerih bodo sodelovali lokalni akterji, ter naj spodbuja dejavnosti, da bodo državljani bolje seznanjeni o državi porekla priseljencev, priseljenci pa o pravicah in dolžnostih, ki izhajajo iz državljanstva Unije, saj je to najučinkovitejši in najkoristnejši način za izpolnitev ciljev obveščanja, pa tudi naj nadaljuje dejavnosti v okviru evropskega leta medkulturnega dialoga 2008;

Izobraževanje, mediji in informacijsko-komunikacijska tehnologija, aktivno državljanstvo

22.   poudarja, da je treba v šolske učne načrte v vseh državah članicah uvesti poučevanje o evropski politiki in zgodovini, s čimer bi okrepili evropske vrednote, v okviru univerzitetnih programov pa ustanoviti oddelke za evropske študije; poziva Komisijo, naj zagotovi finančno podporo za spodbujanje teh projektov; poziva države članice, naj spodbujajo uvedbo šolskega predmeta o zgodovini evropskega povezovanja in delovanju EU, s čimer bi se oblikoval temelj skupnega evropskega znanja;

23.   poudarja pomembno vlogo državljanske vzgoje kot temeljne gonilne sile aktivnega državljanstva; poudarja, da je treba podpirati aktivni model državljanske vzgoje, ki bo mladim omogočal neposredno vključevanje v javno življenje z njihovimi političnimi predstavniki na nacionalni, lokalni in evropski ravni, s predstavniki nevladnih organizacij ter z državljanskimi pobudami; predlaga, naj Komisija podpira pilotne projekte, ki spodbujajo takšen model državljanske vzgoje v državah članicah;

24.   priporoča, da se s širšim obveščanjem javnost učinkoviteje seznanja s programi, kot so Erasmus, Leonardo da Vinci, Grundtvig in Comenius, ter da se jih tudi učinkoviteje organizira, da se k sodelovanju privabi čim večje število oseb, poleg tega več manj premožnih, ter da se jim olajša mobilnost v EU; poudarja, da dosegajo ravno ti programi zelo pozitiven odziv pri mladih in pomembno prispevajo k uspehu evropskega povezovanja;

25.   pozdravlja zgoraj omenjeno sporočilo Komisije z dne 21. decembra 2007, ki določa jasne cilje o tem, kako bi lahko spletno stran Europa spremenili v storitveno naravnano spletno stran 2.0; odločno poziva Komisijo, naj dokonča oblikovanje nove spletne v letu 2009, ter meni, da bi morala ta nova spletna stran služiti kot forum, na katerem bi lahko državljani izmenjavali mnenja in sodelovali v spletnih raziskavah, nevladne organizacije, javne ustanove in zasebniki pa izmenjavali izkušnje o svojih obveščevalnih projektih EU; poziva Komisijo, naj zbere in na tej spletni strani objavi izkušnje koristnikov dejavnosti, ki se financirajo po načrtu D;

26.   pozdravlja zamisel o EU Tube, ki je s skoraj 1,7 milijona gledalcev edinstveno orodje za obveščanje uporabnikov interneta o politikah EU; poziva Komisijo, naj pripravi smernice za učinkovite internetne kampanje in jih posreduje drugim institucijam EU;

27.   poziva Komisijo, naj bolje izkoristi avdiovizualno gradivo, ki je na voljo prek programa Evropa prek satelita, in sicer z vzpostavitvijo povezav med lokalnimi televizijskimi kanali in mediji Skupnosti, ki želijo pridobiti tovrstno gradivo za razširjanje programskih vsebin, da bi dosegli širše občinstvo;

28.   meni, da je mreža Europe Direct pomembno orodje za odgovore na vprašanja državljanov po elektronski pošti ali z brezplačnim telefonskim klicem kjer koli v EU, ki bi ga bilo treba še bolj oglaševati;

29.   meni, da sta politika varstva potrošnikov in notranjega trga izredno pomembni pri komuniciranju s potrošniki in podjetji o Evropi; poziva države članice, naj okrepijo dejavnosti, da bi na državni, regionalni in lokalni ravni javnost obveščale o ugodnostih enotnega trga; poziva Komisijo in države članice, naj prek različnih elektronskih medijev z najnovejšo tehnologijo spodbujajo in krepijo interaktivno sporazumevanje in obveščanje, da bi vzpostavile učinkovit dialog med potrošniki, podjetji in ustanovami ter prispevale k razvoju elektronske trgovine;

30.   poziva Komisijo, naj okrepi svoja prizadevanja za usklajevanje na področjih izobraževanja in obveščanja o pravicah in dolžnostih potrošnikov, tako da poveča finančna sredstva in človeške vire; poziva države članice, naj Evropski mreži centrov za varstvo potrošnikov namenijo večja finančna sredstva in človeške vire, da bi zagotovile njeno boljšo razpoznavnost in uveljavljanje pravic potrošnikov EU; poziva države članice, naj si ob upoštevanju trenutne svetovne finančne krize in vse večje zadolženosti potrošnikov prizadevajo za izboljšanje finančne pismenosti potrošnikov, zlasti v zvezi z njihovimi pravicami in obveznostmi, pa tudi s pravnimi sredstvi v zvezi z varčevanjem in krediti;

31.   poziva države članice, naj namenijo več človeških virov in finančnih sredstev omrežju SOLVIT, ki omogoča brezplačno reševanje težav, ki nastanejo zaradi slabega izvajanja ali neizvajanja zakonodaje Skupnosti; poziva Komisijo, naj pospeši poenostavitev različnih služb, ki zagotavljajo informacije in svetovanje o enotnem trgu; zato odločno podpira zamisel iz sporočila Komisije z 20. novembra 2007 z naslovom "Enotni trg za Evropo 21. stoletja" (KOM(2007)0724) o celostnem pristopu k zagotavljanju podpornih storitev enotnega trga z uvedbo enotne spletne dostopne točke; je seznanjen s pobudami Komisije za zmanjšanje upravnih bremen in boljšo zakonodajo; poziva zlasti k boljši podpori za mala in srednje velika podjetja, ki so pomemben vir delovnih mest v Evropi;

32.   ugotavlja, da bi bilo Evropsko leto prostovoljstva idealna priložnost za institucije EU, da stopijo v stik z državljani; poudarja, da je v Evropski uniji več kot 100 milijonov prostovoljcev ter poziva Komisijo, naj pripravi vse potrebno, da bo leto 2011 razglašeno za Evropsko leto prostovoljstva, in za to čim prej predloži ustrezen zakonodajni predlog;

33.   poudarja, da je pomembno upoštevati mnenja državljanov o Evropi kot svetovnem akterju, zlasti pa upoštevati vse pomembnejšo vlogo Evropskega parlamenta pri tem; zato spodbuja sodelovanje poslancev Evropskega parlamenta in članov Sveta pri obiskih članov Komisije v okviru načrta D, saj imajo pomembno vlogo pri vzpostavljanju stika z nacionalnimi parlamenti, civilno družbo, vodji podjetij in sindikatov ter regionalnimi in lokalnimi organi v državah članicah;

34.   izraža zadovoljstvo nad tem, da se svet na splošno vedno bolj zanima za Evropski projekt ter da se Evropska unija in njeni državljani vedno bolj zavedajo prednosti izmenjave nadnacionalnih izkušenj z drugimi državami in regijami, zlasti s sosedami EU; zato poziva Komisijo, naj prek svojih delegacij v tretjih državah razvije načine, s katerimi bi dosegli državljanke in državljane v teh državah ter jih obvestili o možnostih v Evropski uniji, na primer prek medijev in drugih oblik kulture, izobraževanja, učenja jezikov in mobilnosti ali programov izmenjave, kot je Erasmus Mundus;

35.   ugotavlja, da bi si bilo treba zlasti glede na povečanje števila državljanov tretjih držav v EU in pojava večkulturnih družb, h katerim prav tako prispevajo, bolj prizadevati za zagotovitev vključevanja priseljencev v EU ter jim zagotoviti resničen dostop do informacij o tem, kaj vključuje državljanstvo Unije, na primer s krepitvijo partnerstev med različnimi ravnmi vlade (lokalno, regionalno in nacionalno) in nevladnimi akterji (na primer delodajalci, civilno družbo in združenji migrantov, mediji ter nevladnimi organizacijami, ki podpirajo migrante); meni, da bo uspešna integracija spodbudila nadaljnji razvoj večkulturne evropske zavesti, ki bo temeljila na strpnosti, dialogu in enakosti;

36.   poziva Komisijo, naj podpira programe in kampanje (na primer Svet skozi oči žensk), ki spodbujajo ženske, da postanejo družbeno, politično in kulturno bolj dejavne ob upoštevanju njihove vloge v medgeneracijskem dialogu ter pri zagotavljanju družbene trajnosti in blaginje; zato poziva, da se dekleta in ženske bolje obvešča o konceptu evropskega državljanstva in pravic, ki iz njega izhajajo, zlasti v socialno in geografsko izoliranih regijah; poudarja, da mora biti cilj obveščevalnih kampanj večja udeležba žensk v političnem življenju in postopkih sprejemanja odločitev; poudarja, da je treba spodbuditi ukrepe za odpravo digitalnega razkoraka zaradi spola, da bi ženskam pod istimi pogoji omogočili uporabo orodij za sodelovanje v dialogu o Evropi; čestita Komisiji za izbiro projektov, ki jih bodo v okviru načrta D sofinancirala njena predstavništva, med njimi pa je veliko projektov ženskih organizacij ter projektov, v katere so vključene ženske; vztraja, da je treba državljane spodbujati k udeležbi projektov na področjih, kot sta nasilje na podlagi spola ali trgovina z ljudmi, kjer je vključevanje družbe bistveno za doseganje napredka pri reševanju problematike; priznava, da imajo ženske posebno znanje in spretnosti za reševanje težav in sporov, ter poziva Komisijo, naj okrepi sodelovanje žensk v projektnih in delovnih skupinah, dejavnih na področju družinskega življenja, varstva otrok, izobraževanja itd.;

o
o   o

37.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropskemu svetu, Komisiji, Svetu, Sodišču Evropskih skupnosti, Računskemu sodišču, Odboru regij, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL C 13, 20.1.2009, str. 3. (2) UL L 378, 27.12.2006, str. 32. (3) UL C 314 E, 21.12.2006, str. 369. (4) UL C 92 E, 20.4.2006, str. 403.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 24. marca 2009 o delu skupne parlamentarne skupščine AKP - EU v letu 2008 (2008/2303(INI))

P6_TA(2009)0155 A6-0081/2009

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju Partnerskega sporazuma med člani skupine afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP) na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, ki je bil podpisan v Cotonouju 23. junija 2000(1) (Sporazum iz Cotonouja),

–   ob upoštevanju poslovnika skupne parlamentarne skupščine (SPS) AKP-EU, sprejetega 3. aprila 2003(2), kakor je bil nazadnje spremenjen v Port Moresbyju (Papua Nova Gvineja) 28. novembra 2008(3),

–   ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1905/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja(4),

–   ob upoštevanju Deklaracije iz Kigalija za razvoju prijazne sporazume o gospodarskem partnerstvu, ki jo je SPS sprejela 22. novembra 2007 v Kigaliju (Ruanda)(5),

–   ob upoštevanju Deklaracije iz Port Moresbyja o svetovni prehrambeni in finančni krizi(6), ki jo je SPS sprejela 28. novembra 2008,

-   ob upoštevanju resolucij, ki jih je SPS sprejela leta 2008:

–   ob upoštevanju sporočila SPS, ki je bilo sprejeto v Windhoeku (Namibija) 29. aprila 2008(16),

–   ob upoštevanju sporočila SPS, ki je bilo sprejeto v Port Vilu (Vanuatu) 1. decembra 2008(17),

–   ob upoštevanju izjave predsedstva SPS z dne 25. novembra 2008 o francoskem predsedstvu EU(18),

–   ob upoštevanju evropskega soglasja o humanitarni pomoči, podpisanega 18. decembra 2007(19),

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A6-0081/2009),

A.   ker so bili leta 2008 podpisani sporazumi o gospodarskem partnerstvu z nekaterimi regijami ali državami AKP, razprave o napredku pogajanj glede sporazumov o gospodarskem partnerstvu v okviru SPS pa so potekale marca 2008 v Ljubljani in novembra 2008 v Port Moresbyju,

B.   ker je bila sprejeta zgoraj omenjena Uredbo (ES) št. 1905/2006, ki predvideva tematske programe, ki bodo veljali tudi za države AKP, ter program spremljevalnih ukrepov za države AKP, ki so podpisnice protokola o sladkorju,

C.   ker se je komisar, pristojen za razvoj in humanitarno pomoč, med zasedanjem SPS v Wiesbadnu (Nemčija) junija 2007 zavezal, da bo nacionalne in regionalne strateške dokumente za države AKP (za obdobje 2008–2013) predložil parlamentom v demokratičen pregled, Parlament pa izraža zadovoljstvo, da je bila ta zaveza izpolnjena,

D.   ker je nova revizija sporazuma iz Cotonouja, predvidena za leto 2010, pomembna priložnost za razvoj regionalne razsežnosti SPS in parlamentarnega nadzora na ravni regij AKP, pa tudi za okrepitev vloge in dejavnosti same institucije SPS,

E.   ker sta bili regionalni srečanji SPS, ki sta leta 2008 potekali v Namibiji in Vanuatuju ter na podlagi katerih sta bili sprejeti zgoraj navedeni sporočili iz Windhoeka in Port Vila, zelo uspešni,

F.   ker so se razmere v Zimbabveju kljub izvedbi volitev julija 2008 v tem letu še poslabšale; ker je dosežen sporazum o sprejetju resolucije o Zimbabveju na šestnajstem zasedanju SPS v Port Moresbyju kljub temu dobrodošel,

G.   ker konflikt v Demokratični republiki Kongo še traja ter tam nenehno prihaja do hudih kršitev človekovih pravic, mednarodna skupnost pa mora zagotavljati učinkovito humanitarno pomoč ter pokazati večjo zavezanost,

H.   ob upoštevanju delovanja vseafriškega parlamenta (PAP) in vzpostavitve uradnih odnosov med Evropskim parlamentom in PAP; ker je predsednik Evropskega parlamenta med govorom na desetem zasedanju PAP 28. oktobra 2008 izrazil namero, da se v naslednjem mandatu ustanovi medparlamentarna delegacija,

I.   ker sta 16. zasedanje SPS v Port Moresbyju in mednarodna konferenca o financiranju razvojne pomoči v Dohi potekali skoraj da istočasno, kar je nekatere poslance Evropskega parlamenta prisililo v težko odločitev,

J.   ker sta slovensko predsedstvo EU (od januarja do junija 2008) in papuanska vlada, ki sta vodila zgoraj navedeni zasedanji SPS v Ljubljani oziroma Port Moresbyju, pomembno prispevala k zasedanjem te skupščine,

K.   ker je predsedstvo SPS v letu 2008 opravilo študijske obiske:

1.   izraža zadovoljstvo, da je SPS v letu 2008 še naprej zagotavljala okvir za odprt, demokratičen in poglobljen dialog o pogajanjih za sporazume o gospodarskem partnerstvu med EU in državami AKP;

2.   poudarja, da se zaskrbljenost, ki jo je skupna parlamentarna skupščina izrazila o nekaterih vidikih pogajanj, nanaša tako na obliko kot na vsebino; opozarja, da se razprava nadaljuje tudi po sprejetju sporazuma o gospodarskem partnerstvu s karibskim forumom držav AKP (Cariforum) in začasnih sporazumov z nekaterimi državami iz drugih regij;

3.   pozdravlja pozitiven odziv komisarja za trgovino na zahteve mnogih držav in regij AKP po ponovnem pogajanju v skladu z izjavami predsednika Komisije;

4.   poudarja, da je treba med pogajanji ter izvajanjem sporazumov o gospodarskem partnerstvu izvajati temeljit parlamentarni nadzor; obžaluje, da sta delovanje in vloga SPS ogrožena zaradi morebitne ustanovitve novega organa v okviru sporazumov o gospodarskem partnerstvu, namreč parlamentarnega odbora, katerega povezava s skupno parlamentarno skupščino je nejasna; poziva parlamentarni odbor, naj deluje v okviru SPS, da ne bi bilo stroškov in zapletov zaradi prevelikega števila srečanj, pri tem pa naj uporabi sistem regionalnih srečanj SPS in njene izkušnje ter spodbuja sinergijo med vsemi regijami, s katerimi so sklenjeni sporazumi o gospodarskem partnerstvu; poudarja, da je zaželeno, da bi ta odbor deloval prožno, da bi lahko uporabil strokovna znanja poslancev Evropskega parlamenta, ki sodelujejo pri preučevanju sporazumov o gospodarskem partnerstvu, s področja trgovine in razvojnih vprašanj;

5.   posebej poudarja, da imajo pri spremljanju in upravljanju sporazumov o gospodarskem sodelovanju bistveno vlogo parlamenti držav AKP, nevladni akterji in lokalni organi, ter poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo sodelovali v potekajočih pogajanjih, kar pomeni, da je potreben jasen program pogajanj, ki ga morajo potrditi države AKP in Unija, osnovan pa mora biti na načelu soudeležbe;

6.   poudarja, da je SPS zaskrbljena zaradi posledic sedanje finančne krize, pozdravlja sprejetje izjave SPS iz Port Moresbyja o svetovni finančni in prehrambeni krizi ter poziva SPS, naj redno razpravlja o tej temi;

7.   z zadovoljstvom ugotavlja, da se je komisar, pristojen za razvoj in humanitarno pomoč, med zasedanjem v Kigaliju zavezal, da bo strateške dokumente držav in regij AKP (za obdobje 2008–2013) predložil parlamentom v demokratično preučitev, ter izraža zadovoljstvo nad tem, da so nekateri parlamenti držav AKP te dokumente že začeli preučevati;

8.   v zvezi s tem opozarja, da morajo biti parlamenti tesno vključeni v demokratični postopek in nacionalne razvojne strategije; poudarja, da imajo bistveno vlogo pri oblikovanju, spremljanju in nadzorovanju razvojnih politik;

9.   poziva parlamente držav AKP, naj vztrajajo pri tem, da jih njihove vlade in Komisija vključijo v proces priprave in izvajanja nacionalnih in regionalnih strateških dokumentov, ki se nanašajo na sodelovanje med EU in njihovimi državami (za obdobje 2008–2013);

10.   poziva Komisijo, naj parlamentom držav AKP zagotovi vse razpoložljive informacije ter pomoč pri izvajanju tega demokratičnega nadzora, zlasti s podpiranjem njihovih zmogljivostih;

11.   podpira vključitev Evropskega razvojnega sklada v proračun Evropske unije za boljšo skladnost, preglednost in učinkovitost politike razvojnega sodelovanja ter za zagotovitev demokratičnega nadzora nad njim; poudarja, da vključitev tega sklada v proračun EU pomeni tudi ustrezen odziv na težave pri izvajanju in ratifikaciji evropskih razvojnih skladov v prihodnosti;

12.   poziva parlamente, naj temeljito nadzorujejo izvajanje Evropskega razvojnega sklada; poudarja, da ima SPS v tej razpravi prednostni položaj, ter poziva SPS in parlamente držav AKP, naj zlasti med revizijo sporazuma iz Cotonouja, predvideno za leto 2010, dejavno sodelujejo v tej razpravi; vztraja, da mora biti SPS vključena v celotni postopek pogajanj za revizijo tega sporazuma;

13.   z zadovoljstvom ugotavlja, da je SPS vedno bolj parlamentarne, torej tudi politične narave, da njene članice izkazujejo vedno večjo zavezanost, razprave pa so vedno bolj kakovostne, kar odločilno prispeva k partnerstvu med državami AKP in EU;

14.   meni, da sta omenjeni resoluciji SPS o razmerah v Keniji in Zimbabveju pomembna zgleda tega okrepljenega dialoga;

15.   poziva SPS, naj še naprej razpravlja o razmerah v Sudanu, zlasti v Darfurju, in sicer z ocenjevanjem stališča EU in držav AKP glede obtožnic Mednarodnega kazenskega sodišča;

16.   poziva SPS, naj še naprej obravnava razmere v Somaliji, ki ogrožajo življenja Somalcev in varnost v tej regiji ter povzročajo svetovno nestabilnost zaradi čedalje večje brezpravnosti, ekstremizma in piratstva;

17.   poziva SPS, naj še naprej razpravlja o alarmantnih razmerah v Zimbabveju, saj volitve v tej državi julija 2008 niso ponovno vzpostavile demokracije, zaradi gospodarskega položaja v Zimbabveju pa je resno ogroženo zdravje in življenje milijonov državljanov ter stabilnost cele regije;

18.   poziva SPS, naj si še naprej prizadeva za osveščanje mednarodne skupnosti o konfliktih, ki divjajo na vzhodu Demokratične republike Kongo, spodbuja politično rešitev te krize, doseženo s pogajanji, in podpira vse ukrepe, ki temeljijo na rešitvah na podlagi pogajanj;

19.   poziva SPS, naj nadaljuje in poglobi dialog z vseafriškim parlamentom in parlamenti regionalnih organizacij, saj je regionalno povezovanje pomembno za mir in razvoj držav AKP;

20.   obžaluje, da se pri oblikovanju skupne strategije EU in Afrike ni dovolj posvetovalo s SPS, ter upa, da se jo bo aktivno vključilo v izvajanje te strategije;

21.   pozdravlja začetek regionalnih srečanj v letu 2008, kot je predvideno v sporazumu iz Cotonouja in poslovniku SPS; meni, da ta srečanja omogočajo resnično izmenjavo stališč o regionalnih izzivih, vključno s preprečevanjem in reševanjem konfliktov, ter da bodo evropske politike prispevale k poglabljanju regionalnih vezi; poudarja, da ta srečanja potekajo v izredno ustreznem času za pogajanja, sklepanje in izvajanje sporazumov o gospodarskem partnerstvu ter da mora biti to prednostna naloga; čestita organizatorjem nadvse uspešnih srečanj v Namibiji in Vanuatuju ter podpira pripravo srečanj v karibski in zahodnoafriški regiji v letu 2009;

22.   spodbuja SPS, naj okrepi vlogo svojega odbora za politične zadeve, da bi postal resničen forum za preprečevanje in reševanje konfliktov v okviru partnerstva med državami AKP in EU, ter naj v ta namen organizira več razprav o izrednih razmerah v posameznih državah; pozdravlja dosežke glede zaščite civilistov med mirovnimi operacijami ter načrtovane dejavnosti na področju upravljanja v državah AKP;

23.   pozdravlja poročilo odbora za politične zadeve SPS o izkušnjah procesa evropskega regionalnega povezovanja, ki so pomembne za države AKP, ki je bilo sprejeto v Ljubljani marca 2008 in v katerem so poudarjene ključne koristi povezovanja – mir in varnost, preprečevanje izbruha oboroženih sporov iz morebitnih konfliktov, blaginja, dobro počutje, demokracija ter spoštovanje človekovih pravic;

24.   z zadovoljstvom ugotavlja, da bo začel odbor SPS za gospodarski razvoj, finance in trgovino preučevati strateške regionalne dokumente za regije AKP;

25.   poudarja vlogo odbora SPS za socialne zadeve in okolje na področju dela otrok ter njegovo namero, da še naprej preučuje socialni položaj mladih v državah AKP;

26.   pozdravlja tudi sprejetje poročila odbora za socialne zadeve in okolje o družbenih ter okoljskih posledicah programov za strukturno prilagajanje v Ljubljani, po katerem ima pogojevanje posojil Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada z elementi gospodarske politike katastrofalne družbene in okoljske posledice za države AKP ter bi ga bilo treba nadomestiti s specifično posojilno politiko za vsako državo posebej, ki bo usmerjena v zmanjševanje revščine;

27.   poziva SPS, naj vztraja, da se jo vključi v revizijo sporazuma iz Cotonouja leta 2009, ter tako zagotovi okrepitev vloge in dejavnosti SPS v prihodnje;

28.   z zadovoljstvom ugotavlja, da nevladni akterji vedno pogosteje sodelujejo na zasedanjih SPS, kar se je izkazalo v razpravi, ob zaključku katere je bila sprejeta omenjena izjava iz Port Moresbyja iz novembra 2008 o sedanji svetovni prehrambeni in finačni krizi, kakor tudi s poročili gospodarskih in socialnih partnerjev o sporazumih o gospodarskem partnerstvu, predstavljenih na zasedanju SPS v Ljubljani marca 2008;

29.   želi, da bi sekretariat držav AKP in Evropski parlament poleg omenjenega letnega poročila o delovanju SPS pripravila tudi skupno stališče o pogojih delovanja SPS, zlasti v zvezi z ločenim glasovanjem, enakim obravnavanjem poslancev ter skupnimi informativnimi obiski in misijami za spremljanje volitev;

30.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, svetu AKP, predsedstvu SPS ter vladama in parlamentoma Slovenije in Papue Nove Gvineje.

(1) UL L 317, 15.12.2000, str. 3. (2) UL C 231, 26.9.2003, str. 68. (3) AKP-EU/100.291/08/konč. (4) UL L 378, 27.12.2006, str. 41. (5) UL C 58, 1.3.2008, str. 44. (6) UL C 61, 16.3.2009, str. 42. (7) UL C 271, 25.10.2008, str. 20. (8) UL C 271, 25.10.2008, str. 27. (9) UL C 271, 25.10.2008, str. 32. (10) UL C 271, 25.10.2008, str. 37. (11) UL C 61, 16.3.2009, str. 19. (12) UL C 61, 16.3.2009, str. 26. (13) UL C 61, 16.3.2009, str. 31. (14) UL C 61, 16.3.2009, str. 37. (15) UL C 61, 16.3.2009, str. 40. (16) APP 100.288. (17) APP 100.452. (18) APP 100.448. (19) Skupna izjava Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, Evropskega parlamenta in Evropske komisije z naslovom "Evropsko soglasje o humanitarni pomoči" (UL C 25, 30.1.2008, str. 1.).

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 24. marca 2009 o najboljši praksi na področju regionalne politike in ovirah za uporabo sredstev iz strukturnih skladov (2008/2061(INI))

P6_TA(2009)0156 A6-0095/2009

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju programa URBACT, ki se izvaja kot del pobude URBAN in je namenjen spodbujanju in razvoju dobrih praks in izmenjavi izkušenj, vključuje pa več kot 200 mest v Evropski uniji,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. oktobra 2008 o vodenju in partnerstvu na nacionalni in regionalni ravni ter osnovi za projekte regionalne politike(1),

–   ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu(2),

–   ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1080/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o Evropskem skladu za regionalni razvoj(3),

–   ob upoštevanju členov 158 in 159 Pogodbe ES,

–   ob upoštevanju sklepov predsedstva z zasedanja Evropskega sveta dne 23. in 24. marca 2000 v Lizboni,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. junija 2008 z naslovom "Peto poročilo o napredku na področju gospodarske in socialne kohezije: rastoče regije, rastoča Evropa" (KOM(2008)0371),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. oktobra 2008 z naslovom "Zelena knjiga o teritorialni koheziji: teritorialna raznolikost kot prednost" (KOM(2008)0616),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 8. novembra 2006 z naslovom "Regije za gospodarsko spremembo" (KOM(2006)0675),

–   ob upoštevanju študije tematskega sektorja za strukturno in kohezijsko politiko o najboljših postopkih na področju regionalne politike ter ovirah za uporabo sredstev iz strukturnih skladov,

–   ob upoštevanju javne predstavitve, ki jo je njegov Odbor za regionalni razvoj organiziral dne 17. julija 2008,

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj in mnenja Odbora za proračun (A6-0095/2009),

A.   ker sodi kohezijska politika v Evropski uniji med najpomembnejša področja politike, ne le v smislu finančnih sredstev, ampak predvsem zato, ker je ključni steber v procesu evropskega povezovanja, ter zaradi njenega pomena za socialno, ekonomsko in teritorialno kohezijo Evropske unije ter za razvoj skupno 268 regij, s čimer se zmanjšujejo razvojni zaostanki in razlike ter izboljšuje življenje vseh državljanov EU,

B.   ker se regije v Evropski uniji soočajo z dokaj podobnimi izzivi, čeprav se njihov vpliv od regije do regije močno razlikuje glede na posebnosti v zvezi z njihovimi značilnostmi (npr. otoške ali gorske regije) in prebivalstvom: soočajo se z globalizacijo in z njo povezanim pospešenim gospodarskim prestrukturiranjem, odpiranjem trgovinskih odnosov, posledicami tehnološke revolucije in podnebnih sprememb, razvojem na znanju temelječega gospodarstva, demografskimi spremembami, upadanjem prebivalstva ter povečanim priseljevanjem,

C.   ker se najboljši rezultati, ki povečujejo obseg znanja in izboljšujejo konkurenčnost, pri projektih pogosto dosežejo s sodelovanjem med javnim sektorjem, podjetji, izobraževalnim sektorjem in lokalnimi interesnimi skupinami,

D.   ker kohezijska politika spričo izzivov ne more v polnosti razviti svojega potenciala, da bi premagala te izzive, saj se potencialni prosilci za pomoč srečujejo z velikimi ovirami pri uporabi strukturnih sredstev Evropske unije, kot so:

E.   ker kar nekaj sedanjih nepravilnosti na področju kohezijske politike izhaja iz teh obstoječih ovir,

F.   ker so zamude pri izvajanju strukturne politike delno nastale zaradi prestrogih postopkov in bi bilo zato treba razmisliti o njihovi poenostavitvi ter jasni razdelitvi odgovornosti in pristojnosti med Evropsko unijo, državami članicami ter regionalnimi in lokalnimi oblastmi,

1.   poudarja, da je sicer treba upoštevati dodano vrednost obveščanja širše javnosti o najboljši praksi v smislu izboljšane komunikacije in razmerja med stroški in koristmi, vendar je treba poskuse, da bi to prakso uvedli v regionalno politiko EU, usmeriti predvsem k organom upravljanja in jih voditi pri pripravi pravil o dostopu do strukturnih virov, da bi z izmenjavo informacij in izkušenj prispevali k znatnemu izboljšanju kakovosti projektov z reševanjem skupnih težav in z izbiranjem učinkovitejših in bolj ciljno usmerjenih posegov;

2.   poudarja potrebo po poenostavitvi postopkov, ki urejajo izvajanje projektov in programov strukturnih skladov, še posebej glede upravljavskih in kontrolnih sistemov; zato v zvezi s tem pozdravlja revizijo zakonodajnega svežnja o strukturnih skladih kot odgovor na sedanjo finančno krizo; nestrpno pričakuje nadaljnje predloge Komisije na tem področju, ki jih bo objavila v naslednjih nekaj mesecih;

Odprava ovir

3.   poziva Komisijo, naj za odpravo naštetih ovir med drugim:

4.   v zvezi s tem priporoča Komisiji, naj naredi korak naprej in razvije usklajen, splošno dostopen pristop do medregionalne izmenjave najboljše prakse z namenom, da bi akterji na področju kohezijske politike lahko črpali iz izkušenj drugih;

5.   izrecno poudarja, da določanje najboljših praks ne sme voditi do dodatne birokracije za prijavitelje in nosilce projektov;

6.   poziva, naj se upravni postopki pri uporabi strukturnih skladov kar najbolj omejijo in se po nepotrebnem ne povečujejo zaradi različnih pogojev, ki jih postavljajo države članice;

7.   ponovno izraža podporo praksi, da vsaka država članica letno poda izjavo zanesljivosti za sredstva Skupnosti v deljenem upravljanju, in poziva, naj to postane splošna praksa;

Splošna in tematska merila za ugotavljanje najboljše prakse

8.   odobrava pristop iz pobude Regije za gospodarsko spremembo, da bi prvič ugotovili, kaj je najboljša praksa, in to javno potrdili z vsakoletnim podeljevanjem nagrade RegioStars, ter drugič, da bi pripravili spletno stran za najboljšo prakso; opozarja na omejeno učinkovitost samo spletne strani;

9.   kritizira pomanjkanje preglednosti v zvezi z objektivno podlago Komisije za ugotavljanje najboljše prakse;

10.   poziva Komisijo, naj glede na zelo različno rabo pojma "najboljše prakse" ter pogosto vzporedno uporabljenih pojmov "dobre prakse" in "zgodbe o uspehu" pripravi jasen seznam meril, posebej prilagojenih kohezijski politiki, na podlagi katerih bi najboljšo prakso na tem področju razlikovali od tiste pri drugih projektih;

11.   priporoča Komisiji, naj pri ugotavljanju najboljših praks upošteva naslednje točke:

12.   poudarja, da morajo biti vsa merila za izpostavljanje najboljših praks jasno merljiva in zanesljiva, da se preprečijo trenja, neželeni učinki in subjektivne presoje, ki bi lahko škodovali celotnemu postopku ocenjevanja projektov glede na ta merila; zato poziva Komisijo, da jasno opiše vsebino teh meril in način za njihovo uporabo;

13.   priporoča, da se na podlagi analize številnih projektov iz številnih regij Evropske unije določijo dodatni dejavniki za ugotavljanje najboljše prakse na področju kohezijske politike, ki so posebej pomembni za nadaljnji razvoj posameznih regij kot tudi celotne Evropske unije, zanje pa je značilna tudi velika raznolikost na ravni izvajanja;

14.   za področje raziskav in razvoja/inovacij priporoča naslednje dejavnike:

15.   za področje varstva okolja, varstva podnebja in trajnostne energetske politike priporoča naslednje dejavnike:

16.   za področje ustvarjanja kakovostnih delovnih mest priporoča naslednje dejavnike:

17.   za področje vseživljenjskega učenja priporoča naslednje dejavnike:

18.   za področje integriranega razvoja mest priporoča naslednje dejavnike:

19.   za področje demografskega razvoja priporoča naslednje dejavnike:

20.   za področje čezmejnega sodelovanja priporoča naslednje dejavnike:

21.   za področje javno-zasebnih partnerstev priporoča naslednje dejavnike:

22.   poziva Komisijo, naj upošteva, da je treba spodbujati najboljšo prakso na področju finančnih shem, zlasti tistih, ki se nanašajo na javno-zasebna partnerstva, in tistih, ki jih podpirata Evropska investicijska banka in Evropski investicijski sklad;

23.   se zaveda, da je izjemno težko, da bi projekt izpolnjeval vsa zgornja merila; zato poziva Komisijo, naj ta merila, preden jih bo uporabila, razvrsti po pomembnosti in določi tista prednostna, da bo pomembne projekte laže opredeliti kot najboljšo prakso; poudarja, da je treba skupno dogovorjena pravila o najboljši praksi uporabljati odprto in pregledno, s čimer bi dosegli boljše upravljanje, sprejetost in primerljivost najboljših praks ter preprečili zamenjevanje z drugimi podobnimi izrazi;

24.   v zvezi s prihodnjo uporabo pojmov "najboljša praksa", "dobra praksa" ter "zgodba o uspehu" poziva Komisijo, naj s pomočjo dejavnikov izdela jasno in pregledno razdelitev oz. členitev za namene opisa projektov, ki bo skladna z zgornjimi označbami;

Izmenjava najboljše prakse

25.   poziva Komisijo, naj organizira in usklajuje izmenjavo najboljše prakse prek mreže regij ter v ta namen ustvari javno spletno stran z bistvenimi informacijami o projektih v vseh jezikih Skupnosti;

26.   priporoča Komisiji, da ob upoštevanju sedanjega upravnega okvira vzpostavi ustrezno službo znotraj generalnega direktorata za regionalno politiko, ki bi za doseganje dolgoročne, neprekinjene, zanesljive in uspešne izmenjave najboljše prakse na področju kohezijske politike v sodelovanju z mrežo regij poskrbela za ocenjevanje, zbiranje ter izmenjavo najboljše prakse ter kot stalna kontaktna točka bila na razpolago tako za stran ponudbe kot povpraševanja; poziva Komisijo, naj razširi to kulturo dobrih praks na vse svoje oddelke;

27.   v okviru tega predlaga, da bi mehanizmi ocenjevanja preučili in upoštevali preizkušene in priznane metodologije, ki se že izvajajo; meni, da je posebno pozornost treba nameniti sodelovanju z mrežo regionalnih oblasti in specializiranih agencij, ki so glavni vir osnovnega materiala o najboljših praksa za ocenjevanje;

28.   poudarja, da Evropska unija zagotavlja finančna sredstva in dobre prakse, nacionalni, regionalni in lokalni nosilci javne funkcije pa so dolžni to izkoristiti; v povezavi s tem pozdravlja ustanovitev programa Erasmus za lokalno in regionalno izvoljene predstavnike;

29.   svetuje, da Komisija uporabi razpoložljiva orodja Odbora regij, še posebej platformo za spremljanje lizbonske strategije in mrežo za spremljanje uporabe načela subsidiarnosti, za izmenjavo najboljših praks med regijami in državami članicami, da bi ugotovili in skupaj določili cilje, nato načrtovali dejavnosti in na koncu opravili primerljivo ocenjevanje rezultatov kohezijske politike;

o
o   o

30.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0492. (2) UL L 210, 31.7.2006, str. 25. (3) UL L 210, 31.7.2006, str. 1.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 24. marca 2009 o dopolnjevanju in usklajevanju kohezijske politike z ukrepi za razvoj podeželja (2008/2100(INI))

P6_TA(2009)0157 A6-0042/2009

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju členov 158 in 159 Pogodbe ES,

–   ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu(1), zlasti njenega člena 9,

–   ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP)(2),

–   ob upoštevanju Sklepa Sveta 2006/702/ES z dne 6. oktobra 2006 o strateških smernicah Skupnosti o koheziji(3),

–   ob upoštevanju Sklepa Sveta 2006/144/ES z dne 20. februarja 2006 o strateških smernicah Skupnosti za razvoj podeželja (programsko obdobje 2007–2013)(4),

–   ob upoštevanju teritorialne agende Evropske unije in prvega akcijskega programa za njeno izvajanje,

–   ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 6. oktobra 2008 o teritorialni koheziji - Teritorialna raznolikost kot prednost (KOM(2008)0616),

–   ob upoštevanju poročila evropske opazovalne mreže za prostorsko načrtovanje z naslovom "Prihodnost ozemlja, teritorialni scenariji za Evropo",

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj ter mnenja Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A6-0042/2009),

A.   ker je pojem podeželsko območje opredelila Organizacija za mednarodno sodelovanje in razvoj, opredelitev pa vključuje značilnosti, kot sta majhna gostota prebivalstva in pomanjkljiv dostop do storitev, in ker Komisija to opredelitev uporablja pri opredeljevanju in opisovanju razvojnih ciljev za ta območja,

B.   ker se podeželska območja v različnih državah članicah zelo razlikujejo in ker medtem, ko je v nekaterih regijah in državah članicah za ta območja značilna demografska in gospodarska rast, se drugje pogosto soočajo z begom prebivalstva s podeželja, ki v urbanih območjih išče možnosti prekvalifikacije, kar ustvarja ogromne izzive za podeželska območja,

C.   ker podeželska območja predstavljajo do 80 % ozemlja EU,

D.   ker se potrebe prehodnih območij med mestom in podeželjem z značilno gospodarsko strukturo, ki je podobna strukturi urbanih območij, zraven katerih se nahajajo, razlikujejo od območij, ki so pretežno podeželska, obrobna ali izolirana,

E.   ker je eden od ciljev Unije spodbujanje gospodarskega in družbenega napredka in višje stopnje zaposlenosti ter uravnotežen in trajnostni razvoj,

F.   ker se ekonomska, socialna in teritorialna kohezija lahko okrepijo z gospodarskim razvojem, spodbujanjem zaposlitvenih možnosti na podeželskih in urbanih območjih ter zagotovljenim enakim dostopom do javnih storitev,

G.   ker je reforma strukturne politike za obdobje 2007–2013 prinesla spremembe strukture skladov in načel za dodeljevanje pomoči iz njih ter oblikovanje novega Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, povezanega s skupno kmetijsko politiko in ločenega od kohezijske politike,

H.   ker so programi LEADER v preteklosti že pokazali, da je razvoj podeželja mogoče uspešno spodbujati z instrumenti regionalne politike,

I.   ker je za Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja pomembno zagotoviti vzajemno skladnost med dejavnostmi, ki se financirajo iz njega, in dejavnostmi, ki se financirajo iz strukturnih skladov, in sicer je treba vzpostaviti ustrezno usklajevanje pomoči iz različnih skladov, zlasti iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, Kohezijskega sklada in Evropskega socialnega sklada, ter njihovo medsebojno dopolnjevanje,

J.   ker oblikovanje Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in ločitev financiranja razvoja podeželja od področja uporabe kohezijske politike in širše perspektive regionalnega razvoja ne smeta povzročiti podvojitve istih ciljev (na primer varstvo okolja, promet ali izobraževanje) ali njihovo opustitev,

K.   ker lahko stalen pretok sredstev med Evropskim kmetijskim jamstvenim skladom in Evropskim kmetijskim skladom za razvoj podeželja povzroči negotovost pri načrtovanju tako za kmete kot tudi za nosilce projektov za razvoj podeželja,

L.   ker zaradi proračunskih omejitev obstaja tveganje, da bo velik del sredstev, ki so na voljo v okviru Evropskega sklada za regionalni razvoj, uporabljen za krepitev gospodarske konkurenčnosti v največjih urbanih središčih ali v najbolj dinamičnih regijah, medtem ko so sredstva iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja v glavnem namenjena izboljšanju konkurenčnosti kmetijstva, ki je še vedno gonilna sila podeželskih območij, in osredotočena na podporo nekmetijskim dejavnostim ter razvoju malih in srednje velikih podjetij na podeželju, zaradi katerih obstaja potreba po tesnejšem usklajevanju, s katerim bi zagotovili, da nobeno območje ne ostane nepokrito,

M.   ker imajo mala in srednje velika podjetja, zlasti mikro podjetja in obrtna podjetja, bistveno vlogo pri ohranjanju gospodarskega in družbenega življenja ter stabilnosti na podeželju,

N.   ker cilji politike razvoja podeželja ne smejo biti v nasprotju s cilji lizbonske strategije, če ta razvoj temelji na uporabi mehanizma relativne konkurenčnosti (večja donosnost in sorazmerno nizki stroški), zlasti v lokalni živilsko-predelovalni industriji ter v zvezi z razvojem malih in srednje velikih podjetij ter infrastrukture in storitev, kot so turizem, izobraževanje ali varstvo okolja,

O.   ker je treba priznati naravno vez med kmetijsko politiko in politiko razvoja podeželja ter njuno medsebojno dopolnjevanje,

1.   meni, da običajna merila, ki se uporabljajo za ločevanje podeželskih območij od urbanih (manjša gostota prebivalstva in stopnja urbanizacije) ne zadostujejo vedno in dajejo samo delno podobo stanja; zato meni, da bi bilo treba preučiti možnost, da bi se dodala dodatna merila, ter poziva Komisijo, naj opravi analizo in poda konkretne predloge na tem področju;

2.   meni, da je treba zaradi velikih razlik med podeželskimi območji v različnih državah članicah in glede na to, da ta območja predstavljajo približno 80 % ozemlja EU, sprejeti in izvajati celovit pristop za njihov trajnostni razvoj, da bi izravnali obstoječa neravnovesja in spodbujali gospodarsko dinamiko urbanih in podeželskih območij; poudarja, da je treba s tem povezane ukrepe ustrezno financirati;

3.   v tej zvezi opozarja, da morajo imeti vse regije po vsej Uniji, vključno s podeželskimi in oddaljenimi območji, enake razvojne priložnosti, da bi tako preprečili nadaljnje ozemeljsko pogojeno izključevanje najbolj prikrajšanih območij;

4.   poudarja, da na številnih podeželskih območjih razvojne možnosti, zlasti za mlade in ženske, zmanjšujejo težave pri dostopu do javnih storitev, pomanjkanje delovnih mest in starostna piramida;

5.   poudarja, da na določenih območjih ni nikakršne alternative za določene oblike kmetijske proizvodnje, ki jo je iz razlogov okoljske in regionalne politike treba za vsako ceno ohraniti, še posebej na oddaljenih in višinskih kmetijskih območjih, izpostavljenih širjenju puščave;

6.   opozarja, da je Evropski svet v Göteborgu 15. in 16. junija 2001 razširil lizbonske cilje s pojmi trajnosti in kohezije ter da si politika razvoja podeželja prizadeva za trajnostno kmetijstvo, ohranitev nekmetijskih dejavnosti na podeželju, povečanje potencialov lokalnega razvoja, varovanje okolja, uravnoteženo prostorsko načrtovanje in razvoj malih in srednje velikih podjetij;

7.   je prepričan, da je za dobro izvajanje politike razvoja podeželja, katere cilj je zagotoviti dolgoročen trajnosti razvoj podeželskih območij, treba upoštevati naravne vire in posebnosti regij, vključno z varovanjem, spodbujanjem in upravljanjem podeželske dediščine, ter razvoj povezav in odnosov z urbanimi območji;

8.   poudarja tudi, da je pomembno ovrednotiti območja alternativnih gospodarskih dejavnosti in priložnosti za diverzifikacijo poklicnih dejavnosti prebivalstva, ki se porajajo na takih območjih;

9.   meni, da terjajo bodoča vprašanja, s katerimi se bo srečevalo podeželje, uravnoteženo razvojno politiko, ki naj vključuje vse družbene in gospodarske subjekte, vključno z malimi in mikro podjetji v proizvodnem in storitvenem sektorju, glede na njihovo vlogo v celostnem lokalnem razvoju;

10.   meni, da mora biti politika razvoja podeželja v novih državah članicah osredotočena na izboljšanje učinkovitosti kmetijstva in zmanjševanje gospodarske razvojne vrzeli med podeželjem in mestom, med drugim s podpiranjem nekmetijskih dejavnosti, kar je cilj, ki ga je mogoče doseči tudi z uporabo strukturnih skladov;

11.   pozdravlja ambicije, ki so bile izražene na drugi evropski konferenci o razvoju podeželja v Salzburgu leta 2003, vendar obžaluje, da se je z zadnjimi finančnimi perspektivami odobreno financiranje iz drugega stebra skupne kmetijske politike občutno zmanjšalo, kar lahko povzroči neučinkovitost ter razhajanje med kmetom in prebivalcem podeželja;

12.   poudarja, da obstaja potreba po skladni, dolgoročni strategiji za razvoj podeželja, da bi tako olajšali najuspešnejšo in najučinkovitejšo uporabo vseh razpoložljivih virov financiranja;

13.   poziva države članice in regionalne organe, naj v sodelovanju s Komisijo ter v partnerstvu z vsemi pristojnimi oblastmi in organi, ki predstavljajo civilno družbo, pripravijo pregledno in dolgoročno strategijo za trajnosten razvoj podeželja na nacionalni in regionalni ravni, da se jasno opredelijo prednostne naloge in cilji pri razvoju podeželja ter se zagotovi prilagajanje, usklajevanje in dopolnjevanje pomoči iz različnih razpoložljivih virov;

14.   poziva Komisijo, države članice in regionalne organe, naj zagotovijo, da bodo pri opredelitvi teh prednostnih nalog neposredno sodelovale organizacije, ki predstavljajo mala in srednje velika podjetja, mikro podjetja in obrtna podjetja, da bi se bolje odzvali na potrebe in pričakovanja teh podjetij;

15.   priznava, da ima politika razvoja podeželja zelo pomembno vlogo pri določanju in obravnavanju posebnih problemov na podeželskih območjih, ter meni, da oblikovanje Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja za drugi steber skupne kmetijske politike predstavlja poskus bolj prožnega, strateškega, tematskega in celovitega pristopa k odzivanju na raznolikost razmer in obseg izzivov, s katerimi se soočajo podeželska območja EU, ter poenostavitve postopkov financiranja in zagotavljanja, da bodo sredstva usmerjena na ta območja;

16.   opozarja, da so bile države članice pozvane, naj za to programsko obdobje pripravijo dva strateška dokumenta: nacionalni strateški načrt za razvoj podeželja in nacionalni strateški referenčni okvir za regionalno politiko (strukturni skladi); hkrati opozarja, da so bile države članice naprošene, naj med različnimi skladi sprožijo sinergijo in vzpostavijo delujoče usklajevalne mehanizme; obžaluje pa, da je bila pozornost v tem procesu namenjena predvsem razmejevanju različnih skladov in programov, ne pa ustvarjanju sinergije med njimi;

17.   meni, da je politika razvoja podeželja lahko učinkovita le, če so ukrepi, ki se izvajajo v okviru Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, in politika regionalnega razvoja usklajeni in dopolnjujoči, da bi se izognili dvojnemu financiranju in vrzelim; z zaskrbljenostjo ugotavlja nezadostno usklajenost med temi ukrepi v posameznih državah članicah v sedanjem programskem obdobju; zato poziva Komisijo, naj predlaga reforme, s katerimi bo zagotovila boljše usklajevanje pri načrtovanju in izvajanju ukrepov, ki se sofinancirajo v sklopu kohezijske in skupne kmetijske politike; priznava, da bodo reforma skupne kmetijske politike po letu 2013 in strukturni skladi EU priložnost za ponovno preučitev odnosov med razvojem podeželja na eni strani ter kmetijsko in kohezijsko politiko na drugi;

18.   priznava, da je prvotna vloga politike razvoja podeželja še naprej ohranjati prebivalstvo na podeželju in mu zagotoviti dostojen življenjski standard;

19.   meni, da je treba pristop ločevanja politike razvoja podeželja od kohezijske politike z oblikovanjem Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja strogo nadzorovati, da bi ocenili njegov resnični vpliv na razvoj podeželskih območij; ugotavlja, da je bil nov sistem uveden leta 2007, zato je še prezgodaj za sklepanje o prihodnosti te politike Skupnosti;

20.   poudarja, da je ena od prednostnih nalog politike razvoja podeželja predlagati ukrepe, ki nimajo za posledico, da mora podeželsko prebivalstvo opustiti kmetijstvo, in ki med drugim tudi spodbujajo konkurenčne kmetije, pridelavo bioloških izdelkov, visokokakovostne tradicionalne hrane in pijače;

21.   z zanimanjem ugotavlja, da osi 3 in 4 (LEADER) iz drugega stebra skupne kmetijske politike (politika razvoja podeželja), ki predstavljata 15 % vseh izdatkov Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, zadevata nekmetijske dejavnosti, ki se osredotočajo predvsem na diverzifikacijo podeželskih gospodarstev; meni, da glede na naravo posegov, ki so financirani v okviru teh osi in so podobni nekaterim ukrepom, financiranim iz strukturnih skladov, obstaja nevarnost prekrivanja;

22.   poudarja pa, da je treba upoštevati predvsem možnosti prebivalstva, zaposlenega v kmetijstvu, ki bi mu moralo biti pri podpornih ukrepih v sklopu politike razvoja podeželja posvečene največ pozornosti;

23.   poudarja, da je pomembno podpirati mlade kmete, da bi ostali na kmetiji, četudi se ne bi ukvarjali zgolj s kmetijsko proizvodnjo, in jim omogočiti razvojne spodbude in tudi druge dejavnosti, kot so kmečki turizem ter okrepitev malih in srednje velikih podjetij na podeželju;

24.   meni, da se glavni cilji politike razvoja podeželja lahko dosežejo le z zagotovitvijo ustreznih sredstev, ki se bodo uporabljala v skladu s prednostnimi nalogami, in da bi bilo treba sredstva, zbrana prek modulacije, porazdeliti med dejavne kmetijske skupnosti;

25.   meni, da usklajevanje strukturne politike in ukrepov za razvoj podeželja omogoča projekte z večjo evropsko dodano vrednostjo; v tem vidi priložnost za trajno povečanje vrednosti podeželja, na primer z infrastrukturnimi ukrepi ali ukrepi za varovanje okolja;

26.   poziva Komisijo, naj predloži natančne podatke in napovedi o uporabi sredstev iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja na podeželskih območjih in naj preuči možnosti sodelovanja med Evropskim kmetijskim skladom za razvoj podeželja in strukturnimi skladi v smislu financiranja, ki je na voljo na podeželskih območjih;

27.   poziva Komisijo, naj preuči, ali bi programi regionalne politike lahko pripomogli k temu, da bi kmetom omogočili zanesljiv prihodek, na primer z izvajanjem dejavnosti za varovanje okolja in narave ter za ohranjanje kmetijstva;

28.   poudarja, da so med največjimi izzivi kohezijske politike trajnostni razvoj, višina prihodka na prebivalca, dostopnost, dostop do javnih dobrin in storitev ter zmanjševanje števila prebivalstva na podeželju in da je podpora gospodarskim dejavnostim v podeželskih regijah eden od najučinkovitejših načinov za uresničitev teh ciljev;

29.   poziva Komisijo in države članice, naj sistematično upoštevajo podeželje v vseh politikah EU in ustrezno podprejo projekte za razvoj človeškega kapitala, pri čemer naj zlasti zagotovijo možnosti za usposabljanje kmetijskih in nekmetijskih podjetnikov na podeželskih območjih ter posebno pozornost posvetijo mladim ženskam z namenom spodbuditi zaposlovanje in ustvarjanje novih delovnih mest;

30.   poudarja, da je treba pri razvoju podeželskih območjih več pozornosti in podpore posvetiti ohranjanju naravne in obdelovalne krajine, ekološkemu turizmu, proizvodnji in rabi obnovljivih virov energije ter lokalnim pobudam, kot so lokalni programi zagotavljanja kakovosti hrane in lokalne kmečke tržnice;

31.   poudarja vlogo malih in srednje velikih podjetij v razvoju podeželja in njihov prispevek h konvergenci na regionalni in lokalni ravni; poziva Komisijo, države članice ter regionalne in lokalne organe, naj dajo poudarek na krepitev konkurenčnosti, tudi s pomočjo drugim proizvodnim sektorjem, in spodbujajo podjetniški duh na podeželskih območjih, zlasti z odpravo upravnih, pravnih in načrtovalnih ovir ter s povečanjem spodbud za začetek nove podjetniške dejavnosti, pa tudi z zagotavljanjem večje podpore nekmetijskim dejavnostim in s spodbujanjem gospodarske diverzifikacije na teh območjih;

32.   ponovno opozarja Svet, Komisijo, države članice in lokalne organe, da je pričakovano izginotje več milijonov malih podjetij na podeželju zelo pomembno ter bo močno vplivalo na zaposlovanje, s tem pa tudi na stabilnost podeželja; poziva, da se na vseh ravneh vsi potrebni ukrepi sprejmejo v tesnem sodelovanju z gospodarskimi in socialnimi partnerji;

33.   priznava, da težave pri izvajanju politike razvoja podeželja obstajajo zaradi prepletanja med sektorskimi politikami in politiko teritorialne kohezije ter med njihovimi gospodarskimi in družbenimi razsežnostmi, zaradi številnih organizacijskih modelov porazdelitve pristojnosti in zaradi usklajevanja ukrepov na ravni držav članic; v tej zvezi ponovno poudarja potrebo po ustvarjanju sinergij med Evropskim kmetijskim skladom ter strukturnimi skladi in kohezijskim skladom in poziva Komisijo, naj nacionalnim, regionalnim in lokalnim organom pomaga pri razumevanju možnosti, ki jih nudijo ti finančni instrumenti; poziva države članice, naj zagotovijo dialog med organi upravljanja, da bi ustvarili sinergije med ukrepi različnih skladov ter povečali njihovo učinkovitost;

34.   meni, da je za reformo financiranja razvoja podeželja potrebno, da Komisija najprej pripravi poglobljeno oceno vseh sektorskih politik, ki vplivajo na podeželska območja, predvsem skupne kmetijske politike in regionalne politike, v okviru kohezijske politike in da se opredeli vrsta dobrih praks, ki izhajajo iz politike razvoja podeželja kot celote;

35.   poziva Svet, naj skliče skupno neformalno srečanje ministrov za kmetijstvo in razvoj podeželja, na katerem bodo izmenjali mnenja o najboljših načinih za uskladitev kohezijske politike in ukrepov za razvoj podeželja, in naj povabi tudi posvetovalne organe EU (Odbor regij in Evropski ekonomsko-socialni odbor) ter predstavnike regionalnih in lokalnih organov;

36.   zahteva, da Komisija do leta 2011 oblikuje delovno skupino na visoki ravni kot del zdravstvenega pregleda skupne kmetijske politike, ki bo pripravila predloge za zaščito prihodnosti podeželskega gospodarstva in vsega podeželskega prebivalstva po letu 2013;

37.   poziva Komisijo, naj vzpostavi ali okrepi dejansko upravljanje in partnerstvo na vseh ravneh in pri tem neposredno vključi različne akterje, vključno z malimi in srednje velikimi podjetji in mikro podjetji ter gospodarskimi in socialnimi partnerji, da bi skupaj opredelili prednostne akcijske ukrepe, ki bodo čim bolj prilagojeni potrebam razvoja podeželja;

38.   ugotavlja, da je treba proces razvoja podeželja povezati z interesi urbanih območij in ga dobro uskladiti s spodbujanjem razvoja urbanih območij, ter poudarja, da vzajemno delovanje med politiko razvoja podeželskih in urbanih območij ni niti zadostno niti učinkovito;

39.   priznava potencial podeželskih skupnosti za pozitiven prispevek k okolju prek njihovega udejstvovanja v okolju prijaznih dejavnostih in pri razvoju alternativnih virov energije, kot so biogoriva, pri tem pa posebej upošteva štiri nove izzive, ki so izpostavljeni v pregledu politike razvoja podeželja, kot so biotska raznovrstnost in obnovljivi viri energije;

40.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 210, 31.7.2006, str. 25. (2) UL L 277, 21.10.2005, str. 1. (3) UL L 291, 21.10.2006, str. 11. (4) UL L 55, 25.2.2006, str. 20.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 24. marca 2009 o predlogu Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o kozmetičnih izdelkih (prenovitev) (KOM(2008)0049 – C6-0053/2008 – 2008/0035(COD))

P6_TA(2009)0158 A6-0484/2008

(Postopek soodločanja – prenovitev)

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (KOM(2008)0049),

–   ob upoštevanju členov 251(2) in 95 Pogodbe ES, na podlagi katerih je Komisija Parlamentu podala predlog (C6-0053/2008),

–   ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 28. novembra 2001 o bolj sistematičnem ponovnem sprejemu pravnih aktov(1),

–   ob upoštevanju pisma Odbora za pravne zadeve z dne 21. novembra 2008, naslovljenega na Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane v skladu s členom 80a(3) svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju členov 80a in 51 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter mnenja Odbora za pravne zadeve (A6-0484/2008),

A.   ker po mnenju posvetovalne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije predlog ne vsebuje bistvenih sprememb, razen tistih, ki so v njem opredeljene kot take, in ker je, kar zadeva kodifikacijo nespremenjenih določb prejšnjih aktov skupaj z omenjenimi spremembami, predlog zgolj kodifikacija obstoječih besedil brez vsebinskih sprememb,

1.   odobri predlog Komisije, kakor je bil prilagojen glede na priporočila posvetovalne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije ter spremenjen;

2.   upošteva izjave Komisije, priložene tej resoluciji;

3.   poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

4.   naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

Stališče Evropskega parlamenta sprejeto na prvi obravnavi dne 24. marca 2009 z namenom sprejetja Uredbe (ES) št. ..../2009 Evropskega parlamenta in Sveta o kozmetičnih izdelkih (prenovitev)

(Ker je bil dosežen sporazum med parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta iz prve obravnave enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (ES) št. ....)

Priloga

Izjave Komisije

Komisija upošteva zaskrbljenost držav članic glede preoblikovanja direktiv v uredbe.

Meni, da bi bilo mogoče obstoječe določbe direktiv, kadar so dovolj jasne, natančne in podrobne, spremeniti v neposredno veljavne določbe uredb s preoblikovanjem. To zlasti velja, kadar so zadevne določbe tehnične narave in so jih vse države članice že v celoti prenesle v nacionalno zakonodajo.

Komisija glede na podana različna mnenja pristaja na to, da poseben primer uredbe o kozmetičnih izdelkih ne bo precedens za razlago medinstitucionalnega sporazuma v zvezi s tem.

Zavezuje se, da bo pojasnila dogajanje v zvezi s spletno prodajo kozmetičnih izdelkov pred datumom začetka uporabe te uredbe.

Tako kot Evropski parlament jo skrbi, da bi v sektor kozmetike lahko prodrlo ponarejanje, zaradi česar bi se lahko povečalo tveganje za zdravje ljudi. Komisija bo zato sprejela ukrepe za okrepitev sodelovanja med pristojnimi nacionalnimi organi za boj proti ponarejanju.

Pripravila bo obrazložitev o prehodnih določbah in datumih uporabe uredbe (zlasti glede členov 7, 8, 10 in 12a).

V zvezi z opredelitvijo nanomaterialov ugotavlja, da delo na področju skupne opredelitve nanomaterialov še poteka, zato potrjuje, da bi bilo treba napredek v zvezi s skupno opredelitvijo upoštevati v prihodnji zakonodaji Skupnosti, in ugotavlja, da postopki v odboru, vsebovani v tem predlogu, prav tako omogočajo posodabljanje opredelitve iz tega predloga.

(1) UL C 77, 28.3.2002, str. 1.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 24. marca 2009 o predlogu Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 98/8/ES o dajanju biocidnih pripravkov v promet glede podaljšanja nekaterih rokov (KOM(2008)0618 – C6-0346/2008 – 2008/0188(COD))

P6_TA(2009)0159 A6-0076/2009

(Postopek soodločanja: prva obravnava)

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (KOM(2008)0618),

–   ob upoštevanju členov 251(2) in 95 Pogodbe ES, na podlagi katerih je Komisija Parlamentu podala predlog (C6-0346/2008),

–   ob upoštevanju člena 51 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A6-0076/2009),

1.   odobri predlog Komisije, kakor je bil spremenjen;

2.   poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.   naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

Stališče Evropskega parlamenta sprejeto na prvi obravnavi dne 24. marca 2009 z namenom sprejetja Direktive 2009/.../ES Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 98/8/ES o dajanju biocidnih pripravkov v promet glede podaljšanja nekaterih rokov

(Ker je bil dosežen sporazum med parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta iz prve obravnave enako končnemu zakonodajnemu aktu, Direktivi 2009/107/ES.)

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 24. marca 2009 o predlogu Direktive Sveta o spremembi direktiv 92/79/EGS, 92/80/EGS in 95/59/ES o strukturi in stopnji trošarine, ki velja za predelani tobak (KOM(2008)0459 – C6-0311/2008 – 2008/0150(CNS))

P6_TA(2009)0160 A6-0121/2009

(Postopek posvetovanja)

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju predloga Komisije Svetu (KOM(2008)0459),

–   ob upoštevanju člena 93 Pogodbe ES, v skladu s katerim se je Svet posvetoval s Parlamentom (C6-0311/2008),

–   ob upoštevanju člena 51 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A6-0121/2009),

1.   odobri predlog Komisije, kakor je bil spremenjen;

2.   poziva Komisijo, naj ustrezno spremeni svoj predlog, na podlagi člena 250(2) Pogodbe ES;

3.   poziva Svet, naj obvesti Parlament, če namerava odstopati od besedila, ki ga je Parlament odobril;

4.   poziva Svet, naj se ponovno posvetuje s Parlamentom, če namerava predlog Komisije bistveno spremeniti;

5.   naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

Besedilo, ki ga predlaga Komisija   Sprememba Sprememba 1 Predlog direktive – akt o spremembi Uvodna izjava 2 (2)  Da bi zagotovili pravilno delovanje notranjega trga in hkrati visoko raven varovanja zdravja, kakor zahteva člen 152 Pogodbe ES, ob upoštevanju, da je Skupnost pogodbenica Okvirne konvencije SZO o nadzoru nad tobakom (FCTC), bi bilo treba na tem področju uvesti različne spremembe. Te spremembe bi morale upoštevati obstoječe stanje za vsakega od različnih tobačnih izdelkov. (2)  Da bi zagotovili pravilno delovanje notranjega trga in hkrati visoko raven varovanja zdravja, kakor zahteva člen 152 Pogodbe ES, ob upoštevanju, da je Skupnost pogodbenica Okvirne konvencije SZO o nadzoru nad tobakom (FCTC), bi bilo treba na tem področju uvesti različne spremembe. Te spremembe bi morale po potrebi upoštevati prepoved kajenja in obstoječe stanje za vsakega od različnih tobačnih izdelkov ter dopolnjevati prepoved oglaševanja tobačnih izdelkov in izobraževalne kampanje. Upoštevati bi bilo treba tudi potrebo po boju proti tihotapljenju iz tretjih držav in organiziranemu kriminalu ter vzpostavitev in širitev schengenskega območja. Sprememba 2 Predlog direktive – akt o spremembi Uvodna izjava 3 (3)  Glede cigaret bi bilo treba ureditev poenostaviti tako, da bi ustvarili nevtralne konkurenčne pogoje za proizvajalce, zmanjšali razdelitev trgov tobaka in podkrepili zdravstvene cilje. V ta namen je treba nadomestiti koncept najbolje prodajanega cenovnega razreda; s ceno povezana najnižja zahteva bi se morala nanašati na tehtano povprečno maloprodajno ceno, medtem ko bi se moral najnižji denarni znesek uporabljati za vse cigarete. Iz podobnih razlogov bi morala tehtana povprečna maloprodajna cena prav tako služiti kot osnova za merjenje pomena specifične trošarine znotraj celotne davčne obremenitve. (3)  Glede cigaret bi bilo treba ureditev poenostaviti tako, da bi ustvarili nevtralne konkurenčne pogoje za proizvajalce, zmanjšali razdelitev trgov tobaka, zagotovili enako obravnavanje vseh držav članic, pridelovalce tobaka v EU in tobačno industrijo, podkrepili zdravstvene cilje, in da bi upoštevali makroekonomske cilje, na primer nizko inflacijo, zaradi širitve euroobmočja in cenovne konvergence. V ta namen je treba nadomestiti koncept najbolje prodajanega cenovnega razreda; zahteva po minimalni trošarini za vse tobačne izdelke v vseh državah članicah mora biti do 1. januarja 2012 izražena le kot specifična trošarina na enoto tobaka. Tehtana povprečna maloprodajna cena bi morala služiti samo kot osnova za merjenje pomena specifične trošarine znotraj celotne davčne obremenitve. Države članice z visoko stopnjo trošarine na tobačne izdelke bi morale glede povečanja davka sprejeti zmerno politiko ob upoštevanju pomena konvergence davčne stopnje na notranjem trgu Sprememba 3 Predlog direktive – akt o spremembi Uvodna izjava 5 (5)  Kar zadeva drobno rezani tobak, namenjen za zvijanje cigaret, bi bilo treba najnižje zahteve Skupnosti izraziti na tak način, da bi dobili učinke, podobne učinkom na področju cigaret. V ta namen bi bilo treba določiti, da morajo biti nacionalne ravni obdavčenja v skladu z najnižjo vrednostjo, izraženo v odstotku maloprodajne cene in najnižjo vrednostjo, izraženo v fiksnem znesku. (5)  Kar zadeva drobno rezani tobak, namenjen za zvijanje cigaret, bi bilo treba najnižje zahteve Skupnosti izraziti na tak način, da bi dobili učinke, podobne učinkom na področju cigaret. V ta namen bi bilo treba določiti, da morajo biti nacionalne ravni obdavčenja v skladu z najnižjo vrednostjo, izraženo kot fiksni znesek na enoto tobaka, do 1. januarja 2012. Sprememba 7 Predlog direktive – akt o spremembi Člen 1 – točka 1 Direktiva 92/79/EGS Člen 2 – odstavek 1 – pododstavek 1 1.  Države članice zagotovijo, da trošarina (specifična trošarina skupaj z ad valorem trošarino) za cigarete znaša vsaj 57 % tehtane povprečne maloprodajne cene prodanih cigaret. Ta trošarina ne sme biti nižja od 64 EUR za 1 000 cigaret ne glede na tehtano povprečno maloprodajno ceno. 1.  Države članice do 1. januarja 2012 zagotovijo, da trošarina ne sme biti nižja od 64 EUR za 1000 cigaret za vse vrste cigaret. Sprememba 8 Predlog direktive – akt o spremembi Člen 1 – točka 1 Direktiva 92/79/EGS Člen 2 – odstavek 2 2.  Od 1. januarja 2014 države članice zagotovijo, da trošarina (specifična trošarina in ad valorem trošarina) za cigarete znaša vsaj 63 % tehtane povprečne maloprodajne cene prodanih cigaret. Ta trošarina ne sme biti nižja od 90 EUR za 1 000 cigaret ne glede na tehtano povprečno maloprodajno ceno. 2.  Od 1. januarja 2014 vse države članice zagotovijo, da trošarina za cigarete vseh kategorij ne sme biti nižja od 75 EUR za 1 000 cigaret ali 8 EUR več, kot znaša raven za 1 000 cigaret od 1. januarja 2010. Vendar državam članicam, ki obračunavajo trošarino v višini najmanj 122 EUR za 1 000 cigaret na podlagi tehtane povprečne maloprodajne cene ni treba upoštevati zahteve glede 63% iz prvega pododstavka. Sprememba 9 Predlog direktive – akt o spremembi Člen 1 – točka 1 Direktiva 92/79/EGS Člen 2 – odstavek 3 3.  Tehtana povprečna maloprodajna cena se določi s 1. januarjem vsakega leta glede na leto n-1 na podlagi skupnih količin, sproščenih za porabo, in cen, ki vključujejo vse davke. 3.  Tehtana povprečna maloprodajna cena se določi s 1. marcem vsakega leta glede na leto n-1 na podlagi skupnih količin, danih na trg, in cen, ki vključujejo vse davke. Sprememba 10 Predlog direktive – akt o spremembi Člen 1 – točka 1 Direktiva 92/79/EGS Člen 2 – odstavek 5 5.  Države članice postopno zvišujejo trošarine, da bi dosegle zahteve iz odstavka 2 na datume iz odstavka 2 oziroma 4. 5.  Države članice postopno zvišujejo trošarine, da bi do 1. januarja 2012 dosegle zahteve iz odstavka 1. Države članice, v katerih je trošarina 1. januarja 2009 za vse maloprodajne cenovne kategorije višja od 64 EUR za 1000 cigaret, trošarine ne zmanjšajo. Sprememba 11 Predlog direktive – akt o spremembi Člen 1 – točka 1 Direktiva 92/79/EGS Člen 2 – odstavek 6 – pododstavek 1 a (novo) Komisija ob isti priložnosti za informativne namene izračuna in objavi evropsko najnižjo ceno za cigarete, izraženo v eurih ali drugi nacionalni valuti, h kateri prišteje stopnjo trošarine in DDV, veljavnega za nominalni zavojček cigaret v vrednosti 0 EUR brez davka. Sprememba 12 Predlog direktive – akt o spremembi Člen 1 – točka 2 Direktiva 92/79/EGS Člen 2a Člen 2a se nadomesti z naslednjim: črtano "Člen 2a 1.  Kadar se v državi članici spremeni tehtana povprečna maloprodajna cena cigaret, ki povzroči , da se trošarina zniža pod ravni, določene v odstavku 1 oziroma 2 člena 2, tej državi članici najpozneje do 1. januarja drugega leta po letu, v katerem je prišlo do spremembe, ni treba prilagoditi te trošarine. 2.  Kadar država članica zviša stopnjo davka na dodano vrednost za cigarete, lahko trošarino zniža za znesek, izražen v odstotku tehtane povprečne maloprodajne cene, ki je enak zvišanju stopnje davka na dodano vrednost, prav tako izraženem v odstotku tehtane povprečne maloprodajne cene, tudi če taka prilagoditev povzroči znižanje trošarine pod ravni, izražene v odstotku tehtane povprečne maloprodajne cene, določene v odstavku 1 oziroma 2 člena 2. Vendar država članica to dajatev ponovno zviša tako, da najpozneje 1. januarja drugega leta po letu, v katerem je prišlo do znižanja, doseže vsaj take ravni." Sprememba 13 Predlog direktive – akt o spremembi Člen 2 – točka 1 Direktiva 92/80/EGS Člen 3 – odstavek 1 – pododstavka 8 in 9 Od 1. januarja 2010 uporabljajo države članice trošarino za drobno rezani tobak za kajenje, namenjen za zvijanje cigaret, v višini najmanj 38% maloprodajne cene, ki vključuje vse davke, in najmanj 43 EUR za kilogram. Od 1. januarja 2014 uporabljajo države članice trošarino za drobno rezani tobak za kajenje, namenjen za zvijanje cigaret, ki znaša najmanj 50 EUR za kilogram ali 6 % več kot raven za kilogram 1. januarja 2012. Od 1. januarja 2014 uporabljajo države članice trošarino za drobno rezani tobak za kajenje, namenjen za zvijanje cigaret, v višini najmanj 42 % maloprodajne cene, ki vključuje vse davke, in najmanj 60 EUR za kilogram. Od 1. januarja 2012 uporabljajo države članice trošarino za drobno rezani tobak za kajenje, namenjen za zvijanje cigaret, ki znaša najmanj 43 EUR za kilogram ali 20 % več kot raven za kilogram 1. januarja 2010. Sprememba 14 Predlog direktive – akt o spremembi Člen 2 – točka 1 Direktiva 92/80/EGS Člen 3 – odstavek 1 – pododstavka 10 in 11 Države članice postopno zvišujejo trošarine, da bi 1. januarja 2014 dosegle nove najnižje zahteve iz devetega pododstavka. Države članice postopno zvišujejo trošarine, da bi dosegle nove najnižje zahteve. Od 1. januarja 2010 je trošarina, izražena v odstotku, v znesku za kilogram ali za določeno število kosov, vsaj enaka naslednjemu: Od 1. januarja 2012 je trošarina, izražena v znesku za kilogram ali za določeno število kosov, vsaj enaka naslednjemu: (a) pri cigarah in cigarilosih: 5 % maloprodajne cene, ki vključuje vse davke, ali 12 EUR za 1 000 kosov ali za kilogram; (a) pri cigarah in cigarilosih: 12 EUR za 1 000 kosov ali za kilogram; (b) pri tobaku za kajenje razen drobno rezanem tobaku za kajenje, namenjenem za zvijanje cigaret: 20 % maloprodajne cene, ki vključuje vse davke, ali 22 EUR za kilogram. (b) pri tobaku za kajenje razen drobno rezanem tobaku za kajenje, namenjenem za zvijanje cigaret: 22 EUR za kilogram. Sprememba 15 Predlog direktive – akt o spremembi Člen 3 – točka 4 a (novo) Direktiva 95/59/ES Člen 9 – odstavek 1 – pododstavek 3 (4a)  V členu 9(1) se tretji pododstavek nadomesti z naslednjim: "Vendar pa drugi odstavek ne sme ovirati delovanja nacionalnih [...] sistemov glede nadzora cen, upoštevanja predpisanih cen ali izvajanja ustreznih ukrepov v zvezi z mejno ceno za vse tobačne izdelke, v okviru politike javnega zdravja držav članic, s katerimi pristojni organ določene države članice odvrača, predvsem mlade, od porabe tobaka, če so sistemi združljivi z zakonodajo Skupnosti". Sprememba 16 Predlog direktive – akt o spremembi Člen 3 – točka 5 Direktiva 95/59/ES Člen 16 – odstavek 1 1.  Specifična trošarina ne sme biti nižja od 10 % in višja od 75 % zneska celotne davčne obremenitve, ki vključuje agregacijo naslednjega: 1.  Specifična trošarina od 1. januarja 2012 ne sme biti nižja od 10 % in višja od 55 % zneska celotne davčne obremenitve, ki vključuje agregacijo naslednjega: (a) specifične trošarine; (a) specifične trošarine; (b) proporcionalne trošarine in davka na dodano vrednost, obračunanih od tehtane povprečne maloprodajne cene. (b) proporcionalne trošarine in davka na dodano vrednost, obračunanih od tehtane povprečne maloprodajne cene. Povprečna tehtana maloprodajna cena se določi s 1. januarjem vsakega leta glede na leto n-1 na podlagi skupnih količin, sproščenih za porabo, in cen, ki vključujejo vse davke. Povprečna tehtana maloprodajna cena se določi s 1. marcem vsakega leta glede na leto n-1 na podlagi skupnih količin, sproščenih za porabo, in cen, ki vključujejo vse davke. 1a.  Specifična trošarina od 1. januarja 2014 ne sme biti nižja od 10 % in višja od 60 % zneska celotne davčne obremenitve, ki vključuje agregacijo naslednjega: (a) specifične trošarine; in (b) proporcionalne trošarine in davka na dodano vrednost, obračunanih od tehtane povprečne maloprodajne cene. Povprečna tehtana maloprodajna cena se določi s 1. marcem vsakega leta glede na leto n-1 na podlagi skupnih količin, sproščenih za porabo, in cen, ki vključujejo vse davke.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 24. marca 2009 o boju proti pohabljanju ženskih spolnih organov v EU (2008/2071(INI))

P6_TA(2009)0161 A6-0054/2009

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju členov 2, 3 in 5 Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–   ob upoštevanju členov 2, 3 in 26 Mednarodnega pakta Združenih narodov o državljanskih in političnih pravicah,

–   ob upoštevanju zlasti člena 5(a) Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979,

–   ob upoštevanju členov 2(1), 19(1), 24(3), 34 in 39 Konvencije o otrokovih pravicah, ki jo je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela dne 20. novembra 1989,

–   ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov proti mučenju in drugemu nečloveškemu ter ponižujočemu ravnanju in kaznovanju iz leta 1989,

–   ob upoštevanju Afriške listine o pravicah in dobrem počutju otroka iz leta 1990,

–   ob upoštevanju členov 1, 2(f), 5, 10(c), 12 in 16 priporočila št. 19 Odbora Združenih narodov za odpravo vseh oblik diskriminacije žensk, sprejetega leta 1992,

–   ob upoštevanju dunajske deklaracije in akcijskega programa, sprejetih na Svetovni konferenci o človekovih pravicah junija 1993,

–   ob upoštevanju deklaracije Generalne skupščine Združenih narodov o odpravi nasilja nad ženskami, prvega mednarodnega instrumenta o človekovih pravicah, ki zadeva izključno nasilje nad ženskami in je bil sprejet decembra 1993,

–   ob upoštevanju deklaracije in akcijskega programa mednarodne konference Združenih narodov o prebivalstvu in razvoju, sprejetih v Kairu dne 13. septembra 1994,

–   ob upoštevanju deklaracije in akcijskega programa svetovne konference o ženskah, sprejetih v Pekingu dne 15. septembra 1995,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. junija 1995 o četrti svetovni konferenci Združenih narodov o ženskah: "Boj za enakopravnost, razvoj in mir"(1),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 1997 o kršitvah pravic žensk(2),

–   ob upoštevanju izbirnega protokola h Konvenciji o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, ki jo je sprejela Komisija Združenih narodov o položaju žensk dne 12. marca 1999,

–   ob upoštevanju resolucije Odbora Sveta Evrope za enake možnosti žensk in moških z dne 12. aprila 1999 o pohabljanju ženskih spolnih organov,

–   ob upoštevanju svojega stališča z dne 16. aprila 1999 o spremembi predloga Odločbe Evropskega parlamenta in Sveta o sprejetju akcijskega programa Skupnosti (program DAPHNE) (2000–2004) o ukrepih za preprečevanje nasilja nad otroki, mladostniki in ženskami(3),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. maja 2000 o nadaljevanju pekinških izhodišč za ukrepanje(4),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. junija 2000 o izidih posebnega zasedanja Generalne skupščine Združenih narodov "Ženske 2000: enakopravnost spolov, razvoj in mir za 21. stoletje (5. do 9. junij 2000)"(5),

–   ob upoštevanju pridružitvenega sporazuma AKP-EU (sporazum iz Cotonouja), ki je bil podpisan 23. junija 2000, in priloženega finančnega protokola,

–   ob upoštevanju skupne razglasitve Listine o temeljnih pravicah s strani Sveta, Evropskega parlamenta in Komisije ob srečanju Evropskega sveta v Nici 7. decembra 2000,

–   ob upoštevanju svojega sklepa z dne 14. decembra 2000, da pohabljanje ženskih spolnih organov vključi v člen B5-802 proračuna za leto 2001 za program DAPHNE,

–   ob upoštevanju Resolucije 1247 (2001) Parlamentarne skupščine Sveta Evrope z dne 22. maja 2001 o pohabljanju ženskih spolnih organov,

–   ob upoštevanju poročila o pohabljanju ženskih spolnih organov, ki ga je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope sprejela 3. maja 2001,

–   ob upoštevanju svoje predhodne resolucije z dne 20. septembra 2001 o pohabljanju ženskih spolnih organov(6),

–   ob upoštevanju resolucije 2003/28 Odbora Združenih narodov za človekove pravice z dne 22. aprila 2003, v kateri je bil 6. februar razglašen za mednarodni dan nične strpnosti do pohabljanja ženskih spolnih organov,

–   ob upoštevanju členov 2, 5, 6 in 19 dodatnega protokola k Afriški listini človekovih pravic in pravic ljudstev iz leta 2003, znanega tudi pod imenom protokol iz Maputa, ki je začel veljati 25. novembra 2005,

–   ob upoštevanju peticije št. 298/2007, ki jo je 27. marca 2007 vložila poslanka Cristiana Muscardini,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. januarja 2008: "Strategiji EU o otrokovih pravicah naproti"(7),

–   ob upoštevanju členov 6 in 7 Pogodbe EU o spoštovanju človekovih pravic (splošna načela) in členov 12 in 13 Pogodbe ES (nediskriminacija),

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A6-0054/2009),

A.   ker je po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije od 100 do 140 milijonov žensk in deklic na svetu doživelo pohabljenje spolnih organov in ker je po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije in Sklada združenih narodov za prebivalstvo vsako leto približno dva do tri milijone žensk v nevarnosti, da bodo izpostavljene temu postopku, ki povzroča hudo invalidnost,

B.   ker se vsako leto pohabijo ženski spolni organi približno 180 000 priseljenkam v Evropi, ali so v nevarnosti, da bodo pohabljene,

C.   ker je po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije pohabljanje ženskih spolnih organov razširjeno v najmanj 28 afriških državah, v nekaterih azijskih državah ter na Bližnjem vzhodu,

D.   ker nasilje nad ženskami, vključno s pohabljanjem ženskih spolnih organov, izvira iz družbenih sistemov, osnovanih na neenakosti med spoloma ter neuravnoteženih odnosih moči, prevlade in nadzora, v katerih je pritisk družbe in družine osnovni vzrok za kršitev temeljne pravice do osebne nedotakljivosti,

E.   ker spolno pohabljanje deklic zasluži najodločnejšo obsodbo ter pomeni očitno kršenje mednarodne in nacionalne zakonodaje, ki varuje otroke in njihove pravice,

F.   ker je Svetovna zdravstvena organizacija opredelila štiri vrste pohabljanja ženskih spolnih organov, ki segajo od klitoridektomije (delne ali popolne odstranitve klitorisa) do izrezanja (odstranitve klitorisa in malih sramnih ustnic), ki predstavljata približno 85 % pohabljanja ženskih spolnih organov, pa do skrajne oblike, infibulacije (popolne odstranitve klitorisa in malih sramnih ustnic, notranje površine velikih sramnih ustnic ter zašitje zunanjega ženskega spolovila z izjemo ozke nožnične odprtine), ter vrezovanja (prebadanje ali prediranje klitorisa oziroma sramnih ustnic ter vrezi vanje),

G.   ker vsako pohabljanje ženskih spolnih organov, ne glede na stopnjo, pomeni nasilje nad ženskami in kršitev njihovih temeljnih pravic, zlasti pravice do osebne nedotakljivosti ter telesnega in duševnega zdravja, pa tudi spolnih in reproduktivnih pravic; ker spoštovanje kulturnih običajev in različnih obredov iniciacije v nobenem primeru ne more opravičevati takšnega nasilja,

H.   ker je zaradi pohabljanja ženskih spolnih organov v Evropi prizadetih približno 500 000 žensk in ker je to obrezovanje običajno predvsem v družinah priseljencev in beguncev ter deklice zaradi tega celo pošiljajo v domovino,

I.   ker pohabljanje ženskih spolnih organov povzroča zelo hudo kratko- in dolgoročno škodo telesnemu in duševnemu zdravju žensk in deklic, ki ga doživijo, ter pomeni hud napad na njihovo osebno nedotakljivost v nekaterih primerih pa povzroči celo smrt; ker imata uporaba preprostih pripomočkov in pomanjkanje uporabe razkužil škodljive stranske učinke, zaradi česar so spolni odnosi in porodi lahko boleči, organi so nepopravljivo poškodovani, lahko pa se pojavijo zapleti, kot so krvavitve, šok, infekcije, prenos virusa aidsa, tetanus, benigni tumorji ter hudi zapleti pri nosečnosti in porodu,

J.   ker je pohabljanje ženskih spolnih organov, ki v skladu s številnimi mednarodnimi sporazumi pomeni kršitev pravic žensk in deklic, prepovedano s kazenskim pravom držav članic in predstavlja kršitev načel Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

K.   ker v svoji resoluciji z dne 16. januarja 2008 poziva države članice, naj sprejmejo posebne določbe v zvezi s pohabljanjem ženskih spolnih organov, namenjene kazenskemu pregonu tistih, ki izvajajo ta postopek na otrocih,

L.   ker Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk od držav podpisnic zahteva, da sprejmejo ustrezne ukrepe za spremembo ali odpravo pravil, običajev in obstoječe prakse, ki so do žensk diskriminatorne, in da sprejmejo ustrezne ukrepe za spremembo družbenih in kulturnih vzorcev vedenja moških in žensk, da bi odpravili predsodke ter običajne in vse druge prakse, ki temeljijo na ideji manj- ali večvrednosti enega od spolov ali na stereotipnih vlogah moških in žensk,

M.   ker Konvencija o otrokovih pravicah, ki je bila sprejeta leta 1989, določa, da morajo države podpisnice spoštovati pravice iz konvencije in zagotoviti njihovo uporabo za vse otroke, ki spadajo v njihovo sodno pristojnost, brez razlikovanja in ne glede na spol, ter sprejeti vse ustrezne in učinkovite ukrepe za odpravo tradicionalnih običajev, ki lahko škodujejo zdravju otrok,

N.   ker Afriška listina o pravicah in dobrem počutju otroka priporoča državam podpisnicam, da odpravijo družbene in kulturne običaje, ki so škodljivi za dobro počutje, dostojanstvo ter normalno rast in razvoj otroka,

O.   ker odstavek 18 dunajske deklaracije in akcijskega programa, ki sta bila sprejeta junija 1993, določa, da so človekove pravice žensk in deklic neodtujljiv, sestavni in neločljiv del splošnih človekovih pravic,

P.   ker člen 2 deklaracije Združenih narodov o odpravi nasilja nad ženskami iz leta 1993 izrecno navaja pohabljanje ženskih spolnih organov in druge tradicionalne običaje, ki škodujejo ženskam,

Q.   ker člen 4 te deklaracije predvideva, da so države dolžne obsoditi nasilje nad ženskami in se ne smejo sklicevati na običaje, tradicijo ali verske razloge, da bi se izognile obveznosti odprave nasilja,

R.   ker je v akcijskem programu mednarodne konference Združenih narodov o prebivalstvu in razvoju v Kairu leta 1994 predvideno, da vlade odpravijo pohabljanje ženskih spolnih organov, kjer se izvaja, ter podprejo nevladne in verske organizacije, ki se borijo za odpravo te prakse,

S.   ker akcijski program, ki je bil odobren na četrti konferenci Združenih narodov v Pekingu, poziva vlade, naj poostrijo zakone, prenovijo institucije in spodbujajo pravila in prakso za odpravo diskriminacije žensk, kakršna je med drugim pohabljanje ženskih spolnih organov,

T.   ker je partnerski sporazum AKP-EU (sporazum iz Cotonouja) utemeljen na teh splošnih načelih in vsebuje določbe proti pohabljanju ženskih spolnih organov (člen 9 o bistvenih elementih sporazuma, med katere sodi spoštovanje človekovih pravic, člen 25 o razvoju socialnega sektorja in člen 31 o vprašanju enakosti med spoloma),

U.   ker vsebuje poročilo, ki ga je 3. maja 2001 sprejela Parlamentarna skupščina Sveta Evrope, poziv za prepoved izvajanja pohabljanja ženskih spolnih organov in ker ga označuje za nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu člena 3 Evropske konvencije o človekovih pravicah; ker zagovarjanje kulture in običajev ne sme imeti prednosti pred spoštovanjem temeljnih pravic in prepovedjo postopkov, ki mejijo na mučenje,

V.   ker Komisija in Svet v okviru skupne evropske politike priseljevanja in azila pohabljanje ženskih spolnih organov obravnavata kot kršitev človekovih pravic; ker je vedno več prošenj staršev za azil utemeljenih z nevarnostjo, ki ji bodo izpostavljeni v svoji državi zaradi tega, ker niso pristali na to, da bi njihovemu otroku pohabili spolne organe,

W.   ker dodelitev statusa prosilcev za azil staršem žal ne zagotavlja, da se bo otrok izognil nevarnosti pohabljanja ženskih spolnih organov, ki se v nekaterih primerih izvede po tem, ko se je družina nastanila v državi članici gostiteljici,

X.   ker je v izjavi evropskih komisarjev Ferrero-Waldner in Michela z dne 5. februarja 2008 izrecno navedeno, da je pohabljanje ženskih spolnih organov v Evropski uniji in v tretjih državah nesprejemljiv, ter poudarjeno, da kršitve pravic žensk v nobenem primeru ni mogoče upravičiti z relativnostjo kulture ali običajev,

Y.   ker lahko nacionalni centri in zavodi za mladoletne in družine družinam pravočasno ponudijo pomoč, da bi preprečili pohabljenje ženskih spolnih organov,

1.   ostro obsoja pohabljanje ženskih spolnih organov kot kršitev temeljnih človekovih pravic in grobo kršitev osebne nedotakljivosti žensk in deklic ter meni, da je to v očeh družbe resen zločin;

2.   poziva Komisijo in države članice, naj izdelajo jasno, celovito strategijo in akcijske načrte, s katerimi bi odpravile pohabljanje ženskih spolnih organov v EU in v ta namen zagotovijo sredstva – v obliki zakonov in drugih predpisov, sistemov preprečevanja, izobraževalnih in socialnih ukrepov ter zlasti z razširjanjem informacij o obstoječih varstvenih mehanizmih, ki so na voljo ranljivim skupinam, dejanskim in morebitnim žrtvam omogočile ustrezno varstvo;

3.   vztraja, da je prošnje za azil, ki jih vložijo starši z utemeljitvijo, da so v domovini izpostavljeni grožnjam, ker niso privolili, da bi njihovemu otroku pohabili spolne organe, treba preučiti od primera do primera in zagotoviti, da so te prošnje podprte s podrobnim dokaznim gradivom, v katerem se upoštevajo lastnosti prošnje, osebnost in verodostojnost prosilca za azil ter verodostojnost razlogov;

4.   vztraja, da bi morale ženske in deklice, ki jim je bil podeljen azil v EU zaradi grožnje pohabljenja spolnih organov, redno hoditi na preventivne preglede k zdravstvenim organom in/ali zdravnikom, da bi jih zavarovali pred nevarnostjo, da bi bile spolno pohabljene kasneje, ko bi že živele v EU; meni, da ta ukrep nikakor ne bi bil diskriminacijski do teh žensk in deklic, marveč bi zagotovil, da bi bilo pohabljanje ženskih spolnih organov v EU prepovedano;

5.   poziva, naj to celostno strategijo spremljajo izobraževalni programi ter nacionalne in mednarodne kampanje osveščanja;

6.   podpira pobudo Europola za usklajevanje med evropskimi policijskimi silami za krepitev boja proti pohabljanju ženskih spolnih organov, obravnavo vprašanj, povezanih z majhnim številom prijav in težavnostjo zbiranja dokazov in pričevanj, pa tudi za učinkovit pregon storilcev kaznivih dejanj; zato poziva države članice, naj preučijo možne dodatne ukrepe za varstvo žrtev, ko so te prepoznane;

7.   opozarja, da so med ukrepi iz omenjenega maputskega protokola za odpravo škodljivih praks, kot je pohabljanje ženskih spolnih organov, tudi naslednji: povečanje javne osveščenosti prek obveščanja, formalno in neformalno izobraževanje in kampanje, prepoved vseh oblik pohabljanja ženskih spolnih organov, tudi kadar poseg opravi zdravniško osebje, zakoni in kazni, podpora prizadetim s storitvami zdravstvenega varstva, pravna pomoč, psihološko svetovanje, izobraževanje ter zaščita žensk, ki bi lahko bile žrtve škodljive prakse ali drugih oblik nasilja, zlorab ali nestrpnosti;

8.   poziva države članice, naj za svojo državo ugotovijo, koliko ženskam so bili pohabljeni spolni organi in koliko je ogroženih, ob tem pa upoštevajo, da za mnoge države še ni primernih podatkov in njihovega usklajenega zbiranja;

9.   poziva k oblikovanju evropskega zdravstvenega protokola za spremljanje in podatkovne zbirke o tem pojavu, namenjenih statističnemu preučevanju ter ukrepom za obveščanje priseljenskih skupnosti, ki jih to zadeva;

10.   spodbuja države članice, naj zberejo znanstvene podatke, s katerimi bi lahko podprle Svetovno zdravstveno organizacijo pri ukrepih za odpravo pohabljanja ženskih spolnih organov v Evropi in na vseh drugih celinah;

11.   poziva Komisijo, naj pri pogajanjih in sporazumih o sodelovanju z zadevnimi državami vključi klavzulo o odpravi pohabljanja ženskih spolnih organov;

12.   poziva k oblikovanju zbirke zgledov najboljše prakse na različnih ravneh in k preučitvi njihovega vpliva (po možnosti s projekti, ki bi se financirali iz programa DAPHNE III, in z njimi pridobljenimi rezultati) ter zagotovitvi obsežnega razširjanja teh podatkov ob upoštevanju uporabnih praktičnih in teoretičnih izkušenj strokovnjakov;

13.   poudarja, da imajo nacionalni centri in ustanove ključno vlogo pri identifikaciji žrtev in sprejemanju varnostnih ukrepov proti pohabljanju ženskih spolnih organov;

14.   poziva h krepitvi obstoječih evropskih mrež za preprečevanje škodljivih tradicionalnih običajev, na primer z načrtovanjem usposabljanja za nevladne organizacije, regionalne neprofitne organizacije in izvajalce na terenu, ter k spodbujanju vzpostavljanja teh mrež;

15.   pozdravlja pomemben prispevek številnih mednarodnih in nacionalnih nevladnih organizacij, raziskovalnih ustanov, evropske mreže za preprečevanje pohabljanja ženskih spolnih organov v Evropi in posameznikov, ki s sredstvi agencij Združenih narodov in programa DAPHNE ter drugih virov oblikujejo različne projekte za osveščanje in preprečevanje ter odpravo tovrstnega pohabljanja; poudarja, da je oblikovanje mrež med nevladnimi organizacijami in organizacijami s sedežem v različnih skupnostih na nacionalni, regionalni in mednarodni ravni nedvomno ključnega pomena za uspeh pri odpravljanju pohabljanja ženskih spolnih organov ter za izmenjavo podatkov in izkušenj;

16.   poudarja, da člen 10 Direktive Sveta 2004/83/ES(8) o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca, ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, določa, da se vidiki, povezani s spolom, lahko upoštevajo, vendar sami po sebi še ne vodijo do uporabe člena 10;

17.   poziva, naj Evropska agencija za temeljne pravice in Evropski inštitut za enakost spolov prek tematskih večletnih in/ali letnih delovnih načrtov prevzameta vodilno vlogo v boju proti pohabljanju ženskih spolnih organov; meni, da bi ti agenciji lahko opravljali prednostne raziskovalne dejavnosti in/ali dejavnosti osveščanja, kar bi lahko prispevalo k boljšemu poznavanju tega pojava na evropski ravni;

18.   meni, da je v zadevnih državah nujno organizirati forume za dialog, reformirati tradicionalne pravne norme, pri šolskem pouku spregovoriti o pohabljanju ženskih spolnih organov in spodbujati sodelovanje z neobrezanimi;

19.   poziva EU in države članice, naj sodelujejo pri usklajevanju veljavne zakonodaje ter pripravi posebne zakonodaje za to področje, če se veljavna zakonodaja izkaže za neustrezno, da bi zavarovale človekove pravice, osebno celovitost, svobodo prepričanja in pravico do zdravja;

20.   poziva države članice, naj izvajajo zakonodajne določbe v zvezi s pohabljanjem ženskih spolnih organov ali jih vključijo v zakonodajne določbe o kaznih za povzročitev hude telesne poškodbe, kadar se ta praksa izvaja v EU, spodbujajo preprečevanje tega pojava ter boj proti njemu tako, da so delavci v poklicnih dejavnostih, ki se z njim srečujejo (socialni delavci, učitelji, policisti, strokovnjaki v zdravstvu itd.), z njim ustrezno seznanjeni, da bi ga lahko prepoznali, in si prizadevajo za čim večjo usklajenost med zakoni, ki veljajo v vseh sedemindvajsetih državah članicah;

21.   poziva države članice, naj predpišejo, da morajo splošni zdravniki, specialisti in drugo zdravstveno osebje pohabljenje ženskih spolnih organov prijaviti zdravstvenim organom in/ali policiji;

22.   poziva države članice, naj sprejmejo posebno zakonodajo o pohabljanju ženskih spolnih organov ali v okviru veljavne zakonodaje preganjajo vsakogar, ki pohablja spolne organe;

23.   poziva EU in države članice, naj preganjajo, obsodijo in kaznujejo izvajanje te prakse z uporabo celovite strategije, ki bo upoštevala zakonodajno, zdravstveno, socialno in integracijsko razsežnost priseljenih prebivalcev; poziva zlasti, da se v ustrezne direktive o priseljevanju uvedejo določbe, ki opredeljujejo pohabljanje spolnih organov kot kaznivo dejanje, ter predvidijo ustrezne sankcije za tiste, ki to kaznivo dejanje zakrivijo, kadar se pohabljanje izvaja v EU;

24.   poziva k ustanovitvi stalnih tehničnih odborov za usklajevanje in povezovanje med državami članicami ter med državami članicami in afriškimi institucijami; meni, da bi bilo treba vanje vključiti specialiste za to področje ter predstavnike vodilnih evropskih in afriških organizacij žensk;

25.   spodbuja k odločni zavrnitvi "nadomestnega" prebadanja klitorisa in vseh vrst medikalizacije tega pojava, ki se predlagajo kot srednja pot med obrezovanjem klitorisa in spoštovanjem običajev, ki opredeljujejo identiteto, saj bi s tem le opravičili pohabljanje ženskih spolnih organov na ozemlju EU; ponovno v celoti in odločno obsoja pohabljanje ženskih spolnih organov, saj ni nobenih družbenih, gospodarskih, etničnih, zdravstvenih ali drugih razlogov, ki bi ga opravičevali;

26.   spodbuja k odpravi pohabljanja ženskih spolnih organov, da bi s politikami podpore in vključevanja za ženske in družine, živeče v skladu z običaji, ki to pohabljanje vključujejo, zaščitili ženske pred vsemi oblikami zlorab in nasilja, ne da bi pri tem zakonodaja izgubila ostrino in bile kršene temeljne človekove pravice ali pravica posameznika do svobodnega odločanja v zvezi s spolnostjo;

27.   trdi, da razlogi, ki jih številne skupnosti navajajo v prid ohranjanja tradicionalnih običajev, ki škodijo zdravju žensk in deklic, niso utemeljeni;

28.   poziva države članice, da:

29.   poziva države članice, naj začnejo izvajati preventivno strategijo socialnih ukrepov za zaščito mladoletnic, ki ne bo stigmatizirala priseljenskih skupnosti, v obliki javnih programov in socialnih storitev za preprečevanje teh praks (z usposabljanjem, izobraževanjem in osveščanjem ogroženih skupnosti) ter za pomoč žrtvam teh praks (s psihološko in zdravstveno podporo ter, če je mogoče, z brezplačnim zdravljenjem); prav tako jih poziva, naj grožnjo ali tveganje pohabljenja spolnih organov mladoletnice obravnavajo kot opravičilo za poseg javne uprave, kot je določeno v zakonodaji za zaščito otrok;

30.   poziva države članice, naj oblikujejo navodila in smernice za zdravstvene delavce, pedagoge in socialne delavce, da bi ti starše na spoštljiv način in po potrebi s pomočjo tolmačev obvestili in poučili o ogromnem tveganju pohabljanja ženskih spolnih organov in o kaznivosti te prakse v državah članicah ter naj sodelujejo pri dejavnostih mrež in nevladnih organizacij, ki v tesnem sodelovanju z družinami in skupnostmi izobražujejo, osveščajo in posredujejo v zvezi s tovrstnim pohabljanjem, ter naj te dejavnosti financirajo;

31.   poziva države članice, naj širijo točne informacije, ki bodo razumljive nepismenemu prebivalstvu, predvsem prek konzulatov držav članic ob izdaji vizumov; meni, da morajo tudi službe za priseljence v državah gostiteljicah podati informacije o razlogih za pravno prepoved, da bi družine razumele, da prepoved tega tradicionalnega dejanja ni kulturno nasilje, ampak pravna zaščita žensk in deklic; meni, da je treba družine obvestiti o kazenskih posledicah, ki lahko privedejo do zaporne kazni, če je pohabljenje dokazano;

32.   poziva k izboljšanju pravnega položaja žensk in deklic v državah, kjer se izvaja pohabljanje ženskih spolnih organov, da bi okrepili samozavest, samoiniciativnost in odgovornost žensk;

33.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL C 166, 3.7.1995, str. 92. (2) UL C 115, 14.4.1997, str. 172. (3) UL C 219, 30.7.1999, str. 497. (4) UL C 59, 23.2.2001, str. 258. (5) UL C 67, 1.3.2001, str. 289. (6) UL C 77 E, 28.3.2002, str. 126. (7) UL C 41 E, 19.2.2009, str. 24. (8) UL L 304, 30.9.2004, str. 12.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 24. marca 2009 o večjezičnosti: prednost Evrope in skupna zaveza (2008/2225(INI))

P6_TA(2009)0162 A6-0092/2009

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju členov 149 in 151 Pogodbe ES,

–   ob upoštevanju členov 21 in 22 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–   ob upoštevanju Konvencije Unesca iz leta 2003 o varovanju nesnovne kulturne dediščine,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. septembra 2008 z naslovom "Večjezičnost: prednost Evrope in skupna zaveza" (KOM(2008)0566) in priloženega delovnega dokumenta služb Komisije (SEK(2008)2443, SEK(2008)2444, SEK(2008)2445),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. aprila 2007 z naslovom "Okvir za evropsko raziskavo o znanju jezikov" (KOM(2007)0184),

–   ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 15. novembra 2007 z naslovom "Poročilo o izvajanju akcijskega načrta - Spodbujanje učenja jezikov in jezikovne različnosti" (KOM(2007)0554) in priloženega delovnega dokumenta služb Komisije (SEK(2007)1222),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. aprila 2008 o evropski agendi za kulturo v svetu globalizacije(1),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. novembra 2006 o novi okvirni strategiji za večjezičnost(2),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. aprila 2006 o ukrepih za spodbujanje večjezičnosti in učenja jezikov v Evropski uniji: Evropski kazalnik jezikovnih kompetenc(3),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. septembra 2003 s priporočili Komisiji o evropskih regionalnih in manj razširjenih jezikih – jeziki manjšin v EU – v okviru širitve in kulturne raznolikosti(4),

–   ob upoštevanju Sklepa št. 1934/2000/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. julija 2000 o evropskem letu jezikov 2001(5),

–   ob upoštevanju sklepov predsedstva Evropskega sveta v Barceloni z dne 15. in 16. marca 2002,

–   ob upoštevanju zaključkov Sveta za izobraževanje, mladino in kulturo z dne 21. in 22. maja 2008 s posebnim sklicevanjem na večjezičnost,

–   ob upoštevanju sklepov Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, iz 20. novembra 2008 o spodbujanju kulturne raznolikosti in medkulturnega dialoga v zunanjih odnosih Unije in njenih držav članic(6),

–   ob upoštevanju mnenja Odbora regij o večjezičnosti z dne 18. in 19. junija 2008(7) in mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 18. septembra 2008 o večjezičnosti,

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje ter mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A6-0092/2009),

A.   ker jezikovna in kulturna raznolikost močno vplivata na vsakdanje življenje državljanov Evropske unije zaradi medijske pokritosti, večje mobilnosti in migracije ter vedno večje globalizacije,

B.   ker je pridobitev različnih jezikovnih spretnosti največjega pomena za vse državljane EU, saj jim omogoča uživanje vseh gospodarskih, socialnih in kulturnih ugodnosti, ki izhajajo iz pravice do prostega gibanja v Uniji ter odnosov med Unijo in tretjimi državami,

C.   ker ima večjezičnost v odnosih med državami članicami, sobivanju v naših večkulturnih družbah in v skupnih politikah Unije vedno večji pomen,

D.   ker je treba oceno večjezičnosti potrditi s priznanimi instrumenti, kot so na primer skupni evropski referenčni okvir za jezike (CEFR) in drugi,

E.   ker so nekateri evropski jeziki pomemben most v odnosih s tretjimi državami ter med ljudstvi in narodi iz najrazličnejših regij sveta,

F.   ker je jezikovna raznolikost v členih 21 in 22 Listine o temeljnih pravicah priznana kot pravica državljanov in ker bi moral biti cilj večjezičnosti tudi spodbujanje spoštovanja raznolikosti in strpnosti, da bi med različnimi jezikovnimi skupnostmi v državah članicah preprečili nastanek morebitnih sporov, bodisi aktivnih bodisi pasivnih,

1.   pozdravlja predložitev sporočila Komisije o večjezičnosti in pozornost, ki mu jo je namenil Svet;

2.   ponovno poudarja svoja stališča o večjezičnosti in kulturni raznolikosti, ki jih podpira že dalj časa;

3.   vztraja, da je treba priznati enakopravnost uradnih jezikov EU v vseh vidikih javne dejavnosti;

4.   meni, da je jezikovna raznolikost Evrope velika kulturna prednost in zato ne bi bilo prav, da bi se Evropska unija omejila na en sam glavni jezik;

5.   poudarja ključno vlogo institucij EU pri zagotavljanju spoštovanja načela jezikovne enakopravnosti v odnosih med državami članicami in v evropskih institucijah samih kot tudi v odnosih med državljani EU ter nacionalnimi upravami in Skupnostjo ter mednarodnimi ustanovami in organi;

6.   ponovno poudarja, da pomen večjezičnosti ni omejen na gospodarske in družbene vidike ter da je treba upoštevati tudi kulturno in znanstveno ustvarjanje in prenos, pa tudi pomen prevajanja, tako književnega kot tehničnega, v življenju državljanov in za dolgoročni razvoj EU; in nenazadnje vlogo, ki jo imajo jeziki pri oblikovanju in krepitvi identitete;

7.   poudarja, da je večjezičnost prečno vprašanje, ki pomembno vpliva na življenje evropskih državljanov; države članice poziva tudi, naj vključijo večjezičnost v druge politike, ne le v politiko o izobraževanju, ampak tudi o vseživljenjskem učenju, socialni vključenosti, zaposlovanju, medijih in raziskavah;

8.   poudarja velik pomen oblikovanja posebnih programov za podporo prevajanja in vzpostavitve mrež večjezičnih terminoloških zbirk podatkov;

9.   opominja, da je treba informacijsko in komunikacijsko tehnologijo uporabiti za spodbujanje večjezičnosti, in zato poudarja vlogo in uporabo ustreznega mednarodnega standarda (ISO 10646), ki omogoča nabor črk vseh jezikov, v upravnih sistemih in medijih Evropske unije in držav članic;

10.   predlaga uvedbo Evropskega dneva prevajalcev in tolmačev ali upoštevanje in povečanje ugleda teh poklicev na Evropski dan jezikov, ki se vsako leto praznuje 26. septembra;

11.   potrjuje, da je bistveno zaščititi večjezičnost v državah ali regijah z dvema ali več uradnimi jeziki;

12.   poudarja, da je treba v državah članicah, kjer se uporablja več uradnih jezikov, zagotoviti popolno medsebojno razumevanje ob uporabi teh jezikov, zlasti v povezavi s starejšimi državljani ter pravnim sistemom, zdravstvom, upravo in zaposlovanjem;

13.   spodbuja učenje drugega jezika Evropske unije za uradnike, ki imajo pri svojem delu stike z državljani drugih držav članic;

14.   meni, da je zaradi osebnega in poklicnega razvoja nujno in primerno, da se prek programov poklicnega usposabljanja in vseživljenjskega učenja ustvarijo priložnosti za učenje tujih jezikov za odrasle;

15.   poudarja, da je v šoli bistveno namenjati posebno pozornost in podporo učencem, ki se ne morejo izobraževati v maternem jeziku, in toplo pozdravlja predlog Komisije za spodbujanje načela "materni jezik plus dva" v izobraževanju;

16.   obžaluje, da Komisija doslej ni vzpostavila večletnega programa o jezikovni raznolikosti in učenju jezikov niti evropske agencije za jezikovno raznolikost in učenje jezikov, kot je pozval Parlament v zgoraj omenjeni resoluciji, ki jo je z veliko večino glasov sprejel 4. septembra 2003;

17.   opozarja tudi na pomen dobrega poznavanja uradnega jezika države gostiteljice za popolno vključevanje priseljencev in njihovih družin ter poudarja, da morajo nacionalne vlade učinkovito spodbujati posebne jezikovne tečaje, zlasti za ženske in starejše; poziva države članice, naj v odnosu do priseljencev ravnajo odgovorno in jim zagotovijo potrebna sredstva za učenje jezika in kulture države gostiteljice, pri tem pa jim omogočijo, da ohranijo svoj jezik, in jih k temu spodbujajo;

18.   opozarja, da je iz teh razlogov bistveno zagotoviti kakovost na tem področju, vključno z ustreznim usposabljanjem učiteljev;

19.   poudarja potrebo po namenjanju zadostne pozornosti učenju jezikov na predšolski ravni, predvsem učenju vseh nacionalnih jezikov države, v kateri otroci obiskujejo pouk;

20.   meni, da bi morali biti otroci zaradi lastnega interesa zmožni govoriti jezik države, v kateri živijo, da v času svojega izobraževanja ali nadaljnjega usposabljanja ne bi postali žrtve diskriminacije ter da bi lahko enakopravno sodelovali v vseh dejavnostih;

21.   predlaga državam članicam, naj preučijo možnost izmenjave pedagoških delavcev na različnih ravneh izobraževanja, da bi poučevali različne predmete v različnih jezikih, in meni, da bi bilo treba to možnost izkoristiti zlasti v obmejnih regijah, s čimer bi izboljšali mobilnost delavcev in znanje jezikov pri državljanih;

22.   meni, da je spodbujanje mobilnosti in izmenjave učiteljev in študentov jezika bistveno; ponovno poudarja, da bo neovirano gibanje učiteljev jezikov v Evropski uniji prispevalo k zagotovitvi učinkovitega stika kar največ takšnih strokovnjakov z domačim okoljem jezikov, ki jih poučujejo;

23.   poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo poklicno mobilnost za učitelje ter sodelovanje med šolami in različnimi državami pri izvajanju tehnološko in kulturno inovativnih učnih projektov;

24.   spodbuja in podpira neobvezno uvajanje manjšinskih, avtohtonih in tujih maternih jezikov v šolske programe in/ali v izvenšolske dejavnosti, odprte za skupnost;

25.   poziva Svet, naj izdela letno poročilo o napredku glede večjezičnosti v formalnih in neformalnih izobraževalnih sistemih, poklicnem usposabljanju in izobraževanju odraslih v državah članicah, pri čemer naj pozornost nameni razmerju med pojavnostjo nacionalnih, regionalnih in manjšinskih jezikov ter priseljevanjem;

26.   ponovno poudarja svojo dolgoletno zavezanost spodbujanju učenja jezikov, večjezičnosti in jezikovne raznolikosti v Evropski uniji, tudi regionalnih in manjšinskih jezikov, saj gre za kulturne dobrine, ki jih je treba varovati in negovati; meni, da je večjezičnost bistvena za učinkovito sporazumevanje in je sredstvo za lažje razumevanje med posamezniki, posledično pa sprejemanje različnosti in manjšin;

27.   priporoča, naj se v akademskih učnih načrtih držav članic vključi tudi možnost za učenje tretjega tujega jezika, ki bi se začel na srednješolski stopnji;

28.   poudarja, da se je pomembno učiti jezikov sosednjih držav, saj je to način za lažjo komunikacijo in spodbujanje medsebojnega razumevanja znotraj Evropske unije in njene krepitve;

29.   priporoča, da bi podprli učenje jezikov sosednjih držav in regij, zlasti obmejnih regij;

30.   ponovno poudarja, da je pomembno spodbujati in podpirati razvoj inovativnih pedagoških modelov in pristopov za poučevanje jezikov, da bi spodbudili pridobivanje jezikovnih veščin ter izboljšali ozaveščenost in motivacijo državljanov;

31.   predlaga, da bi morali biti na vseh stopnjah izobraževanja, ne glede na geografsko okolje, prisotni usposobljeni učitelji tujega jezika;

32.   priporoča posvetovanje med evropskimi zvezami in združenji učiteljev sodobnih jezikov o programih in metodologijah, ki jih je mogoče uporabiti;

33.   vztraja pri potrebi po politikah za spodbujanje branja in ustvarjalnega pisanja, ki bi omogočile doseganje teh ciljev;

34.   pozdravlja načrt Komisije, da začne kampanje za obveščanje in osveščanje v zvezi s koristmi učenja jezikov prek množičnih medijev in novih tehnologij; poziva Komisijo, naj uporabi zaključke posvetovanj o učenju jezika za otroke migrantov ter poučevanju jezika in kulture države izvora v državi gostiteljici;

35.   priporoča in spodbuja uporabo informacijske in komunikacijske tehnologije kot nepogrešljivega orodja pri učenju jezikov;

36.   ponavlja, da v političnem smislu daje prednost takemu pridobivanju jezikovnih veščin, da bi se učili drugih jezikov EU, pri čemer bi bil eden jezik sosednje države, eden pa jezik mednarodnega sporazumevanja (lingua franca); meni, da bodo na ta način državljani pridobili znanja in kvalifikacije za sodelovanje v demokratični družbi z dejavnim državljanstvom, zaposljivostjo in poznavanjem drugih kultur;

37.   predlaga, da bi ustrezno stopnjo večjezičnosti zagotovili tudi v medijih in v vsebinah, ki so na voljo na internetu, zlasti pa v jezikovni politiki evropskega ter drugih spletnih mest in portalov, povezanih z Evropsko unijo, kjer je treba popolnoma spoštovati evropsko večjezičnost, vsaj glede 23 uradnih jezikov Evropske unije;

38.   ugotavlja, da bi z uporabo podnapisov v televizijskih oddajah olajšali proces učenja in praktično uporabo jezikov EU ter izboljšali razumevanje kulturnega ozadja avdiovizualnih produkcij;

39.   spodbuja EU, naj izkoristi možnosti, ki jih ponujajo evropski jeziki, v svojih zunanjih odnosih, in poziva k nadaljnjemu razvoju te prednosti v kulturnem, gospodarskem in družbenem dialogu s preostalim svetom, kar bi okrepilo vlogo EU na mednarodnem prizorišču in ji dalo večjo vrednost ter bi koristilo tretjim državam – v duhu razvojne politike, ki jo spodbuja EU;

40.   predlaga, da Svet skupaj s civilno družbo organizira prvo evropsko konferenco o jezikovni raznolikosti, da bi temeljito razpravljali o tej zadevi v okviru priporočil mednarodne skupine strokovnjakov za avtohtone jezike pri Organizaciji združenih narodov, ki so bila sprejeta na sedmem zasedanju stalnega foruma o staroselskih vprašanjih maja 2008 (poročilo s sedmega zasedanja (E/2008/43));

41.   meni, da bi morali državljanom vseh starostnih skupin v okviru vseživljenjskega učenja zagotoviti zadostno podporo za razvijanje in izboljšanje jezikovnih spretnosti, tudi učenje jezikov na zgodnji stopnji, oziroma drugih spretnosti za lažje sporazumevanje, saj bi tako izboljšali njihovo vključenost v družbo, zaposljivost in blaginjo;

42.   poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo ukrepe za olajšanje učenja jezikov ljudem, ki so v slabšem družbenem položaju, pripadnikom narodnostnih manjšin in migrantom, da bi jim omogočili, da se naučijo jezika oz. jezikov države in/ali regije gostiteljice, zato da bi dosegli vključevanje v družbo in preprečevali socialno izključenost; poudarja, da je nujno, da lahko migranti pri razvijanju svojih jezikovnih spretnosti uporabljajo svoj glavni jezik; zato poziva države članice, naj spodbujajo uporabo glavnega jezika posameznika ter učenje nacionalnih jezikov;

43.   se zavzema za večjo podporo mednarodni uporabi evropskih jezikov, ki so prednost evropskega projekta, po vsem svetu, saj so zaradi jezikovnih, zgodovinskih in kulturnih vezi med EU in tretjimi državami bistvenega pomena;

44.   meni, da bi morala imeti podjetja v EU, zlasti mala in srednje velika podjetja, ustrezno podporo pri učenju in uporabi jezikov, kar bi jim olajšalo dostop do svetovnih trgov, zlasti do rastočih trgov;

45.   poudarja pravico potrošnikov, da dobijo informacije o izdelkih, ki se prodajajo na trgu njihovega stalnega bivališča, v tamkajšnjem uradnem jeziku ali jezikih;

46.   posebej opozarja na možne nevarnosti za komunikacijsko vrzel med posamezniki različnega kulturnega izvora in na socialne razlike med večjezičnimi in enojezičnimi ljudmi; opozarja, da je v številnih državah članicah pomanjkanje jezikovnih spretnosti še naprej velika ovira za vključevanje v družbo in na trg dela za delavce, ki niso državljani teh držav; zato poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo ukrepe za zmanjšanje razlik med večjezičnimi posamezniki, ki imajo v Evropski uniji več priložnosti, ter enojezičnimi, ki dobijo manj priložnosti;

47.   meni, da je treba podpreti učenje jezikov tretjih držav, tudi v EU;

48.   meni, da je treba kazalnike jezikovnih kompetenc čim prej razširiti na vse uradne jezike EU, brez poseganja v njihovo širitev tudi na druge jezike, ki se govorijo v Evropski uniji;

49.   meni, da mora zbiranje podatkov vključevati preverjanje štirih jezikovnih spretnosti, tj. razumevanja pisanega jezika, razumevanja govorjenega jezika, pisnega izražanja in ustnega izražanja;

50.   poziva Komisijo in države članice, naj si bolj prizadevajo za pospeševanje sodelovanja med državami članicami z uporabo odprte metode usklajevanja, da bi olajšale izmenjavo izkušenj in zgledov dobre prakse na področju večjezičnosti, pri čemer naj upoštevajo ekonomske koristi, npr. v večjezičnih podjetjih;

51.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0124. (2) UL C 314 E, 21.12.2006, str. 207. (3) UL C 296 E, 6.12.2006, str. 271. (4) UL C 76 E, 25.3.2004, str. 374. (5) UL L 232, 14.9.2000, str. 1. (6) UL C 320, 16.12.2008, str. 10. (7) UL C 257, 9.10.2008, str. 30.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 24. marca 2009 o Zeleni knjigi o teritorialni koheziji in napredku razprave o prihodnji reformi kohezijske politike (2008/2174(INI))

P6_TA(2009)0163 A6-0083/2009

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju petega poročila Komisije z dne 19. junija 2008 o napredku gospodarske in socialne kohezije – Rastoče regije, rastoča Evropa (KOM(2008)0371) (peto poročilo o napredku),

–   ob upoštevanju Zelene knjige Komisije z dne 6. oktobra 2008 o teritorialni koheziji – Teritorialna raznolikost kot prednost (KOM(2008)0616) (zelena knjiga),

–   ob upoštevanju delovnega dokumenta osebja Komisije z dne 14. novembra 2008 z naslovom "Regije 2020 – ocena prihodnjih izzivov za regije EU" (SEK(2008)2868) (poročilo Komisije o regijah 2020),

-   ob upoštevanju členov 158, 159 in 299(2) Pogodbe ES,

-   ob upoštevanju četrtega poročila Komisije z dne 30. maja 2007 o gospodarski in socialni koheziji (KOM(2007)0273),

–   ob upoštevanju Teritorialne agende Evropske unije - Za bolj konkurenčno in trajnostno Evropo raznolikih regij (Teritorialna agenda) in Leipziške listine o trajnostnih evropskih mestih (Leipziška listina) ter izvajanja prvega akcijskega programa o izvajanju Teritorialne agende EU,

–   ob upoštevanju svojih resolucij z dne 21. februarja 2008 o četrtem poročilu o gospodarski in socialni koheziji(1) (resolucija o četrtem poročilu o napredku), z dne 21. februarja 2008 o spremljanju izvajanja Teritorialne agende in Leipziške listine: Evropskemu akcijskemu programu za prostorski razvoj in ozemeljsko kohezijo naproti(2) ter z dne 21. oktobra 2008 o vodenju in partnerstvu(3),

–   ob upoštevanju poročila Evropskega omrežja za opazovanje prostorskega razvoja (ESPON) z naslovom "Prihodnost ozemlja – teritorialni scenariji za Evropo" (poročilo ESPON) ter poročila Evropskega parlamenta z naslovom "Regionalna neskladja in kohezija: strategije za prihodnost",

–   ob upoštevanju sklepov konference o teritorialni koheziji in prihodnosti kohezijske politike v Parizu z dne 30. in 31. oktobra 2008,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. septembra 2005 o vlogi teritorialne kohezije v regionalnem razvoju(4),

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj (A6-0083/2009),

A.   ker vse države članice še niso ratificirale Lizbonske pogodbe, v kateri je teritorialna kohezija navedena med temeljnimi cilji Evropske unije, poleg ekonomske in socialne kohezije,

B.   ker je koncept teritorialne kohezije impliciten v kohezijski politiki od njenega začetka in je bistven za njen razvoj; ker je postal ta koncept v Lizbonski pogodbi in zeleni knjigi vidnejši in izrazitejši,

C.   ker ostaja kohezijska politika EU temeljni steber procesa evropske integracije in ena od najuspešnejših politik EU, ki pospešuje konvergenco med vse bolj raznolikimi regijami ter spodbuja rast in zaposlovanje; ker je kohezijska politika EU najbolj viden, otipljiv in merljiv izraz evropske solidarnosti in enakosti, na enakih načelih pa temelji tudi teritorialna kohezija kot del te politike,

D.   ker najnovejša poročila o koheziji kljub precejšnjemu uspehu pri doseganju konvergence v Evropski uniji kažejo na trend večanja neenakosti med regijami EU, na primer v smislu dostopnosti, zlasti za regije EU v strukturno neugodnem položaju, pa tudi v neenakosti v posameznih regijah in na ozemljih EU, zaradi česar bi lahko nastala prostorska segregacija in bi se lahko povečale razlike med regijami EU v ravni blaginje,

E.   ker se je kohezijska politika EU že izkazala za uspešno, saj je omogočila pomembno medsebojno dopolnjevanje z drugimi politikami EU, da bi se povečal njihov vpliv na terenu in v korist državljanov Unije, medtem ko je na primer medsebojno dopolnjevanje med kohezijsko politiko ter raziskavami in inovacijami ali lizbonsko strategijo, kot tudi medsebojno dopolnjevanje na čezmejni ravni, že prineslo otipljive pozitivne rezultate, ki jih je treba utrjevati in širiti,

Potek razprave o prihodnosti kohezijske politike EU

1.   pozdravlja poglavitne sklepe javnega posvetovanja o prihodnosti kohezijske politike EU, predstavljene v petem poročilu o napredku; je zadovoljen nad velikim zanimanjem, ki so ga za to razpravo že pokazali različni akterji s področja regionalne politike, zlasti lokalni in regionalni organi;

2.   z zadovoljstvom ugotavlja, da so ti sklepi v veliki meri skladni s stališčem, ki ga je sam izrazil v resoluciji o četrtem poročilu o napredku; poudarja, da je bila ta resolucija prvi prispevek Parlamenta k tej javni razpravi;

3.   ugotavlja, da stališče, ki ga je izrazil v svoji resoluciji o četrtem poročilu o napredku, zajema naslednja priporočila: prvič, zavrniti je treba vsak poskus ponovne nacionalizacije ter se je treba zavezati k enotni in prožni politiki EU, ki se bo lahko prilagajala najustreznejšemu obsegu ukrepanja ter spoprijela s skupnimi izzivi, kot so globalizacija, podnebne in demografske spremembe (vključno s staranjem, migracijami in upadanjem prebivalstva), revščina in oskrba z energijo; drugič, Parlament je trdno prepričan, da mora kohezijska politika EU zajemati vse regije EU, tudi tiste, ki imajo posebne geografske značilnosti, ter zagotoviti dodano vrednost za vse; tretjič, določiti je treba prednostne naloge za financiranje iz strukturnih politik in ukrepov EU, pa tudi sprejeti, s pridržki, opredeljevanje namembnosti; ter četrtič, potrebno je vzajemno dopolnjevanje in celovit pristop med različnimi sektorskimi politikami, da bi dosegli čim boljši rezultat za rast in razvoj na terenu;

4.   meni, da je teritorialna kohezija osrednji steber za doseganje ciljev kohezijske politike EU, saj krepi tako ekonomsko kot socialno kohezijo; poudarja, da teritorialna kohezija učinkovito prispeva k odpravi razvojnih neenakosti med državami članicami ter v samih državah članicah in med regijami; zato meni, da mora prihodnja reforma regionalne politike EU vključevati sklepe razprave o zeleni knjigi;

Ocena zelene knjige o teritorialni koheziji

5.   pozdravlja sprejetje zelene knjige Komisije, saj je to odgovor na zahtevo, pri kateri je Parlament dolgo vztrajal; v celoti podpira odločitev o izvedbi analize teritorialne kohezije, ki je že dolgo v ospredju vseh razprav o regionalni politiki, pa čeprav Lizbonska pogodba še ni ratificirana;

6.   obenem meni, da so zastavljeni cilji v zeleni knjigi premalo ambiciozni, saj teritorialna kohezija in njen cilj nista jasno opredeljena ter ne zagotavlja boljšega razumevanja tega novega koncepta, da bi uspešno pripomogel k ublažitvi razlik med regijami; poleg tega obžaluje, da v tem dokumentu ni pojasnjeno, kako bo teritorialna kohezija vključena v sedanji okvir kohezijske politike oziroma s kakšnimi metodološkimi orodji in operativnimi sredstvi bo iz okvira načel postala intervencijski mehanizem, ki naj bi začel delovati v prihodnjem programskem obdobju;

7.   pozdravlja analizo v zeleni knjigi, kjer so opredeljeni trije ključni koncepti, ki bi morali biti v ospredju razvoja teritorialne kohezije: koncentracija, povezovanje in sodelovanje; meni, da lahko ti koncepti prispevajo k odpravi nekaterih temeljnih elementov, ki ovirajo skladen, uravnovešen in trajnosten razvoj Evropske unije, na primer negativne posledice koncentracije gospodarskih dejavnosti, zlasti v nekaterih nacionalnih in regionalnih prestolnicah, neenak dostop do trgov in storitev zaradi oddaljenosti, koncentracije ali pomanjkljive infrastrukture ter delitev zaradi meja med državami članicami, pa tudi regijami;

8.   meni, da zelena knjiga ne upošteva zadosti zavez iz teritorialne agende in Leipziške listine, zlasti kar zadeva načelo policentrizma ali novo partnerstvo med mesti in podeželjem, ki dajejo teritorialni koheziji strateško in operativno vizijo; zato meni, da morajo biti ti cilji v ospredju razprave o teritorialni koheziji;

9.   pozdravlja pričetek javnega posvetovanja o teritorialni koheziji, kakor je bilo zahtevano v zeleni knjigi; meni, da je uspešnost javnih posvetovanj neposredno odvisna od čim širše udeležbe različnih zainteresiranih strani in civilne družbe; poziva pristojne nacionalne, regionalne in lokalne organe, naj brez odlašanja objavijo ustrezne informacije, da bi javnost ozaveščali o pomembnosti tega novega koncepta;

10.   meni, da je uskladitev vseh sektorskih politik EU z velikim teritorialnim vplivom temeljnega pomena za razvoj teritorialne kohezije ter okrepitev ekonomske in socialne kohezije; zato obžaluje, da so v omenjeni analizi v zeleni knjigi te politike EU zgolj navedene, niso pa predlagani načini za izboljšanje njihovega medsebojnega dopolnjevanja ali celo metode, na podlagi katerih bi bilo resnično mogoče meriti teritorialni vpliv teh politik;

11.   podpira odločitev, da se v zeleno knjigo ali javno razpravo ne vključijo podatki o morebitnih proračunskih in finančnih posledicah teritorialne kohezije; meni, da bi bila tovrstna analiza prezgodnja, dokler se tega koncepta jasno ne opredeli in dokler ga vse zainteresirane strani ne razumejo, da pa so razprave o tem vprašanju neločljivo povezane s celotnim procesom pogajanj in načrtovanja v zvezi s kohezijsko politiko EU v prihodnosti; zahteva, da se izid te razprave uporabi kot osnova za pripravo prihodnjega finančnega okvira;

12.   meni, da je trdna in ustrezno financirana regionalna politika Evropske unije nujen pogoj za soočanje s prihodnjimi širitvami ter za ustvarjanje socialne, ekonomske in teritorialne kohezije v razširjeni EU;

Analiza koncepta teritorialne kohezije

13.   podpira stališče iz zelene knjige, da je namen teritorialne kohezije na podlagi načela enakih možnosti omogočati policentričen razvoj Evropske unije kot celote ter uravnotežen in trajnosten razvoj ozemelj z različnimi značilnostmi in posebnostmi, pri čemer se ohranja njihova raznolikost; podpira tudi stališče, da mora teritorialna kohezija državljanom omogočati, da lahko v celoti izkoristijo ter razvijejo prostorske vrednosti in potencial njihovih regij; poudarja, da je teritorialna kohezija horizontalen koncept, ki podpira razvoj Evropske unije, ter da mora teritorialna kohezija učinkovito prispevati k odpravi razlik v regijah Evropske unije in med posameznimi regijami ter tako preprečevati asimetričen razvoj; zagovarja stališče, da teritorialna kohezija vključuje tako kopno kot morje;

14.   meni, da je teritorialna kohezija poseben koncept, ki ekonomski in socialni koheziji daje izrazito oprijemljivo dodano vrednost ter omogoča odziv na čedalje večje izzive, s katerimi se soočajo regije EU; poudarja, da se morajo tri komponente kohezije (ekonomska, socialna in teritorialna) dopolnjevati in medsebojno krepiti, obenem pa ohraniti vsaka svojo nalogo v okviru enotne celovite zasnove; zato meni, da noben od teh ciljev ne sme biti pomembnejši od drugega oziroma da se med njimi ne sme izbirati; poudarja, da je treba teritorialno kohezijo vključiti v obstoječi okvir, ne da bi postala kohezijska politika EU zaradi tega sektorsko razdrobljena;

15.   pozdravlja ugotovitve poročila ESPON o prihodnjih razvojnih scenarijih za evropsko ozemlje do leta 2030, kjer so predstavljeni otipljivi podatki, ki podpirajo politično razpravo o oblikovanju politike EU in nacionalnih politik, da bi ustvarili ustrezneinstrumente za sprejemanje novih izzivov, ki imajo velik lokalni ali regionalni vpliv, kot so demografske spremembe, koncentracija prebivalstva v mestih, migracije in podnebne spremembe, ter ustvarili optimalne razmere za kakovostno življenje državljanov;

16.   poudarja, da je eden glavnih ciljev teritorialne kohezije omogočiti, da bosta napredek in rast na posameznem ozemlju prinesla koristi za vso regijo in ozemlje Evropske unije; glede tega meni, da lahko centri odličnosti in grozdi za raziskave in inovacije omogočajo gospodarsko uspešnost, znanstvena odkritja, tehnološke inovacije, delovna mesta in regionalni razvoj, ter poziva h krepitvi sodelovanja in izmenjave znanja med temi centri, univerzami, poslovnimi združenji in posameznimi podjetji, tudi z najmanjšimi; poziva Komisijo, naj pripravi presojo vplivov grozdov in centrov odličnosti na okolje;

17.   poudarja, da koncept teritorialne kohezije zajema tudi kohezijo na posameznih ozemljih, ter predlaga, naj se prednost nameni vsem politikam, ki spodbujajo resnično policentričen razvoj območij, da bi se tako zmanjšal pritisk na glavna mesta in spodbudil nastanek novih zgostitvenih območij; ugotavlja, da je treba na ta način tudi kljubovati negativnemu vplivu koncentracije na mesta, kot so prometni zastoji, onesnaževanje, socialna izključenost ali revščina, ali posledične nenadzorovane urbanizacije na kakovost življenja njihovih prebivalcev; meni, da se pri tem ne sme spregledati podpore podeželju in pomembne vloge, ki jo tu imajo mala in srednje velika mesta;

18.   poudarja, da notranji trg odločilno prispeva k ustvarjanju ekonomske, socialne in teritorialne kohezije; poudarja, da so javne storitve pomembne za trajnosten gospodarski in družbeni razvoj, pa tudi, da je potreben socialno in regionalno pravičen dostop do storitev splošnega pomena, zlasti javnega šolstva in zdravstvenih storitev; v zvezi s tem poudarja, da zagotavljanje pravičnega dostopa ni zgolj vprašanje geografske razdalje, temveč da sta pri tem pomembni tudi razpoložljivost in dostopnost teh storitev, ter meni, da bi morali biti v skladu z načelom subsidiarnosti in konkurenčnim pravom Skupnosti za opredeljevanje, organizacijo, financiranje in spremljanje teh storitev pristojni nacionalni, regionalni in lokalni organi; obenem pa tudi meni, da je treba v razpravo o teritorialni koheziji vključiti pravičen dostop do storitev za državljane;

19.   ugotavlja, da Komisija v zeleni knjigi priznava ogromne razvojne izzive treh vrst regij z geografskimi posebnostmi: gorskih, otoških in redko poseljenih regij; meni, da se politika teritorialne kohezije ne bi smela osredotočati le na regije z geografskimi omejitvami, ne da bi podcenjeval pomembno vlogo teritorialne kohezije pri odpravljanju težav, s katerimi se te regije soočajo; vendar meni, da je treba zlasti preučiti možnosti, kako te omejitve odpraviti in tem regijam omogočiti, da bodo svoj potencial spremenile v prostorske vrednosti in resnične priložnosti, ter s tem spodbuditi njihov razvoj, kar je izrednega pomena za Evropsko unijo kot celoto;

20.   ugotavlja tudi, da se druge regije soočajo s posebnimi izzivi za politiko v smislu gospodarskega in družbenega razvoja, dostopnosti in konkurenčnosti; ti izzivi zajemajo najbolj oddaljene regije, določene v skladu s členom 299(2) Pogodbe ES, obmejne, obrobne in obalne regije ter območja, na katerih število prebivalstva upada; zlasti meni, da mora oddaljenost veljati kot geografska posebnost, zato je treba za te regije sprejeti posebne politične ukrepe; ugotavlja, da se s posebnimi razvojnimi izzivi soočajo tudi majhne otoške države članice, na primer Ciper in Malta;

21.   meni, da se teritorialne kohezije ne bi smelo omejiti zgolj na vplive regionalne politike Evropske unije na njenem ozemlju, pač pa bi se morala osredotočiti tudi na teritorialno razsežnost drugih sektorskih politik EU z močnim teritorialnim vplivom; v smislu teritorialne kohezije poudarja, da je treba izboljšati medsebojno dopolnjevanje različnih politik EU, da bi bil njihov teritorialni vpliv na terenu usklajen in čim večji; obenem tudi poudarja, da bodo politike EU vedno ostale avtonomne in da ta proces ne pomeni prevlade ene politike nad drugo;

Priporočila za prihodnost teritorialne kohezije

22.   pričakuje, da bo rezultat javnega posvetovanja jasna in ustrezno odprta opredelitev teritorialne kohezije, glede katere bo dosežen skupen dogovor, ki ga bodo podprle in razumele vse prisotne zainteresirane strani, pa tudi jasnost in preglednost tega koncepta; je seznanjen s predlogom opredelitve, ki ga je podalo francosko predsedstvo Sveta; vendar meni, da mora za teritorialno kohezijo na vseh področjih veljati načelo subsidiarnosti ter da je za boljšo opredelitev in razumevanje teritorialne kohezije potrebna tudi enotna opredelitev pojmov, kot so "ozemlje", "mestno območje", "podeželje" in "gorsko območje";

23.   meni, da bi moral biti v prihodnji opredelitvi teritorialne kohezije poudarek na številnih elementih, med drugim to, da teritorialna kohezija zajema več kot gospodarsko in socialno kohezijo ter da njena horizontalnost in celoviti pristop spodbujata medregionalne in čezmejne aktivnosti; meni, da je cilj teritorialne kohezije zmanjševanje neenakosti med državami članicami in regijami ter zagotavljanje usklajenega in trajnostnega razvoja geografskih območij z različnimi značilnostmi in posebnostmi, in sicer z ocenjevanjem, kako je mogoče kohezijo EU ter druge sektorske politike oblikovati, da bodo čim bolj prilagojene tem posebnostim; poudarja, da je treba v prihodnje pri opredelitvi tega pojma tudi jasno določiti, da se mora teritorialna kohezija močno osredotočati na dobro upravljanje, tudi v smislu partnerstva med javnimi in zasebnimi akterji ter civilno družbo, ter državljanom Unije zagotavljati pravične možnosti glede življenjskih pogojev in kakovosti življenja;

24.   odločno poziva Komisijo, naj po zaključku tega posvetovalnega postopka objavi belo knjigo o teritorialni koheziji, saj bi se s tem dokumentom teritorialno kohezijo jasno opredelilo in utrdilo, kot tudi njeno dodano vrednost za kohezijsko politiko, poleg tega pa bi se predlagale konkretne določbe in politični ukrepi, ki bi prispevali k rešitvi vse večjih težav, s katerimi se soočajo regije EU in ki bi jih morali nato vključiti v zakonodajni sveženj o strukturnih skladih za obdobje po letu 2013 ter s tem povezani finančni okvir; meni, da bi bilo treba v belo knjigo o teritorialni koheziji vključiti tudi osnovno izjavo o njenih proračunskih in finančnih posledicah;

25.   pozdravlja objavo poročila Komisije "Regije 2020"; poziva Komisijo, naj v belo knjigo o teritorialni koheziji vključi ugotovitve in rezultate analiz iz tega poročila, zlasti v zvezi z opisom ekonomske, socialne in teritorialne kohezije;

26.   meni, da bo treba koncepte koncentracije, povezovanja in sodelovanja, na katerih temelji analiza teritorialne kohezije iz zelene knjige, nadalje razviti in spremeniti v oprijemljive možnosti za politiko; odločno poziva Komisijo, naj pojasni, kako bodo ti koncepti vključeni v zakonodajni okvir za obdobje po letu 2013;

27.   poziva k precejšnji okrepitvi cilja evropskega teritorialnega sodelovanja v naslednjem programskem obdobju; je prepričan, da ta cilj vsebuje dodano vrednost EU, tudi zaradi neposrednega sodelovanja regionalnih in lokalnih organov pri načrtovanju in izvajanju ustreznih programov čezmejnega, nadnacionalnega in medregijskega sodelovanja; vendar tudi meni, da to ne sme ogrožati drugih dveh ciljev; v zvezi s tem tudi poudarja pomembnost celostnega razvoja morskih bazenov in čezmejne razsežnosti ter ustreznih operativnih programov evropske sosedske politike, ki je pomembna zlasti za širitve EU v prihodnosti;

28.   meni, da bi bilo treba teritorialno kohezijo razvijati kot horizontalno načelo, ki mora biti osnova za vse politike in ukrepe EU; meni, da bi moral biti zgled za to, kako vključiti teritorialno kohezijo v prihodnji razvoj vseh ustreznih politik EU, razvoj načel trajnostnega razvoja in varstva okolja, saj mora teritorialna kohezija nastopati na vseh področjih politik, povezanih s kohezijo; vendar meni, da ta horizontalna razsežnost teritorialne kohezije slednje ne sme omejiti na splošen, abstrakten paket vrednot; poziva EU, naj sprejme vse potrebne pobude za vložitev zakonodajnih in političnih predlogov o teritorialni koheziji;

29.   poudarja pomembnost vključevanja vidika spola, enakih možnosti in posebnih potreb invalidnih oseb ter starejših državljanov na vseh stopnjah izvajanja in ocenjevanja kohezijske politike EU;

30.   poudarja, da je treba za teritorialno kohezijo opredeliti dodatne kvalitativne kazalnike za boljše oblikovanje in izvajanje ustreznih politik na terenu, pri čemer bodo upoštevane tudi različne ozemeljske posebnosti; zato poziva Komisijo, naj brez odlašanja pripravi potrebne študije in razvije možnost opredelitve novih, zanesljivih kazalnikov in načina, na katerega jih je mogoče vključiti v sistem za oceno regionalnih razlik;

31.   ugotavlja, da je BDP edino merilo za določanje upravičenosti regij v okviru cilja 1 (konvergenca), za regije, ki so upravičene do sredstev v okviru cilja regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja, pa se lahko uporabljajo tudi drugi kazalniki; izraža zaskrbljenost nad tem, da nesporno povečanje konvergence med državami pogosto zakriva naraščajoče število razlik med regijami in znotraj njih, ter zaradi tega vztraja, da je treba nujno temeljito preučiti smotrnost uporabe BDP kot glavnega merila za dodelitev sredstev iz strukturnih skladov;

32.   meni, da je mogoče razlike med regijami NUTS II bolje opazovati na ravni NUTS III; zato poziva Komisijo, naj preuči, v kolikšni meri je mogoče v prihodnje odpraviti težavo notranjih razlik med območji NUTS II tudi z določitvijo upravičenih območij na ravni NUTS III; poudarja, da morajo pri oblikovanju in izvajanju programov strukturnih skladov v zvezi s teritorialno kohezijo same države članice določiti, katere teritorialne enote spadajo v ustrezno raven ukrepov; zato priporoča, da se na začetku posameznega programskega obdobja izvede prostorska analiza celotnega ozemlja EU;

33.   meni, da je za boljše usklajevanje teritorialnega vpliva sektorskih politik EU potrebno boljše razumevanje in meritev tega vpliva; zato poziva Komisijo, naj oceni teritorialni vpliv teh politik, obstoječe mehanizme za oceno teritorialnega vpliva, kot je strateška okoljska presoja, pa razširi na teritorialne vidike; nadalje poziva Komisijo, naj predstavi konkretne ukrepe za zagotovitev medsebojnega dopolnjevanja med temi teritorialnimi in sektorskimi politikami ter izvede oceno o prispevku lizbonske-göteborške strategije k teritorialni koheziji;

34.   vztraja, da je treba pripraviti celovito strategijo EU za regije z geografskimi posebnostmi, da bi se lahko bolje soočale s težavami in izzivi; meni, da bi bilo treba v tej strategiji poudariti teritorialno razsežnost kohezijske politike in se osredotočiti na prilagajanje politike EU posebnim potrebam in prostorskim vrednostim teh regij; poudarja, da je izvajanje takšne strategije bistveno za gospodarski in družbeni razvoj teh ozemelj; meni, da je zelo pomembno oblikovati nove kazalnike za boljši opis razmer in težav na terenu, da bi bilo izvajanje tovrstne strategije EU uspešno;

35.   obenem poudarja, da opredelitev dodatnih kazalnikov in izvedba teritorialnih ocen ne sme povzročiti več birokracije ali zamud pri izvajanju novih politik in ukrepov, ki podpirajo teritorialno kohezijo; poudarja, da so zaradi vključitve teritorialne kohezije v naslednji sklop programov iz strukturnih skladov potrebni neposredni rezultati;

36.   opominja, da imajo mikro ter mala in srednje velika podjetja (MSP), kot tudi obrtna podjetja, pomembno vlogo pri uresničevanju ekonomske, socialne in teritorialne kohezije ter pri povečevanju konkurenčnosti in zaposlovanja v regijah; zato poziva Komisijo, naj izvede posebno študijo vplivov in učinkovitosti strukturnih skladov in politik EU za mala in srednje velika podjetja v regijah ter analizo upravnih in finančnih težav, s katerim se ta podjetja srečujejo;

37.   poziva Komisijo, države članice in regije, naj izvajajo aktivno politiko, ki bo podpirala inovativnost in konkurenčnost podjetij ter omogočala vzajemno sodelovanje med podjetji, javnim sektorjem, šolami in univerzami, ter naj zagotovijo, da bodo lahko organizacije, ki zastopajo mala in srednja podjetja, neposredno sodelovale pri opredelitvi prostorske politike;

38.   odločno poziva države članice, naj si bolj prizadevajo, da bi izpolnile cilje iz naslova 4 prvega akcijskega programa za izvajanje Teritorialne agende Evropske unije, in sicer z ustvarjanjem znanja o teritorialni koheziji in trajnostnem prostorskem načrtovanju, vzpostavljanjem možnosti ter študijo vplivov, ter priznava, da ima v tem procesu osrednjo vlogo ESPON;

39.   ugotavlja, da bodo podnebne spremembe močno vplivale na teritorialno kohezijo; poziva Komisijo, naj izvede študijo o negativnih vplivih podnebnih sprememb v posameznih regijah, saj se vplivi po pričakovanjih na različnih območjih v Evropski uniji razlikujejo; meni, da je treba pri politiki teritorialne kohezije ustrezno upoštevati cilje proti podnebnim spremembam ter spodbujati vzorce trajnostnega razvoja na ozemljih EU; vendar priznava, da bi bilo treba o boju proti podnebnim spremembam obsežno razpravljati tudi na drugih področjih politike EU;

40.   z velikim zanimanjem ugotavlja, da so v petem poročilu o napredku prvič izrecno omenjene regije v prehodnem obdobju, ki so umeščene med konvergenčne regije in regije s ciljem regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja; priznava, da je treba ločeno obravnavati te regije, ki so zdaj v obdobju uvajanja ali v obdobju postopnega izločanja in razpete med obema ciljema; poziva Komisijo, naj v smislu teritorialne kohezije vzpostavi obsežnejši sistem pomoči za postopen prehod za regije, ki bodo kmalu presegle prag 75 % BDP, da bi jim omogočila jasnejši položaj in več varnosti pri razvoju; meni, da bi bilo treba uvesti tudi prehodni mehanizem za države članice, ki niso več upravičene do prejemanja sredstev iz Kohezijskega sklada;

41.   meni, da bo imel celovit pristop več možnosti za uspeh, če bodo regionalni in lokalni organi ter druge zainteresirane strani, vključno z ekonomskimi, socialnimi in drugimi partnerji v skladu s členom 11 Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu(5), ki imajo splošen pregled ter razumejo potrebe in posebnosti posameznih območij, že od začetka sodelovali pri oblikovanju in izvajanju razvojnih strategij za posamezna območja; poziva Komisijo, naj pripravi smernice, ki bodo državam članicam ter regionalnim in lokalnim organom v pomoč, da bodo celovit pristop izvajale čim učinkoviteje in vzpostavile učinkovita partnerstva pri razvoju strategij za zadevna ozemlja v prihodnje;

42.   priznava, da mora teritorialna kohezija privesti do izboljšanja upravljanja kohezijske politike; soglaša s stališčem, da je treba različne težave obravnavati na različnih teritorialnih ravneh in da je zato prvi pogoj v procesu snovanja teritorialne kohezije vzpostavitev resničnega partnerstva med vsemi stranmi regionalnega in lokalnega razvoja na ravni EU ter nacionalni, regionalni in lokalni ravni; poziva Komisijo in države članice, naj si čim bolj prizadevajo razviti takšno teritorialno upravljanje na več ravneh; meni, da bi bilo treba teritorialno kohezijo usmeriti v prepoznavanje ustrezne teritorialne ravni za obravnavanje posamezne politike ali ukrepa na način, ki bo čim bližji državljanu;

43.   poudarja, da se upravljanje s pomočjo politik EU, zlasti kohezijske politike, spreminja iz sistema, ki je bil pogosto centraliziran, v vse bolj celovit sistem na več ravneh; poziva vse akterje, javne organe in državljane, naj vzpostavijo formalen sistem teritorialnega upravljanja, ki bo temeljil na večsektorskem, teritorialnem celovitem pristopu od spodaj navzgor, da bi se usklajeno in učinkovito odzvale na prav vsako potrebo državljanov oziroma uporabnikov na področju, ki ustreza tej potrebi; pri tem opozarja na uspešnost pobud EU, kot so Urban I in II za mestna območja ter Leader za podeželja;

44.   poudarja, da so težave pri izvajanju strukturne politike delno nastale zaradi preveč togih in zapletenih postopkov in bi zato bilo treba razmisliti o njihovi poenostavitvi ter jasni razdelitvi odgovornosti in pristojnosti med Evropsko unijo, državami članicami ter regionalnimi in lokalnimi organi; meni, da bo teritorialno upravljanje močno odvisno od vzpostavitve takšnih jasnih pravil, ter ponovno poziva Komisijo, naj v zvezi s tem nemudoma pripravi sveženj konkretnih predlogov;

45.   priporoča, da se zaradi vse večjega pomena teritorialne kohezije ne samo v okviru regionalne politike, temveč tudi drugih sektorskih politik Skupnosti, neformalne strukture, ki so dolgo urejale teritorialno kohezijo in prostorsko načrtovanje v Svetu, nadomestijo s formalnimi ministrskimi sestanki, na katerih naj se srečujejo ministri, ki so v Evropski uniji pristojni za regionalno politiko; meni, da bi takšen institucionalni razvoj v Svetu zagotovil boljšo izmenjavo informacij ter hiter razvoj teritorialne kohezijske politike;

46.   poziva države članice, naj začnejo proučevati možnosti, kako bi lahko bolje utrdile in izvajale pojem teritorialne kohezije v svojih nacionalnih programih in politikah; v zvezi s tem meni, da bi morale v prostorsko načrtovanje že vključiti osnovni načeli policentričnega razvoja in partnerstva med mesti in podeželjem ter dosledno izvajanje omrežja Natura 2000;

o
o   o

47.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0068. (2) Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0069. (3) Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0492. (4) UL C 227 E, 21.9.2006, str. 509. (5) UL L 210, 31.7.2006, str. 25.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 24. marca 2009 o urbani razsežnosti kohezijske politike v novem programskem obdobju (2008/2130(INI))

P6_TA(2009)0164 A6-0031/2009

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju člena 158 in člena 159 Pogodbe ES,

–   ob upoštevanju prvega akcijskega programa za izvajanje teritorialne agende Evropske unije ("prvi akcijski program"), sprejetega na neuradnem zasedanju sveta ministrov, pristojnih za prostorsko načrtovanje in razvoj, v Ponta Delgadi (Azori) 23. in 24. novembra 2007,

–   ob upoštevanju teritorialne agende Evropske unije - K bolj konkurenčni in trajnostni Evropi različnih regij ("teritorialna agenda") ter leipziške listine o trajnostnih evropskih mestih ("leipziška listina"), ki sta bili sprejeti na neuradnem zasedanju sveta ministrov, pristojnih za prostorsko načrtovanje in razvoj mest, v Leipzigu 24. in 25. maja 2007,

–   ob upoštevanju bristolskega sporazuma, sprejetega na neuradnem zasedanju Sveta ministrov na temo trajnostnih skupnosti v Bristolu 6. in 7. decembra 2005,

–   ob upoštevanju sklepov, znanih kot Urban acquis, sprejetih na neuradnem zasedanju Sveta ministrov, pristojnih za teritorialno kohezijo, v Rotterdamu 29. novembra 2004,

–   ob upoštevanju nove atenske listine, ki je bila razglašena 20. novembra 2003 na zasedanju evropskega sveta urbanistov,

–   ob upoštevanju akcijskega programa iz Lilla, sprejetega na neuradnem zasedanju Sveta ministrov, pristojnih za urbanizem, v Lillu 3. novembra 2000,

–   ob upoštevanju evropske perspektive prostorskega razvoja, sprejete na neuradnem zasedanju Sveta ministrov, pristojnih za prostorsko načrtovanje, v Potsdamu 11. maja 1999,

–   ob upoštevanju listine o velemestih in mestih, ki si prizadevajo za trajnostni razvoj, sprejete na evropski konferenci trajnostnih velemest in mest v Aalborgu na Danskem 27. maja 1994,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. oktobra 2008 z naslovom "Zelena knjiga o teritorialni koheziji: teritorialna raznolikost kot prednost" (KOM(2008)0616),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. junija 2008 z naslovom "Peto poročilo o napredku na področju gospodarske in socialne kohezije: rastoče regije, rastoča Evropa" (KOM(2008)0371),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. maja 2008 z naslovom "Rezultati pogajanj glede strategij in programov kohezijske politike za programsko obdobje 2007–2013" (KOM(2008)0301),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. maja 2007 z naslovom "Četrto poročilo o gospodarski in socialni koheziji" (KOM(2007)0273),

–   ob upoštevanju priročnika Komisije o urbani razsežnosti v politikah Skupnosti za obdobje 2007–2013, sprejetega 24. maja 2007,

–   ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije o teritorialni in urbani razsežnosti v nacionalnih strateških referenčnih okvirih in operativnih programih v obdobju 2007–2013 (prva ocena) iz maja 2007,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. julija 2006 z naslovom "Kohezijska politika in mesta: prispevek mest in naselij k rasti in zaposlovanju v regijah" (KOM(2006)0385),

–   ob upoštevanju Sklepa Sveta 2006/702/ES z dne 6. oktobra 2006 o strateških smernicah Skupnosti o koheziji(1),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. julija 2005 z naslovom "Kohezijska politika za podporo rasti in novim delovnim mestom: strateške smernice skupnosti, 2007–2013" (KOM(2005)0299),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. junija 2002 o načrtovanju strukturnih skladov za obdobje 2000–2006: začetna ocena pobude Urban (KOM(2002)0308),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. maja 1997 z naslovom "Urbani agendi v Evropski uniji naproti" (KOM(1997)0197),

–   ob upoštevanju rezultatov programa evropskega omrežja za spremljanje prostorskega načrtovanja (ESPON) iz leta 2006 ter njegovega programa za leto 2013,

–   ob upoštevanju rezultatov urbanih pilotnih projektov (1989–1999) ter pobud Skupnosti URBAN I (1994–1999) in URBAN II (2000–2006),

–   ob upoštevanju podatkov iz projektne zbirke podatkov Urban Audit, ki vsebuje statistične podatke s 330 kazalniki o 358 evropskih mestih,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. februarja 2008 o spremljanju izvajanja Teritorialne agende in Leipziške listine: Evropskemu akcijskemu programu za prostorski razvoj in ozemeljsko kohezijo naproti(2),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. maja 2007 o stanovanjski in regionalni politiki(3),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. oktobra 2005 o urbani razsežnosti v okviru širitve(4),

–   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj (A6-0031/2009),

A.   ker sicer velja, da urbanizem spada v pristojnost nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov, vendar ima ključno vlogo pri učinkovitem izvajanju lizbonske in göteborške strategije ter zaseda zelo pomembno mesto v kohezijski politiki, za katero so pristojne institucije Evropske unije,

B.   ker je med cilji Evropske unije, ki so navedeni v leipziški listini, zagotovitev celovitega pristopa k izvajanju politike razvoja mest, da se ustvarijo kakovostna urbana območja, posodobijo javne službe, transportno, energetsko in informacijsko omrežje ter spodbudijo vseživljenjsko učenje, izobraževanje in inovacije zlasti v prikrajšanih mestnih središčih,

C.   ker bi lahko proces oblikovanja prožnega, prilagodljivega in dinamičnega kontrolnega seznama za izvajanje leipziške listine – kar je bistveni pogoj za uresničitev zelo različnih potreb evropskih mest – ki ga je francosko predsedstvo že začelo izvajati, ter kasnejši celoviti urbanistični načrti, ki bi jih pripravila vsaka država članica, zelo koristili pri zagotavljanju podatkov o različnih razmerah in posledično omogočili izvajanje jasno zastavljenih pobud,

D.   ker je treba razlikovati med mesti in urbanimi območji,

E.   ker 80 % od 492 milijonov prebivalcev Evropske unije živi v mestih, saj je zanjo značilen policentričen razvoj, vendar pa so med državami članicami bistvene razlike, kar zadeva porazdelitev prebivalstva v mestnih, primestnih in podeželskih območjih, ter tudi težave zaradi slabe zastopanosti interesov in potreb mestnega prebivalstva v operativnih programih strukturnih skladov,

F.   ker se v urbanih območjih ustvari od 70 do 80 % BDP Evropske unije in ker mesta veljajo za središče inovacij ter gonilo regionalnega in nacionalnega razvoja ter razvoja Evropske unije,

G.   ker pa so mesta hkrati odgovorna za več kot 75 % svetovne porabe energije ter ustvarijo 80 % toplogrednih plinov zaradi proizvodnje energije, prometa, industrije in ogrevanja,

H.   ker notranje preseljevanje v prestolnice in druge metropole povečuje težnjo po urbanizaciji; ker je posledično naraščanje prebivalstva zelo veliko breme za mesta, ki se povečujejo in soočajo z vedno večjimi potrebami na področju ravnanja z odpadki, stanovanjskega vprašanja, izobraževanja in zaposlovanja, in ker je ta naraščajoči trend k urbanizaciji velikanski izziv za podeželska območja, ki se morajo spopasti z izgubo človeškega kapitala, delovne sile, potrošnikov in študentov,

I.   ker so se z nedavno širitvijo Evropske unije brez primere izredno povečale regionalne razlike ter število propadajočih mest,

J.   ker se urbana območja Evropske unije kljub različni politični, institucionalni in ustavni ureditvi v državah članicah soočajo s skupnimi izzivi ter jih čakajo skupne priložnosti, ki jih je treba uresničiti, zaradi česar obstaja potreba po podrobnih statističnih podatkih na eni strani in po vzpostavitvi vzajemnega sodelovanja in izvajanja dobre prakse na drugi strani, da bi bila lahko evropska mesta kos svetovni konkurenci,

K.   ker Evropsko unijo čakajo izzivi na področju prostorskega razvoja, kot so gospodarsko prestrukturiranje, močno nihanje na trgu dela, nedostopen in zgoščen javni promet, omejenost uporabnih površin, ki se s širjenjem mest še bolj krčijo, upadanje in staranje prebivalstva, upadanje števila prebivalcev na podeželju in v manjših mestih ter posledično naraščanje njihovega števila v velikih mestnih naseljih, socialna izključenost, visoka in naraščajoča stopnja kriminala, getoizacija nekaterih mestnih predelov, nizki prihodki gospodinjstev, slabšanje kakovosti življenja v zapostavljenih predelih, pomanjkanje parkov in rekreacijskih površin, onesnaženje okolja, nadzor nad upravljanjem voda in ravnanjem z odpadki in ostanki ter potreba po zanesljivi oskrbi z energijo in njeni učinkoviti uporabi,

L.   ker bi upravljanje s sodobnimi elektronskimi tehnikami ter zlasti e-upravljanje, ki bi bilo usklajeno z vsemi zainteresiranimi stranmi, zelo zmanjšalo obstoječe težave ter privedlo do tega, da bi širjenje mest obravnavali na celovit način na osnovi sodelovanja, pri čemer bi upoštevali primestna območja, ki mejijo na podeželske regije, ter v skladu s sodobnimi pristopi do urbanističnega načrtovanja, kot so pametna rast, novo prostorsko načrtovanje ter inteligentni urbanizem,

M.   ker so dejavnosti za razvoj mest naklonjene zlasti vključitvi malih in srednje velikih podjetij, še posebej v storitvenem sektorju, ter je kohezijska politika vedno bolj usmerjena k spodbujanju konkurenčnosti mest,

N.   ker so mala in srednje velika podjetja, zlasti mala podjetja in mikropodjetja, ter obrtne in trgovinske dejavnosti bistveni za ohranitev dejavnosti v urbanih središčih ter ravnotežja v mestnih predelih in ker je urbanistična politika na področju prometa, trgovinskih dejavnosti, nepremičninskih transakcij in naraščanja cen stanovanj ali nasprotno, pomanjkanje uravnotežene politike na teh področjih pogosto povzročilo izginjanje gospodarskih dejavnosti in upadanje dejavnosti osebnih storitev,

O.   ker je treba glede na to, da imajo urbana območja pomembno vlogo pri skladnem in celovitem razvoju svojega obrobja, partnerstvo med njimi in podeželjem še okrepiti, da bi dosegli teritorialno kohezijo in uravnotežen regionalni razvoj,

1.   poudarja pomen trajnostnega razvoja mest in prispevek urbanih območij k regionalnemu razvoju ter poziva Komisijo, naj redno ocenjuje, meri, primerja in obravnava vpliv politik Evropske unije na ekonomske in socialne razmere, zlasti kar zadeva vprašanja izobraževanja in kulture, ter zdravstvene, prometne, okoljske in varnostne razmere na urbanih območjih;

2.   obžaluje, da se države članice spodbuja, ne pa tudi obvezuje, da spodbujajo trajnostni razvoj mestnih območij kot strateško prednostno nalogo; zato izraža zaskrbljenost, da nekatere države članice urbane razsežnosti ne upoštevajo dovolj pri izvajanju kohezijske politike, ter poziva Komisijo in države članice, naj v sodelovanju z regionalnimi in lokalnimi organi analizirajo in ocenijo vpliv vključevanja pobude URBAN v splošne politike ter redno spremljajo in preverjajo učinke uporabe skladov Evropske unije na urbanih območjih;

3.   opozarja na pozitivne izkušnje, pridobljene na podlagi pobude Skupnosti URBAN, kar zadeva partnerstvo, celovit pristop in načelo od spodaj navzgor, ki so občutno prispevale k učinkovitosti in ustreznosti podprtih projektov; poziva, da bi bilo treba te dosežke upoštevati v urbani razsežnosti pomoči iz strukturnih skladov in vključiti primerljive mehanizme v splošna razpoložljiva sredstva za trajnostni razvoj mest, da bi jih lahko izkoristilo čim večje število mest;

4.   meni, da sprejetje splošne opredelitve "urbanega območja" in na splošno izraza "urban" ne bi bilo primerno in bi bilo celo vprašljivo, saj je težko pod enim krovom združiti raznolikost razmer v državah članicah in regijah, ter meni, da bi bilo zato treba v skladu z načelom subsidiarnosti obvezno opredelitev in določitev urbanih območij prepustiti državam članicam na podlagi skupnih evropskih kazalnikov;

5.   poziva države članice, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe, s katerimi bodo svoje prestolnice in druge metropole podprle v njihovih prizadevanjih pri soočanju z izzivi, vključno z ravnanjem z odpadki, stanovanjskim vprašanjem, zaposlovanjem in izobraževanjem, ki jih prinašata urbanizacija in posledično naraščanje prebivalstva; splošneje meni, da demografska nihanja povzročajo izzive za mestna in podeželska območja, ki so povezani s trgom delovne sile in dodatno s področjema izobraževanja ter ponovnega usposabljanja nekdanjih delavcev, ki so postali brezposelni, pa tudi v zvezi z upadanjem števila prebivalcev na podeželskih območjih;

6.   meni, da bi bilo v zvezi s tem in ker je očitno, da različne ustavne ureditve držav članic niso združljivi z uskladitvenimi metodologijami kljub učinkovitosti različnih ravni upravljanja, koristno, da bi države članice prek javnih posvetovanj od primera do primera opredelile urbano razsežnost, kakor jo same pojmujejo, da bi se okrepilo notranje usklajevanje in povečalo sodelovanje s Komisijo;

7.   poudarja, da imajo države članice možnost, da upravljanje strukturnih skladov za izvajanje ukrepov trajnostnega razvoja mest prenesejo na mesta; meni, da je nadaljnji prenos dvojna dodana vrednost: po eni strani bi bilo mnogo učinkoviteje za regionalno in evropsko rast, če bi mesta prevzela odgovornost od načrtovanja do izvajanja sprejetih ukrepov in se tako odzvala na povsem lokalne izzive, po drugi pa bi to pomenilo pomembno orodje za krepitev lokalne upravne zmogljivosti ter lokalne upravne zmogljivosti; obžaluje pa, da možnost nadaljnjega prenosa, po možnosti prek globalnih nepovratnih sredstev mestnim oblastem v okviru operativnih programov, financiranih iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, doslej ni bila v celoti uporabljena, in je prepričan, da bi bilo treba predvideti in spodbujati jasno vlogo urbanih območij kot posredniških struktur v kontekstu večstopenjskega pristopa k upravljanju v naslednjem programskem obdobju, ter meni, da bi morala biti urbana razsežnost ter nadaljnji prenos v regionalni politiki obvezna; paziti je treba, da prenos pristojnosti ne bo povzročil razdrobljenosti regionalne politike, zato je treba pravila njihovega prenosa skrbno opredeliti;

8.   poudarja pomen celovitega pristopa k načrtovanju mest; predlaga, da bi morala javna podpora za razvoj mest temeljiti na celovitih urbanističnih načrtih razvoja; poziva, naj celovit pristop čim prej postane obvezujoč pogoj, najpozneje pa do naslednjega programskega obdobja za dodeljevanje in uporabo strukturnih skladov ter tudi za pridobivanje posojil Evropske investicijske banke; poziva Komisijo, naj pripravi smernice, ki bodo vsebovale priporočila in zglede dobre prakse v zvezi s temi načrti, ter naj spodbuja izmenjavo dobre prakse med nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi;

9.   poziva države članice, naj v strateških referenčnih okvirih in nacionalnih operativnih programih dajo prednost financiranju projektov za uresničitev načrtov trajnostnega upravljanja mest;

10.   priporoča, naj načrti trajnostnega upravljanja mest vsebujejo vsaj nekatere od naslednjih sestavin: načrt za ravnanje z odpadki, zemljevide in akcijske načrte hrupa, lokalne programe onesnaževanja zraka in lokalne okoljske programe, perspektive demografske rasti, zahteve po novih urbanih območjih, pridobitev nepozidanih zemljišč in zapuščenih zgradb, oživitev propadajočih četrti in opuščenih industrijskih območij, razpoložljivost in dostopnost javnih storitev, urbano strukturo in delež zelenih površin, infrastrukturo za invalide, nadgrajevanje kulturne, zgodovinske in naravne dediščine, ocenitev potreb po vodi in energiji in njuno učinkovito uporabo, razpoložljivost javnega prevoza, učinkovito upravljanje prometa, vključevanje ranljivih skupin (priseljencev, manjšin, nizko kvalificiranih oseb, invalidov, žensk itd.), razpoložljivost dostojnih in cenovno ugodnih stanovanj ter načrte za boj proti kriminalu;

11.   meni, da bo celovite urbanistične načrte mogoče pripraviti le, če bo na voljo dovolj sredstev za trajnostni razvoj mest, in zato priporoča, da bi bilo treba razpoložljiva sredstva usmeriti v specifične ukrepe; predlaga minimalno uporabo sredstev iz strukturnih skladov, ki jih je treba določiti na prebivalca urbanega območja za posamezno programsko obdobje tako, da uporaba najnižjega zneska ne bo pomenila nerealistične obremenitve za regije;

12.   ugotavlja, da je nujno potrebno okrepiti upravno zmogljivost za vertikalno in horizontalno urbanistično upravljanje, ter opozarja države članice na perečo potrebo po sprejetju celovitega pristopa pri izvajanju politike razvoja mest (pri katerem se obravnavajo vprašanja, ki so bistveno povezana z vsakdanjim življenjem državljanov, kot so promet, javne storitve, kakovost življenja, zaposlovanje in lokalne gospodarske dejavnosti, varnost itd.), pri čemer je treba v ta prizadevanja na podlagi načela partnerstva vključiti nacionalne vlade, pa tudi regionalne in lokalne organe ter vse druge ustrezne javne in zasebne zainteresirane strani;

13.   priznava, da urbanistični organi težko usklajujejo področja financiranja iz Evropskega socialnega sklada, kjer gre za ekonomski in socialni razvoj, in financiranja iz evropskega sklada za regionalni razvoj, kjer gre za načrtovanje naložb v fizično infrastrukturo; meni, da je treba spremeniti načelo "en program, en sklad" ter da bi morali lokalni in regionalni organi bolje izkoristiti sinergije pomoči iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Evropskega socialnega sklada ter okrepiti celovito financiranje; poziva Komisijo, naj na dolgi rok preuči možnost združitve obeh skladov, če bi to zagotovilo poenostavitev postopkov;

14.   podpira zamisel o obnovljivem mehanizmu instrumenta JESSICA in njegov potencial za gospodarsko rast na urbanih območjih ter meni tudi, da bi morala v naslednjem programskem obdobju regionalna politika bolj izkoristiti uporabo mehanizmov finančnega inženiringa, kot so obnovljivi skladi, in ponujati ugodna posojila, namesto da se zanaša izključno na nepovratna sredstva kot sedaj;

15.   je seznanjen s potencialom zasebnega sektorja za razvoj mest ter meni, da bi z uporabo javno-zasebnih partnerstev morali sistematično načrtovati in spodbujati vzpostavitev inovativnih sistemov in projektov financiranja za spoprijem z velikimi gospodarskimi in socialnimi problemi urbanih območij, zlasti za izgradnjo infrastrukture in stanovanja; poudarja zlasti, da so za to potrebna jasna in pregledna pravila ravnanja, zlasti kar zadeva delovanje podjetij in javnih ustanov, ki morajo v skladu z načelom subsidiarnosti sprejemati strateške odločitve o izbiri vrst storitev, pripravi specifikacij in ohranjanju določene stopnje nadzora;

16.   poudarja izvedbeni in upravni vidik urbane razsežnosti ter poziva k nadaljnjim prizadevanjem za poenostavitev izvedbenih pravil kohezijske politike in splošnemu zmanjšanju prekomerne birokracije v zvezi z upravljanjem in nadzorom skladov ter posameznih projektov;

17.   ugotavlja, da poleg kohezijske politike urbana območja finančno podpirajo tudi druge politike Skupnosti, zato poziva Komisijo, naj razvije in predlaga boljše usklajevanje zadevnih politik za združitev vseh sredstev Evropske unije, namenjenih urbanim območjem, da bi zagotovila izvajanje celovitega pristopa v praksi, hkrati pa naj vedno upošteva kohezijsko politiko;

18.   meni, da vodstvene strukture v državah članicah niso najbolje prilagojene za spodbujanje horizontalnega sodelovanja, in odločno poziva Komisijo, naj spodbuja vzpostavitev strukture medsektorskega upravljanja;

19.   poziva, da se razpoložljivi finančni, človeški in organizacijski viri uporabljajo učinkoviteje, da bi ustvarili in okrepili mreže mest in velemest na področju trajnostnega razvoja mest, saj imajo pomembno vlogo v teritorialnem sodelovanju; pri tem poudarja, da je treba zagotoviti infrastrukturo, s katero se bodo ohranile posebne značilnosti (npr. zgodovinske) in ki bo omogočila posodabljanje (npr. inovacijska središča), gospodarsko rast (npr. mala in srednje velika podjetja) in sezonske dejavnosti, ter poziva Komisijo, naj okrepi položaj urbanih območij v pobudi "Regije za gospodarske spremembe";

20.   ugotavlja, da so za ustrezno izvajanje politike regionalnega razvoja in trajnostni teritorialni razvoj potrebno ravnotežje politik na urbanih, primestnih in podeželskih območjih, ki jih je treba uskladiti z ukrepi na podeželju, ter ponovno poudarja, da ima politika za razvoj podeželja pomemben vpliv na prostor in da politiki za razvoj mest in podeželja nista dovolj povezani; poudarja potrebo po pravi sinergiji med tema politikama, ki bi omogočila dejanski razvojni potencial ter prispevala k območjem privlačnosti in konkurenčnosti; poziva države članice in regije, naj uporabljajo instrument partnerstva med mesti in podeželjem, da bi dosegle cilj uravnoteženega prostorskega razvoja;

21.   poziva Komisijo, naj še naprej razvija in redno posodablja projekt Urban Audit ter obenem zagotavlja informacije o stanju ločnice med mestom in podeželjem v vseh državah članicah, da bi dobili jasno predstavo o položaju ter prepoznali posebne potrebe za uravnotežen razvoj mest in podeželja;

22.   priporoča Komisiji in državam članicam, naj ustanovijo evropsko skupino na visoki ravni za razvoj mest in uporabljajo odprto metodo usklajevanja za politiko razvoja mest na ravni Evropske unije;

23.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 291, 21.10.2006, str. 11. (2) Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0069. (3) UL C 76 E, 27.3.2008, str. 124. (4) UL C 233 E, 28.9.2006, str. 127.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 24. marca 2009 o izvajanju Uredbe o strukturnih skladih 2007–2013: rezultati pogajanj glede nacionalnih strategij in operativnih programov kohezijske politike (2008/2183(INI))

P6_TA(2009)0165 A6-0108/2009

Evropski parlament,

-   ob upoštevanju Pogodbe ES, zlasti členov 2 in 3(2) Pogodbe,

-   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. maja 2008 o rezultatih pogajanj glede strategij in programov kohezijske politike za programsko obdobje 2007–2013 (KOM(2008)0301),

-   ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu(1) (splošna uredba o ESRR, ESS in Kohezijskem skladu),

-   ob upoštevanju Sklepa Sveta 2006/702/ES z dne 6. oktobra 2006 o strateških smernicah Skupnosti o koheziji(2) (strateške smernice o koheziji),

-   ob upoštevanju izidov pogajanj o strategijah in programih kohezijske politike za obdobje 2007–2013 - podatkovni listi držav članic,

-   ob upoštevanju četrtega poročila o gospodarski in socialni koheziji (KOM(2007)0273) (četrto kohezijsko poročilo),

-   ob upoštevanju predloga Uredbe Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu v zvezi z nekaterimi določbami glede finančnega upravljanja (KOM(2008)0803),

-   ob upoštevanju predloga Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1080/2006 o Evropskem skladu za regionalni razvoj v zvezi z upravičenostjo do naložb v energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije pri stanovanjskih objektih (KOM(2008)0838),

-   ob upoštevanju predloga Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1081/2006 o Evropskem socialnem skladu, da se dodajo vrste stroškov, upravičenih do prispevka iz ESS (KOM(2008)0813),

-   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. oktobra 2008 o vodenju in partnerstvu na nacionalni in regionalni ravni ter osnovi za projekte regionalne politike(3),

-   ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

-   ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj ter mnenj Odbora za industrijo, raziskave in energetiko in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A6-0108/2009),

A.   ker je Komisija objavila zgoraj omenjeno sporočilo na podlagi izidov pogajanj z državami članicami o nacionalnih strateških referenčnih okvirih in operativnih programih,

B.   ker si Skupnost v skladu s členom 158 Pogodbe prizadeva zmanjšati razlike v stopnji razvitosti različnih regij in zaostalost najmanj razvitih regij oziroma otokov, vključno s podeželjskimi območji, da bi okrepila svojo gospodarsko in socialno kohezijo,

C.   ker sta zadnji dve širitvi Evropske unije povzročili znatno povečanje regionalnih razlik v Skupnosti, ki jih je treba ustrezno obravnavati, da bi spodbudili skladen, uravnotežen in trajnosten razvoj,

D.   ker zadnja poročila o koheziji izpostavljajo trend naraščanja teritorialnih razlik med regijami EU in na podregionalni ravni, za katero so značilni pojavi, kot je prostorska segregacija, ki so povzročili nastanek nekaterih oblik getoizacije, ter nadaljnje nazadovanje nekaterih oddaljenih, pretežno kmetijskih območij,

E.   ker je Svet oktobra 2006 sprejel zgoraj navedene strateške smernice o koheziji kot okvirno ogrodje držav članic za pripravo nacionalnih strateških referenčnih okvirov in operativnih programov za obdobje 2007–2013,

F.   ker se tri prednostne naloge, določene v strateških smernicah o koheziji, nanašajo na povečanje privlačnosti Evrope in njenih regij za naložbe in zaposlitve, povečanje znanja in inovacij za rast ter ustvarjanje več in boljših delovnih mest,

G.   ker bi moralo spreminjanje teh prednostih nalog v operativne programe regijam omogočiti, da bi se spoprijele z izzivi globalizacije ter strukturnimi, demografskimi in podnebnimi spremembami ter okrepile trajnostni razvoj,

H.   ker so med državami članicami pomembne razlike pri izvajanju teh prednostnih nalog v njihovih operativnih programih glede na to, kaj je regionalni razvojni cilj v posamezni regiji – konvergenca ali regionalna konkurenčnost in zaposlovanje,

I.   ker so države članice, ki so se Evropski uniji pridružile pred 1. majem 2004, glede na splošno uredbo o ESRR, ESS in kohezijskem skladu morale 60 % vseh izdatkov za konvergenčni cilj ter 75 % za cilja regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja nameniti za prednostne naloge, povezane z lizbonsko strategijo, in ker je bilo državam članicam, ki so se Evropski uniji pridružile 1. maja 2004 ali kasneje, svetovano, naj sprejmejo enak pristop,

J.   ker so trajnost, preprečevanje vsakršne diskriminacije, dobro upravljanje in uporaba načela partnerstva ob močni institucionalni ter upravni zmogljivosti bistveni za uspešno izvajanje kohezijske politike,

K.   ker mora biti kohezijska politika dovolj močna in prilagodljiva, da lahko prevzame pomembno vlogo pri prizadevanjih Unije za preprečitev posledic sedanje svetovne gospodarske krize,

1.   priznava prizadevanja vseh držav članic, da bi v svoje operativne programe vključile tri prednostne naloge, določene v strateških smernicah o koheziji, ki ustrezajo ciljem lizbonske agende;

2.   ugotavlja, da številne države članice razmeroma počasi začenjajo novo programsko obdobje, kar bi lahko ogrozilo učinkovito porabo sredstev; prepričan pa je, da bodo obveznosti, prevzete med procesom pogajanj in sprejemanja operativnih programov, spoštovane v korist regij in Unije kot celote;

Blažitev regionalnih razlik

3.   opaža odločenost držav članic, da obravnavajo posebne ozemeljske potrebe, ki izhajajo iz zemljepisne lege ter razvitosti gospodarstva in institucij, z oblikovanjem strategij za zmanjšanje neravnovesij znotraj regij in med njimi; v zvezi s tem opozarja na ukrepe, ki so jih države članice predlagale za spoprijemanje s posebnimi razvojnimi izzivi, s katerimi se srečujejo regije s posebnimi geografskimi značilnostmi, na primer gorske regije, otoki, najbolj oddaljene regije, odročna obmejna mesta, regije, v katerih prebivalstvo upada, in obmejne regije; ponavlja, da sta ekonomsko in okoljsko uravnovešen razvoj ter zmanjšanje regionalnih razlik še vedno glavna cilja regionalne politike EU;

4.   obžaluje, da načela trajnosti, enakih možnosti in nediskriminacije ter partnerstva v številnih nacionalnih strateških referenčnih okvirih in operativnih programih niso bila dovolj uporabljena in dokumentirana; je kritičen do dejstva, da je Komisija kljub temu odobrila operativne programe s takimi pomanjkljivostmi in ni vztrajala, da jih države članice ali regije izboljšajo;

5.   poudarja, da pretekle izkušnje kažejo, da lahko konvergenca med državami prikrije večanje razlik med regijami in znotraj njih; ugotavlja tudi, da so te regionalne in lokalne razlike opazne na številnih področjih – pri zaposlovanju, produktivnosti, prihodkih, stopnji izobraženosti in inovativni sposobnosti; poudarja pomen teritorialne razsežnosti kohezije pri premagovanju teh težav;

Kohezijska politika pri uresničevanju lizbonske agende

6.   pozdravlja izkazana prizadevanja nacionalnih organov pri zagotavljanju, da bi povprečna dodelitev izdatkov za doseganje ciljev lizbonske agende dosegla 65 % razpoložljivih sredstev v konvergenčnih regijah in 82 % v regijah regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja, kar je dejansko več, kot je bilo sprva zahtevano;

7.   je prepričan, da je na tem področju potrebnih veliko več naložb; meni, da je treba glede na vmesni pregled izvajanja strukturnih skladov v prihodnje določiti strožje smernice EU in nameniti več finančnih sredstev za doseganje teh ciljev, zlasti pa zahtevati, da se najmanj 5 % sredstev iz strukturnih skladov porabi za izboljšanje energetske učinkovitosti v obstoječih domovih; zato poziva Komisijo, naj sprejme nadaljnje ukrepe na podlagi sklepov Sveta za konkurenčnost z dne 9. in 10. oktobra 2008 o energetski učinkovitosti; poudarja poglavitno vlogo in možnosti za razvoj, ki ju imajo viri obnovljive energije za regije EU pri ustvarjanju delovnih mest in spodbujanju trajnostnega lokalnega razvoja;

8.   spodbuja regije pri njihovem prizadevanju za izpolnitev lizbonskih ciljev z doslednim in učinkovitim izvajanjem njihovih operativnih programov; poziva tudi Komisijo, naj tesno spremlja izvajanje teh programov, da bo zagotovila uresničitev ciljev, ter naj Parlament obvešča o težavah, s katerimi se je srečala;

9.   meni, da je za vseevropska energetska omrežja namenjenih premalo finančnih sredstev, saj so bistvena za uresničevanje notranjega energetskega trga;

10.   poudarja pomembno vlogo, ki jo imajo mala in mikropodjetja, zlasti obrtna, na področju ekonomske, socialne in teritorialne kohezije s svojim pomembnim prispevkom k rasti in zaposlovanju; zato poziva k dejavni politiki v podporo vsem oblikam inovacij v teh podjetjih in poziva Komisijo, naj ustvari priložnosti za sodelovanje med njimi, javnim sektorjem, šolami in univerzami, da bi se oblikovali regionalni inovacijski grozdi v duhu lizbonske strategije;

Odzivanje na globalizacijo in strukturne spremembe

11.   ceni, da so vse države članice namenile znatno količino svojih skupnih dodeljenih finančnih sredstev za naložbe v raziskave, razvoj in inovacije, v razvijanje na znanju temelječega storitvenega gospodarstva ter spodbujanje podjetništva in podpornih storitev za podjetja ter pomoč podjetjem in delavcem, da se prilagodijo na nove razmere; ugotavlja, da je za večino konvergenčnih regij v Uniji še vedno zelo težavno zagotoviti dostopnost, saj imajo pomanjkljivo prometno infrastrukturo;

12.   meni, da je treba industrijsko politiko podpirati s strukturnimi skladi, da bi se povečala konkurenčnost držav članic in Unije, zato podpira prednostno nalogo kohezijske politike, da bi se sprostile poslovne možnosti, zlasti malih in srednje velikih podjetij;

Demografske spremembe in bolj vključujoči trgi dela

13.   čestita državam članicam za njihova prizadevanja, da bi dale prednost naložbam za povečanje udeležbe na trgu dela in odobrava ukrepe, ki jih podpirata Evropski socialni sklad in program PROGRESS (za obdobje 2007–2013), namenjene odpravljanju diskriminacije in izboljšanju položaja žensk na trgu dela; pozdravlja ukrepe držav članic za povečanje znanj ter odpravljanje revščine in socialne izključenosti v njihovih programih, ki se financirajo iz Evropskega socialnega sklada; poudarja, da si je pomembno in potrebno še naprej prizadevati v podporo zaposlovanju kljub vse globlji ekonomski krizi, pri čemer je treba na vseh stopnjah izvajanja in ocenjevanja kohezijske politike še posebej upoštevati posebne potrebe invalidov in starejših državljanov;

14.   podpira načelo partnerstva, ki ga v kohezijski politiki izvaja Komisija, in jo poziva, naj vključi lokalne in nacionalne organizacije žensk v pogajanja o tej politiki in njeno izvajanje;

Odzivanje na izzive trajnostnega razvoja in podnebne spremembe ter energetske izzive

15.   meni, da bi bilo treba ukrepe za varstvo okolja, boj proti podnebnim spremembam in spodbujanje energetske učinkovitosti vključiti v vse operativne programe, ter ceni zaveze držav članic za reševanje teh vprašanj, s tem ko so jim namenile približno tretjino skupnega proračuna za kohezijsko politiko; meni pa, da sredstva, namenjena posebej boju proti podnebnim spremembam in spodbujanju energetske učinkovitosti, ne zadostujejo za pokritje dejanskih potreb;

16.   meni, da je razvijanje polov konkurenčnosti v okviru strukturnih skladov bistvenega pomena, saj ponujajo znatne možnosti za ustvarjanje dobro plačanih delovnih mest in rasti, pa tudi za zmanjšanje pritiska na velika somestja; v zvezi s tem pozdravlja nadaljevanje programa URBAN in meni, da je treba oživljati mestna območja in izboljšati starajočo se mestno infrastrukturo;

17.   poudarja, da uredbe o strukturnih skladih določajo, da morajo države članice in Komisija zagotoviti spodbujanje enakopravnosti med ženskami in moškimi ter vključevanje vidika enakosti med spoloma na različnih stopnjah izvajanja skladov;

18.   poziva države članice, naj obveščajo državljane, lokalne organe in nevladne organizacije ter organizacije žensk o vsem v zvezi z možnostjo financiranja v okviru programskega obdobja 2007–2013, zlasti o posebnih programih, upravičenosti do sofinanciranja iz strukturnih skladov, pravilih o povračilu stroškov ter o tem, kje najti razpise za predloge;

19.   poziva države članice, naj zagotovijo, da s prekomernimi upravnimi ovirami ne bi odvrnile nevladnih organizacij od vložitve zahtevkov za financiranje projektov, zlasti tistih, ki so namenjeni podpori ženskam v slabših gospodarskih razmerah, priseljenkam, pripadnicam etničnih manjšin, invalidkam, ženskam, ki skrbijo za vzdrževane osebe, in žrtvam nasilja ali mučenja;

20.   ugotavlja, da so med državami članicami EU-15 in EU-12 velike razlike pri dodeljevanju sredstev za varstvo okolja, ter priznava potrebo novih držav članic, da namenijo bistveno več sredstev za doseganje ciljev Unije glede okolja, podnebja in biotske raznovrstnosti, kot so opredeljeni v pravnem redu Skupnosti;

21.   poudarja, kako pomembno je okrepiti zmogljivosti za sodelovanje in učinkovito črpanje razpoložljivih finančnih virov z uporabo vseh možnih sredstev, tudi z izmenjavo zgledov najboljše prakse, informacijskimi kampanjami, skupnimi ukrepi, izmenjavo nove tehnologije in razvojem partnerstev, saj bo to prispevalo k učinkovitemu izvajanju potekajočih programov sodelovanja in povečalo absorpcijsko zmožnost novih držav članic;

22.   meni, da bi si morale države članice v času gospodarske krize prizadevati za ustvarjanje sinergije med varstvom okolja in odpiranjem delovnih mest, kot je določeno v strateških smernicah o koheziji ter dodeliti več sredstev projektom, ki spodbujajo zeleno gospodarstvo, zelena delovna mesta in zelene inovacije;

Krepitev upravljanja in partnerstev na več ravneh

23.   meni, da sta upravljanje na več ravneh in načelo partnerstva bistveni sestavini za zakonitost operativnih programov, njihovo preglednost in učinkovitost v obdobju načrtovanja, zlasti pa izvajanja; zato pozdravlja prizadevanja vseh držav članic, da v skladu s svojimi specifičnimi institucionalnimi okviri in tradicijo v svojih programih za sedanje obdobje krepijo načela partnerstva v skladu s členom 11 splošne uredbe o ESRR, ESS in Kohezijskem skladu; priporoča zlasti novim državam članicam, ki nimajo veliko izkušenj pri vzpostavljanju uspešnih partnerstev, naj pri izvajanju operativnih programov neprenehoma krepijo načelo partnerstva in preglednosti;

24.   poziva države članice, naj preprečijo prekomerne zamude pri povračilu stroškov za končane projekte, ter opaža, da plačilna nezmožnost, ki jo povzroči tako zavlačevanje, pogosto ovira upravičence – predvsem lokalne organe in nepridobitne organizacije – pri izvajanju novih dejavnosti, značilnih za njihovo področje delovanja;

25.   opozarja, da so zamude pri izvajanju strukturne politike deloma nastale zaradi preveč togih postopkov, ki bi jih bilo treba zato poenostaviti in uvesti jasno razdelitev odgovornosti in pristojnosti med Unijo, državami članicami ter regionalnimi in lokalnimi organi;

26.   poziva države članice, naj tesno sodelujejo z regionalnimi in lokalnimi organi že v fazi načrtovanja nacionalnih referenčnih strateških okvirov, da bodo zagotovile optimalno izvajanje nacionalnih strategij in uresničitev idealov, ki so podlaga za upravljanje na več nivojih;

27.   poudarja potrebo po spodbujanju sodelovanja med zasebnim in javnim sektorjem v obliki javno-zasebnih partnerstev, da bi omogočili izvajanje številnih ključnih projektov za povečanje učinka naložb;

28.   ugotavlja, da je potrebna ocena usklajenosti in komplementarnosti programov strukturnih skladov s programi za razvoj podeželja; ugotavlja, da izkušnje na tem področju kažejo, da sinergija med programoma ni dovolj izkoriščena;

Krepitev institucionalnih zmogljivosti

29.   ceni večjo osveščenost o pomenu krepitve institucionalnih in upravnih zmogljivosti za učinkovito izvajanje javnih politik in upravljanje skladov Unije; poziva, naj si vse konvergenčne regije močno prizadevajo za okrepitev institucionalnih zmogljivosti ter večjo profesionalnost javnih organov;

30.   poudarja, da mora biti kohezijska politika usmerjena na podeželska območja, saj je teritorialno kohezijo mogoče doseči samo s prizadevanjem za ravnotežje med mestom in podeželjem;

Vključevanje uspešnih politik, krepitev znanja in razširjanje dobrih praks

31.   ceni zlasti, da nove države članice vključujejo rezultate pobud Skupnosti URBAN in EQUAL v operativne programe za obdobje 2007–2013; odobrava prizadevanja držav članic, da bi oblikovale celovite načrte za trajnostni razvoj mest, saj so tam sedeži industrije, ki ustvarja gospodarsko rast in delovna mesta; poleg tega meni, da je treba v celoti izkoristiti potencial programov evropskega ozemeljskega sodelovanja ter instrumentov Jessica, Jaspers, Jeremie in Jasmine, da se pospeši razvoj in doseže večja stopnja rasti;

32.   poziva države članice, naj upoštevajo vpliv žensk in vidik enakosti med spoloma pri vseh projektih strukturnih skladov;

Sklepi

33.   meni, da ni mogoče podati vrednostne sodbe o odločitvi držav članic, kako bodo izvajale okvir, ki ga določajo strateške smernice o koheziji, pri načrtovanju nacionalnih strateških referenčnih okvirov in operativnih programov; ceni, da si države članice na vseh stopnjah precej prizadevajo, da bi izpolnile prednostne naloge kohezijske politike glede na svoje specifične potrebe in omejitve;

34.   meni, da sta preglednost pri dodeljevanju strukturnih sredstev in poenostavitev upravnih postopkov, ki olajša dostop potencialnih upravičencev sredstev do informacij, bistvena pogoja za dosego splošnih ciljev kohezijske politike;

35.   poziva države članice, naj okrepijo postopke, s katerimi naj bi zagotovile uporabo polno delujočega integriranega pristopa pri izvajanju kohezijske politike in s tem ustrezno upoštevanje vseh vidikov posameznega operativnega programa;

36.   spodbuja Komisijo pri prizadevanjih, da bi zagotovila vzpostavitev učinkovitih nadzornih sistemov v državah članicah, s čimer bi bilo omogočeno dobro finančno poslovodenje izdatkov Skupnosti;

37.   ugotavlja, da sedanja svetovna gospodarska kriza povzroča nove razmere v vseh državah članicah, te pa zahtevajo ponovno oceno ter morebitno prilagajanje prednostnih nalog za naložbe; pozdravlja zgoraj navedene predloge Komisije za spremembo uredb, da bi izpolnili potrebe Unije v teh izrednih razmerah, ter ponavlja svoje stališče o bistveni vlogi kohezijske politike, da bi si gospodarstvo na vsem ozemlju Unije opomoglo; posledično zavrača vsakršen poskus renacionalizacije politike;

o
o   o

38.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 210, 31.7.2006, str. 25. (2) UL L 291, 21.10.2006, str. 11. (3) Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0492.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 24. marca 2009 s priporočili Komisiji o evropski pobudi za razvoj mikrokredita v podporo rasti in zaposlovanju (2008/2122(INI))

P6_TA(2009)0166 A6-0041/2009

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. decembra 2007 z naslovom "Evropska pobuda za razvoj mikrokredita v podporo rasti in zaposlovanju" (KOM(2007)0708),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. julija 2007 o politiki finančnih storitev (2005–2010) - Bela knjiga(1) in zlasti odstavka 35 resolucije,

–   ob upoštevanju Priporočila Komisije št. 2003/361/ES z dne 6. maja 2003 o opredelitvi mikro, malih in srednje velikih podjetij(2),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. julija 2005 z naslovom "Skupni ukrepi za rast in zaposlovanje: Lizbonski program Skupnosti" (KOM(2005)0330),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. julija 2005 z naslovom "Kohezijska politika za podporo rasti in novim delovnim mestom: Strateške smernice Skupnosti, 2007–2013" (KOM(2005)0299),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. december 2007 z naslovom "Lizbonska strategija za rast in delovna mesta, ki jo države članice in regije izvajajo v okviru kohezijske politike EU v obdobju 2007–2013" (KOM(2007)0798),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. decembra 2007 z naslovom "Predlog lizbonskega programa Skupnosti 2008–2010" (KOM(2007)0804),

–   ob upoštevanju Sklepa št. 1639/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 2006 o ustanovitvi Okvirnega programa za konkurenčnost in inovativnost (2007–2013)(3),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. junija 2008 z naslovom "Najprej pomisli na male - Akt za mala podjetja za Evropo" (KOM(2008)0394),

–   ob upoštevanju Direktive 2006/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij (preoblikovano)(4) in predloga Komisije z dne 1. oktobra 2008 za Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES glede bank, pridruženih centralnim institucijam, nekaterih postavk lastnih sredstev, velikih izpostavljenosti, nadzornih režimov in kriznega upravljanja (KOM(2008)0602),

–   ob upoštevanju Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2005 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma(5),

–   ob upoštevanju Uredbe Komisije (ES) št. 1998/2006 z dne 15. decembra 2006 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe pri pomoči de minimis(6),

–   ob upoštevanju Uredbe Komisije (ES) št. 1535/2007 z dne 20. decembra 2007 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES pri pomočeh de minimis v sektorju kmetijske proizvodnje(7),

–   ob upoštevanju Direktive 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev(8),

–   ob upoštevanju Direktive 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev(9),

–   ob upoštevanju svoje pisne izjave z dne 8. maja 2008 o mikrokreditu(10),

–   ob upoštevanju drugega odstavka člena 192 Pogodbe ES,

–   ob upoštevanju členov 39 in 45 svojega Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve in mnenj Odbora za proračun, Odbora za industrijo, raziskave in energetiko, Odbora za pravne zadeve in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A6-0041/2009),

A.   ker Komisija sedaj opredeljuje mikrokredit kot posojilo v znesku 25 000 EUR ali manj in Priporočilo 2003/361/ES določa, da je mikropodjetje podjetje z manj kot 10 zaposlenimi in z letnim prometom ali letno bilančno vsoto enako ali nižjo od 2 000 000 EUR; ker se navedene opredelitve ne zdijo primerne za vse nacionalne trge in ne omogočajo jasnega razlikovanja med mikrokrediti in mikroposojili mikropodjetjem, mikrokrediti posojilojemalcem, ki niso zanimivi za banke in mikrokrediti mikropodjetjem, ki so zanimiva za banke,

B.   ker je težaven dostop do primernih oblik financiranja pogosto naveden kot zelo pomembna ovira za podjetništvo in ker obstaja veliko potencialno povpraševanje po mikrokreditih v Evropski uniji, ki trenutno ni zadovoljeno,

C.   ker se Komisija ni odzvala na zahteve Parlamenta iz resolucije z dne 11. julija 2007 za pripravo akcijskega načrta za mikrofinanciranje, ki bi usklajeval različne politične ukrepe, in omogočil čim boljšo uporabo najboljših praks v Evropske unije in v tretjih državah,

D.   ker je Parlament v letu 2008 že drugo leto zapored odobril sredstva za financiranje pilotnega projekta z naslovom "Spodbujanje ugodnejšega okolja za mikrokredite v Evropi" in ker bi bila lahko ta sredstva, čeprav Komisija tega vidika v svojem sporočilu z dne 20. decembra 2007 ne omenja, koristno uporabljena za oblikovanje lastnega kapitala, ki bi lahko služil kot začetni kapital,

E.   ker številne lastnosti ločijo mikrokredit od navadnega kredita, vključno s kreditom majhnim in srednje velikim podjetjem; ker podjetja, ki iščejo navadne kredite, ponavadi dobijo le-te pri različnih vrstah finančnih ustanov in ker je treba nadalje upoštevati pomen končnega cilja, to je vključitev vseh državljanov v uradni finančni sistem,

F.   ker mikrokrediti zahtevajo višje stroške poslovanja zaradi majhnega zneska posojila, pomanjkanja (zadostnega) zavarovanja in visokih stroškov opravljanja storitev,

G.   ker ima področje mikrokreditov inovativne in subjektivne elemente, kot so alternativne zahteve ali odsotnost zahtev po zavarovanju ter neobičajen način ocenjevanja kreditne sposobnosti, in se pogosto dodeljujejo ne samo za ustvarjanje dobička, ampak tudi za kohezijske namene, tako da se poskuša (ponovno) integrirati prikrajšane osebe v družbo,

H.   ker so mikrokrediti po definiciji majhni, vendar je njihov učinek toliko večji zaradi možnosti "recikliranja" (odobravanja nadaljnjega podobnega posojila po odplačilu), ki ga omogoča običajno kratek rok odplačila, pri čemer se ne sme zanemariti cilja, to je ponovna vključitev prejemnikov mikrokreditov v tradicionalni bančni sistem,

I.   ker lahko mikrokredite nudijo oziroma olajšajo dostop do finančnih sredstev številni ponudniki, kot so neformalni ponudniki finančnih storitev (pooblaščeno P2P posojanje), organizacije v lasti članov (na primer kreditne zadruge), nevladne organizacije, vzajemne družbe in združenja za vzajemno pomoč, mikrofinančni instituti za razvoj skupnosti, jamstvene banke, skladi ter hranilnice, zadružne in poslovne banke, in ker je lahko sodelovanje med različnimi ponudniki koristno,

J.   ker je treba priznati posebno strukturo ponudnikov finančnih storitev, ki jo je mogoče najti v Evropski uniji, kot so kreditne zadruge, ki so nebančne finančne ustanove, ki aktivirajo vloge svojih članov za dajanje mikroposojil, in ker se teh struktur ne bi smelo brez premisleka izločiti iz programov financiranja mikrokreditov,

K.   ker sedanja finančna kriza in njeni možni učinki na gospodarstvo kot celoto dokazujejo slabe strani zapletenih finančnih produktov in izpostavljajo potrebo po novih načinih povečevanja učinkovitosti in da je treba imeti na voljo vse možne kanale za zagotavljanje finančnih sredstev podjetjem, ki se zaradi likvidnostnega krča soočajo z zmanjšano ponudbo kapitala, zlasti v gospodarsko in socialno zapostavljenih regijah, in hkrati poudarja, kako pomembno je, da institucije usmerijo svoje delovanje v lokalni razvoj in da imajo močno lokalno povezavo in ponujajo vključujoče bančne storitve vsem gospodarskim akterjem,

L.   ker je treba spodbujati podjetništvo,

M.   ker si potrebno zelo prizadevati za zmanjšanje upravnega bremena za mikropodjetja na najmanjšo možno raven in poziva Komisijo, naj ukrepa temu primerno,

N.   ker lahko omejitve obrestne mere odvračajo posojilodajalce od ponujanja mikrokreditov, če zaradi takih omejitev ne morejo pokriti svojih stroškov posojila,

O.   ker bi morala imeti podpora mikrokreditom pomembno vlogo v revidirani lizbonski strategiji,

P.   ker se tisti, ki želijo prejeti sredstva iz kohezijske politike Evropske unije, da bi ustanovili mala družinska podjetja, v številnih primerih soočajo s težavami pri pridobivanju potrebnih dodatnih sredstev,

Q.   ker bi morali biti v središču pobude Evropske unije o mikrokreditih prikrajšani ljudje, kot so (dolgotrajno) brezposelni, prejemniki socialne pomoči, priseljenci, etnične manjšine, kot so Romi, osebe, ki opravljajo neformalno delo ali ki živijo v ogroženih podeželskih območjih, ter ženske, ki želijo ustanoviti mikropodjetje,

R.   ker je javna intervencija na področju mikrokreditov potrebna, čeprav bi morali v čim večji meri zagotoviti zasebno udeležbo,

S.   ker obstajajo številne pobude Evropske unije, ki vsebujejo elemente podpore mikrokreditom, ter bi bil zato za oblikovanje takšnih pobud v enoten sistem koristen racionaliziran in bolj osredotočen pristop,

T.   ker je dostop do podpore podjetjem (kot je usposabljanje, poučevanje in vzpostavljanje zmogljivosti) za ustanovitelje mikropodjetij bistven in bi moralo biti usposabljanje za prejemnike mikrokreditov obvezno in ker bi morala biti finančna izobrazba potrošnika ter odgovorno posojanje pomemben del politik vseh mikrofinančnih institucij,

U.   ker bi morali morebitni upravičenci do mikrokredita dobiti ustrezen pravni nasvet o sklepanju kreditne pogodbe, ustanovitvi podjetja, izterjavi dolgov, pridobivanju in izvrševanju pravic intelektualne in industrijske lastnine itd., zlasti ko mikropodjetje namerava poslovati v drugih državah članicah ali ima možnosti za to,

V.   ker bi dostop do kreditnih podatkov potencialnih kreditojemalcev olajšal dodeljevanje mikrokreditov,

W.   ker bi bilo treba spodbujati raziskave in izmenjavo najboljših praks na področju mikrokreditov, na primer glede inovativnih tehnik za dodeljevanje, varovanje in zmanjševanje tveganja mikrokreditov, s ciljnimi skupinami in v obsegu, v katerih taki pristopi delujejo v okviru Evropske unije,

X.   ker bi bilo treba preučiti vlogo posrednikov z namenom preprečevanja zlorab ter preučiti nove načine vzpostavitve zaupanja pri posojilojemalcih (na primer s skupinami skupne podpore),

Y.   ker bi bilo treba vzpostaviti okvir Evropske unije za nebančne mikrofinančne institucije, Komisija pa bi morala razviti mehanizem za podporo mirkokreditov, ki bi bil med temi ponudniki mikrokreditov nevtralen,

Z.   ker z zakonodajo proti pranju denarja in proti terorizmu ne bi smeli izključiti iz možnosti pridobitve mikrokredita oseb brez stalnega prebivališča ali osebnih dokumentov,

AA.   ker bi bilo treba pravila Skupnosti o konkurenci prilagoditi, da bi zmanjšali ovire za odobritev mikrokreditov,

AB.   ker bi morala biti pravila Skupnosti o javnih naročilih v pomoč najemnikom mikrokredita,

1.   zahteva, naj Komisija Parlamentu na podlagi členov 44,  47(2) ali  95 Pogodbe ES predloži zakonodajni predlog ali več zakonodajnih predlogov o zadevah, ki so obravnavane v podrobnih priporočilih v nadaljevanju;

2.   potrjuje, da ta priporočila spoštujejo načelo subsidiarnosti in temeljne pravice državljanov;

3.   meni, da morajo, kjer je to primerno, finančne posledice zahtevanega predloga ali zahtevanih predlogov kriti dodeljena proračunska sredstva Evropske unije;

4.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in spremljajoča podrobna priporočila posreduje Komisiji, Svetu ter vladam in parlamentom držav članic.

PRILOGA

PRILOGA K RESOLUCIJI: PODROBNA PRIPOROČILA O VSEBINI ZAHTEVANEGA(-IH) PREDLOGA(-OV)

1.  Priporočilo 1: o dvigovanju osveščenosti glede mikrokreditov

Evropski parlament meni, da bi se moral(-i) zakonodajni akt(-i), ki bo(-do) sprejet(-i), osredotočiti na ureditev naslednjega:

(a)  Komisija bi morala zagotoviti uvedbo pojma mikrokredit v ustrezne statistike in zakonodajo o finančnih institucijah. Statistike o mikrokreditih bi morale upoštevati BDP na prebivalca v državah članicah in razlikovati med samozaposlenimi ali družinskimi podjetji ter podjetji z zaposlenimi, ki niso člani družine, da bi zagotovile pozitivno diskriminacijo v korist prvih.

(b)  Komisija bi morala pozvati države članice, da standardizirajo statistične predstavitve mikrokreditov, vključno z zbiranjem in analizo podatkov, razčlenjenih po spolu, starosti in narodnosti.

(c)  Komisija bi morala izdelati komunikacijsko strategijo z namenom spodbujati samozaposlovanje kot alternativo zaposlovanju, zlasti pa kot način za preprečevanje brezposelnosti v prikrajšanih ciljnih skupinah.

(d)  Komisija bi morala pozvati države članice, naj izvajajo davčne spodbude za zasebno udeležbo v poslovanju z mikrokrediti.

(e)  Komisija bi morala pozvati države članice, naj zgornje omejitve obrestnih mer omejijo na potrošniška posojila; vendar bi morale države članice imeti pravico do uporabe mehanizma, s katerim bi lahko izključile izjemno visoke obrestne mere.

(f)  Komisija bi morala z vidika najnovejše krize na trgu drugorazrednih posojil preučiti prednosti in slabosti oblik neposrednih mikrokreditov v primerjavi z listinjenimi kreditnimi aranžmaji.

(g)  Komisija bi morala zahtevati, naj države članice specifično analizirajo in poročajo o prizadevanjih in rezultatih na področju mikrokreditov v svojih letnih poročilih o nacionalnih programih reform v zvezi z integriranimi smernicami za rast in delovna mesta iz revidirane lizbonske strategije. Komisija bi morala izrecno obravnavati mikrokredite v svojem letnem poročilu o napredku.

2.  Priporočilo 2: o finančni podpori EU

Evropski parlament meni, da bi se moral(-i) zakonodajni akt(-i), ki bo(-do) sprejet(-i), osredotočiti na ureditev naslednjega:

(a)  Komisija bi morala zagotoviti (so)financiranje projektov, ki se nanašajo na naslednje, pod pogojem, da je tako financiranje posebej namenjeni spodbujanju razpoložljivosti mikrokreditov za vse posameznike in podjetja brez neposrednega dostopa do posojil, ki jih običajno opredelijo države članice na svojih ozemljih kot zapostavljene ciljne skupine (kot so Romi, priseljenci, prebivalci ogroženih podeželskih območij, osebe z negotovo zaposlitvijo in ženske):

(b)  Za preprečevanje podvajanja bi morala Komisija:

3.  Priporočilo 3: o usklajenem okviru EU za bančne in nebančne mikrofinančne institucije

Evropski parlament meni, da bi se moral(-i) zakonodajni akt(-i), ki bo(-do) sprejet(-i), osredotočiti na ureditev naslednjega:

4.  Priporočilo 4: o Direktivi 2005/60/ES

Evropski parlament meni, da bi se mora(-li) zakonodajni akt(-i), ki bo(-do) sprejet(-i), osredotočiti na ureditev naslednjega:

Komisija bi morala pri reviziji Direktive 2005/60/ES zagotoviti, da določbe iz navedene direktive ne predstavljajo ovir, ki bi osebam brez stalnega naslova ali osebnih dokumentov preprečevale dostop do mikrokredita, tako da omogočijo posebno izjemo od določb glede dolžnosti skrbnosti pri ugotavljanju identitete stranke.

5.  Priporočilo 5: o pravilih Skupnosti o konkurenci

Evropski parlament meni, da bi se moral(-i) zakonodajni akt(-i), ki bo(-do) sprejet(-i), osredotočiti na ureditev naslednjega:

(a)  Komisija bi morala pri pregledu pravil de minimis zagotoviti:

(b)  Komisija bi morala v zakonodaji navesti, da je vloga ponudnikov mikrokreditov in, če je primerno, javna podpora, ki jo prejemajo take institucije, v skladu s pravili EU o konkurenci.

(c)  Komisija bi morala izvajati pravila, ki omogočajo preferencialno obravnavo blaga in storitev, ki jih ponujajo jemalci mikrokredita pri postopkih javnih naročil.

(1) UL C 175 E, 10.7.2008, str. 392. (2) UL L 124, 20.5.2003, str. 36. (3) UL L 310, 9.11.2006, str. 15. (4) UL L 177, 30.6.2006, str. 1. (5) UL L 309, 25.11.2005, str. 15. (6) UL L 379, 28.12.2006, str. 5. (7) UL L 337, 21.12.2007, str. 35. (8) UL L 134, 30.4.2004, str. 1. (9) UL L 134, 30.4.2004, str. 114. (10) Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0199.