Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 19. maja 2010 o skupnem stališču Sveta v prvi obravnavi z namenom sprejetja Sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Odločbe št. 573/2007/ES o ustanovitvi Evropskega sklada za begunce za obdobje 2008–2013 glede ukinitve financiranja nekaterih ukrepov Skupnosti ter spremembe omejitve njihovega financiranja (16627/1/2009 – C7-0051/2010 – 2009/0026(COD))

P7_TA(2010)0177 A7-0117/2010

(Redni zakonodajni postopek: druga obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju stališča Sveta v prvi obravnavi (16627/1/2009 – C7-0051/2010),

–  ob upoštevanju predloga Komisije Parlamentu in Svetu (KOM(2009)0067),

–  ob upoštevanju člena 251(2) in člena 63(1)(2)(b) Pogodbe ES, na podlagi katerih je Komisija Parlamentu podala predlog (C6-0070/2009),

–  ob upoštevanju svojega stališča iz prve obravnave(1),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Parlamentu in Svetu z naslovom „Posledice začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe za še nedokončane medinstitucionalne postopke odločanja“ (KOM(2009)0665),

–  ob upoštevanju členov 294(7) in 78(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 72 Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve za drugo obravnavo (A7-0117/2010),

1.  odobri stališče Sveta;

2.  ugotavlja, da je akt sprejet v skladu s stališčem;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj skupaj s predsednikom Sveta podpiše pravni akt na podlagi člena 297(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije;

4.  naroči svojemu generalnemu sekretarju, naj po tem, ko je bilo preverjeno, da so bili vsi postopki pravilno zaključeni, podpiše pravni akt in v soglasju z generalnim sekretarjem Sveta poskrbi za njegovo objavo v Uradnem listu Evropske unije;

5.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.

(1) Sprejeta besedila, 7.5.2009, P6_TA(2009)0375.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 19. maja 2010 o stališču Sveta v prvi obravnavi z namenom sprejetja direktive Evropskega parlamenta in Sveta o navajanju porabe energije in drugih virov izdelkov, povezanih z energijo, s pomočjo nalepk in standardiziranih podatkov o izdelku (prenovitev) (05247/1/2010 – C7-0094/2010 – 2008/0222(COD))

P7_TA(2010)0178 A7-0128/2010

(Redni zakonodajni postopek: druga obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju stališča Sveta iz prve obravnave (05247/1/2010 – C7-0094/2010),

–  ob upoštevanju predloga Komisije Parlamentu in Svetu (KOM(2008)0778),

–  ob upoštevanju člena 251(2) in člena 95 Pogodbe ES, na podlagi katerih je Komisija Parlamentu podala predlog (C6-0412/2008),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Parlamentu in Svetu z naslovom „Posledice začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe za še nedokončane medinstitucionalne postopke odločanja“ (KOM(2009)0665) in dodatka k sporočilu (KOM(2010)0147),

–  ob upoštevanju členov 294(7) in 194(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Odbora za pravne zadeve o predlagani pravni podlagi,

–  ob upoštevanju svojega stališča iz prve obravnave(1),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 24. marca 2009(2),

–  po posvetovanju z Odborom regij,

–  ob upoštevanju členov 72 in 37 Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko za drugo obravnavo (A7-0128/2010),

1.  odobri stališče Sveta;

2.  odobri skupno izjavo Parlamenta, Sveta in Komisije, priloženo tej resoluciji;

3.  upošteva izjavo Komisije, priloženo tej resoluciji;

4.  ugotavlja, da je akt sprejet v skladu s stališčem Sveta;

5.  naroči svojemu predsedniku, naj skupaj s predsednikom Sveta podpiše akt na podlagi člena 297(1) PDEU;

6.  naroči svojemu generalnemu sekretarju, naj potem, ko je bilo preverjeno, da so bili vsi postopki pravilno zaključeni, podpiše pravni akt in ga v soglasju z generalnim sekretarjem Sveta da objaviti v Uradnem listu Evropske unije;

7.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.

PRILOGA

Izjave

v zvezi z Direktivo 2010/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o navajanju porabe energije in drugih virov izdelkov, povezanih z energijo, s pomočjo nalepk in standardiziranih podatkov o izdelku (prenovitev)

Izjava Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije o členu 290 PDEU

„Evropski parlament, Svet in Komisija izjavljajo, da določbe Direktive 2010/30/EU ne vplivajo na katero koli prihodnje stališče institucij glede izvajanja člena 290 PDEU ali na posamezne zakonodajne akte, ki vsebujejo omenjene določbe.“

Izjave Komisije o določenih določbah Direktive 2010/30/EU

Člen 1(2)

„Pri izdelovanju prednostnega seznama izdelkov, ki vplivajo na rabo energije, iz uvodne izjave 7 bo Komisija ustrezno upoštevala tudi gradbene izdelke, ki vplivajo na rabo energije, in zlasti možne prihranke energije, ki jih je mogoče doseči z označevanjem nekaterih od teh izdelkov, saj stavbe predstavljajo 40 % skupne porabe energije v EU.“

Člen 10

„Pri pripravljanju delegiranih aktov Komisija na podlagi Direktive 2010/30/EU zagotovi, da se zakonodaja ne prekriva in da je ohranjena splošna usklajenost zakonodaje EU o izdelkih.“

Člen 10(4)(d)

Znaten delež izdelkov za pregled energijskega označevanja

„Komisija meni, da je delež izdelkov v obeh najvišjih razredih energetske učinkovitosti znaten, če se lahko oceni, da

Izjava Komisije o informacijah za potrošnike

„Komisija podpira uporabo instrumentov Unije, kot je program Inteligentna energija – Evropa, da prispevajo k:

Takšno spremljanje bi se lahko uporabilo kot kazalnik za pregled ukrepov glede označevanja in/ali okoljsko primerne zasnove, sprejetih na podlagi direktiv 2010/30/EU in 2009/125/ES.„

Izjava Komisije o obdobju, ko institucije ne delajo

„Evropska komisija je seznanjena z mnenjem Evropskega parlamenta in Sveta, da je treba pri uradnih obvestilih o delegiranih aktih – razen v primerih, ko zakonodajni akt predpisuje nujni postopek – upoštevati obdobja, ko institucije ne delajo (zimske in poletne počitnice, evropske volitve), in tako zagotoviti Evropskemu parlamentu in Svetu možnost, da izvajata svoja pooblastila v rokih, določenih v ustreznih zakonodajnih aktih, ter je pripravljena ravnati v skladu s tem.“

(1) Sprejeta besedila, 5.5.2009, P6_TA(2009)0345. (2) UL C 228, 22.9.2009, str. 90.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 19. maja 2010 o stališču Sveta o predlogu spremembe proračuna št. 1/2010 Evropske unije za proračunsko leto 2010, Oddelek I – Evropski parlament (09807/2010 – C7-0125/2010 – 2010/2045(BUD))

P7_TA(2010)0179 A7-0158/2010

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti njenega člena 314,

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2007/436/ES, Euratom z dne 7. junija 2007 o sistemu virov lastnih sredstev Evropskih skupnosti(1),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti(2),

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju(3), ter zlasti večletnega finančnega okvira, določenega v delu I sporazuma in priloženega v prilogi I sporazuma,

–  ob upoštevanju splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2010, kot je bil dokončno sprejet 17. decembra 2009(4),

–  ob upoštevanju predloga načrta prihodkov in odhodkov, ki ga je Parlament sprejel 25. februarja 2010(5),

–  ob upoštevanju predloga spremembe proračuna št. 1/2010, ki ga je Komisija pripravila dne 19. marca 2010 (KOM(2010)0107),

–  ob upoštevanju stališča Sveta o predlogu spremembe proračuna št. 1/2010, ki ga je Svet sprejel 18. maja 2010 (09807/2010),

–  ob upoštevanju členov 75b in 75e Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za proračun (A7-0158/2010),

A.  ker je bilo v proračunskem postopku za leto 2010 dogovorjeno, da bodo morebitni odhodki, nastali zaradi začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti, po potrebi pokriti z obstoječimi proračunskimi instrumenti, kot je sprememba proračuna, potem ko bo prvotni proračun za leto 2010 sprejet,

B.  ker je bilo poudarjeno, da bo treba v takšnem primeru čim podrobneje preučiti reorganizacijo obstoječih sredstev, preden se izrazi zahteva za dodatna sredstva,

C.  ker je bilo še posebej poudarjeno, da prvotno sprejeti proračun Parlamenta, ki znaša 19,87 % dovoljenih odhodkov v razdelku 5 (upravni odhodki) večletnega finančnega okvira, ne vključuje nobenih popravkov zaradi Lizbonske pogodbe, zlasti na zakonodajnem področju,

D.  ker je bilo hkrati potrjeno, da bodo zaradi omejene razlike do zgornje meje za izpolnitev dodatnih zahtev potrebni nadaljnji prihranki in prerazporeditve,

1.  pozdravlja predlog spremembe proračuna Komisije št. 1/2010, ki je v celoti usklajen z načrtom prihodkov in odhodkov Parlamenta z dne 25. februarja 2010;

2.  je seznanjen s stališčem Sveta z dne 18. maja 2010, ki je ob popolnem spoštovanju prijateljskega sporazuma sprejel predlog brez sprememb;

3.  poudarja, da je med pripravo načrta prihodkov in odhodkov v januarju in februarju 2010 že potekala obsežna politična razprava in analiza pripravljenih ukrepov;

4.  odobrava stališče Sveta o predlogu spremembe proračuna št. 1/2010 brez predlogov sprememb in naroča svojemu predsedniku, naj razglasi, da je bila sprememba proračuna št. 1/2010 dokončno sprejeta, ter poskrbi za objavo v Uradnem listu Evropske unije;

5.  naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 163, 23.6.2007, str. 17. (2) UL L 248, 16.9.2002, str. 1. (3) UL C 139, 14.6.2006, str. 1. (4) UL L 64, 12.3.2010. (5) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0038.

Sklep Evropskega parlamenta z dne 19. maja 2010 o razrešnici glede izvrševanja splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2008, oddelek II – Svet (C7-0174/2009 – 2009/2070(DEC))

P7_TA(2010)0180 A7-0096/2010

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2008(1),

–  ob upoštevanju končnih letnih računovodskih izkazov Evropskih skupnosti za proračunsko leto 2008 – zvezek I (C7-0174/2009)(2),

–  ob upoštevanju letnega poročila Sveta organu, pristojnem za podeljevanje razrešnice, o notranjih revizijah, opravljenih leta 2008,

–  ob upoštevanju letnega poročila Računskega sodišča o izvrševanju proračuna za proračunsko leto 2008 z odgovori institucij(3),

–  ob upoštevanju izjave o zanesljivosti računovodskih izkazov ter o zakonitosti in pravilnosti z njimi povezanih transakcij, ki jo Računsko sodišče predloži v skladu s členom 248 Pogodbe ES(4),

–  ob upoštevanju členov 272(10), 274, 275 in 276 Pogodbe ES ter členov 314(10), 317, 318 in 319 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti(5), zlasti členov 50, 86, 145, 146 in 147 te uredbe,

–  ob upoštevanju sklepa generalnega sekretarja Sveta/visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko št. 190/2003 o povračilu potnih stroškov predstavnikom članov Sveta(6),

–  ob upoštevanju medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju(7),

–  ob upoštevanju člena 77 in priloge VI Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor (A7-0096/2010),

1.  podeli razrešnico generalnemu sekretarju Sveta glede izvrševanja splošnega proračuna Sveta za proračunsko leto 2008;

2.  navaja svoje pripombe v resoluciji(8), ki je sestavni del sklepa o razrešnici glede izvrševanja splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2008, oddelek II – Svet;

3.  naroča svojemu predsedniku, naj ta sklep in priloženo resolucijo, ki je del tega sklepa, posreduje Svetu, Komisiji, Sodišču Evropske unije, Računskemu sodišču, Evropskemu varuhu človekovih pravic in Evropskemu nadzorniku za varstvo osebnih podatkov ter poskrbi za objavo v Uradnem listu Evropske unije (serija L).

(1) UL L 71, 14.3.2008. (2) UL C 273, 13.11.2009, str. 1. (3) UL C 269, 10.11.2009, str. 1. (4) UL C 273, 13.11.2009, str. 122. (5) UL L 248, 16.9.2002, str. 1. (6) Sklep, izhajajoč iz poslovnika Sveta, z dne 22. julija 2002 (UL L 230, 28.8.2002, str. 7). (7) UL C 139, 14.6.2006, str. 1. (8) Sprejeta besedila, 16.6.2010, P7_TA(2010)0219.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 19. maja 2010 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o standardih kakovosti in varnosti človeških organov, namenjenih za presaditev (KOM(2008)0818 – C6-0480/2008 – 2008/0238(COD))

P7_TA(2010)0181 A7-0106/2010

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (KOM(2008)0818),

–  ob upoštevanju člena 251(2) in člena 152(4)(a) Pogodbe ES, na podlagi katerih je Komisija Parlamentu podala predlog (C6-0480/2008),

–  ob upoštevanju Sporočila Komisije Parlamentu in Svetu z naslovom „Posledice začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe za še nedokončane medinstitucionalne postopke odločanja“ (KOM(2009)0665),

–  ob upoštevanju člena 294(3) in člena 168(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 10. junija 2009(1),

–  po posvetovanju z Odborom regij,

–  ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter mnenja Odbora za pravne zadeve (A7-0106/2010),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  odobri izjavo Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije in opozarja na izjavo Komisije, ki je priložena zakonodajni resoluciji in ki bo objavljena v Uradnem listu Evropske unije skupaj s končnim zakonodajnim aktom;

3.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta sprejeto v prvi obravnavi dne 19. maja 2010 z namenom sprejetja Direktive 2010/.../EU Evropskega parlamenta in Sveta o standardih kakovosti in varnosti človeških organov, namenjenih za presaditev

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Direktivi 2010/53/EU.)

PRILOGA

Izjava Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije o členu 290 PDEU

Evropski parlament, Svet in Komisija izjavljajo, da določbe te direktive ne vplivajo na nobeno prihodnje stališče institucij glede izvajanja člena 290 PDEU ali posameznih zakonodajnih aktov, ki vsebujejo takšne določbe.

Izjava Evropske komisije (nujni primeri)

Evropska komisija se zavezuje, da bo Evropski parlament in Svet v celoti obveščala o možnosti sprejetja delegiranih aktov v nujnih primerih. Takoj, ko službe Komisije predvidijo možnost, da bi lahko bil delegirani akt sprejet na podlagi postopka za nujne primere, na to neuradno opozorijo sekretariat Evropskega parlamenta in Sveta.

(1) UL C 306, 16.12.2009, str. 64.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 19. maja 2010 o predlogu direktive Komisije o spremembi prilog k Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 95/2/ES o aditivih za živila razen barvil in sladil ter razveljavitvi Odločbe 2004/374/ES

P7_TA(2010)0182 B7-0264/2010

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1333/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o aditivih za živila(1) in zlasti členov 31 in 28(4) te uredbe,

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane(2),

–  ob upoštevanju Direktive 95/2/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. februarja 1995 o aditivih za živila razen barvil in sladil(3) in Direktive Sveta 89/107/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic o aditivih za živila, ki se smejo uporabljati v živilih, namenjenih za prehrano ljudi(4), ki jih je preklicala in nadomestila zgoraj omenjena uredba (ES) št. 1333/2008,

–  ob upoštevanju osnutka predloga Komisije o spremembi prilog k Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 95/2/ES o aditivih za živila razen barvil in sladil in o razveljavitvi Odločbe 2004/374/ES,

–  ob upoštevanju člena 5a(3)(b) Sklepa Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil(5),

–  ob upoštevanju člena 88(2) in (4)(b) svojega poslovnika,

A.  ker lahko Komisija v skladu s členom 31 Uredbe (ES) št. 1333/2008 sprejme ukrepe za spremembo prilog, med drugim tudi priloge k Direktivi 95/2/ES, dokler ne bodo pripravljeni seznami Skupnosti aditivov za živila iz člena 30 te uredbe,

B.  ker Priloga IV k Direktivi 95/2/ES vsebuje seznam aditivov za živila, ki se lahko uporabljajo v Evropski uniji, in pogoje za njihovo uporabo,

C.  ker so poleg tega splošna merila za uporabo aditivov za živila določena v Prilogi II k Direktivi 89/107/EGS in ker je bila ta direktiva razveljavljena in nadomeščena z Uredbo (ES) št. 1333/2008 ter je sedaj ustrezna merila med drugim mogoče najti v členu 6 te uredbe, ki se nanaša na splošne pogoje za vključitev in uporabo aditivov za živila na seznamih Skupnosti,

D.  ker člen 6 te uredbe določa, da se aditiv za živila lahko odobri za uporabo v EU samo, če izpolnjuje določene pogoje, med drugim da v skladu z odstavkom 1(c) ne zavaja potrošnika, v skladu z odstavkom 2 pa, da ima prednosti in ugodnosti za potrošnike,

E.  ker člen 6 (1)(a) te uredbe določa tudi, da se lahko aditiv za živila dovoli za uporabo samo, če ne pomeni tveganja za zdravje potrošnika,

F.  ker poleg tega Uredba (ES) št. 178/2002 (znana kot „splošna živilska zakonodaja“), zlasti člen 8 te uredbe, med drugim določa, da je cilj živilske zakonodaje varstvo interesov potrošnikov in zagotavljanje podlage potrošnikom za ozaveščeno izbiro o živilih, ki jih uživajo, ter da si prizadeva preprečiti prakse, ki lahko zavajajo potrošnika,

G.  ker osnutek direktive Komisije, zlasti uvodna izjava 25 in točka (3) (h) Priloge, določa, da se vključi v Prilogo IV k Direktivi 95/2/ES encimskega pripravka, ki temelji na trombinu s fibrinogenom kot aditivu za živila za spremembo oblike živila,

H.  ker je trombin, ki izhaja iz užitnih delov živali, označen kot „mesno lepilo“, in je njegova naloga kot aditiva za živilo strjevanje ločenih delov mesa, da bi nastal en mesni izdelek,

I.  ker je namen uporabe trombina, da se kosi mesa potrošniku predstavijo kot en sam mesni izdelek, in je zato nevarnost zavajanja potrošnikov očitna,

J.  ker sama uvodna izjava 25 osnutka direktive Komisije navaja, da bi lahko uporaba trombina s fibrinogenom kot aditiva za živila zavajala potrošnika glede stanja končnega živila,

K.  ker točka (3) (h) Priloge k osnutku direktive Komisije predvideva vključitev trombina goveda in/ali prašičev v seznam dovoljenih aditivov za živila v skladu s Prilogo IV k Direktivi 95/2/ES v predpakiranem mesnem pripravku in predpakiranem mesnem izdelku za končnega potrošnika do največ 1 mg/kg, ki se uporabljajo skupaj s fibrinogenom in pod pogojem, da so na živilih navedeni podatki „kombinirani deli mesa“ blizu prodajnega imena,

L.  ker osnutek direktive Komisije sicer ne bi dovoljeval uporabe trombina kot aditiva za živila v mesnih izdelkih, ki se strežejo v restavracijah ali na drugih javnih mestih, kjer strežejo hrano, obstaja pa očitno tveganje, da bi meso z vsebnostjo trombina, zašlo v mesne izdelke, ki se strežejo v restavracijah ali na drugih javnih mestih, kjer strežejo hrano, glede na to, da je za kose mesa, ki so postreženi kot en sam mesni izdelek, mogoče zaračunati višjo ceno,

M.  ker zato ni jasno, ali bi s prepovedjo uporabe trombina v mesnih izdelkih, ki se strežejo v restavracijah ali drugih javnih mestih, kjer strežejo hrano, preprečili prakse, da bi se takšni mesni izdelki uporabljali v restavracijah ali na drugih javnih mestih, kjer strežejo hrano, in potrošnikom prodajali kot en sam mesni izdelek,

N.  ker omenjeni pogoji označevanja, ki jih vsebuje osnutek direktive Komisije, ne bi ščitili pred napačnim in zavajajočim vtisom za potrošnike o tem, ali gre za en sam mesni izdelek, zato obstaja tveganje, da bodo potrošniki zavedeni in jim ne bo omogočena ozaveščena izbira v zvezi z uživanjem mesnih izdelkov, ki vsebujejo trombin,

O.  ker doslej še ni znanih prednosti in ugodnosti trombina za potrošnike,

P.  ker postopek, ki strjuje več ločenih kosov mesa, bistveno poveča površino, ki se lahko okuži s patogenimi bakterijami (kot sta clostridium in salmonela), ki lahko v takšnem postopku preživijo in se razmnožujejo brez kisika,

Q.  ker je nevarnost okužbe s patogenimi bakterijami še posebej resna, saj se postopek strjevanja lahko izvaja v obliki hladnega strjevanja, brez dodajanja soli in brez kakršnega koli nadaljnjega postopka segrevanja, varnosti končnega proizvoda pa zato ni mogoče zagotoviti,

R.  ker zato osnutek direktive Komisije v zvezi s tem ni v skladu z merili za vključitev aditivov za živila v Prilogo IV k Direktivi 95/2/ES,

1.  meni, da osnutek odločbe Komisije ni skladen s ciljem in vsebino Uredbe (ES) št. 1333/2008;

2.  nasprotuje sprejetju osnutka direktive Komisije o spremembah prilog Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/2/EC o aditivih za živila razen barvil in sladil in o razveljavitvi Odločbe 2004/374/ES;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 354, 31.12.2008, str. 16. (2) UL L 31, 01.02.2002, str. 1. (3) UL L 61, 18.03.1995, str. 1. (4) UL L 40, 11.2.1989, str. 27. (5) UL L 184, 17.7.1999, str. 23.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 19. maja 2010 o sporočilu Komisije: Akcijski načrt o darovanju in presajanju organov (2009–2015): krepitev sodelovanja med državami članicami (2009/2104(INI))

P7_TA(2010)0183 A7-0103/2010

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 184 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o standardih kakovosti in varnosti človeških organov, namenjenih za presaditev (KOM(2008)0818),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Akcijski načrt o darovanju in presajanju organov (2009–2015): krepitev sodelovanja med državami članicami (KOM(2008)0819),

–  ob upoštevanju Direktive 2004/23/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o določitvi standardov kakovosti in varnosti, darovanja, pridobivanja, testiranja, predelave, konzerviranja, shranjevanja in razdeljevanja človeških tkiv in celic(1),

–  ob upoštevanju vodilnih načel Svetovne zdravstvene organizacije o presajanju človeških organov,

–  ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino in njenega dodatnega protokola o presaditvi človeških organov in tkiv,

–  ob upoštevanju konference o varnosti in kakovosti darovanja ter presajanja organov v Evropski uniji v Benetkah 17. in 18. septembra 2003,

–  ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane in mnenja Odbora za pravne zadeve (A7–0103/2010),

A.  ker sedaj 56.000 bolnikov v EU čaka na ustreznega darovalca, po ocenah pa med čakanjem na presaditev solidnega organa dnevno umre 12 ljudi,

B.  ker potrebe bolnikov po presajanju organov v Evropi niso izpolnjene zaradi omejenega števila razpoložljivih organov tako umrlih kot nesebičnih živih darovalcev,

C.  ker obstajajo velike razlike med državami članicami glede deleža organov, pridobljenih od umrlih darovalcev: od 34,2 darovalca na milijon prebivalcev v Španiji do 1,1 darovalca na milijon prebivalcev v Bolgariji, pomanjkanje organov pa je glavni dejavnik, ki vpliva na programe presajanja organov,

D.  ker se nacionalne politike in regulativni okvirji za darovanje in presajanje organov med državami članicami bistveno razlikujejo v skladu z različnimi pravnimi, kulturnimi, upravnimi in organizacijskimi dejavniki,

E.  ker sta darovanje in presajanje organov občutljivi in zapleteni vprašanji s pomembno etično razsežnostjo, pri razvoju katere mora sodelovati celotna družba, udeležene pa morajo biti vse zainteresirane strani,

F.  ker se s presajanjem organov omogoča reševanje življenj, boljša kakovost življenja ter (v primeru presaditve ledvice) boljše razmerje med stroški in koristmi kot druge oblike nadomestnega zdravljenja, hkrati pa se bolnikom zagotavljajo boljše možnosti za udeležbo v socialnem in delovnem življenju,

G.  ker je izmenjava organov med državami članicami že stalna praksa, čeprav se število čezmejno izmenjanih organov med državami članicami zelo razlikuje, mednarodne organizacije za izmenjavo organov, na primer Eurotransplant in Scandiatransplant, pa so omogočile, da so take izmenjave organov med državami članicami lažje,

H.  ker v Evropski uniji ni skupne baze podatkov o organih, ki so namenjeni darovanju in presaditvi, ter o živih ali umrlih darovalcih, prav tako pa ni vseevropskega sistema certificiranja, ki bi zagotavljal, da je bilo človeško telesno tkivo pridobljeno zakonito,

I.  ker so do sedaj le Španija in nekatere druge države članice uspele bistveno povečati število organov umrlih darovalcev in ker je dokazano, da so takšna povečanja povezana z uvedbo nekaterih organizacijskih praks, ki sistemom omogočajo odkriti morebitne darovalce in kar najbolj povečati število darovalcev, ki po smrti dejansko darujejo organ,

J.  ker bo Direktiva 2004/23/ES zagotovila jasen pravni okvir za darovanje in presajanje organov v Evropski uniji, v vsaki državi članici pa bo ustanovljen ali določen nacionalni pristojni organ za zagotavljanje skladnosti s kakovostnimi in varnostnimi standardi EU,

K.  ker je trgovanje s človeškimi organi in ljudmi z namenom odvzema njihovih organov huda kršitev človekovih pravic,

L.  ker obstaja močna povezava med nezakonito trgovino z organi in trgovino z ljudmi z namenom odvzema organov na eni ter zakonitim sistemom darovanja organov na drugi strani, saj prvič nezadostna razpoložljivost organov v zakonitem sistemu spodbuja nezakonita dejanja, drugič pa nezakonite dejavnosti resno spodkopavajo verodostojnost zakonitega sistema darovanja organov,

M.  ker se delež zavrnjenih darovanih organov po Evropi močno razlikuje, takšne razlike pa je mogoče pojasniti s stopnjo usposobljenosti in strokovnosti delavcev pri komunikaciji in družinski oskrbi, različnimi zakonodajnimi pristopi na področju privolitve v darovanje organov in njihovim praktičnim izvajanjem ter ostalimi pomembnimi kulturnimi, ekonomskimi ali socialnimi dejavniki, ki vplivajo na družbeno dojemanje koristi darovanja in presajanja,

N.  ker so lahko organi živih darovalcev koristen dodaten ukrep za bolnike, ki s presaditvijo po smrti ne morejo dobiti potrebnega organa, vendar je treba poudariti, da je darovanje organov živih darovalcev sprejemljivo le, če je mogoče izključiti vsakršno nezakonito dejavnost in plačilo za darovanje,

O.  ker se sme zdravstveni poseg opraviti zgolj po tem, ko je zadevna oseba podala svobodno privolitev po predhodni seznanitvi; ker je treba tej osebi predhodno podati ustrezne informacije o namenu in značaju posega ter o njegovih posledicah in tveganjih, ta oseba pa lahko privolitev kadar koli svobodno umakne,

P.  ker morajo države članice zagotoviti, da organi, namenjeni presaditvi, niso odvzeti umrli osebi, dokler njena smrt ni potrjena v skladu z nacionalno zakonodajo,

Q.  ker bi moralo darovanje organov živih darovalcev dopolnjevati darovanje organov umrlih darovalcev,

R.  ker pri uporabi organov za zdravljenje obstaja tveganje prenosa nalezljivih in drugih bolezni,

S.  ker je posledica podaljševanja življenjske dobe slabša kakovost organov, kar pogosto pomeni tudi zmanjšanje števila presaditev tkiv, tudi v državah članicah, kjer se število darovalcev povečuje,

T.  ker imata osveščenost in mnenje javnosti zelo pomembno vlogo pri povečevanju števila darovalcev organov,

U.  ker delo dobrodelnih in drugih prostovoljnih organizacij v državah članicah povečuje ozaveščenost o darovanju organov in ker njihovo prizadevanje v končni fazi prispeva k povečanju števila ljudi, ki se vpišejo v registre darovalcev organov,

1.  pozdravlja akcijski načrt o darovanju in presajanju organov (2009–2015), ki ga je decembra 2008 sprejela Komisija in ki določa sodelovalni pristop med državami članicami v obliki niza prednostnih ukrepov na podlagi določitve in oblikovanja skupnih ciljev ter ocene dejavnosti darovanja in presajanja, ki bo temeljila na dogovorjenih kazalnikih in bo lahko pomagala pri določanju meril in odkrivanju zgledov najboljše prakse;

2.  izraža zaskrbljenost, ker je razpoložljivih človeških organov za presaditev premalo, da bi zadovoljili potrebe bolnikov; priznava, da je veliko pomanjkanje darovalcev organov še vedno najpomembnejša ovira za popoln razvoj storitev presajanja in glavni izziv, s katerim se v zvezi s presajanjem organov srečujejo države članice EU;

3.  opozarja na uspeh programov, v katerih imajo državljani možnost neposrednega vpisa v register darovalcev organov pri opravljanju določenih upravnih postopkov, npr. pri prošnji za izdajo potnega lista ali vozniškega dovoljenja; poziva države članice, naj premislijo o uvedbi tovrstnih programov z namenom povečanja števila ljudi v registrih darovalcev;

4.  meni, da je za zagotovitev, da organi, namenjeni zdravljenju, ne bodo ostajali neporabljeni, pomembno vzpostaviti jasno opredeljen pravni okvir za njihovo uporabo in pridobiti zaupanje javnosti v sistem darovanja in presajanja;

5.  priznava pomen organizacijskih vidikov pridobivanja organov in poudarja, da bo izmenjava informacij in najboljše prakse med državami članicami pomagala državam s pomanjkanjem organov izboljšati stopnje darovanja, kakor se je izkazalo na primeru izvajanja elementov španskega modela v nekaterih državah v EU in zunaj nje, ki jim je tako uspelo zvišati stopnje darovanja organov;

6.  poudarja, da so koordinatorji za presaditve in darovanja pomembni in da jih je pomembno imenovati na ravni bolnišnic; vloga koordinatorja za presaditve in darovanja bi morala biti priznana kot osrednja vloga za boljšo učinkovitost procesa darovanja in presaditev, pa tudi za kakovost in varnost organov, namenjenih za presaditev;

7.  poudarja, da lahko spremembe pri organizaciji darovanja in pridobivanja organov bistveno zvišajo in ohranijo stopnje darovanja organov;

8.  poudarja, da odkrivanje morebitnih darovalcev velja za enega ključnih korakov v postopku presaditve organa umrlega darovalca; poudarja, da je najpomembnejši korak k boljšemu odkrivanju darovalcev in višji stopnji darovanja organov na ravni bolnišnic imenovati odgovorno osebo za darovanje (koordinatorja za presaditve in darovanja), katerega glavna naloga bo oblikovati program za proaktivno odkrivanje darovalcev in optimizirati celotni postopek darovanja organov;

9.  priznava pomen čezmejne izmenjave organov, saj je glede na potrebo po ujemanju darovalcev in prejemnikov potreben velik krog darovalcev, da bi pokrili potrebe vseh bolnikov na čakalnih seznamih; meni, da bi imeli brez izmenjav organov med državami članicami prejemniki, ki potrebujejo redko razpoložljiv ujemajoč organ, zelo slabe možnosti, da prejmejo ustrezen organ, poleg tega pa posameznih morebitnih darovalcev ne bi obravnavali, ker na čakalnih seznamih ne bi bilo primernih prejemnikov;

10.  pozdravlja dejavnosti sistemov Eurotransplant in Scanditransplant, vendar opozarja, da je mogoče znatno izboljšati tudi izmenjavo organov zunaj teh sistemov ter med njima, zlasti v korist bolnikov iz manjših držav;

11.  poudarja, da bo oblikovanje enotnih zavezujočih kakovostnih in varnostnih standardov edini mehanizem, ki lahko zagotovi visoke ravni varovanja zdravja po vsej EU;

12.  poudarja, da bi moralo biti darovanje prostovoljno in neplačano ter izvedeno v jasno opredeljenih pravnih in etičnih okvirih;

13.  poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo organi prejemnikom dodeljeni v skladu s preglednimi, nediskriminatornimi in znanstvenimi merili;

14.  poziva države članice, naj zagotovijo jasno opredelitev pravne podlage za zagotovitev veljavnosti privolitve ali ugovora umrle osebe ali njenih sorodnikov k darovanju organa ter zagotovijo, da organi niso odvzeti od umrle osebe, razen če je bila njena smrt potrjena v skladu z nacionalnim zakonom;

15.  podpira ukrepe, katerih namen je zaščita živih darovalcev in zagotavljanje, da je darovanje organov nesebično in prostovoljno ter brez vsakih plačil razen nadomestila, ki je strogo omejeno na poravnavo stroškov, nastalih pri darovanju organa, kot so potni stroški, stroški otroškega varstva, izguba dohodka ali stroški zdravljenja, ob prepovedi vsakršne finančne spodbude ali škode za morebitnega darovalca; poziva države članice, naj opredelijo pogoje, pod katerimi se sme dodeliti nadomestilo;

16.  poziva Komisijo, naj oceni, kakšne so možnosti, da bi zagotovili zavarovanje pravnega varstva za žive darovalce v vseh državah članicah; poziva Komisijo, naj preuči kritja zdravstvenega varstva za žive darovalce v vseh državah članicah, da bi določili najboljšo prakso za celotno Evropsko unijo;

17.  poudarja, da morajo države članice zagotoviti, da bodo žive darovalce izbirali sposobni kvalificirani ali usposobljeni zdravstveni delavci na podlagi njihovega zdravja in zdravstvene anamneze, vključno s psihološko oceno, če bo potrebna;

18.  poudarja, da sta oblikovanje dobro strukturiranih operativnih sistemov in spodbujanje uspešnih modelov na nacionalni ravni izredno pomembna; predlaga, naj operativni sistemi vključujejo ustrezen pravni okvir, tehnično in logistično infrastrukturo ter organizacijsko podporo z učinkovitim sistemom dodeljevanja;

19.  poziva države članice, naj kot prvi korak spodbujajo oblikovanje programov za izboljšanje kakovosti darovanja organov v vsaki bolnišnici z zmožnostmi za darovanje organov, ki naj temeljijo na samooceni celotnega postopka darovanja organa, ki jo v vsaki bolnišnici opravijo specialisti na intenzivni negi in koordinator za presaditve, hkrati pa naj stremijo h komplementarnosti z zunanjimi revizijami centrov, če so nujne in izvedljive;

20.  poudarja, da bi moralo biti stalno izobraževanje bistvena sestavina komunikacijskih strategij vseh držav članic na tem področju; zlasti predlaga, naj se ljudi bolje obvešča in spodbuja, da govorijo o darovanju organov in svoje želje o darovanju zaupajo svojim sorodnikom; ugotavlja, da je po ocenah le 41 % evropskih državljanov s svojo družino razpravljalo o darovanju organov;

21.  poziva države članice, naj poenostavijo podajanje izrecnih izjav državljanov o darovanju za časa življenja z možnostjo spletnega vpisa v nacionalni in/ali evropski register darovalcev, da bi tako pospešili postopke preverjanja soglasja za darovanje organov;

22.  poziva Komisijo, naj v tesnem sodelovanju z državami članicami, Evropskim parlamentom in zainteresiranimi stranmi razišče možnost, da bi razvili sistem, v katerem bodo v kar največjem številu držav članic upoštevane želje državljanov, ki soglašajo z darovanjem organov po smrti;

23.  poziva države članice, naj zagotovijo oblikovanje sistemov in sorodnih registrov, ki bodo zlahka dostopni za beleženje želja prihodnjih darovalcev;

24.  nadalje poziva države članice, naj poenostavijo vpisovanje posebnih navedb ali oznak na osebne izkaznice ali vozniška dovoljenja darovalcev, da bi jih lažje prepoznali kot take;

25.  zato poziva države članice, naj izboljšajo znanje in veščine sporazumevanja zdravstvenih delavcev in skupin za podporo bolnikov o presajanju organov; poziva Komisijo, države članice in organizacije civilne družbe, naj sodelujejo pri tem prizadevanju za ozaveščanje javnosti o možnosti darovanja organov, pri tem pa upoštevajo kulturne posebnosti posameznih držav članic;

26.  poziva države članice, naj v celoti izkoristijo možnosti darovanja organov umrlih darovalcev z oblikovanjem učinkovitih sistemov za opredelitev darovalcev organov in spodbujanjem koordinatorjev za presaditve in darovanja v bolnišnicah po vsej Evropi; poziva države članice, naj ocenijo in pogosteje posežejo po organih iz „razširjenega kroga darovalcev“ (tj. starejših darovalcev ali tistih, ki imajo določene bolezni) ob uporabi najvišjih standardov kakovosti in varnosti zlasti prek najnaprednejših biotehnoloških razvojnih dosežkov, ki omejujejo tveganje zavrnitve presajenih organov;

27.  meni, da je treba zagotoviti ustrezno ravnotežje med zaščito anonimnosti in zaupnosti darovalca na eni ter možnostjo sledenja darovanih organov v zdravstvene namene na drugi strani, da bi preprečili nagrajevanje darovanja organov ter trgovino in promet z njimi;

28.  poudarja, da je treba žive darovalce obravnavati v skladu z najvišjimi medicinskimi standardi in brez morebitnih denarnih stroškov zanje v primeru zdravstvenih težav, kot so zvišan krvni tlak, odpoved ledvic in njune posledice, ki se morda pojavijo kot posledica presaditve, prav tako pa se je treba izogniti kakršni koli izgubi dohodka, ki bi bila posledica presaditve ali zdravstvenih težav; darovalci morajo biti zaščiteni pred diskriminacijo v družbenem sistemu;

29.  meni, da je treba vsa pravila o sistemih presajanja (dodeljevanje, dostop do storitev presajanja, podatki o dejavnostih itd.) objaviti in ustrezno nadzirati, da bi se izognili vsaki neupravičeni diskriminaciji v smislu dostopa do čakalnih seznamov za presaditev in/ali postopkov zdravljenja;

30.  ugotavlja, da ni na voljo celostnega sistema za zbiranje podatkov o različnih vrstah presaditev in njihovih rezultatih, čeprav je več držav članic uvedlo obvezno registracijo postopkov presajanja, obstaja pa tudi nekaj prostovoljnih registrov;

31.  zato trdno podpira ustanovitev nacionalnih registrov in registra EU ter oblikovanje metodologije za primerjavo rezultatov obstoječih registrov za spremljanje prejemnikov organov po presaditvi v skladu z obstoječim evropskim pravnim okvirom na področju varstva osebnih podatkov;

32.  podpira oblikovanje posebnih evropskih protokolov za vodenje postopkov v operativni in pooperativni fazi, za katere bodo odgovorne operacijske ekipe, specialisti patologi in specialisti z drugih potrebnih področij;

33.  podpira vzpostavitev nacionalnih registrov in registra EU za spremljanje živih darovalcev, da bi jim zagotoviti boljše zdravstveno varstvo;

34.  poudarja, da je vsako tržno izkoriščanje organov, ki ne omogoča enakega dostopa do presaditve, neetično, neskladno z najbolj temeljnimi človeškimi vrednotami, v nasprotju s členom 21 Konvencije o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino in prepovedano v skladu s členom 3(2) Listine EU o temeljnih pravicah;

35.  poudarja, da je pomanjkanje organov na dva načina povezano s trgovino z ljudmi z namenom odvzema organov: povečana razpoložljivost organov v državah članicah bi pripomogla k boljšemu spremljanju te prakse, saj državljanom EU ne bi bilo več treba iskati organov zunaj EU, poleg tega pa nezakonita dejavnost resno ogroža verodostojnost zakonitega sistema darovanja organov;

36.  ponavlja priporočila za boj proti trgovini z organi, ki so bila predstavljena v Adamoujevemu poročilu o darovanju organov in presaditvah(2), ter meni, da bi jih Komisija morala v celoti upoštevati pri načrtovanju akcijskega načrta; vztraja, da je treba okrepiti ozaveščenost o tej težavi tako v Komisiji kot v Europolu;

37.  poudarja pomen zasedanja generalne skupščine Svetovne zdravstvene organizacije, ki bo maja 2010, ter poziva Komisijo in Svet, naj si na ravni Svetovne zdravstvene organizacije močno prizadevata za načelo prostovoljnega in neplačanega darovanja;

38.  pozdravlja skupno raziskavo Sveta Evrope in Združenih narodov o trgovini z organi, tkivi in celicami ter trgovini z ljudmi z namenom odvzema organov;

39.  opozarja na poročilo Davida Matasa in Davida Kilgourja o ubijanju pripadnikov gibanja Falun Gong zaradi odvzema organov in poziva Komisijo, naj za Evropski parlament in Svet pripravi poročilo o teh trditvah in o drugih takih primerih;

40.  poziva države članice, naj vzpostavijo mehanizme, s katerimi bodo preprečile, da bi zdravstveni delavci, institucije ali zavarovalnice državljane Unije spodbujale k pridobivanju organov v tretjih državah s pomočjo praks, ki vključujejo trgovino z organi ali trgovino z ljudmi z namenom odvzema njihovih organov; poziva države članice, naj nadzorujejo takšne primere, ki se zgodijo na njihovem ozemlju; poziva države članice, naj ocenijo uvedbo zakonodajnih ukrepov, vključno s sankcijami, za osebe, ki spodbujajo takšne dejavnosti in/ali sodelujejo v njih;

41.  odločno zavrača vedenje nekaterih zdravstvenih zavarovalnic, ki bolnike spodbujajo k presaditvenemu turizmu, in poziva države članice, naj takšno vedenje strogo nadzorujejo in kaznujejo;

42.  poudarja, da bolnikov, ki so organ prejeli nezakonito, ni mogoče izključiti iz sistema zdravstvenega varstva v Evropski uniji; opozarja, da je treba tako kot v drugih primerih kazen za nezakonito ravnanje strogo ločiti od potrebe po zdravljenju;

43.  poudarja, da bi države članice morale okrepiti sodelovanje pod okriljem Interpola, da bi se učinkoviteje odzivale na trgovino z organi;

44.  priznava, da je zelo pomembno izboljšati kakovost in varnost darovanja ter presajanja organov; poudarja, da bo to vplivalo na zmanjšanje tveganja pri presajanju in zato zmanjšalo škodljive učinke; priznava, da lahko ukrepi v zvezi s kakovostjo in varnostjo vplivajo na razpoložljivost organov in obratno; poziva Komisijo, naj pomaga državam članicam razviti zmogljivosti za vzpostavitev in oblikovanje regulativnih okvirov za izboljšanje kakovosti in varnosti;

45.  poudarja, da je dobro sodelovanje med zdravstvenimi delavci in nacionalnimi organi ali drugimi zakonitimi organizacijami nujno ter zagotavlja dodano vrednost;

46.  priznava, da ima pri uspehu presaditve pomembno vlogo nega bolnika po presaditvi, vključno z ustreznim zdravljenjem proti zavrnitvi organov; priznava, da lahko optimalno zdravljenje proti zavrnitvi prispeva k boljšemu dolgoročnemu zdravju bolnikov, preživetju presadkov in s tem boljši razpoložljivosti organov, saj bi se potreba po ponovnih presaditvah zmanjšala, ter ugotavlja, da morajo države članice bolnikom omogočiti dostop do najboljšega možnega zdravljenja;

47.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 102, 7.4.2004, str. 48. (2) Resolucija Evropskega parlamenta z dne 22. aprila 2008 o darovanju in presajanju organov: ukrepi politike na ravni EU (Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0130).

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 19. maja 2010 o institucionalnih vidikih pristopa Evropske unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (2009/2241(INI))

P7_TA(2010)0184 A7-0144/2010

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 6(2) Pogodbe o Evropski uniji, členov 216(2), 218(6), 218(8) in 218(10) Pogodbe o delovanju Evropske unije in protokola o členu 6(2) Pogodbe o Evropski uniji o pristopu Unije k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP),

–  ob upoštevanju sklepa konference predsednikov z dne 14. januarja 2010, s katero je odobril uporabo člena 50 poslovnika (postopek s pridruženimi odbori)(1),

–  ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve ter mnenj Odbora za civilne svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in Odbora za zunanje zadeve (A7-0144/2010),

A.  ker Sodišče Evropske unije v svoji sodni praksi že od sodb v zadevi 11-70 Internationale Handelsgesellschaft z dne 17. decembra 1970(2) in zadevi 4-73 Nold z dne 14. maja 1974(3) ugotavlja, da tvorijo temeljne pravice bistveni del splošnih načel prava, ki jih Sodišče ščiti,

B.  ker se Sodišče Evropske unije pri tem opira na skupne ustavne tradicije držav članic in na mednarodne instrumente za zaščito človekovih pravic, h katerim morajo države članice pristopiti, kot na primer EKČP,

C.  ker je bilo bistvo te sodne prakse s Pogodbo o Evropski uniji iz Maastrichta leta 1993 vključeno v primarno zakonodajo,

D.  ker Sodišče Evropske unije namenja posebno pozornost razvoju sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, o čemer priča vse večje število sodb, ki se sklicujejo na določbe EKČP,

E.  ker Evropsko sodišče za človekove pravice načeloma domneva, da je ravnanje države članice skladno z EKČP, kadar ta država le izvaja pravo Unije,

F.  ker je Sodišče Evropske unije v mnenju z dne 28. marca 1996 ugotovilo, da Evropska skupnost ne more pristopiti k EKČP, dokler ne bo spremenjena pogodba in ne bo EU imela eksplicitno ali implicitno pristojnost, da to stori,

G.  ker je treba pri pristopu spoštovati omejitve, ki jih postavlja Lizbonska pogodba in k njej priloženi protokoli, še zlasti člen 6(2) Pogodbe o Evropski uniji in protokol št. 8 k Lizbonski pogodbi; ker te določbe Uniji ne le omogočajo pristop, temveč institucije Unije k temu obvezujejo, ob upoštevanju, da mora sporazum o pristopu Unije k EKČP odražati, da je treba ohraniti posebne značilnosti Unije in njene zakonodaje,

H.  ker lahko Unija po sklenitvi protokola št. 14 o spremembi EKČP k tej pristopi, kar zadeva države podpisnice EKČP, o pogojih in načinih pristopa pa se morajo dogovoriti Unija na eni strani in države podpisnice EKČP na drugi,

I.  ker bi moral takšen dogovor obravnavati tudi administrativna in tehnična vprašanja, kot je načelo o prispevku Unije k pokrivanju stroškov delovanja Evropskega sodišča za človekove pravice, ker je treba v tem okviru predvideti vzpostavitev samostojnega proračuna Evropskega sodišča za človekove pravice, da se olajša ocenjevanje posameznih prispevkov,

J.  ker bi bila Unija s pristopom k EKČP vključena v njen sistem varovanja temeljnih pravic in bi imela poleg notranje zaščite teh pravic s sodno prakso Sodišča Evropske unije na voljo tudi zunanji organ za zunanjo zaščito, ki je mednarodnega značaja,

K.  ker EKČP ni bila razvita le z dodatnimi protokoli, temveč tudi z uporabo drugih konvencij, listin in sporazumov, s katerimi se je vzpostavil sistem varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki se stalno razvija,

1.  poudarja glavne utemeljitve v prid pristopa Unije k EKČP, ki jih je mogoče povzeti sledeče:

2.  opozarja, da skladno s členom 6 Pogodbe o Evropski uniji in protokolom št. 8 pristop ne prinaša razširitve pristojnosti Unije, ne uvaja njene splošne pristojnosti na področju človekovih pravic ter ne vpliva na pristojnosti institucij Unije, in da je v skladu s členoma 4(2) in 6(3) Pogodbe o Evropski uniji treba ohranjati spoštovanje ustavne tradicije in identitete držav članic;

3.  potrjuje, da mora sporazum o pristopu Unije k EKČP v skladu s členom 2 protokola št. 8 k Lizbonski pogodbi zagotoviti, da pristop ne bo vplival na posebni položaj držav članic v odnosu do EKČP in na njene protokole na splošno ter na morebitna odstopanja in zadržke držav članic ter da nadalje takšne okoliščine ne smejo vplivati na položaj Unije v odnosu do EKČP;

4.  ugotavlja, da je bil sistem EKČP dopolnjen z nizom dodatnih protokolov v zvezi z varovanjem pravic, ki niso predmet EKČP, in priporoča, da se Komisiji podeli mandat za pogajanje o pristopu k vsem protokolom, ki se nanašajo na pravice, ki se ujemajo z Listino o temeljnih pravicah, in to neodvisno od njihove ratifikacije s strani držav članic Unije;

5.  poudarja, da je treba pristop EU k EKČP z ozirom na dejstvo, da gre za pristop nedržavne strani k pravnemu instrumentu, ustanovljenemu za države, izpeljati brez spreminjanja lastnosti EKČP in s čim manj spremembami pravnega sistema; meni, da je pomembno in v interesu strank iz Evropske unije in tretjih držav, ki iščejo pravico pred sodiščem, da se da prednost tistim pristopnim ureditvam, ki bodo najmanj obremenile Evropsko sodišče za človekove pravice;

6.  poudarja, da je vzporedno s politično zavezanostjo, ključno, da se najdejo ustrezni odgovori in rešitve za glavna tehnična vprašanja, tako da bo lahko pristop EU k EKČP uporabljen v korist državljanov; opaža, da lahko nerešene in nejasne podrobnosti povzročijo zmedo in ogrozijo sam cilj pristopa; vseeno poudarja, da tehnične ovire ne semjo upočasniti procesa;

7.  poudarja, da Unija s pristopom k EKČP ne postaja članica Sveta Evrope, vendar je njena udeležba pri organih konvencije v določeni meri potrebna, da bi zagotovili njeno uspešno vključitev v sistem EKČP in da bi Unija s tem pridobila določene pravice, še zlasti:

8.  meni, da bi si morale države članice v medsebojnih odnosih in v odnosih z Unijo po pristopu k EKČP prizadevati, da se ne bi zatekale k meddržavnim pritožbam zaradi domnevnega neizpolnjevanja obveznosti po členu 33 EKČP, kadar bi dejanje ali opustitev dejanja, ki je predmet spora, sodilo v področje uporabe zakonodaje Unije, saj to ne bi bilo v skladu s členom 344 Pogodbe o delovanju Evropske unije;

9.  ocenjuje, da je poglavitna dodana vrednost pristopa EU k EKČP možnost pritožbe posameznika zoper dejanja institucij in držav članic pri izvajanju zakonodaje Unije in da bi posledično morala biti vsaka pritožba pravne ali fizične osebe glede določenega dejanja ali njegove opustitve s strani institucije ali organa Unije uperjena izključno proti Uniji; enako bi morala biti vsaka pritožba, katere predmet je akt države članice, s katerim ta izvaja pravo Unije, uperjena samo proti tej državi članici, je pa lahko uperjena proti Uniji in državi članici hkrati, kadar obstaja dvom glede delitve odgovornosti med njima;

10.  meni, da mora vlagatelj za izpolnitev zahteve, da morajo biti izčrpani vsi notranji pravni ukrepi iz člena 35 EKČP, izčrpati pravna sredstva zadevne države, pa tudi uporabiti postopek sprejetja predhodne odločbe pred sodiščem v Luksemburgu; ta postopek velja za izpeljanega tudi takrat, ko nacionalno sodišče po zahtevi pritožnika za vložitev predloga za predhodno odločbo presodi, da zahteva ni upravičena;

11.  ugotavlja, da se po pristopu EU k EKČP lahko zgodi, da bosta za določene zadeve pristojni obe sodišči, Evropsko sodišče za človekove pravice in Sodišče Evropske unije, ter poudarja, da se ni dopustno, da bi se takšna zadeva hkrati predložila obema sodiščema;

12.  meni, da je v interesu dobrega upravljanja in pravičnosti ustrezno, da brez poseganja v člen 36(2) EKČP, Unija lahko nastopi kot sotožena stranka v vsaki zadevi pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, kjer se lahko pojavi vprašanje glede prava Unije in kjer je tožena stran država članica, v vsaki tožbi proti Uniji pa lahko pod enakimi pogoji kot sotožena stranka nastopi država članica; ta možnost mora biti opredeljena z določbami, vključenimi v pogodbo o pristopu, in sicer jasno, vendar dovolj široko;

13.  ocenjuje, da sprejetje statusa sotožene stranke ne preprečuje drugih posrednih možnosti, ki jih ponuja EKČP (člen 36, I), kot je na primer pravica Unije, da v vsaki pritožbi državljana Unije nastopi kot tretja stranka;

14.  meni, da si mora Evropska unija glede na dejstvo, da je Evropsko sodišče za človekove pravice potrdilo eksteritorialno veljavnost EKČP, prizadevati za popolno spoštovanje te obveznosti pri svojih zunanjih odnosih in dejavnostih;

15.  meni, da odnosov med Sodiščem Evropske unije in Evropskim sodiščem za človekove pravice ne bi bilo pametno formalizirati z uvedbo postopka predhodnega odločanja pred Evropskim sodiščem za človekove pravice ali z vzpostavitvijo organa ali odbora, ki bi sprejel odločitev takrat, kadar bi eno izmed dveh sodišče nameravalo sprejeti razlago EKČP, ki bi se razlikovala od razlage drugega; v zvezi s tem izpostavlja izjavo št. 2 o členu 6(2) Pogodbe o Evropski uniji, ki ugotavlja obstoj rednega dialoga med Sodiščem Evropske unije in Evropskim sodiščem za človekove pravice, ki bi ga bilo treba okrepiti s pristopom Unije k EKČP;

16.  se jasno zaveda dejstva, da lahko Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovi kršitev v zadevi, o kateri je Sodišče Evropske unije že odločilo, in poudarja, da to nikakor ne bo zbudilo dvomov v verodostojnosti Sodišča Evropske unije kot najvišjega razsodnika v pravosodnem sistemu EU;

17.  poudarja, da bo po pristopu k EKČP ta predstavljala minimalni standard varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Evropi in da bo obvezno veljala zlasti v primerih, v katerih bo varstvo, ki ga zagotavlja Evropska unije, slabše od varstva, ki ga določa EKČP; poudarja, da je EKČP okrepila varstvo pravic, ki jih priznava Listina o temeljnih pravicah in področje njene uporabe, in da Listina priznava tudi druge pravice in načela, ki jih EKČP ne vsebuje, vendar pa jih vsebujejo njeni dodatni protokoli in z njo povezanimi instrumenti;

18.  opozarja, da je spodbujanje spoštovanja človekovih pravic, ki je kot temeljno načelo EU vključeno v ustanovno pogodbo, skupni temelj njenih odnosov s tretjimi državami; zato meni, da se bo s pristopom dodatno okrepilo zaupanje državljanov v Evropsko unijo in povečala verodostojnost EU v pogovorih o človekovih pravicah z državami nečlanicami; prav tako poudarja, da je za zagotovitev verodostojnosti v teh pogovorih v enaki meri pomembno tudi enotno in popolno izvajanje Listine o temeljnih pravicah na ravni EU;

19.  ugotavlja, da ima EKČP pomembno vlogo pri razlagi Listine o temeljnih pravicah, saj se morajo pravice, zajamčene z listino in ki se ujemajo s pravicami, priznanimi z EKČP, razlagati v skladu z EKČP in se v skladu s členom 6(3) Pogodbe o Evropski uniji Sodišče pri oblikovanju splošnih načel prava Unije zgleduje po EKČP; prav tako ugotavlja, da se EKČP, v skladu z njenim členom 53, ne sme razlagati kot da omejuje ali ogroža pravice, ki jih priznava Listina o temeljnih pravicah, ki ohranja vso svojo pravno veljavnost;

20.  vztraja, da sta EKČP in sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice pomembna za vzpostavitev pravnega okvira in temeljnih načel za sedanje in prihodnje ukrepanje Evropske unije na področju državljanskih svoboščin, pravosodja in notranjih zadev, zlasti ob upoštevanju novih oblik vključevanja in usklajevanja državljanskih svoboščin, pravosodja in notranjih zadev, ki so bile uvedene z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe in s sprejetjem stockholmskega programa;

21.  poudarja, da bo tak pristop najprej in predvsem prispeval k skladnejšemu notranjemu sistemu človekovih pravic v Evropski uniji; meni, da bo okrepil kredibilnost Evropske unije v očeh njenih državljanov na področju varstva človekovih pravic, saj bo zagotovil polno in učinkovito spoštovanje temeljnih pravic vedno, ko gre za pravo EU;

22.  poudarja, da po tem pristopu ne bo več možno spodbijati pristojnosti Evropskega sodišča za človekove pravice pri obravnavanju primerov iz področja EKČP na podlagi notranjih pravnih struktur EU; poudarja tudi, da pristojnosti Evropskega sodišča za človekove pravice ne smejo biti omejene na evropske državljane ali geografsko ozemlje Evropske unije (na primer v primerih misij ali delegacij);

23.  ugotavlja, da bo pristop EU k EKČP zagotovil dodaten mehanizem za uveljavljanje človekovih pravic, predvsem možnost vložitve pritožbe pri Evropskem sodišču za človekove pravice v zvezi z ukrepanjem ali opustitvijo ukrepanja institucije EU ali države članice, ki izvaja pravo EU in hkrati spada pod pristojnost EKČP; vseeno poudarja, da to ne spreminja sedanje ureditve pristojnosti Sodišča Evropske unije ali pristojnosti Evropskega sodišča za človekove pravice in da zahteva, da so notranja pravna sredstva izčrpana, ostane pogoj za dopustnost zahteve; poziva, naj se zahteve in pritožbe državljanov obravnavajo v razumnem roku; Komisijo spodbuja, naj v sodelovanju s Sodiščem Evropske unije in Evropskim sodiščem za človekove pravice pripravi nekaj smernic o notranjih pravni sredstvih v Uniji in o vprašanju predhodnega odločanja v pravu Unije; glede tega poudarja, da bo treba zagotoviti, da bodo v primeru obravnave spornega vprašanja v zvezi s temeljnimi pravicami sodišča držav članic zadevo predložila Sodišču Evropske unije;

24.  poudarja, da bo pristop hkrati zahteval povečano sodelovanje med nacionalnimi sodišči, Sodiščem Evropske unije in Evropskim sodiščem za človekove pravice na področju varstva temeljnih pravic. meni, da bo sodelovanje med dvema evropskima sodiščema pospešilo razvoj skladnega sistema sodne prakse na področju človekovih pravic;

25.  poleg tega pozdravlja, da člen 1 EKČP zagotavlja varstvo ne le državljanom EU in drugim posameznikom na ozemlju Unije, ampak tudi vsem posameznikom, ki spadajo v njeno pristojnost tudi zunaj njenega ozemlja;

26.  se zaveda dejstva, da pristop sam po sebi ne bo rešil zelo resnih težav, s katerimi se sooča sistem EKČP, in sicer s preveliko delovno obremenitvijo zaradi eksponentnega naraščanja števila pritožb posameznikov ter z reformo strukture in delovanja Sodišča za rešitev tega problema; ugotavlja, da Evropsko sodišče za človekove pravice priznava dejstvo, da deluje v zapletenih sodnih in političnih razmerah, ter nadalje ugotavlja, da bi začetek veljavnosti protokola št. 14 s 1. junijem 2010 nedvomno pripomogel k zmanjšanju števila nezaključenih postopkov, vendar pa ne tudi k njihovi odpravi; poudarja, da je treba v okviru reforme Evropskega sodišča za človekove pravice upoštevati pomen deklaracije iz Interlakna in zlasti njenega četrtega odstavka, ki poziva k enotnemu in strogemu izvajanju meril glede sprejemljivosti zahtevkov in pristojnosti sodišča;

27.  meni, da je nujno ohraniti neodvisnost osebja in proračunske politike Evropskega sodišča za človekove pravice;

28.  opozarja na dejstvo, da Pogodba o delovanju Evropske unije ob upoštevanju ustavnega pomena pristopa Unije k EKČP za pristop določa stroga pravila, saj mora Svet po odobritvi Evropskega parlamenta odločitev o sklenitvi sporazuma sprejeti soglasno, sporazum pa ne bo začele veljati, dokler ga v skladu s svojimi ustavnimi predpisi ne bodo potrdile vse članice;

29.  spodbuja nacionalne parlamente držav članic EU, naj jasno izrazijo svojo voljo in pripravljenost za pospeševanje pristopnega procesa s tem, da vključijo nacionalna sodišča in ministrstva za pravosodje;

30.  ugotavlja, da Unija s pristopom k EKČP posredno priznava celotni sistem zaščite človekovih pravic, kot se je razvil in uzakonil s številnimi dokumenti in organi Sveta Evrope; v tem smislu predstavlja pristop Unije k EKČP prvo ključno dejanje, ki ga je med drugim treba dokončati s pristopom Unije k Evropski socialni listini, podpisani v Torinu 18. oktobra 1961 in revidirani v Strasbourgu 3. maja 1996, kar bi bilo skladno z napredkom, ki je že bil dosežen z Listino o temeljnih pravicah in s socialno zakonodajo Unije;

31.  poziva tudi, naj se Unija pridruži organom Sveta Evrope, kot so Odbor za preprečevanje mučenja, Evropska komisija proti rasizmu in nestrpnosti ter Evropska komisija za učinkovito pravosodje; prav tako poudarja, da mora biti Unija vključena v delo komisarja za človekove pravice, Evropskega odbora za socialne pravice, Vladnega odbora za Evropsko socialno listino in Evropskega odbora za migracije ter zahteva, da se ga ustrezno obvešča o zaključkih in sklepih teh organov;

32.  meni, da je treba v korist državljanov, demokracije in človekovih pravic v Evropi in EU ter za zagotovitev njihovega spoštovanja in zagotavljanja okrepiti sodelovanje med institucijami Evropske unije in posebnimi organi Sveta Evrope, da bi se na vseevropski ravni poskusilo prispevati k večji usklajenosti in dopolnjevanju na področju človekovih pravic;

33.  predlaga, naj Svet Evrope in EU preučita razvoj smernic z jasnimi obrazložitvami vseh posledic in vplivov, ki jih bo prinesel pristop, da se državljane ozavesti o dodani vrednosti, ki jo prinaša; vztraja, da morajo Komisija in države članice zagotoviti informacije državljanom EU, da bodo ti lahko v celoti razumeli, kaj so novi mehanizmi in kako jih ustrezno uporabiti;

34poudarja pomen neformalnega organa za usklajevanje izmenjave informacij med Evropskim parlamentom in Parlamentarno skupščino Sveta Evrope;

35.  poudarja, da pristop k EKČP zadeva ne le institucije EU, temveč tudi državljane Unije, zato je treba pridobiti mnenje Evropskega parlamenta, ga vključiti v celoten postopek pogajanj in ga na vseh stopnjah pogajanj vključevati in takoj in v celoti obveščati, kot je določeno v členu 218(10) Pogodbe o Evropski uniji;

36.  pozdravlja zavezanost trenutnega španskega predsedstva, da pristop obravnava kot „nujno zadevo“ ter pozitiven in sodelovalen odnos Sveta Evrope v tem pogledu; poziva belgijsko in madžarsko predsedstvo, naj si čimbolj prizadevata pristop končati ob prvi ustrezni priložnosti ter na tem bolj enostaven in dostopen način, da bodo državljani Unije kar najhitreje lahko uživali koristi pristopa Unije k EKČP;

37.  vztraja pri tem, da mora biti Evropski parlament glede na pomembno vlogo, ki mu jo Lizbonska pogodba dodeljuje pri sklenitvi pristopnega sporazuma, ustrezno obveščen o opredelitvi pogajalskega mandata v zvezi s pristopom k EKČP ter tesno sodelovati pri predhodnih razpravah in poteku pogajanj o samem besedilu sporazuma v skladu z določbami člena 218 Pogodbe o delovanju Evropske unije;

38.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) Zapisnik seje konference predsednikov, PE 432.390/CPG, točka 9.1. (2) Sodna praksa 1970, str. 1125. (3) Sodna praksa 1974, str. 491.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 19. maja 2010 o revizijski konferenci Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, ki bo potekala v Kampali v Ugandi

P7_TA(2010)0185 B7-0265/2010

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sklepa skupščine držav pogodbenic, sprejetega na osmem plenarnem zasedanju 26. novembra 2009(1), o sklicu revizijske konference Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, ki bo v Kampali, v Ugandi, od 31. maja do 11. junija 2010,

–  ob upoštevanju prejšnjih resolucij in poročil o revizijski konferenci, zlasti resolucije ICC-ASP/7/Res.2 o postopku za imenovanje in izvolitev sodnikov, tožilca in namestnikov tožilca Mednarodnega kazenskega sodišča,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Mednarodnem kazenskem sodišču, zlasti tistih z dne 19. novembra 1998(2), 18. januarja 2001(3), 28. februarja 2002(4), 4. julija 2002 o osnutku zakona o zaščiti pripadnikov ameriških oboroženih sil(5), 26. septembra 2002(6) ter 22. maja 2008(7),

–  ob upoštevanju Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, ki je začel veljati 1. julija 2002,

–  ob upoštevanju izjave predsedstva Sveta v imenu Evropske unije z dne 1. julija 2002 o Mednarodnem kazenskem sodišču,

–  ob upoštevanju pozornosti, ki jo Mednarodno sodišče in EU namenjata utrjevanju pravne države, spoštovanju človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava, ohranjanju miru in krepitvi mednarodne varnosti, in sicer v skladu z Ustanovno listino Združenih narodov in določbami člena 21(2)(b) Pogodbe o Evropski uniji;

–  ob upoštevanju dejstva, da je Svet EU 16. junija 2003(8) sprejel skupno stališče 2003/444/SZVP o Mednarodnem kazenskem sodišču, ki določa, da so huda kazniva dejanja, za katere je pristojno Sodišče, skrb vseh držav članic, ki so odločene sodelovati pri preprečevanju takih kaznivih dejanj in pri tem, da bi naredile konec nekaznovanosti njihovih storilcev, ter se osredotoča na podporo učinkovitemu delovanju Sodišča in krepitev univerzalne podpore Sodišču s tem, da se spodbuja najširša možna udeležba pri Rimskem statutu,

–  ob upoštevanju akcijskega načrta z dne 4. februarja 2004 za dopolnitev skupnega stališča(9) o usklajevanju dejavnosti EU, univerzalnosti in celovitosti Rimskega statuta ter neodvisnosti in učinkovitega delovanja Mednarodnega kazenskega sodišča,

–  ob upoštevanju niza „vodilnih načel“(10), ki jih je sprejela EU o minimalnih merilih, ki jih morajo spoštovati države pogodbenice Mednarodnega kazenskega sodišča, če nameravajo skleniti dvostranske sporazume o neizročanju,

–  ob upoštevanju več sklepov(11), ki jih sprejel Svet EU na področju pravosodja, svobode in varnosti za okrepitev sodelovanja med državami članicami pri preiskovanju in sodnem pregonu genocida, hudodelstev zoper človečnost in vojnih hudodelstev na nacionalni ravni,

–  ob upoštevanju stockholmskega programa, v katerem so bile institucije pozvane, naj še naprej podpirajo in spodbujajo dejavnosti Unije in držav članic za boj proti nekaznovanosti ter proti genocidu, hudodelstvom zoper človečnost in vojnim hudodelstvom, ter „v ta namen spodbujajo sodelovanje med državami članicami [...] in Mednarodnim kazenskim sodiščem“,

–  ob upoštevanju velikega napredka od prve izvolitve sodnikov in tožilca Mednarodnega kazenskega sodišča ter dejstva, da Sodišče trenutno opravlja preiskave v petih državah (Kenija, DR Kongo, Sudan/Darfur, Uganda in Srednjeafriška republika),

–  ob upoštevanju dejstva, da je revizijska konferenca Mednarodnega kazenskega sodišča primeren trenutek za razmislek o napredku Sodišča ter njegovih prizadevanjih za preprečevanje in reševanje oboroženih konfliktov, s posebnim poudarkom na resoluciji varnostnega sveta OZN št. 1325 o ženskah, miru in varnosti,

–  ob upoštevanju obrazložitvenega memoranduma Rimskega statuta, ki določa pristojnosti Mednarodnega kazenskega sodišča in ki opredeljuje posilstvo, spolno suženjstvo, vsiljeno prostitucijo, prisilno nosečnost, prisilno sterilizacijo ali katero koli drugo obliko primerljivo hudega spolnega nasilja, kot hudodelstvo zoper človečnost,

–  ob upoštevanju izjav Sveta in Komisije o revizijski konferenci Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, ki bo potekala v Kampali v Ugandi,

–  ob upoštevanju člena 110(2) svojega poslovnika,

A.  ker EU odločno podpira Mednarodno kazensko sodišče ter spodbuja univerzalnost in brani integriteto Rimskega statuta z namenom varstva ter krepitve neodvisnosti, legitimnosti in učinkovitosti mednarodnega sodnega postopka,

B.  ker je bilo doseganje najširše možne ratifikacije in izvajanja Rimskega statuta tudi eden izmed ciljev EU med pogajanji o širitvi in med procesom pristopa novih držav članic k EU in ker bi ratifikacija in izvajanje Rimskega statuta morala biti pomembna cilja EU v njenih odnosih z drugimi partnerji, zlasti Združenimi državami Amerike, Kitajsko, Rusijo in Izraelom,

C.  ker EU v pogajalske mandate in sporazume s tretjimi državami sistematično vključuje klavzulo o Mednarodnem kazenskem sodišču,

D.  ker so spoštovanje, spodbujanje in varstvo univerzalnosti človekovih pravic del etičnega in pravnega reda Evropske unije ter eden od temeljev evropske enotnosti in celovitosti(12),

E.  ker se je vloga EU kot globalnega akterja okrepila v zadnjih desetletjih,

F.  ker posebni predstavniki EU spodbujajo njene politike in interese v nemirnih območjih in državah ter imajo dejavno vlogo pri prizadevanjih za utrjevanje miru, stabilnosti in načela pravne države,

G.  ker je EU aprila 2006 kot prva regionalna organizacija podpisala sporazum o sodelovanju in pomoči z Mednarodnim kazenskim sodiščem(13),

H.  ker je EU v zadnjih desetih letih zagotovila več kot 40 milijonov evrov pomoči v okviru evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice za financiranje projektov, katerih cilj je podpirati Mednarodno kazensko sodišče in mednarodno kazensko sodstvo,

I.  ker je bila skupna parlamentarna skupščina AKP-EU dejavna pri zagotavljanju, da se mednarodno kazensko sodstvo vključi v revidirani sporazum o partnerstvu AKP-EU (sporazum iz Cotonouja) in ker je sprejela več resolucij, katerih namen je vključitev boja proti nekaznovanosti v mednarodno razvojno sodelovanje in politični dialog o tem,

J.  ker je ta revizijska konferenca pomembna priložnost za države pogodbenice in tudi za nedržavne subjekte, civilno družbo in druge zainteresirane strani, da ponovno potrdijo svojo odločno zavezanost k pravičnosti in odgovornosti,

K.  ker so države pogodbenice izkoristile priložnost, da bi bila revizijska konferenca obsežnejša od zgolj predlaganih sprememb Rimskega statuta, da bi omogočila pregled stanja Mednarodnega kazenskega sodišča več kot 10 let po njegovi ustanovitvi ter da bi se širše ocenilo stanje mednarodnega kazenskega sodstva z osredotočanjem na štiri glavne teme, in sicer: dopolnjevanje, sodelovanje, vpliv sistema Rimskega statuta na žrtve in prizadete skupnosti ter mir in pravičnost,

L.  ker so kljub dejstvu, da Mednarodno kazensko sodišče šteje 111 držav pogodbenic, nekatere regije, kot so Bližnji vzhod, severna Afrika in Azija, še vedno premalo zastopane,

M.  ker je sodelovanje med državami, mednarodnimi organizacijami in Mednarodnim kazenskim sodiščem bistvenega pomena za učinkovitost in uspešnost sistema mednarodnega kazenskega sodstva, zlasti v zvezi z zmogljivostjo kazenskega pregona,

N.  ker je bila 19. aprila 2010 prvič od ustanovitve Mednarodnega kazenskega sodišča predložena zahteva za ugotovitev nesodelovanja države,

O.  ker je osnovna predpostavka načela dopolnjevanja, na katerem temelji Rimski statut, da mora država sama raziskati in, če je potrebno, sodno preganjati osebe, osumljene kaznivih dejanj po mednarodnem pravu,

P.  ker je v večini konfliktov, kjer pravosodje ni bilo vključeno v mirovni proces, ponovno prišlo do nasilja,

1.  ponovno poudarja svojo podporo Mednarodnemu kazenskemu sodišču in njegovim ciljem; poudarja, da so vse države članice EU ratificirale Rimski statut kot bistveno sestavino demokratičnih načel in vrednot Unije ter zato poziva države članice, naj Statut v celoti spoštujejo kot del pravnega reda EU;

2.  poudarja, da je izjemno pomembno, da je za gostiteljico te revizijske konference izbrana afriška država, Uganda, ter izraža podporo zahtevi Sodišča, da se v Adis Abebi odpre urad za zvezo pri Afriški uniji, hkrati pa priznava univerzalno razsežnost sistema Rimskega statuta;

3.  poudarja pomen načela univerzalnosti Rimskega statuta ter poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj dejavno spodbuja pristop k Statutu in njegovo ratifikacijo;

4.  ponovno poudarja svoje stališče, da noben dogovor o imuniteti ne bi smel dovoljevati nekaznovanosti katerega koli posameznika, obtoženega vojnih hudodelstev, hudodelstev proti človečnosti ali genocida; pozdravlja izjavo vlade ZDA, da ne bo sklenjen noben nov sporazum o imuniteti, in poziva ZDA in njihove partnerje, da opustijo obstoječe sporazume;

5.  poziva države članice, naj na revizijski konferenci sodelujejo na najvišji možni ravni, torej naj se je udeležijo tudi voditelji držav in vlad, in naj javno utrdijo svojo zavezanost Mednarodnemu kazenskemu sodišču;

6.  spodbuja države članice, naj se utrdijo svojo zavezanost Mednarodnemu kazenskemu sodišču in poudarijo praktične ukrepe, ki jih nameravajo sprejeti v njegovo podporo, med drugim z izvajanjem Rimskega statuta, ratificiranjem in izvajanjem sporazuma o privilegijih in imunitetah Sodišča, sodelovanjem z drugimi državami, ki imajo manj zmogljivosti, da bodo spodbudile univerzalno priznavanje Sodišča in potrdile svoj prispevek pri krepitvi sistema dopolnjevanja in sodelovanja, zlasti upoštevaje vpliv na žrtve in prizadete skupnosti, pa tudi druga področja Rimskega statuta;

7.  odločno podpira vključitev agresije v 1. odstavek 5. člena Rimskega statuta in s tem v stvarno pristojnost Mednarodnega kazenskega sodišča, o čemer se je posebna delovna skupina skupščine držav pogodbenic Rimskega statuta dogovorila, da „agresija'“ za namene statuta pomeni, da „oseba, ki ima dejanski nadzor nad političnim ali vojaškim dejanjem države ali ga usmerja, načrtuje, pripravlja, sproži ali izvaja agresijo, ki po naravi, težavnosti in razponu očitno krši ustanovno listino Združenih narodov“;

8.  odločno trdi, da je treba pri odločitvah o opredelitvi agresije spoštovati neodvisnost Sodišča; priporoča, da pogodbenice sprejmejo predlog, pri katerem ne bo potreben filter prisotjnosti za odločitev, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje agresije, preden bi tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča nadaljeval preiskavo; če revizijska konferenca odloči, da je treba tovrsten filter oblikovati, mora zahtevati, da ustrezna zbornica v pravnem postopku, že določenem v Rimskem statutu, ugotovi, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje agresije;

9.  poziva države članice, naj dejavno sodelujejo pri pregledu ter se udeležijo uradnih razprav na okroglih mizah in vzporednih prireditev, ki jih ob uradni konferenci organizira civilna družba (in druge zainteresirane strani);

10.  poziva države članice, naj izkoristijo priložnost na revizijski konferenci in ponovno potrdijo svojo zavezanost Sodišču z ločenimi zavezami štirim področjem in naj te zaveze tudi spoštujejo;

11.  podpira Mednarodno kazensko sodišče med tokratno revizijsko konferenco v procesu pregleda vseh faz izvajanja in vpliva Rimskega statuta, ob čemer upošteva vidik žrtev in prizadetih skupnosti;

12.  je zaskrbljen glede vpliva sistema Rimskega statuta na žrtve, posameznike in skupnosti, ki so doživeli kazniva dejanja, za katera je pristojno Mednarodno kazensko sodišče; meni, da je bistveno, da se žrtvam in prizadetim skupnostim zagotovi dostop do informacij o delu Sodišča in da ga razumejo, ter da morajo biti pravice in interesi žrtev prva skrb skupnosti Rimskega statuta, ob čemer je treba upoštevati, da je Mednarodno kazensko sodišče sodni organ, ki dopolnjuje primarno vlogo držav pogodbenic pri zagotavljanju zaščite in dostopa do sodstva in učinkovite povrnitve škode za žrtve, tako posamične kot skupinske; meni, da bi države članice morale:

13.  ponovno poziva države članice, naj v skladu s 86. členom Rimskega statuta zagotovijo polno sodelovanje med državami pogodbenicami, državami podpisnicami in Sodiščem, da se bodo spoštovali njegovi cilji in namen, saj v preambuli potrjujejo, „da najtežja hudodelstva, ki zadevajo mednarodno skupnost kot celoto, ne smejo ostati nekaznovana“, in sicer:

14.  pozdravlja revizijo in razpravo o 124. členu (prehodna določba) Rimskega statuta, ki omogoča, da lahko države za obdobje sedmih let po ratifikaciji statuta ne sprejmejo pristojnosti Sodišča za vojna hudodelstva, in poziva k takojšnjemu izbrisu tega člena iz statuta, tako da bo zakon enako veljal za vse osumljene vojnih hudodelstev na ozemlju držav pogodbenic ali za osumljence, ki so državljani teh držav;

15.  poziva države članice, naj si za prednostno nalogo zastavijo, da bi v sodno pristojnost Sodišča kot vojno hudodelstvo vključili uporabo nekaterih vrst orožja v oboroženem konfliktu, ki ni mednarodne narave, v skladu s predlogom Belgije o spremembi 8. člena Rimskega statuta, ki je bil vložen na osmem zasedanju skupščine držav pogodbenic, in poziva, da bi za kaznivo dejanje štela tudi uporaba strupa, zastrupljenega orožja, dušljivih, strupenih in drugih plinov ter vseh podobnih tekočin, snovi ali naprav, pa tudi uporabo nabojev, ki se v telesu razširijo ali sploščijo;

16.  poudarja učinkovitost načela dopolnjevanja, ki je temelj obsežnega sistema mednarodnega kazenskega sodstva (sistem Rimskega statuta) in v katerem osnovno nalogo držav pogodbenic, da raziskujejo in sodno preganjajo mednarodna kazniva dejanja, očitno krepi dopolnilna (subsidiarna) pristojnost Mednarodnega kazenskega sodišča;

17.  je trdno prepričan, da morajo države članice med razpravo v Kampali:

18.  poziva vse države pogodbenice Rimskega statuta, zlasti države članice EU, naj sprejmejo oziroma izvajajo nacionalno zakonodajo, ki jim bo omogočala polno sodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem;

19.  poziva vse države pogodbenice Rimskega statuta, naj s Sodiščem sklenejo sporazume o preselitvi žrtev in prič ter izvajanju obsodb;

20.  poziva Unijo, države članice EU in druge mednarodne darovalce, naj podpirajo reformne procese in prizadevanja za izgradnjo nacionalnih zmogljivosti, katerih namen je okrepitev neodvisnega sodstva, organov odkrivanja in pregona in sistema izvrševanja kazni zapora v vseh državah v razvoju, ki so jih neposredno prizadela kazniva dejanja iz Rimskega statuta, ter s tem zagotovijo, da se bo načelo dopolnjevanja učinkovito izvajalo in da bodo države pogodbenice spoštovale z odločitve Sodišča;

21.  poziva države pogodbenice, naj sprejmejo resolucijo, osnovano na razpravah v Kampali, v kateri bo poudarjeno, da je za žrtve pomembno, da je na pravičnih in nepristranskih sojenjih zadoščeno pravici;

22.  poziva države članice, naj obnovijo svoje zaveze Mednarodnemu kazenskemu sodišču za v prihodnje;

23.  podpira predlog visokih predstavnikov držav pogodbenic Rimskega statuta, da 17. julij, dan, ko je bil leta 1998 sprejet Rimski statut, postane mednarodni dan kazenskega pravosodja;

24.  naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in držav kandidatk.

(1) Resolucija ICC-ASP/8/Res.6. (2) UL C 379, 7. 12. 1998, str. 265. (3) UL C 262, 18. 9. 2001, str. 262. (4) Besedila, sprejeta na ta datum, P5_TA(2002)0082. (5) Besedila, sprejeta na ta datum, P5_TA(2002)0367. (6) Besedila, sprejeta na ta datum, P5_TA(2002)0449. (7) Besedila, sprejeta na ta datum, P6_TA(2008)0238. (8) UL L 150, 18. 6. 2003, str. 67. (9) Dokument Sveta 5742/04. (10) Vodilna načela o dogovoru med podpisnicami Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča in Združenimi državami Amerike v zvezi s pogoji za predajo oseb Sodišču. (11) Sklep 2002/494/PNZ z dne 13. junija 2002 (UL L 167, 26.6.2002, str. 1) o vzpostavitvi evropske mreže kontaktnih točk v zvezi z osebami, odgovornimi za genocid, hudodelstva zoper človečnost in vojna hudodelstva; Okvirni sklep 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 (UL L 190, 18.7.2002, str. 1) o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami; Sklep Sveta 2003/335/PNZ z dne 8. maja 2003 (UL L 118 14.5.2003, str. 12) o preiskavi in sodnem pregonu genocida, hudodelstev zoper človečnost in vojnih zločinov. (12) Členi 2, 3(5) in 6 Pogodbe o Evropski uniji. (13) UL L 115, 28.4.2006, str. 50.