Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 29. marca 2007 o prihodnosti poklicnega nogometa v Evropi(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. maja 2008 o beli knjigi o športu(2),

–  ob upoštevanju bele knjige o športu (KOM(2007)0391),

–  ob upoštevanju člena 165 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 26. januarja 2005(3),

–  ob upoštevanju vprašanja Komisiji z dne 10. marca 2010 o športu, natančneje zastopnikih igralcev (O-0032/2010 – B7-0308/2010),

–  ob upoštevanju členov 115(5) in 110(2) svojega poslovnika,

1.  opozarja, da je v svoji resoluciji z dne 29. marca 2007 o prihodnosti poklicnega nogometa v Evropi pozval Komisijo, naj podpre prizadevanja nogometnih vodstvenih organov, da bi se uredilo delo zastopnikov igralcev, po potrebi s predstavitvijo predloga direktive o zastopnikih igralcev;

2.  pozdravlja študijo o zastopnikih športnikov v Evropski uniji, ki jo je naročila Evropska komisija in katere rezultati so sedaj na voljo;

3.  je zlasti zaskrbljen zaradi izsledkov študije glede kaznivih dejanj, povezanih s športom: navajajo se primeri, v katerih organizirani kriminal vpliva na šport, ker je povezan z dejavnostmi zastopnikov igralcev; meni, da tak razvoj škodi ugledu športa, njegovi integriteti in končno tudi vlogi, ki jo ima v družbi;

4.  je seznanjen z izsledki študije, v skladu s katerimi imajo zastopniki športnikov osrednjo vlogo v finančnih tokovih, ki pogosto niso pregledni in zato puščajo več možnosti za nezakonite dejavnosti; pozdravlja pobude nekaterih klubov in vodstvenih organov za povečanje preglednosti finančnih transakcij;

5.  ugotavlja, da študija opozarja na nepreglednost, ki je sestavni del sistema prestopov igralcev, zlasti v moštvenih športih, kar spodbuja nezakonite dejavnosti, v katere so vpleteni zastopniki, klubi in igralci;

6.  poudarja, da so mladi igralci še posebej ranljivi in v nevarnosti, da postanejo žrtve trgovine z ljudmi;

7.  opozarja na posebno odgovornost zastopnikov igralcev in klubov, zlasti do mladih igralcev, zato poziva obe strani, naj to odgovornost prevzameta, zlasti kar zadeva poklicno izobraževanje in usposabljanje mladih igralcev;

8.  opozarja na izsledke študije, v skladu s katerimi so predpisi za zastopnike, ki so jih sprejele športne federacije, namenjeni zlasti nadzoru dostopa do poklica in urejanju njegovega izvajanja, vendar imajo ti organi zgolj omejena pooblastila glede nadzora in sankcioniranja, saj nimajo sredstev nadzora ali možnosti neposrednega ukrepanja proti zastopnikom športnikov, ki niso registrirani pri njih; ti organi tudi nimajo pravice nalagati denarne ali kazenske sankcije;

9.  se strinja s športnimi vodstvenimi organi in zainteresiranimi stranmi v športu, da je treba sprejeti ukrepe, s katerimi se bodo reševala vprašanja integritete in verodostojnosti športa ter udeležencev v športu;

10.  meni, da odprava obstoječega licenčnega sistema FIFE za zastopnike igralcev, ne da bi se vzpostavil trden nadomestni sistem, ne bi bila ustrezna rešitev za težave, povezane z zastopniki igralcev v nogometu;

11.  pozdravlja prizadevanja športnih vodstvenih organov za večjo preglednost finančnih tokov in boljši nadzor nad njimi;

12.  poziva Svet, naj okrepi prizadevanja za usklajevanje v boju proti kaznivim dejanjem, povezanim z dejavnostmi zastopnikov, vključno s pranjem denarja, dogovorjenimi tekmami in trgovino z ljudmi;

13.  se sklicuje na zgoraj omenjeno sodbo v zadevi T-193/02, v kateri je Sodišče izjavilo, da spada sprejemanje predpisov o dejavnostih zastopnikov, ki pomenijo urejanje gospodarske dejavnosti in zadevajo temeljne svoboščine, načeloma v pristojnost javnih organov;

14.  opozarja, da je v isti sodbi Sodišče federacijam, kot je FIFA, priznalo pravico urejati poklic zastopnikov, če je cilj njihovih predpisov dvig poklicnih in etičnih standardov v dejavnostih zastopnikov z namenom zaščititi igralce in če pravila niso protikonkurenčna; opozarja, da zastopniki nimajo kolektivne poklicne organizacije in velja za njihov poklic zelo omejena regulacija na ravni držav članic;

15.  je prepričan, da se zaradi čezmejne narave dejavnosti in različnih nacionalnih predpisov, ki veljajo za šport, učinkovitost nadzora in izvajanje sankcij lahko rešuje zgolj s skupnimi prizadevanji športnih vodstvenih organov in javnih organov;

16.  ugotavlja, da je le nekaj držav članic sprejelo posebne zakone o zastopnikih igralcev, kljub temu da so športni organi na mednarodni in nacionalni ravni v nekaterih disciplinah izčrpno uredili dejavnosti zastopnikov športnikov;

17.  meni, da je glede na raznolikost predpisov o dejavnostih zastopnikov športnikov, ki povzroča zmedo, potreben skladen pristop na ravni EU, da bi se izognili vrzelim zaradi nejasne ureditve in zagotovili ustrezno spremljanje in nadzor dejavnosti zastopnikov;

18.  znova poziva k pobudi na ravni EU glede dejavnosti zastopnikov igralcev, ki bi morala imeti naslednje cilje:

19.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropski komisiji.

(1) UL C 27 E, 31.1.2008, str. 232. (2) UL C 271 E, 12.11.2009, str. 51. (3) Zadeva T-193/02, Laurent Piau proti Komisiji [2005] ECR I-00209.