Evropski parlament,

–   ob upoštevanju pisma, ki ga je predsednik Evropskega sveta 18. decembra 2009 naslovil na predsednika Evropskega parlamenta v zvezi s spremembo Protokola št. 36 o prehodni ureditvi (17196/2009),

–   ob upoštevanju prvega pododstavka člena 48(3) Pogodbe o Evropski uniji, v skladu s katerim se je Evropski svet posvetoval z Evropskim parlamentom (C7-0001/2010),

–   ob upoštevanju Protokola št. 36 o prehodni ureditvi, ki je priložen Lizbonski pogodbi,

–   ob upoštevanju člena 14(2) in (3) Pogodbe EU,

–   ob upoštevanju Akta o volitvah poslancev Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami z dne 20. septembra 1976 (v nadaljnjem besedilu: akt iz leta 1976),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. oktobra 2007 o sestavi Evropskega parlamenta(1),

–   ob upoštevanju sklepov z zasedanj Evropskega sveta 11. in 12. decembra 2008, 18. in 19. junija 2009 ter 10. in 11. decembra 2009,

–   ob upoštevanju členov 11(4) in 74 Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve (A7-0115/2010),

A.   ker člen 14(2) Pogodbe EU, kakor izhaja iz Lizbonske pogodbe, določa, da Evropski svet na pobudo Evropskega parlamenta in z njegovo odobritvijo soglasno sprejme sklep o sestavi Evropskega parlamenta,

B.   ker je pred uveljavitvijo Lizbonske pogodbe in v skladu s Protokolom št. 36 k tej pogodbi Evropski parlament 11. oktobra 2007 z omenjeno resolucijo, ki je nastala na osnovi poročila Lamassoure-Severin, predložil osnutek sklepa Evropskega sveta o razdelitvi sedežev v Parlamentu,

C.   ker do podpisa Lizbonske pogodbe Evropski svet še ni sprejel uradnega sklepa o sestavi Evropskega parlamenta, pač pa je izrazil strinjanje s predlogom v omenjeni resoluciji, potem ko je skupno število evropskih poslancev s prvotno predvidenih 750 povišal na 751;

D.   ker se je po dogovoru v Evropskem svetu skupno število poslancev v primerjavi s Pogodbo iz Nice povečalo za 15 (s 736 na 751) in je bilo 18 dodatnih sedežev razporejenih med 12 držav članic, medtem ko je Nemčija glede na najvišje možno število po Pogodbi EU 3 sedeže izgubila,

E.   ker Lizbonska pogodba ni začela veljati pred evropskimi volitvami leta 2009 in so te potekale po določbah Pogodbe iz Nice, kar pomeni, da Evropski parlament zdaj sestavlja 736 poslancev,

F.   ker je Lizbonska pogodba začela veljati 1. decembra 2009, je legitimno, da poslanska mesta čimprej zasede 18 dodatnih poslancev iz 12 držav članic, da se njihovim matičnim državam članicam omogoči zastopanost, do katere so upravičene,

G.   ker po členu 5 akta iz leta 1976 ni možno prekiniti mandata poslanca med parlamentarnim obdobjem in torej sedanji nemški delegaciji v Evropskem parlamentu ni možno odvzeti treh poslancev,

H.   ker je velika večina držav članic dodatne poslance že določila v skladu s svojimi volilnimi sistemi in ob upoštevanju sklepov zasedanja Evropskega sveta 18. in 19. junija 2009,

I.   ker bo torej z 18 dodatnimi poslanci med parlamentarnim mandatom 2009–2014 skupno število evropskih poslancev naraslo na 754 in je zaradi prekoračitve števila 751, ki ga določa Lizbonska pogodba, treba spremeniti primarno zakonodajo,

J.   ker je bila prehodna ureditev, ki bi omogočila prihod dodatnih poslancev med sedanjim parlamentarnim mandatom, predvidena že v sklepih zasedanja Evropskega sveta 11. in 12. decembra 2008 in so bili pogoji za začasno povečanje števila poslancev Evropskega parlamenta določeni s sklepi zasedanja Evropskega sveta 18. in 19. junija 2009,

K.   ker je Evropski parlament 25. novembra 2009 spremenil svoj poslovnik, s čimer je omogočil prihod dodatnih poslancev v vlogi opazovalcev, dokler ne začne veljati ureditev, ki jim bo omogočala, da zasedejo poslanske sedeže,

L.   ker je ena najpomembnejših ustavnih novosti Lizbonske pogodbe sklic konvencije kot ključnega dela rednega postopka za revizijo Pogodb,

1.   meni, da je predlagana sprememba Protokola št. 36, ki jo zahteva Evropski svet, neposredna posledica novih določb Lizbonske pogodbe in je torej prehodna rešitev, po kateri bodo lahko vse države članice, ki so upravičene do dodatnih poslanskih mest, imenovale nove poslance; se strinja, da je treba izvoliti dodatnih 18 poslancev v Evropski parlament za preostanek parlamentarnega mandata 2009–2014; kljub vsemu vztraja, da mora svoj sedež v Evropskem parlamentu zasesti vseh 18 poslancev hkrati, da se v njem ne poruši ravnovesje med narodnostmi; poziva države članice, naj čim prej in na pragmatičen način zaključijo volilne postopke;

2.   obžaluje, da Svet ni pravočasno sprejel ukrepov, ki bi dodatnim poslancem omogočili, da poslanska mesta zasedejo takoj ob uveljavitvi Lizbonske pogodbe, pa tudi, da ena od predvidenih rešitev zahtevane spremembe ni v skladu z duhom akta iz leta 1976, po katerem morajo biti evropski poslanci izvoljeni neposredno, ne pa posredno z volitvami v nacionalnih parlamentih;

3.   vseeno daje soglasje k sklicu medvladne konference, pod pogojem, da se ta posveti zgolj vprašanju sprejetja prehodne ureditve glede sestave Evropskega parlamenta do konca parlamentarnega mandata 2009–2014 in da so prehodni ukrepi zaradi posebnih okoliščin ob ratifikaciji Lizbonske pogodbe izjemni in v nobene primeru ne morejo predstavljati precedenčnega primera za prihodnost;

4.   opozarja, da bodo lahko v času od odobritve spremembe Protokola št. 36 do njegove uveljavitve dodatni poslanci v skladu s členom 11(4) poslovnika Evropskega parlamenta nastopali v vlogi opazovalcev;

5.   opozarja tudi, da bo moral Evropski svet še pred koncem tega parlamentarnega mandata v vsakem primeru sprejeti poseben sklep o sestavi Evropskega parlamenta in da bo Parlament o tem sprožil pobudo v skladu s členom 14(2) Pogodbe EU;

6.   obvešča Evropski svet, da namerava kmalu pripraviti predloge določb, potrebnih za izvolitev poslancev s splošnimi neposrednimi volitvami v skladu z enotnim postopkom v vseh državah članicah in načeli, ki so skupna vsem državam članicam, in da bo Parlament začel takšno volilno reformo v skladu s členom 48(2) Pogodbe o Evropski uniji in členom 223 Pogodbe o delovanju Evropske unije; nadalje vztraja, da bo sklicana konvencija o reformi Evropskega parlamenta za pripravo revizije Pogodb;

7.   poziva nacionalne parlamente, naj podprejo dolgoletno pravilo iz primarne zakonodaje Evropske unije, v skladu s katerim so poslanci Evropskega parlamenta izvoljeni neposredno, s svobodnim in tajnim glasovanjem in po enotnem postopku;

8.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropskemu svetu, Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.

(1) UL C 227 E, 4.9.2008, str. 132.